PLANINSKI VESTNIK
zelo hvaležen za prijazen sprejem in skrb za njegovo dobro počutje. Predvsem pa je zelo hvaležen tudi svoji spremljevalni skupini In sponzorjem - Občini Zagorje, Telekomu Slovenije - PE Trbovlje, Slovenijašportu, Ministrstvu za obrambo - Upravi za obrambo Trbovlje, Adidas AFP Dobova, Mesarstvu Ferdi, trgovini Savica in vsem tistim društvom in oskrbnikom, ki so mu omogočili brezplačno prenočevanje in prehrano. Vse priznanje tudi domačemu PD Zagorje! Po končanem teku H. Skubic čuti veliko zadovoljstvo, ko je brez kakšnih posledic opravi! veliko pot s hitro hojo In tekom po gorskih predelih Slovenije. Občutek je izjemno lep in hrabrilen Med tekom je bila vsa pozornost namenjena hoji in teku ter smeri, po kateri je tekel, užival pa je tudi v naravi In v pogledu na tisočere zanimivosti,
KAJ PA KUM-TRIGLAV?
Med potjo so se pojavljale tudi manjše krize Tako je krče v nogah odganjal na primer s koprivami, sproščal
pa seje tudi z mislijo: kdor se ne more identificirati z naravo, tudi ne more zdržati tolikšnih naporov. Blagodejno je vplivala na razpoloženje tudi pogosta misel na družino, ženo In oba otroka, saj se drug z drugim zelo ujemajo. Mislil si je tudi, da je dolgost našega življenja res kratka, zato je treba kakšno pot tudi preteči, videti in občutiti in si s tem podaljšati življenje Večkrat je tudi poudaril, da na gorskih tekih nikoli ne teče zavoljo žigov; ti so le dokaz za opravljeno pot, pač pa mu gre za svojevrstne planinske užitke, ki mu jih dajeta hitra hoja ali tek, za dojemanje lepot domačega gorskega sveta.
R. Skubic ima v načrtu, da bi letos pretekel še pot s Kuma na Triglav v dveh dneh in pol. s čimer bi zaokrožil vse tri letošnje projekte.
Misel na tek po evropski pešpoti od Baltika do Jadrana pa je opustil iz več razlogov. Sicer pa vsakodnevno preteče po hribovitem svetu Zasavja tako za trening kakor tudi za sprostitev In ohranjanje zdravja kar precej kilometrov To dela rad, brez prisile kogarkoli.
PO TRŽIŠKI PLANINSKI POTI S SEDMIMI OVATISOČAKI V ENEM ZAMAHU__
TRŽIČANKA V 29 URAH PO TRANSVERZALI
Človek z voljo zmore vse: Erna Salberg er-And Erle
MIRKO KUNŠIČ
Vse bolj priljubljeno Tržiško planinsko pot ali po domače »Drvačevo« po Jožetu Rožiču-Drvaču, ki je pred leti povezal okoliške vrhove v tržiško planinsko pot, 70 kilometrov dolgo in vseskozi strmo pot, "opremljeno« s sedmimi dvatisočaki in šestimi nižjimi vrhovi, je v enem zamahu letošnje poletje zmogla tudi prva ženska, Tržičanka Erna Salberger, poročena An-derle Direktorica tržlškega Vzgojno-varstvenega zavoda (tudi zato imajo otroci v vrtcih že planinsko vzgojo!) je odšla z Bistrice pri Tržiču opolnoči 21. avgusta in se je vrnila domov po dobrih 29 urah intenzivne hoje.
Vsak, ki je prehodil vsaj kakšen del te razgledne in ponekod tudi zahtevne označene poti, se vedno bolj odkriva prvi ženski in vsem šestim posameznikom, ki so jo do zdaj zmogli prehoditi ali deloma preteči v manj kot enem dnevu. »Z leti in vztrajnostjo pridobivaš kilometre in če rad hodiš, to ni težko. Zame je hoja odgovor na vse življenjske preskušnje, ki so me doletele. Vredno je takšno samodokazovanje, vendar brez vsakih primesi tveganja, zato tudi na tej poti nisem niti enkrat pomislila. da bi odnehala,« pravi Erna Ande rte. Od doma jo je na Bistriško planino, naprej na Dobrčo in vse do planine Preval spremljal njen sin, 24-letni Aljaž, študent pred diplomo, alpinist in že gorski reševalec postaje GRS Tržič. Pot čez Kalvarijo na vrh Begunjšči-ce (2063 m) je nadaljevala sama. Na grebenu jo je za dobro uro zaustavila megla. Ničesar ni hotela tvegati, zato je čakala svita; ko so se megle toliko razkadile, da je našla graben, je po iskrškem plazu odhitela na Zele-
nico. Od tam je nadaljevala pot na teme Vrtače (2180 m) in sestopila nazaj po isti poti. Na Ljubelju so ji domači pripravili okusno juho z ravioli. Tam je tudi zamenjala visoke čevlje za lažje z vihram podplati za dober oprijem skale. (Kot alpinistko so jo tržiški plezalci sprejeli medse leta 1971. Veliko smeri sta kasneje splezala z, žal, že pokojnim možem Matjažem, ki ga je nato povsem zasvojilo zmajarstvo in jadranje s padali.)
