ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 31. oktobra 2004
Leto XIV, št. 21
VISOKA
NAGRADA
NA
PODROČJU
ŠOLSTVA
ZA
PORABKO STR. 3
NASTOP OKTETA SUHA STR. 8
Povolilna Slovenija
JANEZ JANŠA SESTAVLJA VLADO
Jutri, 22. oktobra, bo prva seja na novo izvoljenega državnega zbora Republike Slovenije, ki jo je sklical predsednik države dr. Janez Drnovšek, ko so prejšnji teden (13. oktobra) objavili uradne rezultate parlamentarnih volitev v Sloveniji. Predsednika države čaka naslednja naloga: predlagati mora mandatarja. Nenapisano pravilo je, da mandatarstvo dobi zmagovalka volitev: Slovenska demokratska stranka Janeza Janše. Še pred tem se bo predsednik pogovarjal s predstavniki poslanskih skupin in preveril podporo, ki je potrebna za izvolitev mandatarja in v nadaljevanju za oblikovanje vlade. Ime mandatarja bi moralo biti znano najpozneje mesec dni po konstitutivni seji parlamenta, medtem ko bo imel novoizvoljeni predsednik vlade uradno na voljo le petnajst dni za sestavo svojega kabineta.
Uradna razglasitev rezultatov ni prinesla bistvenih sprememb: zmagovalka volitev je Slovenska demokratska stranka Janeza Janše, ki je dobila 29,08 odstotka veljavnih glasov, kar pomeni 29 poslanskih sedežev. Liberalna demokracija Slovenije - dosedanjega premiera Antona Ropa - je zbrala 22,80 odstotka glasov, kar ji zagotavlja 23 poslanskih mest; Združena lista socialnih demokratov, predsednik in poslanec v evropskem parlamentu Borut Pahor, je dobila 10,17 odstotka glasov; Novi Sloveniji - Krščanski ljudski stranki, predsednik dr. Andrej Bajuk, je zaupalo 9,09 odstotka tistih, ki so prišli na volitve; Slovenska ljudska stranka, ki jo vodi Janez Podobnik, je prepričala 6,82 odstotka aktivnih volivcev; Slovenska nacionalna stranka Zmaga Jelinčiča je
zbrala 6,27 odstotka glasov; v Državni zbor se je s 4,04 odstotka glasov uvrstila tudi Demokratična stranka upokojencev, ki ji predseduje Anton Rous. V devetdesetčlanskem Državnem zboru bosta interese manjšin zastopala dosedanja poslanka Maria Pozsonec prekmurske Madžare in Roberto Battelli italijansko narodnost na Obali. Volitev se je udeležilo 991.236 ali 60,64 odstotka od 1.634.402 upravičencev. Tudi po uradni razglasitvi rezultatov ni bilo večjih presenečenj, razen pri Slovenski ljudski stranki, kjer se njene-
mu predsedniku Janezu Podobniku ni uspelo uvrstiti v državni zbor. Tako so odločili Slovenci po svetu, ki so namenili največ glasov Novi Sloveniji oziroma dr. Andreju Bajuku, med kandidati pa ni bil izvoljen tudi večkratni zunanji minister dr. Dimitrij Rupel.
V državnem zboru bo sedem strank, med njimi nobene novinke. Presenečenju prejšnjih volitev, stranki mladih, ni uspelo ponoviti uspeha, saj tako kot preostalih 15 strankarskih oziroma civilnih list ni zbrala štiriodstotne podpore, ki je pogoj za vstop v parla-
ment.
Povolilno dogajanje se je zdaj preselilo iz državne volilne komisije k predsedniku države dr. Janezu Drnovšku, v parlament in parlamentarne stranke. Kot rečeno, bo konstitutivna seja novoizvoljenih poslancev jutri (22. oktober 2004). Sejo bo do izvolitve novega predsednika vodil najstarejši poslanec Vasja Klavora iz Demokratične stranke upokojencev.
Čeprav je zmaga SDS prepričljiva, pa bo imel predvideni mandatar Janez Janša še veliko dela, preden mu bo uspelo ses-
taviti vlado, ki bo blizu njegovim hotenjem, hkrati pa bo ustrezala partnerjem v Koaliciji Slovenija, v kateri je Nova Slovenija dr. Andreja Bajuka, pridružila pa se je tudi Slovenska ljudska stranka z Janezom Podobnikom na čelu. Predvsem ne bo preprosto ustreči vsem, ki si želijo ministrske fotelje, ne glede iz katere stranke so. Poslansko razmerje je za Janeza Janšo neugodno: zmagovita koalicija ima 45 glasov, za izvolitev svoje vlade pa bi potrebovala enega več. Kdo se bo pridružil Janezu Janši in „njegovim”, koga bo bodoči mandatar povabil v vlado, je odprto, možnosti pa več kot analitikov volitev v Sloveniji. Že pred volitvami se je v novo vlado ponujal in pri tem ostaja prvak Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič; med resnejšimi naj bi bila tudi stranka upokojencev - DeSUS; komentatorji pa med najresnejše uvrščajo Združeno listo socialnih demokratov Boruta Pahorja. Vsaj za zdaj kaže tako, dav vlado izrecno ne želijo Liberalni demokrati Slovenije, vendar je, kot je znano, v politiki vse mogoče. Svoje opredelitve nista želela razkriti narodnostna poslanca, ki sta bila doslej zmeraj na strani LDS. Mandatar Janez Janša pravi, da si želi sodelovanje s Pozsončevo in Battellijem, o podpori se morata odločiti sama, „ne glede na to, kaj bosta storila, se bomo trudili, da bi se položaj manjšin izboljšal tudi v praksi. Zaradi načel pa tudi zaradi prednosti Slovenije, ko zagovarja pravice naših rojakov v zamejstvu,” pravi zelo verjetni novi premier Janez Janša. Bo zunanji minister Borut Pahor, če se bo ZLSD pridružila novi vladi?
eR
Takoimenovani pomladni trojček, dr. Andrej Bajuk, Janez Janša in dr. Janez Podobnik (iz Demokracije).
2
Attila Kovacs
AGRARNA REFORMA IN KOLONIZACIJA V OKOLICI LENDAVE MED DVEMA VOJNAMA
,,Čas po vojni... Čas spreminjanja meja, čas oblikovanja novih držav, čas vzpostavljanja novih družbenih odnosov in razmerij
med narodi in jeziki. Čas uveljavljanja hotenj novih oblasti, utrjevanja novih resnic, uveljavljanja novih mitov ... ” je Knjigi na pot mladega raziskovalca Attile Kovacsa Agrarna reforma in kolonizacija v okolici Lendave med dvema vojnama napisala dr. Albina Nečak Luk. Avtor pa je v slovenski povzetek napisal:
,,Agrarna reforma, izvedena med obema svetovnima vojnama, hkrati z njo pa
kolonizacija, ki je potekala na lendavskem območju,
je imela, podobno kot v ostalih delih Jugoslavije, tri temeljne cilje: vzpostavitev družbeno pravičnejše posestne strukture, ki bi zagotavljala tudi večjo produktivnost, uveljavitev nacionalnih pravic nasproti dotlej dominantnim narodom in njihovim veleposestnikom ter kolonizacijo območij, kjer so živele narodne manjšine. Največje spremembe so agrarna reforma in naselitve povzročile v posestni strukturi in
nacionalni sestavi prebivalstva. ”
Avtor je podrobno prikazal posestno strukturo pred in po agrarni reformi, torej po razdelitvi 9120 hektarjev zemlje veleposestva Esterhazy, prikazal je tudi narodnostno strukturo okolja pred in po agrarni reformi,
ko so zemljo dobili Slovenci, Hrvati in Srbi, medtem ko je Madžari niso mogli dobiti. Tudi zato so sem naselili Slovence iz Istre in Primorske. Knjiga prinaša vrsto novih spoznanj, kajti z agrarno reformo se je ukvarjalo malo raziskovalcev. Podobno velja tudi za Madžarsko, medtem ko so dobro obdelane razmere v Vojvodini. Avtor
tudi poudarja, da sedanji problemi kmetijstva koreninijo v času med obema vojnama in celo že prej, v fevdalizmu.
Vzporedno z agrarno reformo je potekala tudi kolonizacija, ki je poleg posestne strukture v veliki meri vplivala tudi na narodnostno sestavo prebivalstva in na madžarsko-slovensko jezikovno mejo. ,,Za narodnostno sestavo oziroma materni jezik prebivalcev lendavskega območja pred agrarno reformo lahko z
gotovostjo trdimo, da seje večina tukajšnjega prebivalstva izrekla za Madžare
oziroma so kot materni jezik navedli madžarski jezik, ” ugotavlja razprava.
Dr. Albina Nečak Luk ocenjuje, da je ,,s temeljitim
pregledom primarnih vir
rov raziskovalcu uspelo sestaviti podrobno podobo posameznih faz agrarne reforme na primeru veleposestva Esterhazy v okolici Lendave. Hkrati spredstavitvijo pravne podlage za delitev agrarnih zemljišč se pred bralcem razgrinjajo usode različnih skupin potencialnih upravičencev za pridobitev zemlje -posebna pozornost je namenjena zainteresiranim pripadnikom madžarske manjšine - in zakulisne igre pri njenem razdeljevanju ... Študija, ki
prinaša spoznanja o političnem, gospodarskem in
demografskem dogajanju na sicer zanemarjenem geografskem izseku, posredno govori tudi o razmerah na širšem slovenskem območju. Čas, ki ga živimo, je mogoče razumeti le, če poznamo čas, kije bil!”
Zato pa sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja dr. Attila Kovacs raziskuje naprej, zlasti ga priteguje II. svetovna vojna, kjer se ukvarja z internacijo kolonistov v taborišče Sarvar. Proučuje tudi, kakšno politiko je vodila madžarska oblast v II. svetovni vojni v priključenem Prekmurju in posebno, kakšen je bil odnos do Slovencev v Prekmurju. Sicer pa je sodeloval tudi pri projektu dr. Katalin Munda Hirnok pri proučevanju razmer med Slovenci v Sombotelu, Mosonmagyarovaru in Budimpešti.
Obsežno knjigo, prek 450 strani večjega formata, je izdal lendavski Zavod za kulturo madžarske narodnosti, povzetki so objavljeni v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku.
eR
Osvetljen mozaik
Nega človeka na svejti, šteri bi si nej na »vage« djau vse tisto, ka je v ednom leti delo, obredo ali pa vönjau. Vsakšomi človeki je potrejbno, da bi biu sam s sebov zadovolen. Dapa nejsmo sami na svejti, drugi nas tü gledajo, valijo ali kritizerajo, saudijo. Med etakšimi pogoji se mora vsakši človek sam odločiti, kak, kama naprej. Zgodi se, ka nas drugi osaudijo, zgodi se, ka smo sami nej zadovolni s se-
bov. Pa te si samo leko obečamo - sami sebi - ka mo drgauč kaj ovak naprajli.
