122
Dva draga kamna.
Neki prost kmetic pride po opravkih v hišo zlo bogatega tergovca. Ni bilo ravno zgodaj, pa gospod je še le ustal in se umival. Prijazno reče tergovec kmetiču: Oče, le vsedite se na ta-Ie stol in počakajte, da se umijem, potem se bova kaj pomenila. Kmetic se vsede in ogleduje per-stane, ki jih je gospod s perstov snel in na mizo položil, dokler se  ne umije.    Dva perstana   sta kmetica   posebno v
oči bodla, ker sta bila posebno lepa in se zlo lesketala. Kmetic reče: Gospod žlahen, ne zamerite, da vas vprašam: koliko veljata una dva lepa perstana? Gospod pravi: „Sej mi ne boste verjeli, če vam tudi povem. Oba veljata petsto goldinarjev." Kmetic se začudi in pravi: Hm, šejnckejte, lepi dnarci! Sej ni toliko zlata, pa toliko veljata !'4 Gospod pravi: „Res ni toliko zlata, pa le kamenci so tako dragi, ki so v perstana vdelani — to so žlahni kamni, zato se tako svetijo. Kmetic pravi: No no, to pa že verjamem, sem že včasih slišal, da so taki kamni zlo dragi. Pa gospod žlahni, povejte mi tudi še, koliko dobička vam pa prinesejo ti-le žlahni kamni na leto? Gospod se nasmeja in pravi: E kako ste prismojeni, ki mislite, da mi morajo kaj dobička prinesti. Perstane nataknem na perste, da se ž njimi po-baham, kadar med ljudi grem.
Kmetic pravi: Tudi jez imam doma dva kamna, pa mi prinašata vsako leto čistega dobička petsto goldinarjev, da si ne veljata več ko 25 gold. oba. Gospod se začudi in pravi: Oho! kako je to mogoče?
Zdaj se pa kmetic nasmeja in pravi: Prav lahko — moja dva kamna sta raalinska kamna.
Višnjogorski.