Z nahrbtnikom, v katerem ni bilo nič odvečnega, je hitela po tako imenovani lovski poti do planine Korošica, od tam pa po grebenski poti na vrh Košutice ali Babe 475
PLANINSKI VESTNIK
Na Dobrči je prva vpisna knjiga	FotO: Afjai And&rte
(1966 fn). Sestopila je do Hajnževega sedla in se po zavarovani zelo zahtevni poti podala na Veliki Vrh (2088 m) v desetkilometrskem masivu Košute. V knjigo seje vpisala ob 13.10 in takoj nato nadaljevala pot proti Kladivu (2094 rn) in naprej po grebenski poti. Upoštevala je nasvet In se pred nevihtami umaknila z grebena, na tako imenovano geološko pot, zato se je morala s planine Dolga njiva ponovno podati po strmi poti na 2133 metrov visoki Koš nt ni kov Turn Pri tem je pridelala dva žulja, ki je nista posebej ovirala. Na Zgornji Dolgi njivi so jo že čakali domači z juho in rižem.
Proti Pečovnlku in na Štegovnik (1692 m) ji je delal družbo brat Marjan Salberger Na planini Javornik je pogumno Tržičanko kar nestrpno čakata sestra s hrano in bratranec Luka Rožič, alpinist in gorski reševalec, ki je Drvačevo pot letos zmoge! skupaj z Vilijem Vogelnikom v manj kot 24 urah. Zal je takrat izčrpanost v zadnjem delu obrnila v dolino Matijo Perka (vsi trije so člani GRS Tržič).
V dobri uri In 20 minutah sta bila Erna in Luka že na vrhu Storžiča {2132 m). Takrat je bila prva ura novega dne. Vreme se je izboljšalo, megle ni bilo, le pot navzdol je bila spolzka.
Ponovno sta se začela vzpenjati in za nekaj trenutkov postala pri tropu ovac na Tolstem vrhu (1715 m). Mimo koče na Kriški gori sta šla že po četrti uri zjutraj in nadaljevala sestop na Hofnarco proti Tržiču. Luka je odhi-tei domov, pod prho in naprej na delo, Erna pa je iz Tržiča odšla po cesti domov v Bistrico. Morala je zbudili sina, da ji je odklenil; ključ je namreč prejšnji dan nehote pozabila doma.
Pristnega veselja v njej in med njenimi je bilo veliko. Čeprav sta starša vedela, kaj vse zmore njuna hči. sta si oddahnila. Vsi, ki so verjeli vanjo in v to, da bo pot zmogla, so postali še ponosnejši nanjo. Elitni tržiški ■•Drvačev klub« Tržiške planinske poti je požlahtila prva članica.
Ko sem dele te poti te jesenske tedne večkrat opazoval s Prevale, Begunjščice, Zelenice, Korošlce, Košutice, Dolgih njiv, Štegovnika, Storžiča, Tolstega vrha in Kriške gore, sem šele prav dojel razsežnosti in se zavedat, kaj vse so na en mah zmogli vsi, ki so »na eks" prehodili to razgledno pot. Prav z vsakega dela je mogoč hiter sestop - za vse, ki bi se pri ponovitvah morebiti precenili. Šest Tržičanov in ena Tržičanka se niso.
476
Nekje med gorami
je tista krnica_
Neizmerna prostranstva se raztezajo pred menoj, neskončne rumene puščave, morja, ki skozi mrč izginjajo v bližajoči se večer - prevač zame. Vsa svoboda lega sveta, vsa odprtost in hkrati skrita zaprtost in utesnjenost ne data miru duši. Povsem drug kotiček išče, na čisto drugem koncu sveta-tam, kjer je vse majhno, kjer je vse domače - in vendar neizmerno v svoji neponovljivosti. Ker vedno znova kliče, ker nikoli ne bo prehojeno, ker nikoli ne bo doživeto v vseh odtenkih dneva, v vseh sencah noči, ker nikoli ne bo dosanjano ... In ker vedno znova pokliče - kot najbolj skrivne in negovane ljubezni.
Tam zgoraj, kjer se beli skalni razi dotikajo zamolklega neba, kjer se bleščeča svetloba jeseni bori z mračnostjo severnih globeli, tam ležijo ti kotički - samotne krnice naših gora. Razmetane skale, ki jih je gora bogvekdaj stresla v svojih nederij, drobne trave, ki so pognale iz skromne zemlje, posušene rože nekega davnega poletja. In spet drugje silna drevesa, pradavne bukve In orjaški macesni, mrtva debla - spomini nekdanje moči.
ki je klonila pred starostjo, viharji in plazovi. Droben potoček, ki se izvije izpod skal, zapuščene podrtije, vonj po starem ...
Prehodil sem te kotičke, prespal sem tam. sedel in v opoldanskem soncu zrl v obsijane stene nad njimi, se v megli pretipal do stanu, v mesečni noči sledil svoji senci in bledim obrisom gori v daljavi. Nabiral sem cvetje, da sem prinesel duh gora tudi domov, srknil sem osvežujoč požirek iz potočka, utrujen sem se zleknll v travo, v ledenem mrazu sem malical z rokavicami na rokah ... In vendar je bil to komaj začetek. Saj sem vendar rekel, da se bom vrnil, saj sem vendar na vsakem povratku koval načrte, ne daljnje, za prihodnji teden - ko bom šel po tisti drugI poti, ko bomo z družino šli tja čez, ko bova s prijateljem končno poskusila priti po tisti grapi, ko bova od tu po mrzli noči odšla na prečenje grebena, ki se pne nad krnico ... Prišel bom, vem, da bom Prišli bomo vsi, ki smo si kdaj želeli priti, in zapeli bomo glasno, razigrano pesem. Nihče je ne bo slišal, ptice se ne bodo spla-šile in gamsi se bodo pasli naprej. Ker pela bodo srca, pela bodo telesa, tako polna volje in želje, napeta od ur hrepenenja. Navzgor se bo usmeril pogled, tja gor, kamor vodi pot, tja v sončo reber, v belo skalovje nad zelenimi pašniki.	Marjan Bradeško