Če smo sami s sebov zadovolni, je tau tü potrejbno, ka priznamo druge, napamet vzememo, ka so zvün nas drugi lüdje tü sposobni (tehetségesek). Vej pa mi tü čakamo, naj nas poznajo, našo delo poštüjejo.
Letos 22. augustuša, gda je bilau državno srečanje Porabski Slovencov na G. Seniki, so udeleženci (résztvevők) pa vsi gostje v rokau dobili eden mali pak, gde se je med drugim skrivala knjiga s naslovom:	»Osvetljen moza-
ik/Megvilágított mozaik«. Avtorica knjige je Suzana Guoth, vogrska lektorica je bila Beatrix Király, profesorica iz Sombotela, slovenska lektorica pa Katarina Balažic, profesorica iz Slovenije. Platnice je napravo Ferenc Masszi, akademski slikar iz Sombotela. V dvojezični knjigi najdemo prevode iz madžar-
ščini spise in pesmi.
Ka je pa zvünredno v tej knjigaj, stero je avtorica Sama izdala, za honorar je nej prosila od nikoga nej eden filer nej, ranč tak so nej prosili honorar lektori in slikar. Knjigo je avtorica Sama uredila.
»Pero« sam nej zatok vzela v rokau, ka bi ge globko cenila knjigo, štero sam Sama tü z veseljem v roke vzela. Tau naj baude naloga bralcev. Žau, vsi smo se spozabili opomeniti tau knjigo, nika napisali od tej knjig. Do tejga mau je tau bila šega, če se kaj takšega zgodi, na znanje damo lüdam. Avtorica tak pravi, ka je tau knjigo ona Porabskim Slovencom in Slovencom, ki v rosagi živejo, napisala. Zakoj? Za jezika volo. Pa ne misliti ka bi na gnes kaj bole potrejbno bilau za Slovence kak jezik govoriti, vaditi, nej ga pozabiti. Zatoga volo bi tü potrejbno bilau kaj povedati od te knjig. Dobro vejmo, ka med nami nega dosti takši, šteri bi za pisanje meli žilo, s tejm pomagali naš jezik gor držati.
Istina, ka sam avtorici že dosta lejt prijateljica pa bi se nej meni šikalo te mali članek napisali. Depa itak sam ga napisala. Naši nisterni bralci so me Večkrat pitali, Sto je pa te ta avtorica? Ka Baugi vala mamo takše bralce, steri časopis, koledar vsigdar od začetka do konca tapreštejo. Pa so šteh njene članke tü s velkim poštenjaum. Vrejdno bi bilau kakšo anketo naprajti, pa je opitati. Dosta bralcov je preštelo Guothovo Prejšnjo dvojezično knjigo tü in so go pohvalili.
V imeni vsej bralcov se zahvalim za njeno delo, za nauvo knjigo. Ki pa nejma te knjige, go leko dobi k šenki v vsakšoj porabskoj vasnici na Slovenskoj samoupravi.
Irena Barber
Porabje, 21. oktobra 2004
3
Skupaj za bolj učinkovito narodnostno šolo
Ko govorimo o bolj učinkoviti narodnostni šoli, mislimo predvsem na bolj učinkovit pouk slovenskega jezika in širjenje le-tega v vedno nove govorne položaje: v različne izvenšolske dejavnosti, krožke, v katerih je jezik sporazumevanja slovenščina, in tudi različne jezikovne tabore, ki lahko predstavljajo najbolj pristno usvajanje in učenje slovenske materinščine. Take oblike učenja jezika so dobra podpora šolskemu delu, obenem pa učinkovita motivacija zanj.
Slovenski narodnostni organizaciji, Zveza Slovencev in Slovenska državna samouprava, imata skrb za ohranjanje slovenske materinščine zapisano že v svojih ustanovnih aktih; ta skrb pa se mora nanašati tudi in predvsem na mlade in najmlajše pripadnike slovenske skupnosti v Porabju. Zveza Slovencev je v letošnjem letu med drugim že organizirala odmeven jezikovni tabor za porabske osnovnošolce, še dalje pa se bo trudila delovati v prid podpori manjšinske materinščine pri mladih. Tudi Državna slovenska samouprava se pridružuje tej skrbi za animiranje mladih in je pripravljena ponuditi vsakršno podporo narodnostnim šolam, tako moralno kot finančno, seveda glede na potrebe in rezultate dela. Konec septembra sva s predsednikom SDS Martinom Ropošem obiskala šole v Števa-novcih in v Monoštru, kjer sva se z vodstvi in učitelji pogovarjala o trenutni problematiki. Števanovska osnovna šola se ubada z nizkim številom učencev, saj jih imajo v letošnjem letu od 1. do 8. razreda le 29. To je, iskreno rečeno, skupaj za en razred, zato je potrebno organizirati kombiniran pouk. Tako so vsi razredi v kombinacijah; a še te učence je težko obdržati, ker starši zadnjih nekaj let vpisujejo otroke v monoštrski osnovni šoli (kjer pa, kot smo tam izvedeli, pridno obiskujejo krožke slovenskega jezika pred leti so mi namreč v Števanovcih razlagali, da se učenci vpisujejo v Monošter, ker se ne želijo učiti slovenščine kot vidimo, to pač ne drži). Ja, pravice staršev in otrok je treba spoštovati, a v razvitih demokracijah se ljudje
enako kot pravic zavedajo tudi svojih dolžnosti. Na te pa se v novih demokracijah največkrat, žal, kar pozabi. Šola je inštitucija, ki bi narodnostno mešanemu območju morala dajati pečat narodnostne ustanove in skrbeti za svojo prepoznavnost prav s prisotnostjo narodnostnega elementa. Da bi res postala to, pa je odvisno od vseh: od vodstva, učiteljev, učencev in staršev. Na sestanku smo ugotovili, kljub nekaterim neupravičenim nasprotnim mnenjem, da bo šola, če bo hotela preživeti, morala pridevniku narodnostna poiskati vsebino in razmišljati o širitvi narodnostnega programa. Stvari so lahko zelo preproste in učinkovite, če se jih lotevamo, poleg znanja, predvsem s srcem. Tega pa se ne da naučiti, ampak je potrebno premisliti najprej pri sebi in spremeniti svoj pogled na stvari. Nihče namreč namesto vas ne more biti in ostati Slovenec. Prav tako tega problema ne more rešiti denar. Problem zavesti in lojalnosti do lastnega jezika in narodnosti je problem srca, ne denarja, znanja ali matične Slovenije. To pa velja za celo Porabje.
Na OŠ Aranya Janosa v Monoštru po zgraditvi 2. OŠ v Monoštru ni bilo nikoli narodnostnega programa, ampak se slovenščina poučuje v krožku. Zanimanje za pouk je precejšnje, tako da bosta dve skupini, začetna in nadaljevalna. V vsaki bo predvidoma približno 10 ali več učencev. Pouk izvaja slovenska učiteljica na tej šoli, Margita Mayer, ki to delo opravlja z veseljem. Za učbenike za učence in njen honorar bo poskrbela državna samouprava. Z Martinom Ropošem sva ocenila, da ima šola zelo pozitiven odnos do krožka slovenskega jezika in ravnateljica je pripravljena ponuditi za ta pouk najboljše možne rešitve.
Na razumevanje in podporo glede slovenskega pouka sva s predsednikom SDS naletela tudi na monoštrski OŠ Istvana Szechenyija, ki bo, žal, samo še letos in naslednje leto t. i. narodnostna šola. Takrat namreč končajo šolanje zadnji saka-lovski učenci in s tem se izteče narodnostni program. Letos imajo sicer 39 učencev vpisa-
nih k slovenščini, a od 1. do 6. razreda so to le fakultativne ure. Na pobudo staršev, ki pa, kot se je pokazalo, niso bili popolnoma informirani o različnih vidikih pouka, naj bi se število ur slovenščine povečalo. Trenutno imajo po 1 uro tedensko v 1. in 2. razredu in po 2 uri od 3. do 6. razreda. Šola je sicer pripravljena ustreči staršem, a potrebno je preučiti zakonske možnosti. Tako smo se dogovorili za roditeljski sestanek s starši učencev, ki obiskujejo ta pouk.
Sestanek je res bil 7. 10. Na njem je bilo prisotnih lepo število staršev, vodstvo šole, učiteljice slovenščine, Martin Ropoš in avtorica tega prispevka. Za uvod je ravnatelj šole Gabor Huszar izčrpno predstavil dejansko stanje in možnosti za razširitev slovenskega pouka. Le-te so namreč majhne, ker so učenci pretežno vpisani v športne razrede in imajo že zgornjo mejo zakonsko dovoljenih ur pouka. Šola bo iskala rešitve in poskušala že v drugem polletju število ur slovenščine zvišati vsaj za eno uro v vsakem razredu. Izredno pozitivno se zdi predvsem to, da so starši dali pobudo za več ur slovenskega jezika, saj želijo, da se otroci bolje naučijo njihove materinščine, otroci madžarskih staršev, ki jih je tudi nekaj, pa jezika sosedov ali prijateljev. Ta trend v Monoštru je potrebno z vsemi sredstvi podpreti, kajti prinaša novo kvaliteto in nove možnosti. Enakega mnenja je tudi Martin Ropoš, predsednik SDS, ki je obljubil, da se bo državna samouprava v bodoče še bolj angažirala prav na šolskem področju.
Sestanki na posameznih šolah so nam dali nek nov vpogled v porabsko šolsko problematiko. Tokrat nismo posebej vključili gornjeseniške šole, ker se tako z vodstvom kot z učitelji srečujemo bolj pogosto ob različnih problemih in jih poskušamo sproti skupaj razreševati. Upam in želim, da se dogovori z omenjenih sestankov tudi uresničijo, porabskim šolam, predvsem pa učencem v dobro.
Valerija Perger
Visoka nagrada na področju šolstva za Porabko
Odbor za podeljevanje državnih nagrad Republike Slovenije na področju šolstva se je letos odločil za podelitev vseh 11 nagrad. Podelitev je potekala v Narodnem muzeju v Ljubljani, in sicer 5. oktobra. Nagrajence in povabljene goste je pozdravil dr. Slavko Gaber, minister za šolstvo, znanost in šport, ki je v svojem govoru namenil največ pozornosti zagotavljanju enakih možnosti na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja.
