FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA Ex: Razprave razreda za naravoslovne vede Dissertationes classis IV (Historia naturalis) 55/1 2014 SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI ACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA Razred za naravoslovne vede - Classis IV: Historia naturalis LJUBLJANA 2014 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA ISSN 1855-7996 Uredniški odbor / Editorial Board Matjaž Gogala, Špela Goričan, Milan Herak (Hrvaška), Ivan Kreft, Ljudevit Ilijanič (Hrvaška), Mario Pleničar, Livio Poldini (Italija) in Branko Vreš Glavni in odgovorni urednik / Editor Mitja Zupančič Tehnični urednik / Technical Editor Janez Kikelj Oblikovanje / Design Milojka Žalik Huzjan Prelom / Layout Medija grafično oblikovanje Sprejeto na seji razreda za naravoslovne vede SAZU dne 18. februarja 2014 in na seji predsedstva dne 25. februarja 2014. Naslov Uredništva / Editorial Office Address FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA SAZU Novi trg 3, SI-1000 Ljubljana, Slovenia Faks / Fax: +386 (0)1 4253 423, E-pošta / E-mail: sazu@sazu.si; www.sazu.si Avtorji v celoti odgovarjajo za vsebino in jezik prispevkov. The autors are responsible for the content and for the language of their contributions. Revija izhaja dvakrat do štirikrat letno / The Journal is published two to four times annually Zamenjava / Exchange Biblioteka SAZU, Novi trg 3, SI-1000 Ljubljana, Slovenia Faks / Fax: +386 (0)1 4253 462, E-pošta / E-mail: sazu-biblioteka@zrc-sazu.si FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA (Ex Razprave IV. razreda SAZU) je vključena v / is included into: Index to Scientific & Technical Proceedings (ISTP, Philadelphia) / Index to Social Sciences & Humanities Proceedings (ISSHP, Philadelphia) / GeoRef Serials / BIOSIS Zoological Record / Internationale Bibliographie des Zeitschriften (IBZ) / Redakcion Homo / Colorado State University Libraries / CABI (Wallingford, Oxfordshire). FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA (Ex Razprave IV. razreda SAZU) izhaja s finančno pomočjo / is published with the financial support Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS / Slovenian Research Agency. © 2014, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic. / All rights reserved. No part of this publication may be reproduced, stored in a retrieval system or transmitted, in any form or by any means, electronic, mechanical, photocopying, recording or otherwise, without the prior permission of the publisher. Naslovnica: Eocenski morski ježek Echinolampas oppenheimi Airaghi, 1903 iz Gračišca v Istri. Na levi zgornja stran, na desni spodnja stran korone. Velikost primerka 97,5 x 77 mm, foto Aleš Šoster Cover photo: The Eocene sea urchin Echinolampas oppenheimi Airaghi, 1903 from Gračišce in Istria. Aboral view of test on the left, oral view on the right side. Size of specimen 97,5 x 77 mm, photo Aleš Šoster Folia biologica et geologica • Volume / Letnik 55 • Number / Številka 1 • 2014 VSEBINA CONTENTS RAZPRAVE / ESSAYS Vasja Mikuž, Miloš Bartol In Aleš Šoster 5 Eocenski morski ježki iz okolice Gračišca pri Pazinu v osrednji Istri 5 The Eocene sea urchins from vicinity of Gračišce near Pazin in Central Istria, Croatia Vasja Mikuž In Aleš Šoster 51 Nekaj redkih miocenskih polžev iz okolice Šentjerneja v Krški kotlini 51 Several rare Miocene gastropods from surroundings of Šentjernej in Krka basin, Slovenia Vasja Mikuž, Aleš Šoster In Špela Ulaga 73 Megaselahus v miocenskih plasteh kamnolomov Retje - Plesko nad Trbovljami 73 Megaselachus in the Miocene beds of Retje - Plesko quarries above Trbovlje, Slovenia EOCENSKI MORSKI JEŽKI IZ OKOLICE GRAČIŠCA PRI PAZINU V OSREDNJI ISTRI THE EOCENE SEA URCHINS FROM VICINITY OF GRAČIŠCE NEAR PAZIN IN CENTRAL ISTRIA, CROATIA Vasja MIKUŽ1, Miloš BARTOL2 in Aleš ŠOSTER3 IZVLEČEK Eocenski morski ježki iz okolice Gračišca pri Pazinu v osrednji Istri Obravnavani so eocenski morski ježki iz kaotičnih fli-šnih breč najdišča Gračišce pri Pazinu v osrednji Istri na Hrvaškem. Najdišče je zanimivo zaradi njihove velike diverzi-tete, po relativno majhnem številu primerkov morskih ježkov, po prisotnosti ostankov številnih drugih fosilnih organizmov, odsotnosti nekaterih oblik morskih ježkov, ki so najdene v drugih istrskih lokacijah, ter po fosilih, ki so ugotovljeni samo v Gračišcu. Morske ježke iz Gračišca smo primerjali z morskimi ježki iz drugih istrskih najdišč in ugotovili razmeroma velike razlike med njimi. Kalcitni nano-plankton je bartonijsko-priabonijski in ustreza združbi bio-cone NP 17. Ključne besede: morski ježki, eocen, Gračišce pri Pazinu, Istra, Hrvaška ABSTRACT The Eocene sea urchins from vicinity of Gracisce near Pazin in Central Istria, Croatia The chaotic flysch breccias from the vicinity of Gracisce near Pazin in Central Istria (Croatia) contain sea urchin fossils of Eocene age. The site is interesting because of the diversity of fossil finds including a relatively small number of sea urchins excluding several species which are known from other sites in Istria and for numerous fossils of other marine organisms including some that are only known from this site. The sea urchins from Gracisce were compared to those from other sites in Istria and found to be rather different. The biostratigraphic dating of the marly matrix attached to macrofossils allowed their age to be assigned to the standard nannoplankton biozone NP17 corresponding to the Barto-nian-Priabonian. Key words: sea urchins, Eocene, Gracisce near Pazin, Istria, Croatia 1 Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Privoz 11, SI - 1000 Ljubljana, Slovenija; vasja. mikuz@ntf.uni-lj.si 2 Geocentrum, Villavagen 16, SE - 752 36 Uppsala, Sverige; milos.bartol@geo.uu.se 3 Višnja vas 9, SI-3212 Vojnik, Slovenija; geolog.bauci@gmail.com FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 55/1, 5-50, LJUBLJANA 2014 UVOD Najdišča eocenske makrofavne predstavljajo gola pobočja v okolici in pod zaselkom Gračišce v Istri ob cesti Pazin - Labin (slika 1 in 2). Te izdanke poznamo še iz študenstkih let in jih obiskujemo občasno že od leta 1967 dalje. V tem obdobju smo zbrali relativno malo makrofavnističnih ostankov. Osredotočili smo se predvsem na iskanje ostankov mehkužcev in morskih ježkov. Večina ostankov je zelo slabo ohranjenih. Od mehkužcev so pretežno ohranjena le njihova kamena jedra. To velja tudi za večino ostalih fosilov. Boljše primerke smo že podarili Prirodoslovnemu muzeju na Rijeki. Varuhinja tamkajšne zbirke Koraljka Klepač je dne 17. 6. 2005 prevzela 58 fosilnih ostankov iz Gračišca v trajno hranjenje Prirodoslovnemu muzeju na Reki. Med prevzetim materialom so bile numulitine, rodoidi, korale, mnogoščetinci, školjke, polži in dve ra-kovici. Med školjkami in polži so bile naslednje oblike: Avicularium lithocardium, Modiolus subcarinatus, Crassatella cf. sinuosa, Nemocardium sp., Pseudomiltha cf. gigantea, Miltha sp., Spondylus sp., Cubitostrea sp., Crassostrea subcarinata, Pycnodonte cymbiola, Lima sp., Crassatella sp., Clavagella sp., Lithophaga cf. subli-thophaga, med polži pa predstavniki rodov Proscutum, Globularia, Conus in Eocypraea. Med poliheti prevladuje vrsta Rotularia spirulaea (Lamarck), o kateri je poročal Mikuž (2008 c). V najdišču so izredno redki ostanki rakovic, o dveh različnih oblikah je že poročal Mikuž (2002; 2004). Mikuž je v letu 2002 predstavil razmeroma dobro ohranjeno rakovico vrste Harpac-toxanthopsis quadrilobata (Desmarest), v letu 2004 pa vrsto Lophoranina marestiana (Konig). O novi najdbi kamenega jedra polža vrste Velates perversus (Gmelin) iz istega najdišča, je prav tako poročal Mikuž (2006). Mikuž (2008b) in (2010b) je iz Gračišca opisal ostanka gorgonarijskih koral vrste Isis nummulitica Gümbel. O ostankih lutetijskih peresastih koral iz Gračišca sta pisala Mikuž in Pavšič (2012). Ostanki morskih ježkov so ponavadi zelo poškodovani. Največkrat najdemo le posamezne dele njihovih koron. Zelo redko smo naleteli tudi na morske ježke s celotnimi koronami. Na nekaterih mestih je zelo veliko bodic regularnih morskih ježkov. Cele, nepoškodovane korone regularnih morskih ježkov pa so izredno redke, nekoliko bolj pogostne so korone iregularnih oblik. Četudi so korone cele, so ponavadi na določenih mestih, pogosto prav okrog peri-stoma in periprokta, prekrite z matično kamnino ali pa s tanko kalcitno prevleko, po-redkoma tudi z mahovnjaki. Takšnih prevlek nikakor ne moremo odstraniti, kar je precej moteče pri njihovi determinaciji. Zanimivo je, da je skelet oziroma kalcitna stena njihovih koron vedno ohranjena, nikoli ne najdemo samo njihovih kamenih jeder. 