JANKU TRDINI V SPOMIN V vsakoletni izdaji Loških razgledov je posvečenih nekaj strani vidnejši.m loškim osebnostim, ki so si s svojim znanstvenim, političnim ali kulturnim delom zaslužile pozornost in priznanje. Med temi so tudi med letom umrli člani raznih društev, kater!.h odhod povzroči bolečo vrzel na tem ali onem področju javnega delovanja. Spomina vreden pa ni samo visoko izobraženi umski delavec, prav tako je to lahko človek iz vrst delavstva, ki svo je življenje posveti delu svojega poklica in ga opravlja vestno, dosledno in z vso prizadevnostjo. Eden takih zglednih de lavcev, ki ga o-dlikujejo uspehi dela, je bil Janko Trdina, ki se je 16. januarja 1973, tako rekoč v ranem jutru tisočlet- nice Škofje Loke za vedno poslovil od nas. Janko Trdina, ki se rodil leta 1903, je bil sin Janeza Trdine, poznanega pod nazivom Trdinčk. Ta je bil že od leta 1895 zaposlen pri Krannerjevi elektrarni v Skofji Loki. Janko se je po zgledu svojega očeta kmalu odločil za poklic elektrikarja, kamor ga je pritegnila tudi prirojena nadarjenost. Ni si izbral lahke ga dela. Posebno naporno je bilo tedaj delo na daljnovodnih napravah. Razen tega pa je opravljal tudi inštalaterska dela po zgradbah loškega območja. Ker se je prava potrošnja električnega toka na loškem teritoriju pričela uveljavljati šele po prvi svetovni vojni, je bilo v tej stroki treba opraviti veliko pionirskega dela. Pri tem je bil tudi Janko, takratni mladi Trdinčk, polno zaposlen. Ni bilo skoraj hiše v tedanji Loki, kjer ne bi s posredovanjem Trdinčkov posvetila žarnica. Zato je razumljivo, da je dr. Vilko Fa.idiga. ki je Janka poznal dolga leta pred vojno, v svojem poslovilnem govoru zapisal, da bi v slovo Janku mo rale za trenutek zagoreti vse žarnice po loških domovih. Vojna leta so bila za elektromonterja na terenu težka preizkušnja. Toda Janko je bil pripravljen poleg težavnega te renskega dela izvršiti marsikatero po slanstvo v korist narodnoosvobodilnega boja, ne da bi pričakoval kakršnokoli priznanje. V ilustracijo Jankovega zna čaja navajam besede elektroinženirja Jakoba Mlakarja iz Kranja, ki je bil tudi med vojno zaposlen pri istem podjetju: Janko Trdina (desni) in Lovro Planina (lev!) kot gledališka Igralca amaterja v vlogah Frl-ceta in Fraceta v Golijevi mladinski igri Sneguljftica. 20 Loški razgledi 305 »v težkih časih, ki sem jih preživel z Jankom v skupnem delu, mi je bil on edini zaupnik, strokovnjak pri delu, do ber prijatelj in tovariš, ki ne zna varati in ne lagati.« To je bila resnična podoba Janka Trdine. Po vojni si' je Janko z znanjem in vestnim delom pridobil visoko kvalifika cijo in si do zadnjega dneva zaposlitve prizadeval čimbolj vestno vršiti svojo poklicno dolžnost. Med sodelavci je bil poznan kot pošten, tovariški, človek ve sele narave, ki. je znal s svojim humor jem slabo razpoloženje prisotnih spre meniti v zadovoljni nasmeh. Poleg navedenega poklicnega dela je Janko vedno še našel čas za udejstvo- vanje pri loškem gledališču. Daleč v dobo njegove mladosti sega njegovo amater sko delovanje. Po več ur dnevno se je v tedanjem Društvenem domu ukvarjal z odrsko električno razsvetljavo. Pod od rom si je uredil svoio delavnico in od tam razvijal pri gledaliških uprizoritvah odrske svetlobne efekte. Koliko pravljič nih scen in odrskih mojstrovin je pri čaral skozi vsa leta pred vojno in po vojni s svojo vztrajnostjo in originalno domiselnostjo, pri čemer se je kot ama ter slikar posluževal tudi čopiča. Se dolga leta po vojni je bil Janko takorekoč nenadomestljiv mojster odrske osvetlitve. Pri prvi predstavi Visoške kronike na prostem v puštalskem gra du je bila vsa razsvetljava izvedena z njegovim prostovoljnim delom in ni bi la nič manj kvalitetna od kasnejših, ko so jo izvajali poklicni mojstri, odrske raz svetljave. S posebnim veseljem je zlasti otroškim igricam dal svoj čar z neštetimi scenskimi efekti. Poleg zakulisnega dela pa se je uvelja vil tudi na odru kot amaterski igralec. Kot je bil sam vedno v družbi na svoj nečin originalen in zabaven, je tudi na odru znal prikazovati posebne tipe in komične prizore, ki so zabavali gledalce. Tako npr. nam je ostal v spominu kot Vodička v Dobrem vojaku Svejku, kot Mihol v vseh prejšnjiii prireditvah Vi soške kronike. Nepozabno sta odigrala s sedaj že pokojnim Lovrom Planino Pri četa in Fraceta v Sneguljčici. Se bi lah ko npšteval dela. v katerih je Janko kot igralec izzval salve smeha. Prav je dejal predsednik lo.^kega gledališča prof. Jan ko Krek ob Jankovem grobu, ko smo se poslavljali od njega, da se istočasno po slavljamo od generaci.je pristnih ljudskih komikov. Ko ugotavljamo Jankovo plodno delo v življenju, smatramo, da je vreden pri znanja, katerega mu lahko damo s tem, da ga čim dalj ohranimo v lepem spo minu. Življenje mu ni bilo naklonjeno. Lahko bi še mirno užival v krogu do mačih, v krogu prijateljev, katerim je bil vedno pripravljen storiti us'ugo. Pa so nesreče pri delu in težke bolezni, strle njegovo sicer zdravo naravo in moral se je od nas in od vsega, kar je ljubil, prezgodaj posloviti. Franci Finžgar 306