Florence Gacoin-Marks Ducat trdih orehov: izzivi prevajanja francoske književnosti v slovenski jezik Ducat trdih orehov_FINAL.indd 1 17. 04. 2023 14:24:16 Ducat trdih orehov: izzivi prevajanja francoske književnosti v slovenski jezik Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333, e-ISSN 2712-3820) Avtorica: Florence Gacoin-Marks Recenzentki: Martina Ožbot Currie, Sonia Vaupot Lektura: Rok Janežič Tehnično urejanje in prelom: Irena Hvala Ilustracija na naslovnici: Léa Marks Založila: Založba Univerze v Ljubljani Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani Izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za izdajatelja: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2023 Prva izdaja Naklada: 200 Cena: 19,90 EUR To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca (izjema so fotografije, vsi citirani izvirni in prevedeni verzi, pesmi in drugi prevodi). / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (except photographs, all the original and translated verses, poems and other translations). Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789612971137 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=148217603 ISBN 978-961-297-114-4 E-knjiga COBISS.SI-ID=148184323 ISBN 978-961-297-113-7 (PDF) Ducat trdih orehov_FINAL.indd 2 17. 04. 2023 14:24:16 Kazalo vsebine Uvod 9 I PRIPOVEDNA PROZA 1 Prepričljivost Radojke Vrančič pri prevajanju francoske »meščanske« proze začetka 20 stoletja – primer Colette 15 1.1 Recepcija Colette v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .16 1.1.1 Recepcija v času pisateljičinega življenja: bolj ženska kot pisateljica (1912–1953) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .16 1.1.2 Pisateljičina smrt v slovenskem tisku: številni pohvalni odzivi in nekaj prevedenih odlomkov (1954–1959) . . . . .18 1.1.3 Objavljanje literarnih del: pisateljičina zmaga (1960–2017). .18 1.2 Radojka Vrančič in La Maison de Claudine 20 1.2.1 Prevod Radojke Vrančič: zvestoba pisateljičinemu besedišču in podobju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 1.2.2 Prepričljive rešitve za poglavitne težavne značilnosti francoskega besedila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .23 2 Skladenjski in pomenski zapleti pri prevajanju Tropizmov Nathalie Sarraute v slovenščino 27 2.1 Prevajanje osebnih zaimkov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .28 3.1.1 Zaimek »on«. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .29 3.1.2 Množina in dvojina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .29 2.2 Usklajevanje časov v pripovedi v pretekliku . . . . . . . . . . . . . . 30 3.2.1 Kontrastivna predstavitev skladenjskih značilnosti pripovedi v pretekliku v francoskem in slovenskem jeziku . . 30 3.2.2 Posledice za prevajanje Tropizmov v slovenščino . . . . . . 31 2.3 Estetika namigovanj in konotacij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .34 3 Prevajanje avtonimnih elementov v sodobnem romanu 39 3.1 Prevajanje avtonimnih konotacij v treh romanih Michela Houellebecqa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40 4.1.1 »Besedilni otoki«, diskurz drugega v okviru pripovedovalčevega diskurza. . . . . . . . . . . . . . . . . . .42 4.1.2 Pripovedovalčev idiolekt. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .45 4.1.3 Značilni pojmi sodobne družbe oz. »prejšnje družbe« . . . 50 3 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 3 17. 04. 2023 14:24:17 3.2 Le testament français Andreïa Makina ter njegovi srednje- in vzhodnoevropski prevodi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .55 3.2.1 Moč deteritorializiranih francoskih besed . . . . . . . . . . .57 3.2.2 Opazki glede pravilne rabe francoskega jezika . . . . . . . 61 3.2.3 Opazki o povezavi med označevanim in označevalcem v obeh jezikih dvojezičnega pisatelja . . . . . . . . . . . . . .63 II POEZIJA 1 Prepletenost oblike in tematike v Baudelairovi pesmi »Harmonie du soir« 73 1.1 Različne oblikovne rešitve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .74 1.1.1 Splošne oblikovne značilnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . .74 1.1.2 Ritem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .76 1.1.3 Zvočni učinki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .78 1.1.4 Stavčna zgradba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .79 1.2 Vsebinski »prevajalski minimum« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81 1.2.1 Naslov pesmi in referenca na naslov zbirke . . . . . . . . . . 81 1.2.2 Slovesnost, ki jo uvaja prvi verz . . . . . . . . . . . . . . . . .82 1.2.3 Izrekanje v tretji osebi ednine. Prisotnost prve in druge osebe v zadnjem verzu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .83 1.2.4 Pesniško podobje s področja liturgije. . . . . . . . . . . . . .84 1.2.5 Valček, metafora sinestezije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .86 1.2.6 Sončni zahod, simbol minule ljubezni . . . . . . . . . . . . .87 1.3 Gradivo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .89 2 Besedna igra v Le parti pris des choses Francisa Pongea – nerešljiv prevajalski izziv? 95 2.1 Poezija predmetov in drugih »stvari« . . . . . . . . . . . . . . . . . .96 2.2 Prevajanje Pongea v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .99 2.3 Dve pesmi in njuni slovenski prevodi . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 2.3.1 »Le feu«. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101 2.3.2 »La cigarette« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104 3 Navidezna preprosta ljudskost Prévertove poezije 111 3.1 Antikapitalistične pesmi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112 3.2 Antikonformistične pesmi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115 4 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 4 17. 04. 2023 14:24:17 3.2.1 Je suis comme je suis . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115 3.2.2 »Familiale«. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120 3.3 Povezave in razdvajanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 122 III MOLIÈRE 1 Vélika komedija v verzih Le Misanthrope 131 1.1 Ravnotežje med natančno zasnovano vsebino in zahtevno obliko . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132 1.1.1 Josip Vidmar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133 1.1.2 Marija Javoršek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136 1.1.3 Aleš Berger . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 138 1.2 Prevajanje besedišča 17. stoletja in kulturnozgodovinskih posebnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 140 1.2.1 Besedišče 17. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 141 1.2.2 Orontov sonet in Alcestova »ljudska« pesem . . . . . . . . 143 1.2.3 Pojmovanje izobrazbe in ljubezni . . . . . . . . . . . . . . . 149 1.3 Do polnovrednih literarnih značajev: primer Alcesta. . . . . . . . 152 1.3.1 »Zaljubljeni melanholik« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 153 1.3.2 Predstavnik zastarele morale . . . . . . . . . . . . . . . . . . 156 2 Najnovejša prevajalska strategija pri prevajanju Molièrovih vélikih komedij v verzih L’École des femmes 159 2.1 Splošna načela. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 160 2.1.1 Aleš Berger . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 162 2.1.2 Primož Vitez . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164 2.2 Prevajanje »zakonskih navodil« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 166 2.2.1 Josip Vidmar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 168 2.2.2 Aleš Berger . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 169 2.2.3 Primož Vitez . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 170 2.3 Prevajanje pisma Horaciju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 170 Zaključek 175 Povzetek 177 Résumé 179 Viri in literatura 181 Imensko kazalo 193 5 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 5 17. 04. 2023 14:24:17 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 6 17. 04. 2023 14:24:17 Prijatelju in kolegu francistu Gregorju Perku v spomin. Ducat trdih orehov_FINAL.indd 7 17. 04. 2023 14:24:17 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 8 17. 04. 2023 14:24:17 Uvod »Prevajalcem so prevodoslovci enako kot ornitologi pticam,« je nekoč povedala prevajalka na enem izmed strokovnih posvetov, ki ga je organiziralo Društvo slovenskih književnih prevajalcev. S tem je najbrž hotela poudariti, da so stro-kovnjaki na določenem področju povsem ločeni od predmeta, ki ga raziskujejo, kar pomeni, da njihova raziskovalna dejavnost v nobenem pogledu ne vpliva na življenje bitja, ki ga proučujejo, in je torej povsem nekoristna. Res je, da je prevodoslovec predvsem »opazovalec, ki beleži in preučuje navado ali navade ljudi, ki prevajajo po občutku« (Ballard 1992: 279). V prevajalkini hudomušni primerjavi je torej nekaj resnice, a kljub temu upam, da bodo to knjigo, ki jo piše raziskovalka in prevajalka, z veseljem brali tudi prevajalci. Analize, ki so v veliki meri plod uporabnih literarnih študij, so nastale na podlagi dvajsetletne prevajalske poti, na kateri sem se imela priložnost spopasti z vprašanji, ki jih tukaj raziskujem, a seveda z obratne perspektive, saj kot rojena Francozinja prevajam skoraj izključno slovenska literarna besedila v francoski jezik. Literarno prevodoslovje je stroka humanističnih ved, ki povezuje kontrastivno jezikoslovje, kontrastivno stilistiko in primerjalno književnost, včasih tudi primerjalno verzologijo. Prevajanje je najprej jezikoslovni postopek, prehod iz enega sistema jezikovnih znakov v drugega, zato se preučevanje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da bi lahko ta prehod ocenili za kakovo-stnega, v prvi vrsti poslužuje kontrastivne analize značilnosti obeh vpletenih jezikov. Prevodoslovec na tak način določi, kateri skladenjski in pomenski odmiki od izvirnika so zaradi nekompatibilnosti obeh jezikovnih sistemov neizogibni ter katerim bi se prevajalec lahko izognil. Jezikoslovni pristop, ki je v resnici prvotna naloga vsakršnega prevodoslovja, med drugim omogoča pravilno razumevanje težav, s katerimi so se spopadli prevajalka Tropizmov Nathalie Sarraute in oba prevajalca Prévertove zbirke Paroles. A prevajanje prav tako temelji na dojemanju singularnosti pisateljevega pisanja v primerjavi s »ničto stopnjo pisanja« (»le degré zéro de lʼécriture«), kakor je Roland Barthes v istoimenskem eseju preimenoval normativno rabo knjižnega jezika, ter na izoblikovanju enakovrednega jezikovnega objekta v ciljnem jeziku. Prav tukaj – v slogovni singularnosti izvirnika – je stičišče med jezi-koslovnimi in literarnimi študijami ter posebnost literarnega prevodoslovja 9 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 9 17. 04. 2023 14:24:17 v primerjavi z »neliterarnim«. Kontrastivna stilistika nudi primerno teoret-sko ozadje za obravnavo stilemov, na primer razširjene rabe narekovajev in kurzivne pisave pri Michelu Houellebecqu. Z vidika primerjalne književnosti prevodi spadajo med posredovalce neke književnosti v drugo okolje. Ocenjevanje značilnosti oz. kakovosti prevodov je osnova za natančno opredelitev njihove vloge pri recepciji te književnosti v tujem okolju. Tako bomo na primer določili vlogo prevodov del pisateljice Colette pri evoluciji njene recepcije v Sloveniji. Iz vsega tega lahko sklepamo, da je literarno prevodoslovje v okviru humanistike med najbolj interdisciplinarnimi vedami. Literarno prevodoslovje je uporabna veda, ki ima zaradi statusa prevodov v slovenskem akademskem, šolskem in splošnem kulturnem prostoru prav tako družbeni pomen. Prevodi namreč imajo veliko pomembnejšo vlogo in neprimerno uglednejši status kot na primer v Franciji. Že od samih za- četkov bralske poti Slovenci berejo prevode, za katere se predpostavlja, da so enakovredni izvirnikom. Razen v izjemnih primerih osnovnošolskih in srednješolskih učiteljev sploh ne omenjajo, da gre za prevode oz. katerega izmed prevodov naj učenci ali dijaki berejo. Prevod ima torej v ciljnem okolju bolj ali manj status izvirnika. Zato je ovrednotenje prevodov tujih književnosti v slovenski jezik pomembno, saj založbe opozori na morebitno potrebo po popravljanju oz. ponovnem prevajanju pomembnih del s ciljem, da bi imeli bralci že v času šolanja dostop do besedil, za katera bodo lahko trdili, da so enakovredna izvirnikom. Preden se bomo posvetili preučevanju nekaterih prevodov francoske literature v slovenski jezik in ugotovili, kako je prevajalcem uspelo te orehe streti, se želim zahvaliti vsem, ki so me spodbudili k prevodoslovnim študijam. Prav tako se iskreno zahvaljujem vsem, ki so na takšen ali drugačen način pripomogli k zasnovanju, lektoriranju in oblikovanju te monografije, zlasti pokojnemu Evaldu Korenu za spodbujanje k raziskovanju in pisanju, Tone-tu Smoleju za smotrne nasvete ter dragemu, žal že pokojnemu prijatelju in kolegu Gregorju Perku, ki mu iz srca posvečam to monografijo. Neskončno pogrešam najine prijateljske, a nič manj resne razprave na temo francosko- -slovenskih jezikovno-literarnih odnosov.1 1 Monografija je nastala v okviru raziskovalnega programa št. P6-0265 »Medkulturne literarne študije«, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 10 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 10 17. 04. 2023 14:24:17 I Pripovedna proza Ducat trdih orehov_FINAL.indd 11 17. 04. 2023 14:24:17 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 12 17. 04. 2023 14:24:17 Kakor je razvidno iz vzajemnega bibliografskega sistema COBISS, se vsako leto največ prevaja pripovedna proza. To velja v prvi vrsti za roman, ki je od 19. stoletja najbolj cenjena literarna zvrst v francoski književnosti. Kratka proza, njegova revna sorodnica, ki je po počasnem razvoju v 20. stoletju pod vplivom anglosaških književnosti končno prišla do uglednejšega položaja, po številu prevodov v slovenščino še vedno zaostaja. Čeprav se je zgodo-vina prevajanja slovenskega romana pričela s prevodom Chateaubriandove Atale, ki je nastal že sredi 19. stoletja, so se slovenski prevajalci francoskega romana začeli lotevati šele po prvi svetovni vojni, ko se je literarno prevajanje profesionaliziralo ter je pričela delati vrsta zelo plodnih in kompeten-tnih prevajalcev. Tako se je v 20. stoletju prevajanje razvilo in slovenskim bralcem ponudilo vedno bolj kakovostne prevode slavnih in manj slavnih francoskih romanov. V naslednjih poglavjih bomo obravnavali nekaj prevodov sodobnih pri-povednih del. Tako se bomo izognili prevajanju časovno (zelo) oddaljenih del, ki so napisana v časovno zaznamovanem jeziku. Ta problematika bi si namreč zaslužila posebno poglavje oz. knjigo. Najprej se bomo posvetili celotnemu opusu manj pogosto obravnavane pisateljice začetka 20. stoletja (Colette), potem zbirki kratke proze iz leta 1938, ki morda malo protislov-no velja za pionirsko delo »novega romana« ( Tropismes avtorice Nathalie Sarraute), in na koncu konkretnemu stilemu v štirih sodobnih romanih (Michela Houellebecqa in Andreïa Makina). Pri pripovedni prozi je prvobitna prevajalčeva naloga zmeraj ista: določiti posebnosti pripovedovalčevega »glasu« oz. sloga in se spraševati, kako bi bil slišati ta »glas« v ciljnem jeziku. Nevarnost prevajanja pripovedne proze je namreč v tem, da se utegne avtorjev oz. pripovedovalčev glas tako »zgladi-ti«, da se ne bo več razlikoval od Barthesove »ničte stopnje pisanja«, ali – še slabše –, da bo nosil posebnosti prevajalčevega osebnega sloga (zlasti če je prevajalec sam pisatelj, kar v zgodovini slovenskega prevajanja ni redko). Prevajalec bi torej moral najprej opraviti nekakšno stilistično študijo pri-povednega dela, ki ga namerava prevesti, da bi lažje izoblikoval koherentno prevajalsko strategijo oz. dosledno obravnavo poglavitnih slogovnih posebnosti oz. stilemov. Prav tako mora prevodoslovec oceniti to koherentnost, obravnavati morebitne pomenske odmike kot nerelevantne, kadar ne vplivajo na celoto, in – obratno – izpostaviti tiste, ki na celoto vplivajo. Pri tem 13 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 13 17. 04. 2023 14:24:17 se mora posvetiti predvsem enemu vprašanju: Ali bi se Colette, Nathalie Sarraute, Houellebecq in Makine izrazili tako, če bi bila slovenščina njihov materni jezik? Tega načela sem se držala pri analizah prevodov, ki so predmet tega prvega dela. 14 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 14 17. 04. 2023 14:24:17 1 Prepričljivost Radojke Vrančič pri prevajanju francoske »meščanske« proze začetka 20 stoletja – primer Colette »Poleg neštetih hvaležnih občudovalcev so se našli tudi kritiki, ki so Colette očitali, da je nemoralna. Res, nikdar ni hotela biti sodnica, nikdar ni slikala zlega s črnimi in dobrega s svetlimi barvami. Z enako prizadetostjo in razumevanjem se je sklanjala nad najbolj temne človeške strasti in nad najbolj nežne vzgibe čustva. Menila je, da ima vse, kar je živo, pravico, da raste in se razvija po svojih lastnih zakonih.« Radojka Vrančič (1955)2 Kadar govorimo o prevajanju francoske proze v slovenščino, se ime Radojke Vrančič (1916–2009) pojavlja od petdesetih let vse do začetka 21. stoletja. Čeprav je najbolj znana zaradi prevoda celotnega Proustovega ro-manesknega ciklusa À la recherche du temps perdu (Iskanje izgubljenega časa), ki je nastal med letoma 1970 in 1997, je prevedla tudi druga velika dela, kot so Les Liaison dangereuses ( Nevarna razmerja, 1963) Pierra Choderlosa de Laclosa, dramo Amphitryon 38 ( Amfitrion 38, 1961) Jeana Giraudouxa in Rousseaujev roman Julie ou La Nouvelle Héloïse ( Julija ali Nova Heloiza, 2008), ki ga je na tiskovni konferenci nedolgo pred smrtjo, v 93. letu starosti, slovenskim bralcem predstavila in priporočila. Prevodoslovci so analizirali posamezne vidike v prevodih Proustovega opusa, ki bi lahko bili predmet samostojne prevodoslovne monografije.3 V članku o prevajanju Laclosovega sloga Katarina Marinčič občuduje, kako se prevajalka starejšega besedila loteva »brez manjvrednostnih kompleksov« ter ga prevaja v »izbrušeno in skrajno moderno slovenščino«. Pri tem sledi literarnozgodo-vinski perspektivi, po kateri »zreli, visoki fazi francoskega jezika ustreza zrela faza slovenščine« (Marinčič 2003, 85). Ta ugotovitev v veliki meri velja tudi za prevod Rousseaujevega romana iz istega obdobja La Nouvelle Héloïse. 2 Radojka Vrančič, »Ob smrti francoske pisateljice Colette«, Naša žena, 1955, 13. 3 Gl.: Vitez 1992 in 2003, Schlamberger Brezar 2003, Vaupot 2003, Perko 2003. 15 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 15 17. 04. 2023 14:24:17 V tem poglavju se bomo posvetili prevajanju pomembne francoske pisateljice Colette, za katero se je Radojka Vrančič zanimala od začetkov prevajalske kariere v petdesetih letih do zadnjih let življenja. 1.1 Recepcija Colette v Sloveniji Da bi bolje osvetlili vlogo Radojke Vrančič pri recepciji Colette in širjenju njenega opusa v Sloveniji, bomo orisali pisateljičino pot do slovenskega bralca. 1.1.1 Recepcija v času pisateljičinega življenja: bolj ženska kot pisateljica (1912–1953) Colette je objavila že Claudine (1900–1903), La Retraite sentimentale (1907), Les Vrilles de la vigne (1908), L’Ingénue libertine (1909) in La Vagabonde (1910), ko je leta 1912 na Slovenskem izšel prvi članek z njeno omembo. Romanist Anton Debeljak, ki je študiral na Dunaju in na Sorboni, jo je v reviji Slovenska žena predstavil kot osrednjo pisateljico francoskega slovstva. V zvezi s Colette omeni sodelovanje zakoncev Willy, nato pa nekaj vrstic posveti La Vagabonde, romanu, ki se mu zdi »najmarkantnejši«: »Obsežno delo se bere tako gladko in neprisiljeno, da mu je treba iskati para v ženski slo-vstveni produkciji.«4 Tej prvi omembi je kmalu sledil še prvi slovenski prevod: Narodni dnevnik je leta 1924 (komaj dve leti po objavi francoskega izvirnika) objavil prvih šest poglavij La Maison de Claudine.5 Drugi slovenski prevod (in zadnji v času pisateljičinega življenja) je izšel leta 1926 v liberalnem dnevniku Slovenski narod.6 Gre za prvo novelo iz zbirke La Femme cachée, v kateri pisateljica ubeseduje kompleksne odnose med spoloma, zlasti med zakoncema. Čeprav na Slovenskem ni izšlo veliko prevodov, pa to ne pomeni, da slovenski bralci niso brali francoske pisateljice. Iz ankete, ki jo je dnevnik Jutro leta 1929 opravil v dveh vodilnih ljubljanskih knjigarnah (Tiskovna zadruga in Kleinmayer & Bamberg), je razvidno, da so »romani pikantnega značaja«, med katerimi so tudi dela Colette, zelo brani, takoj za policijskimi romani in deli E. M. Remarqua. Nekateri bralci so znali dovolj dobro francosko, tako da so lahko prebirali dela v izvirniku.7 4 Anton Debeljak, »Pregled glavnih zastopnic francoskega slovstva«, Slovenska žena, 1912, 82. 5 Klavdijin dom, Narodni dnevnik, 1924, št. 100, 6; št. 105, 6; št. 111, 6; št. 123, 6; št. 129, 6; št. 135, 7. 6 Colette, Njeno drugo lice, Slovenski narod, 1926, št. 239, 3. 7 »Zanimajmo se za usodo knjige«, Jutro, 1929, št. 269, 6. 16 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 16 17. 04. 2023 14:24:17 Colette so občasno omenjali v slovenskem časopisju, ki se je bolj zanimalo za njeno življenje in uspehe kot za njeno delo. V očeh časopisja je Colette moderna ženska, koketa, ki se je podvrgla pomladitveni operaciji s transfu-zijo krvi v dvajsetih letih,8 bila je tudi druga ženska, ki je prejela Legijo časti. Tisk je omenil njeno imenovanje za komandantko leta 19339 ter njeno članstvo v žiriji za belgijsko literarno nagrado Aleksandra I.10 in članstvo v belgijski Kraljevi akademiji francoskega jezika in književnosti, kjer je leta 1935 nasledila Anno de Noailles, ki je umrla dve leti prej.11 Veljala je za »pisateljico, ki nerada piše«,12 a je bila tik pred smrtjo kot edina sodobna francoska pisateljica izvoljena za častno članico ameriškega National Institute of Arts and Letters.13 Slovenski tisk je veliko redkeje omenjal njeno delo, mimogrede je brez podrobnosti omenil uspeh njene knjigarne ter izzide La Naissance d’un jour, 14 La Seconde, 15 La Chatte 16 in La Chambre d’hôtel. 17 Šele leta 1933, ob njeni šestdesetletnici, je liberalno Jutro objavilo članek, ki ji je bil posvečen v celoti. Avtor, ki se spet bolj ukvarja z njenim življenjem kot z delom, zaključuje z mislijo: »Madame Colette preseneča za vsako ceno: če ne z novimi romani, pa z idejami za novo obliko ženskih klobukov. Niti šestdeset križev ni moglo ugnati njenega temperamenta.«18 Šele ob pisateljičini osemdesetletnici se je kritik Vasja Predan bolj posvetil njenemu delu in ugotovil, da bo Colette za vedno ostala velika stilistka svoje dobe.19 Ob tem velja poudariti, da najpomembnejše medvojne slovenske revije ( Ljubljanski zvon, Dom in svet ter Modra ptica) Colette nikoli niso posvetile niti enega članka. V očeh sodelavcev, ki so se zelo zanimali za sodobne estetske tokove, je pisateljica verjetno veljala za preveč anahronistično.20 8 »Pomlajevanje žensk«, Slovenski narod, 1924, št. 265, 4. 9 »Ženska-komenderka častne legije«, Jutro, 1933, št. 156, 6. 10 »Kulturni pregled«, Jutro, 1934, št. 129, 4. 11 »Kulturni pregled«, Jutro, 1935, št. 65, 5 in 1936, št. 90, 7. 12 »Pisateljica, ki nerada piše«, Slovenski narod, 1937, št. 273, 4 in »Na predavanju Henryja de Montherlanta«, Jutro, 1938, št. 18, 7. 13 »Kulturne vesti«, Večer, 1953, št. 112, 6. 14 »Iz francoske književnosti«, Jutro, 1928, št. 248, 11. 15 »Kulturni pregled«, Jutro, 1929, št. 141, 3. 16 »Iz francoske književnosti«, Jutro, 1933, št. 168, 4; »Razno«, Modra Ptica, 1935–1936, 64. 17 »Literatura v zasedeni Franciji«, Jutro, 1941, št. 11, 4; Dom in svet, 1941, 168. 18 »Madame Colette«, Jutro, 1933, št. 191, 4. 19 Vasja Predan, »Colette«, Beseda, 1953, 253; »Colette bo vedno ostala eden največjih stilistov svoje dobe«. 20 V obdobju 1930–1950 so veliko prevajali evropski socialni realizem in Hamsuna. 17 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 17 17. 04. 2023 14:24:17 1.1.2 Pisateljičina smrt v slovenskem tisku: številni pohvalni odzivi in nekaj prevedenih odlomkov (1954–1959) Leta 1954 so vse slovenske revije objavile vest o smrti Colette, kar je vplivalo tudi na prevodno slovstvo. V teh ugodnih okoliščinah sta pisateljičini občudo-valki Radojka Vrančič in Zlata Pirnat, diplomantki francistike, slovenski javnosti omogočili boljše poznavanje njenega opusa. Prva je prevedla nekaj odlomkov (četrto in deveto novelo iz La Femme cachée) 21 ter odlomka iz La Maison de Claudine, 22 prispevala pa je tudi splošni članek o Colettte.23 Pirnatova je objavila prvi bolj poglobljeni razpravi o pisateljičinem opusu na filmu24 ter o njenih ženskih likih.25 Istega leta je izšla antologija sodobne francoske proze Potovanje po veliki Garambaniji, v kateri je Colette zastopana z La Cire verte, tretjo novelo iz Képi (1943), v prevodu Radojke Vrančič.26 Konec petdesetih let se časopisje za Colette ni več zanimalo. Izjema je le gledališka adaptacija njenega kratkega romana Gigi (1944) na odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu leta 1959, ki jo je kritik Slovenskega poročevalca izjemno pohvalil.27 1.1.3 Objavljanje literarnih del: pisateljičina zmaga (1960–2017) V šestdesetih letih so v slovenščini izšli prvi pisateljičini romani. Leta 1960 je pisatelj Edvard Kocbek prevedel La Vagabonde (1910),28 v naslednjih letih pa so sledili še prevodi Chéri (1920)29 in Blé en herbe (1923).30 Prevajalci so izbrali tri zrele romane s tipično pisateljičino motiviko: razočarana ženska v okolju music-halla, strast zrele ženske do mlajšega lepotca ter prve mladostniške ljubezni. Le Kocbek je svoj prevod Potepinke pospremil z opisom pisateljice in poudaril njen pomen v francoski književnosti: 21 Roka ( La Main). Prev. Radojka Vrančič. Naši razgledi, 1954, št. 21, 10–11; Druga žena ( L’Autre femme). Naša žena, 1955, 81. 22 »Moja mati in župnik« (»Ma mère et le curé«). Prev. Radojka Vrančič. Naši razgledi, 1954, št. 21, 10; »Tutika« (»La Toutouque«). Prev. Radojka Vrančič. Naša žena, 1955, 13–14. 23 »Ob smrti francoske pisateljice Colette«, Naša žena, 1955, 13. 24 »Colettino literarno delo in film«, Naši razgledi, 1954, št. 5, 20–21; »Ženski liki v Colettinih delih«, Naši razgledi, št. 20, 18–19. 25 »Ženski liki v Colettinih delih«, Naši razgledi, št. 20, 18–19. 26 Zeleni pečatni vosek. V: Boris Grabnar [ur.]: Potovanje po veliki Garambaniji, 1954. 27 »Tri premiere v tržaškem SNG«. Slovenski poročevalec, 1959, št. 49, 6. 28 Potepinka. Prev. Edvard Kocbek. Ljubljana: Prešernova družba, 1960. 29 Lepotec Chéri. Prev. Silvester Škerl. Ljubljana: DZS, zbirka Kiosk, 1961. 30 Zeleno žito. Prev. Asta Znidarčič. Ljubljana: Mladinska knjiga, zbirka Školjka, 1962. 18 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 18 17. 04. 2023 14:24:17 Za razliko od francoskih pisateljev, ki objektivno opisujejo življenje, se Colette nanaša le na svoje osebno izkustvo in čute. […] Colette zanimajo zgolj odnosi, kakor jih imajo človeška bitja med seboj in do pojavov vsakdanjega. Njene zgodbe niso veličastne niti psihološko bogate, zato pa so preproste, naravne in prepričljive. Prepaja jih žlahtna stoičnost, resignacija z velikimi očmi, ki se nikoli ne nehajo čuditi neizrekljivemu v življenju in skrivnostne-mu v naravi.31 Kocbek je poudaril tudi pisateljičino izvirnost v odnosu do drugih pisateljev iste dobe (zlasti eksistencialistov). Ob izidu Potepinke je Rapa Šuklje objavila obsežen članek v reviji Naša žena. V istem času je Primorski dnevnik objavil prevod prve novele z živalsko tematiko L’Ours et la vieille dame (dvaindvajsete iz zbirke La Paix chez les bêtes, 1916).32 Gre za edino slovenitev po »La Toutouque«, besedilu, ki je bilo zaradi živalske tematike pisateljici zelo blizu. V zgodnjih šestdesetih letih sta izšla še dva odlomka, in sicer »Ma mère et le curé«33 (dvaindvajseto poglavje La Maison de Claudine) in L’enfant prodige 34 (zadnja novela iz tretjega dela zbirke L’Envers du music­hall). Med letoma 1969 in 1972 pa sta v ženskih revijah izšla prevoda pisateljičinega klasičnega dela Gigi. 35 Širša publika je Colette spoznala, ko je poleti 1981 prvi program Televizi-je Ljubljana med 4. in 25. avgustom predvajal serijo Claudine. V časopisu Delo je publicistka in prevajalka Djurdja Flere razmišljala o pisateljičini usodi v Sloveniji in ugotovila, da »Colette pri nas nima sreče«. Obžalovala je, da je med petimi prevodi Radojke Vrančič samo La Cire verte izšel v knjižni obliki in da se noben od slovenskih prevajalcev njenih romanov ni zadosti posvetil njenemu delu. Neuspeh pisateljičinih del v Sloveniji je publicistka razložila z njihovo neskladnostjo z okusom bralcev v času, ko bi 31 Edvard Kocbek, »Nekaj podatkov o pisateljici«. V: Colette, Potepinka. Ljubljana: Prešernova družba, 1960. 32 »Medved in stara dama«. Prev. Jasna Kosmina. Primorski dnevnik, 1960, št. 309 (ponatis: Obzornik, 1965). 33 »Moja mati in župnik«. Prev. Jasna Kosmina. Obzornik, 1963, št. 8, 584–586. 34 Čudežni otrok. Prev. Asta Znidarčič. Otrok in družina, 1964, št. 8, 213–214. 35 Gigi, neznan prevajalec. Elle­Ona, 1969, št. 8, 60–66 in št. 9, 36–41, 64; Žiži. Prev. Mihaela Šarić, Naša žena, 1972, št. 11, 36–42, št. 12, 60–64; 1973, št. 1, 40–41. 19 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 19 17. 04. 2023 14:24:17 lahko prevodi Radojke Vrančič dosegli široko občinstvo.36 Zdaj so se časi spremenili, »[…] je naš čas zrel za to, da bi se odprli njeni sončni življenjski radosti in zlati modrosti«,37 čeprav se Colettina smola v Sloveniji nadalju-je ob prikazovanju Claudine, saj mediji junakinjo te slabe serije povezujejo s pisateljico. Leta 1991 je Mladinska knjiga v zbirki Sledi, posvečeni avtobiografskim spisom, izdala knjigo Claudinin dom (La Maison de Claudine) v prevodu Radojke Vrančič, ki je napisala tudi uvod in opombe. Šele v 21. stoletju sta izšli dve novi deli. Založba ŠKUC je v prevodu Nataše Velikonja leta 2008 izdala Čisto in nečisto ( Le Pur et l’Impur). Ker je založba zelo aktivna v boju zoper homofobijo in za večjo prepoznavnost del, pove-zanih s homoseksualno motiviko, ni presenetljivo, da je izdala to Colettino delo, ki zagotovo sodi v zbirko.38 Leta 2016 je Hiša poezije posthumno izdala delo Svitanje ( La Naissance de jour) v prevodu Radojke Vrančič, ki je že naslednje leto doživelo ponatis. Colette je v Sloveniji še danes slabo poznana. Prevodi v knjižni izdaji – edini, do katerih imajo bralci dostop – niso številni in predstavljajo le pribli- žno tretjino celotnega pisateljičinega opusa. Francoska pisateljica je v času življenja zbudila bolj kot ne anekdotično zanimanje. Radojka Vrančič je prevedla kar nekaj Colettinih odlomkov in celotno La Maison de Claudine, Zlata Pirnat in Djurdja Flere pa sta s članki v vplivni kulturni reviji Naši razgledi in v dnevniku Delo poudarili literarni pomen pisateljičinega dela. Večina člankov in prevodov po letu 1954 je izšla v ženskih revijah Naša žena ter Otrok in družina, kar pomeni, da Colette ni veljala za francoskega klasika. 36 Ibid., 4. »Njeno idejno-tematsko orientiranost smo površno zabeležili kot shematično sentimental-nost meščanske ideologije in njen slog kot zadnje ostanke preživelega esteticizma.« 37 Ibid. 38 Četudi slovenskim bralcem omogoča dostop do vsebine Colettinega romana, je njegov prevod žal nenatančen in poln napačnih interpretacij. Nič skupnega nima s prevodi Radojke Vrančič, ki je lahko kot odlična poznavalka francoskega jezika besedilo slovenskemu jeziku prilagajala, ne da bi prenehala biti popolnoma zvesta izvirniku. 20 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 20 17. 04. 2023 14:24:18 1.2 Radojka Vrančič in La Maison de Claudine La Maison de Claudine (1922) je delo, ki je prevajalce najbolj zanimalo. Kot smo že navedli, je šest prvih poglavij izšlo že leta 1924, dvaindvajseto poglavje »Ma mère et le curé« pa kar dvakrat: leta 195439 in 1963;40 osemnaj-sto poglavje (»Toutouque«) je bilo objavljeno ob pisateljičini smrti.41 Šele leta 1991 je besedilo izšlo v celoti v prevodu Radojke Vrančič.42 Iz pogovora s prevajalko je avtorica teh vrstic izvedela, da ji je bila Colette zelo blizu, posebej La Maison de Claudine. Kar tri desetletja je prevajalka razmišljala o prevodu tega dela, ki ga je lahko slovenskim bralcem predstavila šele v svoji zreli dobi. Iz primerjave celotnega besedila s prejšnjimi prevodi je razvidno, da je prevod Radojke Vrančič najboljši. 1.2.1 Prevod Radojke Vrančič: zvestoba pisateljičinemu besedišču in podobju Presenetljiva je zlasti prevajalkina semantična natančnost, saj je v primerjavi z manj natančnim prevodom iz leta 1924 ohranila vso originalnost besedila Colette. Semantična natančnost V prevodu iz leta 1924 je nekaj besednih zvez banaliziranih: sintagma »le son affreux« ( La Maison de Claudine, 15) je prevedena kot »neprijetni zvok«, Radojka Vrančič pa se je odločila za »grozni resk« ( Claudinin dom, 16), kar je bolj skladno s francoskim izvirnikom. Nadalje je prvi prevajalec pojem »malaise« ( La Maison de Claudine, 17) poslovenil kot »tesnoba«, medtem ko se je prevajalka leta 1991 odločila za »neprijeten vtis« ( Claudinin dom, 18). Na koncu tega tretjega poglavja je »la férocité de l’amour« ( La Maison de Claudine, 18) leta 1924 prevedena kot »kruta ljubosumnost«, leta 1991 pa kot »divjost ljubezni« ( Claudinin dom, 19). 39 »Moja mati in župnik«. Prev. Radojka Vrančič. Naši razgledi, 1954, št. 21, 10. 40 »Moja mati in župnik«. Prev. Jasna Kosmina, Obzornik, 1963, 584–586. V knjigi: »Moja mati in župnik«. 41 »Tutika«. Prev. Radojka Vrančič. Naša žena, 1955, 13. 42 V knjigi: Claudinin dom. 21 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 21 17. 04. 2023 14:24:18 V netočnem prvem prevodu je občasno očitna semantična izguba, ki zadeva celotno poved. V stavku: »Elle tourne en marchant sa figure à bandeaux qui porte, chagrine, ses cinquante-cinq ans, et trente lorsqu’elle est gaie« francoski bralec brez dvoumnosti razume, da ima Sido petinpetdeset let, kar omogoča svojilni pridevnik »ses«. V prevodu iz leta 1924 se to izgubi (kot tudi »bandeaux«): »Že na poti je okrenila lice, ki je kazalo petinpetdeset let, če je bilo tožno, in trideset če se je razvedrilo in se veselilo« ( Klavdijin dom, n° 111). V prevodu Radojke Vrančič je vsaka podrobnost skrbno prevedena: »Mati se ne ustavi, le ozre se, da vidim pod gladkimi na prečo počesanimi lasmi njen obraz, ki kaže, kadar je čemerna, vseh njenih petinpetdeset let, kadar je vesela, pa samo trideset« ( Claudinin dom, 16). Nadalje lahko beremo: »Marie Tricotet, qui est pourtant née le même jour que moi, s’amuse encore à percer des vessies de porc ou de veau non vidées, qu’elle presse sous le pied […]« ( La Maison de Claudine, 15). Otroškost dekliča, ki jo poudarja nasprotje med njenimi leti in igro, v prvem prevodu ni očitna: »Na vrtu se nahaja Marija Tricotet, moja vrstnica, rojena istega dne kot jaz in se zabava ; na tla pritiska z nogo še neizpraznjeni mehur goveda ali prašiča in ga zabode z iglo […]« ( Klavdijin dom, n° 111). Prevod iz leta 1991 pa ta kontrast podčrtuje: »Marija Tricotet, ki je vendar rojena istega dne kot jaz, se na vrtu mesnice še zmerom zabava s tem, da z iglo predira še ne izpraznjene svinjske in telečje mehurje in jih potem stiska z nogo […]« ( Claudinin dom, 16). Izbira napačnih pomenov v prvem prevodu ni redka. Beseda »patois« je prevedena kot »prostaška govorica« ( Klavdijin dom, n° 123), kar bi moralo biti poslovenjeno kot »narečne besede« ( Claudinin dom, 20). Podobno lahko ugotovimo, če primerjamo odlomek »Ma mère et le curé« iz leta 1963 s poglavjem v integralni verziji iz leta 1991. V prevodu Jasne Kosmina najdemo številne netočnosti, ki izvirajo iz preveč svobo-dnih rešitev ali nerazumevanja izvirnika. Kosminova je dve repliki Sido (»Plai santer n’est pas répondre.« / »Quand tu lèveras les bras au ciel!«, La Maison de Claudine, 104) prevedla takole: »To ni noben odgovor!« / »Čas je, da bi se oglasil tudi ti!« (»Moja mati in župnik«, 584); Radojka Vran- čič je veliko bližje izvirniku: »Šala ni odgovor.« / »Kar krili z rokami!« ( Claudinin dom, 106). 22 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 22 17. 04. 2023 14:24:18 Vsaj v enem primeru sta obe prevajalki nekoliko spremenili pomen izvirnika. V stavku »Il darde sur ses enfants un œil de tortionnaire« je prva prevajalka uporabila pojem »gromovnik«, Vrančičeva pa »inkvizitor«, ustreznejši izraz bi bil mučitelj. Nobena od njiju pa ni v četrtem poglavju (»La petite«) ohranila slovnične napake, ki jo je izreklo dekletce (»Moi quante je serai grande«, La Maison de Claudine, 21). V nadaljevanju je ena od replik pri Kosminovi prevedena bolj natančno: »Je vous compte le tout pour une oraison« ( La Maison de Claudine, 106). »To vam štejem za eno molitev« (»Moja mati in župnik«, 585). »Vse to vam štejem za molitev« ( Claudinin dom, 105). V nasprotju s Kosminovo se Radojka Vrančič ni odločila za števni pridevnik, kar malo izkrivlja župnikovo repliko oz. njegov izračun molitev.43 Zvestoba metaforiki Jezik pisateljice Colette je zelo bogat z metaforiko, V nasprotju z Radojko Vrančič pa je prva prevajalka metaforiko izničila in s tem besedilo banalizirala: »La maison était grande, coiffée d’un grenier haut« ( La Maison de Claudine, 5). »Hiša je bila velika, pokrita z visoko streho« ( Klavdijin dom; dobesedno: »couverte d’un haut toit«). »Hiša je bila velika in na temenu ji je čepelo še visoko podstrešje« ( Claudinin dom, 5). »e n’ai jamais connu cette grille que tordue, arrachée au ciment de son mur, emportée et brandie en l’air par les bras invincibles d’une glycine centenaire …« ( La Maison de Claudine, 5). »isem poznala drugačne, kot zverižene, iztrgane iz zi-dnega cementa in dvignjene v zračni lok po neodoljivi sili moč- nega vejevja stoletne glicinije« (Klavdijin dom). 43 Tu gre morda za hiperkorekturo ali neposrečen lektorski popravek, saj je števni pridevnik po obliki enak pogovornemu nedoločnemu členu, katerega uporaba se v knjižnih besedilih ne priporoča. 23 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 23 17. 04. 2023 14:24:18 »ar pomnim, je bila ograja skrivljena, izruvana iz betonskega zidca in privzdignjena v zrak, kamor so jo zavihtele neukrotljive roke stoletne glicinije« ( Claudinin dom, 5). Medtem ko je Radojka Vrančič ohranila personifikacijo, ki iz stoletne glicinije ustvarja človeško bitje, prevod iz leta 1924 govori le o sili vejevja. »l’épluchage intime« ( La Maison de Claudine, 104), metafora za spoved, se v prevodu iz leta 1963 pojavlja kot »duševna kopel« (»Moja mati in župnik«, 584). Pri Radojki Vrančič (»brezplodno razmotrivanje o svoji notranjosti«, Claudinin dom, 106) pa je dodan še pridevnik »brezploden«. 1.2.2 Prepričljive rešitve za poglavitne težavne značilnosti francoskega besedila V La Maison de Claudine najdemo kar nekaj izzivov za prevajalce, zlasti številna lastna imena in nadimke ter obilo frazemov, ki izhajajo iz mrtvih metafor. Prevajanje imen in vzdevkov Prevod iz leta 1924 ohranja izvirna imena in nadimke z nekaterimi tež- ko razložljivimi ortografskimi spremembami. Prevajalec ni iskal slovenske ustreznice za Minet-Chéri (orthographié »Minet-Chèrie«), »L’Infame-Pa-tasson« in »Bel-Gazou« (orthographié »Bel-Gazon«). Radojka Vrančič je prvi dve prevedla s slovenskima sintagmama: »Mucek zlati« in »Štor štora-sti«. Zaradi narečnosti pa je ohranila »Bel Gazou«, ki ga je dopolnila s svojo iznajdbo (»Žvrgolinšek«). V obeh prevodih so poslovenjene tudi ulice, kar besedilo odmika od francoskega kulturnega konteksta. Medtem ko se v prevodu iz leta 1924 namesto »rue de la Roche« pojavlja »Delaroška ulica«, je pri Vrančičevi »Skalna ulica«. V prvem prevodu so poslovenjena imena (»Jardin-du-Haut« in le »Jardin-du-Bas«): »Zgornji Vrt« in »Spodnji Vrt«, nato pa združena v »zgornji in spodnji vrt«. 24 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 24 17. 04. 2023 14:24:18 Prevajanje slikovitih idiomatičnih besednih zvez in pregovorov Čeprav gre za leksikalizirano metaforiko, je treba frazeme prevajati s slovenskimi ustreznicami, nikakor pa dobesedno, saj lahko pride do popolnega nerazumevanja. V nasprotju s prvim prevajalcem, ki je frazeme slovenil nenavadno, je Vrančičeva iskala slovenska rekla. Prevajalec iz leta 1924 je izraz »Cochon qui s’en dédit!« ( La Maison de Claudine, 20) prevedel dobesedno: »Svinjar, kdor se skesa!« ( Klavdijin dom); Radojka Vrančič pa z ustrezno frazo: »Udari, da bo držalo« ( Claudinin dom, 21). V drugem primeru je očitno, da prvi prevajalec fraze »faute de mieux« ni razumel: »[Il] agrippe, faute de mieux, l’ Office de Publicité d’avant-hier […]« ( La Maison de Claudine, 16). »[Z]agleda, hvala Bogu, predvčerajšnji Office de Publicité […]« ( Klavdijin dom; dobesedno: »Dieu merci«). »[P]ograbi, ker ni boljšega, predvčerajšnji Office de Publicité […]« ( Claudinin dom, 17). Prav tako je v prvem prevodu izraz »courir le guilledou« ( La Maison de Claudine, 18) postal »gleda za ‘polizanci’« ( Klavdinin dom); šele v prevodu iz leta 1991 je ohranil svoj pravi pomen: »se ‘rada potika’« ( Claudinin dom, 19). Kakor vidimo v njunih prevedkih, sta v enem primeru oba prevajalca francoski banalni izraz napačno razumela: »Le voici hérissé, la barbe en bataille« ( La Maison de Claudine, 17). »Glej ga, nataknjen je in brki so mu bojeviti« ( Klavdijin dom). »Ves naježen je in brada mu štrli prav bojevito« ( Claudinin dom, 18). Zaradi konteksta sta oba prevajalca mrtvo metaforo razumela kot živo in jo zato prevedla preveč dobesedno. Prevod Claudininega doma je torej bolj natančen kot prejšnji prevodi in ponuja veliko ustreznih prevajalskih rešitev. Prevod izkazuje prevajalkino odlično poznavanje francoskega izvirnika. Hiša poezije je leta 2016 posthumno objavila njen prevod La Naissance du jour (Svitanje), ki je že naslednje leto doživel ponatis. Prevod dela, v 25 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 25 17. 04. 2023 14:24:18 katerem se starajoča pripovedovalka hote odpove mlademu ljubimcu, izkazuje veliko lahkotnost, s katero se je prevajalka lotevala dolgih francoskih stavkov, ki v slovenščini, skladenjsko zelo drugačni od francoščine, tečejo zelo elegantno.44 Takšno virtuoznost lahko ustvari le odlična poznavalka obeh jezikov. 44 V drobcih materinih (polizmišljenih) pisem, ki jih pripovedovalka na novo bere skozi ves roman, najdemo nekaj pomenskih odstopanj med prevodom in izvirnikom, ki nekoliko blažijo Sidino muhasto in močno osebnost. Tako na primer beremo: »je suis saisie d’une admiration qui en quelque sorte me désole« (584) / »me prevzame občudovanje, ki me nekako pretrese« (Colette 2017, 24); tu pripovedovalkina mama govori o (res presenetljivi) žalosti, ki jo v njej vzbuja lepota deklic, občutek, ki ni prisoten v izbranem slovenskem glagolu »pretresti«. Podobno, kasneje v zgodbi, »[N]e te fais pas tant de soucis pour ma prétendue artério-sclérose« (593) / »Nikar naj te tako ne skrbi zaradi moje tako imenovane arterioskleroze« (Colette 2017, 33); v izvirniku Sido jasno namiguje, da ne verjame v pravilnost diagnoze, ki so jo postavili zdravniki, zato bi bilo bolje izbrati slovenski pridevnik »dommnevna« namesto pridevniške zveze »tako imenovane«. 26 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 26 17. 04. 2023 14:24:18 2 Skladenjski in pomenski zapleti pri prevajanju Tropizmov Nathalie Sarraute v slovenščino Nathalie Sarraute je hkrati predhodnica in soustanoviteljica francoskega »novega romana«. Enako kot mlajši pisatelj Alain Robbe-Grillet se je od-daljila od tradicije francoskega romana, katerega estetika se je od začetka 19. stoletja bolj ali manj ustalila, in predlagala novo, za tedanje bralce precej begajočo obliko romanopisja. Zakaj bi roman potreboval fabulo in opredeljene literarne osebe? Ali ni vse splošno sprejete kanone druga svetovna vojna postavila pod vprašaj? Ali moderni roman ne teži k »romanom o ničemer, skoraj brez poglavitne teme, očiščenim literarnih oseb, zgodb in vseh starih rekvizitov, reduciranim na čisti gib, ki jih približuje abstraktni umetnosti« (Sarraute 1996, 1640),45 k romanu, o katerem je že sredi 19. stoletja sanjal Gustave Flaubert?46 Zbirka črtic Tropismes (1938) je prvi poskus v to smer. Z besedo »tropisme« oz. »tropizem«, ki si jo je izposodila od biologov,47 označuje izredno drobne čustvene enote, »gibe na robu zavesti, ki odražajo odmikanje ali privlačenje«.48 Ta pojem avtorica podrobneje definira takole: »Ta besedila je v celoti sestavilo in sprožilo notranje gibanje, za katero se mi je zdelo, da ga jezik še ni prevzel, da še ni bilo predmet izključne pozornosti nobenega pisatelja. Šlo je za vrste gi-banja, ki jih je bilo težko zaznati, opredeliti, ker niso spadale v nobeno psihološko kategorijo. Nisem vedela, za kaj gre. To so bili gibi, ki so potiskali jezik, iz katerega je nastajal ritem skladbe, in sestavljali majhne dramske akcije. Poimenovanje literarnih oseb je bilo povsem nepotrebno. Prav tako odveč je bilo določanje kro-nološkega časa.