Delo odbora je predstavila predsednica dr. Bariča Marentič Požarnik, ki je med drugim povedala: »Ob prebiranju bogatih poklicnih biografij se ni bilo vedno lahko odločiti, kdaj gre za res dobro opravljanje zahtevne osnovne dejavnosti, kdaj pa za tisti pre-
sežek, ki zasluži nagrado... Tu sta bili še dilemi: ali se bolj ozreti v preteklost, k ljudem, ki so se desetletja razdajali in opravljali svoje poslanstvo v pogosto zelo težkih okoliščinah - ali bolj k tistim, ki se s svojim delovanjem vpenjajo v dinamične in zahtevne procese, pomembne za uspešno uveljavljanje v prihodnosti?« Tudi sama predsednica je poudarila, da končna odločitev ni bila lahka in ni bila povsem soglasna. Toliko bolj smo bili zadovoljni in ponosni Porabski Slovenci, da je med enajstimi nagrajenci bila tudi porabska slovenska pedagoginja Erika Glanz, ki jo je za visoko republiško nagrado predlagal Zavod za šolstvo v Murski Soboti. Utemeljitev za nagrado
so pripravile predstojnica zavoda Irena Kumer ter višji svetovalki za porabsko šolstvo Irena Varga in Valerija Perger. Erika Glanz je nagrado dobila za življenjsko delo v vzgoji in izobraževanju na področju slovenskega šolstva v zamejstvu. V obrazložitvi predloga piše med drugim naslednje: »Erika Glanz je vse svoje poklicno življenje posvetila šolstvu slovenske narodnosti v Porabju Kot dolgoletna učiteljica, ravnateljica in kulturna delavka je zaznamovala gornjeseniško osnovno šolo. Med dvajsetletnim vodenjem šole si je uspešno prizadevala za nenehno izboljševanje vzgojno-izobraževalnega dela. Se posebej dragocen je njen prispevek k strokovnemu in kakovostnemu poučevanju slovenskega jezika ter njeno vztrajno prizadevanje, da slovenski jezik vstopa v vedno nove govorne položaje. K temu sodi tudi uspešno povečanje deleža slovenščine v narodnostnem programu šole konec devetdesetih. Erika Glanz je bila pooblaščena svetovalka za slovenski jezik v narodnostnih šolah, sodelovala je tudi pri pripravi novih učnih načrtov za pouk slovenskega jezika v porabskih osnovnih in srednjih šolah. Z avtorstvom učnih načrtov, učbenikov in učnih gradivje nadaljevala tudi kasneje, ko seje posvetila poučevanju slovenščine na gimnaziji v Monoštru. Lani so izšli kar štirje njeni učbeniki, nagrajenka pa pripravlja še nova dela.
Z vsem svojim strokovnim, pedagoškim in organizacijskim delom je Erika Glanz pomembno pripomogla k ohranjanju in razvijanju narodnostne identitete Porabskih Slovencev.«
Podelitev je s svojim nastopom popestril mladinski pevski zbor Veter. V imenu sodelavcev našega uredništva iskreno čestitamo nagrajenki.
M. Sukič
Erika Glanz po podelitvi nagrade v Ljubljani
Porabje, 21. oktobra 2004
4
Slovenski večer
Državna knjižnica za tuje jezike v Budimpešti organizira od letos Septembra do maja drügoga leta senjo literarni večerov. Na tej večeraj se nutpokažejo pesniki in pisateli iz Slovenije, s Češkoga, Slovaškoga, iz Estonije in Latvije, s Cipra, Polskoga pa Litve in Malte. Zvün Budimpešte do te večeri indrik po rosagi tö.
Oprvin je biu slovenski večer v Budimpešti 29., v Somboteli pa 30. Septembra. V Budimpešti sta bili dve predavanja politolog dr. Imre Szilágyi je predavo o zgodovini Slovenije, literarni zgodovinar dr. Štefan Lukač pa o slovenski literaturi. V Somboteli je o slovensko-madžarskih kulturnih stikih predavo dr. András Berta-lan Székely. Po tistom je biü prekmurski večer. Pisatel in pesnik Feri Lainšček in pisatel Dušan Šarotar sta pripovejdala
o tome, kak pa zaka pišeta o Prekmurji. Odlomek iz romana Ferija Lainščka Ločil bom pe-
no od valov je preštejla Vesna Radovanovič, iz romana Tiha meša pa je što sam Dušan Šarotar. Na kitaro je igro Marko Grobler pa cü spejvo. Vesna Čobal je igrala cü na gosli. Večer je biu dvojezičen. Odlomke iz Lainščekovoga in Šarotarovoga romana sta v madžarščino prevedla in gorparštejla Gábor Lanczkor in Dušan Mukič. Večer je v Somboteli Vodo Gábor, s pisateloma pa se je pogučavo Dušan.
Pri organizaciji sombotelskoga programa sta z organizacijo in penazami pomagala sombotelska slovenska samouprava
in slovensko drüštvo tö.
Marija Kozar
Dušan Šarotar, Feri Lainšček, Vesna Radovanovič, Vesna Čobal in Marko Grobler
Gábor Lariczkor in Dušan Mukič
Paverske škiri na odri
Ljudski pevci in godci TD VRTANEK v Gornji Petrovci so 10. oktobra v vaškom domi nut pokazali svoj nauvi CD in kaseto. Celau smo bili veseli pa presenečeni, ka smo iz Porabja z varaškom, števanovskimi ljudskih pevkami pa gorenjiseničkimi ljudskimi pevci leko vküper svetili te völki den. Kak je zazvenela njina muzika pa pesem, smo z veseljem poslüšali pa gledali. Ta karažna „banda” je igrala na harmoniki, bobeni, Zvün toga pa na čisto navadni škeli (grable, ribaš, kosa pa eške ejbar). Program so ške popestrili, olepšali domanji plesalci pa Štirje fantje iz Šalovec. Potem pa vsi, ki smo skaus sprevodi te lejpi
program, smo tadale vküper spejvali, se veselili pri bogatom bejlom steli. Dobro je bilau videti tisto karažnost Ijudski pevcov in godcev. Za svojo delo so najvekšo pohvalo do-
bili s tejm, ka se je dvorana napunila z domanjimi lidami pa z gosti. Želimo njim veliko uspehov pa dosta nastopov tak doma kak v tujini.
Gy. Bajzek
Murska Sobota:
Evropski trienale male plastike
MALI ČLOVEK
Naslov je dobronamerno zavajajoč: na razstavi ne gre za „malega človeka”, ampak za temo človeške figure v malem formatu v obliki kipca in vključuje vsa področja vizualnega ustvarjanja. Galerija v Murski Soboti, vodi jo mag. Franc Obal, se lahko pohvali z razstavo, kakršnih je malo v Sloveniji in tudi v Evropi:,, Preživela sta le še dva pomembna trienala sodobne male plastike: trienale v Fellbachu pri Stuttgartu, ki je usmerjen tematsko in svetovno, in trienale v Murski Soboti, kije bil ustanovljen leta 1973 in je usmerjen evropsko ter od leta 2001 prav tako posvečen osrednji temi, ” poudarja umetniški vodja trienala dr. Christoph Brochaus iz Duisburga. Med podobnimi razstavami sta bila bienala male plastike v Budimpešti in Padovi, ki ju ni več.
Na razstavi, ki bo odprta do konca leta, sodeluje 28 umetnikov iz 24 držav, iz Slovenije denimo Boštjan Drinovec in Karmen Jazbec, iz Madžarske pa Ages Elod in Šandor Bartha (rojen sicer v Romuniji, ki jo - kot piše na zloženki - tudi predstavlja v Murski Soboti). Sočasno je postavljena tudi razstava Eftvina Heericha iz Nemčije, nagrajenca izpred treh let. Poslej bo drugače: delo za odkupno nagrado Galerije Murska Sobota bo šele izbrala domača strokovna žirija; obiskovalci pa izpolnjujejo anketo in avtor, ki dobi največ glasov, se bo samostojno predstavil na naslednjem trienalu.
Umetniški vodja dr. Christoph Brochaus: ,,Naslov razstave Preporod statuete (kip malih dimenzij) bi se naj potemtakem po eni strani navezoval na skupne evropske tradicije, po drugi strani pa ga je treba razumeti tudi kot provokativno vprašanje. Sprašujemo se o novi človeški podobi male figure na ozadju skupnih evropskih tradicij in njihove znova dokazane zmožnosti prenove. ”
Ministrica za kulturo Andreja Rihter pa je v obsežnem in z barvnimi reprodukcijami bogatem katalogu trienalu na pot tudi napisala, da je umetniški vodja letošnjo temo pripravil iz posebnega razloga, saj je prav obravnavanje kipca zanimivo zlasti v zadnjem desetletju, ko se zaradi združevanja narodov vzhoda in zahoda združujeta figuralika in abstrakcija. Osemindvajset umetnikov iz pretežno evropskega prostora poskuša odgovoriti na to vprašanje. „Trienale male plastike je prireditev, ki odkriva vselej nekaj novega, nekaj nedoumljivo poetičnega in meditativnega -- nekaj, kar je težko posredovati s pisano besedo. Prav mala
plastika je del kiparstva, v katerem se umetnik izpove, vživi v nepopustljivo voljo, s silovito ljubeznijo do dela. Še posebej pomembno je, da se v tem času povezujejo ljudje iz najrazličnejših koncev Evrope in daje Slovenija ponovno gostiteljica tako pomembnega dogodka. ”
eR
Porabje, 21. oktobra 2004
5
Spominjamo se naših pokojnih
Bliža se dan, ki nas spominja na minevanje in oživlja nenavadne, svojevrstne misli v človeku. Danes še v sijajnem barvnem razkošju cvetijo v vrtovih poletne cvetice, toda komaj opazno se že pojavlja na njih prvi otožni nadih odmiranja. Danes zjutraj me je zbudilo prijetno žvrgolenje ptic, toda kljub temu se je tudi mene polastil občutek minevanja, ki se neopazno že plazi okrog mene, le zaradi božje milosti ga zaenkrat še ne zaznavam. Vem pa, da bo prišel čas..., pri enih prej, pri drugih pozneje. Enkrat se bo končal boj. Porušijo se zemeljski domovi, ki smo jih celo življenje pridno gradili, sesujejo se kamni, ki smo jih zlagali enega na drugega, da bi le kratek čas lahko uživali v nekem mirnem kotičku Zemlje božajoče žarke sonca. Dostikrat ne jemljemo resno hudobnih senc, ki prežijo na nas, temnih oblakov, ki se zbirajo nad nami in hočejo zakriti zadnje nežno božajoče sijaje zahajajočega sonca. Čeprav čutimo, da so prisotni, s svojimi pojemajočimi močmi nismo vedno zmožni, da bi se borih proti njim.
Morda je to normalno. Sicerat in fatis.
Tako je zapisano v usodi. Ni pa lahko razumeti, kako hrepenenje po počitku, po duševnem miru nekega starajočega se človeka na zatonu mukotrpnega življenja lahko pri nekaterih zbuja občutek zavisti. In človek se umakne pred svetom, zapre se v trdnjavo, požge za sabo mostove. Ne zapre se dobesedno, le njegova duša se zapre pred ljudmi v samotnost, ki je podobna trdnjavi. Boleče je obujanje
nekdanjih, srečnih trenutkov, pravi veliki pesnik, toda še bolj je boleče vedeti, da bo tudi spomin na te nekdanje srečne trenutke zbledel kot pisane rože v jesenski meglini. Morda ima človek včasih občutek, da je prijetno od časa do časa počivati v večernem Somraku, toda nenadoma ga napade nepremagljiva bolečina, neutešena želja po tem, da bi vsaj še enkrat, samo še edinokrat lahko občudoval svežino vzhajajočega sonca. Toda usmiljenja ni. Umira hrast, umira travna bilka, rušijo se imperiji, padajo cesarji, umre vsak in vse, kar se je narodilo. Umrli so olimpski in egiptovski bogovi, umrl je božanski Dante, in tudi sijajnega Michelangela je doletela ista usoda. Kako bi torej jaz, najma-
njša pikica na Zemlji, lahko upala, da ne bo podobna tudi moja usoda. Zato se moramo pripravljati na dolgo, nepoznano potovanje, za katero ne bomo kupili povratne karte. Nenavadne stvari lahko beremo o tej deželi, toda to so le hipoteze. Nihče od tistih, ki so se odpravili na to neznano, skrivnostno pot, se še ni vrnil, da bi poročal o tem, kaj je tam videl in preživel. Edini, ki bi
to lahko storil, je Sin božji, toda on se je povrnil k očetu.