15. julija 2013 smo v Gračišcu znova vzorčili na nanoplankton. Vzorec 1 je vzet na levi zgornji strani profila, vzorec 2 je vzet okrog 3m v desno na približno isti višini, vzorec 3 je pobran na mestu, kjer je bila pred leti najdena najlepša rakovica. Raziskovani profil je ob izrazitem desnem ovinku v smeri od Gračišca proti Labinu (slika 2). Slika 1. Geografski položaj najdišča eocenskih morskih ježkov pod zaselkom Gračišce v Istri Figure 1. Geographical position of finding place of Eocene sea urchins below village Gračišce in Istria DOSEDANJE RAZISKAVE EOCENSKIH MORSKIH JEŽKOV V ISTRI V Istri je zelo veliko najdišč eocenskih morskih ježkov. Vsa so v razmeroma širokem pasu flišnih kamnin, ki se vleče iz severozahodne strani proti jugovzhodni strani Istre. Pas je širok več kot 20 km. Na zahodni strani se prične nekako pri Ankaranu na severu in seže do Brtonigle na jugu, na vzhodni strani pa pri kraju Vranja na severu, do Labina na jugu. Večina najdišč je v osrednjem delu istrskega flišnega pasu, v širši okolici Buzeta na severu, do Pazina in njegove okolice na jugu. Med prvimi raziskovalci, ki obravnavajo ali omenjajo morske ježke iz Istre je prav gotovo Hacquet (1789: 44, 47), ki omenja več najdišč morskih ježkov v Istri in prikazuje dve risbi (Vig. 3 in Vig. 4) morskega ježka vrste Conoclypus conoideus. Naslednji raziskovalec je Schlotheim (1820: 311), ki deloma opisuje kono-klipusno vrsto Echinites conoideus vel Istriacus oziroma danes veljavno obliko Conoclypus conoideus. Sta-che (1864 a: 88) omenja iz okolice Gračišca naslednjo makrofavno: Echinanthus n. sp., Pygorhynchus n. sp., Echinolampas n. sp., Schizaster sp., Echinolampas spha-eroidalis d'Arch., Serpula spirulaea in Ostrea archiaci d'Orb. Stache (1864 b: 217) znova piše o geologiji Istre in omenja fosilne ostanke iz več najdišč. Med morski- mi ježki omenja primerke rodu Conoclypus. Vsekakor je vrsta Echinolampas sphaeroidalis vprašljiva, saj jo Roman (1965: 299) omenja iz spodnjemiocenskih skladov in ne iz paleogenskih. Obsežen seznam ugotovljenih morskih ježkov iz Istre je izdelal Taramelli (1874). Določil je tudi nekaj novih vrst. Toniolo (1909) omenja 18 različnih oblik morskih ježkov, opisal je tudi dve novi vrsti. Degli INNocENTi-jeva (1924a) poroča o fosilnih ostankih iz določenih istrskih najdišč. Degli INNocENTi-jeva (1924b) je opisala dve novi vrsti morskih ježkov iz okolice Grdosela (Butoniga). Leto kasneje (1925) znova poroča o nekaterih fosilnih najdbah iz Istre, predvsem iz Gračišca, Picna in Labina. D^Ambrosi (1926) je izdelal pregled do takrat ugotovljenih eocenskih morskih ježkov v Istri, precej poenostavljen pregled dosedaj najdenih morskih ježkov Istre pa je podal Mikuž (2005), kjer so vključeni tudi v tem prispevku obravnavani primerki iz Gračišca pri Pazi-nu. Mikuž (2007) je predstavil še primerke vrste Cono-clypus conoideus iz istrskih nahajališč, ki so shranjeni v paleontološki zbirki Oddelka za geologijo v Ljubljani. Mikuž (2008a) je naredil še pregled vseh novih vrst eocenskih morskih ježkov iz Istre, opisanih do konca Slika 2. Izdanki kaotičnih eocenskih plasti ob cesti Pazin - Labin Figure 2. Outcrops of chaotic Eocene beds along the road Pazin - Labin Foto (Photo): Vili Rakovc 2013 20. stoletja. Mikuž in Horvat (2010) poročata tudi o ostankih eocenskih morskih ježkov iz več nahajališč v osrednji Istri. Vasica Gračišce, ki leži južnovzhodno od Pazina, je označena tudi na starih geoloških kartah Istre, na Stache-jevih preglednih geoloških kartah (Stache 1859) in (Stache 1877) v merilu 1:1 008 000, Tara-MELLi-jevi (1878) v merilu 1:288 000 in SACCO-vi (19201922) v merilu 1:200 000. Na vseh kartah je zaselek Gračišce označeno z italijanskima imenoma Galligna-na in Galignana. V starejši literaturi najdbe fosilnih ostankov s tega najdišča niso velikokrat omenjane. De Stefani (1921: 155) navaja poimensko številne forami-nifere, omenja pa tudi morske ježke, ki jih je raziskoval Taramelli (1874). De Stefani omenja tudi glavna območja najdišč eocenskih fosilnih ostankov: Buzet, Roč, Nugla, Vižinada, Grdoselo, Pazin, Gračišce, Pican, Čepic in Labin. Nadalje še piše, da je enaka favna, ki je značilna predvsem za srednji eocen, najdena tudi v najdiščih San Giovanni Ilarione in Ronca v Benečiji (Venetu). Sacco (1922) opisuje foraminifere iz okolice Grdosela. Sacco (1924: 19-24) omenja številno eocen-sko mikro in makrofavno iz Istre, med slednjo našteva tudi nekatere rodove tam ugotovljenih morskih ježkov. PALEONTOLOŠKI DEL Sistematika po: Durham et al. 1966, Smith 1984 in Kroh & Smith, 2010 Classis Echinoidea Leske, 1778 Subclassis Cidaroidea Smith, 1984 Ordo Cidaroida Claus, 1880 Superfamilia Cidaridea Kroh & Smith, 2010 Familia Rhabdocidaridae Lambert, 1900 Genus Phyllacanthus Brandt, 1835 Phyllacanthus itala (Laube, 1869) Tab. 1, sl. 1 1869 Cidaris Itala Laube. - Laube, 9, Taf. 1, Fig. 3 1877 Leiocidaris itala Laube sp. - Dames, 10, Taf. 1, Fig. 7 1883 Rhabdocidaris itala Laube. - Loriol, 7, Taf. 1, Figs. 2, 2a-2d, 4-9 1915 Lejocidaris itala Laube. - Dainelli, 357 1915 Leiocidaris itala Lbe. - Fabiani, 241, 243-244 1973 Prionocidaris itala (Laube, 1868) - Szörenyi, 15, tab. 1, abra 13-15; tab. 2, abra 1 Material: Bodice te vrste so razmeroma redke. Najdenih je le nekaj primerkov, vsi so poškodovani. Opis: Bodice so srednje debele, ravne in v preseku valjaste. Po površini potekajo v vzdolžnih vrstah drobni vozliči, torej so granulirane. Nad bazalnim delom bodice je tanek obroč, sledi ožji ovratnik. Bazalna jamica je okrogla in plitva. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek (Specimen) Dolžina (Length) mm Premer (Diameter) mm Tab. 1, sl. 1 18,5 3,5 x 3 Gračišce 2 14 2,5 Stratigrafska in geografska razširjenost: Laube (1869: 10) piše, da je opisana vrsta najdena v priabonij-skih laporovcih nahajališča Sarego v Italiji. Taramelli (1869: 25) jo omenja iz Priabone in iz srednjeeocen-skih skladov Furlanije (Russitz, Brazzano). Dames (1877: 11) omenja, da je predstavljeni primerek iz pria-bonijskih skladov najdišča Lonigo v Italiji. Loriol (1883: 8) jo omenja iz eocenskih skladov Mokattam v najdišču Aradj, vzhodno od oaze Siuah v Egiptu. Dainelli (1915: 357) omenja najdbe iz priabonijskih skladov Italije (Brendola, Sarego, Lonigo itd.), iz oligocen-skih Italije (Monte Grumi, S. Trinita - Colli Berici) in eocenskih plasti Egipta in Furlanije. Szörenyi (1973: 15) jo opisuje iz lutetijskih skladov najdišča Dudar na Madžarskem. Genus Porocidaris Desor, 1855 Porocidaris schmiedeli (Münster, 1826) Tab. 1, sl. 2-4 1846 Cidaris Schmiedelii Münst. - Agassis & Desor, 333 1858 Porocidaris Schmidelii - Desor, 47, Tab. 7, Fig. 22 1881 Porocidaris Schmidelii, Desor (Münster) - Loriol, 61, Pl. 1, Figs. 7-15 1883 Porocidaris Schmidelii, (Münster). Desor. - Loriol, 9, Taf. 1, Figs. 10, 10a 1892 Porocidaris Schmedlii (Munster), Desor - Cotte- au, Pl. 310, Figs. 7-9 1895 Porocidaris Schmiedeli Goldf. - Zittel, 187, Fig. 362 1911 Porocidaris Schmiedeli Münster in Goldfuss - Boussac, 17, Pl. 7, Figs. 15-21 1911 Porocidaris Schmiedeli Münster - Cottreau, 429-431 1915 Porocidaris Schmideli Münster. - Dainelli, 358 1915 Porocidaris Schmideli Münst. - Fabiani, 241, 243 1926 Porocicaris Smidelli Münst. ? - D'Ambrosi, 118, 124 1957 Porocidaris schmidelii (Münster) - Kier, 844, Pl. 103, Fig. 3 1963 Porocidaris schmidelii - Müller, 475, Abb. 623 g-i 1966 Cidarites schmidelii