«49 45 »Livres sur rien, presque sans sujet, débarrassés des personnages, des intrigues et de tous les vieux accessoires, réduits à un pur mouvement qui les rapproche d’un art abstrait, n’est-ce pas là ce vers quoi tend le roman moderne ?« 46 Pismo Louise Colet, [16. januar 1852] (2002, 156). 47 SSKJ ta pojem definira kot »pojav, da rastline in nekatere pritrjene nižje živali rastejo, se obračajo v smeri, iz katere prihaja dražljaj, ali stran od nje«. 48 Izjavo Nathalie Sarraute citiramo po: Clayton – Alazet 1990, 10; »des mouvements de recul ou d’attrait [...] situés à la limite de la conscience«. 49 Transkripcija avtoričine spremne besede k zvočni verziji knjige, ki jo je za založbo Antoinette Fouque (Sarraute 2016) pripravila v sodelovanju z igralkama Madeleine Renaud in Isabelle Huppert. »Ces textes étaient entièrement construits et propulsés par un mouvement intérieur qui ne 27 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 27 17. 04. 2023 14:24:18 Ti »gibi« ali premiki, ki jih lahko povzročajo različni zunanji dejavniki (od zvokov do predmetov ali barv), so enako majhni, težko oprijemljivi in začasni kot Proustova magdalenica, tako da se Sarrautova v svojih delih ukvarja z neke vrste mikrobiologijo čustev in občutkov. Po avtoričini kasnejši oceni je zbirka Tropismes, ki jo je začela pisati že leta 1932 (Sarraute 2016), temelj celotnega kasnejšega literarnega opusa: »Moja prva knjiga je vsebovala v kali vse, kar v naslednjih delih nisem nehala razvijati. Tropizmi so bili še naprej živa snov vseh mojih knjig.«50 V njej najdemo 24 črtic,51 ki ubesedujejo različne življenjske situacije, občutke in značaje, in to brez fabule, z brezimnimi literarnimi osebami. Pomen se izoblikuje v gosti megli implicitnega in dvoumnega, skozi aluzije in konotacije, kar je samo po sebi trd oreh za prevajalca, saj ima na razpolago drugačna jezikovna sredstva. V nadaljevanju bomo preučili tri posebno težavna vprašanja: prevajanje osebnih zaimkov, narativiziranega govora in konotiranega besedišča. 2.1 Prevajanje osebnih zaimkov Kakor smo že napisali, so jasno poimenovane literarne osebe zamenjali osebni zaimki. Zato je medsebojno razmerje v resnici soočanje med dvema osebnima zaimkoma, med »elle« in »ils«, med »ils« in »on« itd. Vsi zaimki so anonimni, a skoraj vsi so določeni vsaj po spolu in številu. Izjema je pogosto zastopan »on«, nedoločeni osebni zaimek, skrivnostna entiteta, ki jo mora glede na kontekst identificirati bralec sam. me paraissait pas encore avoir été pris dans du langage, avoir été encore l’objet d’une attention exclusive d’un écrivain. C’étaient des sortes de mouvements difficiles à déceler, à définir, parce qu’il n’entrait dans aucune catégorie psychologique. Je ne savais pas ce que c’était. C’était des mouvements qui poussaient le langage qui donnaient naissance au rythme du morceau et des mouvements qui constituaient de petites actions dramatiques. Ils se passaient tout à fait de personnage nommé. Ils se passaient de temps chronologique.« 50 »Mon premier livre contenait en germe tout ce que, dans mes ouvrages suivants, je n’ai cessé de développer. Les tropismes ont continué d’être la substance vivante de tous mes livres« (Sarraute 1996, 1554). 51 Nathalie Sarraute ni določila literarne zvrsti, v katero spadajo besedila. Sama pravi (Sarraute, 2016): »bila so, se mi zdi, zunaj vseh literarnih kategorij, sploh nisem vedela, kaj je to« (»ils étaient, me semble-t-il, en dehors de toutes les catégories littéraires, je ne savais pas moi-même ce que c›était«). Tu uporabljamo slovenski termin »črtica«, ki tako obliki kot sestavi teh besedil povsem ustreza, a v francoščini nima ustreznice. 28 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 28 17. 04. 2023 14:24:18 2.1.1 Zaimek »on« Po definiciji ima zaimek on »vrednost nedoločnega zaimka, ki se nanaša na človeka ali skupino ljudi take ali drugačne velikosti, ki je govornik ne more ali noče natančneje identificirati. […] Zaradi te nedoločenosti lahko deluje kot nadomestilo za vse druge osebne zaimke, tako da referenta pahne v anonimnost« (Riegel 1994, 197).52 V slovenščini podobnega zaimka nimamo, a nedoločenost lahko izražamo bodisi s pomočjo nedoločenega zaimka »nekdo« bodisi z uporabo tretje osebe množine ali druge osebe ednine. Za to drugo rešitev se je prevajalka odločila največkrat, zato si podrobneje oglejmo dva primera: »Étendu dans l’herbe sous le soleil torride, on reste sans bouger, on épie, on attend« (Sarraute 1996, 8). »Obležiš v travi pod žgočim soncem, ne ganeš se, prisluškuješ, čakaš« (Sarraute – Moder Saje, 1996, 18). »Quand on vivait près d’elle, on était prisonnier des choses, escla-ve rampant chargé d’elles, lourd et triste, continuellement guetté, traqué par elles« (Sarraute 1996, 10–11). »Če si živel v njeni bližini, si bil ujetnik reči, plazeč se suženj, otovorjen z njimi, neroden in nesrečen, ves čas na preži, ker so te stalno preganjale« (Sarraute – Moder Saje 1996, 21). Rešitev je pomensko ustrezna, saj jo bodo slovenski bralci tolmačili kot nedoločno obliko. Vendar ni povsem enakovredna nedoločnemu osebnemu zaimku; implicitno namreč predpostavlja povezavo med pisateljico in bralcem, saj v ozadju deluje kot pisateljičin nagovor bralcu. 2.1.2 Množina in dvojina Nathalie Sarraute piše o drobnih premikih v zavesti določenih kategorij ljudi v različnih življenjskih situacijah. V tem primeru uporablja osebni zaimek množine (»ils« ali »elles«), ki se v francoščini nanaša na dva posameznika ali več ljudi. 52 »Sa valeur de base est […] celle d’un pronom indéfini renvoyant à une personne ou à un ensemble de personnes d’extension variable, que le locuteur ne peut ou ne veut pas identifier de façon plus précise. […] Cette indétermination le rend apte à fonctionner comme substitut de tous les autres pronoms personnels en rejetant leur référent dans l’anonymat«. 29 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 29 17. 04. 2023 14:24:18 V deseti črtici na primer opisuje srečanje dveh ali več žensk v čajnici. Črtica je napisana v imperfektu, gre torej za pogosto, morda celo vsakodnevno navado. Ni pomembno, ali gre za dve prijateljici ali skupino gospodinj. Dvoumnosti, ki je tukaj dobrodošla, v slovenskem prevodu ne bomo mogli ohraniti. Prevajalka mora namreč izbrati med dvojino in množino. Odločila se je za slednjo, ki se ji je najbrž zdela manj precizna kot dvojina. Enako je pri tretji, četrti, trinajsti in dvajseti črtici. V slednji je verjetnost, da sta ženski le dve, precej velika, a kljub temu premalo jasno izražena, da bi prevajalka dvoumnost dokončno prekinila z uporabo dvojine, kar pa je naredila v šestnajsti črtici, saj je v tem primeru iz konteksta razvidno, da gre za starejši par, torej za dve literarni osebi. 2.2 Usklajevanje časov v pripovedi v pretekliku Kakor je povedala že avtorica, je preteklik (imperfekt), v katerem so na-pisane črtice zbirke Tropismes, v resnici brez časovne vrednosti (Sarraute 2016).53 Izraža nedoločen časovni izsek, med katerim bi lahko prišlo do izrednega dogodka, v resnici pa je ta že prisoten v zavesti literarne osebe, a se na koncu nič ne zgodi. Ovire – družbene konvencije, strah ipd. – ga za-trejo v kali. V tem nedoločenem času so stvari nejasne, dvoumne, komaj nad gladino človeške zavesti, a kot bomo videli, se ta nejasnost v slovenskem prevodu iz skladenjskih razlogov včasih ne more ohraniti. 2.2.1 Kontrastivna predstavitev skladenjskih značilnosti pripovedi v pretekliku v francoskem in slovenskem jeziku V pripovedi je na splošno tako imenovani »poglavitni« čas, rdeča nit, ki označuje trenutek »0« zgodbe, trenutek, ko se odvijajo dejanja. Ta čas je lahko sedanjost, pa tudi preteklost. V slednjem primeru bo glavni čas preteklik v kombinaciji s predpreteklikom (za pretekle dogodke glede na poglavitni čas pripovedi) in pogojnikom (za prihodnje dogodke glede na poglavitni čas pripovedi): Ils étaient allongés (imperfekt, poglavitni čas pripovedi) dans l’herbe. Ils avaient bien déjeuné (plusquamperfekt). Plus tard, ils iraient se baigner (pogojnik) . 53 »Besedila so bila napisana v sedanjiku ali imperfektu, ki je bil v resnici sedanjik« (»Ils étaient écrits au présent ou à un imparfait qui était un présent«). 30 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 30 17. 04. 2023 14:24:18 V slovenščini bi se enaka pripoved glasila takole: Ležali so na travniku (preteklik) . Za kosilo so se dobro najedli (preteklik) . Pozneje se bodo šli kopat (prihodnjik) . Enako velja v polpremem govoru: Elle se lamentait (imperfekt). Elle avait travaillé (plusquamperfekt) comme une folle toute l’année, mais elle ne pourrait pas (pogojnik) se payer des vacances. Tarnala je (preteklik). Vse leto je delala (preteklik) kot črna živina, a si kljub temu ne bo mogla (prihodnjik) privoščiti počitnic. Čase odvisnih stavkov je treba na enak način uskladiti s časom glavnega stavka: Il savait (preteklik) que le père de Pierre était (preteklik) médecin. Ta stavek je v resnici dvoumen, saj ne vemo, ali je Petrov oče še zdravnik ali ne. Ta dvoumnost je v slovenščini nedopustna, prevajalec bo moral izbrati med naslednjima možnostma: Vedel je, da je Petrov oče zdravnik (še danes dela v bolnišnici). Vedel je, da je bil Petrov oče zdravnik (ni več, ker je pred leti umrl). Enako dvoumnost najdemo v naslednjem primeru: Il savait qu’il lui faudrait une voiture s’il voulait aller à la mer. Tu ne vemo, ali osebek samo razmišlja o hipotetični vožnji ali bo načrt kmalu uresničil. Torej ne moremo izbrati med naslednjima slovenskima prevodoma: Vedel je, da bi potreboval avto, če bi želel iti na morje. Vedel je, da bo potreboval avto, če bo želel iti na morje. Dodajmo še, da se ta dvoumnost pojavi samo, kadar je poglavitni glagol pripovedi v pretekliku. 2.2.2 Posledice za prevajanje Tropizmov v slovenščino Zaradi že omenjene dvoumnosti usklajevanje časov povzroča resne, včasih prav nerešljive težave. V primeru zbirke Tropismes ima prevajalec v resnici obratno težavo: dvoumnost je očitno zaželena, a v slovenskem prevodu ne more ostati nepojasnjena. 31 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 31 17. 04. 2023 14:24:18 Tako je v naslednjem odstavku (iz 14. črtice): »[…] ils avançaient sur la pointe des pieds, en se retournant au moindre bruit, car ils savaient qu’il y avait partout des endroits mystérieux, des endroits dangereux qu’il ne fallait pas heurter […] sinon, au plus léger contact, des clochettes, comme dans un conte d’Hoffmann, des milliers de clochettes à la note claire comme sa voix virginale – se mettraient en branle« (Sarraute 1996, 20). »[…] hodili so po prstih, se obrnili ob najmanjšem šumu, ker so vedeli, da so povsod skrivnostni kotički, povsod nevarni kotički, kamor ne smejo stopiti, ne smejo zadeti obnje, ker bodo že ob najmanjšem dotiku zazvončkljali zvončki, kakor v Hoffmanovi pravljici, na tisoče zvončkov, z jasnim tonom, kakršen je njen de-viški glas« (Sarraute – Moder Saje 1996, 43–44). Literarne osebe se bojijo odziva ženske, a – kot pri vsakem »tropizmu« – gre za nejasno slutnjo nečesa, kar bi lahko ali se bo zagotovo zgodilo, če ne bodo pazljive. Tukaj se je slovenska prevajalka odločila za prihodnjik (»bodo zazvončkljali«), ki se ji je glede na kontekst očitno zdel najverjetnejši pomen francoskega pogojnika. Ta rešitev je seveda pravilna, a daje občutek, da je slutnja bolj jasna, manj zamegljena kot v izvirnem besedilu. V naslednjem, daljšem primeru (iz 9. črtice) se literarna oseba zave, da mora ukrepati sama ali da mora ukrepati nekdo drug: »Il sentait qu›à tout prix il fallait la redresser, l›apaiser, mais que seul quelqu›un de doué d›une force surhumaine pourrait le faire, quelqu›un qui aurait le courage de rester en face d’elle, là, bien assis, bien calé dans un fauteuil, qui oserait la regarder calmement, bien en face, saisir son regard, ne pas se détourner de son tortille-ment. «Eh bien ! Comment allez-vous donc ?» il oserait cela. «Eh bien! Comment vous portez-vous?» il oserait le lui dire - et puis il attendrait. Qu’elle parle, qu›elle agisse, qu›elle se révèle, que cela sorte, que cela éclate enfin - il n›’n aurait pas peur. Mais lui n‘aurait jamais la force de le faire […]« (Sarraute 1996, 57–58). 32 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 32 17. 04. 2023 14:24:18 »Čutil je, da bi jo bilo treba za vsako ceno spraviti pokonci in jo pomiriti, ampak da bi to zmogel samo kdo, ki je obdarjen z nadnaravno močjo, kdo, ki bi imel pogum, da bi ji ostal pred očmi, obsedel kot pribit v drugem fotelju, ki bi si ji upal mirno gledati naravnost v obraz, ki je ne bi spustil z oči, ki ga ne bi odvrnilo njeno zvijanje. »No, kako kaj?« bi si upal. »No, kako se kaj imate?« bi si upal reči – in potem čakal. Da odgovori, da reagira, da se razkrije, da pride iz nje, da nazadnje bruhne na plan – ne bi se bal. Samo on ne bo nikoli imel moči, da bi to naredil […]« (Sarraute – Moder Saje 1996, 29–30). Navaja, kaj vse je treba narediti. Predstavlja si prizor v nejasnem prihodnjiku/sedanjiku, ki ga izraža francoski pogojnik v odvisnih stavkih. V tem primeru je prevajalka izbrala pogojnik, ki je po kontekstu najverjetnejše tolmačenje, saj so misli literarne osebe hipotetične, čeprav jih očitno jasno vizualizira. Le na koncu preide na prihodnjik, s katerim vzpostavlja nasprotje med ukrepi, po katerih na skrivaj hrepeni, in občutkom nemoči pri literarni osebi. V slovenskem prevodu so drobni premiki zavesti jasnejši kot v izvirniku. Odvijajo se že na ravni razumskega premišljevanja, ne samo v motnih vodah, ki ločujejo podzavest od zavesti. V tretjem primeru (iz 23. črtice) izvemo, zakaj se starša kljub generacijskim razlikam ne bojita hčerkinega odpora do njiju: »[…] ils n’avaient pas peur – ils la regardaient gentiment, ils so-uriaient, ils semblaient se sentir en lieu sûr auprès d’elle, ils semblaient le savoir, qu’ils avaient été tant regardés, dépeints, décrits, tant sucés qu’ils en étaient devenus tout lisses comme des galets, tout polis, sans une entaille, sans une prise. Elle ne pourrait pas les entamer. Ils étaient à l’abri« (Sarraute 1996, 31). »[…] se nista bala – ljubeznivo sta jo gledala, se smehljala, se ob njej menda počutila na varnem, menda sta vedela, ker sta že tolikokrat videla naslikano, opisano, toliko tega sta že vsrkala, da sta postala že čisto gladka kakor prod, čisto zglajena, brez raze, brez jamice. Ni jima mogla do živega. Bila sta na varnem« (Sarraute – Moder Saje 1996, 67). 33 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 33 17. 04. 2023 14:24:18 Prevajalka je prihodnjik/pogojnik izjemoma nadomestila s preteklikom oz. z glavnim glagolom pripovedi, kar je lahko videti kot odmik od izvirnika, je pa nevtralna oblika in zato ustrezna rešitev. 2.3 Estetika namigovanj in konotacij Dvoumnost ali neizrekljivost se izraža tudi skozi besedišče. Pisateljica skrbno izbira enostavne, a večpomenske besede, katerih večpomenskost in/ali bogate konotacije odmevajo v bralcu, da bi v kontekstu sobesedila izoblikovale kom-pleksen pomen. Kakor je napisal Arnaud Rykner v knjigi o pisateljici: »Raje kot sumljivi samoumevnosti pomena Nathalie Sarraute vedno daje prednost subtilni sili, ki se potihoma oglaša za navidezno banalnim« (Rykner 1991, 56). Večpomenskost oz. polisemija, »lastnost jezikovnega znaka, ki ima več pomenov« (Dubois 2002, 369), je zlahka opredeljiva, ker so različni pomeni vsake besede slovarsko evidentirani. Bolj subtilna in težje oprijemljiva je konotacija. Po Duboisovem slovarju je »[…] denotacija stabilen, nesubjek-tiven element, ki ga lahko analiziramo zunaj diskurza, ne glede na pomen leksikalne enote, medtem ko konotacijo sestavljajo njeni subjektivni ali spremenljivi elementi, ki so odvisni od konteksta« (2002, 111). Kontekst določa sobesedilo, a tudi sam bralec, saj lahko besede odmevajo drugače, glede na družbeno okolje ali osebne izkušnje vsakega posameznika. Zaradi tega so posebej težko dojemljive, posebno za tuje govorce. Nathalie Sarraute največkrat izbira dvopomenske besede, pri katerih oba pomena odmevata skupaj in v kontekstu prispevata k izoblikovanju dvo-plastnega pomena celotnega besedila. Če vzamemo primere iz 3. črtice, lahko sestavimo naslednjo tabelo: Izvirnik 1. pomen 2. pomen Slovenski prevod (Sarraute 1996) (Sarraute – Moder Saje 1996) se loger (6) naseliti se namestiti se naseliti se (11) (on leur) offrait (6) ponudili (so jim) podarili (so jim) dobili (so) (11) visage (6) obraz razpoloženje obraz (11) tenue (6) oblačila vedenje vedenje (11) sentiment (6) čustvo občutek občutek (11) être dépouillé (6) preprost, brez oskuben oskuben (11) okraskov 34 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 34 17. 04. 2023 14:24:18 Ta črtica je posvečena ljudem, ki so se preselili s podeželja v Pariz. Živijo v varnem in udobnem, a žal tudi pustem in ravnodušnem okolju, kjer se po- čutijo »skoraj kot doma« (»presque chez eux«), a v resnici so kar naprej tujci in močno občutijo hladnost neosebnih človeških odnosov. Poleg tega, čeprav bodo to zanikali, močno pogrešajo podeželje, kar kaže prekrasen opis prejšnjega življenja, ki se ga novopečeni prebivalci mesta nočejo spomniti, najbrž zato, ker bi jih to preveč bolelo. Nekaj dvopomenskih besed osvetljuje kompleksnost čustev, ki jih občutijo te anonimne literarne osebe (»ils«). Glagol »se loger«, s katerim pisateljica omenja nastanitev v Parizu, ima dvojni pomen: uporabljamo ga lahko za ljudi v nevtralnem pomenu ali za živali oz. predmete, ki so se namestili znotraj nekega prostora: Les souris se sont logées sous le lit. – Miši so se namestile pod posteljo. La balle s’est logée dans l’épaule. – Krogla se je zabila v ramo. Bralec sliši oba pomena in si predstavlja skromnost prišlekov, ki so se zaradi lažjega preživetja zatekli v Pariz, a v njem težko najdejo svoje mesto. V besedah sobivata dva pogleda na življenje v velemestu: anonimna entiteta (kolektivnost, Parižani) »ponuja« (nevtralen glagol) oz. »podari« (pozitiven glagol) udobno življenje, ki je »preprosto« (nevtralen-pozitiven pridevnik) oz. »oskubeno« (negativen pridevnik). Katera interpretacija je najbolj v skladu z resnico? Obe sta po svoje pravilni, morda se občutki menjavajo v glavah prišlekov. Oba pomena sobivata in pisateljica med njima ne izbira. Za razliko od življenja na podeželju, kjer se vsi poznajo in vtikajo v tuje zadeve, življenje v velemestu poteka v znamenju svobode: prišleki so svobodni. »[On leur offrait] la liberté de faire ce qu’ils voulaient, de marcher comme ils voulaient, dans n’importe quel accoutrement, avec n’importe quel visage, dans les modestes petites rues« (Sarraute 1996, 21). »[Dobili so] prostost, da lahko počnejo, kar hočejo, da se sprehajajo po skromnih ulicah, kakor se jim zljubi, po mili volji našemljeni, s kakršnimi koli obrazi« (Sarraute – Moder Saje 1996, 11). 35 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 35 17. 04. 2023 14:24:18 Prvi svoboščini sta nedvoumno pozitivni: »lahko počnejo, kar hočejo«, »se sprehajajo, kakor se jim zljubi«. Tretja, biti »po mili volji našemljeni« (natančneje »slabo oblečeni«), že nakazuje, da so ljudje v velemestu do drugih povsem ravnodušni. Ta občutek še krepi naslednja svoboščina: se sprehajati »s kakršnimi koli obrazi«; tu ne gre samo za obraz v telesnem smislu, temveč za obraz kot zrcalo razpoloženja (skozi pogled, nasmeh, jok itd.). Vsak lahko počne, kar hoče, ker nikomur ni mar za sočloveka, saj je velemesto bivališče neznancev, ki jih poznamo kvečjemu na videz. Dvopomenskost besede »visage«, ki je v slovenščini žal ne moremo ohraniti, izdaja dvoumnost »prostosti« oz. svobode, ki jo Parižani uživajo. To idejo najdemo še v nadaljevanju: »Aucune tenue n’était exigée d’eux ici, aucune activité en commun avec d’autres, aucun sentiment, aucun souvenir« (Sarraute 1996, 6). »Tukaj niso zahtevali od njih nobenega posebnega vedenja, nobenega sodelovanja z drugimi, nobenih občutkov in nobenih spo-minov« (Sarraute – Moder Saje 1996, 11). To, kar je na prvi pogled življenje brez obveznosti, je v resnici življenje v družbi, ki od posameznika ne pričakuje ne posebnega zunanjega videza (»oblačila« oz. »obnašanje«) ne notranjih posebnosti (»občutki« oz. »čustva«), kar je litota: ne zahteva se zato, ker se s tem nihče ne namerava obre-menjevati. Dvoumne besede skrivajo kruto resnico: v tem okolju je človek kot tak le funkcija (»hišnica«, »mlekarica«, »perica«, »gimnazijski učitelj«) brez osebnosti. Dvoličnost, ki jo izraža dvopomenskost, se pri prevajanju v slovenščino povsem izgublja.54 O slovenskem prevodu zbirke črtic Tropismes Nathalie Sarraute bi lahko napisali veliko, saj v njem najdemo veliko posrečenih rešitev in nekaj večjih odmikov, ki bi se jim lahko prevajalka izognila, a v tem primeru je bilo bolj zanimivo na kratko orisati specifičnosti francoskega in slovenskega jezika, zaradi katerih je pisateljičina estetika nejasnosti in dvoumnosti tako re-koč neprevedljiva. Če povzamemo pravkar predstavljene ugotovitve, lahko imamo prevajanje Tropizmov v slovenščino za skrajno nasprotje tehničnega 54 Kakor je pokazal Xavier Fontaine (2000, 39–45), se dvopomenskost večinoma izgublja celo v italijanščini, čeprav gre za romanski jezik. 36 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 36 17. 04. 2023 14:24:18 prevajanja, kjer je v ospredju skrb za ohranjanje nejasnosti, enoumnega in neoprijemljivega. A boj je vnaprej izgubljen tako zaradi skladenjskih razlik med jezikoma kot zaradi drugačne pomenske zgradbe besed v francoskem in slovenskem jeziku.55 55 Namenoma smo opustili težave, ki jih povzročajo številni zvočni učinki (aliteracije in asonance). Čeprav so jih opazili in interpretirali raziskovalci (gl. med drugim Lietz 1974; Fontaine 2000, 2001) in lahko imajo nezanemarljivo vlogo pri izoblikovanju nekaterih opisanih tropizmov, menimo, da bo moral prevajalec ta fonetični vidik žal opustiti, saj so fonemi v različnih jezikih nosilci drugačnih občutkov. 37 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 37 17. 04. 2023 14:24:18 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 38 17. 04. 2023 14:24:18 3 Prevajanje avtonimnih elementov v sodobnem romanu Posebno »trd« oreh oz. zahtevno prevajalsko vprašanje predstavljajo elementi, označeni s kurzivno pisavo. Čeprav jih lahko delimo po besedilni funkciji, ki jo opravljajo, imajo vsi v določeni meri metajezikovno funkcijo, saj so jezikovni znaki, ki govorijo – delno ali celo izključno – o sebi. S semiotičnega vidika jih lahko skladno s terminologijo francoske jeziko-slovke Josette Rey-Debove imenujemo »avtonimne konotacije« (1997). Ti elementi »denotirajo svet in konotirajo znake, s katerimi o njem govorimo« (Rey-Debove 1997, 33). Če ostanemo na področju semiotike, opazimo, da so metajezikovne konotacije nekaterih znakov že zajete v slovarjih in so v resnici že sestavni deli jezikovnega znaka v določenem sociolektu. Zato so te konotacije – kot glasovi različnih skupnosti, od katerih se pisec distancira – ponavadi označene s tipografskim sredstvom že po pravopisnih konvencijah. Druge, bolj individualizirane avtonimne konotacije pisatelj s prvimi izenači s pomočjo kurzive. Tako so označeni posebni idiolekti (tako kot govori literarna oseba x) in anonimni idiolekt, ki tako postane tako rekoč sociolekt, jezikovni kod določene skupnosti v širšem pomenu besede (na primer francoske družbe začetka 20. stoletja ali francoske politično ko-rektne družbe konca 20. stoletja). To so elementi, ki jih pripovedovalec vizualno postavlja na distanco, da bi poudaril, da so tako ali drugače tuji njegovemu govoru (sledovi raznih idiolektov ali sociolektov). Kurziva in narekovaji so v tem primeru znaki diskurzivne raznolikosti, torej neke vrste posredni govor.56 Na pripovedni ravni ima zatekanje k avtonimni modalizaciji – ki je pri nekaterih pisateljih postalo pravi stilem – veliko prednost, da ne prekinja zgodbe, vnaša nianse »mimogrede«, ne da bi upočasnil tok pripovedi. Kakor je napisal Gregor Perko: »Avtonimna modalizacija, ki poudarja ‚materialnost‘ jezikovnega znaka, nikakor ne predstavlja disfunkcije komunikacije, ki bi povzročila prekinitev tematskega napredovanja, čeprav ‚ustavljanje na jeziku‘ ali ‚ustavitev na izrekanju‘ vodi v nekakšen komunikacijski 56 O razširjeni rabi kurzive in narekovajev v literaturi lahko vzamemo za izhodišče delo Anne Herschberg Pierrot (1993), ki povezuje semiotiko, jezikoslovje in stilistiko. 39 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 39 17. 04. 2023 14:24:18 ‚odklop‘. Natančneje, poved se ‚podvoji‘ in razvije na dveh različnih ravneh: na družabni in na metajezični ravni« (2012, 255). Gre za izredno učinkovit stilem ne samo na semantični, ampak tudi na pripovedni ravni. Kakor je opazila Jacqueline Authier-Revuz: »Diskurzi, ki sočasno krožijo, se odzivajo drug na drugega, se podpirajo, soočajo, razlikujejo [...], na istem ‚polju‘ kot moj – diskurzi, ki so pred mano in tako kot jaz, bolje od mene, ne kot jaz, ne čisto kot jaz, sploh ne kot jaz, [...] so govorili o tem, o čemer govorim; gre za diskurz, ki neizogibno ‚prečka‘ mojega in se ume- šča v odnosu do njega« (1996, 113). L’écrivain donne à entendre des narrateurs secondaires au sein même de la narration principale. Dans la littérature française, plusieurs écrivains sont connus pour y avoir eu recours, notamment Stendhal, Flaubert, Julien Gracq et Jules Vallès.57 3.1 Prevajanje avtonimnih konotacij v treh romanih Michela Houellebecqa Delo Michela Houellebecqa, ki je bilo zaradi svoje tematike pogosto komentirano in preučeno, je bilo deležno razmeroma malo stilističnih študij.58 Prvič zato, ker so kritiki večkrat ocenili, da je Houellebecq pisatelj »brez sloga«, kar je v zgodovini francoske proze neobičajno.59 Drugič pa zato, ker je bilo njegovo delo zaradi družbene, provokativne, celo ideološke vsebine tako komentirano, da smo skoraj pozabili, da imamo opravka s fiktivnim delom, kar avtor v intervjujih nenehno ponavlja.60 In vendar obstaja »houellebecqovski« slog. Med znaki, ki ga označujejo, pri prvem branju izstopa en pojav: prisotnost znatnega števila besedilnih elementov (v povprečju 50 na 100 strani), v besedilu označenih z uporabo ležečega 57 O kurzivni pisavi pri Flaubertu gl. Duchet 1975, pri Restifu de la Bretonne gl. Dubois 1977, pri Gracqu gl. Richard 1979 in Michel 1982, 1989; o prevajanju kurzivne pisave v Flaubertovem romanu Madame Bovary gl.: Gacoin-Marks 2017, 68–90. 58 Gl. Jafuel 2016, 4–10. 59 O polemikah o Houellebecqovem slogu gl. Estier (2015), Novak-Lechevalier (2022, 20–22). 60 Gl. zlasti intervjuje za radijski postaji France Inter in RTL med promocijo romana Soumission leta 2015. 40 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 40 17. 04. 2023 14:24:19 tiska oz. kurzive ali narekovajev, na način, ki se ne ujema s kodificirano rabo teh dveh tipografskih načinov poudarjanja.61 Prvi, ki je opozoril na pomen tega sloga v Houellebecqovem opusu, je njegov urednik in prijatelj Dominique Noguez, avtor ene izmed prvih knjig, ki so bile posvečene pisatelju (2003, 129–132). A ta se bolj trudi dokazati, da je Houellebecqov slog, ki ga pogosto predstavljajo kot neobstoječega, v resnici veliko bolj subtilen, kot se zdi na prvi pogled. Ta slogovni pojav omenjajo tudi številni raziskovalci, ne da bi bil predmet sistematične študije, ki bi upoštevala tudi razvoj houllebe-cqovskega pisanja od devetdesetih let prejšnjega stoletja do danes.62 Pravi stilem, ki ga je pisatelj natančno izdelal63 in ga tako bralci kot raziskovalci jasno identificirajo, je razširjena uporaba ležečega tiska in narekovajev, torej pojav postopka, ki ga morata bralec in prevajalec dekodirati, če ga želita pravilno razumeti.64 Korpus treh romanov, ki služijo kot osnova za pričujočo prevajalsko študijo, je bil sestavljen tako, da vključuje prevode treh različnih slovenskih prevajalcev: Marka Trobevška, Mojce Medvedšek in Iztoka Ilca, treh diplomiranih francistov z bogato prakso na področju prevajanja sodobne francoske književnosti.65 Tako bomo lahko preučili, ka-kšna je strategija vsakega od njih pri obdelavi analiziranih elementov. Preden bomo analizirali prevajanje elementov, ki jih je Houellebecq označil s kurzivo in narekovaji, je treba opozoriti, da smo se omejili na primere, pri katerih se raba teh tipografskih znakov v knjižnem jeziku ne zahteva. Zato so avtorski citati, naslovi in tujke, ki jih ni mogoče napisati brez kurzive 61 Gl. številne slovnice, zlasti: Riegel [et al.] 1994, chapitre IV. Gl. prav tako pripomočke za profesio-nalne lektorje (na primer Lexique des règles typographiques en usage à l’Imprimerie nationale, 2002, in seveda: Grevisse 1988, § 87, 97–99). 62 Gl. Jafuel 2016, 15. 63 »Sodeloval sem pri vseh izbirah glede njegove izdelave. Prvič, tipografija (od elegantne senzual-nosti Garamonda sem imel raje napeto strogost Bodonija; odločiti se za font romantikov v škodo fonta humanistov je samo po sebi izbira, o tem ni nobenega dvoma). Pa tudi papir, njegova naslo-vnica, njegova teža. Navadni naslovi, paginacija, trdota naslovnice« (»J’ai participé à tous les choix, concernant sa fabrication. D’abord, celui de la typographie (à l’élégante sensualité du Garamond, j’ai préféré l’austérité tendue du Bodoni ; opter pour le caractère des romantiques au détriment de celui des humanistes, c’est un choix, aucun doute là-dessus). Mais aussi celui du papier, de sa couverture, de son grammage. Celui des titres courants, de la pagination, de la rigidité de la couverture« – Houellebecq 2015, 11). 64 Kakor je napisala Jacqueline Michel o tem stilemu pri Julienu Gracqu, gre za postopek, ki »postavlja vprašanja in mora sam biti vprašan« (»interroge et demande à être interrogé«, 1982, 420). 65 Mojca Medvedšek je prav tako prevedla naslednje romane: Plateforme, La Possibilité d‘une île, La Carte et le territoire in Soumission. 41 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 41 17. 04. 2023 14:24:19 ali narekovajev, izključeni.66 Poleg tega ne bomo razlikovali med uporabo kurzive in narekovajev. Četudi gre za zanimivo vprašanje, to ne vpliva na prevajalsko obravnavanje avtonimov, zato ga bomo raje spregledali. Pomembno je tudi opozoriti, da med francoskim in slovenskim jezikom ni bistvene razlike pri uporabi kurzive in narekovajev, ki jih predpisuje pravopisni standard, in tistih, ki tako ali drugače poudarjajo določene elemente. Teoretično je torej mogoče v slovenščini ohraniti pisateljevo rabo teh dveh postopkov za doseganje enakih učinkov.67 V nadaljevanju bodo predstavljene poglavitne kategorije, med katere lahko razvršćamo različne rabe obravnavanega stilema. Zatem bomo na podlagi te tipologije preučili, kako so to posebnost obravnavali trije slovenski prevajalci francoskega pisatelja.68 3.1.1 »Besedilni otoki«, diskurz drugega v okviru pripovedovalčevega diskurza »Besedilni otok«,69 označevanje besede v pripovedi, ki je tuja pripovedovalčevemu govoru, je »zgodovinska«, najstarejša tovrstna raba v francoski literaturi, tista, ki jo Balzac pogosto uporablja za izpostavljanje regionalnih ali drugače konotiranih izrazov določenih literarnih oseb.70 To pri Houellebecqu ni najpogostejša uporaba in jo skoraj vedno spremlja ekspliciten avtonimni komentar. 66 To pa ne pomeni, da poudarjanje krajevnih imen ali naslovov nima, kot pri Flaubertu, dvojnega avtonimnega pomena (poudarjanje tako naslova kot dobesednega pomena, ki na poseben način odmeva v določeni situaciji). Tako je na primer v stavku: »J’eus l’étrange impression de pénétrer dans une sorte d’autofiction en pénétrant dans la salle des pas perdus de la gare Saint-Lazare« (Houellebecq 2019, 157). V krajevnem imenu odmeva pripovedovalčeva eksistencialna stiska. Ta referenca se je v slovenskem prevodu povsem izgubila (Houellebecq – Ilc 2020, 136). 67 V zadnji izdaji Slovenskega pravopisa se v strokovni razlagalni sekciji »Pravila« raba kurzive ne omenja (razen za označevanje naslovov) (gl. https://fran.si/134/slovenski-pravopis/datoteke/Pra-vopis_Pravila.pdf). »Ekspresivna« raba je torej povsem prepuščena avtorju besedila. Nasprotno najdemo dolgo razlago o rabi narekovajev, kjer je jasno opredeljena razlika med skladenjskimi in neskladenjskimi rabami tega tipografskega postopka. Med slednjimi so zbrane rabe, ki so predmet pričujoče analize. 68 V resnici je pri razvrščanju predlaganih primerov določena stopnja subjektivnosti neizogibna. Še bolje, kategorije med seboj niso strogo ločene, saj je, kot že rečeno, ta uporaba včasih namerno dvoumna in omogoča več interpretacij, ki jih bo treba upoštevati. 69 Poimenovanje »îlot textuel« (»besedilni otok«) je predlagala Jacqueline Authier-Revuz (1978, 1996). Opredeljuje ga kot »predstavo drugega diskurza«, iz česar lahko sklepamo, da je v resnici drug izraz za eksplicitno avtonimno modalizacijo. 70 Gl. na primer Les Paysans (Kmetje) in Splendeur et misère des courtisanes (Blišč in beda kurtizan). 42 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 42 17. 04. 2023 14:24:19 Govorica jasno določenega govornika Včasih gre za govor jasno opredeljene osebnosti. Natančna navedba upo-rabljenega besedišča in njegovo poudarjanje z narekovaji ali kurzivo bralca postavljata v zgodovinski kontekst, v duhu neke dobe: »Sur le plan professionnel, son seul objectif était – très raison-nablement – de se fondre dans cette ‘vaste classe moyenne aux contours peu tranchés’ plus tard décrite par le président Giscard d’Estaing« (Houellebecq 1998, 64). »Na poklicnem področju je bil njegov edini cilj – in to zelo razu-men – stopiti se z ‘mnogoštevilnim srednjim razredom z zabri-sanimi mejami’, kot ga je označil predsednik Giscard d’Estaing« (Houellebecq – Medvedšek 2000, 65). Zgodi se tudi, da je pozornost namenjena besedam, ki so značilne za posebno skupnost in so v zgodbo vabljene zaradi svoje »lokalne barvitosti«, svojega slikovitega značaja. Tako je v stavku o kravah, ki gredo na umetno oploditev: »[Elles vont], comme le disent les éleveurs dans leur parler cynique, ‘se faire remplir’« (Houellebecq 1994, 10). Slovenski prevod je povsem ustrezen, saj je prevajalec našel enako trivialen in kmečki izraz: »kot govorijo rejci v svoji posmehljivi govorici, ‘biti napumpana’« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 10). V drugih, pogostejših primerih so citati očitno pripisani drugim literarnim osebam, ki se tako povabijo v glavno pripoved. Opozoriti na točne besede, ki jih uporabljajo, pisatelju omogoča njihovo diskretno karakterizacijo brez prekinitve zgodbe z dolgimi opisnimi komentarji o njihovi psihologiji: [Tisserand] m’a alors expliqué qu’un reste d’orgueil l’avait toujours empêché d’ aller aux putes (Houellebecq 1994, 99). Potem mi je [Tisserand] razložil, da zaradi ostanka ponosa nikoli ni mogel iti h kurbam (Houellebecq – Trobevšek 2004, 78). Uporaba tega izraza poudarja idealizem, ki v nasprotju s pripovedovalcem označuje to literarno osebo: Tisserand je še vedno prepričan, da je mogoče zgraditi sentimentalen odnos z drugim spolom, zato podkupljivo ljubezen odločno zaničuje. Kot pogosto je diskurz literarne osebe podoben govorjenemu, celo vulgarnemu jeziku, tako da bi lahko kurziva preprosto izrazila 43 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 43 17. 04. 2023 14:24:19 razdaljo med pripovedovalčevim diskurzom in govorico literarne osebe. Zato je dosežen učinek v resnici dvojen. Enako velja v naslednjem primeru: »En bref, et comme Bruno le résuma une fois à l’intention de son psychiatre, ‚tout se barrait en couille‘« (Houellebecq 1998, 77). »Skratka, kakor je to Bruno nekoč na kratko opisal svojemu psi-hiatru, ‘vse gre prej ali slej v maloro’« (Houellebecq – Medvedšek 2000, 77). V svojem obupu se Bruno izraža z grobimi izrazi, njegov stavek pa zveni skoraj kot psovka, s katero literarna oseba poudarja brezupnost situacije. Ta lahko celo nasmeji bralca, ki bi morda pričakoval bolj dodelan razmislek. Slovenski izraz ni napačen, manjka pa mu vulgarnost francoskega izraza. Prostaški izraz »vse gre prej ali slej v kurac« bi bil Brunu bolj pisan na kožo. Enako je v naslednjem primeru, kjer omemba označuje Claire, sodobno žensko, ki ji ni nerodno govoriti o svoji spolnosti, in to celo z grobimi izrazi: »[…] il aurait pu lui arriver n‘importe quoi d‘autant qu’elle commençait sérieusement, selon ses propres termes, à ‚s’intéresser à la bite‘« (Houellebecq 2019, 129). »[…] lahko bi se ji pripetilo karkoli, še toliko bolj, ker se je po njenih besedah začela resno ‚zanimati za tiče‘« (Houellebecq – Ilc 2020, 112). Vulgarnost, ki označuje literarno osebo in upravičuje pripovedovalčevo omembo, ustrezno pride do izraza s slovenskim izrazom, ki ga je izbral prevajalec.71 Drug, a nejasen diskurz V številnih primerih vir posredovanega govora ni jasno opredeljen: »D’emblée, je l’informe que je suis en dépression« (Houellebecq 1994, 135). »Takoj ga obvestim, da sem v depresiji« (Houellebecq – Trobev- šek 2004, 110). 71 Kot je razvidno iz nekaterih pomenskih odmikov, zlasti v prevodu romana Particules élémentaires, te izraze včasih težko razume ali celo zazna prevajalec ali prevajalka, ki ni v tesnem stiku s pogovorno ali celo prostaško francoščino. 44 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 44 17. 04. 2023 14:24:19 Ali gre za diagnozo, ki jo je postavil psihiater, ali za »generični« izraz, ki ga pripovedovalec uporablja za opis svojega nelagodja? V tem preprostem primeru to ne vpliva na prevod. Enako je v naslednjem primeru: »[U]n défilé a eu lieu à Paris pour protester contre les ‘brutalités policières’ ; il s’est déroulé dans une atmosphère ‘d’une dignité bouleversante’« (Houellebecq 1994, 61). »[Bil] je v Parizu sprevod v protest proti ‘policijski surovosti’; potekal je v ozračju ‘ganljive dostojanstvenosti’« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 50). Tovrstnih primerov je zelo veliko, slovenski prevajalci pa so pri jasno opre-deljenih citatih praviloma iskali in našli ustrezne rešitve za njihovo prevajanje, pri čemer so ohranili uporabo kurzive ali narekovajev. 3.1.2 Pripovedovalčev idiolekt Včasih iz različnih razlogov pripovedovalec elemente lastnega diskurza postavi na distanco. Ne gre torej za »besedilne otoke« v ožjem pomenu pojma, temveč za elemente, ki jih ima pripovedovalec za izposojenke ali do katerih ima resne zadržke. Uporaba trivialnih oz. vulgarnih izrazov Ta redka raba je v določenem smislu blizu rabi, ki jo predvideva pravopisna norma: pripovedovalcu gre za izpostavljanje izrazov izven knjižnega jezika, s katerimi diskurz »obarva« oz. zgodbi daje večjo pristnost in slikovitost. Ker smo že videli podoben primer, ko je šlo za vulgarne izraze, ki jih uporabljajo nekatere literarne osebe (in ki so večinoma v narekovajih), se pri tem ne bomo dolgo zadrževali. Vulgarne izraze je treba identificirati in nato sistematično obravnavati: če v slovenščini obstaja ustrezna pomenska in slogovna ustreznica, je lahko kot v izvirniku označena s kurzivo. Če jo nadomestijo prevodi, ki so pomensko ustrezni, a ne sodijo v pogovorni ali vulgarni register, bo treba kurzivo kar opustiti. Torej v naslednjih dveh primerih: 45 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 45 17. 04. 2023 14:24:19 »Généralement, il racontait des histoires de cul ; je sens que ce déplacement en province va être sinistre« (Houellebecq 1994, 52). »V glavnem je pripovedoval kosmate zgodbe; glede te poti na deže-lo me obhajajo zle slutnje« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 44). Tu je prevajalec našel slovensko ustreznico, ki, čeprav manj vulgarna od francoskega izraza, ustrezno obarva pripovedovalčev jezik. Zato je prevajalčeva uporaba kurzive v tem primeru upravičena. Drugače je v naslednjem primeru: »Son oncle votait toujours communiste et refusait d’aller à la mes-se de minuit, c’était à chaque fois l’occasion d’un coup de gueule« (Houellebecq 1998, 155). »Njegov stric je volil komuniste in ni hotel iti k polnočnicam, kar je vsako leto znova povzročilo glasno zmerjanje« (Houellebecq – Medvedšek 2000, 151). Ker v slovenščini ni našla tako znanega in barvitega izraza, se je prevajalka odločila za knjižno opisno ustreznico (pridevnik + samostalnik), ki se ji je ni zdelo primerno označiti s kurzivo.72 Vendar pa obstajajo neskladja, ki kažejo, da se vsi prevajalci zavedajo težav, pri čemer nobeden od njih ni zares razvil dosledne strategije za njihovo reševanje. Na primer v romanu L’Extension du domaine de la lutte beremo: »Je n’éprouvais aucun désir pour Catherine Lechardoy ; je n’avais nullement envie de la troncher […]; pourtant, je le savais, elle avait tellement besoin d’être tronchée« (Houellebecq 1994, 46). »Do Catherine Lechardoy nisem občutil nikakršnega poželenja; niti malo mi ni bilo do tega, da bi jo nategnil« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 37). Tu je prevajalec našel popolno ustreznico (prav tako vulgarno kot v francoščini), ki jo je označil s kurzivo. Po drugi strani pa se mu je uporaba iste besede v trpniku v slovenščini verjetno zdela nerodna, zato se je odločil za 72 V podobnem primeru je prevajalec romana Sérotonine kurzivo ohranil: »J’avais moi-même changé, physiquement, j’étais conscient que j’avais subi un ou plusieurs coups de vieux« (Houellebecq 2019, 246); »Jaz pa sem se telesno spremenil, jasno mi je bilo, da sem se pošteno postaral« (Houellebecq – Ilc 2020, 245). Ker v slovenščini ne označi pogovornega izraza, je kurziva le prazna tipografska lupina brez pomenske vrednosti. 46 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 46 17. 04. 2023 14:24:19 izpust pripovedovalčeve zadnje pripombe, kar po nepotrebnem spremeni besedilo, saj bi zadostovalo, če bi napisal kako eliptično formulo, s katero bi bila ideja izražena, slog pa ne bi bil okornejši (»čeprav je to še kako potre-bovala«, »čeprav bi ji to še kako koristilo« ipd.). Enako je v naslednjem odlomku iz romana Sérotonine: »[I]l demeurait sans doute encore des queutards et des baiseuses« (Houellebecq 2019, 323). Tu pripovedovalec uporablja prostaška izraza za moške in ženske, ki hitro menjavajo spolne partnerje. V slovenščini beremo: »Najbrž so še vedno obsta-jali potrebneži in fukači« (Houellebecq – Ilc 2020, 280). Ta prevod je tako pomensko kot slogovno problematičen. Slovensko besedilo najprej omenja samo moške, kar pa ni v skladu z izvirnikom, kjer sta omenjena oba spola. Poleg tega, če je izraz »fukači« res zelo trivialen, je beseda »potrebneži« knjižna, četudi ironična, kar postavlja pod vprašaj uporabo kurzive. Tudi v tem primeru lahko uporabo kurzive razlagamo ne kot pripovedoval- čevo distanciranje do lastnega diskurza, temveč kot pisateljevo distanciranje do pripovedovalčevega stereotipnega diskurza. Gre torej za tipografski znak, ki bralca obvešča, da romaneskni »jaz« ni Houellebecq, ampak le pripovedovalec zgodbe, za katerega je včasih značilna neke vrste prostaškost. Tako je v naslednjem primeru: »‘Les filles aiment bien coucher le 31’, affirmai-je avec autorité« (Houellebecq 1994, 110). »‘Enaintridesetega se dekleta res rada dajo dol,‘ sem prepričljivo zatrdil« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 88). Kurziva – ki je slovenski prevajalec ni želel obdržati, čeprav je našel slovensko ustreznico francoskemu glagolu – omogoča, da se pisatelj norčuje iz re-snosti, s katero pripovedovalec njegove zgodbe izreka najbolj trivialno idejo. Uporaba priljubljenih sodobnih izrazov Tu gre za enak primer, kot je bil prejšnji, vendar v zvezi z izrazi, ki diskretno razkrivajo družbo in obdobje, v katerem pripovedovalec živi. Prevajalec mora torej med izrazi, ki so tako pomensko enakovredni kot značilni za sodobno slovenščino, najti ustreznico, kar je v večini primerov zelo težka naloga. 47 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 47 17. 04. 2023 14:24:19 Oglejmo si nekaj primerov: (a) Une bonne boîte »à tous points de vue, une bonne boîte« (Houellebecq 1994, 17). »v vseh pogledih solidna družba« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 16). (b) [L]e zéro défaut »nous étions encore loin du zéro défaut« (Houellebecq 1994, 45); »smo še daleč od brezhibnosti« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 36). (c) »un message subtilement second degré« (Houellebecq 1998, 23); »dvomljivo sporočilo« (Houellebecq – Medvedšek 2000, 23). (č) »[J]e n’avais pas été formaté pour une telle proposition, ça ne faisait pas partie de mon logiciel« (Houellebecq 2019, 172); »Vendar tega nisem storil, in tega najbrž nisem mogel, za takšen predlog nisem bil formatiran, to ni bil del moje programske opreme« (Houellebecq – Ilc 2020, 148). Primer (a) se nanaša na trg dela in pogovorno označuje podjetje, »boîte«, ki je označeno kot »bonne« v smislu, da ima dobre rezultate in lepo ravna z zaposlenimi. »Solidna firma« (namesto nenavadne sintagme »solidna družba«, ki je prevajalec upravičeno ni zapisal v poševnem tisku) bi bila boljša ustreznica, ki bi jo lahko označili s kurzivo na enak način kot francoski izvirnik. V primerih (b) in (c) modne izraze signalizirajo skladenjske posebnosti: elipsa »le zéro défaut« namesto »quelque chose n’ayant aucun défaut« in »le message second degré« namesto »le message au second de-gré«. Ker v slovenščini nista mogla najti pomenske ustreznice z enakimi konotacijami, sta se prevajalca odločila za standardno nekonotirano varianto, ki je upravičeno nista poudarila s kurzivo. Primer (d) se nanaša na pogosto metaforično uporabo besed »formatirano« in »programska oprema«, ki sta izposojeni s področja računalništva, a v vsakodnevni splošni rabi označujeta način razmišljanja literarne osebe. Ker je tehnološka revolucija globalna, sta ti dve besedi odlično prevedljivi ter imata v slovenščini enak pomen in konotacijo kot v angleščini. Zato je uporaba kurzive v tem primeru povsem upravičena. 