Bliža se dan, dan mrtvih, in mi obujamo žgoče, davno minule spomine. S pripognjeno glavo hodimo med grobovi, zlivajočimi se v ogromno cvetlično morje. Kot skala mogočna nam bol srce teži, in z duševnimi očmi beremo s krvjo in solzami zapisana poglavja človeške kronike. Na krilih spominov se vračamo nazaj v davno preteklost, za trenutek se ponovno pomudimo v iluziji skupaj preživetih, nepozabno vzvišenih trenutkov ob nekem slavnostnem kosilu, na skupnem potovanju ali letovanju. Ponovno podoživimo skupna romantična sanjarjenja o lepoti življenja. Toda kmalu nas strezni rahel pihljaj hladnega novembrskega vetriča, ki se malce poigra z našo fantazijo o izsanjanem svetu, v naslednjem trenutku nas pa že sooči z našo skupno, neizogibno usodo. Pred nami kot na dlani leži posvetna podoba večne domovine. Neutolažljivo, nemo opazujemo simbole naših nekdanjih, v večno tišino pogreznjenih sanj, ki jih na ta sijajen pokopališki večer oživlja le morje svečnih plamenov. Življenje in smrt, dva antagonistična pojava, se medsebojno izključujeta. In mi ponovno pomislimo na življenje, ki je žal drugačno, kot je bilo prej. Vedno več je takih, ki so nekoč bili del našega življenja, danes pa so že del naše zgodovine. Nenadomestljivi so. Veliko praznoto in boleče rane so zapustili za sabo. Te nevidne rane ne zaceli niti zdravilo, niti čas, le mi se privadimo k sožitju z njimi, postanejo del našega življenja. Včasih bolijo, neznosno znajo boleti. Tudi na bolečine se lahko privadimo in s časom se zavemo, da je to naravno. Sic fata tulerunt. To je spremljajoča okoliščina človeškega življenja.
Suzana Guoth
Nagrobni spomenik v Sombotelu, kipa
kiparja Istvana Rumi-Rajkija
Sreča in nesreča
V soboto, 2. oktaubra so prišli v Somboteu prauškarge iz Varaša Vuzenica, šteri je 60 kilomejtarov od Maribora tadale. Prauškarge si bili iz okauliški vesnic, pesmarge v tisti cerkvaj. Z njimi sta prišla dva gospauda. Vuzeniški župnik Ernest Berložnik in župnik Štefan Žemlič, šteri v sausadnjov vesi Vuhred slüžo 60 lejt. Gospaud Štefan so se med drügo bojno v Somboteli včili za dühovnika, vküper z gospaudom püšpekom Jožefom Smejom. Gospaud Štefan Žemlič so se naraudili 1919. leta v vesi Lipovci v Prekmurji. Gda so se v Somboteli včili, so se  návčili vogrski tö. Zdaj, po šestdeseti lejtaj so eške itak znali Vogrski gučati pa spejvati. Veselo so pripovejdali prauškarom, kak je bilau pred šestdesetimi lejtami v Somboteli Prauškarge so v püšpekovoj cerkvi tazospejvali Marijine litanije, Vmejs pa Marijine pesmi. Po tistom so si od znautra poglednili seminarij, gde so se gospaud Štefan pred šestdesetimi lejtami včili. V nauvi kapejli seminarija so gospaud Štefan Vogrski spejvali, v stari kapejli pa so igrati na harmonij. Tam so njim prauškarge spejvali takše cerkvene pesmi, štere spejvajo novomešnikom. (Gospaud Štefan so se nej samo svete pesmi včili, znali so tazospejvali madžarsko pesem „Akácos út” tö.)
Prauškarge so gorpoiskali eške cerkev svetoga Marti-
na. Gospaud Géza Aigner ji je trnok lepau gorprijo. Ponüdo njim je svetoga Martina vino. Slovenci pa so Včasik začnili spejvati. Najoprvin so tazospejvah pesem „En hribček bom kupil, bom trte sadil”. Reči zatau pesem je napiso blajženi püšpek Anton Martin Slomšek, šteri je biu šest lejt plebanoš v Varaši Vuzenica.
Kmica je bila že, gda so se prauškarge napautili domau. De pa v kmici see tö vido njini veseli obraz. Najbole veseli, srečen je biu gospaud Štefan, ka je po šestdeseti lejtaj pá leko odo v Somboteli.
V	pondejlek, 4. oktaubra, je cingo telefon, v torek pa je prišo telegram od gospauda püšpeka Smeja, ka so gospaud Štefan Žemlič 4. oktaubra mrli. Naglo so vozili z avtom, pa so v nesreči mrli.
V	špitalaj, prve liki so mrli, so tak pravli gospaudi Ernesti: „baug plati, ka ste me odpelali v Somboteu”. Pokopali so je v vesi Vuhred, gde so slüžili šestdeset lejt. Naj počivajo vu meri!
Marija Kozar
Pokojni župnik Štefan Žemlič
Berite Porabje tudi na spletni strani www.porabje.com
Porabje, 21. oktobra 2004
6
Števanovske pevke oprvin na slovenskom morji
V Števanovcaj so že pred štirinajstimi lejti dobile volo nisterne ženske za tau, ka do se včile stare porabske ljudske pesmi. Dougi lejt so
v taum tali Porabja samo te ženske meli, stere so leko olepšale svetke domanji lidam. Ženstje vodi, vtjüper drži od začetka mau Magda Bartakovič, stera se z drügimi ženskami vred dosta tröjdi na tejm, naj majo vseveč žensk za popejvanje. Na gnes je 10 žensk, stere že deset lejt vči popejvati gospa Marija Rituper iz Murske Sobote. Depa Marija zvöjn včenje pesmi štje s svojim možaum Kalmanom velko poslanstvo opravla s tejm, ka je ženske lepau vcuj navčila k slovenskomi gonči med seov. Ženske so v štirinajsti lejtaj zvöjn domanji vasi v Porabji dostakrat gorstaupile med Slovenci na Vogrskom pa v Sloveniji. Zvöjn vodje so pa ženske v svojom življenji štje nikdar nej mele priliko pridti na slovensko morje.
24. in 25. Septembra se njim je ta večlejtna želja leko spunila s finančno pomočtjauv Državne slovenske samouprave, Slovenske zveze, lokalne pa slovenske samouprave Števanovci, Andovci, Verica. Ženske so se napalavale kak mali mlajši, kumar
so čakale tejva dneva. Zazranka rano smo se napautili z njimi prauti morji, dež je pa tak prau naš kombi, ka je srmak šofer kumar vido
paut. Kak smo se vömetale, ka smo se leko prejk pelale prejšnji den oprejtoga viadukta pri Črnom kali, steri je zozidan skur do neba, drügi den pa med prvimi v nauvom predori (alagút). Vöter, steri se zove burja, nas je pa skur dola odneso s pauti. Naša laumpe so pa li odle, gnauk smo naganjali reči, gnauk pa djesti pa piti. Ka pa tisti friški kroflinge, s sterimi nas je Kalman Rituper ponöjdo! Med tejm smo pa nej vedli, če mo si laumpe nöjcali ali oči, ka je telko vse nauvoga pa lejpoga bilau za
videti. Ka pa gda smo zaglednili slovensko morje? Od čüdivala smo bili vkraj. V Pirani so nas že čakali v Počitniškom daumi, istina,
ka sva malo motala s Kalmanom, dočas sva ga leko najšla, ka sva se nikak nej stela vöspoznati. Če je pa bilau telko gnaki zidauv, vauski poti. Prejdnja dauma Simona Plahuta pa sakačice so nas pa že tak čakale kak Mešiaše. Naše ženske so v dvej minutaj tak vküp prišle z njimi, kak če bi gdasvejta vküper pasle krave. Na, potistim, ka smo se nota skvartejrale, smo se postavile na teraso pa li gledale pa gledale tisto velko vodau, stera sé je od burja penila, löjčala jadrnice (vitorlás hajó), velke
šifte. Me bi ške svojga psa nej pistile vö, zatau smo se stisnile v ižo, gde smo si telko vse mele pogučavati, ka če bi se dva dneva vküper zgrabila, bi nej sfalile vö. Zame je najbaügša tema bila čerelija, ka sam na tau od maloga mau furt naigra bila. Zatau so me pa doma ženske podarile z djajci, stere naj dejem pod pazdje pa meklo s šibdja. Večer, gda se je vrejmen pomirilo, smo pa nota zopodli, spoznavali varaš Piran. Na, vej nikoga nej trbelo ujckati že po paunauči.
Na drügi den, za bogatim zajtrkom nam je Kalman Rituper nota pokazo vse zanimivosti slovenskoga Primorja. Piran, Portorož, Izola, Koper, Strunjan, morska obala, plaže, parki, skale, marine z mnaugimi ladji, jadrnice, čonaklini, kulturni-zgodovinski zidauvi, cerkve, hoteli, jezera, zaščitena drejva, rastline, zdavanje, baratšagoški lidgé ... nam ostanejo v najlepšom spomini. Lepoto morja, morski pokrajin smo z očami posneli pa zaprli v vsé, na koj mo se furt z veseljom spominjali. Te den smo z voditelom našoga izleta Kalmanom nota zopodli za dva dni valaum. Nej Zaman, ka se je na tau posaba popravlo, včiu eške tak tü, ka je že pozno te kraje. Ka tau asni, če je stoj odlično pripravlen, niše višešnje pauti smo nej meli, etak smo s kilomejtari dosta leko prišparali. Ka je zapoglednit valaun, smo vse vidli, pa brezi pobejga. Zavolo lagvoga vrejmena smo si prvi den nej mogli Pogledniti Postojnsko jamo pa Bled, depa ženske so se zatoga volo nika nej žaurgale. Obečali smo njim pa, gda do kleti mele v bíižini tej krajov nastop, njim tau lepoto tü pokažemo.
S težkim srcaum smo se poslovili, depa vseposedik je dobra, najbola pa li doma. Milijonkrat se zahvalimo vsem, steri so nam pomogli pri tauj lejpoj pauti.
