PEVSKO DRUŠTVO KRAKOVO-TRNOVO
llllllfltlllllllllilllllllllllillllllllllllllitlllllllllllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIItllliillllliyilllllllllllllllllllllllllilllllillllllllliillllllllllllilllillllHIIIItllllllllllllflilllllllllllllllilllllllllllllll'llllllIIllllilillllllllltllllülillllllllllllllllllllllllllllltl!
PRIREDI
OB PETNAJSTLETNICI SVOJEGA OBSTOJA DNE 27. APRILA 1954 OB 20. URI V DVORANI FILHARMONIČNE DRUŽBE
KONCERT
POD VODSTVOM PEVOVODJE G. PROF. A. GRÖBMINGA PRI KONCERTU SODELUJETA GG.
A. PETROV ČIČ IN R. GALLATIA
SPORED:
1.
E. Adamič:	Koledo.
Dnes je eden lušten den.
„	Fantovska.
Fr. Ferjančič: Spomin.
E. Adamič:	Franica.
n.
R. Savin: Maškerada.
S. Osterc: Jurij in kača belouška.
H. Volarič: Ne žaluj.
III.
M. Tomc:	Napojnica.
Id. pl. Zajc: Sljepac Marko. Bariton solo poje g. Petrovčič.
Br. Čobanič: Kidisale svatovite.
E. Adamič: Trudno srce.
,, Pa dejali so mi...
UUDUANA
Poje g. A. Petrovčič, na klavirju ga spremlja g. A. Gallatia.
Adamič.
Oj koledo!
Belokranjska.
Oj, koledo.	naše ovčje stado,
Lepo leto mlado	da bi vinčece sladko
naj ’ma mastno bradol	nam rosilo brado,
Da b’ vsak dan prinašalo	daj Bog, da vsi pridemo
v hišo božjo gnado,	tje u nebo sveto!
da bi nam pomnožilo	Oj, koledo!
Adamič.	Dnes	je	eden	lušten	(len.
Prekmurska.
Dnes je eden lušten deri,	Dnes je ena luštna noč,
saj solnce sije celi den,	saj mesec sveti celo noč,
solnce sije celi den,	mesec sveti celo noč.
zvečer pa jaz k ljubici grem.	da ni mi zaspati po noč.
Adamič.	Fantovska.
Krivček zali za klobukom, v žepu pa petico, pod klobukom hude misli, ej, srbi desnica, za petico polič vina, žalost se pogasi,
hude misli pa za fante, ki pojo na vasi.
Fante tepel bom do jutra ki pojo nezvesti a potem pa v dan prebeli vriskal bom po cesti.
Ferjančič.
Na krasni strani gorenjski je ravno sorško polje, junači hrabri slovenski pod širnim poljem leže.
Na noč jim zvezda posije, se tihi grobje odpro, junakov roj se izvije na goro, na sivo splava goiro.
Spomin.
Vrh starih gor plapolale so njim grmade nekdaj, slovenskim tlom oznanjale, da dušman zove na raj.
A zda j molči vse po gori, pogasnil svit je grmad, junači mirno ob zori se v grobe vrnejo spat.
Adamič.	Franica.
Romanca po narodnem motivu.
Oj dobro jutro, mamica!
Pa kje je vaša Franica?
Oj, bolna Franica leži, piri njenem srcu zdravja ni. Ko si slovo na vojsko vzel, s teboj je šel njen čas vesel; nemirna in pa žalostna od tega dne je le bila.
In pisemca je čakala in skrivaj tiho plakala.
Pa pisemca ji bilo ni in bolna Franica leži,
že bolna sedem dni, pri njenem srcu zdravja ni. „Oj mamica brž v sobico, da vidim jo ubožico; če ona ires umrla bo, gotovo pojdem jaz za njo!“ In šla sta v tiho sobico, je videl bolno Franico.
Na proti mu skočila je, ga srčno poljubila je na prsi skrila mu obraz ih zdrava bila je ta čas.
Risto Savin.
Maškerada.
Do vitkih obokov se strese zrak nemirno po kotili trepeče inrak, strasti pod krinkami sičejo ko kače vijo se, umičejo.
In ko od razkošja vse drhti, le bledo dekle kot kip stoji, le nje ni poljubil satir karneval, ni, zvabil v naročje zveneči. je val. Na galeriji čisto sama stoji odeta v črno, pajčolan čez oči, in marsikateri /.a njo se ozre, začuden obstane in dalje gre.
Pa ona ne vidi pogledov teh prečudno le sije svit v očeh ko tik do ograje stopila je globoko čez njo sklonila se je.
Ne vidiš li, dragi ta moj pajčolan v brezupni ljubezni tak črno tkan? Obleko to stkala za nocojšnjo sem noč, o pridi dragi, pridi, saj gre na polnoč. Čemu si mi skrivaš, čemu bežiš, ko solnce preljubo za oblake hitiš?