48 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 48 17. 04. 2023 14:24:19 Poudarjanje banalnih ali stereotipnih izrazov Ta dokaj pogosta raba je s prevodoslovnega vidika še posebej zanimiva. S kurzivo in narekovaji avtor bralca spodbuja, da nekatere izraze iz vsakdanje francoščine premisli z novega zornega kota. Osvobodi jih avtomatizmov in s tem omogoči njihovo reinterpretacijo.73 V nekaterih primerih želi pisatelj bralca samo opozoriti na te izraze: »Elle avait trouvé un peu bizarre que Michel rentre avant les autres, oui ; elle avait également trouvé bizarre qu’il parte s’installer un mois avant la rentrée universitaire, mais Michel était un garçon bizarre« (Houellebecq 1998, 82). »Čudno se ji je zdelo le, da se je prvi vrnil s počitnic; še bolj čudno se ji je zdelo, da se je naselil v študentskem naselju mesec dni pred ostalimi; toda Michel je bil čudak« (Houellebecq – Trobev- šek 2004, 87). »Tout cela était atrocement réel« (Houellebecq 1998, 115); »Bref, là encore, on assistait à un authentique moment de vie réelle« (118). »In vse to, kar se je dogajalo, je bilo kruto resnično« (Houellebecq – Medvedšek 2000, 113). »Skratka, tudi tukaj je bil človek priča trenutkom resničnega življenja« (115). »Et avais-je vraiment envie de savoir ce que Claire était devenue ?« (Houellebecq 2019, 117). »In ali sem si res želel vedeti, kaj je Claire postala?« (Houellebecq – Ilc 2020, 100). Tu pripovedovalec poudarja, da je treba banalni izraz razumeti v njegovem polnem, močnem pomenu. V prvih dveh primerih izraz ni niti barvit niti fiksen ali stereotipen, zato je njegovo prevajanje videti samoumevno. In vendar se prevajalcu romana L’Extension du domaine de la lutte glagola »être« (»je«) ni zdelo potrebno označiti s kurzivo, kot je storil Houellebecq. 73 Christèle Couleau ta postopek imenuje »realizem defamiliarizacije«, kjer to, »kar se je zdelo znano, dobi nov značaj nenavadnosti, nepričakovanega poudarka« (2013, 16). 49 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 49 17. 04. 2023 14:24:19 Čeprav je na videz tako preprost, tretji primer ponazarja jedro problema: prevajalec je izbral dobesedni prevod glagola »devenir« (»postati«), ki je v slovenščini veliko manj banalen kot v francoščini in tako s kurzivo izpostavlja nenavadno rabo glagola, ne pa njene banalnosti. Kurziva ima torej v slovenščini obraten pomen kot v francoščini. Bralec to težavo težko zazna. Bolj očitna je v naslednjem primeru: »Peut-être, me dis-je, ce déplacement en province va-t-il me changer les idées ; sans doute dans un sens négatif, mais il va me changer les idées ; il y aura au moins un infléchissement, un soubre-saut« (Houellebecq 1994, 49). »Morda, si pravim, me bo pot po podeželju spreobrnila; nedvomno na slabše, vendar se bom malo spreobrnil; vsaj do odklona bo prišlo, do trzaja« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 38). V pogovornem jeziku idiotizem »se changer les idées« pomeni počivati od vsakodnevnega stresa; v slovenščini bi lahko rekli »razvedriti se« ali »oddahniti si«. Toda s kurzivo pripovedovalec pokaže, da je treba izraz razumeti tudi v močnejšem pomenu, kot sopomenko za »spremeniti način razmišljanja«. Od tod izbira glagola »spreobrniti se«, kar je nerodna rešitev, saj glagol ne samo ni pomensko povsem ustrezen, temveč sploh ne sodi v vsakdanji jezik, kar postavi pod vprašaj relevantnost kurzive. 3.1.3 Značilni pojmi sodobne družbe oz. »prejšnje družbe« Ta tip avtonimnih modalizacij je pri Houellebecqu najbolj razširjen, pri njem pa igra uporaba avtonimne konotacije ali modalizacije najpomembnejšo vlogo v pripovedi. Lahko celo rečemo, da bralcem ponujajo, če jih povezujemo, sintetično podobo družbe, v kateri živi literarna oseba. Vendar pa je to, kot da bi ga oddaljil »postrealistični« pripovedovalec, ki ne želi le opisati in/ali obsoditi, temveč bralca ozaveščati o značilnostih družbe, v kateri živi (v romanu Extension du domaine de la lutte in Sérotonine), ali prejšnje družbe, iz katere se je človeštvo uspelo izločiti z razvojem v novo obliko življenja (v romanu Les Particules élémentaires).74 74 Zato se strinjamo z analizo Sabine van Wesemael, ki po preučevanju tega, kaj Houellebecqa približuje postmodernizmu, končno pride do zaključka, da je pisatelja ustrezneje opredeliti kot po-strealista: »Houellebecq je predvsem skeptičen analitik absurdne, nerazrešene usode sodobnega človeka« (2013, 336). 50 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 50 17. 04. 2023 14:24:19 Norme in kanoni sodobne družbe V drugih primerih kurziva in narekovaji služijo za izpostavljanje norm in kanonov družbe, v kateri živi pripovedovalec. V naslednjih dveh stavkih na-migujejo na neskladje med temi normami in pripovedovalčevim življenjem: »je serai rentré pour Noël, afin de me permettre de ‘passer les fêtes en famille’« (Houellebecq 1994, 39). »nazaj bom za božič, da bom lahko preživel praznike z ‚družino‘« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 30–31). »Lors de mon retour ‘à la maison’« (Houellebecq 1994, 104). »Ko sem se vrnil ‘domov’« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 82). V prvem stavku pripovedovalec poudari neskladnost, celo absurdnost izraza »passer les fêtes en famille« v njegovem primeru, glede na to, da je samski in brez družine. Enako velja za izraz »doma«, ki za pripovedovalca nima enakega pomena kot za večino njegovih sodobnikov. V drugih primerih skuša pripovedovalec prikazati zmagoslavje kapitalizma, ki je osrednja tema v romanu L’Extension du domaine de la lutte, ter njegove posledice na ljubezensko in spolno življenje moških proti koncu 20. stoletja: »le libéralisme sexuel produit des phénomènes de paupérisation absolue« (Houellebecq 1994, 100). »Spolni liberalizem povzroča popolno obubožanje« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 79). Tega vdora ekonomskega besedišča v zasebno življenje ljudi slovenski prevajalec ne označuje s kurzivo. Po enaki logiki je ključ zapeljevanja bodisi v »čaru« ali »očarljivosti« (»le charme«) in »elegantnost« ali »prefinjen slog« (»la classe«) bodisi v denarju: »[I]l n’a absolument aucun charme (le charme est une qualité qui peut parfois remplacer la beauté – au moins chez les hommes ; d’ailleurs on dit souvent : ‘Il a beaucoup de charme’, ou : ‘Le plus important, c’est le charme’ ; c’est ce qu’on dit)« (Houellebecq 1994, 54). »Prav nobenega čara nima ( čar je vrlina, ki včasih lahko nadomesti lepoto – vsaj pri moških; sicer pa pogosto pravijo: ‚zelo 51 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 51 17. 04. 2023 14:24:19 očarljiv je‘ ali: ‚za čar gre‘; tako pravijo)« (Houellebecq – Trobevšek 2004, 45). »[T]ous ces gens n’avaient définitivement aucune classe, et d’ailleurs moi non plus je n’avais aucune classe, seulement j’avais de l’argent, pas mal d’argent même« (Houellebecq 2019, 22). »Vsi ti ljudje so bili definitivno brez vsakega stila, sploh pa tudi jaz nisem imel nobenega stila, imel sem samo denar, […] niti ne tako malo denarja« (Houellebecq – Ilc 2020, 18). Prevoda sta nenatančna: v prvem je izraz »avoir du charme« preveden preveč dobesedno (»ne imeti čara« je nenaravno in ga lahko celo uvrstimo med galicizme); to je moral prevajalec tudi sam spoznati, ker je pozneje ta izraz zamenjal z »zelo očarljiv je« in »za čar gre«.75 V drugem prevodu pa je »imeti slog« zelo blizu francoskemu izrazu »avoir de la classe«. Zaradi njunega nenaravnega značaja v ciljnem jeziku izraza ne bi smela biti označena s kurzivo. Beda »prejšnje družbe« skozi oči »neočloveka« Ta kategorija se pojavi le v romanu Les Particules élémentaires, ki se je izkazal za roman anticipacije, saj ga v resnici pripoveduje »neočlovek«, čigar namera je propagirati novo »neočloveško« družbo in s tem življenje človeka poznega 20. stoletja predstaviti kot grozljivo, neznosno za človeka in nezmožno, da bi mu prineslo srečo. Pripovedovalec mora torej svojemu »neočloveškemu« bralcu razložiti, kakšni so bili značilni koncepti človeške-ga življenja pred njegovim padcem oz. pred njegovo korenito preobrazbo. Na primer zaradi družinskega življenja se je konec 20. stoletja porodila želja ali celo potreba po življenju v okolju, ki je manj utesnjeno in betonirano kot velika mesta, po nekakšnem kompromisu med mestom, kjer se dela, in podeželjem, kjer ima človek dovolj prostora za kakovostno življenje: »Les couples sont fidèles et heureux ; ils vivent dans des maisons agréables en dehors des villes (les banlieues)« (Houellebecq 1998, 49). 75 Druga možna rešitev: »Prav nič šarmanten ni bil.« 52 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 52 17. 04. 2023 14:24:19 »Zakonski pari so si zvesti in srečni; živijo v prijetnih hišah izven mesta« (Houellebecq – Medvedšek 1998, 50). Prevajalec je presodil, da slovenska ustreznica »predmestje« ne odraža enake realnosti v Sloveniji kot beseda »banlieue« v Franciji. Zato je kurzivo izpustil. Drugi pojem, značilen za »prejšnje življenje«, je uspeh tako na osebni kot družbeni ravni. Dva izraza se nanašata na ta pojem: »être arrivé« in »avoir réussi sa vie«: »À quarante-deux ans, Serge Clément était un homme arrivé« (Houellebecq 1998, 47). »Pri dvainštiridesetih letih je bil Serge Clément prišlek« (Houellebecq – Medvedšek 2000, 49). »Fils d’un anarchiste italien émigré aux États-Unis dans les an-nées vingt, Francesco di Meola avait sans nul doute réussi sa vie, sur le plan financier s’entend« (Houellebecq 1998, 80). »Francesco di Meola je bil sin italijanskega anarhista, ki je v dvajsetih letih emigriral v Združene države. Brez dvoma mu je v finančnem pogledu v življenju uspelo« (Houellebecq – Medvedšek 2000, 80). V prvem primeru je prevajalka izbrala slovensko besedo, ki pomensko ni ustrezna, saj »arrivé« ne pomeni »prišlek«, pač pa »(dobro) situiran«. Če bi se odločila za slednjo rešitev in besedo označila s kurzivo, bi bil prevod povsem v skladu z izvirnikom, tako kot v drugem primeru. Finančno lagodje kot pogoj za družbeni uspeh je namreč razširjena vrednota po vsem zahodnem svetu konca 20. stoletja. Najpogostejša tovrstna uporaba se seveda nanaša na najspornejšo točko človekove preobrazbe v »neočloveka« oz. na jedro »neočloveške« propagande: radikalno spreminjanje odnosov med moškimi in ženskami. Da bi prikazal, kako je družba delovala »prej«, »neočloveški« pripovedovalec s poševnim tiskom izpostavi koncepte, ki so zdaj izginili. Poglejmo si nekaj primerov: »[…] du premier coup, sans l’avoir cherché, sans même l’avoir réellement désiré, elle se trouvait en présence du grand amour« (Houellebecq 1998, 56). 53 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 53 17. 04. 2023 14:24:19 »Ne da bi jo prav posebej iskala, ne da bi si jo v resnici želela, se je znašla pred veliko ljubeznijo« (Houellebecq – Medvedšek 2000, 58). »déclin du mariage de raison« (Houellebecq 1998, 53); »évolution vers le mariage d’amour« (54) »zaton dogovorjenih porok«; »nagnjenost k poroki iz ljubezni« (Houellebecq – Medvedšek 2000, 55). »Les jeunes gens des années cinquante attendaient de tomber amoureux« (Houellebecq 1998, 54). »Mladi so v petdesetih letih torej […] komaj čakali, da se zaljubijo« (Houellebecq – Medvedšek 2000, 55). Ugotavljamo, da je v tem primeru prevajalec spoštoval avtorjevo uporabo kurzive, ki tako utrjuje slovenske klišeje, popolnoma enakovredne francoskim klišejem v izvirnem besedilu. V okviru sloga, ki ga pogosto opisujejo kot »prazno« (dobesedno: »blanc« - »bel«), torej razširjena uporaba kurzive in narekovajev z avtonimno konotacijsko funkcijo avtorju omogoča, da bralcu prenese zelo prefinjene pomenske nianse in prispeva k bogastvu njegovih del.76 Tako kot metaforika so tudi stilemi, kot je razširjena uporaba kurzive in narekovajev, »trd oreh«, saj od prevajalca zahtevajo predhodno interpretacijsko delo in razvoj dosledne strategije, da bi njihova funkcija v pripovedi ostala neokrnjena. Čeprav lahko tri analizirane prevode – ki so omogočili popularizacijo francoskega pisatelja v Sloveniji – ocenjujemo kot na splošno zveste Houellebecqovemu besedilu, je po analizi jasno, da nobenega od njih ne odlikuje stroga in koherentna obravnava avtonimnih konotacij, ki jih nakazuje nenormativna uporaba kurzive in narekovajev. Samodejno upoštevanje kurzivne pisave samo po sebi ne zadostuje, saj mora ta označevati močno konotirane dele diskurza in ne biti zgolj okras, prazna tipografska lupina. Najpogostejša in najbolj škodljiva anomalija za razumevanje besedila je na eni strani vzdrževanje teh vizualnih znakov, kjer izrazi, ki so navedeni v francoščini, v slovenščini niso relevantni, na drugi strani pa njihovo brisanje, kjer jih je povsem mogoče in primerno ohraniti. 76 Do enakega zaključka pride tudi Laure Jafuel, ki je prepričana, da raba kurzive v romanu La Possibilité d’une île (Možnost otoka) »deloma osvetli protislovje sloga, ki je na videz preprost, a kljub temu močen, ki ga zlahka zaznamo, a težko opredelimo« (2016, 130). 54 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 54 17. 04. 2023 14:24:19 Prevajalec torej mora najprej zgraditi lasten sistem za smiselno in dosledno obravnavo teh specifičnih elementov. V prihodnje bi bilo zanimivo splošneje preučiti razvoj uporabe ležečega tiska in narekovajev v Houellebecqovih delih ter oceniti, kako je treba ta razvoj upoštevati pri izoblikovanju prevodov, in to ne glede na predvideni ciljni jezik. 3.2 Le testament français Andreïa Makina ter njegovi srednje- in vzhodnoevropski prevodi Če je razlikovanje med francoskimi in frankofonskimi pisci v marsičem vprašljivo,77 lahko v veliki večini primerov navedemo vsaj relevantno razliko: francoski pisatelj je praviloma enojezičen, medtem ko je frankofonski pisatelj zelo pogosto dvojezičen, celo večjezičen.78 To še zdaleč ni nepo-membno in ima, nasprotno, zelo pomembne posledice za literarna dela. Kakor je napisala Lise Gauvin (1997, 8), je dvojezični ali večjezični pisatelj »obsojen na razmišljanje o jeziku«, odtod izvira »prezavednost« jezika, ki ga zaznamuje. Murielle Lucie Clément je to idejo prevzela, da bi označila francoskega pisatelja ruskega porekla Andreïa Makina: Ko bomo govorili o specifičnosti dvojezičnega pisca, jo bomo opredelili kot sposobnost, da po eni strani asimilira te razhajajoče se družbeno-psihološke okvire in po drugi strani preseže raznolikost skozi povezovalni pisalni curek. Dvojezični pisatelj, gostitelj dveh jezikov, dveh kultur, plete skupne niti v eno samo tkivo; pisanje je simbioza teh dveh vizij, ki ju nosi v sebi (2007, 179). Ta »prezavednost jezika« se v diskurzu kaže na različne načine. Eden izmed pojavov, kjer je razvidna, so odlomki, v katerih avtor ali pripovedovalec razmišlja o jeziku pisanja ali o različnih jezikih, ki sestavljajo njegovo večjezič- no in večkulturno identiteto. Uporabo teh elementov diskurza v omenjenih refleksivnih odlomkih lahko označimo kot avtonimno. Tako kot v prvem delu poglavja smo namenoma izločili naslove knjig in številne literarne citate, saj je njihova prevodna obravnava v veliki meri 77 Nobelovec J. M. Le Clézio je predlagal združitev vseh francosko pišočih pisateljev, ki jih doslej razvrščamo med francoske in nefrancoske, v eno samo poimenovanje »littérature-monde en français« (»književnost-svet v francoščini«); manifest je bil napisan in podpisan leta 2007. 78 Izjeme so Quebečani, francosko govoreči Belgijci in Švicarji oz. pisatelji, ki jim je francoščina materni jezik. 55 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 55 17. 04. 2023 14:24:19 vnaprej določena z normativno rabo vsakega posameznega jezika, kar prevajalcu dopušča zelo omejen manevrski prostor. Zato smo se omejili na avtonimne znake, ki opravljajo poetsko funkcijo v širšem smislu (z njihovo avtonimno uporabo pisatelj poudarja moč francoskih besed kot znakov), in metajezikovne znake (s tem pisatelj razmišlja o pravilni rabi jezika ali o ustreznosti odnosa referent/označevalec/označevanec v obeh svojih jezikih). Takšno omejevanje analiziranih primerov omogoča oblikovanje kor-pusa devetih, po romanu razpršenih avtonimnih znakov, ki skupaj tvorijo jasno prepoznavno semiotično mrežo in spremljajo razvoj odnosa dvojezič- nega pripovedovalca do obeh njegovih jezikov, francoščine in ruščine, ki je ena glavnih tem romana Le Testament français.79 Kot smo že zapisali, so avtonimni elementi neločljivi od jezika, v katerem so izraženi, zaradi česar je njihova prevodoslovna obravnava že od samega začetka problematična. Prevajalec bi jih lahko preprosto vstavil v besedilo, ki ga izoblikuje v drugem kontekstu in drugem jeziku. A ravno od tod izvira dilema, saj, kot pravi Josette Rey-Debove (1997, 82), »uvedba tujih predmetov resno moti sistem, ki je njihov gostitelj«. Prehod iz enojezičnega sistema (avtonomni znaki v jeziku, v katerem je napisana tudi glavnina besedila) v medjezikovni sistem (avtonimni znaki v jeziku, ki ni jezik, v katerem je napisana glavnina besedila) povzroča »delno motnost diskurza« (1997, 82) pri bralcu, ki ne obvlada jezika, v katerem so avtonimni znaki zapisani. V tej raziskavi bomo preučili obravnavo avtonimnih elementov v desetih prevodih, ki so v letih 1996–2011 nastali v Srednji in Vzhodni Evropi, torej v regiji, ki geografsko in kulturno leži med Francijo in Rusijo ter – kljub nespornim razlikam – goji skupno zanimanje za ruski in francoski jezik in kulturo. Tako smo analizirali obravnavo avtonimnih znakov v poljskem, češkem, madžarskem, romunskem, hrvaškem, srbskem, bolgarskem in ma-kedonskem prevodu ter v dveh slovenskih prevodih, ki sta se pojavila pribli- žno v istem času, razlika je le v tem, da eden ni bil objavljen.80 79 V zvezi s tem bi lahko dodali »traduktološki komentar« tretjega poglavja tretjega dela. Ta nastaja v okviru sprave med pripovedovalcem in njegovo babico oz. njegovo francosko identiteto. A ta odlomek s svojo zapleteno strukturo presega temo naše razprave. V tem primeru so namreč avtonimne konotacije del širšega razmišljanja o poetični funkciji jezika. 80 Avtorica monografije se iskreno zahvaljuje gospe Mariji Javoršek, ki ji je posredovala prevod Makinovega romana, sicer delo njene prijateljice, pokojne Radojke Vrančič. Čeprav ni bil nikoli objavljen in je bil le delno lektoriran, je popoln in ga zato obravnavamo v našem korpusu. 56 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 56 17. 04. 2023 14:24:19 Na koncu tega uvoda je pomembno poudariti, da naslednje strani ne ponujajo ocene celotnih prevodov, temveč le študijo različnih strategij, ki so jih prevajalci izbrali za obravnavanje devetih zgoraj omenjenih avtonimnih elementov. Drevo ne sme skrivati gozda: čeprav igrajo v romanu pomembno vlogo, jih je lahko zanemaril prevajalec, ki je sicer opravil občudovanja vredno delo z vidika pomenske zvestobe besedilu ali spoštovanja Makinovega liričnega sloga. 3.2.1 Moč deteritorializiranih francoskih besed Med samostojnimi znaki, vključenimi v Le Testament français, imajo nekateri funkcijo poudarjanja moči francoskega jezika. Kot ugotavlja Noël Cordonier, je francoščina za pripovedovalca »jezik, ki ne samo komunicira, pač pa preoblikuje in povečuje tako resničnost kot tudi telesa« (Cordonier 2000, 179). Ta moč francoskih besed pravzaprav izhaja iz dejstva, da so besede deteritorializirane, izvlečene iz svojega prostorsko-časovnega konteksta in vsajene v sovjetski kontekst, kjer pridobijo novo funkcijo, ki jo bomo tukaj po Jakobsonu imenovali »poetska funkcija«.81 Ta delno ali v celoti nadomešča njihovo referenčno funkcijo. Tako kot je bila na začetku Beseda, kot piše sveti Janez evangelist, tako je na začetku Makinovega romana artikulirana beseda, beseda brez označevalca in celo delno brez označevanca, saj obstaja le kot zaporedje fonemov: »pe-tite-pomme« (Makine 1999, 15). Še bolje, pomembne so zgolj fiziolo- ške posledice artikulacije, »skrivnostni francoski zlogi« se umaknejo pred svojo čisto čarobno močjo: za Rusinje je bilo to zaporedje zlogov »beseda, ki te je naredila lepo«. To so čisto prve francoske besede, skrivnostne in čudovite za mladega pripovedovalca in njegovo sestro: »Le mystère de la ‘petite pomme’ fut probablement la toute première légende qui enchanta notre enfance. Et aussi l’une des premières paroles de cette langue que ma mère appelait en plaisantant – ‘ta langue grand-maternelle’« (Makine, 1999, 17). Ta sintagma se v prvem delu prvega poglavja pojavi šestkrat. S posebnim zapisom prve omembe, »pe-tite-pomme«, ki ustreza zlogovni delitvi izgovorjave ([pə-tit-pɔm]), avtor vizualno nakazuje, da sintagma 81 V slednjem primeru bi bilo v resnici bolje govoriti o »čarovniški« ali »magični« funkciji. Čeprav jo Jakobson omenja v poglavju »Linguistique et poétique« (1963, 217), je ni vključil v svojo shemo komunikacije. 57 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 57 17. 04. 2023 14:24:19 ni uporabljena v svoji referenčni funkciji. Nato se odloči za pravopis, ki se bo uporabljal pri naslednjih omembah. Ta prvi primer je zanimiv, saj s prevodoslovnega vidika vzbuja veliko dilem. Kako naj se ta element pojavi v prevodu v tuji jezik? Referenčne funkcije besedne zveze nima smisla prevesti. Čeprav jo bo francoski bralec spontano povezal z referentom, na katerega se običajno nanaša, je prevajalec ne more prevesti, ker v večini drugih jezikov sploh nima istih fonetičnih značilnosti kot v francoščini. Zato je treba francosko besedno zvezo ohraniti. Vprašanje pa je, ali ne bi bilo koristno nefrankofonskemu bralcu navesti tudi izgovorjavo francoske sintagme. Ta si bo namreč učinek besede na izraz obraza težko predstavljal, če je ne zna izgovoriti. Ker beseda obstaja le v fonetični obliki, bi si lahko prevajalec izmislil črkovanje, ki bi bilo prilagojeno izgovorjavi, zlasti v primeru srbščine, makedonščine in bolgarščine, kjer so tuja lastna imena na splošno fonetično transkribirana. Vsi prevajalci so se odločili za uporabo francoske sintagme, ne da bi spremenili izvirni pravopis, vendar jih je polovica občasno dodala pomensko ustreznico referenta v svojem jeziku (gl. poljski in češki prevod). Enako je v srbskem in hrvaškem prevodu, edina, za koherentnost besedila problematična razlika je v tem, da sopomenskost med francoskim in slovanskim izrazom sploh ni pojasnjena. Madžarska prevajalka je sicer obdržala francosko sintagmo, vendar ji je dodala opombo: »kis alma, francia« (Makine 1996a, 7). Bolgarski prevajalec je ohranil le izgovorjavo sintagme, tako da jo je reduciral na njeno fonetično transkripcijo »птит-пом«, ki jo je spremljala pojasnjevalna opomba »Petite pomme« (фр.) - малка ябълка. Ne glede na to, kako lahko kritiziramo uporabo opombe, ki ji založniki niso naklonjeni, ima ta prednost, da bralca pouči, ne da bi bilo treba prevod sintagme nerodno vstaviti v samo besedilo romana. Drugi element, ki junaku in njegovi sestri razkriva »čarobno« moč francoskega jezika, je jedilnik, ki jim ga bere babica Charlotte. To je zelo poseben meni, jedilnik pojedine, ki so jo priredili v čast ruskima vladarjema, ko sta leta 1896 obiskala Francijo. Sestavljajo ga razkošne jedi z imeni, ki so včasih tudi za francoske bralce nekoliko skrivnostna (gl. Makine 1995, 41). Zlasti dve izmed teh jedi, »Pečeni bartavelli in ortolani s tartufi« ter »Prepelica iz vinske trte à la Lucullus«, vzbujata začudenje obeh otrok: »Comment pouvions-nous déchiffrer ces formules cabalistiques ? Bartavelles et ortolans ! 58 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 58 17. 04. 2023 14:24:19 Cailles de vigne à la Lucullus ! « (Makine 1999, 46). Malo pozneje, ko sta bila otroka brutalno izločena iz čakalne vrste pred trgovino, pripovedovalče-va sestra vzklikne: »Te rappelles-tu : Bartavelles et ortolans truffés rôtis ?...« (Makine 1999, 68). Mladenič takrat prepozna »les mots magiques, appris au banquet de Cherbourg« (Makine 1999, 69), katerih vrednost ni odvisna od njihovega natančnega pomena: junak v tem času ni vedel, »à quoi ressemblaient ces fameux bartavelles et ortolans« (prav tam). »Čarobna« moč francoskih besed izhaja iz dejstva, da so »deteritorializirane«, torej iztrgane iz geografsko-kulturnega konteksta, in to dvojno: ne nanašajo se le na oddaljeni kraj (Francija), ampak tudi na preteklo obdobje (»Belle Époque«). Zato je priporočljivo ohraniti francoske besede, ki s svojim zvokom in nenavadnostjo za ruski svet navdušujejo otroke in imajo tako rekoč moč, da jih zaščitijo pred okoliško bedo in nasiljem. Lahko pa se zdi vsiljiv vdor besedila v francoščini, ki je bralcu nerazumljivo, sredi glav-nine romana v drugem jeziku. Zato se je velika večina prevajalcev verjetno odločila jedilnik prevesti v svoj jezik in nato otrokom najljubši jedi citirati tudi v prevodu. Le dva prevoda, prvi slovenski in makedonski, vključujeta jedilnik v francoščini (torej nepreveden) in nadaljevanje imen jedi tudi v francoščini. Slovenska prevajalka je zgoraj omenjeno težavo rešila tako, da je na koncu knjige ponudila slovensko različico menija. Na koncu moramo omeniti drobno nedoslednost poljskega prevoda, kjer je jedilnik preveden, vendar se zatem imena jedi pojavijo v francoščini brez kakršne koli razlage. Tretji element, kjer se besede uporabljajo na avtonimen način, želi moč francoskega jezika poudariti s prikazom prisotnosti francoskega jezika in posledično francoske kulture v ruskih imenih vin, ki so pravzaprav po rusko zapisane francoske besede: Et nous rappelant les étiquettes de quelques bouteilles exposées sur les rayons du Flocon de neige, nous nous rendions mainte-nant à l’évidence que c’étaient uniquement des noms français: « Champanskoé », « Koniak », « Silvaner », « Aligoté », « Mouskat », « Kagor »… (Makine 1999, 120). Te besede v avtonimni rabi imajo tako metajezično funkcijo (medjezikovni razmislek o ruskih besedah) kot tudi poetsko ali celo »magično« (očarljiv videz francoskih samostalnikov znotraj ruskih samostalnikov). Le zadnja 59 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 59 17. 04. 2023 14:24:19 beseda, »Kagor«, malo bolj skriva svoj »Cahors«. Da bi pokazal, da so to res ruske besede, v katerih prepoznamo francoska imena, se Andreï Makine odloči za »francosko« transkripcijo ruskih besed, zato se zdi logično, da obdržimo ruska imena, a da pri tem uporabimo transkripcijo ruščine, ki je v rabi v jeziku prevoda. Ravno to je storila polovica prevajalcev, ostali pa so imena raje delno ali v celoti prevedli v svoj jezik (prvi slovenski, poljski, srbski in makedonski prevod). Dejstvo, da imena vin v jeziku prevoda izhajajo iz preoblikovanja francoskih besed, ne zmanjšuje tega, da so besede, o katerih razmišlja pripovedovalec, ruske besede, ki bi se morale kot take pojavljati tudi v prevodu. Kar zadeva hrvaško prevajalko, je delno ohranila francoske transkripcije ruskih imen (»Champanskoe«, »Koniak«) (Makine 2005, 91), kar vodi do sobivanja elementov treh različnih jezikov: hrvaškega (komentar), ruskega (imena vin) in francoskega črkovanja (»ch« namesto »š«, »ni« namesto »nj«). Nazadnje je treba v kategorijo avtonimnih znakov vključiti vzdevek, ki so ga junaku dali ruski mladostniki: »Frantsouz«, ruska beseda za »Francoza«: Soudain le nom du partenaire persiflé fut cité : Frantsouz… C’était mon sobriquet dont j’étais plutôt fier. « Frantsouz » - un Français, en russe (Makine 1999, 246). V tem stavku ni izpostavljena le moč francoskega jezika, temveč celotna francoska identiteta. Tudi tu moč znaka izvira iz njegove »deteritorializacije«: biti »Francoz« v Franciji ni nič nenavadnega, toda biti »Frantsouz« v Rusiji pomeni imeti nekaj posebnega, nekaj več v primerjavi z drugimi. Ob prvem pojavu beseda pritegne pozornost le s tem, da ima veliko začetnico. Bralcu je že na prvi pogled jasno, da gre za izposojeno besedo iz drugega jezika dvojezičnega pisatelja. Ob drugi pojavitvi je beseda opremljena z grafično oznako, narekovaji, ki jasno označujejo njeno avtonimno uporabo, sledi pa njen prevod, ki ima vrednost avtonimne konotacije. Avtor svoj vzdevek omenja v izvirni različici, kar poudarja njegovo simbolno, skoraj ikonično vrednost. Ruska beseda ubesedi pripovedovalca in ta ubeseditev, ki se nanaša na pozitivno kulturno podobo, v njem vzbuja ponos. Preoblikovanje ponos vzbujajočega vzdevka v vzdevek, ki je še posebej za mladostnika negativno konotiran, močno poveča občutek nelagodja, ki ga pripovedovalec čuti do svoje francoske identitete. To pojasnjuje junakov brutalen odhod v vas svoje babice: »Il fallait en finir avec 60 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 60 17. 04. 2023 14:24:19 cette France de Charlotte qui avait fait de moi un étrange mutant, incapable de vivre dans le monde réel« (Makine 1999, 248). Skoraj vsi prevajalci so zaznali specifičnost besede »Frantsouz«. Tisti, ki imajo v svojem jeziku besedo, ki se razlikuje od ruske besede, so na splošno obdr- žali rusko besedo v latinici in jo nato prevedli (Francuz/Francouz v češčini; Francuz/Francoz v slovenščini). Le romunski in makedonski prevajalec sta v svojem jeziku izbrisala vse sledi ruske besede: »Franțuzul« (Makine 2002c, 204) in »Французинот« (Makine 1996b, 180). V romunščini je avtonimni komentar – ki je postal nerelevanten – ohranjen, medtem ko ga je makedonski prevajalec, dosleden v svojem sicer vprašljivem pristopu, poenostavil (ruski jezik ni več omenjen). Prevajalci v jezike, v katerih je beseda »Francoz« enaka ruski besedi, so se vsi odločili za drugačno rešitev: poljski prevajalec je besedilo poenostavil, hrvaški prevajalec je ohranil francosko fonetično transkripcijo ruske besede (»Frantsouz«), kar je problematično, saj sta obe besedi hrvaškemu jeziku tuji, srbski prevajalec pa se je odločil za cirilično abecedo, rešitev, ki jo omogoča dejstvo, da je knjiga natisnjena v latinici (in ne v cirilici, kot bi lahko bila) in da srbskega bralca ne ena ne druga pisava pri branju ne ovira. 3.2.2 Opazki glede pravilne rabe francoskega jezika Dvojezični pripovedovalec v dveh situacijah spregovori o pravilni rabi francoskega jezika, kar seveda sproži pojav besed v avtonimni rabi. V prvem primeru, ki se pojavi med pripovedjo o mladosti pripovedovalčeve babice Charlotte, gre za inštrukcijo francoščine, ki jo revno dekle francoskega porekla daje hčerki mestnega župana: • La raison du plus fort est toujours meilleure, déclamait la jeune personne d’une voix pincée. • … est toujours la meilleure, rectifiait discrètement Charlotte et, les yeux baissés, ajoutait : Il serait plus correct de prononcer « meilleure » et non « meillaire ». Meill-eu-eure… Elle arrondissait les lèvres et faisait durer ce son qui se perdait dans un « r » velouté. La jeune déclamatrice, mine renfrognée, se remettrait à réciter : • Nous l’allons vous montrer tout à l’heure… (Makine 1999, 74–75). 61 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 61 17. 04. 2023 14:24:19 Ta dialog vključuje več avtonimnih znakov z metajezikovno funkcijo, ki jo spremljajo avtonimne konotacije. Elementi, ki so v kurzivi ali med narekovaji ( la, »meilleure«, »meillaire«, »r«), ter avtonimna konotacija v zvezi z izgovorjavo zvoka [œ] in zvoka soglasnika [ʁ] se jasno in specifično na-našajo na francoski jezik. Zato se zdi pomembno: 1) ohraniti francoske primere, 2) najti način, da bi bralec, ki ne govori francosko, razumel razliko med »meillaire« in »meilleure«, 3) morda zmanjšati motnjo, ki jo povzroča prehod iz enojezičnega sistema v medjezikovni sistem tako, da bo tako ali drugače naveden pomen obeh komentiranih verzov. Prevajalca v češki in madžarski jezik sta bralcu podala najbolj razumljiva prevoda: primerjata »mejőr« in »mejér« (Makine 2002b, 54) oz. »mejjer« in »mej-ö-ör« (Makine 1996a, 44) ter prevajata La Fontainov nauk. Romunski prevod ohranja obe francoski besedi v avtonimni rabi, a sta opremljeni z razlagalnima opombama (Makine 2002c, 61–62). V poljskem in neo-bjavljenem slovenskem prevodu sta prav tako ohranjeni francoski besedi in nauk, a brez opomb, kar nakazuje, da sta bila prevoda napisana za frankofilske bralce, ki jih francoske besede ne bodo motile. Rešitev, pri kateri je lekcija prevedena v jezik prevoda in ki so jo tako ali drugače izbrali tudi drugi prevajalci, ni prepričljiva in se celo spremeni v absurd, ko prevajalec obdrži avtonimne znake, prevede pa stavke, iz katerih izvirajo. Enako velja za rešitev, pri kateri je razlika med »meilleure«/»meillaire« nakaza-na s pomočjo dveh približnih transkripcij (»мејур«/»мејер« v makedonščini). Veliko pozneje beremo novi razmislek o pravilni rabi francoskega jezika: Ce jour-là, alors que je posais une question à Charlotte, ma langue fourcha. Je dus tomber sur l’un de ces couples de mots, un couple trompeur, comme il y en a beaucoup en français. Oui, c’étaient des jumeaux du genre « percepteur-précepteur », ou « décerner-discerner ». De tels duos perfides, aussi risqués que ce ‘luxe-luxure’, provoquaient autrefois, par mes maladresses verbales, quelques moqueries de ma sœur et des corrections discrètes de Charlotte… (Makine 1999, 270). Sam pripovedovalec to izkušnjo predstavlja kot pomembno. Tega dne se zave, da je francoščina zanj tuj jezik: »À présent le français devenait un ou-til dont, en parlant, je mesurais la portée. Oui, un instrument indépendant 62 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 62 17. 04. 2023 14:24:19 de moi et que je maniais en me rendant de temps en temps compte de l’étrangeté de cet acte« (Makine 1999, 271). Z drugimi besedami, če uporabimo že omenjeni izraz Lise Gauvin, je prav ta izkušnja v bodočem frankofonskem pisatelju sprožila »nadzavest« ali »povečano zavest« (»surconscience«) jezika, ki bo imela odločilno vlogo v njegovi poetiki. Tam so pari besed, ki so označeni z narekovaji, nedvomno v avtonimni rabi in njihova edina funkcija je, da ponazarjajo pasti francoskega jezika (obstoj besed, ki so si po obliki blizu, a nimajo sorodnega pomena). V tem konkretnem primeru se spodobi ohraniti francoske besede v avtonimni rabi, morda pa bo koristno – ali celo nujno – dodati slovenski prevod (zraven francoskih besed ali v opombo), da bo bralec razumel, kakšni nesporazumi lahko nastanejo zaradi zmotne zamenjave besed vsakega para. Tako opazimo dve različni rešitvi: poljski, češki in romunski prevajalci ter druga slovenska prevajalka so ohranili pare brez navedbe pomena besed, madžarski, hrvaški in srbski prevajalci pa so se odločili, da v opombo ali v samo besedilo dodajo prevod besed, ki lahko povzročajo zmedo. Podobne pare v prevodu ponujata le prvi slovenski in bolgarski prevod. Slovenska prevajalka najprej ponuja dva para slovenskih besed (»izdajalec – izdajatelj«, »prinesti – prenesti«) (Makine 1999b, 201), doda pa še par francoskih besed, ki mu sledi slovenski prevod, kar ne deluje koherentno. Makedonski prevajalec je besedilo raje poenostavil in avtonimne znake preprosto odstranil. 3.2.3 Opazki o povezavi med označevanim in označevalcem v obeh jezikih dvojezičnega pisatelja Nazadnje si dvojezični pripovedovalec postavlja vprašanja o odnosu med svetom in besedami njegovih dveh jezikov, ki se uporabljajo za njegovo opisovanje, z drugimi besedami o odnosu med referentom/označencem in označevalcem v obeh jezikovnih sistemih, ki sta mu na voljo. Prvi tovrstni primer se nanaša na dve besedi, francosko in rusko, ki se ne nanašata na istega referenta, temveč na dva različna referenta. Nesporazum izvira iz dejstva, da je francoska beseda »village« deteritorializirana in s tem napačno razumljena v drugem okolju, kjer velja za popolno sopomenko ruske besede »деревня«: 63 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 63 17. 04. 2023 14:24:20 • Oh! Neuilly, à l’époque, était un simple village… Elle l’avait dit en français, mais nous ne connaissions que les villages russes. Et le village en Russie est nécessairement un chape-let d’isbas – le mot même dérevnia vient de dérévo – l’arbre, le bois (Makine 1999, 43–44). V francoščini je »village« majhno mesto, v ruščini je »niz koč«, torej lesenih hiš. V Makinovem besedilu beseda »vas« v resnici ni uporabljena avtonimno, vendar ji avtonimna konotacija, ki ji sledi (»Elle lʼavait dit en français« – »To je povedala po francosko«), kljub temu daje metajezikovno funkcijo. Ruski besedi – tuji jezikovnemu kodu, v katerem je roman napisan, in kot taki označeni s poševnim tiskom – sta jasno uporabljeni avtonimno. Ta primer prevajalcem ne povzroča posebnih težav. Predstavitev znakov in prisotnost pojasnjevalnih metonimičnih konotacij prevajalca spodbujata k prevajanju besede »village« in ohranitvi obeh ruskih besed v avtonimni rabi. Lahko ju preprosto transkribiramo v pisavo ciljnega jezika (na primer v latinico). Omenili bomo le, da se je poljska prevajalka odločila, da bo etimološko nasprotje med francosko in rusko besedo bolj razvidno. Zato je pred francosko besedo v kurzivi postavila poljsko ustreznico: »wioska, village« (Makine 2004, 29). Drugi primer, ki vključuje dva avtonimna znaka, je bolj zapleten. Pripovedovalca moti ostro nasprotje med veličastno podobo carja Nikolaja II., ki mu jo je posredovala njegova babica, in negativno podobo, ki so jo v ruskih šolah in učbenikih učili v času Sovjetske zveze. Kot piše Agata Sylwestrzak-Wszelaki, »njegov pogled na svet preneha biti enoumen in obe različ- ni kulturni perspektivi se včasih izkažeta kot nezdružljivi« (2010, 35). A zaradi svoje mladosti pripovedovalec še ne more razumeti zgodovinsko- -političnega obsega razprave, zato nasprotje razlaga s pomočjo razlike med rusko in francosko različico iste besede (»ЦАРЬ«/»tsar«): »Je crus pouvoir expliquer cette double vision par mes deux langues : en effet, quand je prononçais en russe ‘ЦАРЬ’, un tyran cruel se dressait devant moi, tandis que le mot ‘tsar’ en français s’emplissait de lumières, de bruits, de vent, d’éclats de lustres […]« (Makine 1999, 66). Tu gre očitno za avtonimno rabo z metajezično funkcijo. Čeprav pripovedovalec govori le o izgovorjavi iste besede v svojih dveh jezikih, v besedilo 64 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 64 17. 04. 2023 14:24:20 vnese element, ki v dveh pogledih ne pripada jeziku, v katerem je roman napisan: »ЦАРЬ« je ruska beseda, ki ni prilagojena latinici, saj je napisana v cirilici, torej v pisavi, ki je francosko govoreči bralec brez znanja ruskega jezika ne zna razvozlati. Čeprav je izgovorjava obeh besed podobna, ni povsem identična (ruski »r«, četudi je nekoliko oslabljen z »ь«, se močno razlikuje od komaj slišnega francoskega soglasnika; poleg tega Francozi besedo »car« izgovarjajo tako, da spremenijo nezveneči zlitnik »ts« v zvene- čega [dz]. Zato je izgovorjava besede v francoščini nedvomno manj močna in mehkejša kot v ruščini. Tako je francoska beseda res bolj združljiva s pozitivno podobo, ki jo prenaša Charlotte, ter v neskladju z ostro in negativno rusko podobo, ki jo pripovedovalec občuti že v ruski izgovorjavi besede »ЦАРЬ«.82 Zato nasprotje car/car ali цaр/цар, ki ga predlagajo poljski, češki in makedonski prevod, ni zadovoljivo, ker izniči vsako razliko med rusko in francosko besedo. Drugi prevajalci so ohranili nasprotje rusko : francosko, ki zadostuje samo v primeru, da je bralec seznanjen s francosko izgovarjavo besede »tsar«. Najbolj natančen je bil srbski prevajalec, ki se je pri zapiso-vanju francoske besede odločil za drugo, povsem uveljavljeno in dovoljeno pravopisno obliko »tzar«. Tako brez opombe opozarja na razliko med izgovorjavo ruskega »ц« in francoskega »ts«/»tz«. Ko se je pripovedovalec končno zavedel, da je francoščina zanj tuj jezik, do katerega ohranja določeno distanco, se spominja svojega otroštva, časa, ko ni razmišljal o razlikah, ki so značilne za obe viziji sveta (ena v francoščini in druga v ruščini), s katerima se mora soočati. Takrat je premeščen v svet, ki ga po vrsti gleda v obeh jezikih: »J’y nageais sans me demander pourquoi ce reflet dans l’herbe, cet éclat coloré, parfumé, vivant, existait tantôt au ma-sculin et avait une identité crissante, fragile ; cristalline imposée, semblait- -il, par son nom de tsvetok, tantôt s’enveloppait d’une aura veloutée, feutrée et féminine – devenant ‘une fleur’« (Makine 1999, 271). Čeprav je tu sklicevanje na Mallarméja zelo verjetno,83 pripovedovalec opisuje izkušnjo, ki jo je kot dvojezični deček doživel v otroštvu. Nasprotje 82 Gl. spletno izdajo slovarja Trésor de la langue française. 83 Gl. »Je dis: une fleur ! et, hors de l’oubli où ma voix relègue aucun contour, en tant que quelque chose d’autre que les calices sus, musicalement se lève, idée même et suave, l’absente de tous bou-quets« (Stéphane Mallarmé, »Avant-dire au Traité du verbe de René Ghil«, 1886). 65 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 65 17. 04. 2023 14:24:20 med njegovo vizijo sveta v ruščini in francoščini izvira predvsem iz fonetičnih razlik (dva nezveneča nezvočnika – zlitnik [ts] in zapornik [k] – v ruščini; zvočnika – [l] in [ʁ] – v francoščini). Druga omenjena razlika je slovnična: ruska beseda je moškega, francoska pa ženskega spola. Kombinacija teh dveh vidikov v pripovedovalcu vzbuja zelo različne občutke, torej različno vizijo istega referenta, odvisno od tega, ali je z njim povezano rusko ali francosko ime. Tako kot v prejšnjem primeru morata ruska in francoska beseda, ki vzbujata tako drugačen – celo nasproten – pogled na isto stvar, ostati v izvirni obliki. Samo enkrat bo treba navesti njen pomen v ruščini in francoščini, če prevajalec meni, da ga bralec ne more uganiti sam. Tako so se poljska, srbska in hrvaška prevajalka odločile obdržati obe ruski in francoski besedi, ne da bi jim dodale pomensko pojasnilo, medtem ko sta madžarska in druga slovenska prevajalka (Radojka Vrančič) prevod ruske besede in njene francoske ustreznice dodali v svoj jezik. Prva slovenska prevajalka (Nadja Dobnik) je obe besedi prevedla s kontrastom med slovenskima sopomenkama različnega spola, »cvet« in »roža«, kar popolnoma izniči medjezikovno razsežnost, ki jo doživlja pripovedovalec. Ostanejo le različni občutki, ki jih oba označevalca vzbujata. Romunska prevajalka ter prevajalca v makedonski in bolgarski jezik so obdržali rusko besedo, a prevedli francosko (»o floare«, »цвеќе«). Ta rešitev je zaradi sorodnosti med romunščino in francoščino ter kontrasta med besedama bolj ali manj sprejemljiva, a pri prevodih v druga slovanska jezika sorodnost med makedonščino oz. bolgarščino in ruščino kontrast med besedama (»цветок« in »цвеќе«/»цвете« preblizu) izniči, tako da postane stavek skoraj nerazumljiv. Analize, ki sem jih pravkar predstavila, torej omogočajo sklepanje, da Makine uporablja avtonimne konotacije z namenom, da po eni strani prikliče moč francoskih besed, po drugi strani pa razmisli bodisi o uporabi dolo- čenega jezika bodisi o razmerju med francoskimi in ruskimi besedami, ki označujejo istega referenta. Čeprav ni pogosta, se zdi ta raba značilna za dvojezične pisce, zlasti za francosko pišoče pisatelje tujega porekla, ki jih združujemo pod skupno oznako »frankofonski pisatelji« oz. »frankofonske pisateljice«. Pregled desetih prevodov romana Le Testament français, ki sestavljajo naš korpus, kaže, da prevajalec v skoraj vseh primerih ne razvije skladne 66 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 66 17. 04. 2023 14:24:20 strategije za obravnavo teh elementov. Včasih je mogoče prepoznati težnje: na eni strani prevajanje francoskih znakov in na drugi strani ohranjanje ruskih besed (precej pogosta možnost), ohranjanje avtonimnih konotacij, ki so zato obrazložene v opombah (madžarski prevod), ali njihovo poenosta-vljanje oz. odstranitev (makedonski prevod). Vendar skoraj v vseh primerih ne moremo govoriti o sistematičnem pristopu. V resnici le slovenski prevod Radojke Vrančič ponuja koherentno prevajalsko strategijo za avtonimne znake: potem ko jih je prepoznala kot tesno povezane z izvornim jezikom, se prevajalka odloči, da jih ne bo prevajala. Odsotnost razlag v slovenščini pa kaže na to, da je bil njen prevod namenjen predvsem frankofilskemu bralstvu z vsaj osnovnim znanjem francoščine. 67 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 67 17. 04. 2023 14:24:20 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 68 17. 04. 2023 14:24:20 II Poezija Ducat trdih orehov_FINAL.indd 69 17. 