Klara Fodor
Števanovske pevke v Portoroži
V törmi koprske stolne cerkve
KOALICIJA ŠE V OBRISIH
Po objavi uradnih rezultatov parlamentarnih volitev si je najverjetnejši kandidat za mandatarja Janez Janša (SDS) za prve sogovornike iz levosredinskega bloka izbral predstavnike najmanjše parlamentarne stranke. DeSUS je dobrodošla v koaliciji, je sporočil predsednik SDS, tudi predsednik stranke upokojencev Anton Rous je bil po pogovorih videti zadovoljen, bo pa moral za nadaljnje pogovore dobiti zeleno luč izvršnega odbora. Janša sicer poudarja, da ga zanima široka koalicija, ki ne bi imela tesne večine.
SLOVENIJA ODPRLA VPRAŠANJE RAVNANJA ZAGREBA
Vodja slovenske diplomacije Ivo Vajgl je na zasedanju zunanjih ministrov EU v Luxembourgu odprl vprašanje ravnanja Hrvaške pri urejanju odprtih vprašanj s Slovenijo. Kot je pojasnil, Hrvaška z dejanji, kot so enostranska razglasitev ekološko-ribolovne cone (ERC) in incidenti na meji, v odnosu do sosed in do širše mednarodne skupnosti pozablja na kriterij učinkovitega in preglednega regionalnega sodelovanja. Zunanji minister Miomir Žužul je v pogovoru z evropskim komisarjem za zunanjo politiko Chrisom Pattnom v Bruslju menil, da bi Slovenija in Hrvaška spor glede meje morali rešiti z arbitražo. Patten se po pogovoru do vprašanja arbitraže ni opredehl, dejal pa je, da bi državi spor glede meje morah rešiti "hitro in prijateljsko".
ZVEZO NATO ZANIMA SLOVENSKI BATALJON
Slovenijo je prvič obiskal vrhovni poveljnik zavezniških sil za transformacijo (SACT), admiral Edmund Giambastiani. Ob tem je kot najpomembnejši dosežek Slovenije na področju preoblikovanja vojaške strategije navedel profesionalizacijo vojske. Najpomembnejši slovenski prispevek zvezi NATO pa bosta po njegovem mnenju dokončno oblikovanje bataljona za jedrsko, biološko in kemično orožje, ki naj bi postal polno operativen do leta 2009.
Porabje, 21. oktobra 2004
7
FIDESZ proti manjšinskemu registru
Stranka Fidesz zavrača predlog vlade, da bi se naslednjih manjšinskih volitev lahko udeležili le državljani, ki so kot manjšinci registrirani v registru posameznih manjšin. Po sedaj veljavni volilni zakonodaji za svetnike manjšinskih samouprav lahko kandidira vsak, ne glede na to, ali je kandidat pripadnik manjšine ali ne. Na zadnjih lokalnih in manjšinskih volitvah je prav zaradi tega prišlo v samouprave nekaterih manjšin precej nemanjšincev. Prav gotovo se bo zaradi stališča Fidesza vladni predlog izjalovil, kajti pri spremembi manjšinske zakonodaje mora dobiti predlog v parlamentu dvotretjinsko večino.
Varuh manjšinskih pravic Jeno Kaltenbach je mnenja, če parlament ne bo spremenil zakona o izvolitvi manjšinskih samouprav, lahko pride do ukinitve le-teh. Po stališču ombudsmana bi manjšinski registri zagotavljali, da bi se v manjšinska telesa včlanili res pripadniki manjšin. Manjšinske registre bi sestavile komisije, člane katerih bi delegirale same manjšine.
Poslanec Fidesza Janos Hargitai je poudaril, da njegova stranka ne podpira uvedbe t. i. manjšinskih registrov. Njihovo stališče je, da bi volivci morah - brez vsakršne predhodne registracije - na samem volišču prositi manjšinsko listo. S tem bi izrazih tudi svojo pripadnost določeni manjšini.
Prireditve, programi
•	16. oktobra je Zveza Slovencev na Madžarskem priredila v Monoštru koncert slovenskih pevskih zborov, na katerem so sodelovali štirje pevski zbori iz Slovenije in MePZ Avgust Pavel z Gornjega Senika.
•	23. oktobra bo gledališka skupina Veseli padaši iz Števanovcev nastopila v Škofji Loki.
•	23. oktobra prireja Društvo slovenske mladine na Madžarskem srečanje, ki se ga bodo udeležili tudi mladi Društva Leo iz Murske Sobote.
V kotli so se küjali andovski slivovi globaunci
Slovenska manjšinska samouprava Andovci je 3. oktobra organizirala festival sadja s ciljem, naj sadje znauva tašo vrejdnost dobi; kak ga je gnauk svejta melo po
vasaj pa naj se delo, ka je tašoga reda bilau, ne pozabi. Prvin so vsakše fele sadje imeli doma, djaboke, slive, grüške, grauzdje. Pa nej samo za gesti! Djaboke so odavati, mošt, eci so redli. Slive so za palinko pa za marmelado vöküjali. Iz grauzdja so vino redli, ka so cejlo leto pili. Gnesden je s tauga že samo palinka ostala, drügo več trno ne delajo doma.
Gnauk zato, ka več ranč trno sadja nega, drügo pa tau, ka Zaka bi redli, če v bauti tau vse gotovo leko küpi. Da pa s tejm, ka v bauti küpüvamo, dosti vse se pozabi. Na trga-
tev pa bratev je lüstvo vsigdar vküpprišlo. Tašoga reda so nej samo delali, liki so karažni bili, popejvali so. Eden den so pri ednomi rami delali, drügi den pri drügom rami. Nej bilau tašo kak Zdaj, ka lüstvo že nejma dobroga sauseda. Te je ves vküpdržala, eden drügomi so pomagali. S tejm sadnim festivalom je tau tö bijo naš cüj.
Istino, ka smo festival sadja meli, dapa zato smo najprvin pörkölt goradjali na kotau.
Zato ka če se v velkom deli fejst vözmantramo pa lačni gratamo, naj mamo ka djesti.
Gda se je pörkölt že začno küjati, samo potistim smo začnili drügo delati. S sadjom smo se zato malo naklepali, zato ka letos nej djabok, nej sliv, nej grüšk nej bilau. Sramota, dapa sadje smo mogli küpiti za pejnaze. Z marmelado pa s slivovimi globaunci smo začnili, zato ka tomi trbej največ časa. Dočas so dekle globaunce redle, dočas so moški djaboke na šajbe zrezali, ka smo potistim notra v sišilnico djali sišit. Do večera so se posišile pa so kreda bile kloce.
Tak velke slive smo meh, ka gda so je ženske notra v te-
stau zasükale, tak so globaunci vögledali kak edna menkša tikev ali pa golaubiš notra v štük. S tauga več ne more zesti, enga ali dva, so se smejale ženske. Drügo nej bilau, samo frtau slive so leko notra sklale pa te so že nikšo formo zato meli globaunci. Dapa eške etak je dosta bilau.
»Gde leko te vnaudje globaunce vösküjamo?« so me spitavale.
»Najlakejše de, če je v kotau dejamo pa je tam vösküjamo.«
Sprvoga voda nej stejla vreti, dapa gda smo goradjali hrastovi smolak, včasin je vrejla kak šampanjec pa smo globaunce eden za drügim lüčali notra v vrelo vo-
dau. Gda so se sküjala pa smo je vözagrabili, dva košaro smo puno napakivali z njimi. Od globauncov smo malo mauč dobili pa smo začnili prešati. Gda smo slejdnjo kaplo vösprešala že tak večer grato. Potejm smo koštavali lanjski mošt pa lanjsko slive, stere so že v glaži pa tečejo. Na tau je pravo Djürvin Karči: »Vidite, tau že meni tö kak de?!«
K. Holec
Mlajši so rejsan samo en globaunec leko zeli.
Flajsne ženske so globaunce v kotli sküjale.
Mi grauzdje najbole radi te mamo, če že »tečejo«.
Porabje, 21. oktobra 2004
8
Nastop okteta Suha
V Slovenskoj vesi smo bili vsi srečni
17. Septembra smo meli veseli večer v kulturnom daumi v Slovenskoj vesi, gde je slovenčarske lüstvo redno vörukivalo, tak mladi kak starejši pa ške nisterni moški tü. Na rejdki se leko hvalimo, ka lüstvo v takšnom lejpom števili pride vküper na en koncert, kak je tau bilau v Slovenskoj vesi. Istino, ka na nji furt leko računamo, kakšenkoli program napravi Slovenska zveza pri njij.
Zatau so pa posabe hvale vrejdni, kak lepau so se držali, kak so pomagali davali volo pevcom, so njim dosta ploskali. Po koncerti so nas tü lepau baugali, so ostali z nami, gda so se koroški pevci leko bola spoznali z njimi, varaške-slovenčarske pevke njim pa na raje spejvale porabske pesmi, stere so naši gostje tak li „požirali“ . Ka je znamanüvalo slovenčarsko lüstvo za pevce, Okteti Suha z avstrijske Koroške, Sto so oni, nam je tapravo sam vodja skupine Jokej Logar.
,, Zelo me veseli, da smo bili
povabljeni sem v Porabje, ker smo hoteli spoznati ljudi, Slovence, ki živite tukaj na Madžarskem. Za nas je to velika čast. Veseli smo,
da smo spoznali ljudi, ki imajo svojo kulturo, svojo
pesem, gojijo svoj jezik. ”
• Oktet Suha, pomejni osem mladi, karažni pevcev, steri so v vesi Suha pa v okolici doma. Kakšne pesmi mate na repertoari pa kakšne ste si zbrali za nas?
„ Oktet Suha poje že 23 let. Pojemo predvsem koroške narodne pesmi, slovenske narodne pesmi, pojemo pa tudi včasih bolj moderne pesmi in pesmi v raznih jezikih, drugih narodov. Mi smo v prvi vrsti hoteti prinesti našo koroško ljudsko pesem, ker to je naša pesem, ki jo vedno pojemo.
ali jo zdaj pojemo na Koroškem, ali jo pojemo v Sloveniji, ati pa po Evropi, ali
pa po svetu. Pojemo še bodisi bolj moderne slovenske pesmi, ritmične pesmi
bodi pa tudi pesmi drugih narodov, ker zelo spoštujemo tudi pesmi vseh narodov po svetu. Tako smo za koncert v Slovenski vesi izbrati eno mešanico slovenskih ljudskih, slovenskih modernih pesmi in pa nekaj mednarodnih. ”
• Zvöjn lejpi pesmi, lejpoga popejvanja ste nam vi popestrili koncert s svojim zanimivim tü pa taum hecnim gončom. Publiko ste vcejlak pridobili, v döjši je lüstvo bilau z vami.
