Uvod, to moramo priznati, je skoro izčrpen. Ne strinjamo pa se z razdelitvijo. V L skupino bi — po naši sodbi — morale vse pesmi snubitve itd., o bratu in sestri, sploh vse, ki se tičejo devojke, dokler je v očetovi hiši; v II. skupino pa tiste, ki se tičejo nje kot snahe v hiši moževi. (Mimogrede omenim, da mi je, ko čitam to skupino, ko da sem v Homerjevi Troji: izrazi za sorodstvo so malone isti. Heleni sta Priam in Hekuba Hektor [in cela vrsta bratov] ji je Sai5p, njegova žena in žene bratov so ji elvaxspsc, njegove sestre so ji ^a^osg ... v srbskih pesmih pa so to: sveker, svekrva; de ver; jetrvice; zaove [zalve]. In kakor je tam Hektor edini pravi zaščitnik mlade Helene, tako tudi v srbskih ženskih pesmih dever. To dalje primerjati je poseben užitek!) Ne ugaja nam, da je slov. Lepa Vida zašla med »pobožne i moralne«. Sicer je pa Prodanovič tudi Asan-aginico in Smrt majke Jugoviča uvrstil med ženske pesmi, torej n e epske. — Čudno se nam zdi, da se avtor ni dotaknil takozv. konvencionalnih (mednarodnih) motivov. Koliko jih je že v tej antologiji! Tako n. pr. št. 258 (Svekrva otrovnica) je isto, kar naša Mlada Breda. — Toplo priporočamo to knjigo; zbirko »Š k o 1 s k i pisci«, katere 1., 2., 3. snopič tvori, bo treba imeti pred očmi; zdi se, da bo to velevažno in resno podjetje.     Dbv.
Poeti d' oggi. Zbirka moderne italijanske lirike od 1. 1900—1925. Izdaja Vallecchi, Firenze, 1925.
Dva na prvi pogled neskladna človeka sta zbrala to antologijo: Papini — lirik, bolj mistik, nikdar pa ne kritik v strokovnem pomenu te besede, ampak samo oboževatelj ali preziratelj ljudi in duš, in Pancrazzi — kritik v pravem zmislu besede, ki mu k temu še romanska finost opazovanja daje jasen pogled in zmožnost, da marsikako zamotano stvar imenuje s pravim imenom. L. 1919. je izšla prva izdaja te antologije. Knjiga je bila manjša od letošnje, čeprav bi pričakovali, da bo naš izbor »strožji«. Izpustila sta par imen prve izdaje, ki sta jih pa nadomestila s številnimi novimi.
Ni lahka stvar — pa naj je sedanji čas še tako ugoden za tak pregled — sestaviti izbor iz lirike, ki je šele dvajset let stara in to slabotnih in bolnih let. Ta lirika je fragmentarna in je šele zaslutila v daljavi prve znake svoje zrele moči, katera teži za tem, da izreče svojo veliko besedo v sebi primerni formi. Dosedanji rezultat v tem oziru ni zadovoljiv: Knjiga je stkana iz besed, mnogo je besednih iger, simbolov, metafor, kakor da se pesnik ogiba jasnosti. Stihi so pretrgani in neka melanholija prevzame človeka, ko jih čita. In instinktivno je prišlo prirediteljem v uvodu (str. 9) pod pero, da je danes vsak poskus za sintezo nemogoč, pa naj bi bil začet s še tako sigurnim okusom, jasnim razumom in neinteresiranim poštenjem. Rezultat poskusa je samo pokaz gotovih tendenc v liriki, kakor so se v teh letih pokazale, brez namena potem njih rešiti celotni duhovni problem razen na mozaičen način. Zdi se, da avtorja prepuščata rešitev problema na milo srečo ali nesrečo čitatelju. Vendar problem je tu, pa naj je še tako pritajen v zaplakanih usmevih
Corazzinija, Gozzana, Morettija in Alda Palaz-zeschija, tihih pesnikov Pascolijevega »večnega detinstva«; ta problem je tudi v Sofficijevem esteticizmu in Papini je vem pesimizmu; imamo dalje problem »futurizma« kot zadnjega romantičnega blefa; problem neoklasicizma v Baldiniju, Cardarelliju in Cecchiju; potem pa še globoki problem »povratka«, problem duhovne revolte, ki je sledila vojni.
Vendar je v morju fragmetov te knjige tudi precej odsevov silnih osebnosti. Saj se srečamo tu s Pirrandellom, Papinijem, Panzinijem, Borge-som, Palazzeschijem in Sofficijem.
Toda kje je genij? — vprašuje Pancrazzi v uvodu. Ni ga še, toda čutimo, da prihaja, mogoče pa se je tudi že pojavil, a ga, kakor navadno, sodobne oči ne vidijo in ne priznajo.            B. R.
Isidor Poljak: Sa bijelog brda. (Zabavna knjižnica Narodne Prosvjete, Knjiga 5.), 1924. Tiskara  Nar. Prosvjete  u  Zagrebu.
Poljak je modern in tradicionalno epigonski kakor je bil, je in bo še ta in drugi jugosloven-ski svečeniški lirik. Jeka njegove pesmi je znano-neznana: je ditiramb, psalmodija, povita v ritem hrvatskega trpkega trohejstva brez one Slovencu lastne melodije. Poljakova pesem je nedvomno najjačja jugoslovenska himnika in odika. Iz pesmi »Noč bez Njega« sem se moral učit' na pamet:
»Ja rekoh srcu: Samo vladaj sada, srce moje! Al ono, čudno d'jete neče, da se smiri. U kutu negdje ječa, neutješno  zove: O vrati se, o vrati, moj  tihi, dobri Kralju, Bez prijatelja mogu i bez starog oca, Bez domovine živjet, ali ne bez Tebe, Bože, Bože moj!«                                        Dr. I. P.
Alessandro Man zoni: Zaročenca (I pro-messi sposi). Milanska zgodba iz XVII. stoletja. Poslovenil dr. Andrej Budal. Izd. in zal. Narodna knjigarna v Gorici, 1925. Knjiga je bogato ilustrirana; na vsako tiskano polo pride po ena na lepšem papirju tiskana slika. Slovenski tekst je prav dober. Drugače se pa ta knjiga, ki je Slovencem že znana po starejšem prevodu, sama priporoča.
UMETNOST.
Anton de W a a 1: Rompilger. 11. izdajo priredil dr. J. P. Kirsch. 21 načrtov in kart, velik načrt Rima, železniška karta Italije in 83 slik. Herder & Co., Freiburg im Breisgau, 1925. Delce je že davno udomačeno, saj je nastalo že 1. 1888 z izrecnim namenom, biti vodnik po rimskih znamenitostih posebno katolikom, ki prihajajo tja. V tem oziru ga ni potreba priporočati. Opremljeno je z vsem potrebnim informacijskim aparatom. Bolj važno kakor v teh svojih praktičnih oddelkih je za izobraženca v onih delih, kjer govori o rimskih starinah in umetninah. Ta poglavja so posebno: Poganski Rim, Starokrščanski Rim, Srednjeveški Rim, Rim o času renesanse in baroka in Rim v najnovejši dobi: posebno poglavje je posvečeno umetniškim zbirkam.                       Frst.
223