04. 2023 14:24:20 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 70 17. 04. 2023 14:24:20 Od renesanse naprej velja poezija za nekatere ugledne pisatelje za neprevedljivo zvrst. Baudelaire in Mallarmé zagovarjata celo dobesedni, neriman prevod Shakespearja in Poeja, češ da je oblika pesmi preveč vezana na izvirni jezik.84 Zaradi posebno močne prepletenosti oblike in pomena, »neločljive povezave med pomenom in zvočnostjo« (Ricœur 2004, 12), je poezija organsko povezana z jezikom, v katerem je nastala, ter zato že v osnovi najtežje prenosljiva v drug jezik. V prejšnjem stoletju se je vzpostavil nekakšen kompromis med dobesednim prevajanjem vsebine in »lepimi nezvestimi« (»belles infidèles«), ki temelji na sprijaznjenju z določeno oblikovno in vsebinsko izgubo, do katere bo pri prevajanju poezije neizogibno prišlo.85 Pri tovrstnem prevajanju mora prevajalec najprej določiti, kateri oblikovni in vsebinski elementi so nujno potrebni, da bi bila pesem sploh smiselna. Včasih so zvočni učinki zelo pomembni, včasih niso relevantni. Včasih pesem temelji na besednih igrah ali polisemičnosti besed, čemur v drugem jeziku težko najdemo ustreznice, včasih tega v pesmi sploh ni. Šele potem, ko je ta točka jasna, ko vemo, iz česa je pesem narejena, lahko prevajalec izoblikuje ustrezno prevajalsko strategijo, saj ve, katera odstopanja so sprejemljiva oz. s katero izgubo se lahko sprijazni. Tega načela sem se držala pri preučevanju prevodov treh zelo različnih pesniških del. Prvo delo je Baudelairova pesem »Harmonie du soir«, ki jo odlikujejo izvirna pesniška oblika, klasična verzifikacija ter bogata alegorična in simbolistična vsebina. V 20. stoletju je bila petkrat prevedena v slovenščino. Ugotovili bomo, kako si je vsak prevajalec na svoj način prizadeval, da bi v svojem prevodu zagotovil ravnovesje med obliko in vsebino, ter kateri je bil pri tem najbolj prepričljiv. Drugo delo je zbirka pesmi v prozi Le Parti­pris des choses Francisa Pongea, iz katere so različni prevajalci izbrali, prevedli in objavili posamezne pesmi, preden se je Saša Jerele nedavno odločila za prevajanje celotne zbirke. Na podlagi analiz prevodov dveh pesmi se bomo spraševali, v kolikšni meri je prevajalcem uspelo ohraniti besedne igre in pesniške figure, ki v teh pesmih niso zgolj okraski, temveč pripomorejo k strukturni koherentnosti pesmi. Na koncu se bomo posvetili Jacquesu 84 O Baudelairovi estetiki pri prevajanju Poejeve poezije piše Umberto Eco (2003, 289 in nasl.). 85 »En traduction aussi, il est procédé à un certain sauvetage et à un certain consentement à la perte« (Ricœur 2004, 8). 71 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 71 17. 04. 2023 14:24:20 Prévertu, pesniku, ki velja za preprostega, skoraj ljudskega, a prav zaradi zasidranosti njegove poetike v ljudstvu in pogovorni govorici prevajalcem povzroča težave; ob tej priložnosti bomo lahko primerjali prevajalsko poetiko dveh pomembnih prevajalcev francoske poezije v slovenski jezik. 72 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 72 17. 04. 2023 14:24:20 1 Prepletenost oblike in tematike v Baudelairovi pesmi »Harmonie du soir« Prevajanje Baudelairove pesmi »Harmonie du soir« se je pričelo leta 1911 in se nadaljevalo vse do 2004, ko je po petih prevodih nastal še šesti, in sicer v okviru prvega slovenskega prevoda celotne pesniške zbirke Les Fleurs du Mal – Rože zla. Če to zgodbo umestimo v širši kontekst prevajanja Baudelairove poezije na Slovenskem, ugotovimo, da »Harmonie du soir« ni samo prva poslovenjena Baudelairova pesem, temveč tudi pesem, ki je bila največkrat poslovenjena (če upoštevamo le prevode, ki so bili natisnjeni).86 Prevajanja se je lotilo pet prevajalcev: Vojeslav Molè (leta 1911), Vladimir Levstik (leta 1933), Andrej Capuder (leta 1975), Božo Vodušek (leta 1977) in Marija Javoršek (leta 1995 in 2004). Skoraj vsi prevajalci so tudi pisatelji oz. pesniki. Vladimir Levstik in Marija Javoršek sta plodna prevajalca francoske književnosti, Andrej Capuder pa je bil dolgoletni predavatelj francoske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vsi prevodi niso bili enako dostopni širši javnosti: za najodmevnejšega lahko imamo prevod Boža Voduška, ki je bil natisnjen v dveh knjigah (leta 1977 v izboru pesmi, ki ga je uredila Marjeta Vasič, in leta 1998 v dvojezičnem izboru, ki ga je uredil Tone Smolej). Prav tako bo verjetno dolgo dostopen drugi prevod Marije Javoršek, ki je leta 2004 izšel v knjigi, ko je izšel prevod zbirke Rože zla, ki ga je sama prevedla v celoti. Molètov in Levstikov prevod sta bila najbrž svojčas opažena, saj sta izšla v znameniti predvojni literarni reviji Ljubljanski zvon. Levstikov prevod je bil celo ponatisnjen v katoliški reviji Ognjišče leta 1989. Najmanj odmevna pa sta najbrž bila Capudrov prevod, ki je izšel v manj znani katoliški reviji Znamenje, in prvi prevod Marije Javoršek, objavljen v dnevniku Delo, a poleg treh drugih pesmi in v zelo drobnem tisku.87 Razloga za priljubljenost pesmi »Harmonie du soir« sta njena oblikovna dovršenost in tematika (večerna harmonija, melanholija, poveličevanje spomina na ljubljeno osebo). V sklopu »Spleen in ideal« je 47. pesem »Harmonie du soir« pesem »ideala«, ki jo je navdihnila duhovna, idealizirana, a nesrečna pesnikova ljubezen do gospe Sabatier. Zanimivo je tudi zanimanje 86 Bibliografijo slovenskih prevodov iz Baudelairove zbirke Les Fleurs du Mal do leta 1998, ki jo je zbral Tone Smolej, najdemo v zbirki z naslovom Charles Baudelaire (Smolej 1998, 170–172). 87 Vsi prevodi so objavljeni kot gradivo na koncu tega poglavja. 73 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 73 17. 04. 2023 14:24:20 katoličanov in katoliških revij za Baudelaira in še posebej za to pesem, ki je v Sloveniji, kot smo že povedali, izšla v dveh katoliških revijah (enkrat v Znamenju in enkrat v Ognjišču). Poveličevanje duhovne ljubezni, ki ga spremljajo komparacije s področja liturgije, se je očitno zdelo v skladu s katoliškim pesniškim okusom. 1.1 Različne oblikovne rešitve Pesem »Harmonie du soir« sodi med oblikovno zelo dodelane pesmi iz zbirke Rože zla. Zato se bomo najprej posvetili obliki oz. oblikovnim rešitvam, za katere so se odločili slovenski prevajalci. 1.1.1 Splošne oblikovne značilnosti S pesmijo »Harmonie du soir« je Baudelaire napisal »pantum« (fr. »panto-um«), fiksno obliko malajskega izvora, ki so jo romantiki uvedli v francosko poezijo. Če se spomnimo značilnosti te pesniške oblike, gre praviloma za niz štirivrstičnic, ki jih sestavljajo osemzložni ali desetzložni verzi, pri čemer se drugi in četrti verz vsake kitice ponavljata kot prvi in tretji verz naslednje kitice, prvi verz pa se ponovi kot zadnji verz. Rime si sledijo po naslednji shemi: ABAB, BCBC, CDCD, DEDE itd. V pesmi se pojavljata dve temi: prva v dveh prvih verzih prve kitice je bolj opisne narave, medtem ko je druga v dveh zadnjih verzih »bolj intimne in sentimentalne narave« (Mazaleyrat-Molinié 1989, 250). Baudelaire je pri svojem pantumu nekoliko odstopal od tega modela, ki sta ga vpeljala, med drugimi, Théodore de Banville in Leconte de Lisle: verzi so aleksandrinci, rime so oklepajoče (pesem temelji na dveh rimah, ki se ponavljata po shemi ABBA, BAAB, ABBA, BAAB), prvi verz se ne ponovi kot zadnji verz, v prvi kitici se ne izmenjavata dve izrazito različni temi (v pesmi sta sicer res dve temi, ki se razlikujeta tako, kot je navada pri pantumu, večer in pesnikovo razpoloženje, a se začneta prepletati šele od druge kitice naprej). Gre torej za »lažni« pantum. Odstopanja so v skladu z vsebino pesmi. Aleksandrinec, ki se je v francoski poeziji uveljavil kot verz najbolj »resnih« žanrov, že sam po sebi odraža nekakšno slovesnost, resnobo. Z izbiro oklepajočih rim in s stalnim ponavljanjem dveh rim se vzpo-stavljata posebno presunljivo vzdušje in občutek vrtenja v krogu, ki pa se ne 74 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 74 17. 04. 2023 14:24:20 konča s stagnacijo (kar bi se zgodilo, če bi Baudelaire ponovil prvi verz v zadnjem verzu): izhod iz kroga (mistično poveličevanje spomina) ponujata povsem nova verza (14. in 16.), ki se pojavita le enkrat. Postopno uvajanje vsake od obeh tem je izrednega pomena. Kakor je napisal sam Baudelaire, »V nekaterih skoraj nadnaravnih duševnih stanjih se vsa globina življenja razodeva tudi v najbolj navadnem prizoru, ki se nam prikazuje pred očmi in postane njen simbol.«88 Narava ni samo primerljiva s pesnikovim razpoloženjem kot pri predhodnih romantikih. Prav tako odnos med njima ni vzročno-posledičen. Ob opazovanju večerne narave in sončnega zahoda se pesnik zaveda svoje žalosti in doživi »spleen«, ki ga uspe premagati le moč spomina. Narava igra torej vlogo razkrivalca, ki pesniku razodeva bolečino ob odsotnosti ljubljene osebe in tesnobo pred minljivostjo oz. smrtjo. Zato tema narave v prvi kitici sameva, saj je opazovanje narave »sprožilec« druge, bolj intimne teme, ki se že v četrtem verzu prvič pojavi v obliki pridevnikov »mélancolique« in »douloureux«. V glavnem so slovenski prevajalci sledili pravilom Baudelairovega pantuma. Le pri prvem prevajalcu, Vojeslavu Molètu, opazimo manjše odstopanje pri 10. oz. 13. verzu: » kot bolno srcé« je postalo » In nežno srcé« (veznik »in« v pesem uvaja povezavo med stavki, ki je pri Baudelairu ni). Največ odstopanj najdemo pri Andreju Capudru: dva verza sta pri ponovitvi rahlo spremenjena: »v počasni, grenki ples, pojemanje v omami« (v. 4) postane »otožni, grenki ples, pojevanje v omami! (v. 7), »srce, si grozni, črni Nič zasovražilo?« (v. 10) pa se spremeni v »Srce, ki žalostno si Nič zasovražilo«. Vse rime so oklepajoče. Kar zadeva dolžino verza, se je polovica prevajalcev odločila za prevajanje francoskega aleksandrinca s pomočjo slovenskega t. i. pisaniškega dvanajsterca (trinajstzložni verzi za žensko rimo oz. dvanajstzložni za moško). O prednostih in slabostih te rešitve, ki so jo izbrali Vladimir Levstik, Božo Vodušek in Marija Javoršek v prevodu iz leta 2004, razpravlja Boris A. Novak (1995, 159–171). Molè je francoski aleksandrinec v slovenščino presa-dil z verzi, katerih dolžina niha med desetimi in dvanajstimi zlogi. Načeloma gre za enajsterce (11 zlogov za moško rimo in 12 za žensko), a opažamo 88 Charles Baudelaire, »Fusées«. V: Charles Baudelaire, 1980. Œuvres Complètes. Paris: Robert Laffont, 395. »Dans certains états d’âme presque surnaturels, la profondeur de la vie se révèle toute entière dans le spectacle, si ordinaire qu’il soit, qu’on a sous les yeux. Il en devient le symbole.« 75 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 75 17. 04. 2023 14:24:20 štiri odstopanja pri verzih 3, 12, 14 in 15. Morda je prevajalec krajšo obliko za verza 12 in 15 izbral zato, ker je želel s tem poudariti nemir, ki ga povzroča umiranje sonca. Capudrov prevod je napisan v trinajstzložnih verzih z ženskima rimama, prvi prevod Marije Javoršek pa predlaga deseterce z moškima rimama. Vsi prevodi temeljijo na dveh rimah, tako kot francoski izvirnik. Pri Baudelairu je zvočni kontrast med rimama, ki se nenehno ponavljata, zelo velik: ženska rima »-ige« (/iз/) vsebuje kratek in tonsko visok samoglasnik »i«, tako da se močno razlikuje od diftonga »oir« (/war/), ki je že po naravi dolg in nizek. Baudelaire Molè Levstik Capuder Vodušek Javoršek 1 Javoršek 2 ŽR –ige MR-oj ŽR –enje ŽR –ami ŽR –eče MR –ín/ím ŽR -eče(r) MR –oir ŽR-ovi MR –tí ŽR –ilo MR –í MR –í MR –í V tabeli vidimo, da so kontrast med rimama povsem obdržali Levstik, Vo-dušek in Marija Javoršek v drugem prevodu. Čeprav je Capuder izbral dve ženski rimi, je zvočni kontrast med rimama, med »–ami« in »–ilo«, jasno nakazan. Premalo kontrastirani sta rimi, na katerih temelji Molètov prevod (ženska rima »–ovi« in moška »–oj«). Med rimama, ki ju najdemo v prvem prevodu Marije Javoršek, ni nobenega kontrasta, saj gre za dve moški rimi z istim naglašenim samoglasnikom »–í«. 1.1.2 Ritem Pantum sam po sebi narekuje verze, ki so samostojni, torej brez enjambe-mentov. Aleksandrince beremo vsakega zase, poleg tega jih odlikuje »binar-na« struktura, se pravi stalna cezura po šestem zlogu, ki jo v šestih verzih še poudarita notranji asonanci (v. 4 in 7: »-ique«/»-ige«; v. 6 in 9 »-mit«/»- -ige«; v. 16: »moi«/»-soir«) oz. aliteraciji (v 1: »temps«/»tige«). V trinajstih od triindvajsetih hemistihov čutimo manjšo pavzo med dvema trizložni-ma akcentskima enotama (sicer pet drugih verzov teče gladko brez pavze). Med verzi, ki odstopajo, omenimo verz 4 oz. 7, kjer je Baudelaire občutek vrtenja in omotice ojačal s hiazmom, ki je tako slovničen (samostalnik – pridevnik | pridevnik – samostalnik) kot ritmičen (1 5 | 4 2). Ritem pesmi lahko torej označimo kot zelo enakomeren. Edino zadnji verz morda lahko 76 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 76 17. 04. 2023 14:24:20 analiziramo na več načinov, kot binarni verz z redno cezuro (4 2 | 1 5) ali kot ternarni verz z neenakomernim ritmom (4 | 2 1 | 5). Baudelaire, ki je sicer v veliki meri – romantikom na sledi – obnovil francoski aleksandrinec (pogosteje je uporabil ternarne verze in prestope), je v tem primeru izbral formo, ki prepove uporabo prestopov, in znotraj nje napisal klasične, binar-ne aleksandrince s sredinsko cezuro. Ritmične enote in rime, ki si enakomerno sledijo, se ponavljajo do obsedenosti. Štirje prevajalci (Levstik, Capuder in Marija Javoršek v obeh prevodih) so se odločili za jambski ritem. Vladimir Levstik je začel veliko večino verzov (12 od 16) s trohejsko inverzijo, kar poudarja začetek vsakega verza in ojača občutek samostojnosti vsakega verza. Capuder se je enakomernemu ritmu izvirnika približal z doslednim, stalnim jambskim ritmom (tonizacij neiktičnih mest tako rekoč ni) s pavzo oz. nekakšno moško cezuro po 6. zlogu (izjemoma po 8. v 10. oz. 13. verzu). Ritem drugega prevoda Marije Javoršek, ki je sicer izrazito jambski, vsebuje dve odstopanji pri 6. oz. 9. in zadnjem verzu. V 6. oz. 9. verzu lahko tonizacija neiktičnega verza izraža trepetanje glasu violin, v zadnjem verzu pa tonizacija svojilnega zaimka oz. pridevnika »tvoj« na neiktičnem mestu poudarja pojav dotlej odsodne druge osebe. Zanimiv je ritem, ki ga zaznavamo v Molètovem prevodu. Verze odlikuje izrazit trizložni ritem (amfibraške stopice), od katerega prevajalec redko odstopa. Razporeditev naglašenih zlogov je zelo enakomerna (4 naglašeni zlogi v vsakem verzu). Trizložni ritem daje občutek regularnosti in posnema tridobni ritem valčka, čeprav bi bil idealen ritem valčka najbrž daktil – z naglasom na prvem zlogu stopice –, a se ta verjetno manj prilega slovenskemu jeziku.89 Kljub temu je v Moletovem prevodu občutek enakomernega »tridobnega takta«, vsaj v prvih dveh kiticah, zelo jasen. V zadnjih dveh namreč pri branju čutimo pavzo po petem zlogu, ki ritmično podobo pesmi približa ritmu izvirnika, a nekoliko »pači« amfibraški ritem. Na to, da je Mole ta ritem verjetno zavestno izbral, kažejo sočasne izvirne pesmi, ki jih je objavil v Ljubljanskem zvonu. Iz njih je namreč razvidno, da je ritem za pesnika zelo pomemben, ne opazimo pa, da bi bil zgoraj omenjeni amfibraški ritem posebej priljubljen in pogosto uporabljen. 89 Najdemo ga na primer v žal neidentificiranem hrvaškem prevodu v. 7: »Nebo je grdno odmorište tuge i sklada« – XxxXxxXxxXxxXx. 77 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 77 17. 04. 2023 14:24:20 Prav tako zanimiv je ritem, ki odlikuje Voduškove pisaniške aleksandrince. Ta je sestavljen iz dveh trohejev in enega jamba (XoXooX). Prav tako kot Moletovi amfibrahi vzpostavlja nekakšen »tridobni takt«, ki spominja na ritem valčka. Voduškova različica je počasnejša in manj poskočna kot prva ter verjetno tudi zato bolj podobna Baudelairovemu »melanholičnemu« valčku. Podobno kot Baudelairovi aleksandrinci so slovenski dvanajsterci deljeni na dva hemistiha s pavzo po 6. zlogu (razen verzov, pri katerih je ritem spremenjen, in zadnjega verza, kjer čutimo dve pavzi). Omenjeni značilni ritem prepoznamo 24-krat. Prvo iktično mesto desetkrat ni realizirano, a kljub temu še naprej čutimo ritem, saj je prvi nenaglašeni zlog zaradi položaja na začetku verza oz. drugega hemistiha bolj slišen, kot bi bil nekje sredi verza. 1.1.3 Zvočni učinki Pri Baudelairu so zvočni učinki znotraj verzov številni. Poglavitni so naslednji: • vibracijo rože in violine (torej sorodnost med vonjem in zvokom ter njuno sobivanje v zraku) v prvi kitici oponašajo sorodni soglasniki /v/ in /f/, /s/, /∫/ in /з/; • občutek slovesnosti uvajajo tonsko nizki nosniki (prisotni v vseh verzih razen v 14. verzu, kjer je govor o svetlobi); • številni /l/ v 4. oz. 7. verzu poudarjajo »tekoče« gibanje, vrtenje pri plesu; • diereza pri besedi /violon/ (ki se izgovarja kot trizložna beseda) in niz treh trdih soglasnikov /k/ odražata raztrganost pesnikovega srca (»comme un cœur qu‘on afflige«); • prav tako trdo zveni sončna »utopitev« z nizom petih soglasnikov /s/; • velikost »niča« ponazarjata široki samoglasnik »a« (/a/) v kombinaciji s širokim in dolgim diftongom »oi« (/wa/). V okviru že zelo zahtevne pesniške oblike so nekateri slovenski prevajalci v prevod vnesli še zvočne učinke, drugi pa so jim posvetili manj pozornosti. Tako Molètov prevod vsebuje številne zvočne učinke znotraj verzov, na primer aliteracijo »dht«, v drugem verzu, ki posnema vibracijo, in samoglasni-ka o/a v tretjem verzu, ki z zvočnim hiazmom poudarjata sinestezijo ... Čutimo, da so za Molèta zvočni učinki, prav tako kot ritem, zelo pomembni. 78 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 78 17. 04. 2023 14:24:20 Tudi v drugem prevodu Marije Javoršek opazimo nekatere zvočne učinke, na primer aliteracijo v – »v« v 3. verzu in usklajenost samoglasnikov v 4. verzu. 1.1.4 Stavčna zgradba Glede stavčne zgradbe pesmi opazimo več pomembnejših dejstev. Najprej so zaradi pravil pantuma deli stavkov večinoma kratki in si sledijo brez uporabe verznikov (brezvezje), kar ustvari občutek prvinskega prikaza narave in čustev, brez poskusa intelektualnega povezovanja (pesniška sredstva, se pravi ritem in rime, povezujejo elemente v skladno celoto, ne pa logična struktura stavkov). Dva stavka se raztezata v dveh verzih (v verzih 1, 2 in 13, 14). Prvi stavek s slovesnim, skoraj preroškim ali biblijskim verzom (ki ga uvaja »présentatif« »voici«) oznanja večerno razpršitev rož in vrtenje raznih sorodnih občutkov (drugi verz); drugi stavek izraža proces spominjanja. Pesem vsebuje samostalniški neglagolski stavek (v. 4 oz. 7). Drugi stavki so glagolski; vsebuje glagole v sedanjiku, le verz 12 oz. 15 je v pretekliku (v t. i. »passé composé«, ki poudarja dovršenost preteklega dogodka). V slovenščini, jeziku, ki razločuje glagolsko dovršenost in nedovršenost, tu pričakujemo dovršni glagol v pretekliku. • Baudelaire uporablja ekspresivno ločilo (pet klicajev, ki izražajo vzne-senost, in eno tropičje, ki poudarja občutek stagnacije, čakanja, ki ga je povzročila »utopitev« sonca). • Številne komparacije uvajata primerjalnik »comme« (petkrat) in njegov sinonim »ainsi que« (enkrat). Čeprav primerjalniki vedno stojijo po cezuri, torej na začetku drugega hemistiha, ne moremo govoriti o anafori, saj se nikoli ne ponavlja ista struktura v dveh zaporednih verzih. Omembe vreden je tudi stavčni položaj pesnika oz. njegovega »srca«: sprva je pasiven predmet v stavku (»comme un cœur qu‘on afflige«), potem se zave svoje bolečine v obliki odklonilnega odnosa do »niča« (tu ne gre za metafizični nič, pač pa za praznino, ki jo je ljubljena oseba pustila za seboj), v zadnji kitici pa postane prav aktivno, ko zbira ostanke minule sreče. V zadnjem verzu je spet pasivno, le svetišče, ki ga obsije mistično poveličani spomin (spomin je osebek, pesnik pa prostorsko določilo, »en moi«). 79 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 79 17. 04. 2023 14:24:20 Pri ločilu si je Molè privoščil kar nekaj sprememb v primerjavi z izvirnikom. Najopaznejša je odsotnost treh klicajev v tretji in četrti kitici, a tudi dvopičje na koncu prvega verza ni brez posledic, saj prekine prvi »raztegnjeni« stavek in ostro ločuje dva med seboj povezana pojava (večer, ki je pri Baudelairu le nakazan, in »razprševanje« vonjav, ki se izraža v dveh verzih). V tretji kitici opazimo anaforo (vsak verz se začne s primerjalnikom »kot«), ki je pri Baudelairu ni. Dovršenost preteklega dogodka (v. 12 oz. 15) ne pride do izraza, saj je dovršni preteklik Molè nadomestil s pridevnikom »gasnočega« (po izvoru je deležnik), ki izraža proces v toku dogajanja. Vladimir Levstik je v svojem prevodu ohranil Baudelairovo ločilo. Le tropičje se pojavi dvakrat, na koncu 12. in 15. verza. Prvi, daljši stavek je spremenil tako, da ga je dvakrat prekinil: prvič po šestem zlogu prvega verza s podpičjem in drugič na koncu prvega verza z vejico. S tem je razveljavil časovno-vzročno povezavo med večerom in razpršenjem rož ter izbrisal preroški ton prvega verza. V Capudrovem prevodu opazimo nekaj odstopanj pri ločilu, med drugim sta izginila klicaja na koncu 4. in 16. verza. Zamenjava klicaja z vprašajem na koncu 10. verza je torej nerazumljiva, tako da se lahko vprašamo, ali ne gre za zatipk. Stavčno strukturo je bistveno spremenil le na enem mestu: trdilni stavek v prvih dveh verzih četrte kitice je zamenjal z velelnim stavkom. Gre bodisi za zavestno prepesnitev bodisi za napačno razumevanje izvirnika. Vodušek je Baudelairovo ločilo spremenil na več mestih: najopaznejša je odsotnost dveh klicajev v prvi in četrti kitici. Strukturo obeh daljših stavkov (v. 1–2 in 13–14) je ohranil. V prvem prevodu Marije Javoršek sta izvirno ločilo in stavčna struktura pesmi zelo spremenjena. Najbolj izstopa dejstvo, da ni niti enega klicaja (medtem ko jih je pri Baudelairu kar pet). Čeprav je pri 2. verzu podpičje zamenjala z vejico, je v drugem prevodu upoštevala Baudelairovo ločilo. Strukturo obeh daljših stavkov (v. 1–2 in 13–14) je ohranila. Kar zadeva obliko, so si slovenski prevodi Baudelairovega pantuma »Harmonie du soir« zelo različni. Vsi prevajalci razen Andreja Capudra so se strogo držali izvirne pesniške oblike, izbrali pa so različne verze in različne ritmične vzorce. Vse rešitve so sprejemljive in imajo prednosti oz. slabosti. Izjema je morda rešitev v krajših verzih, ki jo je izbrala Marija Javoršek v prvem prevodu in ki se ne ujema z izvirno slovesno in klasično pesniško obliko. 80 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 80 17. 04. 2023 14:24:20 1.2 Vsebinski »prevajalski minimum« V tako strogem in dodelanem oblikovnem okviru seveda ne moremo pri- čakovati, da bodo slovenski prevodi vsebinsko povsem enakovredni izvirniku. Zato je smiselno opredeliti nekakšen »prevajalski minimum«, se pravi elemente, ki jih morajo slovenski prevodi vsebovati ne glede na zahtevnost oblike. Tu gre za šest elementov: prvi je naslov pesmi, naslednja dva zadevata izrekanje in splošni ton pesmi, zadnji trije pa pesniško podobje. 1.2.1 Naslov pesmi in referenca na naslov zbirke Med že omenjene pomembne elemente sodi naslov pesmi, »Harmonie du soir«, samostalniška besedna zveza, ki bralca vpelje v mirno vzdušje, kjer je vse ubrano, življenje pa je umirjeno (večer je konec dneva). Naslov napove-duje vibracijo rož in počasen valček, umirjeno gibanje narave. Naslov pesmi Referenca na naslov zbirke Harmonie du soir (Baudelaire) chaque fleur (Baudelaire) Večerna harmonija (Molè) cvetovi (Molè) Večerna harmonija (Levstik) vsak cvetni kelih (Levstik) Ubrano v večer (Capuder) vsak cvet (Capuder) Večerna harmonija (Vodušek) vsaka roža (Vodušek) Harmonija večera (Javoršek 1) vsako steblo (Javoršek 1) Harmonija večera (Javoršek 2) vsak cvet (Javoršek 2) Če pogledamo različne slovenske prevode, vidimo, da so se prevajalci odlo- čili za tri različne rešitve: »Večerna harmonija« (trikrat, pri Molètu, Levstiku in Vodušku), »Harmonija večera« (pri obeh prevodih Marije Javoršek) in »Ubrano v večer« (pri Capudru). V francoščini ima besedna zveza »du soir« pridevniško funkcijo. Na podlagi samostalnika »le soir« pač ni mogoče tvoriti pridevnika. V istem pomenu obstaja le pridevnik »vespéral«, ki je bil v 19. stoletju že zastarel oz. literaren. Besedna zveza »du soir« pomeni torej »večeren«. Zato je prevod »večerna harmonija« najbrž povsem pravilen ter enakovreden izvirnemu naslovu in različici, ki jo predlaga Marija Javoršek v obeh prevodih. Bolj problematičen je naslov, ki ga je izbral Andrej Capuder. Prevajalec spreminja strukturo naslova (dva samostalnika nadomešča s prislovom in časovnim oz. krajevnim določilom) ter uporablja tožilnik, ki daje občutek premikanja. Ta je v nasprotju z občutkom statičnosti, ki ga 81 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 81 17. 04. 2023 14:24:20 občutimo ob branju francoskega naslova. Pohvale vredno je prevajalčevo prizadevanje najti slovensko ustreznico tujki »harmonija«, a struktura njegovega naslova se preveč oddaljuje od strukture Baudelairovega. Morda bi bila »Večerna ubranost« bolj sprejemljiva. Druga težava je beseda »fleur«, ki se v pesmi pojavi dvakrat (v 2. in 5. verzu). Beseda je v kontekstu celotne Baudelairove pesniške zbirke moč- no konotirana, saj je metafora za pesem, zato jo najdemo tudi v samem naslovu zbirke, »Les Fleurs du Mal«. Slovenski prevod tega naslova se je očitno s časom spremenil. Na primer Janko Lavrin v članku o Baudelairu iz leta 1928 govori o »Cvetkah zla« (Lavrin 1928: 657). Vendar je od prve knjižne izdaje izbora pesmi iz te zbirke leta 1977 postal naslov »Rože zla« ustaljena slovenska različica za Les Fleurs du Mal. Tako sta Molè in Capuder izbrala besedo »cvetovi« oz. »cvet«, Vodušek pa je leta 1977 uporabil besedo »roža« v skladu z novim slovenskim naslovom zbirke. V Levstiko-vem prevodu in v prvem prevodu Marije Javoršek najdemo besedni zvezi »cvetni kelih« in »steblo«, ki nista ustrezna rešitev. Nerazumljivo je, da se je prevajalka pri drugem prevodu odločila za besedo »cvet«, ki ni v skladu z naslovom zbirke, »Rože zla«, ki ga je kot prevajalka celotne pesniške zbirke sama določila. 1.2.2 Slovesnost, ki jo uvaja prvi verz Kakor smo že napisali, slovesni ton pesmi sproži prvi verz, ki spominja na preroško besedilo: »Voici venir les temps où...«. Prislov »voici«, ki poudarja in uvaja predstavitev, glagol venir (»prihajati«) in samostalnik v množini »les temps« (»časi«) ustvarjajo preroško vzdušje. Pesnik slovesno oznanja večer na pohodu. Slovesnost tega prvega verza pri slovenskih prevajalcih pride različno do izraza. Le prvi prevod Marije Javoršek lahko imamo za resnično neustre-zen, saj je odrezavost glagola »Mrači se«, ki mu sledi pomišljaj, v popolnem nasprotju s tonom, ki ga zaznamo v prvem verzu izvirnika. Posebej ustrezna se zdi rešitev Andreja Capudra, saj slovenski veznik »in« na začetku verza učinkuje podobno kot francoski prislov »voici«. 82 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 82 17. 04. 2023 14:24:20 1.2.3 Izrekanje v tretji osebi ednine. Prisotnost prve in druge osebe v zadnjem verzu Pesem »Harmonie du soir« je strukturirana tako, da pesnik najprej opisuje večerno naravo, zatem pa se opis narave meša z evokacijo duševnega stanja v obliki komparacije (v. 6 oz. 9: »Le violon frémit comme un cœur qu‘on afflige«). Ta komparacija podrobneje sproži evokacijo »srca«. Pomembno je, da pesnik ne govori eksplicitno o sebi: govori o »nekem srcu«, »un cœur« v tretji osebi ednine. Le zadnji verz razjasni, da sta v ozadju sugeriranega duševnega stanja (žalosti) dve osebi: »jaz«, pesnik sam, in »ti«, pesnikova iz-gubljena ljubezen: »Ton souvenir en moi luit comme un ostensoir«. Prva in druga oseba ednine se torej pojavita v zadnjem verzu pesmi, nič prej. Kakor sta ugotovila Olivier Boilleau in Carole Tisset, sta izrekanje v prvi osebi ter dialogizem med prvo in drugo osebo v zbirki Les Fleurs du Mal zelo pogosta pojava (Boilleau/Tisset 2003, 124–129). Izrekanje v pesmi »Harmonie du soir« je torej izjema, zato ga ne smemo spremeniti. Molè, Levstik, Vodušek in Marija Javoršek v prvem prevodu so se strogo držali izrekanja v tretji osebi. V drugem prevodu je Marija Javoršek na enem mestu (v prvem verzu) uvedla prvo osebo množine, kar je le manjše odstopanje, saj jo lahko razumemo kot zaimek, ki se nanaša na neko splo- šno, nedoločeno osebo. Do največ odstopanj pride v Capudrovem prevodu, kjer je izrekanje močno spremenjeno. »Chaque fleur s›évapore ainsi qu›un encensoir« (Baudelaire, v. 2 in 5) »vsak cvet mi zadiši kot milostno kadilo« »Les sons et les parfums tournent dans l›air du soir« (Baudelaire, v. 3) »glej, zvoki in vonjave v noč vrté se milo« »Le violon frémit comme un cœur qu›on afflige« (Baudelaire, v. 6 in 9) »kot ranjeno srce violina vztrepetá mi« »Un cœur tendre, qui hait le néant vaste et noir« (Baudelaire, v. 10) »srce, si grozni, črni Nič zasovražilo?« »Un cœur tendre, qui hait le néant vaste et noir, Du passé lumineux recueille tout vestige !« (Baudelaire, v. 13-14) »Srce, ki žalostno si Nič zasovražilo, naj svetlih dni spomin se v tebi zdaj predrami!« 83 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 83 17. 04. 2023 14:24:20 Vidimo, da se v tem prevodu pred zadnjim verzom pojavita prva in druga oseba ednine, prva dvakrat oz. štirikrat, druga trikrat oz. štirikrat. Z delno opustitvijo tretjeosebnega izrekanja se prevod premika nazaj v smer roman-tike, v smer izpovedne poezije, kar je pomemben estetski premik.90 Zanimivo je, da pojavitev prve in druge osebe v zadnjem verzu najdemo v vseh prevodih razen v Capudrovem in v prvem prevodu Marije Javoršek. Ta izpust pri Capudru posebej preseneča glede na to, da je prevajalec prej večkrat uvedel prvo osebo tam, kjer je Baudelaire ostal pri tretji osebi.91 1.2.4 Pesniško podobje s področja liturgije Baudelairova pesem vsebuje tri komparacije, ki jih semantično povezuje to, da se nanašajo na liturgijo, da rožo, nebo in spomin primerjajo z liturgičnimi predmeti. To povezavo ojača še to, da se vsi trije predmeti pojavijo na koncu verza in se rimajo (»encensoir«, »reposoir«, »ostensoir«). Spomin na izgubljeno ljubezen je svet. Je kot duhovna luč, ki osvetljuje in pomirja ranjeno srce, zato so podobe s področja liturgije pomembne: izražajo du-hovno plat ljubezni, hkrati pa ojačajo slovesnost pesmi. Prva komparacija povezuje rožo s kadilnico: »Chaque fleur s›évapore ainsi quʼun encensoir« (Baudelaire, v. 2 in 5). To komparacijo najdemo v petih prevodih (le prvi prevod Marije Javoršek jo nadomešča z metaforo): 90 Pri Capudrovem prevodu moramo mimogrede omeniti spremembo francoskega »néant« (z malo začetnico) v slovenski »Nič« (z veliko začetnico). Kakor je zapisal Pierre Brunel, v tem kontekstu »le néant« (»nič«) nima močne metafizične konotacije; je prepad, v katerega se utegne izgubiti minula ljubezen (Brunel 1998, 117). Poleg tega je bila uporaba velike začetnice v francoščini možna, a se Baudelairu očitno ni zdela primerna. Zato ni razloga, da bi slovenski »nič« pisali z veliko začetnico. 91 O prevajanju zadnjega verza je Marija Javoršek med pogovorom z avtorico knjige zanimivo pri-pomnila, da je besedna zveza »tvoj spomin« oz. »spomin tvoj«, za katero se je sicer odločila v obeh objavljenih prevodih (in ki jo najdemo v treh od štirih drugih prevodov), v resnici problematična, skoraj napačna, saj francoski izraz, ki je lahko brez konteksta dvoumen, v tem primeru pomeni »spomin nate«, ne pa »tvoj spomin«. Tako je prevajalka naknadno napisala popravljeno verzijo zadnjega verza, ki se glasi: »Spomin na tebe kot monštranca mi blešči«. Ta neobjavljeni prevod je nedvomno najustreznejši, saj v njem prevajalka odpravlja problematično besedno zvezo »tvoj spomin«, ne da bi žrtvovala kateri koli pomemben vsebinski element Baudelairove pesmi. 84 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 84 17. 04. 2023 14:24:20 »dehte kot kadila drhteči cvetovi« (Molè) »vsak cvetni kelih kot kadilnica žehti« (Levstik) »vsak cvet mi zadiši kot milostno kadilo« (Capuder) »Čas prihaja, ko že kot kadilo dehteče« (Vodušek) »s cvetov-kadilnic vonji vro kot dim« (Javoršek 1) »vsak cvet na steblu kot kadilnica dehti« (Javoršek 2) Trije prevajalci (Molè, Capuder in Vodušek) so liturgični predmet (»kadilnica«) metonimično nadomestili s snovjo, ki se izkadi iz predmeta (»kadilo«). Le dva (Vladimir Levstik in Marija Javoršek) sta »encensoir« prevedla kot »kadilnico«. Pri Capudru, ki je izbral žensko rimo na »–ilo«, je beseda na koncu verza, a to ostane brez učinka, saj druga dva predmeta, ki se v slovenščini ne rimata ne med sabo ne s prvim, ne moreta biti na koncu verza. Druga komparacija povezuje nebo s prenosnim oltarjem: »Le ciel est triste et beau comme un grand reposoir« (Baudelaire, v. 8 in 11). Prav tako jo najdemo v petih prevodih: »Kot velik oltar so obzorij bregovi« (Molè) »Tožno in krasno kot oltar nebo stoji« (Levstik) »Nebo je kot oltar, koj žalostno in milo« (Capuder) »Temno in lepo nebo oltar groba se zdi« (Vodušek) »bleščeč oltar je vrh daljin« (Javoršek 1) »Nebo otožno lépo kot oltar se zdi« (Javoršek 2) Marija Javoršek v prvem prevodu komparacijo prav tako nadomešča z metaforo, a tokrat gre za metaforo in absentia. Štirje prevajalci so izbrali preprosto besedo »oltar«, kar je ustrezno; »reposoir« je sicer posebna vrsta oltarja, a v pesmi je bistveno le to, da besedo asociiramo z liturgijo in vodo-ravnostjo. Le Vodušek se je odločil za besedno zvezo »oltar groba«, ki doda konotacijo smrti, ki je pri Baudelairu ne zasledimo. Pri tretji komparaciji pesnik spomin na ljubljeno osebo povezuje z mon- štranco, v kateri je shranjena hostija, v katolicizmu Kristusovo telo: »Ton souvenir en moi luit comme un ostensoir!« (Baudelaire, v. 16). 85 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 85 17. 04. 2023 14:24:20 Komparacijo najdemo v vseh šestih prevodih, a prevajalci so se odločili za različne besede oz. liturgične predmete: »Ti v meni blestiš kot monštrance robovi« (Molè) »Kakor monštranca v meni tvoj spomin žari!« (Levstik) »Ko hóstija tvoj spomin v temí odžarja milo« (Capuder) »kot monštranca spomin tvoj se v meni blešči« (Vodušek) »kot zlat ciborij sije tvoj spomin« (Javoršek 1) »Spomin tvoj kot monštranca v meni se blešči!« (Javoršek 2) Štirje prevajalci (Molè, Levstik, Vodušek in Marija Javoršek v drugem prevodu) so se odločili za besedo »monštranca«, kar je etimološko in semantično pravilno (čeprav evfonično slovenska beseda zveni malce grobo). V prvem prevodu je Marija Javoršek izbrala drugo, zanimivo rešitev: metonimično je nadomestila razkošno omarico, »ostensoir« - »monštranco«, s prav tako bleščečim »cibori-jem«, se pravi s posodo, v kateri ohranjamo hostijo med bogoslužjem. Ta rešitev je ustrezna v dveh pogledih: 1) ohranja pojem razkošnega liturgičnega predmeta iz dragocenega materiala, 2) se lažje izgovarja in lepše zveni v pesniškem okolju. Še bolj metonimično je Andrej Capuder »monštranco« nadomestil s »hostijo«, kar ni zanemarljivo odstopanje. Kot je v članku o prevajanju pesni- ških podob napisal Evald Koren prav o tem primeru: »Capuder je torej nadomestil razkošen in opozorljiv sakralni predmet z mnogo skromnejšim in manj opozorljivim, ki sedaj služi kot podoba spomina kljub temu, da je brez blišča in brez sijaja. [...] [L]ahko ugotovimo, da gre pri Capudrovem prevodu za bistven premik v sfero intimnejše religioznosti« (Koren 1991, 190). Tudi tu v Capudrovem prevodu opazimo pomemben odmik od izvirnika. 5.2.5 Valček, metafora sinestezije V pesmi se pojavi sinestezija, se pravi povezava med občutki, ki jih zazna-vajo različni čuti. Ta ideja je pomembna za francoskega pesnika, ki jo je že večkrat izrazil, prvič v 4. pesmi sklopa »Spleen in ideal« z naslovom »Correspondances« (»Sorodnosti«). Tako Baudelaire omenja, da »les sons et les parfums tournent dans l‘air du soir« (v. 3). To vrtenje občutkov z različnih čutnih področij pesnik v četrtem verzu metaforično označuje kot valček, »valse mélancolique et langoureux vertige«. Z že omenjenim slovničnim 86 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 86 17. 04. 2023 14:24:21 in ritmičnim hiazmom (1 5 | 4 2), ki je v nasprotju z regularnostjo ritma drugih verzov, ta verz posnema zibanje počasnega plesa. Valček občutkov se v slovenskih prevodih pojavi v zelo različnih oblikah: »vonjav in glasov so polni mrakovi. / O valček bolestni, o divni opoj!« (Molè) »v hladu večernih sap se zvok in vonj vrti; / otožni valček, v slo zamamljeno medlenje!« (Levstik) »glej, zvoki in vonjave v noč vrté se milo, / v počasni, grenki ples, pojemanje v omami.« (Capuder) »med valovi dišav tiha godba doni, / glas otožnosti poln in omame medleče.« (Vodušek) »vonjave z zvoki plešejo iz globin, / otožni valček se že v dalj gubi.« (Javoršek 1) »ples zvokov in vonjav v večeru se vrti; / o, tožni valček in omotice medleče!« (Javoršek 2) Vidimo, da trije prevodi (Levstikov prevod in oba prevoda Marije Javoršek) skrbno podajo idejo o vrtenju različnih občutkov, ki se potem razvije v metaforo o »valčku«. Molè je le izbrisal vrtenje, a obdržal mešanje občutkov in metaforo o »valčku«, Capuder pa je »valček« nadomestil s splošno besedo »ples«. V tem pogledu je najbolj problematičen prevod Boža Voduška. V njem sicer najdemo mešanje vonjav in zvokov, a vrtenje in valček sta povsem izginila. V prevodu, ki je sicer zelo zvest izvirniku, je to prav presenetljivo odstopanje. 1.2.6 Sončni zahod, simbol minule ljubezni Opis večerne narave doseže vrh s sončnim zahodom v 12. oz. 15. verzu: »Le soleil s›est noyé dans son sang qui se fige«. Upodobitev sončnega zahoda, simbola minule ljubezni, odlikujejo naslednje značilnosti: • Personifikacija sonca (le živo bitje ima kri); • Identifikacija sončnega zahoda s smrtjo, z utopitvijo; • Uporaba preteklika v pesmi, ki je sicer v sedanjiku; ta preteklik, t. i. »passé composé«, izraža dovršnost dogodka; sončni zahod je nenadno izginotje sonca; 87 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 87 17. 04. 2023 14:24:21 • Številne aliteracije na -s, ki poudarjajo okrutnost smrti. Ta verz je ključen, saj samo po popolnem izginotju ljubezni spomin na ljubljeno osebo postane luč, ki osvetljuje pesnikovo srce. Tako se glasijo slovenski prevodi tega verza: »kot kri je solnca gasnočega soj« (Molè) »v strjeni krvi utaplja solnca se blestenje« (Levstik) »vtopljeno v lastno kri gre sonce za gorami« (Capuder) »sonce v mlakah krvi je utonilo vse rdeče« (Vodušek) »že tone sonce v vse gostejšo kri« (Javoršek 1) »utopílo sonce se v megláh krvi je rdeče« (Javoršek 2) Ugotavljamo, da je personifikacija popolnoma ohranjena le pri Capudru, skoraj cela je pri Vodušku in Javorškovi. Molè je personifikacijo nadomestil s komparacijo sonca s krvjo, pri kateri sonce ni enačeno z živim bitjem, pri Levstiku pa sonce ni osebek glagola (prevajalec ga je nadomestil z besedno zvezo »blestenje solnca«), kar že samo po sebi nevtralizira personifikacijo. Identifikacijo sončnega zahoda s smrtjo (z utopitvijo) najdemo pri Levstiku, Vodušku in Javorškovi. Pri Molètu je ni, Capuder pa nadomešča glagol »se noyer« - »utopiti se« s pridevnikom »utopljeno« in glagolom »iti«, ki izbriše identifikacijo sončnega zahoda s smrtjo. Dovršnost dogodka pride do izraza samo v polovici prevodov: pri Capudru in Vodušku ter v drugem prevodu Marije Javoršek. Levstikov prevod in prvi prevod Marije Javoršek nadomeščata dovršni preteklik z nedovršnim sedanjikom, Molè pa uporablja pridevnik, ki je po izvoru deležnik in ki prav tako kot nedovršni sedanjik izraža proces v toku dogajanja. Že omenjene aliteracije najdemo le pri Levstiku. Sicer pa aliteracije najdemo samo pri Levstiku. Kar zadeva prevajanje šestih elementov, ki smo jih opredelili kot ključne, lahko torej povzamemo, da s tega vidika noben prevod ni popoln. Capudrov prevod in prvi prevod Marije Javoršek odstopata glede števila pomenskih odmikov. Pri Capudru lahko do določene mere govorimo o prepesnitvi Baudelairove pesmi, saj je spremenjenih elementov resnično veliko. Vodu- škov prevod in drugi prevod Marije Javoršek sta kljub nekaterim pomanj-kljivostim najbolj zvesta izvirniku. 88 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 88 17. 04. 2023 14:24:21 Rezultati oblikovnih in vsebinskih analiz šestih slovenskih prevodov Baudelairove pesmi »Harmonie du soir« se v veliki meri ujemajo. To je po svoje presenetljivo, saj bi lahko pričakovali, da oblikovno manj dodelani prevodi njihovim avtorjem dopuščajo večji manevrski prostor za prevajanje vsebine in obratno. V resnici je sklepna ugotovitev pričakovana le v primeru prvega prevoda Marije Javoršek. Razlog za veliko vsebinsko osiromašenje moramo namreč iskati tudi v preprostem dejstvu, da je prevajalka izbrala prekratke verze, v okviru katerih ni imela dovolj prostora za izražanje vsebine. Kakorkoli že, po natančni analizi oblike in vsebine šestih prevodov lahko ugotovimo, da sta najustreznejša Voduškov prevod iz leta 1977 in drugi prevod Marije Javoršek iz leta 2004. Vsak na svoj način ponuja ustrezno dodelano formo, kjer najdemo tudi največ drugih ključnih elementov pesmi. Slovenski bralec je lahko torej vesel, da sta bila ravno ta prevoda natisnjena v treh knjigah, ki mu Baudelairovo poezijo ponujajo v različnem obsegu (to so izbora iz leta 1977 in 1998 ter celotna zbirka iz leta 2004). 1.3 Gradivo Charles Baudelaire, Harmonie du soir (1857) 1 Voici venir les temps où vibrant sur sa tige 12 6 | 3 3 ŽR 2 Chaque fleur s‘évapore ainsi qu‘un encensoir ; 12 3 3 | 6 MR 3 Les sons et les parfums tournent dans l‘air du soir ; 12 2 4 | 1 5 MR 4 Valse mélancolique et langoureux vertige ! 12 1 5 | 4 2 ŽR 5 Chaque fleur s‘évapore ainsi qu‘un encensoir ; 12 3 3 | 6 MR 6 Le violon frémit comme un cœur qu‘on afflige ; 12 4 2 | 3 3 ŽR 7 Valse mélancolique et langoureux vertige ! 12 1 5 | 4 2 ŽR 8 Le ciel est triste et beau comme un grand reposoir. 12 2 4 | 6 MR 9 Le violon frémit comme un cœur qu‘on afflige, 12 4 2 | 3 3 ŽR 10 Un cœur tendre, qui hait le néant vaste et noir ! 12 3 3 | 3 3 MR 11 Le ciel est triste et beau comme un grand reposoir ; 12 2 4 | 6 MR 12 Le soleil s‘est noyé dans son sang qui se fige. 12 3 3 | 3 3 ŽR 13 Un cœur tendre, qui hait le néant vaste et noir, 12 3 3 | 3 3 MR 14 Du passé lumineux recueille tout vestige ! 12 3 3 | 2 4 ŽR 15 Le soleil s‘est noyé dans son sang qui se fige... 12 3 3 | 3 3 ŽR 16 Ton souvenir en moi luit comme un ostensoir ! 12 4 2 | 1 5 MR 89 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 89 17. 04. 2023 14:24:21 Večerna harmonija. Prevedel Vojeslav Molè (1911). 1 Budi se večera zamišljen pokoj; x X x x X x|x X x x X 11/4 MR 2 dehte kot kadila drhteči cvetovi; x X x x X x|x X x x X x 12/4 ŽR 3 vonjav in glasov so polni mrakovi. x X x x X|x X x x X x 11/4 ŽR 4 O valček bolestni, o divni opoj! x X x x X x x X x x X 11/4 MR 5 Dehte kot kadila drhteči cvetovi, x X x x X x|x X x x X x 12/4 ŽR 6 kot bolno srcé ječe gosli nocoj; x X x x X|x X X x x X 11/5 MR 7 o valček bolestni, o divni opoj! x X x x X x|x X x x X 11/4 MR 8 Kot velik oltar so obzorij bregovi. x X x x X|x x X x x X x 12/4 ŽR 9 Kot bolno srcé ječe gosli nocoj, x X x x X|x X X x x X 11/5 MR 10 kot nežno srcé, ki ihti pred mrakovi. x X x x X|x x X x x X x 12/4 ŽR 11 Kot velik oltar so obzorij bregovi, x X x x X|x x X x x X x 12/4 ŽR 12 kot kri je solnca gasnočega soj. x X|x X x x X x x X 10/4 MR 13 In nežno srcé, ki ihti pred mrakovi, x|X x|x X|x|x X|x|x X x 12/4 ŽR 14 davnine išče plamteči opoj. x X x|X x|x X x|x X 10/4 MR 15 Kot kri je solnca gasnočega soj... x|X|x|X x|x X x|x|X 10/4 MR 16 Ti v meni blestiš kot monštrance robovi. x|X x|x X|x|x X x|x X x 12/4 ŽR Večerna harmonija. Prevedel Vladimir Levstik (1933). 1 Prihaja tihi čas; po steblih gre drhtenje xXxXxXxXxXxXx 13 ŽR 2 vsak cvetni kelih kot kadilnica žehti; XXxXxxxXxxxX 12 MR 3 v hladu večernih sap se zvok in vonj vrti; XxxXxXxXxXxX 12 MR 4 otožni valček, v slo zamamljeno medlenje! xXxXxXxXxxxXx 13 ŽR 5 Vsak cvetni kelih kot kadilnica žehti; XXxXxxxXxxxX 12 MR 6 gosli ječe kot srce, ki ga skli trpljenje; XxxXxxXxxXxXx 13 ŽR 7 otožni valček, v slo zamamljeno medlenje! xXxXxXxXxxxXx 13 ŽR 8 Tožno in krasno kot oltar nebo stoji. XxxXxxxXxXxX 12 MR 9 Gosli ječe kot srce, ki ga skli trpljenje, XxxXxxXxxXxXx 13 ŽR 10 nežno srce, ki mrzi smrt in mrak noči! XxxXxXxXxXxX 12 MR 11 Tožno in krasno kot oltar nebo stoji; XxxXxxxXxXxX 12 MR 12 v strjeni krvi_utaplja solnca se blestenje... XxxXxXxXxxxXx 13 ŽR 13 Nežno srce, ki mrzi smrt in mrak noči, XxxXxXxXxXxX 12 MR 14 pobira vsako sled o dnevu, ki zgubljen je! xXxXxXxXxxxXx 13 ŽR 15 V strjeni krvi_utaplja solnca se blestenje... XxxXxXxXxxxXx 13 ŽR 16 Kakor monštranca v meni tvoj spomin žari! XxxXxXxXxXxX 12 MR 90 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 90 17. 04. 2023 14:24:21 Ubrano v večer. Prevedel Andrej Capuder (1975). 