,,Za Oktet Suha je zelo važno, kakšna je publika. Vi ste imeti tukaj v Slovenski vesi čudovito publiko, ki je zelo pozorno, dobro poslušala petje in jo je zanimalo tudi to, kar sem jim jaz povedal. S tem je pa nastala komunikacija, je nastal pogovor, s tem veselje med poslušalci in nastopajočimi. Mi ne vidimo našega petja, kot nekaj vrhunskega, ampak nam je važno, da publika, ki nas posluša, razume našo pesem in našo besedo. In če to funkcionira, potem funkcionira komunikacija, potem se
pogovarjamo. Tudi koncert, tudi pesem je pogovor. Na Koroškem na primer rečemo, a bomo rekli eno pesem. To pomeni, a bomo zapeti eno pesem.
Vaše ljudske pevke iz Monoštra so po koncertu tako lepo zapele pesmi, ki nekaj povejo, ki komunicirajo. ”
• Kak smo leko čüli od vas med koncertom, ste že s svojimi pesmimi dosta rosagov nota zopodli.
„Mi smo odpeli že veliko koncertov, približno se-
demsto. Imamo kasete, zgoščenke. Smo zelo veseli, da smo dobili povabila že iz mnogih držav sveta, poleg tega, da smo peli doma na Koroškem, po Avstriji, v Sloveniji, po drugih evropskih državah. Peli smo pa tudi na tritedenski turneji
po Ameriki, Avstraliji, v Ukrajini na velikem zborovskemfestivalu. Smo zelo  veseli, da se dobro pogovarjamo z ljudmi, kjerkoli živijo na svetu. Glasba je mednarodna. Ni treba razameti besede, važno je, da
slišiš petje, melodijo, glas in jezik. To nas povezuje z vsemi narodi po svetu. In tisto spoštovanje, ki ga imamo mi do drugih, tisto spoštovanje nam tudi drugi vračajo, nam dajo nazaj, ko nas povabijo. “
• S tejm tü date poštenje, ka škete gučati gezik drügoga naroda. Že proti konci koncerti ste se že v našoj rejči zahvalili „Baug plati” pa kak smo bili srečni.
„To je važno, da se učiš od drugega, jaz bi rad znal sto jezikov, jih znam pet ali šest. Jeziki tudi povezujejo, tudi narečja. Vi imate tako lepo narečje, zame je malo težko, ampak če se malo
navadiš, potem vse dobro razumeš. Vas že skoraj razumem. Mi se trudimo, da se naučimo tudi jezike mnogih držav. Biti smo v
raznih državah, ko nismo znati angleško, italijansko in smo se naučiti nekaj besed in pubtika je to sprejela zelo pozitivno. ”
• Slovenčarsko lüstvo ste brž leko nanje vzeli za včenje popejvanje. Vsi smo spejvali pa rega-regali z va-
mi kak angelge.
„Ja, če jaz grem na kakšen koncert in mi je skupina všeč, potem bi tudi rad pel z
njimi. To smo na tem koncertu narediti, da je tudi publika z nami pela. To je bilo ljudsko petje. ”
• Vaša želja je bila, ka bi se radi srečali s porabskimi lidami, bi radi spoznali naše ljudske pesmi. Tau so vam omogaučili Slovenčarge s tejm, ka so po koncerti lepau z vami vküper ostanili, domanje pevke pa spejvale.
„Zato se zahvaljujem vaši publiki. Bila je izvrstna, super publika. Zahvaljujem se pa predvsem tudi vašim ljudskim pevkam, ki so nam po koncertu še tako lepo prepevale. Drugič pa bomo morda nastopili na skupnem koncertu. Veste, mi občudujemo ljudske pevce; ki znajo ljudsko peti. Mi smo se od tega odvaditi. Radi bi peti tudi ljudsko, pa ne znamo. Zato so nam pa taki ljudski pevci zgled in jih zelo spoštujemo. Take pesmi so nam vsem zelo všeč, ker iz tega izvira vse ostalo, kar poje oktet Suha in drugi zbori. Ljudska pesem je naše jedro. ”
• Tau radost do popejvanja ste mogauče erbali v rodbini?
„ V moji družini so sami pevci. Moj oče vodi cerkveni zbor, bratje poklicni glasbenik, sestra ima eno skupino, vsi imamo nekaj z glasbo. V družini seje vedno pelo in to ti potem pomaga. Po drugi strani se pa zdaj učim naprej, hodim na seminarje, imamo vaje, tako da ta konjiček, ta hobi, potem tudi izboljšam. In malo mi pomaga tudi poklic, ker sem učitelj, ker moram govoriti z mladino, navdušiti šolarje”
Klara Fodor
Oktet Suha v Slovenski vesi, na sredini Jokej Logar
Porabje, 21. oktobra 2004
9
Pismo iz Sobote
Z e m e n i c a
Ja, padaši moji, prišla je jesen, tisti tau leta, v sterom moramo skrb meti, naj zemenice prazne ne ostanejo. Pri nas doma se cejli ram že eden keden kouple v sagi od ecija. Bubrike so že davnik v zemenici. Nej dugo je šou za njimi prpeu v eciji, po tistom gra vküper s prplom, mali lük v eciji, pa eške čalamadi in krepki prpeu, te dneve se vöküjajo eške zeleni paradajz in male tikvice. Od küjanje vse fele marmelade je kelejče po vsej kiklaj, eci pa mi je že skur vözgrizo oči. Dapa tou jesensko delo je eške nej pri kraj. Ge bi pa bilou! Na red eške pridejo vsefele gobe, če več nede nika grbanjov, trbelo de ribati kapüsto in go naklačiti v bečko, pa vejn se eške kaj najde, ka de trbelo dole mleti ali raznok rezati pa skladati nut v glaže. Sto bi vedo, ka vse une eške čaka? Tou ranč ne vej moja tašča Regina, stera takšo velko volou ma vse tou delati, ka prejk zime lačni ne ostanemo. Meni ne dopisti kaj dosta delati kouli vsega toga, prej ka ge tou nika ne poumnim. Leko pa perem vse té premnouge glaže in je po tistom pune fnosim na stelaži v zemenico.
- Vejpa dojde že vsega toga!  Zemenica je puna za tri duge zime, nej samo za eno, - sam jo škeu dole stavili, ka rejsan nejsam več vedo, kama naj skladam glaže.
- Človek nigdar ne more vedeti, kak duga de zima! Zranja dobim eške en ža-
keu prpla pa po tistom mo si brodila, če dojde, - je nika nej škela čüti.
In tak tadale nosim glaže v zemenico, je kladem edne na druge, kak kakši pojbiček, ka se špila in kaj zida. Zdaj me moja tašča Regina dun pisti v zemenico, dapa pride čas, ka več nede tak dobre vole, če mo odo ta
doj. Leko si brodite, od koga vam gučim. V cejloj jeseni mam najraj bratev, pa po tistom prešanje grauzdja, pa tisto lejpo muziko, gda zača v bečki vreti in tisto sago v zemenici, v steroj iz mošta grata vino. Na, vej po tistom ranč takšo volou mam ojdti ta eden meter pa pou pod zemlou, dokeč doge v bečki ta ne posenejo. Dapa kak sam že povedo, moja tašča Regina, trno čedna ženska, tou ne vidi najbole rada. So takši dnevi tö, ka zatoga volo grata vcejlak lagve vole.
-	Ka je mujs vse spiti v ednom mejseci!- se vej trno čemerasto koriti.
Takšnoga čemerastoga dneva nikak ne more razmeti, ka se vino leko na sprtolejt potegne, gda bole toplo grata. Una pa se eške bole nafudne, kak korat in tadale mele, ka naj ne gejmo telko bubrik pa prpra in vse tisto, ka mamo eške v zemenici. V takšnom lagvom dnevi, tak vövidi, kak če bi vse tisto v zemenici meli samo za gledati, nej pa zatoga volo, ka tou pogejmo ali v sebe vlegemo. Vse tou, ka vam pripovedavlem, je gnako v vsej lejtaj, kak sam se oženo in prišo živet na ženino versko. Na, nej ranč verstvo. Geste eden ram, malo vekši gračanek, par grüšek in djablani in tou je vse. Na toum verstvi je, kak Zdaj že vejte, lejpa jesen leko menje lejpa ali pa celou vcejlak kmična.
In kak naj sam Zdaj veseli v toj jeseni, če pa že vejm, ka me čaka tam za dva ali tri kedne, gda grauzdje doj poberemo z lugaša? Kak naj mi mošt dobra deje, če pa mo mogo skrb meti, naj me stoj ne zaodi v zemenici?
-	Boug moj, vej  si pa nekši moški, nej pa vnüča! mi je pravo padaš, gda sam se njemi že dvej ali tri lejta nazaj taužo ranč tak, kak zdaj vam
tou ta tumačim. - Vdari po
stou in se za sebe postavi!
Čako sam na lagvi den moje tašče Regine, trno čedne ženske. In je prišo, kak vsikšo nouč vömeni den. Vse kouli nje ji je na žile šlau. Te pa sam vdaro po stoli in začo:
-	Zdaj pa tou dojde! Sto pa de takšo poslüšo!? Tisto, ka je v zemenici, je tam zato,
ka se spige pa pogej in... -nejsam Zgotouvo. Tak nagnouk mi je v rejč stoupila.
-	Aaaaaa, tak je tou! Ze-
menica te miga? Že si palik odo malo preveč ta doj do bečke, vino ti je v glavou stoupilo in si grato takši koražen. Zato je nej dobra preveč v zemenico odti, ka po tistom človek več ne poumni, ka guči.
Na, vidite, vse je bila kriva zemenica. Ge pa sam nej nut v njou stoupo že tri dneve pred tistim, gda sam Zaman vdaro po stoli. Zato sam eške večer na čemere odišo s sousedom v zemenico. Nej sva šla vkraj od bečke, dokeč sva se več nej razmila, ka stoj ške praviti. Dapa moje tašče Regine, trno čedne ženske, je nej bilou doma. Bila je pri najboukšoj padaškinji in sousedici Rozini, trno moudri ženski. Zato pa sva leko bila v zemenici. Vej pa vejte, kak pravijo: Gda mačke nega pri rami, müši plešejo.
Miki
Starina je tü vrejdnost
Večkrat tak mislimo, ka je staro, ka so inda svejta delali, je več nej v modi, tau je več nej vrejdnost. Tau smo držali sploj te, gda smo tak pred 30 lejtami meli priliko nauve hiše zidati, stare obnauvili, nauvo pohištvo nut spraviti... Te nam je že na pauti bilau vse, ka je staro bilau. Včasin so se pa najšli takši, šteri so gorspoznali, ka je tau vrejdnost pa so vse vküp pobrali, ka je staro bilau. S tejm so nistarni bogati gratali. Ojdli so tihinci po naši podaj, so odnesli vsakši omar, postelo, stauce, Stole, lampaše... Pa vse tau za filere. Mi smo pa radi bili, ka smo se rejšili toga klumpa.
