94
Ozir po svetu.                             
Umor cara ruskega Aleksandra II.
O grozovitem tem atentatu, peklenskem hudodelstvu neumorne druhali nihilistov se je zdaj uže marsikaj nadrobneje izvedelo. Za glavne hudodelnike so zaprte 4 osebe: eden je neki Rusakov, ki je prvo bombo proti čaru vrgel in svoje hudodelstvo uže tudi obstal; drugi je Jeljabov, ki tudi ne taji, da je deležnik bil hudodelnih priprav, — tretji neki M i h a j lov in pa neka ženska Hese-Helfman. Tisti pa, ki je vrgel drugo bombo, je bil ob enem s čarom po njej ubit. Preiskava zdaj spravlja na dan strašne reči; našli so s smodnikom in dinamitom napolnen dolg predor pod cesto, po kateri se je car vozil, in če bi ga ne bili bombi ubili, bili bi hudodelniki ta prerov zažgali in razdjali in pokončali vse krog in krog. Nek človek, katerega je policija še prej prijela, je celo drzno rekel, da naj ga le obesijo, ker car je tako zapreden v mreže nihilistov, da jim ne more več uiti. Rusakov in njegovi sokrivci bodo sojeui po posebai nalašč za to sestavljeni soduiji menda brž, ko bo umorjeni car pokopan, kar se bo godilo neki še le prihodnjo nedeljo z velikanskimi slovesnostmi. Dne 19. t. m. so truplo prepeljali v cerkev.
Umor preblagega čara Aleksandra II. je po vsem svetu vzbudil velik stud, skoro vse vlade in zbornice so to javno izrazile, le avstrijski in ogerski državni zbor ne, kakor smo uže zadnjič omenili, češ, da so se izrazu javnega milovanja v državnem zboru peštanskem ustavljali Mag j ari, v dunajskem pa Poljaki. To utegne na Ruskem slab vtis narediti. Prav ostudno pa sta se izrazila stari Garibaldi in francoski komunist Pyat;   oba ploskata umoru,   prvi   celo
95
pravi, da se morajo s poti spraviti vsi vladarji, pa tudi se predsedniki republik in pa duhovni; dokler se to ne zgodi, na svetu ne bo prave svobode! Človeku morajo se kar studiti take rudeče pošasti!
Zdaj pa nekoliko o novem čaru, Aleksandru IIE On je uže zrel vladar , spolnil je 35 let. V veliki nesreči je sreča za Rusijo, da dobi takega naslednika. Se ve, da se zdaj povsod ugiba, kako pot notranje in unanje politike bo nastopil, in to po vsej pravici, kajti ravno car Aleksander je nekako držal evropski mir. O novem čaru se pripoveduje, da je z dušo in telom Slav-jan, iskren prijatelj znanemu Aksakjovu, velikemu strahu vseh Slovanožrcev in nasprotniku Nemcev. Mogoče je toraj , da je bomba v Petrogradu razbila tudi dosedanjo strogo zvezo treh cesarjev. V novi vladni okrožnici do rnskih pooblaščencev se pač posebno to povdarja, da bo čaru v prvi vrsti za vtrditev Rusije vznotranjih razmerah, da bo tako bolj zavarovana proti v nanj i m nevarnostim; vendar pa se vsi nemški Slovanom sovražni listi boje tudi prevrata v v na nji politiki Ruski, ugibuje se zato, bo li car držal se starih svež ali pa iskal si novih prijateljev in zaveznikov, bo li pokazal svojo raržnjo do Nemcev v Nemčiji in Avstriji in svojo naklonjenost Francozom ali ne. Ako bi to pot nastopil, potem je opravičen strah diplomatov na Dunaji in v Berolinu. Nemčija je z Rusijo o zadnji vojski, posebno pa na berolinskem kongresu ravnala malo odkritosrčno, da Bismark ne more imeti lahke vesti; malo da je ni spravila ob ves sad velikanskega truda in krvave žrtve. Avstro-ogerska je pa uže toliko grešila proti Rusiji, da jo tudi mora vest peči; saj še niso pozabljene besede nekdanjega ministra avstrijskega Schwarzenberga: ,,die Welt wird staunen uber die Uu-dankbarkeit Oesterreichs". Al pustimo to, kar ni, in upajmo, da se svetu toliko potrebni mir tudi vprihodnje ohrani, vsaj obeta gori omenjena okrožnica, da bo ruska vnanja politika tudi zanaprej miroljubna, če tudi ne celo brez vseh pogojev, to je: ,,kdor bo meni prijatelj, mu hočem prijatelj biti tudi jaz/'