1 In zdaj prihaja čas, ko mrak naturo drami x X x X x X|x X x X x X x 13 2 vsak cvet mi zadiši kot milostno kadilo; X X x x x X|x X x x x X x 13 3 glej, zvoki in vonjave v noč vrté se milo, X X x x x X x|X x X x X x 13 4 v počasni, grenki ples, pojemanje v omami. x X x X x X|x X x x x X x 13 5 Vsak cvet mi zadiši kot milostno kadilo; X X x x x X|x X x x x X x 13 6 kot ranjeno srce violina vztrepetá mi; x X x x x X|x X x x x X x 13 7 otožni grenki ples, pojemanje v omami! x X x X x X|x X x x x X x 13 8 Nebo je kot oltar, koj žalostno in milo. x X x x x X|x X x x x X x 13 9 Kot ranjeno srce violina vztrepetá mi; x X x x x X|x X x x x X x 13 10 srce, si grozni, črni Nič zasovražilo? x X x X x X x X|x x x X x 13 11 Nebo je kot oltar, koj žalostno in milo, x X x x x X|x X x x x X x 13 12 vtopljeno v lastno kri gre sonce za gorami. x X x X x X|X X x x x X x 13 13 Srce, ki žalostno si Nič zasovražilo, x X x X x x x X|x x x X x 13 14 naj svetlih dni spomin se v tebi zdaj predrami! x X x X x X|x X x(X)x X x 13 15 Vtopljeno v lastno kri gre sonce za gorami... x X x X x X|X X x x x X x 13 16 Ko_hóstija tvoj spomin v temí odžarja milo. X x x X x X|x X x X x X x 13 Večerna harmonija. Prevedel Božo Vodušek (1977). 1 Čas prihaja, ko že kot kadilo dehteče X x X x x(X)|x x X x x X x 13 ŽR 2 vsaka roža svoj duh v mehkem mraku prši; X x X x(X)X |X x X x x X 12 MR 3 med valovi dišav tiha godba doni, x x X x x X |X x X x x X 12 MR 4 glas otožnosti poln in omame medleče. X x X x x(X)|x x X x x X x 13 ŽR 5 Vsaka roža svoj duh v mehkem mraku prši, X x X x(X)X| X x X x x X 12 MR 6 violina ječi kot srce, ki trepeče; x x X x x X| x x X x x X x 13 ŽR 7 glas otožnosti poln in omame medleče! X x X x x(X)|x x X x x X x 13 ŽR 8 Temno in lepo nebo_oltar groba se zdi. X x x X x x X|X X x x X 12 MR 9 Violina ječi kot srce, ki trepeče, x x X x x X | x x X x x X x 13 ŽR 10 rahlo nežno srce, ki je strah ga noči! X x X x x X | x x X x x X 12 MR 11 Temno in lepo nebo_oltar groba se zdi; X x x X x x X|X X x x X 12 MR 12 sonce v mlakah krvi je_utonilo vse rdeče. X x X x x X | x x X x(X)X x 13 ŽR 13 Rahlo nežno srce, ki je strah ga noči, X x X x x X| x x X x x X 12 MR 14 zvesto hrani vsak sled svetle najine sreče! X x X x(x)X| X x X x x X x 13 ŽR 15 Sonce v mlakah krvi je_utonilo vse rdeče; X x X x x X |x x X x(X)X x 13 ŽR 16 kot monštranca spomin tvoj se v meni blešči. x x X x x X X|x X x x X 12 MR 91 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 91 17. 04. 2023 14:24:21 Harmonija večera. Prevedla Marija Javoršek (1995). 1 Mrači se – vsako steblo zadrhti, x X x X x X x x x X 10 MR 2 s cvetov-kadilnic vonji vro kot dim, x X x X x X x X x X 10 MA 3 vonjave z zvoki plešejo_iz globin, x X x X x X x x x X 10 MA 4 otožni valček se že v dalj gubi. x X x X x x x X x X 10 MR 5 S cvetov-kadilnic vonji vro kot dim, x X x X x X x X x X 10 MA 6 vzdih strun kot jok srca je, ki trpi, X X x X x X x x x X 10 MR 7 otožni valček se že v dalj gubi, x X x X x x x X x X 10 MR 8 zahod bleščeč oltar je vrh daljin. x X x X x X x(X)x X 10 MA 9 Vzdih strun kot jok srca je, ki trpi, X X x X x X x x x X 10 MR 10 srce je nežno plaho sred temin, x X x X x X x x x X 10 MR 11 zahod bleščeč oltar je vrh daljin, x X x X x X x(X)x X 10 MR 12 že tone sonce v vse gostejšo kri. x X x X x X x X x X 10 MR 13 Srce je nežno plaho sred temin, x X x X x X x x x X 10 MR 14 želi si svetlih ur, ki jih več ni, x X x X x X x x x X 10 MR 15 že tone sonce v vse gostejšo kri, x X x X x X x X x X 10 MR 16 kot zlat ciborij sije tvoj spomin. x X x X x X x X x X 10 MR Harmonija večera. Prevedla Marija Javoršek (2004). 1 Že bliža se nam čas, ko, ves drhteč, pod véčer x X x x x X x x x X x X x 13 ŽA 2 vsak cvet na steblu kot kadilnica dehti, (X)X x X x x x X x x x X 12 MR 3 ples zvokov in vonjav v večeru se vrti; X X x x x X x X x x x X 12 MR 4 o, tožni valček in omotice medleče! x X x X x x x X x x x X x 13 ŽR 5 Vsak cvet na steblu kot kadilnica dehti; X X x X x x x X x x x X 12 MR 6 kot mučeno srce glas violin trepeče; x X x x x X X x x X x X x 13 ŽR 7 o, tožni valček in omotice medleče! x X x X x x x X x x x X x 13 ŽR 8 Nebo otožno lépo kot oltar se zdi. x X x X x X x x x X x X 12 MR 9 Kot mučeno srce glas violin trepeče, x X x x x X X x x X x X x 13 ŽR 10 srce, ki nežno, milo, črni nič mrzí! x X x X x X x X x X x X 12 MR 11 Nebo otožno lépo kot oltar se zdi; x X x X x X x x x X x X 12 MR 12 utopílo sonce se v megláh krvi je rdeče. x x X x X x x x X x X x X x 13 ŽR 13 Srce, ki nežno, milo, črni nič mrzi, x X x X x X x X x X x X 12 MR 14 zdaj zbira vse sledí minule svetle sreče! x X x x x X x X x X x X x 13 ŽR 15 Utopilo sonce se v megláh krvi je rdeče … (x) x X x X x x x X x X x X x 13 ŽR 16 Spomin tvoj kot monštranca v meni se blešči! x X X x x X x X x x x X 12 MR 92 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 92 17. 04. 2023 14:24:21 Simboli X naglašen zlog x nenaglašen zlog X tonizirano neiktično mesto (X)(x) zlog, ki se lahko različno bere (naglašeno ali nenaglašeno) (x) predzlog | cezura oz. diereza / meja med verzoma št. / št. število zlogov / število naglašenih zlogov št. | št. ritmične enote pred cezuro in po njej ŽR, ŽA ženska rima, ženska asonanca MR moška rima xXx trizložna stopica (v tem primeru amfibrah) _ zlitje 93 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 93 17. 04. 2023 14:24:21 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 94 17. 04. 2023 14:24:21 2 Besedna igra v Le Parti pris des choses Francisa Pongea – nerešljiv prevajalski izziv? Za kritike svojega časa in v splošni zavesti francoskih bralcev je bil (in je še vedno) Francis Ponge predvsem »pesnik predmetov«, avtor »Kruha«, »Pomaranče«, »Kotla za perilo«, »Mila« itd. V času nadrealizma in drugih sorodnih pesniških tokov ter eksistencializma Ponge z zbirko Le Parti pris des choses ( Stališče stvari), ki je izšla leta 1942, predlaga nekaj povsem drugega, nasprotnega, novega. Kot pesnik, ki se zavzema za literarni obstoj predmetov, ustvarja izvirno, prvinsko obliko materializma in se s tem oddaljuje od filozofsko zaznamovanega ustvarjanja. Kot natančnež, ki besed ne piše brez slovarja in dolgega premlevanja, se razlikuje od zagovornikov avtomatične-ga pisanja. Razvijajoči se filozofiji absurda pa odgovarja z optimizmom in zaupanjem v zunanji svet: »Vse pesmi naj bi lahko naslovili takole: Razlogi za srečno življenje« (Ponge 1991, 166).92 Estetsko se opredeli za preprosta, a obnovljena izrazna sredstva: Želel bi, da se v moje pisanje vstopi kar naravnost. Da se ljudje v njem udobno počutijo. Da se jim zdi v njem vse enostavno. Da se po njem sprehajajo brez težav, kakor da gre za razodetje, ki bi vendarle bilo tako preprosto kot navada. Da bi v njem uživali vzdušje očitnosti, njene svetlobe, temperature, skladnosti. … In vendar da bi bilo v njem vse novo, neslišano: enakomerno osvetljeno, novo jutro. Veliko preprostih stvari ni še nihče povedal. Najbolj preprosto še ni bilo povedano (Ponge 1961c, 65–66).93 Razlika med Pongeom in sočasnimi literarnimi tokovi je torej več kot očitna. 92 »L’on devrait pouvoir à tous poèmes donner ce titre : Raisons de vivre heureux.« 93 »C’est de plain-pied que je voudrais qu’on entre dans ce que j’ai écrit. Qu’on s’y trouve à l’aise. Qu’on y trouve tout simple. Qu’on y circule aisément comme dans une révélation, soit, mais aussi simple que l’habitude. Qu’on y bénéficie du climat de l’évidence : de sa lumière, température, de son harmonie. ... Et cependant que tout y soit neuf, inouï : unimement éclairé, un nouveau matin. Beaucoup de paroles simples n’ont pas été dites encore. Le plus simple n’a pas été dit.« 95 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 95 17. 04. 2023 14:24:21 2.1 Poezija predmetov in drugih »stvari« Pongeova izvirnost je v veliki meri tematskega in duhovnega značaja, vendar so se kritiki in raziskovalci od petdesetih let dalje vedno pogosteje posve- čali jezikovni plati njegovih pesmi.94 Philippe Sollers, Jean-Pierre Richard, Gérard Genette in Georges Mounin, če omenimo le najznamenitejša imena, so drug za drugim poudarili pomembno vlogo, ki jo v procesu Pongevega ustvarjanja igra uporaba raznolikih jezikovnih sredstev.95 K temu je pripomogel tudi pisatelj sam, saj se je od objave zbirke Proêmes – Proezija leta 1948 do smrti leta 1988 pogosto izrazil o lastni poetiki. Članka »My creative method« in »La pratique de la littérature«, ki sta leta 1961 izšla v knjigi Le Grand Recueil. Méthodes ( Velika zbirka. Metode), sta nekakšen literarni manifest, a pisatelj bralcem včasih postreže z bolj konkretnimi raz-lagami, kot je, denimo, znana interpretacija ostrige, leta 1970 objavljena v knjigi, ki vsebuje radijske pogovore v pisni obliki z mlajšim pisateljem Phi-lippom Sollersom iz leta 1967 (Ponge-Sollers 1970: 102–110). V spisih o lastni poetiki Ponge vedno znova poudarja dvojnost svojega ustvarjalnega pristopa. V članku »My creative method« jo formulira s po-močjo enačbe: »Skratka, pomembno je naslednje: STALIŠČE STVARI je enako UPOŠTEVAJOČ BESEDE. Določena besedila so skovana iz več SSa, druga iz več Uba … Ni važno. V vsakem primeru pa morajo biti eno in drugo. Sicer nismo ničesar naredili« (Ponge 1961a: 19).96 Ne glede na matematično nekorektnost te izjave si lahko zapomnimo, da so v Pongevi poetiki enako pomembni elementi, ki jih navdihuje predmet sam na sebi kot označenec, in elementi, ki jih vzpodbuja obravnava predmeta s pomočjo izraznih sredstev. Edino, kar se razlikuje od pesmi do pesmi, je razmerje med prvimi in drugimi elementi. Retorično gledano se izraz »stališče stvari« očitno nanaša na retorične figure zamenjave ali trope, se pravi 94 Dvojnost Pongevega ustvarjanja omenja že Jean-Paul Sartre v eseju iz leta 1947, v katerem se sicer posveti povsem drugemu vidiku (gl. Sartre 1947, 245). 95 Gl. literaturo. 96 »En somme voici le point important : PARTI PRIS DES CHOSES égale COMPTE TENU DES MOTS. Certains textes auront plus de PPC à l’alliage, d’autres plus de CTM... Peu importe. Il faut qu’il y ait en tout cas de l’un et de l’autre. Sinon, rien n’est fait.« 96 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 96 17. 04. 2023 14:24:21 na metafore, komparacije in druge ubesedene povezave med predmetom in drugimi predmeti oz. pojmi; izraz »upoštevajoč besede« pa vključuje to, kar lahko na splošno imenujemo jezikovne učinke ali besedne igre, se pravi igre z etimologijo in polisemijo ter zvočne figure. Druge formulacije te dvojno-sti najdemo v naslednjih citatih: »Dovzetni moramo biti za zunanji svet in tudi za izrazna sredstva, za označevalec; dovzetni moramo biti za oboje, če hočemo narediti nekaj vrednega« (Ponge v: Gleize 1986, 528).97 »Izbrana zvrst: estetsko in retorično ustrezni opisi – definicije« (Ponge 1961a, 20).98 »Moja knjiga mora nadomestiti: 1. leksikon, 2. etimološki slovar, 3. analoški slovar (sploh ne obstaja), 4. slovar rim (tudi notranjih), 5. slovar sinonimov itd., 6. vsako lirično poezijo o Naravi, o pred-metih itd.« (Ponge 1961a, 41).99 Njegove pesmi izražajo »le regard-de-telle-sorte-qu‘on-le-parle«, »pogled- -tako-kot-ga-govorimo« (Les façons du regard . Proêmes, 120). Iz tega je mogoče sklepati, da besedne igre – prav tako kot podobe oz. retorične figure zamenjave – niso samo šaljivi okraski, marveč imajo v besedilu pomembno funkcijo, saj se kombinirajo z drugimi elementi ter tako tkejo nekakšno usklajeno in sklenjeno besedilno tkivo. Koherentnost besedila pa je za Pongea zelo pomemben dejavnik: po njegovem mora »kakršnokoli besedilo, ki si prizadeva temeljito predstaviti neki predmet zunanje realnosti, doseči vsaj realnost v lastnem svetu, v svetu besedil, mora obstajati v svetu besedil« (Ponge 1961b, 276).100 Izraz »besedna igra«, s katerim nadomeščamo Pongevo »upoštevajoč besede«, je morda premalo jasen ali celo dvoumen. Z njim namreč označujemo tako zvočne figure kot igre s polisemijo in druge jezikovne učinke. Ima pa 97 »Il faut être sensible au monde extérieur et aussi aux moyens d’expression, au signifiant ; il faut être sensible aux deux pour faire quelque chose qui vaille.« 98 »Genre choisi: définitions-descriptions esthétiquement et rhétoriquement adéquates.« 99 »Il faut que mon livre remplace : 1° le dictionnaire encyclopédique, 2° le dictionnaire étymolo-gique, 3° le dictionnaire analogique (il n’existe pas), 4° le dictionnaire de rimes (de rimes intérieures, aussi bien), 5° le dictionnaire de synonymes, etc., 6° toute poésie lyrique à partir de la Nature, des objets, etc.« 100 »Dire que ce n’est pas tellement l’objet (il ne doit pas nécessairement être présent) que l’idée de l’objet, y compris le mot qui le désigne. Il s’agit de l’objet comme notion. Il s’agit de l’objet dans la langue française, dans l’esprit français (vraiment article de dictionnaire français).« 97 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 97 17. 04. 2023 14:24:21 to prednost, da sugerira igrivost Pongevega pisanja, ki jo je pisatelj večkrat omenil z neologizmoma: »Objet« (»predmet«) postane »objeu« (»predmet igre«) in s tem tudi »objoie« (»predmet užitka«). Ponge obožuje francoski jezik, uživa ob preučevanju in občudovanju njegovega bogastva. Kot smo že povedali, je Ponge pisatelj, ki ustvarja s pomočjo enojezičnega slovarja. Njegovi konceptni zvezki so polni definicij ali vpra- šanj, ki kažejo na nenehno brskanje po slovarju. Vemo celo, kateri slovar je uporabljal: Littréjev slovar. Ta podatek ni le anekdotičen, saj se ta slovar francoskega jezika od Laroussovega in Robertovega močno razlikuje zlasti po vrstnem redu, v katerem so zapisani različni pomeni polisemičnih besed, in po slogu, ki ga avtor uporablja v definicijah. Ponge Littréja ne more pre-hvaliti, imenuje ga »prekrasnega pesnika«, »un poète magnifique« (Ponge 1961b, 272), kar je za leksikografa nenavaden kompliment. Pisatelj vedno znova poudarja, da je njegovo ustvarjenje neločljivo povezano s francoskim jezikom: »Povedati moramo, da ne gre toliko za predmet sam na sebi (ni nujno, da je fizično prisoten) kakor za predmet kot idejo, vključno z besedo, ki jo označuje. Gre za predmet kot pojem. Gre za predmet v francoskem jeziku, v francoskem duhu (gre res za geslo v francoskem slovarju)« (Ponge 1961a, 33).101 Pongevo literarno ustvarjanje naj bi bilo torej zgolj francoska zadeva. Polne jezikovnih učinkov in v določeni meri ustvarjene z materialom, ki ga nudi slovar francoskega jezika, se zdijo njegove pesmi tako močno povezane s francoskim jezikom, da se sprašujemo, ali je prevajanje v drug jezik sploh mogoče. Pomisleki, ki prevajalca vedno znova mučijo, kadar prevaja poezijo, so glede Pongevih pesmi povsem utemeljeni. Navezanost Pongevega ustvarjanja na francoski jezik ni prav nič spodbudna za prevajalca, ki se počuti kot vnaprej izključen iz pesniškega sveta, ki ga je nameraval na novo ustvarjati v drugem jeziku. 101 »[I]l faut, pour qu’un texte, quel qu’il soit, puisse avoir ma prétention de rendre compte d’un objet du monde extérieur, il faut au moins qu’il atteigne, lui, à la réalité dans son propre monde, dans le monde des textes, qu’il ait une réalité dans le monde des textes.« 98 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 98 17. 04. 2023 14:24:21 2.2 Prevajanje Pongea v Sloveniji Pred letom 2010, ko je v prevodu Saše Jerele izšla celotna zbirka, so slovenski prevajalci prevedli skoraj polovico pesmi iz zbirke Le Parti pris des choses (petnajst od dvaintridesetih). Objavljenih je bilo trinajst pesmi, ki so jih prevedli Ivan Minatti, Veno Taufer in Boris A. Novak. Ivan Minatti je že leta 1972 bralcem revije Sodobnost ponudil tri prve Pongeve pesmi v slovenskem prevodu: »Sveča«, »Kruh« in »Zapiski za školjko«. Šest prevodov Vena Tauferja je izšlo v 80. letih v Novi reviji. V antologijo Moderna francoska lirika iz leta 2001 pa je urednik Boris A. Novak uvrstil deset lastnih prevodov Pongevih pesmi in ponatisnil tri Tauferjeve. To pomeni, da je na novo prevedel tri pesmi. Poleg tega sta Ivan in Nadja Dobnik v devetdesetih letih prevedla devet pesmi (od teh dve dotlej neprevedeni), a njuni prevodi doslej še niso bili objavljeni.102 Izvirnik Slovenski prevodi (Po vrstnem redu v zbirki, ki je prvič (prevedli Ivan Minatti, Veno Taufer, Boris A. Novak, izšla leta 1942) Ivan in Nadja Dobnik ter Saša Jerele) Le Parti pris des choses [Stališče stvari] Pluie Dež (Taufer, Jerele) La fin de l'automne Konec jeseni (Jerele) Pauvres pêcheurs Ubogi ribiči (Jerele) Rhum des fougères Rum prapotja (Jerele) Les mûres 1) Robidnice (Novak); [2) Murve (Dobnik)] Le cageot Gajbica La bougie Sveča (vsi prevajalci) La cigarette Cigareta (Novak, Jerele) L'orange Pomaranča (Novak, Dobnik, Jerele) L'huître Ostriga (Dobnik, Jerele) Les plaisirs de la porte 1) Užitki vrat (Taufer); [2) Užitki vrat (Dobnik)]; 3) Užitki ob odpiranju vrat (Jerele) Les arbres se défont à l'intérieur… Drevesa se obletavajo v oblaku megle Le pain 1) Kruh (Minatti, Sodobnost); 2) Kruh (Novak) Le feu 1) Ogenj (Taufer, Nova revija); 2) Ogenj (Novak); [3) Ogenj (Dobnik)] Le cycle des saisons 1) [Letni časi (Dobnik)]; 2) Menjavanje letnih časov (Jerele) 102 Avtorica se jima iskreno zahvaljuje, ker sta ji v raziskovalne namene posredovala neobjavljen tip-kopis teh prevodov. 99 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 99 17. 04. 2023 14:24:21 Izvirnik Slovenski prevodi (Po vrstnem redu v zbirki, ki je prvič (prevedli Ivan Minatti, Veno Taufer, Boris A. Novak, izšla leta 1942) Ivan in Nadja Dobnik ter Saša Jerele) Le mollusque Mehkužek (Jerele) Escargots Polži Le papillon 1) Metulj (Taufer, Novak, Dobnik, Jerele) La mousse Mah Bords de mer Obrežje De l'eau 1) Voda (Taufer, Nova revija); 2) O vodi (Novak, Jerele) Le morceau de viande Kos mesa (Taufer, Jerele) Le gymnaste Gimnast (Jerele) La jeune mère 1) Mlada mati (Novak, Dobnik, Jerele) R. C Seine N° R. C. Seine št. (Jerele) Le Restaurant Lemeunier Gostišče Lemeunier na ulici Chaussée d’Antin (Jerele) Notes pour un coquillage 1) Zapiski za školjko (Minatti, Taufer, Novak, Jerele) Les trois boutiques Tri prodajalnice (Jerele) Faune et flore Favna in flora La crevette Kozica (Jerele) Végétation Rastlinstvo (Jerele) Le galet Prodnik (Jerele) Če upoštevamo že omenjene Pongeve enačbe, lahko ugotovimo, da so prvi slovenski prevajalci lucidno izbrali pesmi, kjer so metafore in druge podobe pomembnejše kot jezikovni učinki, vendar se niso mogli izogniti najbolj znanim pesmim zbirke, kot sta »Kruh« in »Pomaranča«, v katerih so vsi omenjeni elementi enako pomembni. Poseben podvig je torej prevajanje celotne zbirke, ki se ga je uspešno lotila Saša Jerele. V nadaljevanju bi rada z analizo dveh krajših pesmi ponazorila težave, s katerimi se spopadajo prevajalci Pongea. Prva pesem, »Le feu« (»Ogenj«), temelji predvsem na metafori oz. personifikaciji; v drugi z naslovom »La cigarette« (»Cigareta«) pa so jezikovni učinki, zlasti igre s polisemijo besed, zelo pomembni, saj je brez njih besedilo občutno osiromašeno. Pri analizi sem poleg slovenskih prevodov upoštevala še srbski in hrvaški prevod, oba iz leta 1971, ter italijanski prevod celotne zbirke iz leta 1979. Zanimivo je namreč primerjati težave pri prevajanju iz francoskega jezika v drug romanski jezik in v različne slovanske jezike. 100 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 100 17. 04. 2023 14:24:21 2.3 Dve pesmi in njuni slovenski prevodi 2.3.1 »Le feu« Kot smo že povedali, spada »Le feu« (»Ogenj«) med pesmi, v katerih pre-vladuje t. i. »stališče stvari«, se pravi označenec ter vse zaznave, predstave in druge umske asociacije, ki se nanj navezujejo. Francoski izvirnik Le feu Le feu fait un classement : d’abord toutes les flammes se dirigent en quelque sens… (L’on ne peut comparer la marche du feu qu’à celle des animaux : il faut qu’il quitte un endroit pour en occuper un autre ; il marche à la fois comme une amibe et comme une girafe, bondit du col, rampe du pied)… Puis, tandis que les masses contaminées avec méthode s’écroulent, les gaz qui s’échappent sont transformés à mesure en une seule rampe de papillons. Legenda Beseda personifikacija beseda predikat / primerjalni veznik Štirje slovenski prevodi Ogenj Ogenj razvršča: najprej se vsi plameni nekako usmerijo… (Hojo ognja je mogoče primerjati zgolj s hojo živali: zapustiti mora neki prostor, da bi zasedel drugega; stopa hkrati kakor ameba in kot žirafa, poskakuje z vratom, plazi se z nogami)… 101 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 101 17. 04. 2023 14:24:21 Potem ko se metodično okužene mase sesujejo, se plini, ki uhajajo, postopoma spreminjajo v eno samo rampo metuljev. Prevedel Veno Taufer. Ogenj Ogenj razporeja: najprej se vsi plameni osredotočijo v določeno smer… (Hojo ognja je možno primerjati le s hojo živali: zapustiti mora prejšnji kraj, da bi zasedel drugega; hodi v isti sapi kot ameba in kot žirafa, skače z vratom, plazi se z nogami…) Nato pa, ko se metodično okužene gmote sesedejo, se uhajajoči plini postopoma spremenijo v eno samo metuljasto ograjo. Prevedel Boris A. Novak. Ogenj Ogenj napravi razporeditev: najprej se vsi zublji uperijo v neko smer ... (Hojo ognja je mogoče primerjati zgolj s hojo živali: najprej mora zapustiti eno mesto, da lahko zasede drugega; premika se obenem kot ameba in kot žirafa, izteguje vrat, za sabo poteguje noge) ... Nato pa, ko se metodično okužene gmote zgrudijo, se plini med dviganjem postopoma spremenijo v en sam metuljnat zastor. Prevedla Nadja in Ivan Dobnik. Ogenj Ogenj razporeja: najprej se vsi plameni nekam usmerijo … (Hojo ognja lahko primerjamo samo s hojo živali: zapustiti mora neki kraj, da bi lahko zasedel drugega; hodi kot ameba in žirafa obenem, z vratom poskakuje, plazi se z nogami …) 102 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 102 17. 04. 2023 14:24:22 Potlej se, medtem ko se metodično okužene gmote sesedajo, uhajajoči plini spotoma preobražajo v eno samo ograjo metuljev. Prevedla Saša Jerele. V prvem odstavku gre za glagolsko metaforo, za personifikacijo: »ogenj« in »plameni« se lotevajo dejanj, ki so značilna za človeka, »faire un classement« (»razvrščati«, »razporejati«, »napraviti razporeditev«), »se diriger« (»usmeriti se«, »osredotočiti se«, »uperiti se«). Slovenski glagoli v prevedkih so različni, a imajo eno podobnost: ohranjajo personifikacijo. Prav tako je v hrvaškem in italijanskem prevodu. Drugi odstavek je v oklepajih. Gre za drugo personifikacijo v obliki iden-tifikacije in komparacije, se pravi v obliki figur, ki ju označuje eksplicitna uporaba predikata in primerjalnega veznika. Personifikacija tokrat povezuje ogenj z živalskim svetom. Podobe se ohranjajo, težave so le v podrobnostih. Besedna zveza »la marche du feu«, na primer, je v francoščini leksikalizirana metafora, pravzaprav že povsem običajna fraza, saj samostalnik »marche« pomeni, med drugim, ne samo »hoja«, ampak tudi »premikanje stvari v določeno smer«. Uporaba dvopomenske besede uvaja personifikacijo oz. glagolsko metaforo s področja živalskega sveta, ki sledi dvopičju: »il faut qu‘il quitte«, »il marche«, »bondit du col«, »rampe du pied«. V slovenščini je besedna zveza »hoja ognja« retorična figura, živa metafora, tako da se v slovenskem prevodu personifikacija prične malo prej kot v izvirniku. Nasprotno se v italijanskem prevodu glagolska metafora pojavi malo pozneje, saj sta samostalnik »all‘andatura« in glagol »cammina« dvopomenska, torej se lahko nanašata tako na živo bitje kot na neživo stvar. Mimogrede omenimo, da sta Boris A. Novak in Saša Jerele edina slovenska prevajalca, ki sta obdržala leksikalni par »la marche«/»marche« oz. »hoja«/»hodi«, s katerim se leksikalizirana metafora spreminja v personifikacijo; druga prevajalca sta se ponavljanju očitno namenoma izognila. V tretjem odstavku se ponovno pojavi prvotna personifikacija, le da bolj diskretno, saj ne gre več za tvornik, pač pa za trpnik. Zatem pride do nekakšne hiperbole: »les gaz qui s‘échappent sont transformés à mesure en une seule rampe de papillons«. V tem primeru sta prevoda Vena Tauferja in Saše Jerele učinkovitejša, saj ohranjata hiperbolo, medtem ko jo druga prevajalca slabita z uporabo pridevnika »metuljast« oz. »metuljnat«. Hiperbola postane metafora. 103 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 103 17. 04. 2023 14:24:22 Iz povedanega lahko sklepamo, da so prevodi bolj ali manj enakovredni izvirniku, čeprav mu je prevod Saše Jerele najzvestejši. Kljub nekaterim manj pomembnim odmikom se Pongevi postopki v njih zadovoljivo od-ražajo, saj so podobe, na katerih besedilo temelji, jasno podane. Umske povezave med predmetom in drugimi predmeti oz. pojmi so načeloma univerzalne, niso odvisne od jezika, s pomočjo katerega se izražajo, in so zato povsem prevedljive. 2.3.2 »La cigarette« Pesem »La cigarette« (»Cigareta«) deluje po povsem drugačnem načelu, saj ne temelji toliko na podobah, na umskih povezavah med predmetom in drugimi predmeti ali pojmi, kot na raznovrstnih jezikovnih učinkih. Sestavljena je iz treh stavkov oz. odstavkov. Vsak odstavek zadeva določe-no specifičnost predmeta: vzdušje okrog njega, predmet sam (to je primer t. i. »opisa-definicije«) in njegovo evolucijo oz. tukaj postopno spreminjanje cigarete v kup pepela. Največja težava je večpomenskost nekaterih ključnih besed. Francoski izvirnik La cigarette Rendons d’abord l’atmosphère à la fois brumeuse et sèche, échevelée, où la cigarette est toujours posée de travers depuis que continûment elle la crée. Puis sa personne : une petite torche beaucoup moins lumineuse que parfumée, d’où se détachent et choient selon un rythme à déterminer un nombre calculable de petites masses de cendres. Sa passion enfin : ce bouton embrasé, desquamant en pellicules argentées, qu’un manchon formé des plus récentes entoure. 104 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 104 17. 04. 2023 14:24:22 Legenda: beseda polisemija beseda zvočne figure beseda metafora + igra z imenom predmeta beseda notranje rime Slovenska prevoda Cigareta Najprej podajmo vzdušje, ki je obenem megleno in suho, razku- štrano, kjer je cigareta venomer postavljena poševno, saj ga nepretrgoma ustvarja. Nato pa njeno osebo: majhna bakla, ki mnogo manj sveti kakor diši, od koder se odtrga in pade, v ritmu, ki ga je treba šele ugoto-viti, neko predvidljivo število kupčkov pepela. In nazadnje njeno strast: žareči popek, ki se lušči v srebrnih lupi-nah in ga nemudoma obkroži mrežica novih luščin. Prevedel Boris A. Novak. Cigareta Opišimo najprej ozračje, megleno in suho obenem, razkuštrano, v katerem je cigareta zmeraj položena napošev, vse odkar to ozračje nepretrgoma ustvarja. Potem njeno osebo: malo plamenico, ki dosti manj sveti kot diši in od katere se v ritmu, ki ga moramo še določiti, lomi in odpada izračunljivo število gmotic pepela. In nazadnje njeno dotrpevanje: žareči popek, ki se lušči v srebrne krpice in se s pravkar ukrojenimi ovija v svež muf. Prevedla Saša Jerele. 105 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 105 17. 04. 2023 14:24:22 Italijanski prevod La sigaretta Prima di tutto rendiamo l’atmosfera insieme nebbiosa e secca, scapigliata, dove la sigaretta è sempre posata di traverso, da quan-do continuamente la crea. Poi la sua persona: una picola torcia molto meno luminosa quan-to profumata, da cui si stacca e cade, secondo un ritmo da deter-minare, un numero calcolabile di piccole masse di ceneri. La sua passione infine: questo bocciolo infuocato, che squama in pellicole argentate, e che un manicotto formato dalle piú recenti immediatamente circonda. Prevedla Jacqueline Risset. Srbski prevod Cigareta Pre svega, zamislimo atmosferu, u isto vreme maglovitu i suhu, ali uskolebanu, u kojoj je cigareta postavljena naopako otkako tu atmosferu stvara. Zatim, zamislimo nju samu, tu cigaretu: malu buktinju, mnogo više mirisnu nego svetlu, iz koje se odvijaju i stvaraju po nekom neodređenom ritmu izvesne majušne i merljive količine pepela. Najzad, njenu srž: taj zažareli pupolak, operutan srebrnim lju-spicama, obavijan je nekom svežom i hitro stvaramom čauricom. Prevedel Nikola Trajković. Prvi odstavek se začne z velelnikom glagola »rendre«, ki je dvopomenski. »Rendre l‘atmosphère à la fois brumeuse et sèche« lahko pomeni ali »podajmo/čim natančneje opišimo vzdušje, ki je obenem megleno in suho«, ali »napravimo vzdušje obenem megleno in suho«. To je zanimivo, saj se prvi pomen nanaša na literarno ustvarjanje, drugi pa na konkretno dejanje v resničnem svetu. Seveda, pozneje se zavoljo skladnje in semantične 106 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 106 17. 04. 2023 14:24:22 koherentnosti izkaže, da je prvi pomen glagola pravi, vendar Ponge bral- čevo negotovost obdrži čim dlje. V italijanščini ima glagol »rendere« dva pomena prav tako kot francoski glagol »rendre«; v slovenščini in srbščini pa dvopomenskosti ne moremo ohraniti. Boris A. Novak se je že takoj odločil za prvi pomen »podajmo«, Saša Jerele pa »opišimo«. V srbščini je Nikola Trajković izbral bolj nevtralen glagol, »zamisliti«, ki se ne nanaša ne na literarni postopek ne na konkretno dejanje, pač pa na intelektualno dejavnost, na domišljijo. Z izrazom »de travers«, ki pomeni tako »poševno« kot »narobe«, je podobna težava, saj lahko dvopomenskost obdrži le italijanski prevod; slovanska prevajalca pa morata izbrati med pomenoma (slovenski je izbral prvega, srbski pa drugega). Pesnik se v drugem odstavku ukvarja s predmetom samim: »sa personne«. Besedo razumemo v obeh pomenih: zdaj bo pesnik predstavil predmet z vsemi njegovimi značilnostmi; ta predmet pa je oseba, junak poezije, ki zavzema stališče stvari. Slovenski prevajalec lahko v tem primeru obdrži dvopomenskost, saj besedna zveza »njena oseba« ponuja isti pomen in iste konotacije kot francoska besedna zveza »sa personne«. Zadnji odstavek, ki je posvečen izgorevanju cigarete, se začne z besedami: »Sa passion enfin«. Prvi, etimološki pomen besede »passion« je Kristusovo trpljenje, mučeništvo pred smrtjo. V Littréjevem slovarju je »passion« kot »strast« šele šesti pomen. Beseda »passion« omogoča sintetično obravnavo izgorevanja v konkretnem in prenesenem pomenu: trpljenje in smrt, ki na-stopata zaradi strasti, zaradi premočne ljubezni. Zatem dvojnost ohranja beseda »embrasé«, ki je prav tako dvopomenska: pomeni »goreč« v konkretnem in abstraktnem pomenu. »Desquamant« se nanaša na luščenje kože po bolezni, torej na trpljenje, a »pellicules argentées« in »manchon« bolj spominjata na elegantna damska oblačila. Z dvopomensko besedo »passion« se uvaja dvojno dojemanje izgorevanja. V italijanščini je beseda »passione« prav tako dvopomenska, kar pomeni, da težave ni. Srbski prevajalec se ni hotel opredeliti in je uporabil splošno besedo »srž« – »bistvo«; tako se težavi izogiba, a pesem občutno osiromaši. V slovenskem prevodu je Boris A. Novak izbral drugi – danes pogosteje uporabljen – pomen besede »passion«, ki jo je prevedel kot »strast«. S to rešitvijo se izgublja struktura 107 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 107 17. 04. 2023 14:24:22 pesmi (vzdušje – opis predmeta – življenje in smrt predmeta). Izbor drugega pomena z besedo »dotrpevanje«, kakor je napisala Saša Jerele v svojem prevodu, bi ohranil strukturo pesmi, bolj nevtralna beseda »izgorevanje« pa bi celo dopustila določeno mero dvoumnosti. Kar zadeva igre s polisemijo, nam ostane dvojno podčrtana besedna igra v prvi vrstici drugega odstavka: »une petite torche«. Gre za zelo zanimiv postopek, saj se srečujeta t. i. »stališče stvari« in »upoštevajoč besede«. Po eni strani je to metafora, nekakšna metaforična definicija: »cigareta« po obliki in svetlečem se koncu spominja na »majhno baklo«. To je pri Pongeu pogost postopek: metafori, ki temelji na podobnostih med predmetoma, sledi navedba razlik in pogosto tudi razmišljanje o njih. Metafora je seveda prevedljiva, vendar gre po drugi strani za igro z označevalcem: beseda »cigarette« se konča s pripono »-ette«, ki izraža majhnost. »Une petite torche« je torej nekakšna perifraza: »cigarette« ali dobesedno povedano »petite torche«. V italijanščini ima pripona »-etta« enak pomen kot »-ette« v francoščini, zato učinek ostane neokrnjen; v slovanskih jezikih pa je romanski izvor besede »cigareta« nezaznaven, kar pomeni, da učinka ne moremo ohraniti. Zvočni učinki in figure povzročajo drugačne, a nič manjše težave. Pri prevajanju Pongea je težava v tem, da se prevajalci počutijo dolžni uporabljati najobičajnejše besede tam, kjer Ponge uporablja preprosto besedišče. Zvestoba pesnikovemu slogu torej posledično omejuje število uporabnih sinonimov. Zato je prevedljivost zvočnih učinkov in figur bolj ali manj odvisna od sreče: če najobičajnejše slovenske besede omogočajo podobne učinke kot francoske, v redu; če ne, zvočne figure pač izginejo. V prvem odstavku sem z valovito črto podčrtala tri pridevnike »brumeuse et sèche, échevelée«. Ponge je izbral označevalce, ki se po zvočni obliki posebno dobro prilegajo označencem. Beseda »brumeuse« se z zvenečimi soglasniki zelo malo artikulira, »sèche« je kratka in nezveneča, »échevelée« pa je dolga in vsebuje tri soglasnike iz različnih skupin. Prav tako je v slovenščini s pridevniki »megleno«, »suho« in »razkuštrano«. Prevajalec nima nič pri tem: za dane označence je uporabil najobičajnejše označevalce, slovenski označevalci pa imajo enake zvočne značilnosti kot francoski. Drugače je pri prislovu »continûment«. V francoščini ni najpogostejši, zato upravičeno sklepamo, da ga je Ponge izbral zaradi njegove dolžine, ki 108 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 108 17. 04. 2023 14:24:22 spominja na trajnost dogodka; tu vidimo, da je Boris A. Novak izbral prav tako dolg in manj običajen slovenski prislov »nepretrgoma«, medtem ko je srbski prevajalec prislov kar izpustil (najbrž je mislil, da nedovršni vid glagola trajnost zadosti izraža). Aliteraciji, ki sem ju podčrtala z valovito črto v drugem odstavku, sta težko ohranljivi. V prvi (»se détachent et choient«) si po parih sledijo zobnika in šumevca, ki posnemajo, kako se odtrganje oz. padec ponavlja. Z enakim namenom si v drugi aliteraciji soglasniki sledijo po shemi zobnik / sičnik / sičnik / zobnik (»masses de cendres«). Vidimo, da se v slovanskih prevodih zvočna učinka izgubita v korist semantične natančnosti prevedkov. Prevajalka za italijanski jezik lahko prvo aliteracijo ohranja, in to očitno brez napora, drugo pa mora prav tako žrtvovati pomenu besedne zveze. Pesem »La cigarette«, ki je zgrajena ne toliko na podobah kot na jezikovnih učinkih, torej v slovenskem prevodu izgublja večino iger s polisemijo in skoraj vse zvočne učinke. Ko se prevajalec na silo odloča za najobi- čajnejšo rabo polisemične besede, nehote občutno osiromaši semantično strnjeno in bogato pesem. V zborniku Društva o prevajanju baročne in renesančne književnosti je Janez Menart pred dobrima dvema desetletje-ma napisal: Včasih prevajalec, čeprav precej redko, obstane pred problemom, da bi izvirna pesem v kakršnem koli prevodu izgubila vse ali vsaj mnogo preveč bistvenega. To se najraje zgodi pri pesmih, ki so zgrajene na kakšnih jezikovnih posebnostih: na besednih igrah ali pregovorih, ki jih ni mogoče nadomestiti, […] in podobno – po domače povedano, če gre za kak »pericarežeracirep« – take pesmi se pač ne bo lotil, če je pameten (Menart 2002, 63). Nekatere Pongeve pesmi prav gotovo spadajo med te precej redke primere. Razmišljajoč o lastnem prevodu Pongevega Stališča stvari v italijanski jezik, Jacqueline Risset ugotavlja, da »pri Pongejevih besedilih ni drugega izhoda – nobenega pomirjajočega dobesednega prevajanja; prevajalec mora vstopi-ti v laboratorij – obravnavati drugi jezik z zaupanjem, ki ga Ponge goji do prvega, upoštevati to, da besede odgovarjajo; po potrebi spremeniti valenco, privleči na dan druge značilnosti, druge povezave med izbrano stvarjo in 109 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 109 17. 04. 2023 14:24:22 njenim imenom v drugem jeziku« (Veck 1994, 121).103 Poudarja torej te- žavnost prevajalskega dela, čeprav, kot smo videli, italijanščina najpogosteje ponuja zadovoljive ustreznice ali ponekod celo možnost dobesednega prevajanja. Kaj bi rekel šele slovenski prevajalec! Če bi hotel obdržati jezikovni »obseg« nekaterih pesmi, kot sta »L’orange« (»Pomaranča«) in »L’huître« (»Ostriga«), bi moral pozabiti na Pongea, se vrniti k predmetu in na njegovi podlagi zgraditi povsem novo besedilo na Pongev način, tako kot bi si ga Ponge izmislil, če bi bil Slovenec. Vendar ali bi to novo stvaritev še lahko imeli za prevod? Slovenski prevajalec torej ohranja »stališče stvari«, ne da bi mogel zares upoštevati besede. Iz tega lahko sklepamo, da bo Ponge za slovenske bralce ostal zgolj pesnik, ki se je zavzel za predmete in jih uvedel v francosko poezijo. Cenjen bo kot avtor nekakšnega novega De natura rerum, ne pa kot mojster francoske besede. 103 »Pour les textes de Ponge, il n’y a pas d’autre issue – pas de rassurant mot-à-mot possible ; le traducteur doit entrer dans le laboratoire – traiter le deuxième idiome avec la même confiance que Ponge manifeste au premier, compter que les mots répondent ; changer de valence au besoin, amener à la lumière d’autres traits, d’autres liens entre la chose choisie et le nom qui la représente dans cette langue-ci.« 110 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 110 17. 04. 2023 14:24:22 3 Navidezna preprosta ljudskost Prévertove poezije Morda se bo komu zdelo nenavadno, da sem prevajanje Préverta uvrstila med trde orehe. Ali si tega ne bi bolj zaslužil kak bolj hermetičen pesnik, André Breton, René Char ali Yves Bonnefoy? Toliko jih je obogatilo knji- ževnost 20. stoletja! Zakaj torej izbrati pesmi za šansone?104 Razlog je predvsem jezikoslovni. Čeprav se je družil s številnimi nadrealisti, je Prévert pisal zelo jasno, prozorno poezijo, v kateri ni prostora za številne interpretacije, ki bi odprle polje možnih prevodov in prevajalcu olajšale delo. Nujno je razumeti namigovanja in reference ter jih natančno podati v slovenščini. Poleg tega Prévert ni pisal v strogo knjižnem jeziku, temveč je v svojo poezijo vpeljal pogovorni jezik in celo prostaške izraze z vsemi pripadajočimi slikovitimi idiomatizmi. Prav ta izbira, ki je pripomogla k pesnikovi priljubljenosti v času življenja105 in k tolikokrat opaženi ljudskosti njegove poezije,106 je prevajalski trd oreh, saj številne pesmi zaradi tega niso samo prepolne idiomatičnih izrazov, ampak pogosto temeljijo na besednih igrah oz. na preigravanjih z značilnimi elementi francoskega jezika v prid izražanju jasnega ideološkega sporočila (v širšem smislu). Prevajanja obsežnejšega sklopa Prévertovih pesmi sta se lotila Janez Menart in Aleš Berger, predstavnika dveh generacij slovenskih prevajalcev z bogatimi izkušnjami na področju prevajanja francoske poezije. Poleg tega spada Menart med prevajalce, ki so (bili) sami pisatelji oz. pesniki.107 Prvi izbor Prévertovih pesmi je izšel leta 1971 pri Mladinski knjigi v prevodu Janeza Menarta s spremno besedo novinarke in prevajalke Rape Šuklje. Zatem so izšli trije izbori pesmi v prevodu Aleša Bergerja, vsi pri Mladinski knjigi:108 Levič v kletki (1981, slikanica za otroke), Barbara. Izbor pesmi (1984) in Jacques Prévert (2004). Šele leta 2019 je prevajalec objavil celoten prevod zbirke Paroles pod slovenskim naslovom Besede. 104 Prévertove pesmi je med drugim uglasbil Joseph Kosma, ki je šansone zaupal številnim znanim izvajalcem, kar je še povečalo pesnikov ugled v družbi. 105 Leta 1971 je bil najbolj priljubljen pesnik med mladimi (Laster 1972, 4) in je na začetku 21. stoletja ključen predstavnik 20. stoletja v šolskih učbenikih. 106 Ta vidik omenjajo tudi slovenski kritiki in pisci spremnih besed (gl. na primer: Prévert – Menart 1971, 91; Prévert – Berger 2019, 265). 107 Med pesniki, ki so tudi prevajali iz francoščine, najdemo velika imena slovenske poezije 20. stoletja: Oton Župančič, Kajetan Kovič, Ivan Minatti, Brane Mozetič in Boris A. Novak. 108 Pri tej založbi je prevajalec služboval kot urednik za področje prevodne književnosti od leta 1978 do upokojitve leta 2008. 111 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 111 17. 04. 2023 14:24:22 Kakor smo že zapisali, Prévertova poezija temelji na raznih zvočnih učinkih (najdemo številne aliteracije, paranomaze, notranje rime ipd.) in besednih igrah (to so večinoma remotivacije idiomatičnih izrazov, spunerizmi ali šaljivi neologizmi). Ne bi imelo smisla sistematično pregledati ta vidik v celotni zbirki, saj določeni neprevedljivi igrivi postopki nimajo prave funkcije pri posredovanju vsebine.109 Predstavitev na naslednjih straneh bomo torej omejili na nekaj po možnosti dvakrat prevedenih pesmi, kjer zvočni učinki in besedne igre poleg natančne izbire besedišča znatno pripomorejo k posredovanju določenega ideološkega sporočila.110 3.1 Antikapitalistične pesmi »Rdeč po srcu«, »revolucionar, ko je bil 7 let star« (Arouet 2017), in prijatelj številnih izpričanih komunistov se Prévert kljub temu nikoli ni pridružil francoski KP (PCF) in je ostal povsem svoboden pesnik, ki pa je svoj socialni čut in ogorčenost nad izkoriščanjem delavcev izrazil v številnih pesmih. V pesmi »L’effort humain« beremo naslednje verze, ki na dramatičen način evocirajo »grozljivo« usodo tovarniških delavcev za tekočim trakom: »[L’effort humain] forge sans cesse la chaîne la terrifiante chaîne où tout s’enchaîne la misère le profit le travail la tuerie« (Prévert 1997, 100). Tako se glasita slovenska prevoda z naslovom »Človeški napor«: »[Človeški napor] kuje in kuje verigo grozljivo verigo ki v njo se vse vklepa dobiček in delo morija in beda« (Prévert – Menart 1971, 32). »[Človeški napor] kuje verigo strašno verigo kjer se vse navezuje beda dobiček delo morija« (Prévert – Berger 2019, 103). 109 Na primer v pesmi »Promenade de Picasso« se Prévert igra z vsemi izrazi, ki vsebujejo besedo »pomme« – »jabolko« ali tako ali drugače spominjajo nanjo. Kadar je mogoče, Aleš Berger neprevedljive francoske besedne igre smotrno in inventivno nadomešča s slovenskimi, a se končni, prav tako neprevedljivi igri z dvopomenskostjo besede »pépins«, hkrati »peške« v knjižni francoščini in »težave« v pogovorni, ne more izogniti. Nadomeščanje z besedo »koščice«, ki bralca metaforično bolj spominja na nekaj trdega in neprijetnega, je le delno uspešno, saj ostanemo na ravni metaforike, poleg tega pa se izgubi povezava z jabolkom, ki ima peške namesto koščic (Prévert – Berger 2019, 243–245). 110 Da bi lahko besedila natisnili, so izbrane pesmi kratke, a omenjene težave najdemo tudi v daljših pesmih. 112 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 112 17. 04. 2023 14:24:22 Menart je rimo prestavil na oba dvanajsterca in jo nadomestil z dvojno asonanco, a enako kot v izvirniku se sliši, da verzi niso povsem prosti. Pri Bergerju je verz neriman in svoboden. Težava pri obeh prevodih je neprevedljivost dvopomenskosti francoske besede »chaîne« – hkrati »veriga« in »tekoči trak«. Eksplicitna kritika kapitalistične organizacije dela s pomočjo besedne igre »veriga«/»tekoči trak« torej postane zgolj metaforična (delo je »veriga«) in zato manj eksplicitno antikapitalistična. Posmehljiva pesem »Le Temps perdu« prav tako spada med socialnokritič- ne pesmi, ki sta jih prevedla oba prevajalca: Le temps perdu Devant la porte de l’usine le travailleur soudain s’arrête le beau temps l’a tiré par la veste et comme il se retourne et regarde le soleil tout rouge tout rond souriant dans son ciel de plomb il cligne de l’œil familièrement Dis donc camarade Soleil tu ne trouves pas que c’est plutôt con de donner une journée pareille à un patron? (Prévert 1997, 233). Čeprav ima občutek, da zapravlja svoje življenje, ima delavec tu manj od-porniško kot posmehljivo držo: »Il cligne de l›œil / familièrement«. Personifikacija sonca (»le soleil […] souriant sans son ciel de plomb«) še pripomore k temu šaljivemu vzdušju ter daje občutek, da je komunikacija med delavcem in soncem dvosmerna (sonce se smeje, zato ga delavec ogovarja). Da bi bralec lažje dojel občutke delavca, ki se je lepega sončnega dne 113 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 113 17. 04. 2023 14:24:22 napotil na tovarniško delo, je Prévert vključil konotirano besedišče, značilno za tovarniške delavce, zlasti za komunistično usmerjene: »travailleur« (in ne »ouvrier« – delavec), »camarade« (»tovariš«), »patron« (in ne »employeur« – delodajalec). Izgubljeni čas Pred tovarniškimi vrati delavec nenadoma obstane za rokav ga je pocukal lepi dan in ko se obrne in pogleda sonce oblo in rdeče na svinčenem nebu žareče po domače pomežikne mu z očesom in mu vzklikne Hej tovariš kaj se ti ne zdi da je velik teleban kdor za tuj dobiček izgubi tak lep dan? (Prévert – Menart 1971, 34) Zapravljeni čas Pred vrati tovarne delavec na lepem zastane lepo jutro ga je povleklo za suknjo in ko se obrne in zagleda sonce oblo in rdeče ki se na svinčenem nebu smeje mu po domače pomežikne 114 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 114 17. 04. 