Pa te sam nej omejnila tau, ka za vse tau smo strašno dosta delali. Lüdje so tekmovali, šteri de lepše, modernejše emo kak drugi. Pa smo Prišli do gnešnji cajtov, gda že vidimo, ka smo naprajli. Gda vidimo, ka je staro, je tü lejpo pa nej samo lejpo, liki v modi tü. Nekdanjo, obnauvleno pohištvo vsepovsedik za velko vrejdnost držijo. V tistom štiluši delajo nove stvari tü. Nistarni pa majo moderne, lejpe stvari, lejpe sobe, gde največkrat ne smejš samo tak nut staupiti, samo tak se tam tavdariti zatok, ka na tau skrb mamo. Tau leko kažemo tomi ali tistomi.
Baug vari, ka bi stoj tak mislo, ka sam ge prauti tome, naj lüdje med baukšimi pogoji živejo. Nej, nej! Samo prauto tome sam, ka bi vse tau, ka smo gnešnji lüdje tak žmetno spravili, za nistarni lejt naši potomci pá vözlüčali. Pa se má zgoditi. Pa vejte, zakoj? Zatok, ka tau nauvo pa moderno nede tak dugo vödržalo, kak tiste stvari, tisto pohištvo, ka so ga, povejmo, s črešnjovoga ali (h)rastovoga lesa z velko skrbjo naredli naši starci.
Pa itak. Vsi časi majo svojo modo, svoje vrejdnosti, štere se znauvič naprej dajo. Gnesden je več tü nej tau moda; ka bi s furnera bilau najdragšo pohištvo.
Vüpam se, ka smo se na eden Žitek navčili, ka je staro, nej gvüšno, ka je tisto potrejbo tavö lüčiti. Kak bi fajn bilau, če bi na gnes nistarni mladi, šteri si zidajo moderne domove, hiše, meli kaj od starišov, sploj pa stari starišov... Eden stari posvejt, eden stari šublot, eden lejpi stari Sto, s kem bi leko nut skvartejrali edno sobo. Tisto bi kazali vsakšomi, vej pa nauvo, moderno v bautaj leko dobimo. Tau starino pa leko več samo z lampašom iščemo, vej smo go pa šenkali tistim, steri so za tau svoj čas dober naus meli.
Stvari tü »mrgéjo«, depa človeka preživejo. Več generacij. Nosijo »glas« preminaulij generacij, včijo nas, kak se leko dela, žive, stvari nüca brez toga, ka bi je prva uničili, na nikoj djali, kak njim cajt es pride. Ka smo zaprajli, več ne moremo nazaj prinesti. Depa opominjati (figyelmeztni) je nigdar nej prekesno!
Irena Barber
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106,6 MHz
Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre.
________ FM
88 92	96	100	104  108
RADIO MONOŠTER	106,6 MHz
Porabje, 21. oktobra 2004
10
Predpodnevom v Otkovcaj
Če na zemljevidi Otkovce iščemo, tau ves več ne najdemo, zato ka so jo leta 1937 vcuj k Števanovcom zvezali. Zdaj uradno spada že pod Števanovce, pa ime Otkovci že samo Porabci znajo pa nücajo. Istino, mi steri smo tam paulek, ne
pravimo ka Otkovci, liki Utkauvci. Lüstvo ešče itak tak drži, kak če bi tau dvej vesi bili. Če v Utkauvce demo, te ne pravimo, ka v Števanovce demo. Utkauvci so Utkauvci, Števanovci pa Števanovci. Vogrsko ime Otko-vec je Újbalázsfalu. Ešče prvin so je pa tak zvali ka Börgöhn. Po cejloj vesi sam isko, dapa samo na gasilskoj bzekanci sam najšo goraspisano, ka Újbalázsfalu pa na cintori na stari grobovaj se ešče vidi, ka »...iz Otkovec«. Ovak je že vseposedik Števanovci goraspisano.
V Utkauvcaj, kak v vsakšoj drügoj maloj vesi, je centrum pri bauti. Tü se srečajo lidgé. Nej samo za volo baute, liki za volo pošte tü. Pred bautov so lade dolasklajene, kama poštar vsaki den pisma pa novine notrasklade. Dapa tisti auto, steri obed vozi Starejšim lidam, tü toj stane. Zato pa, gda sam se v Utkauvce pelo, najprva sam se tam stavo. Malo ešče rano bilau, samo je »főpolgár« (glavni župan) stau pred bautov. Lüstvo ma je dalo tau ime zato, ka vsig-
dar tak pravo, ka v Utkauvcaj tö mora biti eden župan. Ovak nede nikšoga reda. On je pa tak vsigdar tam pri bauti pa lampe tö ma. Tak je grato on v Ütkauvcaj »főpolgár«. Gda me je zagledno, že audalič se je smejau. Pa kak šegau ma, včasin pravi:
»Dobro dé zato nekakoma, z autonom se gora pa dola samo voziš.«
»Tebi tü nede tak lagvo, če se samo tü naslanjaš,« pravim.
»Dja se ne naslanjam. Dja sam zato tü, naj red baude v Utkauvcaj. Tü v centri tau tö vse dja mam prejk, vidiš, tü kak bus stane, tau sam tö dja dau naprajti s tistimi, steri paut popravlajo. Taša lüknja je bila tü, ka če je autobus prišo, voda je vse ta-nazaj šprickala.«
•	Zaka ne bereš grbanje? »Zato, ka ne rastejo. Zidara Karči je pravo, ka je več kak dvej kile lisičic najšo, dapa dja tau ne dam valati. Dja sam tü üšo iskat, dapa samo par dejk sam najšo.«
•	Čiden križ je tau, steri tü pri bauti stoji?
»Tau je Grabarin križ.«
•	Gda so ga postavili?
»Tau dja ne vejm. Dapa bautoši Grabrna Ana de gvüšno znala. Ana, poj malo vö,« kriči bautošici. »Gda so postavili te križ?«
»Te križ je že več kak stau lejt star,« pravi Ana dola iz stomb. »Na konci 19. sto-
letja so ga postavili. Stalno več niške ne vej, zato ka se stare litare več ne vidijo.«
•	Od litar mi je napamet prišlo, gde mate vi staro
gasilsko bzekanco?
»Tam vrkar na brgej, kak so Joška Merkli doma, tam je gasilski dom, tam notra je bzekanca. Vidiš, nej Zaman sam dja »főpolgár«, dja vse vejm, samo pita),« se smejé Karči Dončec.
Joška Merkli ranč v ograci delajo pred ramom, gda z autonom stanem.
•	Baug daj! Leko bi vas nika proso?
»Leko, če mo ti vedo pomagati.«
•	Staro gasilsko bzekanco bi rad pogledno, stera je notri v gasilskom daumi. »Včasin prinesem klüč pa oprem.«
•	Mislo sam, ka je slovenski goranapisano na bzekanco ka Otkovci, dapa Vogrski piše Újbalázsfalu
közseg, pravim, gda mi Još-
ka vrata odpre.
»V Števanovcaj pa v Andovcaj je tö Vogrski napisano na te bzekance. Tiste so vösklali v centri vesi, dapa dja sam tau nej Sto, zato ka te brž nanikoj pride. Zato je naša ešče tak lejpa, ka go mi znautra mamo.«
•	Tisto grauzdje je vaše taum na brejgi? Te te letos dosta vina meli.
»Moje je. Ne mislim, zato ka nika sploj slabo zrejli. Nika hstja sam že dolazrezo, naj sonce bola notrasije, dapa dosta ne pomaga. Letos je tašo vrejmen,« pravijo pa klüko ešče gnauk sprobajo, če so dobro zaprli vrata.
Tak tijo je tüj v Utkauvcaj, kak če bi vsakši pobegno. Tü vrkar na brgej stojim, dapa ešče ftiča ne Vidim, ka bi se neso, nej pa lüstvo. Vsakši dela predpodnevom, zato nikoga ne Vidim. Vej popodne že bola baude lüstvo. Gda se nazaj proti baute pelam pa pri kapejli stanem, stero so Zdaj nej davnik obnauvili, čüjem, ka nika ruga-
ča. Ka tau deja? Kak če bi Sto oreje sipavo. Gda kaulak za kapejlo staupim, te Vidim, ka Rudi Nyírő drauvne kamenje sipava na paut z lopato v. Tam gde nega asfalta, ovak ne more popravlati paut, samo etak.
Edenajset vöre je minaulo, bejli auto pela obed za starejše. Mariška Hodač se tö z velkimi stopaji paškijo.
• Lačni ste gratali, ka se
tak paškite?
»Lažala bi, če bi tau pravla, ka nej. Nišo zemlau sam vö z dvaura nosila v kanti, ranč mi je dojšlo. Sin tö nigdar nejma časa pa sam si mislila, ka tau gnes tanapravim.«
•	Tau zato nej tašo malo delo.
»Pomalek zato dja ešče tadelam. Istino, ka v ednoj rokej bot mam pa si z njim pomagam.«
•	Nej je kratek malo te bot? »Zdaj je že malo kratek, zato ka se je taznüco, dapa ovak je sploj dober pa léki. Zdaj sam ga malo taufondala, za-
to ka sam krplive tamlatila z njim. Dja té bot ceji den v rokej mam. Sploj léki je, zato ka je iz bazonovca. Tauga je ešče moja baba nücala. Šestdesetdevetoga je mrla, od tistoga mau ga pa dja nücam. Tauma je že pettresti lejt. Pa baba ga je tö več lejt nücala. Tak ka je te bot, ka ga zdaj v rokej mam, že več kak štirideset lejt star.«
* Ka baude, če še tak taz-
nüca ali stere, ka ga več nete mogli nücati?
»Že mam vrejzano eden drügi bot, tö iz bazonovca. Istino, ka sé še skaurdjo nej dolapotegnila, dapa če de trbelo, te ga napravim.«
• Nemo vas goradržo, zato ka se vam obed vörazladi. »Tau nej baja, leko se nazaj segreja,« se smejejo. »Tak rejdko pride stoj es pripovejdat.«
Obrnejo se, v ednoj roki obed nesejo, v drügoj pa bot, steri je že več kak štirideset lejt star.
K. Holec
»Főpolgár« pred utkauvsko bauto
Te bot je že več kak štirideset lejt star, ga kažejo Mariška Hodač.
Porabje, 21. oktobra 2004
11
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesdenje tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Laž ma kratke noge
Trbej povedati po istini, mlajši so pri Malom potoki nej kaj dosta lažali. Če je že bila kakša mala nejistina, je tou bilou zavolo toga, ka si je steri preveč na šürko pa debelo od koga brodo. Tou je pa dun nej lažanje, če stoj ma fantazijo, kak se pravi tomi debelomi pa šürkomi brodenji. Tau se je gnouk vöpokazalo ob guči od Ferjanovoga konja. Ferjan je takši srejdjen pavar v Maloj vesi in samo eške un drži konje pri rami. Zato so ga mlajši radi odli gledat, nej kak inda svejta, ka so konje meli skur na vsikšoj gazdiji. Ferjan je biu visiki pa krepek možakar, njegov konj Frici pa takši bole mali pa süji na kratki nogaj. Za kakši veški ali cerkveni svetek ga je Ferjan nut zakapčo v koleslin in vozo lidi pa mlajše po vesi. ln ranč po ednom takšnom svetki so se mlajši pri Malom potoki zgučavali od Ferjanovoga Fricija.