Saj jaz sem roža, roža ki ponoči cvete, in prvi žar čaka, da od njega ne umre. Ko bo zaklenkal ponoči zvon od tebe se zopet ločila bom, takrat spet odšla bom samotno pot in legla, k upom, v poročni bom grob. Navzdol je razširila roke v prepad krik groze je ustavil plesalcem korak. Nekdo pod krinko je onemel, ko k mirtvi se sklonil in okamenel.
Slavko Osterc.
Juri in kača Belouška.
Kaj beli se na zeleni gori?
To so jurja našega šotori,
zbral je vojsko, vojsko potepuško,
šel nad kačo, kačo Belouško.
Silna kača, strah dežele naše,
Juri s pušo zdaj nad Tebe jaše, hitro se mi grehov izpokori naglo svojo oporoko stori, del je Juri kači Belouški in pomignil vojski potepuški.
Navalila vojska je krvava padla kači je zobata glava, odkorakal ž njo v zeleno polje, Juri s puško Židane je volje, pa se ustavil pred globoko mlako in zapel je žabam pesem tako.
Drage žabe, žabice in rege, rešene vse hude ste nadlege, mrtva zdaj je kača Belouška, ubila jo je vojska potepuška. Hitro pridite iz temne mlake tri velike storite korake, da ogledate si njeno glavo, njeno glavo mrtvo in krvavo.
Prihitile žabe so iz mlake, tri storile skoke in korake, gledale so mrtve kače glavo, zaregljale Jur ju v čast in slavo. Hvala Ti mogočni Juri s pušo, da ubil si kačo Belouško, rega, rega, kvak, kvak, kvak ti največji si junak.
Vola.
Ne žaluj!
Ne žaluj mi dekle krasno, ne žaluj mi več nikdar! Zopet naj oko bo jasno meni pošlji sreče žar.
Zabi, zabi deva mila vse kar bilo je nekdaj saj dovolj si že prebila vzradosti se spet sedaj,
Tvoje obledelo lice naj se zopet zrudeči, naj ga ne rose solzice radost naj na njem cveti.
Ko te vidim tugovati meni se solzi oko nehaj, nehaj žalovati
o	ti dekle prelepo.
M. Tomc.
Grličica grkovala, grkujuči zrnce brala. Izrasla je žuta vrba pöd njom raste lipa riiža. Tebe ötje potrgati junakovi na klobuke
i	dekliči na iglice.
Napojnica.
Sad mi gremo v goro, v goro više na obrše.
V gori čemo vince piti iz polička i sudička, lipo vince miiškatela: Požegnal ga dragi Jezus, Marija ga natočila.
Iv. pl. Zajc.	Sliepac	Marko.
Sliepac Marko put zelenih gora uputi se iz dolina mora! ldem sada u goru zelenu!
Tako veli nesreča ine krenu!
Iz dolina kraj si njega mora oh žalosti tamo i prikora.
Nitko ništa za pjesmu ne daje, a tko daje za darom se kaje. Gladni niesmo vele, kada pjevaino, al ne sita torba nam je samo,
Kada Marko 11 goru doklima, pobrati ga vila posestrima, posestrima vila planinkinja, po poruci vile mora sinja.
Vodi njega od gora do gora, od jednoga do drugoga dvora! Liepe pjesme Marko izvodio guslam sprovodio liepe pjesme novoga uresa o st r ali o vij u morskijeh čudesa!
Kakove se po gorah nikada niesu čule, nit se čuju sada.
Puče Marku na sve strane slava oko njega sve do glave, glava! Svi mu kliču pljeskaju u ruke vienac pletu i zelene luke krune viju. malei i velike, sve od lišča puste
Iavorike. da po gorah od vrha do dola, sva ostaše lovor stabla gola,
Marko pjeva, al mu plače duša, svak razumie i rada ga sluša,
Ali nitko da mu darak pruži darak pruži, Boga se od duži; što mi daješ sviete pomamljeni: ni je hrana, ovo lišče meni; ali nitko darak pruži, da je hrana ovo lišče meni, veli Marko i pjevati prestane, niti više spjevati on nastane!
B. cobanič.	Kidisale svatovite . . .
Kidisale svatovite!	Ta odile preko Vardar
Svatovite durulejci — Rumba!	zagubile	nevestata — Rumba!
Čuti zetko, ne mi plakaj, če ti najdu poubava — Rumba!
E. Adamič.	Trudno	srce.
Rado srce bi miru,	Vzdrami se na boj
miru zaželenega,	za pravdo preganjano,
rado počivalo v snu	solnca, zlatega soj,
pokoja dobljenega?	vesno oznanjano!
Kmalu zasveti brat, svoboda ožarjena, iz ječe razbitih vrat s srečo obdarjena!
Pa dejali so mi .
E. Adamič.
Pa dejali so mi župnik: „Glej, da se ogibal boš greha, da se ogibal boš ljubezni!“ •Dobri župnik stari mož!
Pa dejali so mi oče:
„Sin, k sosedu mi ne glej,
hiše ti ne dam, ne grunta!“ ..Dobri oče, vse imej!
Jaz imam nebesa v tebi ljubljeno dekle bolj bogat sem od župana, ko te stiskam na srce!“