2023 14:24:22 Hej kolega Sonce a se ti ne zdi da ni čisto pri pravi kdor tak dan podari lastniku in upravi? (Prévert – Berger 2019, 246) Ponovno sta oba prevoda ustrezna, a na videz majhne razlike med njima za posredovano antikapitalistično sporočilo niso povsem nepomembne. Pri Menartu se je personifikacija sonca izgubila, tako da je komunikacija med soncem in delavcem le enosmerna, pri Bergerju pa je komunistična nota izbrisana (»kolega« namesto »tovariš«). Če je razlika med standardno nekonotirano besedo (»ouvrier«) in komunistično dikcijo (»travailleur«) v slovenščini nerelevantna in zato neprevedljiva, je Menart za »patron« (»delodajalec« v tedanji govorici delavcev) našel zanimivo rešitev, »tuj dobiček«, ki sicer ni dobeseden prevod, je pa smiselno marksistično-komunistično konotirana in zato ustreznejša kot Bergerjeva besedna zveza »lastniku in upravi«. Seveda se pri tem zavedamo, da sta oba prevajalca pri prevajanju upoštevala rimano obliko in zaradi tega nista bila povsem svobodna. 3.2 Antikonformistične pesmi Družina, vera, vojska, politika in celo šola… To so obrazi avtoritete, fabrike konformističnih glav, ki so prisotne v Prévertovi poeziji in proti katerim se pesnik z ironijo in sarkazmom nenehno bori. Čeprav je odpor do avtoritete in institucij, ki jo utelešajo, večen in univerzalen, so pesmi časovno zaznamovane: odpor ostaja, oblike družbenega pritiska na človeka pa se spreminjajo. Oglejmo si dve tovrstni pesmi. 3.2.1 Je suis comme je suis V tej pesmi se Prévert postavlja v kožo ženske, ki se počuti izključena iz družbe zaradi življenjskega sloga mimo katoliških in patriarhalnih moral-nih pravil, ki so bila med svetovnima vojnama še zelo vplivna. V tem smislu je pripovedovalka na povsem ženstven način antikonformistična. 115 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 115 17. 04. 2023 14:24:22 Je suis comme je suis Je suis comme je suis Je suis faite comme ça Quand j‘ai envie de rire Oui je ris,aux éclats J‘aime celui qui m‘aime Est-ce ma faute à moi Si ce n‘est pas le même Que j‘aime chaque fois Je suis comme je suis Je suis faite comme ça Que voulez-vous de plus Que voulez-vous de moi Je suis faite pour plaire Et n‘y puis rien changer Mes talons sont trop hauts Ma taille trop cambrée Mes seins beaucoup trop durs Et mes yeux trop cernés Et puis après Qu‘est-ce que ça peut vous faire Je suis comme je suis Je plais à qui je plais Qu‘est-ce que ça peut vous faire Ce qui m‘est arrivé Oui j‘ai aimé quelqu‘un Oui quelqu‘un m‘a aimée Comme les enfants qui s‘aiment Simplement savent aimer Aimer aimer... Pourquoi me questionner Je suis là pour vous plaire Et n‘y puis rien changer. (Prévert 1997, 102–103) 116 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 116 17. 04. 2023 14:24:22 Pripovedovalka v refrenu pesmi večkrat poudarja, da je takšna po naravi: »je suis faite comme ça« – trpni način poudarja, da ne gre za izbiro, da ni od-govorna za takšno stanje. Ni olikana (»je ris aux éclats«) (v. 3–4), je samska s številnimi ljubeznimi (v. 5–8), je rada zapeljiva (v. 15–18) in se na koncu izjasni glede ljubezenske zgodbe, ki jo je doživela in jo o njej očitno spra- šujejo (v. 24–29). Poudarja pa, da ne razume, zakaj se drugi zgražajo in se z njo sploh ukvarjajo (»Que voulez-vous de plus / Que voulez-vous de moi«; »Qu‘est-ce que ça peut vous faire«; »Pourquoi me questionner«), saj ni kriva, da je takšna, kakršna je. V usta jim polaga očitke, ki se nanašajo na to, da je prerada zapeljiva: »Mes talons sont trop hauts« (nosi previsoke pete), »Ma taille trop cambrée« (zaradi visokih pet hodi na način, ki poudarja njen stas), »Mes seins beaucoup trop durs« (zaradi mladosti in oprijetih oblačil ima preveč čvrste prsi), »Et mes yeux trop cernés« (ima preveč naličene oči). Za temi očitki čutimo moralne zadržke takratne družbe, v kateri se spodobna ženska drugače oblači in obnaša. V slovenskih prevodih se pesem glasi takole: Sem kot sem Kakršna sem pač sem taka sem to sem pač jaz Kadar mi gre na smeh smejem se na ves glas Ljubim moža, ki me ljubi mar je to moja stvar če res ni zmerom isti ta ki me vzame za par Kakršna sem pač sem Tako sem to sem pač jaz Kaj bi še radi več Kaj še zanima vas Jaz sem za to za kar sem nič me ne spremeni Nimam res lepih nog? nimam globokih oči 117 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 117 17. 04. 2023 14:24:23 v prsi sem čedno napeta v pas me pa skoraj ni Sploh pa le kaj vas skrbi saj ne bo konec svetá Kakršna sem pač sem kdor me ima me ima Komu le las naj skrivi to da takó je prišlo res je da šla sem z nekom da me je ljubil nekdó ljubil preprosto goreče kot le fantiček poln sreče ljúbiti zna… Káj bi zapisnik se šla Tukaj sem če sem vam všeč Tu se pomagat ne dá (Prévert – Menart 1971, 58–59) Sem kakršna sem Sem kakršna sem Tako sem narejena Če mi gre za smeh Smejim se do ušes Ljubim tistega ki ima me rad Saj menda ni greh Če ni isti Vsakokrat Sem kakršna sem Tako sem narejena Kaj hočete še več Kaj hočete od mene Všeč sem vsem po vrsti Ne morem nič storiti 118 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 118 17. 04. 2023 14:24:23 Res mi štrlijo prsi Res drobim korake In pete imam visoke In temne podočnjake Pa kaj potem Kaj briga vas vsa reč Sem kakršna sem Všeč sem komur sem všeč Kaj briga vas vsa reč In kaj sem doživela Nekoga sem ljubila Nekdo je ljubil mene Bila sva kot otroka Ki enostavno znata Se ljubiti se ljubiti… Kaj bi me spraševali Tu sem da vam ugajam Ne morem nič storiti. (Prévert – Berger 2019, 105–106) Oba prevajalca sta očitno zgrešila naravo očitkov, ki so namenjeni pripovedovalki, saj sta razumela, kakor da ji očitajo telesne hibe: »Nimam res lepih nog? / nimam globokih oči / v prsi sem čedno napeta / v pas me pa skoraj ni« (Prévert – Menart 1971, 58–59); »Res mi štrlijo prsi / Res drobim korake / In pete imam visoke / In temne podočnjake« (Prévert – Berger 2019, 105). Tu ni sledi očitka nespodobnega obnašanja in načina oblačenja. Pripovedovalka po naravi rada zapeljuje, narejena je, da je všeč ljudem, vključno s tistimi, ki kritizirajo njen življenjski slog. Zaradi nerazumevanja poante je predzadnji verz preveden napačno: »Tukaj sem če sem vam«; »Tu sem da vam ugajam«. V prvem prevodu je pomen povsem zgrešen, v drugem pa je glagol »ugajati« premalo jasen, saj je lahko sopomenka tako izraza »biti všeč« kot glagola »ustreči«, a ta ženska nikomur ne namerava ustreči oz. pravi, da ne more ničesar spremeniti. Menart je še dodatno izbrisal očitek nemoralnosti, ko je napisal, da ljubi »moža, ki [jo] ljubi«, a da je bila večkrat poročena. V francoskem izvirniku ni govora o zakonski ljubezni, pač pa o svobodnem sentimentalnem in spolnem življenju ženske, 119 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 119 17. 04. 2023 14:24:23 ki si ne pusti narekovati, koga sme ali ne sme imeti rada. Obratno je Berger dodal pojem »greha«, ki bi sicer utegnil biti v duhu pesmi, a je v resnici od-več, saj se pripovedovalka izogiba neposrednim omembam katoliške morale in raje poudarja, da ni »nič kriva« (»est-ce ma faute à moi?«) in da ji zato nihče ne sme ničesar očitati. Presenetljivo je, da sta oba prevajalca te pesmi popolnoma ali deloma zgrešila njeno družbenokritično sporočilo. Morda je za to kriva uporaba pogovornih izrazov, ki so lahko tujim govorcem težje razumljivi ali celo dvoumni (na primer: »les yeux cernés« se lahko nanašajo tako na podočnjake kot na ličilo),111 medtem ko so v kontekstu rojenim govorcem povsem jasni in enoumni. 3.2.2 »Familiale« Čeprav bi ta pesem prav tako lahko spadala v sklop antikapitalističnih ali antimilitarističnih pesmi, jo bomo zaradi naslova obravnavali znotraj bolj splošnega sklopa antikonformističnih pesmi. V več pesmih je Prévert podal svojo pesimistično vizijo družine, zaradi katere bi z Andréjem Gidom lahko vzkliknil: »Famille, je vous hais«, »Družina, sovražim vas«.112 To pesem je prevedel Aleš Berger v okviru prevajanja celotne zbirke.113 Naslov »Familiale« je eliptičen, saj nam poda le pridevnik brez samostalnika. Ali gre za »Chanson familiale« (»Družinski šanson«)? Tako lahko razumemo v francoščini, pa tudi v slovenskih prevodih. Francoski pesnik sprva opozarja na avtomatizirana dejanja družinske rutine: »La mère fait du tricot / Le fils fait la guerre / […] [Le père] fait des affaires« (Prévert 1997, 90–91). Občutek rutine – in družbenega determinizma – poveča uporaba večpomenskega glagola »faire«, ki v francoščini v določeni meri deluje kot pomožni glagol: vsak »dela« to, kar se od njega po funkciji oz. spolu ali starosti pričakuje. To je lep primer preigravanja s strukturo, ki jo ponuja pogovorni jezik. Tega slovenski prevajalec ne more ohraniti, je pa izbral najobičajnejše pogovorne izraze za omenjene dejavnosti: »Mati plete jopo / Sin je šel na vojno / […] Oče sklepa posle« (Prévert – Berger 2019, 93). Bolje bi bilo, če bi izraz v nedovršnem sedanjiku našel tudi za sinovo dejavnost, da 111 To je prav tako razvidno iz Menartovega prevedka »Komu le las naj skrivi«, nastal po preveč dobe-sednem razumevanju izvirnega izraza »qu’est-ce que ça peut vous faire«, ki preprosto pomeni »kaj vas to briga«. 112 Gl.: André Gide, Les nourritures terrestres, 1897 (prvi del 4. knjige). 113 Prévert 1997, 90–91. 120 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 120 17. 04. 2023 14:24:23 bi bila pesem v celoti v tem času (razen omembe sinove družinsko pogojene prihodnosti, ki je v obeh jezikih v prihodnjiku – slovenščina nima »predpri-hodnjika« oz. »futur antérieur«). Neomajno vzpostavljeno rutino bo spremenila šele vojna. Čeprav je pred-stavljena kot »navadna« dejavnost, gre pri njej za življenje ali smrt: »La guerre continue la mère continue elle tricote Le père continue il fait des affaires Le fils est tué il ne continue plus« (Prévert 1997, 90–91). »Vojna traja mati vztrajno plete jope Oče vztrajno sklepa posle Sin je ubit sin nič več ne traja« (Prévert – Berger 2019, 93). Povezava med besedama z istim korenom »traja«/»vztrajno« in nasprotje med »traja«/»nič več ne traja«, s katerima Berger prevaja ponavljajoči se glagol »continue«/»ne continue plus«, učinkovito ponazarjata brutalno prekinitev rutine. A ta je le začasna: kolesje se zatem ponovno zavrti, po sinovi smrti pa se vzpostavi le rahlo spremenjena rutina: La vie continue la vie avec le tricot la guerre les affaires Les affaires la guerre le tricot la guerre Les affaires les affaires et les affaires La vie avec le cimetière. Življenje traja življenje z jopo vojno posli Posli vojno jopo vojno Posli posli in spet posli Življenje z grobovi. Na splošno so znaki pogovornosti v pesmi enako močni tako v slovenskem kot v francoskem jeziku, pri čemer si je Berger prizadeval ohraniti čim več elementov proste – a prepoznavne – verzifikacije oz. rime ali asonance. Zato na koncu pesmi pride do množine »z grobovi«, ki sicer ni semantično točna, a zveni dosti lepše kot dobesedni prevod (»s pokopališčem« ali z grobom). 121 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 121 17. 04. 2023 14:24:23 3.3 Povezave in razdvajanja Prévert je več pesmi posvetil različnim oblikam povezovanja med ljudmi, od občutka povezanosti in neznanke iz Bresta (»Barbara«) do ljubezni (v pesmi-inventariju »Cet amour«). V vsakem primeru je drugi tisti, ki preže-ne dolgčas in monotonijo življenja. A so tudi pesmi o nesrečni ljubezni in pomanjkanju komunikacije med ljudmi. Mednje lahko uvrstimo »Déjeuner du matin«: Déjeuner du matin Il a mis le café Dans la tasse Il a mis le lait Dans la tasse de café Il a mis le sucre Dans le café au lait Avec la petite cuiller Il a tourné Il a bu le café au lait Et il a reposé la tasse Sans me parler Il a allumé Une cigarette Il a fait des ronds Avec la fumée Il a mis les cendres Dans le cendrier Sans me parler Sans me regarder Il s‘est levé Il a mis Son chapeau sur sa tète Il a mis Son manteau de pluie 122 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 122 17. 04. 2023 14:24:23 Parce qu‘il pleuvait Et il est parti Sous la pluie Sans une parole Sans me regarder Et moi j‘ai pris Ma tête dans ma main Et j‘ai pleuré. (Prévert 1997, 150–151) V tej pesmi zgodbo pripoveduje oseba, o kateri v resnici ničesar ne vemo, razen tega, da trpi zaradi ravnodušnosti druge osebe oz. odsotnosti vsakršne komunikacije z njo. Če vemo, da je ta druga oseba moškega spola, spol pripovedovalca oz. pripovedovalke ni jasen: oba glagola v prvi osebi na koncu pesmi sta v pretekliku (t. i. »passé composé«), ki se za oba slovnična spola sprega enako. Na videz si sledi vrsta banalnih dejanj v preprostem standar-dnem jeziku, a v resnici je vsako izmed njih dodatna potrditev ravnodu- šnosti, dodatna bolečina v srcu pripovedovalca oz. pripovedovalke. Vse to počne, ne da bi drugemu oz. drugi namenil besedo ali pogled. Pripovedovalec oz. pripovedovalka se sveta okrog sebe (konkretneje dežja) zave šele, ko zagleda dežni plašč. Sledita odhod sočloveka in obup ob tej pretrgani zvezi. Tako se glasita slovenska prevoda te pesmi: Zajtrk V kavni lonček kave si je dal v kavni lonček mleka je pridal vzel je sladkor in si osladkal z žličko v lončku je požvenketal spil je in na mizo lonček dal 123 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 123 17. 04. 2023 14:24:23 ne da bi mi kaj dejal si prižgal je cigareto z dimom kolobarčke je sukljal čik je ob pepelnik pomečkal nič mi ni dejal ne pogleda dal mrk je vstal vzel klobuk in se pokril vzel si plašč in ga oblekel kjer je zunaj dež rosil in odšel v deževni dan ne da bi kaj rekel kakor da me ni jaz pa sem v dlani glavo zakopala in jokála. (Prévert – Menart 1971, 60–64) Zajtrk Kavo si je nalil V skodelico Mleko je nalil V skodelico kave Sladkor je dal V belo kavo 124 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 124 17. 04. 2023 14:24:23 Z žličko Je pomešal Spil je belo kavo In odložil skodelico Nič mi ni rekel Prižgal je Cigareto Z dimom Delal je kolobarje V pepelniku Jo je otresel Nič mi ni rekel Ni me pogledal Vstal je Dal klobuk Na glavo Oblekel Dežni plašč Ker je deževalo In odšel V dež Brez ene besede Ni me pogledal Jaz pa naslonim Obraz v dlani In jočem. (Prévert – Berger 2019, 159–160) Vidimo, da sta si prevoda slogovno zelo različna. Menart je izoblikoval nekakšno ljudsko pesmico, v kateri je glagol prestavljen v naslednji verz. Ta vrstni red elementov povedi je v slovenščini neobičajen, kar pesem oddaljuje od preproste oblike izvirnika, ki jo je Berger do kraja upošteval: napisal je čim bolj preproste standardne povedi za slogovno čim manj konotirano 125 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 125 17. 04. 2023 14:24:23 pripovedovanje. Menart je vključil tudi nekaj sprememb: »požvenketati« namesto »tourner« (vrteti, da bi se tekočina dobro premešala), kar prizoru dodaja zvočno dimenzijo, ki je v izvirniku; »kot da me ni« namesto »sans me regarder« (ne da bi me pogledal), kar izbriše omembo pogleda. Poleg tega je v prvem prevodu določen spol osebe, ki zgodbo pripoveduje (»jaz pa sem v dlani / glavo zakopala / in jokála«, kar pesmi odvzame univerzal-nost, saj bi lahko zgodbo teoretično pripovedoval homoseksualec ali otrok/ mladostnik, ki ima težavno razmerje z očetom (nič nam ne pove, da gre za ljubezensko razmerje). Berger je spretno uporabil dovršni sedanjik (»Jaz pa naslonim / Obraz v dlani / In jočem«), torej glagolsko obliko, pri kateri spol osebka ni določen. Morda lahko v tej razliki med prevodoma vidimo razmik med generacijama: v 70. letih 20. stoletja Menart predpostavlja, da gre za razmerje med žensko in moškim, petdeset let pozneje pa bi lahko bila ta predpostavka celo predmet ostrih kritik. V tem poglavju smo torej z analizo nekaterih pesnikovih najbolj znanih kratkih pesmi pokazali, katere težave lahko povzroča navidezna preprostost Prévertove poetike, ki temelji na preigravanju z besedami, zlasti s slikovito-stjo pogovornega jezika. Prav ti izrazi so slovenskima prevajalcema včasih delali preglavice ali ju celo pripeljali k napačnemu razumevanju izvirnika. V tem smislu je prevajanje tega izredno ljudskega in pri širših množicah priljubljenega pesnika resnično trd oreh, čeprav tega sprva ne bi pričakovali. 126 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 126 17. 04. 2023 14:24:23 III Molière Ducat trdih orehov_FINAL.indd 127 17. 04. 2023 14:24:23 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 128 17. 04. 2023 14:24:23 Zaradi specifične narave dramatike je prevajanje dramskih besedil že samo po sebi »trd oreh«. Gre namreč za obliko književnosti, ki ni namenjena (le) branju, temveč je podlaga za deklamacijo oz. zvočno in vizualno interpretacijo na odru. Zato mora prevajalec poleg običajnih elementov besedila upoštevati še namembnost prevoda, torej kako bo prevod slišati na odru. Zaradi tega na videz preprostega dejstva so potencirane vse težave, s katerimi se soočamo pri prevajanju romana ali poezije. Replike, ki »gladko tečejo« iz ust francoskih igralcev, morajo enako gladko teči pri njihovih slovenskih kolegih, a kaj narediti, ko gre za starejšo dramatiko ali dramo v verzih? Replike iz teh klasik danes prav nič ne »tečejo gladko« (če so sploh kdaj), zato ne bi bilo primerno, da bi sodobni slovenski prevajalec poskusil posnemati slog dramatika 17. stoletja. S tako pomembnimi vprašanji se morajo ukvarjati prevajalci, ki prevajajo za gledališče. A narava dramskih besedil povzroča težave tudi prevodoslovcem. Najprej je težko identificirati, katero besedilo je »pravi« izvirnik, se pravi besedilo, na katerem temelji prevod. Splošno načelo zadnje knjižne izdaje iz časa pisateljevega življenja tu – kot v marsikaterem drugem primeru – odpade, saj je pomemben le tekst, ki ga je prevajalec uporabil. Prav tako je težko določiti, katero besedilo je »pravi« prevod tuje drame, saj prevodi pogosto ostajajo neobjavljeni v knjižni izdaji. Ali je to rokopis, ki ga je oddal prevajalec? Ali je to lektorirano besedilo (v katerem se je lektor nehote oddaljil od izvirnika, do katerega večinoma nima dostopa)? Ali gre za besedilo, ki ga je dramaturg skrajšal in je bilo potem dejansko uprizorjeno na odru? Na to vprašanje je včasih zelo težko odgovoriti; odgovor je odvisen tudi od tega, kaj natančno prevodoslovca zanima (kontrastivno jezikoslovje, vloga prevoda v širjenju literarnega dela v Sloveniji itd.). Molière je največkrat preveden in uprizorjen francoski dramatik. Od Fride-rika Juvančiča in Otona Župančiča v prvih desetletjih 20. stoletja do Josipa Vidmarja, Janka Modra, Jožeta Javorška, Aleša Bergerja in Primoža Viteza so se številna pomembna imena prevajanja francoske književnosti v slovenski jezik ukvarjala s prevajanjem prvega moža francoske dramatike. Drame v prozi za prevajalce niso posebno »trdi orehi«, saj temeljijo v večji meri na situacijski komiki in so zelo dobro prevedene. A Molièrove komedije v verzih prinašajo dodaten izziv: pri njih so združene vse značilnosti klasične oz. starejše poezije in dramskega besedila, kar pomeni, da so že omenjene 129 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 129 17. 04. 2023 14:24:23 težave pri prevajanju obeh literarnih zvrsti pri njih še potencirane. V nadaljevanju bomo preučili, kako so se slovenski prevajalci v 20. stoletju lotili prevajanja komedij Le Misanthrope in L‘École des femmes. 130 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 130 17. 04. 2023 14:24:23 1 Vélika komedija v verzih Le Misanthrope Le Misanthrope (1666), »ena največjih mojstrovin svetovne književnosti« po mnenju Jožeta Javorška (1974, 132), sodi med najboljše Molièrove drame, saj komičnost v njej ne izvira toliko iz situacij ali besednih iger kot iz poglo-bljene psihološke analize določenih značajev in iz kritičnega prikazovanja večnih hib človeškega rodu. Kot smo že napisali, je pisatelj v zrelem obdobju v podobnem slogu napisal še Šolo za žene ( L‘École des femmes, 1661) in Tartuffa ( Tartuffe, 1664), dramo o svetohlinstvu, ki je bila predmet posebne študije v prejšnji monografiji.114 Dodajmo, da je Le Misanthrope še danes eno najbolj priljubljenih del francoskega dramatika, saj je med tremi najpogosteje uprizorjenimi v 20. stoletju (poleg Tartuffa in Skopuha). Zaradi svoje kompleksnosti na več ravneh sodi Le Misanthrope med besedila, ki prevajalcu povzročajo številne težave. Zato ni nenavadno, da so vse tri slovenske prevode te komedije ustvarili zelo izkušeni prevajalci francoske književnosti. Prvi se je prevajanja lotil vsestranski slovenski intelektualec Josip Vidmar (1950), veliko pozneje pa sta ga ponovno poslovenila izkuše-na prevajalka klasicizma Marija Javoršek (1994)115 in dolgoletni prevajalec najrazličnejših del francoske književnosti Aleš Berger (2000).116 Enako kot v prvem poglavju se bomo v analizi treh ključnih prevajalskih problemov vprašali, kateri prevod je zvestejši Molièrovemu duhu in kateri je najpri-mernejši za današnje slovenske odre oz. za natis v morebitni novi izdaji Molièrove dramatike. 1.1 Ravnotežje med natančno zasnovano vsebino in zahtevno obliko Kot smo že povedali, je Mizantrop drama, ki temelji na psihološki študiji določenega značaja in na poglobljeni družbeni kritiki. Zato sta potek zgodbe in izbira besed oz. retoričnih postopkov zgoščena in natančno zasnova-na. Elementov, ki bi bili zgolj okrasi, ni veliko, zato mora ustrezen prevod 114 Gl.: Gacoin-Marks 2017, 20–28. 115 Med drugim je prevedla največje Racinove in Corneillove tragedije. 116 Molièrov Mizantrop je bil v Sloveniji uprizorjen petkrat: trikrat v Vidmarjevem prevodu (leta 1950 v SNG Ljubljana, premiera 29. oktobra; leta 1962 v SNG Maribor, premiera 10. marca; leta 1974 v SLG Celje, premiera 27. septembra), enkrat v prevodu Marije Javoršek (leta 1994 v PDG Nova Gorica, premiera 13. oktobra) in enkrat v Bergerjevem prevodu (leta 2000 v SNG Ljubljana, premiera 18. marca). 131 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 131 17. 04. 2023 14:24:23 skrbno slediti Molièrovi misli in izvirni vsebini komedije. V tesnem okviru zahtevne pesniške oblike postane ta vsebina še težje prevedljiva. Kakor ve- čina Molièrovih komedij je tudi Mizantrop napisan v verzih. Besedilo je v skladu s pravili klasičnega aleksandrinca, torej je napisano v zelo strogi verzni obliki, ki je najbolj razširjena v francoski dramatiki 17. stoletja. To je razvidno, na primer, iz naslednjega odlomka (v. 71–80):117 71 (– Que ce soit lui qui parle, // et que nos sentiments A m. r. 72 Ne se masquent jamais // sous de vains compliments.) A m. r. 73 – Il est bien des endroits // où la pleine franchise B ž. r. 74 Deviendrait ridicule // et serait peu permise ; B ž. r. 75 Et, parfois, // n‘en déplaise à votre austère honneur, C m. r. 76 Il est bon de cacher // ce qu‘on a sur le cœur. C m. r. 77 Serait-il à propos // et de la bienséance D ž. r. 78 De dire à mille gens // tout ce que d‘eux l‘on pense ? D ž. r. 79 Et, quand on a quelqu‘un // qu‘on hait ou qui déplaît, E m. r. 80 Lui doit-on déclarer // la chose / comme elle est ? E m. r. (Molière 2010, 650) Molière je upošteval klasični ritem s središčno cezuro oz. s premoroma za šestim in končnim zlogom. Rime si sledijo zaporedno; dramatik upošteva zaporedje dvojic moških in ženskih rim (se pravi, po francoskem pojmo-vanju teh terminov, menjavanje rimanih besed, ki se končajo s samoglasnikom, in rim, ki se končajo z atoničnim -e). Rime so večinoma t. i. »rimes suffisantes« (se pravi, da se rimata dva zvočna elementa, soglasnik in samoglasnik), le redko bogate (v. 71, 72) ali revne (v. 79, 80). Molière se skoraj vedno drži Boileaujeve poetike, ki zavrača prestop verza (t. i. »enjambement«). Mizantrop je torej primer francoske klasične drame v verzih. V študiji o aleksandrincu je Boris A. Novak (1995, 159–168) opredelil tri pristope k prevajanju francoskega aleksandrinca v slovenski jezik: uporaba t. i. »pisaniškega aleksandrinca« ali jambskega aleksandrinca, nadomeščanje aleksandrinca z jambskim enajstercem in uporaba trohejskega aleksandrinca. Noben slovenski prevajalec Mizantropa se ni odločil ne za prvo ne za tretjo rešitev (se pravi za slovenski aleksandrinec). Josip Vidmar in Marija 117 V nadaljevanju bomo enako kot prej uporabljali naslednje simbole in okrajšave: v. = verz; // = cezura; / = sekundarna pavza; m. r. = moška rima; ž. r. = ženska rima; as. = asonanca, dv. as. = dvojna asonanca; (število zlogov); X / x = naglašen / nenaglašen zlog. 132 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 132 17. 04. 2023 14:24:23 Javoršek sta izbrala drugo (nadomeščanje z jambskim enajstercem), Aleš Berger pa kar četrto, ki je Boris A. Novak v študiji iz leta 1995 ne predvideva in jo šele v kasnejši razpravi (Novak 1999–2000) opredeli kot »nove možnosti prevajanja aleksandrincev«. 1.1.1 Josip Vidmar Vidmarjev prevod odlomka, ki smo ga že navedli v francoščini, se glasi takole: 71 (– Naj čustvo se odkrito izpove xXxxxXxxxX A m. r. (10) 72 pod krinko naj poklonov se ne skriva xXxxxXxxxXx B ž. r. (11) 73 – Iskrenost polna vendar marsikje xXxXxXxXxX A m. r. (10) 74 bila bi smešna in nedopustljiva. xXxXxxxxxXx B ž. r. (11) 75 Kljub vaši strogi časti ni škodljivo xXxXxXxXxXx C ž. r. (11) 76 prikriti včasi, kar godi se v nas. xXxXxXxXxX D m. r. (10) 77 Je mar koristno in priporočljivo xXxXxxxxxXx C ž. r. (11) 78 vsakomur vse povedati v obraz? xXxXxXxxxX D m. r. (10) 79 Če koga mrziš, če ti kdo preseda, xXxXxxxXxXx E ž. r. (11) 80 mu mora to pojasniti beseda? xXxxxXxxxXx E ž. r. (11) (Vidmar 1947b, 86) Če je prevajalec le trikrat uporabil jambski enajsterec, kjer so realizirana vsa iktična mesta (v. 73, 76 in 77), je vedno obdržal osnovni jambski ritem na začetku in koncu verza.118 Občasno (v. 79 in 80) uporablja poseben jambski ritem z večjim številom nenaglašenih zlogov (xxxXxxxX).119 Razširjena atonizacija iktičnih mest, se pravi veliko nenaglašenih zlogov v 74., 77. in 79. verzu, ponazarja splošno težavo, ki jo srečujejo slovenski prevajalci pri prevajanju celotne drame v verzih z zahtevno obliko jambskega enajsterca. Rime niso vedno zaporedne (po shemi AABB) kakor pri Molièru, pač pa si sledijo bodisi po shemi ABABCDCDEE bodisi po shemi ABBA (oklepajoče rime).120 Prevajalec upošteva menjavanje ženskih in moških rim. V in-tervjuju je izjavil, da se je – po Župančičevem zgledu – za drugo zaporedje 118 Da ugotovimo, ali prevod sledi določeni metrični shemi, se držimo načela, da v najmanj polovici teksta najdemo stalno zaporedje naglašenih in nenaglašenih zlogov po opredeljivi shemi (gl. Bjel- čević 1997, 341). 119 Boris A. Novak (1995, 164) je ta ritem opazil v Župančičevem prevodu Rostandovega Cyranoja: »Gre dejansko za jambski enajsterec (kjer dve iktični mesti pač nista realizirani, kar je legitimno).« 120 Gl. Molière – Vidmar 1947b, 42, tretja Filintova replika. 133 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 133 17. 04. 2023 14:24:23 rim odločil, ker »bi bilo to Molièrovo verzifikatorstvo v slovenščini straho-vito monotono«, in da »je s tem Molière za Slovence veliko pridobil« (Bajt 1988, 146). Boris A. Novak (1995, 165) je ugotovil, da »od izvorne ritmične strukture francoskega aleksandrinca pri Vidmarju ni več ne duha ne sluha«. Sprememba v zaporedju rim se sprva morda zdi nepomembna, vendar ni brez posledic. Molière namreč svoje ideje dostikrat izraža s pomočjo dveh zaporednih verzov in s tem tudi dveh zaporednih rim. Tako rimana verza pogosto tvorita ne samo pesniško, ampak tudi smiselno enoto. Verza, s katerima se konča Alcestova tirada o modernih družbenih navadah, se, na primer, v izvirniku glasita takole: Je veux qu‘on soit sincère et qu‘en homme d‘honneur On ne lâche aucun mot qui ne vienne du cœur (Molière 2010, 648). Po zadnji besedi prvega verza pričakujemo glavno idejo, torej nadaljevanje in konec stavka z usklajeno rimo. Ta občutek enotnosti se popolnoma izgubi v Vidmarjevem prevodu: Iskrenosti, ker mož nravi čestite ne govori, kar ni res od srca (Molière – Vidmar 1947b, 85). Z oklepajočimi rimami so pesniško smiselne enote razbite. Še huje je v dialo-gih med Alcestom in Celimeno, kjer si replike sledijo kar v paru (dve po dve): Alceste: Non, non : sans vous emportez, prenez un peu souci De me justifier les termes que voici Célimène: Non, je n‘en veux rien faire ; et dans cette occurrence, Tout ce que vous croirez m‘est de peu d‘importance. Alceste: De grâce, montrez-moi, je serai satisfait, Qu‘on peut pour une femme expliquez ce billet (Molière 2010, 706). Alcest: Ne, ne, brez jeze, dajte, prosim vas, no, razložite tele mi vrstice. 134 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 134 17. 04. 2023 14:24:23 Celimena: Ne, tega ne storim, in v tem vprašanju lahko kar koli mislite o meni. Alcest: Za boga, srečen bi bil pri dognanju, da so ti stavki ženski naslovljeni (Molière – Vidmar 1947b, 126). Učinek je brez dvoma zelo različen kot v izvirniku. S predrugačenim za-poredjem rim ne pride več do izraza Molièrovo prizadevanje za usklajenost oblike in vsebine. Ta dejavnik je prvi prevajalec Mizantropa očitno zanemaril. Vidmarjev prevod korak za korakom vsebinsko sledi Molièrovemu besedilu, včasih malo preveč dobesedno, kot v verzu 446: Alceste: Ah, parbleu ! c‘en est trop ; ne suivez point mes pas. Philinte: Vous vous moquez de moi, je ne vous quitte pas (Molière 2010, 667). Alcest: To je preveč! Ne lazite za mano! Filint: Ne, ne pustim Vas, to ste rekli v šali (Molière – Vidmar 1947b, 97). Izraz »vous vous me moquez de moi« tu pomeni »šalite se« v smislu »ne mislite resno«, »kako Vam lahko kaj takega pride na misel«, zato je Vidmarjev prevod preveč dobeseden, saj preveč poudarja prvi pomen glagola »šaliti se«. Kot bomo videli, je Vidmar skrbno pazil, da se Molièrove besede in izrazna sredstva čim bolj obdržijo, in to v okviru zahtevne slovenske verzne oblike. Zato pride ponekod do zelo nenaravnega besednega reda, kot v naslednjem primeru: Alcest: Gospa, zahvaljeni za brigo vdano, ljubimcu važno takšno je svarilo (Molière – Vidmar 1947b, 119). Nenaravnost slovenščine ni tako moteča za bralca kot za igralca, ki mora to izraziti. 135 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 135 17. 04. 2023 14:24:23 1.1.2 Marija Javoršek Oblikovno je prevod Marije Javoršek podoben Vidmarjevemu: 71 (– Srce naj misli izpove iskrene xXxXxxxXxXx A ž. r. (11) 72 ne skriva pod poklone jih cenene.) xXxxxXxxxXx A ž. r. (11) 73 – Odkritost se povsod pač ne obnese xXxxxXxxxXx B ž. r. (11) 74 ni zaželena in posmeh prinese. XxxXxxxXxXx B ž. r. (11) 75 In marsikje – saj vas ne žalim s tem – xXxXxxxXxX C m. r. (10) 76 je bolje misli skrivati ljudem. xXxxXXxxxX C m. r. (10) 77 Dostojno je mogoče in primerno xXxxxXxxxXx D ž. r. (11) 78 vsem reči vse v obraz – in to namerno? xXxxxXxxxXx D ž. r. (11) 79 Ljudem, ki nam slučajno niso všeč xXxXxXxXxX E m. r. (10) 80 nalašč na nos nositi tako reč xXxXxXxXxX E m. r. (10) (Molière – Javoršek 1994–1995, 4). Tako kot Vidmar je tudi Marija Javoršek francoski aleksandrinec nadomestila z jambskim enajstercem, vendar je obdržala izvirno zaporedje rim (AABB). Prevajalki se skoraj vedno posreči obdržati začetni in končni jamb (začetnega le redko zamenja s sicer dovoljeno inverzijo), včasih pa so v jambskem enajstercu realizirana vsa iktična mesta (v. 79 in 80). Pogosto (v. 72, 73, 74, 77, 78) uporablja že omenjen ritem z večjo zastopanostjo nenaglašenih zlogov (xxxXxxxX), ki daje prevodu posebno ritmično podobo. Poglavitna hiba prevoda je v tem, da se ne drži dovolj Molièrovega besedila. V tretjem prizoru prvega dejanja pride do resnejših odmikov očitno samo zaradi tega, ker je prevod predaleč od izvirnika. Ko Oront Alcestu ponuja svoje prijateljstvo, izjavlja: Je crois qu‘un ami chaud et de ma qualité N‘est pas assurément pour être rejeté (Molière 2010, 657). S tem pride do izraza njegova oholost: po njegovem bi moral biti Alcest počaščen, da se zanj zanima takšen visokorojen odličnik. To misel je Marija Javoršek v prevodu kar izpustila: Prijatelj zvest, ki bi imel vas rad, ni nekaj, kar se vrže v odpad (Molière – Javoršek 1994–1995, 9). 136 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 136 17. 04. 2023 14:24:24 Pozneje Oront prosi Alcesta za mnenje o sonetu, ki ga je pravkar spesnil. Alcest odkloni z opravičilom: »J‘ai le défaut / D‘être un peu plus sincère en cela qu‘il ne faut« (Molière 2010, 660). Ta odgovor je ironičen, saj Alcest kot hibo predstavlja iskrenost, ki jo pravzaprav ima za pozitivno lastnost. Ironije pa ne zasledimo v prevodu: »Ker jaz / povem, kar mislim, zmeraj vsem v obraz« (Molière – Javoršek 1994–1995, 10). Na splošno je prevod Marije Javoršek res manj blizu izvirnika. Prevajalka le približno ohranja smisel, kar včasih vodi do neustreznih sprememb. Besedni red je v njenem prevodu bolj naraven kot v Vidmarjevem, besedišče pa bolj sodobno in preprosto, kot je razvidno, denimo, iz verzov 401–404 iz pravkar omenjenega tretjega prizora prvega dejanja: La rime n‘est pas riche, et le style en est vieux : Mais ne voyez-vous pas que cela vaut bien mieux Que ces colifichets, dont le bon sens murmure, Et que la passion parle là toute pure ? (Molière 2010, 664) Ta stvar je revnih rim, starega sloga, xXxXxXXxxXx a mar ne vidite, da poje slaje xXxXxxxXxXx kot te igračke, ki se um jih roga, xxxXxxxXxXx in da v nji strast si čista duška daje? xxxXxXxXxXx (Molière – Vidmar 1947b, 95) Je skromna v rimah, stil ni več po modi, xXxXxXxxxXx a v njej je nekaj, kar človeku godi; xXxXxxxXxXx bolj kot ves kič, ki le okus nam žali xxxXxxxXxXx v teh verzih čisto čustvo se zrcali? xXxXxXxxxXx (Molière – Javoršek 1994–1995, 12) Vidimo, da prevod Marije Javoršek ni samo oblikovno (verzno) bolj dodelan kot Vidmarjev, ampak je tudi bližje izvirniku in bolj gladko teče. Naravnost jezika in enakomeren ritem jambskega enajsterca sta prav gotovo ugodna za uprizoritev prevoda, saj Molièrov slog približujeta tako igralcem 137 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 137 17. 04. 2023 14:24:24 kot sedanjemu občinstvu, hkrati pa ohranjata oblikovno strogost klasične odrske besede.121 1.1.3 Aleš Berger Po besedah Borisa A. Novaka Bergerjev prevod Mizantropa »prav gotovo odpira novo sezono v repertoarju izraznih sredstev za prevajanje francoske dramske klasike« (Novak 1999–2000: 81): 71 (– In to, kar čutimo, naj se ne šemi xXxXxxxxxXx A dv. a. (11) 72 v leskeči, laskajoči se obleki.) xXxxXxxxxXx A dv. a. (11) 73 – A včasih najiskrenejša beseda xXxxXxxxXx B dv. a. (10) 74 postane smešna, prav nič dragocena, xXxXxxXxxXx B dv. a. (11) 75 in kljub prevzvišenim merilom xxxXxxxXx C dv. a. (9) 76 storimo bolje, če kaj zamolčimo. xXxXxxXxxXx C dv. a. (11) 77 Ne morete razlagati vsakomur, xXxxxXxxXxx D dv. a. (11) 78 kaj vse pri njem vam ni pogodu, xXxXxXxXx D dv. a. (9) 79 in če vam kdo močno preseda xxXxxXxXx B dv. a. (9) Aleš Berger prvič prevaja v verzih, katerih dolžina večinoma niha med 9 in 11 zlogov, vendar opazimo tudi nekaj trinajstercev (na primer »Od ljubo-sumja ste popolnoma zblazneli«, Berger 2010, 67, v. 1391). Glede ritma si prevajalec prizadeva, da bi ohranil začetni in končni jamb; včasih uporablja celo čisti klasični jambski enajsterec (»Gospod, to vse preveč časti je zame«, Berger 2010, 54, v. 277). Ritem celotnega prevoda je tudi tu občutno svobodnejši kot v Vidmarjevem prevodu. Zato Boris A. Novak (1999–2000, 81) govori o »sproščenem jambskem ritmu«. Najpomembnejša značilnost Bergerjevega prevoda je v nadomestitvi rime z dvojnimi asonancami z iktičnim mestom na predzadnjem zlogu oz. na prvi asonanci. Tako je govorica literarnih likov bolj naravna in bliže sodobni slovenščini, ne da bi imel gledalec občutek, da ne gre več za verze. Najpozitivnejša posledica tega pristopa je, da igralcem omogoča bolj naravno in osebno igro, kar bi bilo ob izumetničenem jeziku težje. Borisu A. Novaku se Bergerjeva rešitev ne zdi moteča za recepcijo drame pri občinstvu: »Asonanca namreč zveni dovolj močno, da poslušalci, gledalci in bralci 121 Vasja Predan (1994: 1019) ugotavlja, da se v prevodu Marije Javoršek vse »sliši zelo lepo, gladko, okretno in duhovito«. 138 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 138 17. 04. 2023 14:24:24 prejmemo signal o pesniški (verzni) naravi besedila, obenem pa ni tako agresivna in hermetično zaprta kakor rima« (Novak 1999–2000, 81). Asonance so pri bralcu najbrž manj učinkovite, vendar ni dvoma, da je njihova zvočna podoba »blizu jezikovni občutljivosti današnje slovenščine« (Novak 1999–2000, 81).122 Nadomeščanje rim z asonancami spremlja tudi druga jezikovna posebnost: uporaba sodobnih in pogovornih izrazov, zlasti pri Alcestovih replikah. Tako beremo (besede smo označili s kurzivo): »Mir dajte, pravim, in se poberite« (Berger 2010, 51); »To se lahko pod nosom« (Berger 2010, 51); »Res mislite, da tu smo sami telebani?« (Berger 2010, 66); »Preveč čenčaš! Kaj vrglo te je iz tira« (Berger 2010, 67); »in sodba pozlatí mu lumparijo!« (Berger 2010, 68). Posodobitev jezika in svobodnejša oblika omogočata zelo naravne in pri-stne dialoge med dramskimi osebami, zlasti med Alcestom in Celimeno, kot vidimo v prevodu verzov 1359–1364: Alcest: Ne, ne, brez jeze, trezne glave, mi razložite te izraze. Celimena: Ne bom, saj v tem ne vidim smisla; kaj mi verjamete, me več ne briga. Alcest: Bil bi presrečen, če bi dokazali, da žensko nagovarjajo ti stavki (Berger 2010, 66). Učinek te posodobitve je večinoma zelo ugoden. V enem primeru pa prihaja do neke vrste anahronizma: »Kdo na sodišču bo za vas lobiral?« (2010, 52). Uporaba glagola »lobirati«, izpeljana iz samostalnika »lobi« (iz angleškega izraza »lobby«), je problematična, saj beseda preveč spominja na sodobnost, čeprav pojem sám, se razume, ni prav nič nov. Ob podobnih primerih se sprašujemo, ali sme prevajalec v tolikšni meri posodobiti klasična besedila. Sicer je Bergerjevo prevajanje vsebine Mizantropa hkrati zvesto in inventivno, saj prevajalec ohranja smisel, četudi včasih uporablja sredstva, ki so 122 Za Ireno Brejc (2000, 21) je predstava odlična posodobitev: »Molière za današnji čas, za leto 2000«; Anja Golob (2000, 10) pa je navdušena prav nad prevodom, ki se ji zdi »od sile«. 139 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 139 17. 04. 2023 14:24:24 zelo različna od Molièrovih, kot je razvidno iz odlomka iz drugega prizora prvega dejanja: Oronte: Mais ne puis-je savoir ce que dans mon Sonnet… ? Alceste : Franchement, il est bon à mettre au cabinet. Vous vous êtes réglés sur de méchants modèles, Et vos expressions ne sont point naturelles (Molière 2010, 663). Oront: A kaj, če smem, narobe je s sonetom?… Alcest: Za na smeti je, če povem iskreno. Pri pesnikunih ste se vzorovali, zato ste togi, prazni, nenaravni (Berger 2010, 55). Jezikovno in oblikovno se slovenski prevodi Mizantropa torej močno razlikujejo. Vprašanje, ali se mora prevajalec tako kot Molière držati stroge verzne oblike in knjižnega jezika ali sme besedilo, tako kot Aleš Berger, posodobiti, bomo pustili odprto, saj imata oba pristopa prednosti in slabosti. Obstoj Bergerjeve inovativne rešitve pa postavlja vprašanje, ali mora biti prevod, ki se uporablja za sodobno uprizoritev (in ki mora učinkovati na občinstvo), obvezno tisti, ki ga uvrščamo v izdajo zbranih del svetovnega klasika (in ki mora biti zato čim bližji avtorjevemu slogu). 1.2 Prevajanje besedišča 17. stoletja in kulturnozgodovinskih posebnosti Poleg besedišča 17. stoletja, ki prevajalcu nedvomno povzroča nezanemarljive težave, Mizantrop vsebuje vrsto elementov, ki se neposredno nanašajo na francosko družbo v času Molièrovega življenja. Ravno v tej komediji so kulturnozgodovinski elementi posebno močno zastopani, saj se glavni junak Alcest zgraža prav nad hibami svojih sodobnikov, ki jih gledalci opa-zujejo z več strani oz. skozi oči več različnih dramskih oseb. Če je Alcestovo ljudomrzništvo brezčasno, pa je družba, v kateri se razvija, jasno prepo-znavna. Tako se večne težave človeškega rodu in časovno bolj zaznamovane družbene navade oz. razvade prepletajo. Ena od najzanimivejših posebnosti Mizantropa je prav gotovo težko delo za prevajalce. 140 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 140 17. 04. 2023 14:24:24 1.2.1 Besedišče 17. stoletja Na splošno so danes zastareli izrazi, ki se pojavljajo v Molièrovi francoščini, pravilno prevedeni. Razlika med prevedki izvira iz drugačne obravnave besedišča in je razvidna že iz seznama dramskih oseb. Josip Vidmar in Marija Javoršek sta pri prevajanju izraza »amant de Célimène« (v takratni rabi: moški, ki je izpovedal svojo ljubezen in ki ga ljubljena ženska ni zavrnila) uporabila besedo »ljubimec«, ki je prav tako kot »amant« v tem pomenu močno zastarela in celo dvoumna. Aleš Berger jo je nadomestil z besedo »oboževalec«, ki je sicer manj precizna, a tudi manj zavajajoča kot »ljubimec«. Sicer zlasti v Vidmarjevem prevodu najdemo nekatere sporne pre-vedke. Omenimo le najbolj očitne in nerodne. V prvem prizoru prvega dejanja se Alcest norčuje iz t. i. »embrassements«, se pravi iz navade, da se ljudje objemajo, četudi se komaj poznajo. Vidmar je besedo prevedel kot »obeti«, kar je težko razumljivo (vprašamo se celo, ali ni napaka, se pravi ali ne bi morali brati »objemi« namesto »obeti«). Marija Javoršek govori o »obljubah in prisegah«, s čimer se prav tako oddaljuje od izvirnika. Berger pa daje besedi »embrassement« sodoben pomen glagola »embrasser« (»embrassement« se namreč ne uporablja več), se pravi »po-ljubiti«, »poljub«: »poljub na eno, pa na drugo lice«, kar mogoče ni povsem točno, a je še najbližje izvirniku. V drugem prizoru prvega dejanja se glagol »embrasser« ponovno pojavlja pri Orontu, ki pooseblja vse, kar Alcest najbolj sovraži. V tem primeru je izraz v vseh treh prevodih pravilno preveden, zato še bolj obžalujemo že omenjen odmik iz prvega prizora. Zlasti pri Vidmarju najdemo nekaj napačno prevedenih izrazov iz 17. stoletja.123 V prvem prizoru drugega dejanja se Alcest pritožuje nad Celime-ninim vedenjem in jo roti, naj ne koketira več z moškimi, tudi ne iz koristi: »Perdez votre procès, Madame, avec constance« (Molière 2010, 669), torej »Izgubite pravdo, gospa, zvestó«, se pravi dajte prednost kreposti in ne ko-ristoljubju. Tu omembe zvestobe (kreposti) ne moremo nadomestiti z izrazom »s smehljajem«, ki ga je uporabil Vidmar. Omenimo, da je prav ta verz narobe preveden tudi pri Bergerju, saj se v prevedku »Zgubite pravdo, kaj vas stane« (Molière – Berger 2010, 56) izgublja etična obsodba Celimeninega vedenja. Nekaj verzov kasneje Celimena ugovarja Alcestovim argumentom, 123 S kurzivo so zaznamovani francoski izrazi, ki jih je Vidmar napačno prevedel. 141 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 141 17. 04. 2023 14:24:24 češ da je veliko njenih prijateljev konec koncev znak, da mu je pravzaprav zvesta: »C‘est ce qui doit rasseoir votre âme effarouchée« (Molière 2010, 669), se pravi: »Prav zaradi tega ste lahko pomirjeni«. Prevod izraza »rasseoir l‘âme« z »oči odpreti«, ki ga najdemo pri Vidmarju, je povsem neprimeren. V petem prizoru tretjega dejanja Celimena s hlinjeno prijaznostjo sprejme Arsinoo: »Madame, sans mentir, j‘étois de vous en peine« (Molière 2010, 688). S tem ne reče, da je bila zaskrbljena, pač pa, da se ji je tožilo po njej, kar je naravnost nasprotje tega, kar je pravkar povedala Akastu. V drugem prizoru četrtega dejanja Alcest ogovarja Elianto z besedami: »Ah, faites­moi raison, Madame, d‘une offense / qui vient de triompher de toute ma constance« (Molière 2010, 700). Užaljeni ljubimec ne prosi za pojasnilo, kot je napisal Vidmar, pač pa za maščevanje, kar seveda močno spremeni pomen prizora in junakovega vedenja. Spregovorili bomo še o drugem prizoru prvega dejanja, v katerem se Alcest z Orontom prepira o sonetu. Dramski osebi se vedno ostreje ogovarjata in se poslovita z ironičnim sladko-kislim poklonom: Oronte: […] Je suis votre valet, Monsieur, de ton mon cœur. Alceste: Et moi je suis, Monsieur, votre humble serviteur (Molière 2010, 666). V obeh primerih gre za obstoječo vljudnostno frazo (»Je suis votre valet« / »Je suis votre serviteur«), ki jo lika uporabljata ironično z dodajanjem prislovnega določila oz. pridevnika. Tako v obeh primerih odraža pretirano skromnost, ki jo lahko tolmačimo kot zaničevanje. Alcestov odgovor dokazuje, da je Orontovo ironijo povsem dojel. Slovenski prevajalci so zadnji repliki prizora prevedli različno: Oront: […] Poklon, gospod, od vdanega vam druga. Alcest: In jaz, gospod, sem vaš ponižni sluga (Molière – Vidmar 1947b, 96). Oront: Gospod, pokorni sluga se vam klanja. Alcest: Sprejmite vse izraze spoštovanja (Molière – Javoršek 1994–1995, 13). 142 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 142 17. 04. 2023 14:24:24 Oront: In se, gospod, ponižno klanjam. Alcest: In jaz, gospod, z vsem dolžnim spoštovanjem (Molière – Berger 2010, 55). Prevajalci so ironijo očitno dojeli in jo bolj ali manj uspešno prevedli s po-močjo slovenskih vljudnostnih fraz. Vidmar in Berger sta uspešno ohranila oblikovno podobnost replik. Pri Vidmarju je vzporednost fraz s pomočjo rime in jambskih enajstercev še močnejša, prav tako jasna kot v izvirniku. Odmiki torej niso nepomembni, a so zelo redki. Nasploh sta prevoda Marije Javoršek in Aleša Bergerja glede tega neoporečno točna. Drugače je pri prevajanju nekaterih manj jezikovnih, bolj kulturnozgodovinskih prvin, saj so kot ostanki starejše družbene ureditve težje oprijemljive. 