-Lepouje bilou včera, nej?-je prajla mala Rožika.
|- Ka bi pa nej bilou lepou, -se je spoumno na včera Feri. - Ge sam dnej vöri nej doj stoupo s koleslina. - Ge sam se pelo tam proti konci, gda je Frici že biu trno zmantrani, - se je zglaso Tom.
- Vejn Frici več nema kondicije pa je zato trüden grato, -je v guč stoupo eške Djoužek, prvi Ferjanov so-
used.
In tak so se začali zgučavati od toga, če je Frici že stari ali več nema kondicije ali pa je vsigdar zmantrani ali pa leko več nej včeni takšoga dela. Vsefele so si zgučavali, dokeč je nej malo vekša Brigita prajla:
-	Frici je nej nikši stari konj nej! Nej je škeu več pelati lidi kouli, ka se je tomi proti postavo. Brodo si je, ka mo ge vas, lidi, kouli vlačo za vaše veseldje? Vi te se zabavali pa lepou meli, ge mo pa delo. Nemo delo, si je brodo, in je pomalek vlejko vse menje in menje, dokeč je sploj nej več vlejko.
-	Na, od kejc pa je tou tebi na pamet prišlo?- se je začo čüdivati Feri. - Vejn si vidla nut v Fricijovo glavou, ka telko vejš od toga?
-	Njaj jo! Vej pa vsi vejmo, kak rada si Brigita vsefele zmišlavle, - se je smejala Rožika.
Brigita pa je nej popistila. Prisegala je, ka je tou gvüšno tak. Vidla je tou v njegvi očaj, je eške prajla in una trno dobro vej, kak konj! gledajo. Bole kak so jo drugi mlajši čidale bole čüdno gledali, bole njim je od toga tumačila. Na konci je eške prajla, kak je tou Frici škeu Ferjani povedati s svojim gučom, dapa nej ga je razmo. Razmila ga je samo Brigita. Zdaj je Toniji tou že više prišlo.
-	Vejš ka, Brigita?  je z vöstegnjeno rokou in prstom pokazo na njou. - Ti lažeš!
-	Gvüšno, - je vövtegnila rokou s prstom eške mala Rožika. - Dapa, laž ma kratke noge in zato smo te brž zgrabili, kak lažeš.
-	Ka tou znamenüje, ka laž kratke noge  ma? - je od toga nej nika vedo Djožek.
-	Tou znamenüje, ka je nej vrejdno lažati, - je Feri grato kak kakši Profesor. -Če lažeš, lidge na tou brž gorpridejo. Leko povejmo, ka te zgrabijo za lažanje. In tak leko tadale povejmo, ka z lažanjom ne moreš vujti .In zato, ka ne moreš vujti, gučimo, ka laž ma kratke noge, razmejš, - je skončo Profesor Feri.
Dapa Djoužek je nika nej razmo, kak bi trbelo.
-	Potomtakšnom je Brigita nej lažala. Za njou tou ne moreš gučati, - je Djoužek brodo po svojom. - Vej pa vsi vejmo, kakše kratke noge gordržijo Fricija. Ge sam ga nej mogo zgrabiti vse ta do cerkve, gde se je stavo in so nouvi lidge vseli na koleslin. Tou mi dun neš gučo od kratki noug!
Zdaj so mlajši gledali eške bole na debelo kak pri Brigitinom guči. Pomalek so se začali Djožeki smejati in že ta pozabili, od koga so se sploj zgučavali.
Če si brodimo po istini, je Brigita rejsan nej lažala. Leko je ranč tak bilou, ka Brigita bole pozna konjski guč, kak bi tou čakali od njegvoga verta Ferjana.
Miki Roš
Gasilska vežba
Prostovoljni gasilski društvi v Skalovcih in na Dolnjem Seniku že od ustanovitve tesno sodelujeta, obenem tudi pogosto pomagata drugo drugemu.
Pred kratkim sta se društvi odločili, da bosta imeli skupno vežbo, ki sta jo opravili v Sakalovcih 26. septembra. Prejšnji dan so gasilci na nekem travniku pripravili veliko grmado, na drva so naložili tudi stvari, ki se hitro vnamejo, recimo kartonske zaboje.
V nedeljo dopoldne je potem »zagorelo«. Po klicu na pomoč so sakalovski gasilci nemudoma alarmirali tudi dolnjeseniške kolege, ki so. v nekaj minutah prispeli na prizorišče. Pod vodstvom obeh poveljnikov se je začela reševalna akcijam gašenje požara. Po uspešni rešitvi »ranjenca« so še lotili gašenja požara, za vira vode sta jim služila bližnji vodnjak in vodovod s požarno pipo. Na teh vežbah so dolnjeseniški gasilci prvič preizkusili svojo novo opremo, ki so jo nedavno dobili iz Avstrije.
Gasilska vežba se je končala uspešno. Upajmo, da bi bili obe društvi dobro pripravljeni in uspešni tudi v primeru morebitnega pravega požara.
Nikoletta Vajda
V düši bogatejši
4. oktobra smo na Gorenjom Seniki molili pred sveto mešo rožni venec, ka oktobra mamo šegau častiti Kraljico rožnoga venca. Te den smo častili svetek sv. Frančiška Asiškega, meli smo okoli oltara enajset duhovnikov. So eške trgé prišli, steri so malo zamidili in so zadaj ostali.
Zazranka v pou sedmoj se je začnila slovesna sveta meša, pri šteroj so glavno vlogo imeli gospaud Szabolcs Fekete, ki rejsan majo čudoviti glas. Velka škoda je, da so je premestili v Sombotel. Meša mi je zelo pri srci bila. Gnesden se bola rejdko čüje kaj v latinščini, kak smo se tou včili ešče pri Janoši Kühari. Pri harmoniju so nas enpar včili. Ešče gnes se rade vole spominam na njih. Žao, na gnes sam že dosti pozabila v latinščini, dapa glavne dele meše ešče poznam. Lepo petje pred najsvetejšim mi je do srca segalo, takši lejpi glasov sam že dugo nej čüla, in vse tou v naši farni cerkvici.
Za vse tou se pa moramo zahvaliti našomi domačini župniki Ferenci Merklini, oni so se za tou pobrigali. Bog Vam plati! Vsem duhovnim pasterom, ki so bili navzoči pri sveti meši hišo darüvali mešo za nas in naše pokojne, hvala. Verniki smo v düši bogatejši se vrnili v naše domove.
Vera Gašpar
Kraljica venca rožnega...
Kraljica venca rožnega, naj celi svet ti hvalo da! Je človek star že ali mlad, naj rožni venec moli rad!
Kraljica venca rožnega, ima v naročju Jezuša: pa v rokah rožni ven'c drži, želej, da molimo ga vsi.
Molitev lepa za vsak dan,
le moli rad jo, o, kristjan: priložnosti dovolj imaš, da z njo Mariji hvalo daš.
Če zapustijo te moči, in ko ti odreko oči,
Svet' rožni venec še lahko boš molil vdano in lepo.
Če rožni ven’c boš molil rad, dobil boš milost vsakokrat: Marija te ljubila bo, sprosila sveto ti nebo.
Porabje, 21. oktobra 2004
Foto: K. Holec
PREDSTAVITEV OKTOBRSKE ŠTEVILKE REVIJE SLOVENIJA.SVET
Mesec je naokoli in pred nami je oktobrska številka revije Slovenija-pika-svet. V njej posvečamo posebno pozornost slovenskemu jeziku in skrbi zanj. O učinku novega zakona za zaščito slovenskega jezika se je razpisal novinar Milan Vogel, ki je prepričan, da je zakon sicer potreben, vendar dvomi, da bo tudi učinkovit. Jezik je etično in ne etnično vprašanje, navaja Avstrijca Ludwiga Hartingerja, ki se je slovenščine naučil iz ljubezni do Srečka Kosovela. Skrb za jezik pa sega od prilagajanja sodobnemu življenju do prevajanja strokovne literature. Vsako čistunstvo je odveč, poudarja Vogel, veliko pomembnejša je vzgoja v ljubezni do lepe in plemenite besede.
Z jezikom se ukvarja tudi zapis s seminarja za učitelje slovenskega dopolnilnega pouka iz sveta, ki ga je organiziral Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu skupaj z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo. Seminarja so se udeležili učitelji z vseh petih kontinentov, na
njem pa so se seznanjali z novimi metodami dela, možnostmi sodelovanja z matičnimi ustanovami in vzpostavili tudi medsebojne stike. O poučevanju slovenskega jezika na tujem, o mestu, ki ga uživa slovenščina v evropskih državah, pa tudi o vlogi, ki jo imajo starši pri ohranjanju jezikovne
dediščine, pa je tokrat zelo odkrito spregovoril vodja slovenskih učiteljev v Nemčiji Vinko Kralj.
Sicer pa se je tudi septembra dogajalo veliko zanimivega v Sloveniji in na tujem. Svetovni slovenski kongres je svoj tradicionalni strokovni posvet le-
tos namenil srečanju arhitektov in gradbenikov. Vabilu se je odzvalo preko sto predstavnikov stroke, na srečanju pa so se lotili cele vrste vprašanj, od upravljanja s prostorom in ohranjanja arhitekturne dediščine do tehnoloških izzivov v gradbeništvu.
Ob 100. obletnici Slovenske narodne podporne jednote iz Združenih držav Amerike smo pozornost namenili njihovi dobrodelni dejavnosti. Člani SNPJ, enega najstarejših slovenskih združenj v svetu, so Sloveniji pomagali v vseh najtežjih trenutkih, njihova zadnja dobrodelna akcija pa je pomembno pripomogla h gradnji nove pediatrične klinike v Ljubljani.
V nadaljevanju oktobrske številke Slovenija-pika-svet še o tradicionalni folkloriadi v Augsburgu, pa o srečanju slovenskih pesnikov iz sveta, o razstavi švedskega slikarja Jožeta Stražarja, o Dragi in Bazovici s Tržaškega, o špetrski šoli v Benečiji in še veliko zanimivih reportaž, utrinkov in zanimivosti. Naj opozorimo še na jezikovni kotiček, v katerem vabimo k sodelovanju vse, ki bi si radi razjasnili jezikovne vozle, sicer pa so vrata uredništva vedno odprta za vse, ki bi se želeli na revijo tudi naročiti. Lep pozdrav in na svidenje čez mesec dni.
BRATEV GROZDJA NA GORIČKOM
pri Turistični kmetiji Smodiš v Otovci z glavnimi »brači« iz Porabja 23. oktobra 2004 z začetkom ob 10. uri.
Program:
10.00	začetek bratve za povabljene goste,
11.00	nastop pevcev iz Porabja,
12.00	nastop svetovne prvakinje Kristine Pahor na diatonični harmoniki in mladih harmonikarjev iz občine Puconci,
13.00 kosilo - vinski golaš po porabsko,
14.00	nastop gledališke skupine iz Porabja.
Po bratvi - zabava z Lacijem Korpičom.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.