Münster, 1843 - Fell, U 330 1966 Porocidaris schmidelii (Münster) - Fell, U 330, Figs. 244, 2c-2e 1973 Porocidaris schmidelii (Münster, 1826) - Szörenyi, 16, tab. 2, abra 7 1973 Porocidaris schmidelii (Münster, 1826) - Szörenyi, 59, tab. 1, abra 1-3 1976 Porocidaris schmideli (Münster) - Roman, 53 2007 Porocidaris schmiedeli (Münster) - Fozy & Szen-te, 244-245, Fig. 4 Material: Najdenih je več primerkov, dve razmeroma kompletni bodici in šest fragmentiranih. Sicer pa so njihovi ostanki razmeroma redki. Opis: V celoti ohranjenih bodic nismo našli. Najdeni so samo posamezni deli bodic, večinoma so brez bazalnih sklepnih in zaključnih delov. V prerezu so nepravilno ovalne do ploščate oblike, ena stran je bolj izbočena kot druga. Manj izbočena stran bodičinega telesa (shaft) je bolj gladka, druga konveksna je bolj ornamentirana. Vzdolžno potekajo tanka rebrca in vmesne brazde. Robova bodic sta nazobčana, žagasta z neenakomerno razporejenimi in navzgor zavihanimi trni. Na sredini bazalnega dela (acetabuluma) je okrogla vdolbinica. Na bazi (base) je osem širokih vzdolžno potekajočih grebenov. Bodičin obroč (ring) je ovalne oblike in na obodu nazobčan. Na njegovi spodnji strani so številni radialno usmerjeni grebeni in vmesne brazde. Sledi bolj gladek in širok ovratnik (collar), nad ovratnikom je ovalen vrat (neck), ki je posut z manjšimi kroglastimi izrastki. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Premer (Length) (Diameter) (Specimen) mm mm Loriol, 1883 62 6 x 3 Tab. 1, sl. 2 31 10 x 3,5 Tab. 1, sl. 3 24 8 x 2,5 Tab. 1, sl. 4 26 6 x 4 Stratigrafska in geografska razširjenost: Lori-OL (1881: 66) in (1883: 10) piše, da so bodice vrste Porocidaris schmiedeli najdene v več najdiščih v Egiptu in da so razmeroma pogostne v najdišču Mokattam blizu Kaira. Cotteau (1892) omenja ostanke iste vrste iz zgornjeeocenskih skladov Francije. Oppenheim (1901: 85) poroča, da so primerke vrste Porocidaris schmideli našli v priabonijskih plasteh Italije in v eocenskih skladih Egipta in Francije. Boussac (1911, 17) primerke opisane vrste omenja iz lutetijskih plasti v okolici Biarritza. Cottreau (1911: 429-431) jih omenja iz srednjelutetijskih skladov najdišča Angou-me, zgornjeeocenskih skladov najdišča Cagnotte, ru-pelijskih plasti najdišča Gaas in Tercis iz južnozaho-dnega dela Francije. Iz številnih italijanskih najdišč (San Giovanni Ilarione, Ronca, Montecchio, Granco-na, Verona, Priabona, Monte Gargano) in Furlanije jo omenja Dainelli (1915: 359). Razen iz Italije jo isti avtor omenja še iz Madžarske, Francije, Egipta in Bu-zeta v Istri. Lambert (1927: 57) poroča o najdbah vrste Porocidaris schmideli iz eocenskih skladov Katalonije, Francije, Italije, Madžarske in Egipta. Kier (1957: 844) jo opisuje iz srednjeeocenskih skladov Somalije, omenja pa jo tudi iz enako starih plasti Nemčije in Egipta. Szorenyi (1973: 16-17) jo omenja iz lu-tetijskih plasti Madžarske (Dudar, Csakbereny, Iszka-szentgyorgy). Roman (1976: 53) piše, da je ta oblika značilna za srednji in zgornji eocen, najdena pa je še v Katarju, v Španiji, Turčiji, na Madžarskem, v Libiji, Egiptu, Franciji, Senegalu in na Madagaskarju. Fozy & Szente (2007: 244) predstavljata bodico vrste Porocidaris shmiedeli iz eocenskih skladov najdišča Csak-bereny na Madžarskem. Familia Cidaridae Gray, 1825 Subfamilia Cidarinae Gray, 1825 Genus Cidaris Leske, 1778 cf. Cidaris subcylindrica D'Archiac, 1850 Tab. 1, sl. 5-6 cf. 1850 Cidaris subcylindrica, nov. sp. - D'Archiac, 420, Pl. 10, Figs. 8, 8a cf. 1856 Cidaris subcylindrica, d'Archiac, 1850. - Le- ymerie & Cotteau, 322 cf. 1858 Cidaris subcylindrica d'Arch. - Desor, 37, Tab. 7, Fig. 13 cf. 1892 Cidaris subcylindrica, d'Archiac. - Cotteau, Pl. 305, Figs. 11-15 cf. 1927 Cidaris subcylindrica d'Archiac - Lambert, 58 Material: Več primerkov, tudi tovrstne bodice so v Gračišcu relativno redke. V celoti ohranjenih bodic nismo našli. Opis: Bodice so debele, ravne in po površini gladke. Baza je nizka z močnim ovratnikom. Artikulacij-ska jamica je plitva in okrogla. Velikost primerkov (Size of specimens): Stratigrafska in geografska razširjenost: D'Archiac (1850: 420), Leymerie & Cotteau (1856: 322) in Desor (1858: 37) jo opisujejo iz eocenskih skladov Biarritza. Cotteau (1892) vrsto Cidaris subcylindrica omenja iz zgornjega eocena Francije. Lambert (1927: 58) omenja ostanke te vrste iz eocena Katalonije in priabonijskih plasti Francije. cf. Cidaris subularis D'Archiac, 1846 Tab. 1, sl. 7-8 cf. 1846 Baguettes de Cidaris - D'Archiac, 206, Pl. 7, Figs. 17-18 cf. 1850 Cidaris subularis, nob. - D'Archiac, 419, Pl. 10, Fig. 4 cf. 1856 Cidaris subularis, d'Archiac, 1846. - Leymerie & Cotteau, 321 cf. 1858 Cidaris subularis d'Arch. - Desor, 36, Pl. 7, Fig. 10 cf. 1863 Cidaris subularis, d'Archiac, 1846 - Cotteau, 76, cf. 1877 Cidaris subularis d'Archiac. - Dames, 7, Taf. 1, Fig. 3 cf. 1892 Cidaris subularis, dArchiac - Cotteau, Pl. 304, Figs. 1-16 Material: Samo nekaj bodic, vse so poškodovane. Opis: Bodice te vrste so različnih oblik in velikosti. Nekatere so daljše in ravne, druge betičasto-keglja-ste. Po površini vseh bodic potekajo drobni vozliči, pri enih v pravilnih vzdolžnih vrstah, pri drugih bolj neurejeno. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Premer (Length) (Diameter) (Specimen) mm mm Tab. 1, sl. 7 18,5 5 Tab. 1, sl. 8 16 4,5 Gračišce 3 18 3,5 Gračišce 4 19 5 Stratigrafska in geografska razširjenost: D'Archiac (1850: 419) in Desor (1858: 36) jo opisujeta iz eocenskih skladov okolice Biarritza. Cotteau (1863: 76) poroča, da so te morske ježke našli v eocenskih plasteh v francoskih Pirenejih, v horizontu z anelidom vrste Rotularia spirulaea najdišč Biarritz in Dax. Laube (1869: 10) vrsto Cidaris subularis omenja iz plasti z morskim ježkom Conoclypus conoideus v najdišču Chiampo v severni Italiji. Dames (1877: 7) jo omenja iz eocenskih plasti najdišča San Giovanni Ilarione v severni Italiji. Cotteau (1892) vrsto Cidaris subularis predstavlja iz zgornjeeocenskih skladov Francije. cf. Cidaris taramellii Cotteau, 1886 Tab. 1, sl. 9 cf. 1892 Cidaris Taramellii, Cotteau. - Cotteau, Pl. 302, Figs. 1-13 cf. 1927 Cidaris Taramellii Cotteau, 1886 - Lambert, 58 Material: Trije primerki, vsi so zelo poškodovani Opis: Bodice so paličaste oblike, v obodu so okrogle. Njihova površina je neurejeno posuta s številnimi zelo drobnimi vozliči, ponekod so lahko vozliči tudi v vrstah. Žal bazalni deli z artikulacijskimi jamicami niso ohranjeni. Primerek Dolžina Premer (Length) (Diameter) (Specimen) mm mm Tab. 1, sl. 5 21 5 Tab. 1, sl. 6 22 4 Gračišce 3 24 5 Gračišce 4 22 4 Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Premer (Length) (Diameter) (Specimen) mm mm Tab. 1, sl. 9 21 4 Gračišce 2 23 4,5 Gračišce 3 18 3,5 Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotte-au (1892) bodice vrste Cidaris taramellii predstavlja iz srednjeeocenskih skladov Francije. Lambert (1927: 58) primerke opisane vrste omenja iz eocenskih plasti Katalonije. Genus Cyathocidaris Lambert, 1910 Cyathocidaris sp. Tab. 1, sl. 13-14 Material: Najdeni sta samo dve bodici. Opis: Bodici sta kratki in tanki. Spodnji bazalni del je nizek z okroglo in drobno artikulacijsko jamico. V spodnjem delu sta bodici najtanjši, navzgor se počasi odebelita, pri vrhu pa zelo skledasto razširita. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Premer (Length) (Diameter) (Specimen) mm mm Tab. 1, sl. 13 12,5 5 Tab. 1, sl. 14 12 4 Genus Eucidaris Pomel, 1883 cf. Eucidaris tuberculosa (Taramelli, 1874) Tab. 1, sl. 10-12 1874 Cidaris tubercolosa, Taram. - Taramelli, 12, Tav. 3, fig. 3 1880 Cidaris tuberculosa Tar. - Bittner, 44 (2) 1976 »Goniocidaris« noetlingi nov. sp. - Roman, 70, Pl. 4, Figs. 1-12 2008a »Eucidaris« tuberculosa (Taramelli, 1874) -Mikuž, 14, Tab. 1, sl. 7) Material: V najdišču Gračišce je največ bodic te vrste. Med seboj se razlikujejo po velikosti, obliki, po-udarjenosti in številu ali gostoti ornamentacijskih ele- mentov. Iz prikazanega slikovnega gradiva RoMAN-a (1976, Pl. 4, Figs. 1-12) vidimo, da so bodice prav tako zelo raznolike. Opis: Bodice so kegljastih oblik, nekatere so dolge, druge kratke. Tudi njihove debeline so zelo različne. V obodu so okrogle do ovalne. Baza bodic je nizka, ovratnik visok. Artikulacijska jamica je majhna, okrogla in plitva. Baza in ovratnik sta brez orna-mentacije, od tod navzgor pa sledijo številni trnasti izrastki. Pri nekaterih bodicah se vrhnji del zaključi s štrlečimi trni. Opomba: Taramelli je novo vrsto opisal z imenom Cidaris tubercolosa (1874: 12). Isto poimenovanje Cidaris tubercolosa najdemo znova na strani 28. Na strani 6 in pod tablo 3, na sliki 3 istega članka je imenovana kot C. tuberculosa! Pri vrstnem imenu je najverjetneje prišlo do tiskarske napake. Mislimo, da je pravilnejše vrstno ime tuberculosa, zato smo se tudi mi odločili za slednje poimenovanje. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Premer (Length) (Diameter) (Specimen) mm mm T. 1, sl. 10 23 6 T. 1, sl. 11 20 4,5 T. 1, sl. 12 16 5 Gračišce 4 23,5 5,5 Stratigrafska in geografska razširjenost: Taramelli (1874: 12) jo je opisal iz eocenskih plasti okolice Labina v Istri. Primerke mu je posredoval D. A. Scam-picchio. Bittner (1880: 44) omenja bodice iz okolice Labina. Roman (1976: 70) opisuje novo vrsto iz formacije Dam iz zgornjega dela spodnjemiocenskih skladov Katarja. cf. Eucidaris nummulitica (Sismonda, 1852) Tab. 2, sl. 1a-1b, 2a-2b, 3a-3b, 8 1852 Cidaris nummulitica, E. Sism. - Sismonda (In: Bellardi, 263, Pl. J (Pl. 21), Figs. 3a-3b 1874 Cidaris Scampiccii, Taram. - Taramelli, 10, Tav. 1, Figs. 1-2 1880 Cidaris nummulitica Sism. - Bittner, 44 (2) 1892 Cidaris nummulitica, Sismonda. - Cotteau, Pl. 298, Figs. 5-6 1924a Cidaris (Stereocidaris), sp. n. - Degli Inno-centi, 298 1924b Stereocidaris De Stefanii sp. n. - Degli Innocen-ti, 41, Tav. 2, figs. 1-5 1926 Stereocidaris De Stefani Degli Innocenti -D\Ambrosi, 118 1927 Phalacrocidaris nummulitica Sismonda (Cidaris), 1852 - Lambert, 58 1973 Stereocidaris nummulitica (Sismonda, 1852) - Szorenyi, 11, tab. 1, abra 1-5 2007 Stereocidaris nummulitica (Sismonda) - Fozy & Szente, 244-245, Fig. 5 2008a Stereocidaris destefanii Degli Innocenti, 1924 -Mikuž, 14, Tab. 1, sl. 1, 2-2a, 3-3a, 4) Material: Korone teh morskih ježkov so v Grači-šcu zelo redke. Našli smo samo tri korone, tri večje dele koron in eno ambulakralno ploščico. Njihova ohranjenost je slaba. Opis: Morfologija treh bolje ohranjenih koron je zelo podobna, le njihove velikosti so različne. Razmerja med premerom in višino koron so tudi enaka (D/H = ~1,57). Ambitus je okroglo nizek, ambulakralno polje je ozko vijugasto s po dvema vrstama drobnih cidaroidnih por na vsaki strani. Interambulakralno polje sestoji iz dveh nizov petih petkotnih ploščic, ki so ob aboralnem delu najmanjše. Na vsaki ploščici je per-foriran in izrazit nastavek za bodico ali mamelon. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Premer Višina (Diameter) (Height) (Specimen) mm mm Sismonda, 1852 34 21,5 Taramelli, 1874 30 17 Degli Innocenti, 1924b 23-27 14-21 T. 2, sl. 1a-1b 41 25 T. 2, sl. 2a-2b 33 21 T. 2, sl. 3a-3b 30 18,5 T. 2, sl. 8 - 30, 5 Pripombe: Degli iNNOCENTi-jeva (1924b: 43) je vrsto opisala iz srednjeeocenskih skladov najdišča Bu-toniga (Bottonega) blizu Grdosela. Pred nekaj leti so tam naredili umetno jezero z imenom Jezero Butoniga, ki predstavlja zbiralnik pitne vode za okolišnje istrske kraje in zaselke. Zanimivo je, da pri svojih določitvah Degli Inno-CENTi-jeva (1924b) ni upoštevala TARAMELLi-jevih (1874) določitev za morskega ježka z zelo podobnimi značilnostmi in z vrstnim imenom Cidaris scampiccii. Mislimo, da sta obe vrsti zelo vprašljivi, tako Degli iNNOCENTi-jina Stereocidaris destefanii (1924) iz okolice Grdosela kot tudi TARAMELLi-jeva Cidaris scampiccii (1874) iz okolice Labina in Pazina. Razlogi so v neupoštevanju večine takratnih literaturnih podatkov, v premajhnem številu primerkov za njihovo ustrezno določitev in v njihovi slabi ohranjenosti. Tudi primerki iz Gračišca so zelo pomanjkljivo ohranjeni. Stratigrafska in geografska razširjenost: Sismonda (In: Bellardi 1852: 264) je vrsto opisal iz eocenskih plasti najdišča Palarea. Bittner (1880: 44) omenja ostanke z otoka Hvara (Insel Lesina). Cotte-au (1892) opisano vrsto omenja iz srednjeeocenskih skladov Francije. Lambert (1927: 59) poroča, da so vrsto Phalacrocidaris nummulitica našli v priabonij-skih skladih Katalonije. Szorenyi (1973: 11) jo navaja iz lutetijskih plasti Madžarske (Csehbanya, Halimba--Pityerdomb). Fozy & Szente (2007: 245) predstavljata korono vrste Stereocidaris nummulitica iz eocenskih plasti najdišča Csehbanya na Madžarskem. Carinacea Kroh & Smith, 2010 Calcyna Gregory, 1900 Ordo Phymosomatoida Mortensen, 1904 Familia Phymosomatidae Pomel, 1883 Genus Phymosoma Haime, 1853 Phymosoma istrana (nov. sp.?) Tab. 1, sl. 15-19 1925 Coptosoma sp. - Degli Innocenti, 19-21, Tav. 2, Figs. A-D Izvor imena: Vrsta je poimenovana po polotoku Istra. Holotip: Predstavljen na tabli 1, 15-19, shranjen v Paleontološki zbirki Oddelka za geologijo, Univerze v Ljubljani, Privoz 11, 1000 Ljubljana. Tipično najdišče: Velik dvojni ovinek, kjer so visoki profili razgaljenih eocenskih skladov pod zaselkom Gračišce v Istri, blizu Pazina (slika 1 in 2). Tipičen stratigrafski nivo: Bartonijsko - priabo-nijska kaotična flišna breča s številnimi numulitinami in redkimi poliheti vrste Rotularia spirulaea ter drugimi zelo različnimi makro in mikrofosili. Diagnoza: Bodice so majhne oziroma kratke do srednje velike (15 do 20 mm) ploščate in na proksimal-nem delu veslaste oblike. Robova bodic sta tanka in gladka. Bazalni deli bodic so debelejši, okrogli do ovalni in konični, ovratnik je neizrazit in gladek. Bazalna jamica je okrogla in plitva. Material: Primerki teh bodic so razmeroma redki. V celoti ohranjenih bodic ni. Najdenih je 16 bodic prvega veslastega tipa in tri drugega suličastega tipa. Opis: Prvi tip bodic (tip 1) je v bazalnem oziroma distalnem delu ovalne do okrogle oblike, proti proksi-malnemu delu se tanjšajo in širijo ter postajajo vse bolj ploščate, ozko pahljačaste ali veslaste. Ena stran bodice je rahlo vbočena, druga pa izbočena. Na obeh straneh bodic je površina gladka, šele v proksimalnem razširjenem delu bodic opažamo pri nekaterih bodicah številna zelo drobna vzdolžna rebrca. Bodice so različnih dolžin in širin. Pri vseh je sredina baze okrogla in rahlo vbočena, prav na sredini je locirana drobna vdol-binica. Površina za oprijemališče premikalnih mišic je gladka, zaključi se z okroglim tankim vratnim obročem. Drugi suličast tip bodic (tip 2) je v bazalnem delu okrogel, navzgor so vse bolj ploščate in koničaste, v srednjem delu so najširše. Bodic drugega tipa je manj kot prvega tipa. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek (Specimen) Dolžina (Length) mm Premer (Diameter) mm T. 1, sl. 15 - tip 2 17 3 x 2 T. 1, sl. 16 - tip 1 16,5 4 x 3,5 T. 1, sl. 17 - tip 1 17,5 5,5 x 3 T. 1, sl. 18 - tip 2 13,5 3 x 2,5 T. 1, sl. 19 - tip 2 13,5 3,5 x 2 Gračišce 6 - tip 1 18 5,5 x 3 Pripombe: Dainelli (1915: 356) opisuje bodici iz Furlanije (Ottelio, Buia), ki jih označi z Rhabdocidaris (?) n. sp. Marinoni. Eno bodico predstavlja tudi na tabli 42, sl. 8, ki je na prvi pogled podobna bodicam iz Gračišca, vendar je italijanski primerek bolj širok in pahljačast. Bodica ima bolj ozek in izrazit vrat, od tod se naglo razširi. Pri primerkih iz Gračišca je opazna počasna, postopna in manjša razširitev proksimalnega dela bodic. Tako oblikovanih bodic kot so pri primerkih iz Gračišca, med ehinidno literaturo nismo našli, morda gre zares za novo vrsto rodu Phymosoma? Vendar je novo vrsto težko postaviti brez koron, ki so nosile takšne bodice. Po prejetju člankov Degli Innocenti-jeve koncem leta 2007 pa ugotavljamo, da smo prav razmišljali, da so te bodice nekaj posebnega in da jih ne moremo uvrstiti k nobeni dosedaj opisani vrsti. Degli Innocenti--jeva (1925: 19-21) obravnava prav te bodice iz okolice Labina in Gračišca. Primerja jih z vrstami Cyphosoma cribrum