1.2.2 Orontov sonet in Alcestova »ljudska« pesem Mizantrop je zanimiv tudi zato, ker so ga skozi stoletja zelo različno razumeli. To ni presenetljivo, saj obravnava družbene odnose, ki so se z druž- benimi konvencijami in s splošno sprejeto moralo skozi čas močno spremenili. Molière se je norčeval tako iz površnih in hinavskih plemičev kot iz pretirano sovražno razpoloženega Alcesta ter poveličeval Filintovo in Eliantino zmernost; od Rousseaujevih časov naprej pa so gledalci bolj naklonjeni nekonvencionalnemu in neizprosno iskrenemu Alcestu.124 V drugem prizoru prvega dejanja vidimo, kako pride do različnih interpretacij tudi v slovenskih prevodih. Molière v tem prizoru ponazarja to, kar smo prej izvedeli o Alcestovem neskladju s sodobniki. Srečanje med Orontom in Alcestom se prične s pogovorom o prijateljstvu (ki za sogovornika očitno ne pomeni isto), potem pa Oront od Alcesta zahteva, da posluša pravkar spesnjen sonet in o njem pove svoje mnenje. Ko po nekaj bolj vljudnih izjavah Alcest končno izrazi svojo obsodbo, navede primer ljubezenske pesmi, ki je po njegovem okusu. Pri Molièru se pesmi glasita takole: 124 V znamenitem Pismu G. d‘Alembertu o gledaliških predstavah ( Lettre à M. d‘Alembert sur les spectacles, 1758) se Rousseau celo zgraža nad Molièrom, ki je po njegovem osmešil krepost in v pozitivni luči prikazal »prijatelja vseh ljudi«, čigar prizanesljivost »je zelo podobna morali malopridneža«. 143 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 143 17. 04. 2023 14:24:24 Molière: Orontov sonet (Molière 2010, 661, v. 315–318, 321–324, 327–332) L‘espoir, il est vrai, nous soulage Et nous berce un temps notre ennui, Mais, Philis, le triste avantage, Lorsque rien ne marche après lui ! Vous eûtes de la complaisance ; Mais vous en deviez moins avoir, Et ne vous pas mettre en dépense Pour ne me donner que l‘espoir. S‘il faut qu‘une attente éternelle Pousse à bout l‘ardeur de mon zèle, Le trépas sera mon secours. Vos soins ne m‘en peuvent distraire : Belle Philis, on désespère, Alors qu‘on espère toujours. Alcestova pesem (Molière 2010, 664) Si le Roi m‘avait donné Paris, sa grand‘ville, Et qu‘il me fallût quitter L‘amour de ma mie, Je dirais au roi Henri: „Reprenez votre Paris : J‘aime mieux ma mie, au gué ! J‘aime mieux ma mie.“ 144 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 144 17. 04. 2023 14:24:24 Prva pesem je sonet v osemzložnih verzih, ki se drži osnovnih pravil klasične francoske poezije: rime so sorazmerno bogate, izmenično moške in ženske. Shema rim je ABAB/CDCD/EEFGGF, kar pomeni, da sonet ni povsem klasičen (rime v kvartetah so različne, tercini pa ne sestavljajo štiri oklepne rime in končni zaporedni rimi). Vendar nas je pesnik na to že opozoril: »Ce ne sont pas de ces grands vers pompeux / Mais de petits vers doux, tendres et langoureux« (Molière, v. 307). Po vsebini in slogu gre za preciozno pesem v skladu z dobrim okusom 17. stoletja. Molièrov sodobnik Grimarest je zapisal, da je bil Orontov sonet, kot dobra imitacija priljubljene salonske poezije, takratnemu občinstvu zelo všeč.125 Alcestova pesem se močno razlikuje od tovrstnega pisanja že zaradi tega, ker gre za staro ljudsko pesem, ki je Molière ni napisal, ampak samo prevzel. Ne gre za umetniško pesnitev, pač pa za anonimno melodijo iz časov »kralja Henrika« (najbrž gre za Henrika IV.), ki se je prek ustnega izročila ohranila do 17. stoletja. Ljudski značaj pesmi je opazen v lihem številu zlogov v verzih, v menjavanju sedemzložnih in petzložnih verzov v prvih štirih verzih, v asonancah in vzkliku »au gué« na koncu predzadnjega verza (ki ga že najdemo v obliki »ô gai« v srednjeveških pesmih). Po strukturi in asonancah malo spominja na špansko »Coplo« in druge ljudske pesniške oblike. V francoski odrski tradiciji je pesem (ki jo Alcest izreče dvakrat) prvič zapeta, drugič pa le recitirana. Molière je torej ustvaril kontrast med dvema skrajnostma, med konven-cionalnim in izumetničenim sonetom ter pristno, neizumetničeno, a tudi neumetniško ljudsko pesmijo. Nasprotujeta se tudi galantnost 17. stoletja, ki ljubezen pojmuje kot formalno družabno igro, in brezkompromisna Alcestova strast. V tem kontekstu sta oba »pesnika ljubimca« po svoje smešna, čeprav na dva nasprotna načina. 125 »À la première lecture, ils en furent saisis, ils le trouvèrent admirable ; ce ne furent qu›exclamations. Et peu s›en fallut qu›ils ne trouvassent fort mauvais que le Misanthrope fît voir que le sonnet était détestable« (navedeno po: Mongrédien 1965, I, 264). 145 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 145 17. 04. 2023 14:24:24 Molière – Vidmar 1947b, 93: Res up je bežno tolažilo xXxXxxxXx A ŽR (9) bridkost uspava nam lahko; xXxXxXxX B MR (8) bi pa, Filisa nas žalilo, xXxXxXxXx A ŽR (9) če ne bi nič za njim prišlo. xxxXxXxX B MR (8) Bili ste z mano popustljivi, xXxXxxxXx C ŽR (9) da, morda ste bili preveč. XxXxxXxX D MR (8) Preveč bili ste ustrežljivi xXxXxxxXx C ŽR (9) za prazen up in za nič več. xXxXxxxX D MR (8) Če večno čakanje prižene xXxXxxxXx E ŽR (9) v obup željé mi razplamtene, xXxXxxxXx E ŽR (9) mi smrt rešilni bodi cilj. xXxXxXxX F MR (8) Omamnega več nočem strupa, xXxxxXxXx G ŽR (9) Filisa; človek le obupa, xXxXxxxXx G ŽR (9) če mora upati vsevdilj. xXxXxxxX F MR (8) Molière – Vidmar 1947b, 95: Če sam kralj bi mi dajal Pariz, svoje mesto, da bi ljubico izdal, dékle svoje zvesto, mirno kralju bi dejal: Kaj bi Pariz dajal, raje dekle imam, kralj, juhé! raje dékle imam zvesto. Orontov sonet je tako pri Vidmarju kot Molièru klasičen sonet. Slovenska različica je sestavljena iz osemzložnih oziroma devetzložnih verzov, kjer se menjavajo ženske in moške rime. Kot v izvirniku se rime tercin razporejajo po shemi EEF/GGF. Vsebinsko prav tako sledi francoskemu besedilu: pre-cioznost občutimo pri besedišču, čeprav ni posebno poudarjena. Nasprotno Alcestova pesem vsebuje ljudske elemente, ki sledijo značilno-stim francoskega besedila: vzklik »juhé«, ponovitev verza na koncu in prosti 146 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 146 17. 04. 2023 14:24:24 ritem. Od klasične poezije ostane le kombinacija šestzložnih verzov z mo- ško rimo in sedemzložnih verzov z žensko rimo. Molière – Javoršek 1994–1995, 10–11: Z upanjem se v vsak nov dan prebudim, XxxxXXXxXx A (10) da najdem te in te dobim; xXxxxxXx A (8) z upanjem vsak večer zaspim, XxxXxXxX A (8) da v sanjah odkrijem, kako te dobim. xXxxXxxXxxX A (11) Up na up rodi le obup, XxXxXxxX B (8) da upam si piti te ljubezni strup; xXxxXxxxXxX B (11) naj te kot ptice nedolžne ne pogubim, xxxXxxXxxxXx C (12) z upom v obupu te znova rotim. XxxXxxXxxX C (10) Nada – ali imaš me rada XxXxxXxXx D (9) ali pa mi končno povej, XxxxXxX E (8) da zame ni sreče v ljubezni tej. xXxXXxxXxX E (11) Nada – ali imaš me rada XxXxxXxXx D (9) ali pa mi končno povej, XxxxxXxX E (8) da zame ni sreče v ljubezni tej. xXxXXxxXxX E (11) Javoršek (str. 12) Če bi kralj Pariz mi dal, xxXxXxX A (7) svoje lepo mesto XxXxXx B (6) pa zato naj bi izdal XxXxxxX A (7) ljubljeno nevesto, XxxxXx B (6) rekel kralju bi: Vladar, XxXxxxX C (7) meni ni Pariza mar, XxxxXxX C (7) raje svojo ljubo imam, XxXxXxXx D (8) raje jo imam. XxXxX D (5) Očitno je, da je nasprotje med pesnitvama Marija Javoršek razumela drugače, prav nasprotno od Vidmarja: v Orontovem sonetu so številne oblikovne napake tako pri rimah kot v številu zlogov in ritmu. Vsebina je ponekod res preciozna (v drugi kvarteti), a drugje groba poenostavitev. 147 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 147 17. 04. 2023 14:24:24 Druga tercina je le ponovitev prve, kar je občuten odmik od izvirnika. Orontov sonet ni samo amaterski, marveč celo začetniški. Ni imitacija, temveč groteskna karikatura. V nasprotju s sonetom je prevod Alcestove ljudske pesmi pesniško dosti bolj dodelan. Rime so bogate, štiri prve so prestopne, štiri zadnje pa zaporedne. Verzi so krajši, a regularni, če izvzamemo zadnja dva. Ljudski značaj pesmi morda vidimo v končni ponovitvi in razširjeni uporabi trohejskega ritma na začetku verzov, ki ji daje odločnost, energijo, ki močno odstopa od jambskega ritma soneta. Opozicija jamb : trohej bi lahko bila zanimiva, a tu ne pride tako do izraza, saj je ne podpirata ne besedišče ne slog. Preprostost in ljudskost Alcestove pesmi sta bistveno manj očitni kot pri Molièru. V prevodu Marije Javoršek je Oront smešen, ošaben pesnikun, Alcest pa ljubitelj iskrenosti in resnicoljubnosti, kar ni v skladu z Molièrovim namenom. Morda se je prevajalka za to odločila, ker je bil njen prevod namenjen Jovanovićevi posodobljeni predstavi (na kar kaže to, da se omemba »kralja Henrika« v prevodu ne pojavi). Za današnje občinstvo je Oront verjetno res bolj smešen lik kot Alcest. Kakorkoli že, gre za povsem drugačno tolmačenje prizora, za priredbo in ne samo za prevod Molièrovega prizora. Molière – Berger 2010, 54. Up resda nas tolaži (7) in včasih tudi nas krepi, (8) a kaj, če sladki laži, (7) ko upaš prav nič ne sledi. (8) Z menoj ste bili mili, (7) bili ste skorajda preveč, (8) čemú ste se trudili (7) in dali up mi, pa nič več? (8) Če moram koprneti (7) vso dolgo večnost strt, (6) mi raje ni živeti, (7) 148 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 148 17. 04. 2023 14:24:24 je bolj prijazna smrt. (6) Vi, Filija, ste moja bol: (8) da upam le, mi ni dovolj. (8) Molière – Berger 2010, 55. Če kralj bi mi podaril Pariz, veliko mesto, jaz pa zato bi moral pustiti ljubo nevesto, tako bi rekel kralju: »Pariz kar sam imej jaz svojo imam nevesto, bolj ljubim jo, ohej!« Berger se je odločil podobno kot Vidmar (in torej tudi kot Molière). Orontov sonet je napisan v istem slogu kot navadne replike, le da v krajših verzih; vsebinsko je preciozen, a ne bolj kot izvirnik. V Alcestovi pesmi najdemo številne elemente ljudskega značaja. Končni »ohej« je dobra ustreznica francoskemu vzkliku »au gué«. Po besedišču je pesem za spoznanje bolj preprosta in zato smešna kot pri Vidmarju oz. Molièru. Poleg tega je vzklik »ohej« prestavljen na konec zadnjega – in ne predzadnjega – verza, kar ljudskost besedila še bolj poudarja. Vendar temeljni kontrast med sonetom in Alcestovo pesmijo ostane enak kot v izvirniku, kar je – kot smo že povedali – v tem prizoru bistveno. 1.2.3 Pojmovanje izobrazbe in ljubezni Na dveh mestih se Molièrovo besedilo nanaša na specifično pojmovanje izobrazbe in ljubezni, ki se ne pojavlja v enaki meri v vseh slovenskih prevodih. Tretje dejanje se prične s pogovorom med Akastom in Klitandrom, med markizoma, ki dvorita Celimeni. Akast razlaga, zakaj je zadovoljen sam s seboj: izvira iz ugledne družine, je pogumen, pameten in čeden. O lastni pameti spregovori v naslednjih verzih: 149 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 149 17. 04. 2023 14:24:24 Pour de l‘Esprit, j‘en ai sans doute, et du bon goût À juger sans Étude et raisonner de tout, À faire aux Nouveautés, dont je suis idolâtre, Figure de Savant sur les Bancs du Théâtre, Y décider en Chef et faire du Fracas À tous les beaux Endroits qui méritent des Has (Molière 2010, 684). Mnenje, da je plemičem znanje tako rekoč prirojeno, se večkrat pojavlja v Molièrovih komedijah, zlasti v Smešnih preciozah (1659) in Žlahtnem me­ ščanu (1670). Med Akastovim bahavim govorjenjem se prikaže Molièrova ironija: mladi plemiči so prepričani, da jim rojstvo prinaša vse, tudi izo-brazbo in poznavanje umetnosti. Izrazi »juger sans étude et raisonner de tout«, »faire figure de savant« in »faire du fracas« so dvoumni, saj jih lahko razumemo tudi pejorativno. Za te težavne verze so slovenski prevajalci našli naslednje rešitve: Duha kajpak imam, okus takisto, da vse lahko presojam brez težav, da o novostih, ki ves vnet sem zanje, v klopeh na odru prvi sem sodnik, da strokovnjaško cenim, dvigam vik pri mestih, ki zaslužijo priznanje (Molière – Vidmar 1947b, 109). Okus in um – kar nekaj ju imam, o vsem na pamet sodim in vse znam. O vseh novostih, ki sem zanje vnet, razsojam z odra kakor kak profet. Pri vsem sem glavni in zatulim vedno, kjer delo se priznanja zdi mi vredno (Molière – Javoršek 1994–1995, 24). 150 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 150 17. 04. 2023 14:24:24 Duhá imam, mendá, in rafinmaja, da jasno mi je vse od spredaj in od zadaj; premiere obožujem, v prvi klopi tako rekoč razsojam o novostih: učeno gledam, če pa je zabavno, na vse glas vzklikam »bravo!«, »bravo« (Molière – Berger 2010, 60). Josip Vidmar je ironijo očitno spregledal, Aleš Berger pa jo je še poudaril, tako da je dramska oseba naravnost groteskna. Samo prevod Marije Javor- šek ohranja ironijo v podobni meri, kot je v izvirniku, četudi so slovenski izrazi (»na pamet soditi«, »kakor kak profet« in »zatuliti«) manj dvoumni kot Molièrovi in zato delujejo bolj smešno. V 17. stoletju je še vedno znano Platonovo pojmovanje ljubezni, ki v lju-bimcih vidi sorodni duši, ki se najdeta po dolgem iskanju. Elianta opaža, da to ne velja za Alcesta in Celimeno, ki očitno nista drug drugemu po naravi usojena: Cela fait assez voir que l‘amour dans les cœurs N‘est pas toujours produit par un rapport d‘humeurs ; Et toutes ces raisons de douces sympathies Dans cet exemple-ci se trouvent démenties (Molière 2010, 698). V slovenskih prevodih se navedba starodavnega pojmovanja ljubezni pojavi takole: To kaže, da ljubezen ne nastaja le tam, kjer se značaj z značajem vglaša. Vsi ti izvori sladke simpatije so s to strastjo postavljeni na laž (Molière – Vidmar, 121). 151 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 151 17. 04. 2023 14:24:24 Dokaz, da čustvo slepo nas zavaja, ker druži dva različnega značaja. Vse, kar velja za nagnenje med dvema, se s temle parom prav nič ne ujema (Molière – Javoršek 1994–1995, 34). Kar kaže, da ljubezen, če je prava, ni vselej stvar sorodnega značaja, in njun primer kot lažne nam razkrije površne vzroke nežne simpatije (Molière – Berger 2010, 64). Vidmarjev prevod je najbližji izvirniku in sorazmerno jasno izraža pogla-vitno idejo. Berger se na videz malo oddaljuje od Molièrovega besedila, vendar gotovo najjasneje razkrije ozadje Eliantine misli. V prevodu Marije Javoršek omemba Platonovega pojmovanja pride premalo do izraza in jo je mogoče v prvih dveh verzih celo napačno tolmačiti. 8.3 Do polnovrednih literarnih značajev: primer Alcesta Razmišljajoč o lastnem prevodu se Aleš Berger (2005, 199) sprašuje: »So osebe, se pravi, njihov jezik, do pravšnje mere razplastene? Se Alcest, ljudomrznik od njih dovolj odraža?« Čeprav imajo vsi liki v Mizantropu specifičen jezik, je glavni junak resnično v nasprotju z vsemi drugimi. Alcestova govorica se močno razlikuje od drugih predvsem zato, ker je iz nje razvidna hipertrofija junakovega jaza. Veliko njegovih stavkov se začne s prvo osebo ednine in z glagolom, ki izraža voljo oz. osebno stališče. To specifiko so vsi trije prevajalci upoštevali in dosledno prevedli. Sicer pride prva oseba ednine manj do izraza v prevodu kot v izvirniku, kar je razumljivo, saj so osebni zaimki v slovenščini najpogosteje kar izpuščeni, medtem ko se v francoščini zmeraj pojavljajo. Glagoli volje in osebnega stališča so prav tako ustrezno prevedeni. Glede tega je Bergerjev prevod morda bolj inventiven, saj ponudi najraznovrstnejšo paleto izrazov. 152 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 152 17. 04. 2023 14:24:24 Junakova specifična govorica pa ni edina težava, s katero se mora prevajalec spopasti. Alcest je izredno kompleksna dramska oseba, ki so jo skozi stoletja zelo različno razumeli, zato si moramo ogledati, kateri odmiki v slovenskih prevodih škodujejo enotnosti Alcestovega značaja.126 1.3.1 »Zaljubljeni melanholik« V izdaji iz leta 1666 in že prej v uradnem kraljevem dovoljenju nosi drama podnaslov »Zaljubljeni melanholik« (»LʼAtrabilaire amoureux«). S tem izrazom nas Molière med drugim opozarja na patološki izvor Alcestovega vedenja, saj je po stari zdravstveni teoriji človek, ki se mu proizvaja in nabira preveč žolča, nagnjen k nagli jezi. Beseda »melanholik«, ki označuje duševnega bolnika, nas po svoji etimologiji spominja na to teorijo, v katero so v 17. stoletju ljudje še verjeli. Zato se v Molièrovi komediji večkrat pojavljajo navedbe žolča oz. bolezenskega izvora Alcestovega vedenja, ki morajo ostati v slovenskem prevodu. V prvem prizoru Alcest svojo jezo na ljudi opisuje takole:127 Mes yeux sont trop blessés, et la cour et la ville Ne m‘offrent rien qu‘objets à m‘échauffer la bile : J‘entre en une humeur noire, et un chagrin profond, Quand je vois vivre entre eux les hommes comme ils font (Molière 2010, 651). Navedba »žolča« (»la bile«) in izraz »humeur noire«, ki v tem kontekstu pomeni »mračno razpoloženje«, a bi se lahko prav tako nanašal na žolč (dobesedno »črna telesna tekočina«), očitno spominjata na melanholijo oz. bolezen. Nobeden od prevajalcev ni ohranil obeh izrazov: 126 O recepciji dramske osebe skozi stoletja glej: Jauss 1983, 317–322. Sicer pa se večina prispevkov, ki so izšli v Gledališkem listu ob zadnji uprizoritvi Mizantropa v Ljubljani (sezona 1999–2000, št. 8), osredotoči prav na kompleksnost Alcestovega značaja (glej članke Mladena Dolarja, Sama Kutoša in Andreja Capudra). 127 Podčrtala avtorica knjige. Znak [Ø] opozarja na popolno izpustitev pomembnega elementa. 153 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 153 17. 04. 2023 14:24:24 Ranil sem si oči s posvetno rabo; mesto in dvor mi vzbujata le srd; globoko sem ogorčen in potrt, ko zrem ljudi, kako žive med sabo (Molière – Vidmar 1947b, 86). [Ø] Ah, kamor se ozrem, trpe oči, na jetra grejo mi vse te stvari; vse bolj zlovoljen sem, vse bolj otožen, ker s to drhaljo naj živim obkrožen […] (Molière – Javoršek 1994–1995, 5). Oči sta mi ranila dvor in mesto, karkoli vidim, mi razneti jezo. Ko zrem ljudi, kakor živijo, zapadem v črnasto melanholijo […] (Molière – Berger 2010, 52). Vidmar je obe navedbi opustil, medtem ko se je v kasnejših prevodih ena obdržala. Marija Javoršek je za prvi izraz našla zanimivo slovensko ustreznico, saj idiomatizem »iti na jetra« pomensko ustreza francoski frazi »échauffer la bile« in se hkrati nanaša na telesne posledice jeze. Aleš Berger je »humeur noire« prevedel kot »črnasto melanholijo«, kar je manj posreče-no (nanaša se samo na duševno stanje, ne pa tudi na telesne motnje), a kljub temu ohranja barvno označbo. Pozneje se v besedilu omemba melanholije kot bolezenskega stanja pojavlja še petkrat: a Je ris des noirs accès où je vous envisage (Molière 2010, 651). S smehljajem slušam črne tožbe te (Molière – Vidmar 1947, 86). [N]a smeh mi gre ob misli, kaj vas čaka (Molière – Javoršek 1994–1995, 5). Naj vašim črnim mislim se posmejem (Molière – Berger 2000, 52). 154 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 154 17. 04. 2023 14:24:24 b Je vous dirai tout franc que cette maladie, Partout où vous allez donne la comédie (Molière 2010, 651). [P]ovem iskreno vam, da ta manija se zdela družbi bo samo zabavna (Molière – Vidmar 1947, 87). [O]dkrito vam povem, da ta bolezen le cirkus bo izzvala, dvor bo jezen (Molière – Javoršek 1994–1995, 5). [N]aj bom odkrit: obsedenost se vaša vse bolj v komedijo sprevrača (Molière – Berger 2000, 52). c Mon flegme est philosophe autant que votre bile (Molière 2010, 653). [M]oj mir je filozofski kot vaš srd (Molière – Vidmar 1947, 88). [Ø] […] da jaz sem filozof, v vas žolč kipi (Molière – Javoršek 1994– 1995, 5). […] in moja flegma, če jo gledam filozofsko, veljá prav toliko kot vaša žolčnost (Molière – Berger 2000, 52). d De vos façons d’agir je suis mal satisfait ; Contre elles dans mon cœur trop de bile s’assemble (Molière 2010, 667). Ravnanje vaše se mi zdi nevredno; preveč nevolje v mojem srcu drami (Molière – Vidmar 1947, 98). [Ø] 155 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 155 17. 04. 2023 14:24:25 To, kar počenjate, mi ne ugaja; ta vaš način do jeter me pretresa (Molière – Javoršek 1994–1995, 15). Obnašate se neopravičljivo; hudo nevšeč mi vaše je ravnanje (Molière – Berger 2000, 56). [Ø] e Allez-vous en la voir, et me laissez enfin Dans ce petit coin sombre avec mon noir chagrin (Molière 2010, 715). Pojdite sami, mene pa pustite v ta temni kot in k moji črni boli (Molière – Vidmar 1947, 91). Pojdite; sam počakam, da se vrne, v temi in v družbi bolečine črne (Molière – Javoršek 1994–1995, 44). Pojdite sami, in še jaz na samem naj s svojo črno žalostjo ostanem (Molière – Berger 2000, 69). Kot je razvidno iz primerjave prevedkov, noben prevajalec dosledno ne ohranja navedbe bolezenskega izvora ljudomrzništva. Le Filintova diagno-za, da gre za »bolezen« (v primeru b), in Alcestova omemba »črne žalosti« (»noir chagrin«) se v različnih oblikah pojavljata v vseh treh prevodih. Rde- ča nit, pri Molièru večkratna omemba črne barve in žolča, je torej v slovenskih prevodih veliko manj izrazita kakor v izvirniku. 1.3.2 Predstavnik zastarele morale Kar se tiče družbenih odnosov, je Mizantrop nastal v tranzicijskem obdobju. Po smrti Henrika IV. je Nicolas Faret v knjigi Poštenjak ali kako ugajati dvoru ( L’Honnête homme ou l’Art de plaire à la cour, 1630) po Montaignovih idejah uveljavil ideal zmernega, uglajenega plemiča. Kot sta opazila pisatelja Méré in La Bruyère, se je to pojmovanje lepega vedenja okrog leta 1670 156 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 156 17. 04. 2023 14:24:25 spremenilo. Videz in mondenost sta v ospredju in utegneta nadomestiti resnično moralnost. Kot smo že povedali, se Molière v Mizantropu norčuje iz vseh skrajnosti, ne samo iz licemerstva in površnosti dvorjanov, ampak tudi iz Alcestove neracionalne in jalove jeze na vse ljudi. V komediji sta predstavnika kreposti in modrosti diskretna in zmerna Filint in Elianta, literarni osebi, ki si prizadevata za srečo drugih, na koncu pa sama najdeta srečo. Mizantrop se zavzema za ideal individualne kreposti in časti, ki ni kompa-tibilen s sodobnim družbenim življenjem. V tem smislu ni samo neozdra-vljiv melanholik in ljudomrznik, pač pa tudi predstavnik zastarele morale, ki se ne more in noče prilagoditi sodobnemu času. Zlasti v prvem prizoru prvega dejanja Filint in Alcest omenjata starodavni ideal »moža časti«, ki ugaja Alcestu, v nasprotju s sodobnim družbenim vedenjem: Ideal »moža časti«/Sodobno družbeno vedenje128 Molière 2010 Molière – Vidmar Molière – Javoršek Molière – Berger 1947 1994–1995 2000 Homme d'honneur kdor čast pozna (84) mož, ki da kaj na kdor časten je (51) (648) čast (3) Homme d'honneur mož nravi čestite kdor je kaj moža (3) Ø (649) (85) ces Vices du Temps kot ves vek (85) Ø modni greh (51) (649) Mérite (649) zasluga (85) zasluga (4) Ø votre austère vaši strogi časti (87) Ø prevzvišeno merilo Honneur (650) (51) les Mœurs du o sveta nravih (87) navade ljudi (5) Ø Temps (651) les Mœurs d›à nravem sodobnim to, kar svet ima zdaj Današnja moda (53) présent (656) (90) v čisli (8) le Vice du Temps grehota, ki čas slabost, ki v našem Ø (724) in svet sta z njo času je lastna vas [Celimeno] mladosti (49) zastrupila (141) Homme d'honneur časten mož (142) mož časti (50) časten človek (72) (726) 128 Neupoštevanja velikih začetnic ne bomo komentirali, ker si vse francoske izdaje niso enotne in tako ne vemo, katero izdajo Molièrovega izvirnika so slovenski prevajalci uporabili pri svojem delu. 157 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 157 17. 04. 2023 14:24:25 Poleg tega Alcest dvakrat izrecno primerja stare in sodobne čase v dveh verzih, ki se rimata: Cette grande roideur des vertus des vieux âges Heurte trop notre siècle et les communs usages (Molière 2010, 653). Le méchant goût du siècle, en cela, me fait peur. Nos pères, tous grossiers, l‘avaient beaucoup meilleur (Molière 2010, 664). Te verze so slovenski prevajalci pravilno prevedli; le pri Vidmarju se – zaradi drugačnega zaporedja rim – verza ne rimata. Kot je razvidno iz tabele, Josip Vidmar, ki zvesto sledi izvirniku, ohranja vse omembe nasprotujočih si časov. Marija Javoršek in Aleš Berger sta pri tem manj dosledna, tako da so pri njiju omembe politično-moralnega ozadja komedije manj opazne. Pri drugih dramskih osebah najdemo tudi nekatere večje odmike, vendar odstopanje nikjer ni tako očitno kot pri Alcestu, junaku, ki se je sam izobčil iz družbe in ki je zato najbolj atipičen. Ko se spominja lastnega prevajanja Mizantropa, se Aleš Berger (1999) čudi številčnosti možnih prevedkov: »In koliko variant ene samcate replike; koliko mogočosti, ki se za hip pokažejo, pa so potem za zmerom opuščene!« Ta izjava se po analizi treh slovenskih prevodov tega dela izkaže za ve-rodostojno. Molièrov Mizantrop je dejansko zelo zahtevno besedilo, pravi izziv za prevajalce. Največje preglavice povzroča razmerje med zahtevno pesniško obliko drame in njenim vsebinskim bogastvom, druge težave pa nastajajo pri prevajanju besedišča in nekaterih kulturnozgodovinskih elementov ter pri upoštevanju specifičnosti glavnega junaka Alcesta. Zlasti na jezikovni in oblikovni ravni se trije slovenski prevodi Mizantropa med sabo močno razlikujejo. Sklep drugega poglavja je enak sklepu prvega: Aleš Berger je najbolj zadel smisel Molièrove drame ter našel sprejemljiv kompromis med dramsko učinkovitostjo, strogo verzificirano obliko in vsebino. 158 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 158 17. 04. 2023 14:24:25 2 Najnovejša prevajalska strategija pri prevajanju Molièrovih vélikih komedij v verzih: LʼÉcole des femmes S tem poglavjem začasno zaključujemo razpravo o oblikovnih rešitvah, ki so jih našli slovenski prevajalci Molièra, zlasti tisti, ki so se ukvarjali s prevajanjem komedij v verzih. S to problematiko se je že v 21. stoletju soočal Primož Vitez, ko je poleg komedij v prozi129 prevedel komediji Tartuffe (leta 2003 za SNG Nova Gorica) in LʼÉcole des femmes (leta 2020 za SNG Maribor). Gre za komediji, ki sta bili že trikrat ali celo štirikrat prevedeni in ju je nekaj let poprej po načelu, ki smo ga opisali v prejšnjem poglavju, prevedel Aleš Berger. Oglejmo si, kako si sledijo oblikovne rešitve v vseh treh prevodih komedije LʼÉcole des femmes. Komedija Šola za žene (LʼÉcole des femmes), ki jo je leta 1662 napisal Jean- -Baptiste Poquelin oz. Molière, je mejnik v dramatikovem opusu, saj se z njo uvaja v ustvarjanje velike komedije v verzih, ki jo je okrog leta 1630 izoblikoval Corneille, in z občinstvom vzpostavi nov odnos. Šola za žene je komedija, ki je žela največji uspeh, a prav tako sprožila niz burnih polemik, saj obravnava ključno in kočljivo vprašanje v francoski družbi 17. stoletja: položaj žensk. Gre torej za ključno delo tako v Molièrovi karieri kot v evoluciji komedije na splošno (Teulade 2013, 65–68). Do danes so nastali trije slovenski prevodi Šole za žene. Prvi je delo že omenjenega Josipa Vidmarja in je nastal leta 1940. Dvakrat je izšel pri založbi DZS, prvič v prvi knjigi Molièrovih Izbranih del (1947) in drugič v drugi knjigi Del (1972). Do konca 20. stoletja so ga uprizorili na vseh večjih slovenskih odrih.130 Drugi prevod, ki ga je izdelal prav tako prekaljeni prevajalec Aleš Berger, je bil uprizorjen leta 2003 v Ljubljani (SNG Drama). Tretji prevod je delo univerzitetnega profesorja francoskega jezikoslovja in prevajalca francoske književnosti Primoža Viteza ter je bil leta 2020 uprizorjen v Mariboru (SNG). Zadnja prevoda sta bila objavljena samo v gledališkem listu predstave. 129 Don Juan ali kamnita gostja (2003), Scapinove zvijače (2005), Plemeniti meščan (2006). 130 Za podrobnosti gl. Kalan Kumbatovič 1975. 159 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 159 17. 04. 2023 14:24:25 2.1 Splošna načela V LʼÉcole des femmes se izmenjavajo dialogi z dramatično in komično funkcijo ter monologi z narativno in psihološko funkcijo.131 V nadaljevanju bomo analizirali 19 verzov znane tirade iz drugega dejanja, v kateri Agnès Arnolphu opisuje Horacijeve prve obiske, odlomek dialoga med glavnima junakoma in 8 začetnih verzov Chrysaldove tirade o Arnolphovem nerazu-mnem strahu pred žensko nezvestobo:132 484 Elle est fort étonnante, // et difficile à croire. A 485 J‘étais sur le balcon // à travailler au frais, B 486 Lorsque je vis passer // sous les arbres d‘auprès B 487 Un jeune homme bien fait, // qui, rencontrant ma vue, C 488 D‘une humble révérence // aussitôt me salue: C 489 Moi, pour ne point manquer // à la civilité, Č 490 Je fis la révérence // aussi de mon côté. Č 491 Soudain il me refait // une autre révérence; D 492 Moi, j‘en refais de même // une autre en diligence; D 493 Et lui d‘une troisième // aussitôt repartant, E 494 D‘une troisième aussi // j‘y repars à l‘instant. E 495 Il passe, vient, repasse, // et toujours de plus belle F 496 Me fait à chaque fois // révérence nouvelle; F 497 Et moi, qui tous ces tours // fixement regardais, G 498 Nouvelle révérence // aussi je lui rendais: G 499 Tant que, si sur ce point // la nuit ne fût venue, H 500 Toujours comme cela // je me serais tenue, H 501 Ne voulant point céder, // ni recevoir l‘ennui I 502 Qu‘il me pût estimer // moins civile que lui. I (Molière 2010, 423–424) AGNÈS. 578 Il m’a pris le ruban // que vous m’aviez donné. A 579 À vous dire le vrai, // je n’ai pu m’en défendre. B 131 Gl. Conesa 1992, 30. »Le plus souvent, le récit revêt une finalité dramatique que le simple relation des faits, et le contenu narratif n’a qu’une importance secondaire par rapport aux informations relatives à l’état d’esprit du locuteur que nous livre l’individualisation de l’écriture.« 132 V nadaljevanju bomo uporabljali naslednje simbole in okrajšave: v. = verz; // = cezura; / = sekundarna pavza; m. r. = moška rima; ž. r. = ženska rima; as. = asonanca, dv. as. = dvojna asonanca; (število zlogov); X / x = naglašen/nenaglašen zlog. 160 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 160 17. 04. 2023 14:24:25 ARNOLPHE, reprenant haleine. 580 Passe pour le ruban. // Mais je voulais apprendre B 581 S’il ne vous a rien fait // que vous baiser les bras. C AGNÈS. 582 Comment ? est-ce qu’on fait // d’autres choses ? ARNOLPHE. Non pas. C 583 Mais pour guérir du mal // qu’il dit qui le possède, Č 584 N’a-t-il point exigé // de vous d’autre remède ? Č AGNÈS. 585 Non. Vous pouvez juger, // s’il en eût demandé, D 586 Que pour le secourir // j’aurais tout accordé. D (Molière 2010, 428) 1228 C’est un étrange fait, // qu’avec tant de lumières, A 1229 Vous vous effarouchiez // toujours sur ces matières, A 1230 Qu’en cela vous mettiez // le souverain bonheur, B 1231 Et ne conceviez point // au monde d’autre honneur. B 1232 Être avare, brutal, // fourbe, méchant et lâche, C 1233 N’est rien, à votre avis, // auprès de cette tache ; C 1234 Et, de quelque façon // qu’on puisse avoir vécu, Č 1235 On est homme d’honneur // quand on n’est point cocu. Č (Molière 2010, 457) Kakor smo opazili že v prejšnjem poglavju, je Molière v skladu s francosko poetiko 17. stoletja L’École des femmes napisal v klasičnem aleksandrincu in upošteval že omenjena pravila: klasični ritem s središčno cezuro oz. s premoroma na šestem in končnem zlogu, zaporedne rime ter zaporedje dvojic moških in ženskih rim. Rime so večinoma t. i. »rimes suffisantes« (se pravi, da se rimata dva zvočna elementa, soglasnik in samoglasnik), le redko bogate (ni primera v odlomku) ali revne (v. 493–494). Poleg tega se Molière izogiba verznemu prestopu (t. i. »enjambement«). L’École des femmes je torej primer francoske klasične drame v verzih. 161 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 161 17. 04. 2023 14:24:25 Enako kot pri prevajanju Le Misanthrope je Josip Vidmar za glavnino besedila komedije izbral »klasični« jambski enajsterec, zato njegove prevajalske rešitve ne bomo podrobneje predstavili. V tem poglavju nas bo zanimalo, kakšna sta po obliki sodobna prevoda Šole za žene. 2.1.1 Aleš Berger Pri prevajanju te komedije je Aleš Berger izbral verzifikacijski sistem, ki ga je že leta 2000 preizkusil pri prevajanju Le Misanthrope. Bilo je nenavadno, več kot osupljivo. xXxxxXxxxxxXx A dv. as. (13) Šivala na balkonu sem, da vdihnem zraka, xXxxxXxxxXxXx B dv. as. (13) ko spodaj je mladenič, čeden, prikorakal xXxxxXxXxxxXx B dv. as. (13) in se, ko sva se srečala s pogledom, xxxxxXxxxXx C dv. as. (11) poklonil vljudno, brez besede, nemo. xXxXxxxXxXx C dv. as. (11) Želeč pokazati, da vem, kaj je olika, xXxxXxxXxxxXx Č dv. as. (13) sem se enako zadržano poklonila. xxxXxxxXxxxXx Č dv. as. (13) Na lepem on še enkrat se prikloni xXxXxXxxxXx D dv. as. (11) In jaz odzdravim, z gibom, mu takojci; xxxXxXxxxXx D dv. as. (11) še tretjič zdaj se rahlo upogibne xXxxxXxxxXx E dv. as. (11) in vrnem z isto mero mu olike. xXxXxXxxxXx E dv. as. (11) Odide, pride, hodi gori doli xXxXxXxXxXx F dv. as. (11) in zmeraj bolj globoko se pokloni; xXxxxXxxxXx F dv. as. (11) jaz pa strmim znad svojega šivanja xxxXxXxxxXx G dv. as. (11) in tudi se mu vsakokrat poklanjam, xXxxxXxXxXx G dv. as. (11) in če se ne bi kmalu zvečerilo, xxxxxXxxxXx H dv. as. (11) bi klanjala se še naprej marljivo, xXxxxxxXxXx H dv. as. (11) boječ se, da sicer me doleti očitek, xXxxxXxxxXxXx I dv. as. (13) kako slabo poznam olikane manire xXxXxXxXxxxXx I dv. as. (13) (Molière – Berger 2003, 30). AGNEZA Vzel mi je trak, darilce vaše. XxxXxXxXx A dv. as. (9) Branila sem se, a je bil premočen. xXxxxxxXxXx B dv. as. (11) ARNOLF Naj bo za trak. A zvedeti še hočem, xxxXxXxxxXx B dv. as. (11) če res pri roki je s poljubi nehal. xXxXxxXxXx C dv. as. (10) 162 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 162 17. 04. 2023 14:24:25 AGNEZA Kako? Se to še kje drugje počenja? xXxxxxxXxXx C dv. as. (11) ARNOLF Seveda ne. Ampak, ko ga je vse bolelo, xXxxXxxxxXxXx Č dv. as. (13) morda je prosil za še kakšno dobro delo? xXxXxxxXxXxXx Č dv. as. (13) AGNEZA Ne ni. A če bi terjala bolezen, xxxxxxXxxXx D dv. as. (11) bi vse storila, da mu je odleže. xXxXxxxxxXx D dv. as. (11) (Molière – Berger 2003, 31). Nasploh ste zmerni; le kaj s takšno ihto xXxXxxxXxXx A dv. as. (11) se bodete izključno z rogatinstvom, xXxxxXxxxXx A dv. as. (11) kot da bi ves svet neprenehno xxxxXxxXx B dv. as. (9) ukvarjal se le s tem problemom. xXxxxXxXx B dv. as. (9) Če kdo je skop, surov, hudoben, xXxXxXxXx C dv. as. (9) vam je kljub vsemu še nekako znosen; xxxXxxxXxXx C dv. as. (11) za vas je argument, da je kdo časten, xXxxxXxxxXx D dv. as. (11) izključno to, da ni rogatec. xXxXxxxXx D dv. as. (9) (Molière – Berger 2003, 39). Enako kot pri Le Misanthrope dolžina verza večinoma niha med 11 in 13 zlogov, vendar srečamo tudi nekaj devetercev. Glede ritma si prevajalec prizadeva, da bi bil čim bolj jambski; srečamo tudi klasične jambske enajsterce (»še tretjič zdaj se rahlo upogibne / in vrnem z isto mero mu olike« in polovica verzov tretjega odlomka). Ritem celotnega prevoda je tudi tu občutno svobodnejši kot v Vidmarjevem prevodu; zato Boris A. Novak (1999–2000, 81) govori o »sproščenem jambskem ritmu«. Kakor smo že videli, je Berger rime nadomestil z dvojnimi asonancami, ki bralcu povsem zadovoljivo dajejo občutek, da posluša dramo v verzih. Čeprav najdemo tudi oblike, ki sodobnemu občinstvu zvenijo zastarelo (»želeč«, »takojci«, »boječ se«), je govorica literarnih likov precej bližje tako sodobnemu igralcu oz. igralki kot sodobnemu občinstvu. Vsebinsko je prevod zvest izvirniku. Le v drugem odlomku je zadnja dekle-tova izjava manj dvoumna kot v francoščini, saj se glagol »accorder« uporablja v besedni zvezi »accorder ses faveurs à quelqu‘un« – »predati se komu«. Berger je torej izbrisal spolno konotacijo, ki je bila – kot kažejo takratne 163 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 163 17. 04. 2023 14:24:25 kritike – očitna že občinstvu 17. stoletja. Čeprav je na videz manj dobeseden, je prevod tretjega odlomka v skladu z avtorjevim namenom in dobro izpostavlja junakov paradoksalen pogled na pojem »časti«. 2.1.2 Primož Vitez V primerjavi s predhodnikom gre Primož Vitez korak naprej v smer svobodnejše oblike: Nenavadna zgodba je, ne boste mi verjeli. xxXxXxxxXxxxXx (14) Delala sem na balkonu, v senci, XxxxxxXxxXx (11) in vidim, da nekdo prihaja mimo. xXxxxXxXxXx (11) Mlad moški, čeden – ga zagledam, XXxXxxxXx (9) me pozdravi in se mi prikloni. xxXxxxxxXx (9) In jaz, ker vem, kaj se spodobi, xXxXxxxXx (9) se mu priklonim tudi sama. xxxXxxxXx (8) Nakar – sledi poklon še enkrat xxxXxXxXx (9) in jaz seveda isto naredim. xXxXxXxxXx (10) Potem – se mi prikloni tretjič xXxxxXxXx (9) in tretjič se priklonim jaz nazaj. xXxxxXxXxX (10) Pa gre, se vrne, gre in vsakokrat xXxXxXxXxx (10) se mi še bolj priklanja – in kaj - xxxXxXxxX (9) se vljudno klanjam tudi jaz. xXxXxXxX (8) In tako naprej, če ne bi padla noč, xxXxXxxxXxX (11) bi v nedogled menjavala poklone: xxxXxXxxxXx (11) ne bi odnehala, ker točno vem, xxxXxxxXxX (10) kako se streže tem stvarem. xXxXxxxX (8) (Molière – Vitez 2019, 35). AGNES Vzel mi je tisti robec, ki ste mi ga dali. XxxxXxXxxxxxXx (14) Sem mu branila, pa je močen, se ni dal. xxxXxxxXxxxX (12) ARNOLF Dobro, robec. Me zanima, če vas je poljubil XxXxxxXxxxxxXx (14) še kam drugam kot na to roko. xXxXxxxXx (8) AGNES Bi me lahko še kam? xxxXxXxXxxxx (12) 164 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 164 17. 04. 2023 14:24:25 ARNOLF Seveda ne, kje pa. Ampak za tiste svoje smrtne rane XxxXxXxXxXx (11) je najbrž hotel še kakšna zdravila. xXxxXxxXxxXx (12) AGNES Ne, Vam pa povem: če bi me prosil, xxxxXxxxXx (8) bi mu dala vse, samo da mu pomagam. xxXxXxXxxxXx (12) (Molière – Vitez 2019, 36). Čudno. Pameten, zrel človek ste, XxXxxXXxX (9) pa se še vedno ubadate z malenkostmi. xxXxxXxxxXxX (12) Nič vam na svetu ni važnejše XxxXxxxXx (9) od strahu, da vam nataknejo rogove. xxXxxxXxxxXx (12) Hinavščina, hudoba, zlo, pohlep, xXxxxXxXxX (10) zahrbtnost: v vaših očeh vse to ni nič xXxXxxXxxxX (10) v primerjavi z žensko nezvestobo, xxXxXxxxXx (10) vsa čast sveta vam je od nje odvisna. xXxXxxxXxXx (11) (Molière – Vitez 2019, 44). Vidimo, da so replike sestavljene iz enot, ki so dolge od 8 do 14 zlogov (največ od 8 do 11), tako da jih lahko identificiramo kot pesniško obliko (če igralci le upoštevajo pavze med njimi), a ritem je nereden (prevajalec ponekod skrbi za ritmično evfonijo posameznih verzov) in rim/asonanc pogosto ni. Nekajkrat se verzi rimajo, drugje (kot tukaj) gre za enojne ali dvojne asonance, spet drugje pa ni ne rim ne asonanc (t. i. »blankverzi«). Ta svobodnejša oblika omogoča slogovno bolj naravno govorjenje literarnih oseb oz. igralcev, ki jih utelešajo, je pa zelo oddaljena od Molièrove estetike in že v nekaterih odlomkih – še posebej v govorjeni obliki na odru – zelo blizu prevajanja v prozi. Čeprav je manj dobeseden in posodobljen, je prevod vsebinsko zvest izvirniku.133 Na primer, trak, ki ga je Agnès »izgubila«, je tu bolj običajen robec, kar je brez posledic za besedilo. Še posebej posrečena je že omenjena zadnja replika drugega odlomka, ki v sodobni slovenščini zveni enako dvoumno in pripomore h komičnosti dialoga. Le v tretjem odlomku je prevajalec »zadeve«, s 133 Nekateri odlomki – zlasti dialogi – so bolj svobodno prevedeni (gl. na primer dialog med prota-gonistoma v 4. prizoru 5. dejanja). Kakor smo že videli, to kaže, da hoče tretji prevajalec besedilo približati današnjemu občinstvu tako oblikovno kot vsebinsko. 165 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 165 17. 04. 2023 14:24:26 katerimi se ukvarja Arnolphe, označil za »malenkosti«, kar daje občutek, da Chrysalde govori bolj zaničljivo in manj zmerno kot v francoščini. 2.2 Prevajanje »zakonskih navodil« Sredi komedije se pojavi besedilo, ki se po naravi in slogu razlikuje od ostalega diskurza: »pravila« ali »nauki«, ki jih mora Agnès recitirati pred Ar-nolphom. Gre torej za daljši citat iz knjige oz. iz parodije francoskega prevoda v stancah knjige cerkvenega očeta Gregorja Nazianškega o »načelih zakona« (Les Préceptes du mariage).134 Ironijo čutimo že v naslovu: »LES MAXIMES DU MARIAGE OU LES DEVOIRS DE LA FEMME MARIÉE, AVEC SON EXERCICE JOURNALIER« Gre torej za nekakšen priročnik s teoretičnim in praktičnim delom. Na- čela, dolžnosti, vsakodnevno udejstvovanje … To so besede, zaradi katerih bo Agnès kmalu spoznala, da je življenje zakonskih žena, ki ga Arnolphe prikazuje, težko in naporno (»fâcheux et pénible«), za razliko od radosti polnega življenja (»si rempli de plaisir«), ki ga obeta Horace (Molière 2010, 468). V tem pogledu so torej slovenski prevedki ustrezni: »Zakonska navodila ali dolžnosti zakonske žene za vsakdanjo uporabo« (Molière – Vidmar 1947, 43). »POUK ZA SREČEN ZAKON ali DOLŽNOSTI POROČENE ŽENSKE za vsakodnevno uvažovanje« (Molière – Berger 2003, 33). »NAČELA SVETEGA ZAKONA ali DOLŽNOSTI POROČENE ŽENE za vsakodnevno rabo« (Molière – Vitez 2019, 38). 134 Cette traduction est publiée dans les Œuvres poétiques du sieur Desmaretz, Paris, Henry Legras, 1641. 166 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 166 17. 04. 2023 14:24:26 Najmanj posrečen se zdi Vidmarjev prevod, saj je edini del celotne drame, ki se v nasprotju z izvirnikom ne rima. Poleg tega je pridevnik »zakonski« v slovenščini dvoumen in zato neprimeren. Najbolj posrečen je Bergerjev prevod: ta prevajalec je edini, ki je upošteval rimo (oz. pri njem asonanco) med drugim in tretjim delom naslova. Poleg tega se je dvoumnosti besede »zakon« rešil z dodajanjem pridevnika »srečen«, ki je manj konotiran kot pridevnik »sveti«, ki ga je v isti namen izbral Primož Vitez. Ta sicer ni napa- čen, saj je tekst parodija knjige, ki jo je napisal cerkveni oče, a dodaja versko konotacijo tam, kjer je v izvirniku ni. Ker se je Molière moral braniti pred kritiki, ki so mu očitali, da želi RKC očrniti, je verjetno bolj primerno, če se izognemo dodajanju nepotrebnih verskih konotacij. Citirana načela se od preostalega besedila razlikujejo po verzifikaciji: stance v krajših verzih, katerih dolžina je lahko od kitice do kitice različna in z manj bogatimi rimami oz. pogosto z asonancami namesto rim. Ta že takrat staromodna in preprosta oblika naj bi bila bolj atraktivna in omogočila lažjo memorizacijo: IVe MAXIME 766 Sous sa coiffe, en sortant, comme l‘honneur l‘ordonne, A žr (12) 767 Il faut que de ses yeux elle étouffe les feux B mr (12) 768 Car pour bien plaire à son époux, C mr (8) 769 Elle ne doit plaire à personne. A žr (8) Ve MAXIME 770 Hors ceux dont au mari la visite se rend, D as. (12) 771 La bonne règle défend D as (7) 772 De recevoir aucune âme : E žr (7) 773 Ceux qui, de galante humeur, F as. (7) 774 N’ont affaire qu’à Madame, E žr (7) 775 N’accommodent pas Monsieur. F as. (7) VIe MAXIME 776 Il faut des présents des hommes G žr (7) 777 Qu’elle se défende bien ; H mr (7) 778 Car dans le siècle où nous sommes, G žr (7) 779 On ne donne rien pour rien. H mr (7) (Molière 2010, 436–437) 167 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 167 17. 04. 2023 14:24:26 V tem osrednjem delu vidimo, da je oblika še vedno skrbno določena, četudi ne gre več za klasične aleksandrince z bogatimi rimami in niz zaporednih rim. Vsako načelo je sestavljeno iz dveh delov: nevtralnega izreka pravila (»il faut«, »la bonne règle défend«, »il faut«, etc.) in ironične razlage (v štirih pravilih od desetih jo uvaja razlagalni veznik »car«, sicer pa je označen samo s piko in novim stavkom). 2.2.1 Josip Vidmar Prevod na splošno sledi izvirniku: verzi so krajši in manj pravilni kot glavno besedilo komedije: Četrto pravilo Čas veli ji, kadar z doma gre, XxXxXxXxX A as. (9) naj z očmi povešenimi hodi. XxXxXxxxxX B žr (10) Če naj možu bo pogodi, xXxXxxxX B žr (8) drugim ugajati ne sme. XxxXxxxX A as. (8) Peto pravilo In za goste naj prizna xxXxxxX C as. (7) nje, ki iščejo moža, XxXxxxX C as. (7) svojih naj si ne dovoli. XxXxxxXx Č as. (8) Tisti, ki jim željno oko XxxXxXxX D as. (8) išče vedno le gospo, XxXxxxX D as. (7) možu niso nič po volji. XxXxXxXx Č as. (8) Šesto pravilo Kavalirjev naj darove xxXxXxXx E mr (8) žena pametna zavrača, XxXxxxXx F žr (8) ker po pojmih dobe nove XxXxXxXx F mr (8) z ničem le – za nič se plača. XxxxXxXx E žr (8) (Molière – Vidmar 1947, 43–44) V resnici so verzi celo občutno svobodnejši kot pri Molièru. Rime je prevajalec večinoma nadomestil z asonancami. Ritem je pogosto trohejski, a ne vedno. Vsebinsko je prevod ustrezen: načela so podana brez pomenskega odstopanja. A prevajalec očitno ni občutil Molièrovega posmehovanja za na videz citiranim tekstom. V verzih »Car pour bien plaire à son époux, / Elle ne doit plaire à personne«, dobesedno »Kajti, če hoče biti svojemu 168 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 168 17. 04. 2023 14:24:26 soprogu všeč, / nikomur ne sme biti všeč«, je »razlaga« v resnici dramatikov komentar, kjer pretiravanje razkrije temeljno čustvo, ki pravilo narekuje, se pravi moževo ljubosumnost. S samostalnikom »drugim« besedilo ostaja na ravni razumske razlage. Enako je z zadnjim verzom šestega pravila, ki je v prevodu manj spontano razumljiv kot francoski pregovor, ki ga je izbral Molière. 2.2.2 Aleš Berger Pri Alešu Bergerju je kontrast z glavnim besedilom v dolžini verzov, ki sestavljajo stance (ti so zelo kratki in zato toliko bolj vpadljivi), in v nasprotju z Vidmarjem v izraziti ironiji, ki se izraža z minimalnimi, a učinkovitimi sredstvi: ČETRTI NAUK Ko gre zdoma, xXXx A as. (4) v tla naj gleda, XXXx A as. (4) saj je čedna xxXx A as. (4) za soproga, xxXx A as. (4) ne pa za soseda. xxxxXx A as. (6) PETI NAUK Sprejme naj le tiste, XxXxXx B as. (6) ki obiščejo moža; xxXxxxX A as. (7) za priliznjene dvorljivce xxXxxxXx B as. (8) je nikoli ni doma. xxXxxxXa A as. (8) ŠESTI NAUK Darove moških naj zavrača xXxXxxxXx . A žr (9) V teh naših časih vse se plača. (x)XxXxXxXx A žr (9) (Molière – Berger 2003, 34) Kontrast med nevtralnim izrekom pravila in ironičnim komentarjem je toliko bolj izrazit s paratakso, s katero izbrišemo povezavo med njima. Način izražanja je sodoben, pogovoren, kar mu daje ljudski značaj. To niso nasveti, še manj razmišljanja, to so le preprosti »nauki«, ki jih narekuje tradicional-na patriarhalna družba (gl. na primer »saj je čedna / za soproga, / ne pa za soseda«). 169 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 169 17. 04. 2023 14:24:26 2.2.3 Primož Vitez Primož Vitez prav tako vzpostavlja kontrast med glavnino besedila in citi-ranimi načeli: NAČELO IV Če hoče biti všečna bogu xXxXxXxXx A dv. as. (9) Gospa ne bo šla ven, temveč za peč. xXxXXXxXxX B mr (10) Da bo ugajala možu, xxxXxxxX A dv. as. (8) ne sme biti nikomur všeč xXXxxXxX B mr (8) NAČELO V Obiske se v hišo sprejema, xXxxXxxXx C žr (10) le kadar jih vabi gospod. xXxxXxxX _ _ Takšna je gospejina usoda. XxxxXxxxXx D žr (10) Galantni obiski, ki prevzema xXxxXxxxXx C žr (10) jih samo gospa, xxXxX _ _ so moteči za gospoda. xxXxxxXx D žr (8) NAČELO VI Ženi, ki od drugih dobiva darila, XxxxXxxXxxXx E žr (12) veleva sodobni zakonski bonton: xXxxXxxXxxX F mr (11) prav je, če bo vse zavrnila, XxXxXxxXx E žr (9) ker danes se nič ne podarja zastonj. xXxxXxxXxxX F mr (11) (Molière – Vitez 2019, 39) Zaradi svobodnejšega prevoda je ta slogovna razlika med besediloma obr-njena: načela se rimajo oz. verzi v njih si odgovarjajo bodisi z rimami bodisi z asonancami. Zaradi kratkosti verzov in strožje verzifikacije je ironija manj prisotna in so vidna manjša odstopanja (na primer omemba boga na začetku načela IV, ki je v izvirniku ni). Vsekakor pa je slogovni kontrast zelo prepričljiv. 2.3 Prevajanje pisma Horaciju V komediji najdemo drug citat, ki se slogovno prav tako razlikuje od glav-nine besedila: pismo v prozi, ki ga je Agnès skrivoma poslala Horaciju, da ga obvesti o svoji stiski: 170 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 170 17. 04. 2023 14:24:26 »Je veux vous écrire, et je suis bien en peine par où je m’y prendrai. J’ai des pensées que je désirerais que vous sussiez ; mais je ne sais comment faire pour vous les dire, et je me défie de mes paroles. Comme je commence à connaître qu’on m’a toujours tenue dans l’ignorance, j’ai peur de mettre quelque chose qui ne soit pas bien, et d’en dire plus que je ne devrais. En vérité, je ne sais ce que vous m’avez fait ; mais je sens que je suis fâchée à mourir de ce qu’on me fait faire contre vous, que j’aurai toutes les peines du monde à me passer de vous, et que je serais bien aise d’être à vous. Peut-être qu’il y a du mal à dire cela ; mais enfin je ne puis m’empêcher de le dire, et je voudrais que cela se pût faire sans qu’il y en eût. On me dit fort que tous les jeunes hommes sont des trompeurs, qu’il ne les faut point écouter, et que tout ce que vous me dites n’est que pour m’abuser ; mais je vous assure que je n’ai pu encore me figurer cela de vous, et je suis si touchée de vos paroles, que je ne saurais croire qu’elles soient menteuses. Dites-moi franchement ce qui en est ; car enfin, comme je suis sans malice, vous auriez le plus grand tort du monde, si vous me trompiez ; et je pense que j’en mourrais de déplaisir« (Molière 2010, 443–444). Tako se glasijo slovenski prevodi tega odlomka: »Rada bi vam pisala, pa ne vem, kje naj pričnem. Misli imam, ki si o njih želim, da bi jih vedeli; a ne vem, kako naj vam jih povem, ker ne zaupam svojim besedam. Pričenjam se zavedati, da so me doslej puščali v nevednosti, in se bojim zapisati nekaj, kar ne bi bilo prav, ali povedati več, kot bi smela. Res ne vem, kaj ste mi storili, a čutim, da mi je do smrti hudo zaradi tega, kar sem morala zoper vas storiti; da mi bo zelo težko brez vas in da bi bila zelo rada vaša. Morebiti ni prav, da vam to pravim, a ne morem si pomagati, moram vam povedati in rada bi, da bi to smelo biti, ne da bi bilo kaj napačnega v tem. Dopovedujejo mi, da so vsi mladi moški goljufi, da jih ni poslušati in da me hočete s tem, kar 171 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 171 17. 04. 2023 14:24:26 mi govorite, samo zlorabiti; a tega o vas ne morem verjeti in sem ginjena od vaših besed, ki ne morem verjeti, da so lažnive. Povejte mi odkrito, kaj je res, zakaj kakor sem jaz brez zlobe, tako bi vi storili največjo krivico, če bi me varali, in zdi se mi, da bi umrla od žalosti nad tem« (Molière – Vidmar 1947, 50). »Rada bi vam pisala, pa sem v zadregi, kako naj se tega lotim. Obhajajo me misli, za katere želim, da bi jih izvedeli, a ne vem, kako bi vam jih povedala, saj ne zaupam svojim besedam. Spoznavati začenjam, da so me doslej držali v nevednosti, zato se bojim, da bi napisala, kar ne bi bilo prav, in povedala več, kot bi smela. Resnič- no ne vem, kaj ste mi naredili, čutim pa, da mi je silno žal zaradi tistega, kar sem morala napraviti zoper vas, da mi bo brez vas na smrt hudo in da bi bila zelo rada vaša. Mogoče je narobe, da vam to pripovedujem, a kaj morem, ko vam pa moram, in želela bi, da ni nič slabega v tem. Zatrjujejo mi, da so vsi mladi moški sleparji in da jih ne smem poslušati, ker bi me radi samo zapeljali, a zagotavljam vam, da si česa takšnega o vas niti malo ne predsta-vljam, saj so me vaše besede prevzele in ne morem verjeti, da bi bile lažnive. Iskreno mi povejte, kaj je res; če sem jaz tako odkrita: bi mi naredili grozno krivico, če bi me prevarali, in mislim, da bi umrla od hudega« (Molière – Berger 2003, 35–36). »Rada bi vam pisala in ne vem, kako naj začnem. So stvari, ki bi vam jih rada povedala, pa ne vem, kako naj se tega lotim, ne znam z besedami. Zdaj vsak dan bolj razumem, da so me nalašč držali v nevednosti, in se bojim, da ravnam narobe in bom izrekla kaj, česar ne bi smela. V resnici ne vem, kaj ste mi naredili; vem pa, da sem strašno jezna, ker me ščuvajo proti vam, mene, ki vas vsak trenutek pogrešam in bi bila od vsega najraje z vami. Morda ni prav, da vam to govorim, a kaj, ko drugače ne morem in bi rada, da bi bilo to najbolj prav na svetu. Govorijo mi, da so mladi moški navadni prevaranti, da jih ne smem poslušati in da gledate samo, kako me boste izkoristili. Ne verjamem in ne morem si 172 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 172 17. 04. 2023 14:24:26 predstavljati, da ste vi tak človek. Vaše besede se me globoko do-taknejo in ne morem verjeti, da bi bile lažnive. Povejte mi iskreno, kako je s tem: nobene hudobije ni v meni, zato bi bilo res grozno, če bi mi lagali, in mislim, da bom umrla od žalosti, če je tako« (Molière – Vitez 2020, 40). Vsi trije prevajalci so se odločili za prozo in slog, ki je čim bližji standardne-mu govorjenemu jeziku. Semantično je Vidmarjev prevod najbližji izvirniku, saj ni mogoče zaznati nobenega pomenskega odmika. To še potrjuje domnevo, da je odmike v glavnini besedila v večji meri narekovala stroga pesniška oblika, ki jo je izbral prvi slovenski prevajalec. V drugem in tretjem prevodu najdemo po en pomenski odmik, ki sem ga podčrtala: pri Bergerju ne najdemo misli, ki jo Agnès izraža že prej v komediji, priznavanje lastne naivne dobrote (»je suis sans malice«);135 podobno je pri Vitezu poenosta-vljena ideja o dekletovem nezaupanju v lastno govorjenje (»je me défie de mes paroles«). S tema izjavama Agnès dokazuje, da ni neumna, da lahko lucidno razmišlja o sebi, a ima nizko samopodobo. Prevajalci Molièrove komedije LʼÉcole des femmes so torej v skladu s svojim časom in osebno prevajalsko poetiko izbrali zelo različne oblikovne rešitve, ne moremo pa trditi, da bi zaradi tega kateri od prevodov izstopal po številu semantičnih odstopanj od francoskega izvirnika. Iz različnih razlogov so odstopanja prisotna v vseh treh: če jih je Josipu Vidmarju deloma narekovala stroga pesniška oblika, ki jo je izbral za prevajanje klasične francoske komedije v aleksandrincih, se je Primož Vitez zanje odločil, da bi bil tekst današnjemu gledalcu bolj razumljiv. Največje ravnotežje med zvestobo Molièrovi poetiki, težnjo k posodobitvi prevoda in semantično natančnostjo pri posredovanju vsebine izvirnika ponovno najdemo v prevodu Aleša Bergerja. 135 Gl. Molière 2010, 430, v. 620. »Je ne reconnais point, pour moi, quand on se moque.« 173 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 173 17. 04. 2023 14:24:26 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 174 17. 04. 2023 14:24:26 Zaključek V tej knjigi, ki je plod dvajsetletnih izkušenj na področju prevajanja in prevodoslovja, smo se srečali s poglavitnimi težavami, ki jih srečuje vsak prevajalec francoske književnosti v slovenski jezik. Te so različne narave glede na to, ali zadevajo iskanje enakovrednih prevedkov za skladenjske, semantične, slogovne ali kulturne posebnosti izvirnega besedila. Z analizo prevodov smo podrobneje spoznali osemnajst pomembnih prevajalcev francoske literature 20. in 21. stoletja, od predstavnikov generacije, ki se je rodila še v 19. stoletju (tj. Vojeslav Mole in Vladimir Levstik), do predstavnikov mlajše generacije (Saša Jerele, Primož Vitez in Iztok Ilc). Med prevajalci »vmesnih« generacij najdemo tri velike slovenske pesnike (Janez Menart, Ivan Minatti in Boris A. Novak) ter vidna predstavnika slovenskega kulturnega in političnega življenja (Josip Vidmar in Andrej Capuder). Dve manj vidni osebnosti se po količini opravljenega dela in požrtvovalnosti uvrščata med »sužnje« slovenskega literarnega prevajanja: prevajalka Prousta Radojka Vran- čič in prevajalka klasicistične dramatike Marija Javoršek. Seveda bi si še mar-sikdo zaslužil mesto med »razbijalci« trdih orehov francoske in frankofonskih književnosti: Suzana Koncut, Janina Kos in Katja Zakrajšek, če omenim le tri plodne prevajalke, ki jih skrbno spremljam in izjemno cenim, čeprav njihovi prevodi iz več razlogov niso bili vključeni v to knjigo. Naj vse tri – in ostali, ki jih nisem naštela – sprejmejo izraz mojega spoštovanja in hvaležnosti za vse, kar so storili za širjenje francoske literature med slovenske bralce. In navsezadnje naj bo pričujoča knjiga hvalnica književnikom, ki so ustvarili umetniško kompleksne in učinkovite stvaritve, ter izraz spoštovanja do njihovih prevajalcev, ki so se s to kompleksnostjo uspešno spopadli. Tako lahko trde orehe stre le človeški um. Ta je edina prevajalska entiteta, ki je sposobna pretehtati denotacijsko-konotacijsko-oblikovno enakovrednost med izvirno umetniško oz. literarno stvaritvijo in njenim prevodom. V času, ko pomemben del prevajalske dejavnosti vedno pogosteje in sorazmerno uspešno opra-vljamo strojno oz. s pomočjo umetne inteligence, ostaja literarno prevajanje s svojo kompleksnostjo človekova domena, plod človekovega intelektualnega dela – enako kot vsaka (po)ustvarjalna dejavnost, ki presega meje gole logike in racionalnosti ter jo preučujejo različne veje humanističnih ved. 175 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 175 17. 04. 2023 14:24:26 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 176 17. 04. 2023 14:24:26 Povzetek V monografiji avtorica preučuje številne težave, ki jih literarni prevajalci srečujejo pri prevajanju francoske književnosti v slovenski jezik. Prikaz teh prevodoslovnih zagat poteka s pomočjo analize slovenskih prevodov dvanajstih literarnih del, dvanajstih »trdih orehov«, ki so značilni za tri poglavitne literarne zvrsti: pripovedno prozo, poezijo in dramatiko oz. komedijo. Prvi del, ki obravnava prevajanje pripovedne proze 20. in 21. stoletja, je sestavljen iz treh študij. Prva zadeva Radojko Vrančič, ki je poleg prevajanja Proustovega opusa veliko pripomogla k širjenju proznih del pisateljice Colette med slovenske bralce. Druga študija analizira prevod Tropismes, zbirke črtic, ki jo je na začetku pisateljske kariere napisala predstavnica »novega romana« Nathalie Sarraute; analiza v kontrastivni perspektivi prikazuje, s katerimi težavami se mora prevajalec soočati, ko prevaja besedilo, ki temelji na poigravanju s slovničnimi posebnostmi izvirnega jezika in s semantičnimi konotacijami. Tretja analiza obravnava ožje vprašanje, prevajanje avtonimnih elementov, v prevodih štirih sodobnih del francoske literature: v slovenskih prevodih treh romanov Michela Houellebecqa in v različnih prevodih v srednjeevropske jezike romana Le Testament français Andreïa Makina; pri vsaki analizi je vprašanje naslednje: Ali je prevajalec izoblikoval koherentno strategijo za prevajanje teh elementov in, če ni bil dosleden, kakšne možnosti je imel na voljo, da bi prevod izboljšal? V drugem delu knjige si sledijo tri študije o prevajanju poezije. Prvo poglavje obravnava šest slovenskih prevodov Baudelairove pesmi »Harmonie du soir«, ki so nastali med letoma 1911 in 2004 ter odražajo zgodovino prevajanja francoskih pesmi v aleksandrincih na Slovenskem. S podrobno analizo dveh pesmi drugo poglavje obravnava prevajanje besednih iger, značilnih za poetiko Francisa Pongea; avtorica pride do zaključka, da bo Ponge zaradi nepreve-dljivosti besednih iger za slovenske bralce ostal predvsem pesnik predmetov oz. »stvari«, torej pesnik, ki je zanimiv zaradi izvirne tematike. Tretje poglavje obravnava francoskega pesnika Jacquesa Préverta, ki velja za zelo dostopnega, skoraj ljudskega; po analizi obeh slovenskih prevodov zbirke Paroles avtorica sklepa, da je pesnikova poetika za prevajalce le navidezno preprosta, saj temelji na preigravanju s slikovitim pogovornim jezikom, ki je tujim govorcem – zlasti starejši generaciji – manj znan oz. manj dostopen. 177 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 177 17. 04. 2023 14:24:26 Tretji del knjige, ki je v celoti posvečen prevajanju Molièrovih komedij v verzih, je razdeljen na dve poglavji in obravnava najnovejši prevajalski strategiji, ki sta ju zadnja leta razvila Aleš Berger in Primož Vitez. Oba sodobnejša pristopa sta se pojavila po osemdesetletnem obdobju klasičnega prevajanja, ko so se prevajalci izražali v jeziku, ki je bil gledalcem – zlasti mlajšim – vedno manj dostopen in ki je s svojo oblikovno togostjo resno oviral popolno pomensko enakovrednost prevoda. 178 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 178 17. 04. 2023 14:24:26 Résumé Dans le présent ouvrage, l’auteure étudie un grand nombre de difficul-tés que rencontrent les traducteurs littéraires en traduisant la littérature française en slovène. La présentation de ces écueils traductologiques passe par l’analyse des traductions slovènes de douze « pierres d’achoppement » (ou « noix dures », comme on dit en slovène) représentatatives des trois principaux genres littéraires : la prose narrative, la poésie et le théâtre (plus précisément la comédie). La première partie, consacrée à la prose narrative des XXe et XXIe siècles, est constituée de trois études. La première est consacrée à Radojka Vrančič, traductrice de l’œuvre de Proust, qui a également largement contribué à la diffusion des œuvres en prose de Colette auprès des lecteurs slovènes. La deuxième étude analyse la traduction de Tropismes, un recueil de textes courts écrit par Nathalie Sarraute, représentante du « Nouveau Roman », au début de sa carrière d’écrivain ; l’analyse dans une perspective contrastive montre à quels problèmes le traducteur doit faire face lors de la traduction d’un texte basé sur un jeu constant tant avec les particularités grammaticales de la langue source qu’avec les connotations sémantiques. La troisième analyse porte sur une question plus étroite, la traduction d’éléments autonymiques, dans les traductions de quatre œuvres contemporaines : les traductions slovènes de trois romans de Michel Houellebecq et les diverses traductions en langues d’Europe centrale du roman Le Testament français d’Andreï Makine ; pour chqaue analyse, la question possée est la suivante: le traducteur a-t-il développé une stratégie cohérente pour traduire ces éléments et, si ce n’est pas le cas, de quelles options disposait-il pour améli-orer la traduction ? Dans la deuxième partie du livre, se succèdent trois études sur la traduction de la poésie. Le premier chapitre traite des six traductions slovènes du poème de Baudelaire « Harmonie du soir » publiées entre 1911 et 2004 et reflètant l’histoire de la traduction des poèmes français en alexandrins en Slovénie. À travers une analyse détaillée de deux poèmes, le deuxième chapitre traite de la traduction des jeux de mots caractéristiques de la poétique de Francis Ponge ; l’auteur du livre arrive à la conclusion que, du fait de l’intraductibilité des jeux de mots, Ponge restera avant tout le poète des 179 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 179 17. 04. 2023 14:24:26 objets ou « choses », c’est-à-dire un poète dont l’œuvre est avant tout ori-ginale par sa thématique. Le troisième chapitre traite du poète français Jacques Prévert, considéré comme très accessible, presque populaire ; après avoir analysé les deux traductions slovènes du recueil Paroles, l’auteur con-clut que, pour les traducteurs, la poétique du poète n’est simple qu’en appa-rence, car elle repose sur un jeu constant avec la langue familière, moins connue des locuteurs étrangers – en particulier de l’ancienne génération. Entièrement consacrée à la traduction des comédies en vers de Molière, la troisième partie est divisée en deux chapitres et traite des dernières stratégies de traduction développées par Aleš Berger et Primož Vitez ces dernières années après une période de quatre-vingts ans où les traducteurs de ces pièces s’en sont toujours tenus à une traduction classique de plus en plus éloignée du public (notamment des jeunes) et trop contraignante pour permettre une parfaite adéquation sémantique entre l’original et la traduction. 180 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 180 17. 04. 2023 14:24:26 Viri in literatura A Izvirniki Baudelaire, Charles, 1980: »Harmonie du soir« [prva objava: 1857]. V: Charles Baudelaire, Œuvres Complètes. Paris: Robert Laffont, 34–35. (V knjigi: Baudelaire 1857.) Colette, Sidonie-Gabrielle, 1989: La Naissance du jour. V: Romans – Récits – Souvenirs (1920–1940), 2. knjiga. Paris: Robert Laffont, 579–652. Colette, Sidonie-Gabrielle, 1990: La Maison de Claudine. Paris: Livre de Poche (št. 763). V knjigi: La Maison de Claudine. Houellebecq, Michel, 2003: Extension du domaine de la lutte. Paris: J’ai lu [1. izdaja: 1994]. Houellebecq, Michel, 2003: Les Particules élémentaires, Paris: Jʼai lu [1. izdaja: 1998]. Houellebecq, Michel, 2019: Sérotonine. Paris: Flammarion. Makine, Andreï, 1999: Le Testament français. Paris: Mercure de France, zbirka Folio. [1. izdaja: 1996]. (V knjigi: Makine 1999.) Molière, Jean-Baptiste Poquelin, 2010: LʼÉcole des femmes. Théâtre I. Paris: Gallimard, zbirka La Pléiade. Spremna beseda in opombe: Georges Forestier in Claude Bourqui. [1. izdaja: 1663] Molière, Jean-Baptiste Poquelin, 2010: Le Misanthrope. Théâtre I, Paris: Gallimard, zbirka La Pléiade. Spremna beseda in opombe: Georges Forestier in Claude Bourqui. [1. izdaja: 1666] Ponge, Francis, 1991: Le Parti pris des choses suivi de Proêmes. Paris: Gallimard, zbirka Poésie [1942]. Prévert, Jacques, 1997: Paroles. Paris: Gallimard, zbirka Folio. Sarraute, Nathalie, 1996: Tropismes. V: Sarraute, Nathalie: Œuvres complètes. Paris: Gallimard, zbirka La Pléiade, 3–32. [Prva knjižna objava: 1939.] Slovenski prevodi Baudelaire, Charles, 1911: »Večerna harmonija«. Prev. Vojeslav Molè. Ljubljanski zvon 31, 9. [V knjigi: Baudelaire – Molè.] 181 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 181 17. 04. 2023 14:24:26 Baudelaire, Charles, 1933: »Večerna harmonija«. Prev. Vladimir Levstik. Ljubljanski zvon 53, 276. [V knjigi: Baudelaire – Levstik.] Baudelaire, Charles, 1975: »Ubrano v večer«. Prev. Andrej Capuder. Znamenje 5/2, 126. [V knjigi: Baudelaire – Capuder.] Baudelaire, Charles, 1977: »Harmonija večera«. Prev. Božo Vodušek. V: Charles Baudelaire, Rože zla. Izbrano delo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 29. [V knjigi: Baudelaire – Vodušek.] Baudelaire, Charles, 1995: »Harmonija večera«. Prev. Marija Javoršek. Delo 37/189, 13. [V knjigi: Baudelaire – Javoršek 1.] Baudelaire, Charles, 2004: »Harmonija večera«. Prev. Marija Javoršek. V: Charles Baudelaire, Rože zla. Ljubljana: Cankarjeva založba, 82. [V knjigi: Baudelaire – Javoršek 2.] Colette, Sidonie-Gabrielle, 1924: Klavdijin dom. Neznan prevajalec. Narodni dnevnik, 1924, št. 100, 6; št. 105, 6; št. 111, 6; št. 123, 6; št. 129, 6; št. 135, 7. [V knjigi: Klavdijin dom.] Colette, Sidonie-Gabrielle, 1991: Claudinin dom. Prev. Radojka Vrančič. Ljubljana: Mladinska knjiga. Colette, Sidonie Gabrielle, 2017: Svitanje. Prev. Radojka Vrančič. Ljubljana: Hiša poezije. Houellebecq, Michel, 2000: Osnovni delci. Prev. Mojca Medved- šek. Ljubljana: Cankarjeva založba. [V knjigi: Houellebecq – Medvedšek.] Houellebecq, Michel, 2004: Razširitve področja boja. Prev. Marko Trobev- šek. Ljubljana: Modrijan. [V knjigi: Houellebecq – Trobevšek.] Houellebecq, Michel, 2020: Serotonin. Prev. Iztok Ilc. Ljubljana: Cankarjeva založba. [V knjigi: Houellebecq – Ilc.] Makine, Andreï, 2009: Francoski testament. Prev. Nadja Dobnik, Maribor, Študentska založba Litera. V knjigi: Makine 2009. Makine, Andreï (s. a., vers 1999). Francoska oporoka. Prev. Radojka Vrančič, neobjavljen rokopis. V knjigi: Makine ms. Molière, Jean-Baptiste Poquelin, 1947: Šola za žene. Izbrano delo 1. Prev. Josip Vidmar. Ljubljana: DZS, 13–79. Molière, Jean-Baptiste Poquelin, 1947: Ljudomrznik. Prev. Josip Vidmar. Izbrano delo 1. Ljubljana: DZS, 81–143. 182 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 182 17. 04. 2023 14:24:27 Molière, Jean-Baptiste Poquelin, 1994–1995: Ljudomrznež. Prev. Marija Javoršek. Tipkopis PDG Nova Gorica. [V knjigi: Molière – Javoršek 1994–1995.] Molière, Jean-Baptiste Poquelin, 2000: Ljudomrznik. Prev. Aleš Berger. Gledališki list SNG Ljubljana, sezona 1999–2000. [V knjigi: Molière – Berger 2000.] Molière, Jean-Baptiste Poquelin, 2003: Šola za žene. Prev. Aleš Berger. Gledališki list SNG Ljubljana, sezona 2002–2003, 25–45. [V knjigi: Molière – Berger 2003.] Molière, Jean-Baptiste Poquelin, 2019: Šola za žene. Prev. Primož Vitez. SNG Maribor, 29–51. [V knjigi: Molière – Vitez 2019.] Ponge, Francis, 1972: Sveča. Kruh. Zapiski za školjko. Prevedel Ivan Minatti. Sodobnost, 383–385. Ponge, Francis, 1984: O stvareh. Prevedel Veno Taufer. Nova revija, 28/29, 3194–3198. Ponge, Francis, 1988: Pesmi. Nova revija, 71/72, 441–444. Prevedel Veno Taufer. V: Boris A. NOVAK [ur.] (2001): Moderna francoska lirika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 509–529, 782. Prevedla Boris A. Novak, Veno Taufer. Ponge, Francis, 2010: V imenu stvari. Prev. Saša Jerele. Ljubljana: Hiša poezije, zbirka Poetikonove lire. Prévert, Jacques, 1971: Prévert. Prev. Janez Menart. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prévert, Jacques, 2019: Besede. Prev. Aleš Berger. Ljubljana: Mladinska knjiga. Sarraute, Nathalie, 1996: Tropizmi. Prev. Alenka Moder Saje. Ljubljana: Cankarjeva založba. Drugi prevodi Makine, Andreï, 1996: A francia hagyaték. Prev. Szoboszlai Magrit. [Buda-pest]: Abo Ovo. V knjigi: Makine 1996a. Makine, Andreï, 1996: Францускиот тестамент. Prev. Благоја Велковски-Краш. Skopje: Zumpres. V knjigi: Makine 1996b. Makine, Andreï, 2002: Francusko zaveštanje. Prev. Anđa Petrović. Beograd: Paideia [prva objava: 2001]. V knjigi: Makine 2002a. 183 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 183 17. 04. 2023 14:24:27 Makine, Andreï, 2002: Francouzský testament. Prev. Vlasta Dufková. Praha: Litomyšl. V knjigi: Makine 2002b. Makine, Andreï, 2002: Testamentul francez. Prev. Virginia Baciu. Bucarest: Polirom. V knjigi: Makine 2002c. Makine, Andreï, 2004: Francuski testament. Prev. Małgorzata Hołyńska Fascynująca. Warszawa: Czytelnik. [1. objava: 1997]. V knjigi: Makine 2004. Makine, Andreï, 2005: Francuska oporuka. Prev. Marina Jelinek. Zagreb: Hrvatsko filološko društvo. V knjigi: Makine 2005. Makine, Andreï, 2007: Френското завещание. Prev. Георги Ангелов. Sofia: ИК Колибри. V knjigi: Makine 2007. Ponge, Francis, 1971a: Poezija. Prev. Zvonimir Mrkonjić. Zagreb: Mladost. Ponge, Francis, 1971b: Na strani sam stvari. Prev. Nikola Trajković. Kruše-vac: Bagdala. Ponge, Francis, 1979: Il partito preso delle cose. Prev. Jacqueline Risset. Tori-no: Giulio Einaudi. B Adert, Laurent, 1996: Les Mots des autres. Lille: PU du Septentrion. Arouet, Carole, 2017: »Parole, Jacques Prévert était ʽcelui qui rouge de cœurʼ«. LʼHumanité, 4.4. (https://www.humanite.fr/parole-ja- cques-prevert-etait-celui-qui-rouge-de-coeur-634416, preverje-no 23. 7. 2021). Authier-Revuz, Jacqueline, 1978: »Les formes du discours rapporté. Remarques syntaxiques et sémantiques à partir des traitements proposés«. Documentation et recherche en linguistique allemande contemporain ­ Vincennes, št. 17, 1978, 1–87. Authier-Revuz, Jacqueline, 1992–1993: »Repères dans le champ du discours rapporté«. L’Information grammaticale, št. 55, 38–42 et št. 56, 10–15. Authier-Revuz, Jacqueline, 1996: »Remarques sur la catégorie de l’îlot textuel«. Cahiers du français contemporain, št. 3, 91–115. Authier-Revuz, Jacqueline, 2011: »Le fait autonymique: langage, langue, discours. Quelques repères«. V: Jacqueline Authier-Revuz (idr.) [ur.], Parler des mots. Le fait autonymique en discours. Paris: Presses Sorbonne Nouvelle, 293–303. 184 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 184 17. 04. 2023 14:24:27 Authier-Revuz, Jacqueline, 2019: »Autonymie: pièges er stratégies d‘une énonciation à doubles-fonds«. V: Marie-Françoise Marein (idr.) [ur.], Les Illusions de l‘autonymie. La parole rapportée de l‘autre dans la littérature. Paris: Hermann, 15–39. Ballard, Michel, 1992: De Cicéron à Benjamin. Traducteurs, traductions, réflexions, Lille, PUL. Bajt, Drago, 1988: »Mojstri poustvarjalne besede«. 12. zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev. Ljubljana: DSKP. Berger, Aleš, 2005: »Obilje zagat«. V: Tone Smolej [ur.], Prevajanje baročnih in klasičnih besedil. Ljubljana: DSKP, 198–199. Bjelčevič, Aleš, 1997: »Uvod v verzološke spise Toneta Pretnarja«. V: Tone Pretnar, Iz zgodovine slovenskega verznega oblikovanja. Ljubljana: ZIFF, 338–370. Boilleau, Olivier/Tisset, Carole, 2003: Les Fleurs du Mal de Charles Baudelaire. Paris: Atlande. Bordas, Éric, 2005: »Ironie de lʼironie«. V: Vincent Jouve, Alain Pagès, Les Lieux du réalisme. Paris: Presses Sorbonne Nouvelle / L’improviste, 341–358. Brejc, Irena, 2000: »Sveža barva Ljudomrzniku«. Dnevnik, 17. marec, 21. Brunel, Pierre, 1998: Charles Baudelaire, Les Fleurs du Mal . Entre « fleurir » et « défleurir ». Paris: Éditions du Temps. Capuder, Andrej, 1999–2000: »Človek, ki govori resnico«. Gledališki list, 8, 17–19. Cerquiglini, Bernard, 1984: »Le style indirect libre et la modernité«. Langages, 73, 7–16. Clayton, Alan. J., Alazet, Bernard [ur.], 1990: »Nathalie Sarraute«. Revue des sciences humaines, LXXXXIII/217. Clément, Murielle Lucie, 2007: »Poétique du bilinguisme chez Andreï Makine«. V: A. Gasquet/M. Suárez [ur.], Écrivains multilingues et écritures métisses. L’hospitalité des langues. Clermont-Ferrand: Presses Universitaires Blaise Pascal, 165–179. Chuquet, Hélène / Paillard, Michel, 1989: Approche linguistique des problèmes de traduction. Paris: Ophrys. Conesa, Gabriel, 1992: Le dialogue moliéresque. Étude stylistique et dramaturgique. Paris: SEDES. 185 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 185 17. 04. 2023 14:24:27 Cordonier, Noël, 2000: »Imaginaire et poétique: l’entrée dans la langue française chez Hector Biancotti et Andreï Makine«. V: F. P. Kirsch/K. Bochmann [ur.], Unité et diversité des écritures francophones. Quels défis pour cette fin de siècle? Cahiers francophones d’Europe centreorientale 10. Leipzig: Leipziger Universitätsverlag, 175–189. Couleau, Christèle, 2013: »‘Les âmes moyennes‘. De la trivialité comme poétique romanesque«. Bruno Viard, Sabine Van Wesemael [ur.], L’Unité de l’œuvre de Michel Houellebecq. Paris: Classiques Garnier, 13–26. Dandrey, Patrick, 1992: Molière ou l‘esthétique du ridicule. Paris: Klinksieck. Delesalle, Simone, 2011: »Quelques remarques sur le domaine de l‘autonymie dans l‘écriture romanesque«. V: Jacqueline Authier-Revuz [idr.] (ur.), Parler des mots. Le fait autonymique en discours. Paris: Presses Sorbonne Nouvelle, 185–190. Dolar, Mladen, 1999–2000: »Alcestova pregreha«. Gledališki list, 8, 6–9. Dubois, Jean, 2002: Dictionnaire de linguistique. Paris: Larousse. Dubois, Philippe, 1977: »Lʼitalique et la ruse de oblique«. V: Anne-Marie Christin, L‘Espace et la lettre. Paris: 10/18, 243–256. Duchet, Claude, 1975: »Signifiance et in-signifiance: le discours italique dans Madame Bovary«. V : La Production du sens chez Flaubert. Paris: UGE, zbirka 10/18, 1975, 358– 394. Ducrot Oswald, 1984: Le Dire et le Dit. Paris: Les Éditions de Minuit. Dunetin, Claude, 1990: La Puce à l‘oreille. Anthologie des expressions populaires avec leur origine. Paris: Le Livre de Poche. Eco, Umberto, 2003: Dire quasi la stessa cosa. Esperienze di traduzione. Milan, Bompiani. Estier, Samuel, 2015: À propos du « style » de Houellebecq. Retour sur une controverse (1998­2010). Lausanne: Archipel Essais. Flaubert, Gustave, 2002: Correspondance. Paris: Gallimard. Zbirka Folio. Fontaine, Xavier, 2000: Des Tropismes aux Tropismi : la traductibilité de Nathalie Sarraute en italien. Diplomsko delo, Université catho-lique de Louvain, Département d‘études romanes. Fontaine, Xavier, 2001: »Approche philologique des Tropismes de Nathalie Sarraute«. Lettres romanes LX/1-2, 97–106. 186 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 186 17. 04. 2023 14:24:27 Frigau Manning Céline [ur.], 2017: Traduire le théâtre. Une communauté d’expérience. Saint-Denis: Presses universitaires de Vincennes, »Théâtres du monde«, 2017. Gacoin-Marks, Florence, 2017: Do Pariza in nazaj: Vladimir Levstik in francoska književnost. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Gauvin, Lise, 1997: L’écrivain francophone à la croisée des langues. Entretiens. Paris: Karthala. Gleize, Jean-Marie [ur.], 1986 : Francis Ponge. Paris: Cahiers de l'Herne. Golaszewski, Mireille / Porée, Marc, 1998: Méthodologie de lʼanalyse et de la traduction littéraires. De la lettre à l‘esprit. Paris: Ellipses. Golob, Anja, 2000: », da upam le, mi ni dovolj«. Večer, 20. marec 2000, 10. Grevisse, Maurice, 1988: Le Bon usage. Bruxelles: Duculot. Inkret, Andrej, 1994: Aktualizirani Molière. Delo, 18. oktober, 8. Haillet, Pierre Patrick, 2002: Le conditionnel en français: une approche polyphonique. Paris: Ophrys. Hans Robert Jauss, 1983. The Paradox of the Misanthrope. Comparative literature, 35/1983, 4, 305–322. Herschberg Pierrot, Anne, 1993: Stylistique de la prose. Paris: Belin. Houellebecq, Michel, 2015: Houellebecq 1991­2000. Paris: Flammarion. Jafuel, Laure, 2016: L’italique dans La Possibilité d’une île de Michel Houellebecq, magistrsko delo, Univerza v Loreni (Metz). Jakobson, Roman, 1963: Essais de linguistique générale. Paris: Éditions de Minuit. Javoršek, Jože, 1974: »Esej o Molièru«. Dela 5. Ljubljana: DZS. Jurančič, Janko, 1970: »O Marinu Držiču in njegovih dramskih delih na slovenskih gledaliških odrih«. V: Dokumenti Slovenskega gledali­ škega muzeja, št. 16. Ljubljana, 137–148. Kalan Kumbatovič, Filip, 1975: Molière na slovenskem odru. Ljubljana: AGRFT. Kawakami, Akane, 2004: »Nathalie Sarrauteʼs Accent: The Poetry of Tropisme«. French Studies LVIII/4, 499–512. [Kol.] (2002) Lexique des règles typographiques en usage à l’Imprimerie nationale. Paris: Imprimerie nationale. 187 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 187 17. 04. 2023 14:24:27 Koren, Evald, 1991, »O prevajanju pesniških podob«. V: Počaj– Rus, Da-rinka/Hermina Jug–Kranjec et alii (ur.). XXVII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 179–195. Kreft, Bratko, 1950: »Molièrov Ljudomrznik«. Ljudska pravica, 258, 4. Kutoš, Samo, 1999–2000: »Nelagodje ob Alcestu«. Gledališki list, 8, 24–28. Ladmiral, Jean-René, 1994: Traduire: théorèmes pour la traduction. Paris: Gallimard. Laster, Arnaud, 1972: Paroles. Prévert. Paris: Hatier. Lavrin, Janko, 1928: »Charles Baudelaire«. Ljubljanski zvon 48, 656–665. Lietz, Jutta, 1974: »Zu Stil und Struktur der Tropismes von Nathalie Sarraute«, Romanistisches Jahrbuch, XXV, 154–73. Lombez, Christine, 2003: »Traduire en poète. Philippe Jaccottet, Armand Robin, Samuel Beckett«. Poétique, n° 135, 355–379. Marinčič, Katarina, 2003: »Spontana popolnost jezika, ki ni nikoli v resnici obstajal«. V: Vladimir Pogačnik / Tone Smolej / Gregor Perko [ur.]: Prevajalski opus Radojke Vrančič. Ljubljana: DSKP / ZIFF, 81–88. Mauriac, Claude, 1958: Lʼ Allitérature contemporaine. Paris: Albin Michel. Mazaleyrat, Jean / Molinié, Georges, 1989: Vocabulaire de la stylistique. Paris: PUF. Michel, Jacqueline, 1982: »La puissance imageante de l‘italique dans les récits gracquiens«. V: Julien Gracq, Presses de l‘Université d‘Angers, 420–428. Michel, Jacqueline, 1989: Une mise en récit du silence, Le Clézio /Bosco/ Gracq. Paris: José Corti. Moguš, Milan, 1968: »Jezični elementi Držićeva Dunda Maroja«. Umjetnost riječi, 1, 49–62. Mongrédien, Georges, 1965: Recueil de textes relatifs à Molière, 2. knjiga. Paris: C.N.R.S. Mortelier, Christiane, 1976: Lire aujourdʼhui Paroles de Jacques. Paris: Hachette Classiques. Noguez, Dominique, 2003: Houellebecq, en fait. Paris: Fayard. 188 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 188 17. 04. 2023 14:24:27 Novak, Boris A., 1993: »Ali je aleksandrinec v slovenščini sploh mogoč?« 17. zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev. Ljubljana: DSKP. Novak, Boris A., 1995: Oblika, ljubezen jezika. Maribor: Obzorja. Novak, Boris A., 1999–2000: »Nove možnosti prevajanja aleksandrincev (ob Bergerjevem prevodu Molièrovega Ljudomrznika)«. Gledali­ ški list, 8, 74–81. Novak, Boris A., 2003: »Čutna nazornost besednjaka Marcela Prousta in jezikovna arheologija Radojke Vrančič«. V: Vladimir Pogačnik / Tone Smolej / Gregor Perko [ur.]: Prevajalski opus Radojke Vran­ čič. Ljubljana: DSKP / ZIFF, 15–33. Novak-Lechevalier, Agathe, 2022: »Houellebecq, l‘art de la consolation«. Paris: Champs essais. Onič, France, 1950: »Molièrov ‚Ljudomrznik‘«. Ljudska pravica, 270, 4. Oseki-Dépré, Inès, 2006: Théories et pratiques de la traduction littéraire. Paris: Armand Colin. Perko, Gregor, 2003: »V Kratilovem svetu: o prevajanju lastnih imen pri Proustu«. V: Vladimir Pogačnik / Tone Smolej / Gregor Perko: Prevajalski opus Radojke Vrančič. Ljubljana: DSKP / ZIFF, 67–77. Perko, Gregor, 2012: »Modalisation autonymique et dynamisme commu-nicatif«. Écho des études romanes, VIII/1, 255–264. Ponge, Francis, 1961: »My creative method«. V: Ponge, Francis: Le Grand Recueil. Méthodes. Paris: Gallimard, 9–42. [V knjigi: 1961a.] Ponge, Francis, 1961: »La pratique de la littérature«. Le Grand Recueil. Méthodes. Paris: Gallimard, 263–286. [V knjigi: 1961b.] Ponge, Francis, 1961: »Pochades en prose«. Le Grand Recueil. Méthodes. Paris: Gallimard, 45–93. [V knjigi: 1961c.] Ponge, Francis, 1965: Pour un Malherbe. Paris: Gallimard. Ponge, Francis / Sollers, Philippe, 1970: Entretiens. Paris: Seuil / Gallimard. Ponge, Francis, 1992: Nouveau Nouveau Recueil III. Paris: Gallimard. Predan, Vasja, 1994: »Ples živih senc minljivih predstav«. Sodobnost, 11/12, 1008–1021 (posebej 1019–1020). Rabatel, Alain, 2004: »L’effacement énonciatif dans les discours rapportés et ses effets pragmatiques«. Langages, 4, št. 156, 3–17. 189 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 189 17. 04. 2023 14:24:27 Rey-Debove, Josette, 1997: Le Métalangage. Paris: Armand Colin. Richard, Jean-Pierre, 1979: Microlectures. Paris: Seuil. Ricœur, Paul, 2004, Sur la traduction. Paris, Bayard. Riegel, Martin / Pellat, Jean-François / Rioul René, 1994: Grammaire méthodique du français. Paris: PUF. Rojat, Paul-Henry, 1998: Étude sur: Molière Le Misanthrope. Paris: Ellipses. Rosier, Laurence, 2008: Le Discours rapporté en français. Paris: Ophrys. Rykner, Arnaud, 1991: Nathalie Sarraute. Paris; Seuil. Sarraute, Nathalie, 1996: L’Ère du soupçon. V: Sarraute, Nathalie: Œuvres complètes. Paris: Gallimard, zbirka La Pléiade, 1553–1620. Sarraute, Nathalie, 2016: »Piste 001« [Spremna beseda]. V: Sarraute, Nathalie, Tropismes. Paris: Des Femmes. Antoinette Fouque [zvočni dokument]. Sartre, Jean-Paul, 1947: "L'homme et les choses". Situations I. Paris: Gallimard, 245-293. Schlamberger Brezar, Mojca, 2003: »Proustova sintaksa, prelita v slovenski jezik«. V: Vladimir Pogačnik / Tone Smolej / Gregor Perko [ur.]: Prevajalski opus Radojke Vrančič. Ljubljana: DSKP / ZIFF, 53–58. Schneeberg, Monika, 2004: Funktionen der Intertextualität im Werk von Nathalie Sarraute. Frankfurt am Main – Wien: Peter Lang. Smolej, Tone, 1998: »Bibliografija slovenskih prevodov iz zbirke Rože zla«. V: Charles Baudelaire. Ljubljana: Mladinska knjiga, zbirka »Mojstri lirike«, 170–172. Smolej, Tone, 2008: Iz francoskega poslovenjeno. Prispevki za zgodovino slovenskega literarnega prevoda. Ljubljana, DSKP/ZRC SAZU. Svetokriški, Janez, 1937: Sacrum promptuarium. Ljubljana: Akademska za-ložba. Izbral in uredil Mirko Rupel. Sylwestrzak-Wszelaki, Agata, 2010: Andreï Makine: Lʼidentité problématique. Paris: L’Harmattan. Teulade, Anne [et al.], 2013: Comédie et héroïsme féminin. Paris: Atlande. Tison Braun, Micheline, 1971: Nathalie Sarraute ou la Recherche de l‘authenticité. Paris: Gallimard. Toporišič, Jože, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. 190 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 190 17. 04. 2023 14:24:27 Van Wesemael, Sabine, 2013: »Michel Houellebecq : un auteur postréali-ste«. B. Viard, S. van Wesemael (ur.), L’Unité de l’œuvre de Michel Houellebecq. Paris: Classiques Garnier, 325–336. Vaupot, Sonia, 2003: "Les connotations chez Proust ou les limites de la traduction". V: Vladimir Pogačnik / Tone Smolej / Gregor Perko [ur.], Prevajalski opus Radojke Vrančič. Ljubljana: DSKP / ZIFF, 59–65. Veck, Bernard, 1994: Le Parti pris des choses. Francis Ponge. Paris: Ber-trand-Lacoste, zbirka »Parcours de lecture«. Vevar, Štefan, Orel, Barbara, 2017: Začetki in dosežki slovenskega gledališča moderne dobe. Ob 150­letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani. Ljubljana: SLOGI. Vitez, Primož, 1992: Pomenska in slogovna vrednost ločil pri Proustu. Diplomsko delo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Vitez, Primož, 2003: »Intuitivna stilizacija minevanja«. V: Vladimir Pogač- nik / Tone Smolej / Gregor Perko [ur.]: Prevajalski opus Radojke Vrančič. Ljubljana: DSKP / ZIFF, 45–51. Volpilhac, Aude, 2009: »Molière, LʼAvare«. V: Florian Laurençon, Michel Narvaez, LʼArgent. Paris: Atlande, 69–113. Wagner, Robert Léon / Pinchon, Jacqueline, 1991: Grammaire du français classique et moderne. Paris: Hachette Supérieur. William, Gregory, 2010: »Jouabilité : un concept indéfinissable, incon-tournable... traduisible ou intraduisible ?«. Traduire, 7–21. URL: http://journals.openedition.org/traduire/433. Zanoga-Rastoll, Cristina, 2016: »Les langues des tropismes chez Nathalie Sarraute«. Carnets : revue électronique d’études françaises, II, št. 7, 224–233. 191 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 191 17. 04. 2023 14:24:27 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 192 17. 04. 2023 14:24:27 Imensko kazalo A Clément, Murielle Lucie 55 Alazet, Bernard 27 Colet, Louise 27 Arouet, Carole 112 Colette 10, 13–21, 23, 26, 177, 179 Authier-Revuz, Jacqueline 40, 42 Conesa, Gabriel 160 Cordonier, Noël 57 B Corneille, Pierre 131, 159 Bajt, Drago 134 Couleau, Christèle 49 Ballard, Michel 9 Balzac, Honore de 42 D Banville, Théodore de 74 Debeljak, Anton 16 Barthes, Roland 9, 13 Dobnik, Ivan 99–100, 102 Baudelaire, Charles 71, 73–86, 88–89, Dobnik, Nadja 66, 99–100, 102 177, 179 Dolar, Mladen 153 Berger, Aleš 111–113, 115, 119–121, Dubois, Jean 34 125–126, 129, 131, 133, 138–141, Dubois, Philippe 40 143, 148–149, 151–152, 154–159, Duchet, Claude 40 162–163, 166–167, 169, 172–173, 178, 180 E Bjelčevič, Aleš 133 Eco, Umberto 71 Boileau, Nicolas 132 Estier, Samuel 40 Boilleau, Olivier 83 Bonnefoy, Yves 111 F Brejc, Irena 139 Faret, Nicolas 156 Breton, André 111 Flaubert, Gustave 27, 40, 42 Brunel, Pierre 84 Flere, Djurdja 19–20 Fontaine, Xavier 36–37 C Capuder, Andrej 73, 75–77, 80–88, 91, G 153, 175 Gacoin-Marks, Florence 40, Char, René 111 131 Chateaubriand, François-René de 13 Gauvin, Lise 55, 63 Méré, chevalier de (Antoine Genette, Gérard 96 Gombaud) 156 Gide, André 120 Choderlos de Laclos, Pierre- Giraudoux, Jean 15 Ambroise-François 15 Gleize, Jean-Marie 97 Clayton, Alan J. 27 Golob, Anja 139 193 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 193 17. 04. 2023 14:24:27 Grabnar, Boris 18 Kovič, Kajetan 111 Gracq, Julien 40–41 Kutoš, Samo 153 Grevisse, Maurice 41 Grimarest, Jean-Léonor Le Gallois L de 145 La Bruyère, Jean de 156 Laster, Arnaud 111 H Lavrin, Janko 82 Hamsun, Knut 17 Le Clézio, Jean-Marie Gustave 55 Jauss, Hans Robert 153 Levstik, Vladimir 73, 75–77, 80–83, Herschberg Pierrot, Anne 39 85–88, 90, 175 Houellebecq, Michel 10, 13–14, Lietz, Jutta 37 40–55, 177, 179 Lisle, Leconte de 74 Huppert, Isabelle 27 Littré, Émile 98, 107 I M Ilc, Iztok 41–42, 44, 46–49, 52, 175 Makine, Andreï 13–14, 55, 57–66, 177, 179 J Mallarmé, Stéphane 65, 71 Jafuel, Laure 40–41, 54 Marinčič, Katarina 15 Jakobson, Roman 57 Mazaleyrat, Jean 74 Javoršek, Jože 129, 131 Medvedšek, Mojca 41, 43–44, 46, Javoršek, Marija 56, 73, 75–77, 48–49, 53–54 79–89, 92, 131–133, 136–138, Menart, Janez 109, 111–115, 118–120, 141–143, 147–148, 150–152, 124–126, 175 154–158, 175 Michel, Jacqueline 40–41 Jerele, Saša 71, 99–100, 103–105, Minatti, Ivan 99–100, 111, 175 107–108, 175 Moder Saje, Alenka 29, 32–36 Jovanović, Dušan 147 Moder, Janko 129 Juvančič, Friderik 129 Molè, Vojeslav 73, 75–78, 80–83, 85–88, 90, 175 K Molière, Jean-Baptiste Poquelin 127, Kalan Kumbatovič, Filip 159 129, 131–137, 139–173, 178, 180 Kocbek, Edvard 18–19 Molinié, Georges 74 Koncut, Suzana 175 Mongrédien, Georges 145 Koren, Evald 10, 86 Montaigne, Michel de 156 Kos, Janina 175 Mounin, Georges 96 Kosma, Joseph 111 Mozetič, Brane 111 Kosmina, Jasna 19, 21–23 194 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 194 17. 04. 2023 14:24:27 N Sartre, Jean-Paul 96 Noailles, Anna de 17 Schlamberger Brezar, Mojca 15 Noguez, Dominique 41 Shakespeare, William 71 Novak-Lechevalier, Agathe 40 Smolej, Tone 10, 73 Novak, Boris A. 75, 99–100, 102–103, Sollers, Philippe 96 105, 107, 109, 111, 132–134, Stendhal 40 138–139, 163, 175 Sylwestrzak-Wszelaki, Agata 64 P Perko, Gregor 10, 15, 39 Š Pirnat, Zlata 18, 20 Šarić, Mihaela 19 Poe, Edgar Allan 71 Škerl, Silvester 18 Ponge, Francis 71, 95–100, 104, 107– Šuklje, Rapa 19, 111 110, 177, 179 Predan, Vasja 17, 138 T Prévert, Jacques 9, 72, 111–116, 118– Taufer, Veno 99–100, 102–103 126, 177, 180 Tisset, Carole 83 Proust, Marcel 15, 28, 175, 177 Trajković, Nikola 106–107 Trobevšek, Marko 41, 43–52 R Racine, Jean 131 V Rastif de la Bretonne, Nicolas-Edme Vallès, Jules 40 40 Vasič, Marjeta 73 Remarque, Erich Maria 16 Vaupot, Sonia 15 Renaud, Madeleine 27 Veck, Bernard 110 Rey-Debove, Josette 39, 56 Velikonja, Nataša 20 Richard, Jean-Pierre 40, 96 Vidmar, Josip 129, 131–138, 141–143, Ricœur, Paul 71 146–147, 149–152, 154–159, Riegel, Martin 29, 41 162–163, 166–169, 172–173, 175 Risset, Jacqueline 106, 109 Vitez, Primož 15, 129, 159, 164–167, Robbe-Grillet, Alain 27 170, 173, 175, 178, 180 Rostand, Edmond 133 Vodušek, Božo 73, 75–76, 78, 80–83, Rousseau, Jean-Jacques 15, 143 85–89, 91 Rykner, Arnaud 34 Vrančič, Radojka 15–16, 18–25, 57, 66–67, 175, 177, 179 S Sarraute, Nathalie 9, 13–14, 27–30, W 32–36, 177, 179 Wesemael, Sabine van 50 195 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 195 17. 04. 2023 14:24:27 Z Zakrajšek, Katja 175 Znidarčič, Asta 18–19 Ž Župančič, Oton 111, 129, 133 196 Ducat trdih orehov_FINAL.indd 196 17. 04. 2023 14:24:27