Agassiz, C. blanggianum (De Loriol), Poroci-daris schmideli (Münster), Leiopedina tallavignesi Cot-teau in nekaterimi recentnimi vrstami. Nazadnje jih je uvrstila k rodu Coptosoma. Po podatkih Barraclou-gh Fell & Pawson (1966: U402) ta rod ne obstaja več in je uvrščen med sinonime rodu Phymosoma. Genus Porosoma Cotteau, 1856 Porosoma cribrum (L. Agassiz, 1840) Tab. 2, sl. 4a-4b, 5a-5b, 6a-6b, 7a-7b 1840 Cyphosoma cribrum Ag. - Agassiz, 11 1844 Cyphosoma cribrum Ag. - Sismonda, 402, Tav. 2, Fig. 14-16 1846 Cyphosoma cribrum Agass. - Agassiz & Desor, 351-352 1858 Coptosoma cribrum Desor - Desor, 91, Tab. 15, Figs. 8-10 1863 Cyphosoma cribrum, Agassiz, 1840. - Cotteau, 68 1869 Cyphosoma cribrum Agassiz. - Laube, 12, Taf. 1, Fig. 4 1874 Cyphosoma cribrum, Agassiz - Taramelli, 13 1875 Cyphosoma cribrum, Agassiz. - Loriol, 22, Pl. 2, Fig. 1 1880 Cyphosoma (Coptosoma) aff. cribrum Ag. - Bit-tner, 45 (3) 1892 Coptosoma cribrum , Agassiz. - Cotteau, Pl. 312, Figs. 1-8 1902 Cyphosoma cribrum Agassiz,1840 - Martelli, 89 1915 Cyphosoma cribrum Agass. - Fabiani, 243-244 1926 Cyphosoma cribrum Agass. - D^Ambrosi, 118, 124 1966 Porosoma cribrum (Agassiz) - Fell & Pawson, U402, Fig. 295, 1a-e Material: Tudi korone vrste Porosoma cribrum so v Gračišcu zelo redke. Našli smo le štiri primerke, dva v kamnini in dva izolirana. Opis: Korone so nizke, njihov ambitus je okrogel. Ambulakralni del sestoji iz dveh nizov od 10 do 11 manjših ploščic, ob straneh sta po dva vijugasta niza ambulakralnih por. Interambulakralni del ima podobno število, vendar večjih in drugače oblikovanih plo- ščic. Vsaka ploščica ima razmeroma visok in izrazit nastavek za bodico, največji so v srednjem delu korone, proti aboralnemu in oralnemu delu korone se postopoma zmanjšujejo. Vse štiri korone imajo enako razmerje med diametrom in višino (D/H = 2,1 do 2,2). Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Premer Višina (Diameter) (Height) (Specimen) mm mm T. 2, sl. 4a-4b 42 20 T. 2, sl. 5a-5b 32,5 15 T. 2, sl. 6a-6b 21 10 T. 2, sl. 7a-7b 32 15 Stratigrafska in geografska razširjenost: Agas-siz & Desor (1846: 352) jo omenjata iz okolice Nice v južni Franciji. Desor (1858: 91) jo opisuje iz paleogen-skih plasti Castelgomberta v Italiji. Cotteau (1863: 68) vrsto Cyphosoma cribrum omenja iz numulitnih skladov francoskih Pirenejev, Biarritz in Sabarat. Laube (1869: 12) jo omenja iz številnih najdišč v Italiji (Santa Trinita, Barnuffi, Riva da San Daniele, Monte Viale, Monte Mezzo in San Stefano pri Gombertu), primerki pa so najdeni v eocenskih in spodnjeoligo-censkih skladih. Taramelli (1869: 23) jo omenja iz najdišča Ottellio di Buttrio v Furlaniji in iz nekaterih drugih italijanskih najdišč (Castelgomberto, Santa Trinita, M. Mezzo, M. Viale). Taramelli (1874: 6, 13-14) jo omenja iz najdišč v Istri, iz okolice Labina, Buzeta in Vranja na vzhodu. Loriol (1875: 24) jo omenja iz nu-mulitinskih eocenskih plasti najdišč Hoh-Gütsch in Stoeckweide pri kraju Waag v Švici. Bittner (1880: 45) piše, da imajo en primerek te vrste iz najdišča Krapanj (Carpano) v Istri, drugega pa z otoka Hvara. Cotteau (1889-1894) jo opisuje iz srednjeeocenskih plasti Francije. Oppenheim (1901: 86-87) piše, da so vrsto Cypho-soma cribrum našli v priabonijskih plasteh horizontov Sangonini in Gomberto v Italiji, s srednjeeocenskih skladih Francije in Istre (Buzet, Pazin in Labin). Mar-telli (1902: 90) jo omenja iz eocenskih lutetijskih skladov v okolici Splita (Botticelle, Santo Stefano). D^Ambrosi (1926: 123-124) piše, da so zgornjeeocenski konglomerati z numuliti in vrsto Porosoma cribrum v okolici Pazina, Buzeta in Labina. Hkrati so ta območja najbogatejša s fosilnimi ostanki v Istri. Lambert (1927: 66-67) vrsto Porosoma cribrum omenja iz eocenskih--priabonijskih plasti Katalonije in Italije. Fell & Pawson (1966: U398) prikazujeta primerek vrste Poro-soma cribrum iz eocenskih skladov Francije. Irregularia Latreille, 1825 Neognathostomata Smith, 1981 Ordo Cassiduloida L. Agassiz & Desor, 1847 Superfamilia Cassidulina Philip, 1963 Familia Cassidulidae L. Agassiz & Desor, 1847 Genus Cassidulus Lamarck, 1801 Cassidulus depressus (Dames, 1877) Tab. 3, sl. 9, 10a-10b 1877 Nucleolites depressus nov. sp. - Dames, 27, Taf. 1, Figs. 16a-16c 1915 Nucleolites (?) depressus Dam. - Fabiani, 242 Material: Dva razmeroma slabo ohranjena primerka iz najdišča Gračišce. Opis: Majhni in nizki koroni ovalnega videza. Sprednji del korone je ožji in nižji, zadnji del je širši in višji. Aboralni del je izbočen, osrednji oralni del je v anteriono-posteriorni smeri vbočen, lateralna dela izbočena in zaobljena. Peterokoten peristom je pomaknjen navspred, ozek do režasto-ovalen periprokt je pomaknjen na zgornjo stran posteriornega dela korone. Periprokt leži poševno v dorzalno-ventralni smeri. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm Dames, 1877 18 14 6 T. 3, sl. 9 19 15 7 T. 3, sl. 10a-10b 23 17,5 10 Stratigrafska in geografska razširjenost: Dames (1877: 27) jo opisuje iz eocenskih skladov najdišča San Giovanni Ilarione v Italiji. Fabiani (1915: 242) vrsto Cassidulus depressus omenja iz lutetijskih skladov Veneta v Italiji. Cassidulus testudinarius (Brongniart, 1822) Tab. 3, sl. 11 1847 Cassidulus testudinarius Brongn. - Agassiz & Desor, 157 1858 Echinanthus testudinarius Syn. Cassidulus testudinarius Al. Brongn. - Desor, 293 1869 Nucleolites testudinarius Alex. Brongniart sp. - Laube, 20, Taf. 5, Figs. 4, 4a-4c 1880 Cassidulus testudinarius Brongn. - Bittner, 76, (34), Taf. 5 (1), Figs. 6, 6a-6c 1887 Cassidulus testudinarius, Brongniart, 1822 - Cotteau, 522 1915 Cassidulus testudinarius Brongn. - Fabiani, 242 Material: En primerek, oralna stran je prekrita z matično kamnino, tako da peristom ni viden. Žal je tudi periprokt na aboralni strani zapolnjen s kamninskim polnilom. Opis: Korona je oblikovno zelo podobna koronam vrste Cassidulus depressus. Pri vrsti Cassidulus testudi-narius je korona bolj robustna in v profilu hlebčasta. Zadnji del korone je višji kot pri vrsti C. depressus. Pe-tali približno enakih dolžin potekajo po površini korone, vrh je nekoliko pomaknjen navspred. Peristom je prekrit, periprokt je enako usmerjen in v celoti večji kot pri vrsti C. depressus. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm Bittner,1880 23 18 12 Bittner,1880 16-36,5 13-28 8-14,5 Laube, 1869 37 29 11 T. 3, sl. 11 24,5 19 13 Bittner (1880: 76) predstavlja dimenzije 14 primerkov. Na 5. BiTTNER-jevi tabli je prikazan primerek iz najdišča San Giovanni Ilarione v Italiji. Stratigrafska in geografska razširjenost: Agas-siz & Desor (1847: 157) vrsto omenjata iz Veneta v Italiji. Desor (1858: 293) jo omenja iz Italije (Veneto). Laube (1869: 6, 21) omenja najdbe opisane vrste iz nahajališč San Giovanni Ilarione in Val di Ciuppio v Italiji. LAUBE-jev primerek (1869: Taf. 5, Fig. 4) je zelo velik in je še celo večji od primerkov, ki jih navaja Bittner (1880). Slednji avtor (1880: 78) omenja vrsto iz eocena Veneta in Švice, na tabli 5 pa predstavlja primerek iz najdišča San Giovanni Ilarione v Italiji. Fabiani (1915: 242) primerke vrste Cassidulus testudinarius omenja iz lutetijskih plasti Veneta. Genus Rhyncholampas A. Agassiz, 1869 Rhyncholampas taramellii (Bittner, 1880) Tab. 3, sl. 12a-12c 1880 Pygorhynchus Taramellii nov. spec. - Bittner, 51, Taf. 5, Figs. 7, 7a-7c, 8 Material: En zelo dobro ohranjen primerek iz zbirke V. Rakovca. Opis: Manjša korona je ovalna in nizka. Apikalni disk s štirimi okroglimi porami ni na sredini korone, pomaknjen je nekoliko navspred. Petali so ozki in dolgi, na vsaki strani sta po dve vrsti ambulakralnih por. Celotna površina korone nosi številne okrogle in zelo drobne nastavke za bodice. Na oralni strani je poglobljen peristom, na zadnjem robu leži v bočni smeri ovalen periprokt. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek (Specimen) Dolžina (Length) mm Širina (Width) mm Višina (Height) mm Bittner,1880 42 36 21 T. 3, sl. 12a-12c, V. R. 42,5 36,5 21 Pripombe: BiTTNER-jevi vrsti Rhyncholampas taramellii je zelo podoben DA_rchiac-ov ehinolampas vrste Echinolampas subsimilis (1846: Pl. 6, Fig. 4) in (1850: Pl. 10, Fig. 19). Stratigrafska in geografska razširjenost: Bittner (1880: 51) primerke opisane nove vrste omenja iz eocenskih istrskih najdišč Gračišce, Nugla, Pican in Lindar. Bittner (1880) omenja še podobno ali povsem enako vrsto Pygorhynchus mayeri Loriol iz eocenskih tufov najdišča San Giovanni Ilarione v Italiji. Rhyncholampas sp. Tab. 3, sl. 13a-13c, 14a-14c Material: Dva primerka, oba imata slabše ohranjeno aboralno in bolje vidno oralno stran korone. Opis: Koroni sta majhni, v obodu ovalni do okrogli in nizki. Na oralni strani je vbočen peristom pomaknjen nekoliko navspred. Skoraj okrogel periprokt je na posteriornem robu. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek (Specimen) Dolžina (Length) mm Širina (Width) mm Višina (Height) mm T. 3, sl. 13a-13c 32,5 27,5 15,5 T. 3, sl. 14a-14c 35 31 18 Superfamilia Neolampadina Philip, 1963 Familia Neolampadidae Lambert, 1918 Genus Gitolampas Gauthier, 1889 Echinanthus Leske, 1778 Gitolampas (Echinanthus) bathypygus (Bittner, 1880) Tab. 4, sl. 15a-15c, 16a-16c 1880 Echinanthus bathypygus nov. spec. - Bittner, 49, (7), Taf. 6 (2), Figs. 1, 1a-1c, 2, 2a-2c 1915 Echinanthus bathypygus Bittn. - Fabiani, 243 1926 Echinanthus bathypygus Bitt. - D'Ambrosi, 119 2008a Gitolampas bathypygus (Bittner, 1880) - Mikuž, 17, Tab. 3, sl. 4a-4d; tab. 4, sl. 1a-1d Material: V Gračišcu smo našli dve različno ohranjeni koroni. Ena je iz zbirke V. Rakovca. Ehinantusi so v najdišču izredno redki. Opis: Koroni sta srednjih velikosti, aboralna stran je hlebčasto konveksna, oralna je v osrednjem delu konkavna. Apikalni del in peristom sta pomaknjena navspred, pokončen in režast periprokt je blizu zadnjega roba. Petali so rahlo izbočeni in dolgi. Značilno za ehinantuse je nekoliko ožja sprednja polovica in širša zadnja polovica korone. Na apikalnem disku so štiri gonopore. Primerjava: Očitno je, da so korone vrste Gitolampas (Echinanthus) bathypygus zelo variabilne, kar vidimo pri BiTTNER-ju (1880: Taf. 6, Figs. 1-2). Razlike so v velikosti koron, predvsem v njihovih višinah. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm Bittner, Nugla 86 69 32 Bittner, Pican 75 60 21 T. 4, sl. 15a-15c 67 56,5 35 T. 4, sl. 16a-16c, V. R. 69 59,5 37 Stratigrafska in geografska razširjenost: Bittner (1880: 49-50) je vrsto Gitolampas (Echinanthus) batypygus določil s primerki, ki so jih našli v eocenskih skladih Istre, v okolici Nugle in Picna. Fabiani (1915: 243) vrsto Echinanthus bathypygus omenja iz mejnih plasti med srednjim in zgornjim eocenom Veneta v Italiji. Gitolampas (Echinanthus) sopitianus (D'Archiac, 1846) Tab. 4, sl. 17a-17c 1846 Pygorhynchus sopitianus, Nov. sp. - D'Archiac, 203, Pl. 6, Figs. 5, 5a 1889 Echinanthus sopitianus (d'Archiac), Desor, 1857 - Cotteau, 621, Pl. 196, Figs. 1-3 Material: Ena razmeroma dobro ohranjena korona, žal s poškodovanim periproktom in s kamnino prekritim peristomom. Opis: Korona je hlebčasto konveksna z ovalnim ambitusom. Vrh in peristom sta subcentralna, malce pomaknjena navspred. Apikalni del korone je poudarjeno izbočen, tudi petali enakih oblik in dolžin so izbočeni. Oralna stran je manj vbočena kot pri vrsti Gi-tolampas (E.) bathypygus. Pokončno režast periprokt je pomaknjen na posteriorni rob korone, žal je deformiran. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm D'Archiac, 1846 67 59 34 Cotteau, 1889 68 58 36 T. 4, sl. 17a-17c 68 58 31 Stratigrafska in geografska razširjenost: D'Archiac (1846: 203) je vrsto poimenoval po francoskem najdišču eocenskih skladov Moulin de Sopite. Dames (1877: 32) omenja najdbe tudi najdišča Lonigo v severni Italiji. Cotteau (1889: 624) omenja morske ježke vrste Echinanthus sopitianus iz več najdišč v Franciji. Najdeni so v zgornjeeocenskih plasteh pri Bi-arritzu, Lou Cachaou, Moulin de Sopite v Pirenejih in Canneille. Genus Ilarionia Dames, 1877 Ilarionia damesi Bittner, 1880 Tab. 9, sl. 41a-41d 1863 Echinanthus Wrighti, Cotteau, 1863 - Cotteau, 90, Pl. 5, Figs. 4-7 1880 Ilarionia Damesi nov. sp. - Bittner, 81 (39), Tab. 5 (1), Figs. 11, 11a-11d 1890 Ilarionia Damesi, Bittner, 1880. - Cotteau, 53, Pl. 6 (27), Figs. 10-15 Material: V Gračišcu je najden en primerek s kamnino prekritim sprednjim aboralnim delom korone, vendar sta dobro ohranjena peristom in periprokt, ključna dela za razpoznavanje rodu Ilarionia. Domnevno so ilarionije v Gračišcu in verjetno v Istri zelo redke, tudi v drugih eocenskih najdiščih jih ni veliko. Opis: Majhna korona ima ovalno-jajčast ambitus. Robovi korone so visoki in enakomerno zaobljeni. Vrh in peristom ležita subcentralno, pomaknjena sta nav-spred. Petali so enakih širin in dolžin, peterokoten pe-ristom je rahlo poglobljen, periprokt je ovalen, margi-nalen in longitudinalen. Celotna površina je posuta z okroglimi nastavki za bodice. Primerjava: Morfologija ilarionije iz Gračišča ustreza značilnostim primerkov iz Italije in Španije, le da je istrski primerek večji. Velikost ni odločilni kriterij. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm Cotteau, 1863 23 21 14 Bittner,1880 18 14,5 12,5 Cotteau, 1890 17,5 14 12 T. 9, sl. 41a-41d 31 25,5 20 Stratigrafska in geografska razširjenost: Bit-tner (1880: 81-83) jo omenja iz starejših terciarnih skladov okolice Vicenze in Verone v Italiji. Cotteau (1890: 54) poroča, da so vrsto Ilarionia damesi našli tudi v eocenskih plasteh najdišča Alfaz v provinci Alicante. Ordo Echinolampadoida Kroh & Smith, 2010 Familia Echinolampadidae Gray, 1851 Genus Echinolampas Gray, 1825 Echinolampas oppenheimi Airaghi, 1903 Tab. 6, sl. 26a-26c; Tab. 7, sl. 27a-27c, 29a-29b 1903 Echinolampas Oppenheimi n. sp. - Airaghi, 421, Tav. 11, Figs. 8, 8a Material: V Gračišcu in njegovi bližnji okolici so najdeni trije primerki. Največji in najlepši primerek je iz zbirke V. Rakovca. Opis: Velika ovalna korona z zaobljenimi robovi. Anteriorni krajši del korone je polkrožen, posteriorni daljši del je ožji. Aboralni del je hlebčasto izbočen, api-kalni disk z vrhom je pomaknjen navspred, kjer je korona najvišja. Petali z ambulakri so dolgi, rahlo izbočeni in razmeroma ozki. Peristom na oralni strani je vbočeno poglobljen, ostala površina je izbočena. Ovalen do polkrožen periprokt je blizu posteriornega roba. Celotna korona je prekrita z drobnimi nastavki za bodice. Primerjava: Manjše podobnosti opažamo s Cot-TEAU-jevo vrsto Echinolampas heberti (1884: Pl. 5, Figs. 53-54), z Oppenheim-ovo vrsto E. justinae (1901: Taf. 17, Figs. 4, 4a) in BiTTNER-jevo vrsto E. alienus (1881: Taf. 9, Figs. 1, 1a-1c), vendar nobena od omenjenih podobnih oblik ni takšna kot vrsta E. oppenheimi. Opomba: Korona opisanega ehinolampasa vrste Echinolampas oppenheimi je morda najlepši morski ježek najdišča, zanesljivo pa sodi med najbolje ohranjene korone iz Gračišča. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm Airaghi, 1903 102 80 52 T. 6, sl. 26a-26c, V. R. 97,5 77 50 T. 7, sl. 27a-27c 83 65 40 T. 7, sl. 29a-29b 81 67 37 Stratigrafska in geografska razširjenost: Airaghi (1903: 421-422) poroča, da je vrsta Echinolampas oppenheimi najdena v eocenskih skladih okolice Verone v Italiji. Echinolampas obesus Bittner, 1880 Tab. 5, sl. 21a-21c 1847 Echinolampas curtus Agass. - Agassiz & Desor, 164 1880 Echinolampas obesus nov. spec. - Bittner, 54, 83, Tab. 7 (3), Figs. 1, 1a-1c, 2, 2a-2b 1915 Echinolampas curtus Agass. - Fabiani, 242 1926 Echinolampas obesus Bitt. - D^Ambrosi, 119 1965 Echinolampas curta Agassiz in Agassiz et Desor 1847 - ROMAN, 276 2008a Echinolampas obesa Bittner, 1880 - Mikuž, 15, Tab. 1, sl. 12a-12b; tab. 2, sl. 1a-1b, 1a-2b Material: V nedeljo 29. junija 2008 sem v popoldanskih urah znova obiskal najdišče pri Gračišcu. Ravno takrat je bila cesta v fazi rekonstrukcije. Nekoliko so jo razširili in ji naredili novo asfaltno prevleko. Cesta je bila še brez urejenih bankin in zaščitnih ograj. Na večji kopici nasutega materiala na sekundarnem mestu sem našel en dobro ohranjen primerek tega morskega ježka. Ima sicer prekrit peristom, periprokt je ohranjen v celoti. Nekoliko sta poškodovana tudi apikalni in anteriorni del korone. Opis: Korona ima kroglasto obliko, robovi so visoki in enakomerno zaobljeni. Aboralna stran izbočena, petali so približno enakih širin in dolžin, vrh leži sub-centralno. Na bolj ravni oralni strani leži nasproti vrhu peristom, na posteriornem robu je transverzalno postavljen ovalen periprokt. Velikost primerkov (Size of specimens): Opis: Razmeroma nizka in majhna korona je široko eliptičnega obrisa. Rob korone je enakomerno visok in zaokrožen. Vrh ali apikalni disk ni centriran, ampak je pomaknjen proti sprednjemu delu korone. Petaloidi so ozki, rahlo izbočeni in različnih dolžin. Najkrajši je sprednji neparni petaloid, sledita sprednja parna, najdaljša sta zadnja parna petaloida. V sredini so štiri drobne trapezasto razporejene gonopore. Ambulakral-ne pore so razporejene vzdolž petaloidov v dveh nizih enakih parnih odprtin. Oralna stran je ravna, peterokoten peristom leži nasproti apikalnega dela korone, polkrožen do ovalen periprokt pa je zelo blizu zadnjega roba korone. Filodi so ozki in perforirani, boureleti široki. Celotna površina hišice je posejana s številnimi drobnimi in okroglimi nastavki za bodice. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm Bittner, Pazin 56 52 39 Bittner, Verona 56,5 51 39,5 Bittner, Negrar 56,5 51 41 T. 5, sl. 21a-21c 59 54 41,5 Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm Bittner, Čepicko jezero 43 37 ~20 Bittner, Benažici 43 37 ? Bittner, Pican 47 41 26 T. 6, sl. 23a-23c 47 42 24 Stratigrafska in geografska razširjenost: Agas-siz & Desor (1847, 164) pišeta, da je vrsta opisana iz terciarnih skladov okolice Verone in da so primerki shranjeni v muzeju v Bernu. Bittner (1880) je opisal novo vrsto Echinolampas obesus iz eocenskih skladov okolice Pazina v Istri (1880: 54) in iz podobno starih plasti severne Italije (1880: 83). D^Ambrosi (1926: 119) vrsto Echinolampas obesus omenja iz eocenskih skladov hrvaške Istre. Roman (1965: 276) jo omenja iz sre-dnjeeocenskih skladov v okolici Verone v Italiji, iz zgornjeeocenskih plasti Aragonije v Španiji in dela Alp v Franciji (Alpes Maritimes). Echinolampas istrianus Bittner, 1880 Tab. 6, sl. 23a-23c 1880 Echinolampas istrianus nov. spec. - Bittner, 56, (14), Taf. 8 (4), Figs. 1, 1a; 2, 2a-2c 1926 Echinolampas Histrianus Bitt. - DA_mbrosi, 119 1965 Echinolampas istriana Bittner 1880 - Roman, 285 2005 Echinolampas istriana Bittner - Mikuž, 105 2008a Echinolampas istriana Bittner, 1880 - Mikuž, 16, Tab. 2, sl. 4a-4b, 5a-5d Material: En zelo lepo ohranjen primerek, očitno so morski ježki te vrste v Gračišcu zelo redki. Stratigrafska in geografska razširjenost: Bittner (1880: 56) piše, da so najlepši primerki iz okolice Čepickega jezera, ostale so našli pri kraju Bonasichi (Benažici?) in dva pri Picnu. DA_mbrosi (1926: 119) vrsto Echinolampas histrianus omenja iz eocenskih plasti Istre. Roman (1965: 284) jo omenja iz spodnjega priabonija Istre. Nadalje še piše, da je vrsta Echinolampas istriana podobna vrsti E. luciani. Echinolampas lucianii Taramelli, 1874 Tab. 4, sl. 18a-18c; Tab. 5, 19a-19c, 20a-20c, 22a-22b 1874 Echinolampas Luciani, Taram. - Taramelli, 19, Tav. 2, figs. 1-3 1880 Echinolampas Luciani Tar. - Bittner, 58, (16), Taf. 8 (4), Figs. 3, 3a-3c, 4, 5 1926 Echinolampas Luciani Tar. - D'Ambrosi, 119 1965 Echinolampas luciani Taramelli 1874 - Roman, 288 2008a Echinolampas lucanii Taramelli, 1874 - Mikuž, 16, Tab. 3, sl. 1a-1c Material: V Gračišcu je najdenih sedem primerkov, dva sta iz zbirke V. Rakovca. Večinoma so slabo ohranjeni. Sodijo med bolj pogostne morske ježke v Istri. Opis: Korona je nekoliko večja, bolj konična in višja kot pri vrsti Echinolampas istriana. Obris korone je široko eliptičen do peterokoten. Rob korone je enakomerno zaobljen in nizek. Opomba: Vrsto je Taramelli (1874) poimenoval po zbiralcu Tommasu Lucianiju iz Labina, ki je bil prvi iniciator zbiranja naravnih znamenitosti v Istri. Ker se njegov priimek konča s končnicama ni, bi se po sedanji mednarodni zoološki nomenklaturi Taramellijeva vrsta morala imenovati s končnicami nii, torej Echino-lampas lucianii. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm Taramelli, Grdoselo 57 49 30 Bittner, Grdoselo 51 46 30 Bittner, Grdoselo 57 51 36 T. 4, sl. 18a-18c 52 42 29,5 T. 5, sl. 19a-19c, V. R. 50 45,5 28 T. 5, sl. 20a-20c 50 45 29 T. 5, sl. 22a-22b, V. R. 48,5 45 30 Gračišce 5 51 45,5 30 Stratigrafska in geografska razširjenost: Taramelli (1874: 19) piše, da so primerki vrste Echinolampas luciani pogostni v horizontu s konoklipusi pri Gr-doselu. Bittner (1880: 58) piše, da je Taramelli opisal primerke iz Grdosela pri Pazinu, najdeni pa so tudi pri Picnu. D^Ambrosi (1926: 119) vrsto Echinolampas luciani navaja iz eocenskih skladov hrvaške Istre. Roman (1965: 288) jo omenja iz lutetijskih skladov Istre. Echinolampas cf. subcylindricus Desor, 1853 Tab. 6, sl. 24a-24c cf. 1853 Echinolampas subcylindricus Des. - Desor, 277 cf. 1858 Echinolampas subcylindricus Desor - Desor, 303 cf. 1877 Echinolampas subcylindricus Desor. - Dames, 37 cf. 1883 Echinolampas subcylindricus, Desor. - Lori- ol, 29, Taf. 4, Figs. 2-4 cf. 1915 Echinolampas subcylindricus Des. - Fabiani, 242-243 cf. 1965 Echinolampas subcylindrica Desor 1853 -Roman, 300 Material: V Gračišcu je najdena ena korona. Opis: Razmeroma nizka korona je v obodu skoraj okrogla. Zvezdasto razporejeni petali so dolgi in ozki. Vrh in peristom sta približno na sredini korone, abo-ralna stran je polkrožno izbočena, oralna je rahlo vbo-čena. Deformiran periprokt je na posteriornem robu. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek (Specimen) Dolžina (Length) mm Širina (Width) mm Višina (Height) mm T. 6, sl. 24a-24c, V. R. 45 43,5 20,5 Stratigrafska in geografska razširjenost: Desor (1853: 277) in (1858: 303) jo omenja iz najdišč Gitzi-schroetli pri Sihlthalu in Blangg blizu iberga v Švici. Dames (1877: 37) jo omenja iz apnencev najdišča San Giovanni ilarione. Loriol (1883: 31) jo omenja iz nu-mulitnih mokattamskih eocenskih apnencev Egipta. Fabiani (1915: 242-243) poroča, da so našli primerke vrste Echinolampas subcylindricus v lutetijskih in mejnih plasteh med srednjim in zgornjim eocenom Italije. Roman (1965: 300) jo omenja iz srednjeeocenskih skladov Švice, Italije, Hrvaške (Istra), Nemčije (Bavarske), Španije (Alicante), Ukrajine (Krim), Turčije (Anatolija) in Egipta (Libijska puščava). Echinolampas elongatus Laube, 1869 Tab. 6, sl. 25a-25c 1869 Echinolampas elongatus Laube. - Laube, 25, Tab. 5, Figs. 3, 3a-3b Material: Ohranjen je samo del posteriornega dela korone in pravih dimenzij primerka iz Gračišca ne poznamo. Opis: Oblika in velikost ohranjenega dela korone zelo ustrezata oblikovanosti posteriornega dela korone LAUBE-jevega (1869: Taf. 5, Figs. 3, 3a-3b) primerka iz severne Italije. Pripombe: Po ambitusu najdemo podobnosti tudi z Archiac-ovo vrsto Echinolampas ellipsoidalis (1846: 203, Pl. 6, Figs. 3, 3a-3b), vendar je korona v profilu višja in v celoti bolj izbočena. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm Laube, Italija 67 46 31 T. 6, sl. 25a-25c ? 37 ~27 Stratigrafska in geografska razširjenost: Laube (1869: 7) poroča, da je vrsta Echinolampas elongatus najdena v kraju Gichelina v Italiji, ugotovili so jo tudi v eocenskih skladih najdišča Kressenberg v Nemčiji. Echinolampas sp. Tab. 7, sl. 28a-28c Material: En razmeroma dobro ohranjen primerek iz zbirke V. Rakovca. Opis: Srednjevelika, nizko-svodasta korona ima elipsast ambitus. Na aboralni strani so rahlo izbočeni in ozki petali z navspred pomaknjenim vrhom. Na oralni strani je nasproti vrha peterokrako oblikovan peristom, na posteriornem robu je ovalno oblikovan periprokt. Primerjava: Taramelli (1869: 33, Tav. 1, Figs. 9-12) opisuje in predstavlja vrsto Echinolampas ottellii iz srednjeeocenskih skladov najdišča Ottellio di But-trio v Italiji. Po oblikovanosti korone in petalov, po položaju in obliki peristoma ter periprokta, je primerek iz Gračišca zelo blizu tej vrsti. Razlikujeta se predvsem po velikosti. Velikost korone običajno ni vrstni znak. Taramelli (1869: 24, 33) piše, da je ta vrsta ehi-nolampasa najdena v horizontu z anelidi vrste Rotularia (Serpula) spirulea. Tudi v Gračišcu so ti anelidi pogostni, vendar tam ne moremo govoriti o nikakršnih horizontih. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek (Specimen) Dolžina (Length) mm Širina (Width) mm Višina (Height) mm Taramelli, 1869 35 32 12 T. 7, sl. 28a-28c, V. R. 47 38 21 Ordo Clypeasteroida L. Agassiz, 1835 Familia Conoclypeidae Zittel, 1879 Genus Conoclypus L. Agassiz, 1839 Conoclypus sp. Tab. 10, sl. 47-48 Material: Dva skromna ostanka ustnih delov oziroma peristoma, najdena šele v letu 2010. Dosedaj, torej nekako od leta 1970 do 2010, torej v obdobju 40 let v raziskovanem najdišču blizu Gračišca južnovzhodno od Pazina nismo našli še nobenega bolje ohranjenega konoklipusa. Njihove korone so povsem zdrobljene, kar kaže na to, da so bile presedimentirane. Očitno so se ohranili le njihovi proti poškodbam ali uničenju najbolj čvrsti in odporni deli koron. Opis: Najdena sta le dva obustna dela korone, prvi od večjega (tab. 10, sl. 47) in drugi del od manjšega konoklipusa. Pri obeh sta ohranjena po dva izbočena boureleta z vmesnima filodoma. Primerjava: Ostanka koroninih obustnih delov sta tipična za vrsto Conoclypus conoideus (L. Agassiz, 1839). Subordo ScutellinaHaeckel, 1896 Infraordo Laganiformes Desor, 1847 Familia Fibulariidae Gray, 1855 Genus Echinocyamus van Phelsum, 1774 Echinocyamus affinis (Desmoulins, 1837) Tab. 7, sl. 30a-30b 1858 Echinocyamus affinis Desor Syn. Fibularia affinis Desmoul. - Desor, 219 1870 Echinocyamus affinis Desm. - Tournouer, Pl. 15, Fig. 3 1877 Echynocyamus affinis Desmoulins sp. - Dames, 19, Taf. 1, 14a-14b 1911 Echinocyamus affinis Des Moul. - Cottreau, 430 1915 Echinocyamus affinis Desmoul. - Fabiani, 242 1970 Echinocyamus affinis (Desmoulins) - Chorowi- cz & Roman, 238, Fig. 2A-B 1970 Echinocyamus affinis Des Moul. - Mitrovic-Pe- trovic, 174, Tab. 22, sl. 2 1991 Echinocyamus affinis (Desm.) - Marcopoulou--Diacantoni & Mitrovic-Petrovic, 563, Figs. 2a-2d Material: Najden je samo en primerek, verjetno zaradi njihove majhnosti in težje zaznave. Opis: Korona je zelo majhna, v obodu ovalna in nizka. Anteriorni del korone je ožji od posteriornega. Na aboralni strani so petali komaj opazni. Na sredini spodnje oralne strani, ki je precej vbočena, so usta ali peristom. Okrogel periprokt je nekako na sredini med peristomom in zadnjim koroninim robom. Primerjava: V delu TouRNouER-ja (1870: Pl. 15, Fig. 2) so predstavljeni tudi primerki vrste Echinocya-mus piriformis Agassiz, ki so zelo podobnih oblik in velikosti. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm MiTROVic-PETROVic, Brač 7,5 6,8 ? T. 7, sl. 30a-30b 5,5 5 2,8 Stratigrafska in geografska razširjenost: Desor (1858: 220) jo omenja iz eocenskih apnencev najdišča Blaye. Dames (1877: 19) piše, da so primerki iz najdišča Montecchio in San Giovanni Ilarione v Italiji. Cot-treau (1911: 430) jo omenja iz zgornjelutetijskih plasti najdišča Gibret v južnozahodni Franciji. Fabiani (1915: 242) poroča o najdbah vrste Echinocyamus affi-nis iz lutetijskih skladov Veneta. Chorowiz & Roman (1970: 239) pišeta, da je vrsta najdena v zgornjelutetij-skih skladih Francije, v enako starih skladih Italije in Istre (Buzet). Iz najverjetneje zgornjelutetijskih plasti Grdosela in Gračišca v Istri pa nastopa vrsta Echino-cyamus subcaudatus. Mikša, Mezga & Cosovic (2005: 101) plasti z bogato mikro in makrofavno pri Grdoselu uvrščajo v srednji do zgornji lutetij. Mitro-vic-Petrovic -eva(1970: 174) jo omenja samo iz sre-dnjeeocenskih plasti Sutivana na Braču in iz Francije. Marcopoulou-Diacantoni in Mitrovic-Petro-vic-eva (1991: 562) jo omenjata iz srednjeeocenskih skladov Sutivana na Braču, liburnijskih plasti v Dalmaciji in iz zgornjelutetijskih skladov Grčije. Atelostomata Zittel, 1879 Ordo Spatangoida L. Agassiz, 1840 Familia Hemiasteridae H. L. Clark, 1917 Genus Ditremaster Munier-Chalmas, 1885 Ditremaster nux (Desor, 1853) Tab. 7, sl. 31a-31b, 32a-32b 1853 Hemiaster nux Des. - Desor, 278 1858 Hemiaster Nux Desor - Desor, 374 1911 Opissaster nux (Ditremaster) Desor - Cottreau, 430-431 1915 Ditremaster nux Des. - Fabiani, 242 2010a Ditremaster nux (Desor, 1853) - Mikuž, 32, Tab. 11, sl. 1a-1c Material: V Gračišcu so ti morski ježki redki, najdena sta le dva poškodovana primerka. Opis: Korona je majhna, v obodu skoraj okrogla. Aboralna in oralna stran sta rahlo izbočeni. Na aboral-ni strani je na sredini sprednjega dela korone plitev žleb, petali so vbočeni, sprednja parna sta daljša in razprta, zadnja sta zelo kratka in blizu osrednje osi korone. Peristom leži v prvi tretjini korone, periprokt je v zgornjem delu posteriornega roba, plastron izrazit. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm Mikuž, Copi 28 28 18,5 T. 7, sl. 31a-31b 28 26 21 T. 7, sl. 32a-32b 28 25,5 20 Stratigrafska in geografska razširjenost: Desor (1853: 278) in (1858: 374) jo omenja iz eocenskih skladov najdišča Sauerbrunnen pri kraju Yberg v Švici. Cottreau (1911: 430-431) jo omenja iz zgornjelutetijskih skladov najdišč Montfort en Chalosse, Saint-Ma-rie-de Gosse, Brassempouy in Caupenne v skrajnem južnozahodnem delu Francije. Fabiani (1915: 242) piše, da so našli vrsto Ditremaster nux v lutetijskih plasteh Veneta v Italiji. Mikuž (2010 a: 32) poroča o najdbah morskih ježkov vrste Ditremaster nux iz srednjeeocenskih plasti v okolici Copija v Istri. Familia Schizasteridae Lambert, 1905 Genus Schizaster L. Agassiz, 1836 Schizaster archiaci Cotteau, 1863 Tab. 8, sl. 33a-33c, 34a-34c, 35a-35c 1912 Schizaster Archiaci Cotteau, 1863 - Lambert, 94 1915 Schizater Archiaci Cott. - Fabiani, 242-243 1924a Schizaster Archiaci, Cotteau. - Degli Innocen-ti, 298 1926 Schizaster Archiaci Cott. - DA_mbrosi, 120 2010a Schizaster archiaci Cotteau, 1863 - Mikuž, 33, Tab. 11, sl. 3a-3c Material: Šizastri so v Gračišcu redki in večinoma slabše ohranjeni. Najdeni so le trije primerki. En je iz zbirke V. Rakovca. Opis: Majhna do srednjevelika korona ima ovalen ambitus, aboralna in oralna stran sta izbočeni. Na abo-ralni strani je spredaj dolga in ozka petalna brazda, sprednja petala sta dolga, široka in globoka, zadnja sta kratka. Vrh ali apikalni del je pomaknjen navzad, podaljšuje se v kratek in ozek greben. Polkrožen peristom je v sprednjem delu korone, ovalen periprokt je v zgornjem delu zadnjega koroninega roba. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm T. 8, sl. 33a-33c, V. R. 44 40 32 T. 8, sl. 34a-34c ~42 37 31 T. 8, sl. 35a-35c 43,5 39,5 31 Stratigrafska in geografska razširjenost: Lambert (1912: 94) vrsto omenja iz lutetijskih skladov najdišča St. Palais v Franciji. Fabiani (1915: 242-243) poroča, da so našli vrsto Schizaster archiaci iz lutetijskih in nekoliko mlajših eocenskih skladov v Venetu. DA_mbrosi (1926: 120) poroča, da so našli primerke vrste Schizaster archiaci v eocenskih skladih hrvaške Istre. Mikuž (2010 a: 34) poroča o najdbah vrste Schizaster archiaci iz srednjeeocenskih plasti v okolici Co-pija v Istri. Schizaster cf. rimosus Desor, 1847 Tab. 8, sl. 36a-36c cf. 1847 Schizaster rimosus Desor. - Agassiz & Desor, 22 cf. 1850 Schizaster rimosus, Des. - DA_rchiac, 425, Pl. 11, Figs. 5, 5a-5c cf. 1856 Schizaster rimosus, Desor, 1847. - Leymerie & Cotteau, 340 cf. 1858 Schizaster rimosus Desor - Desor, 391 cf. 1865 Schizaster rimosus Agassiz et Desor 1847. - Ooster, 111, Pl. 27, Fig. 5 cf. 1877 Schizaster rimosus Desor. - Dames, 62, Taf. 9, Figs. 2a-2c cf. 1887 Schizaster rimosus, Desor, 1847. - Cotteau, 335, Pl. 101, 1-2 Material: V Gračišcu smo našli samo en primerek, nasploh sodijo šizastri med zelo redke morske ježke tega istrskega najdišča. Opis: Korona je podobna koroni vrste Schizaster archiaci. Razlike so v manjši izbočenosti aboralne in oralne strani, predvsem v nižji koroni in manj izrazitem grebenu na zadnjem delu korone. Petali so bolj pravilni, apikalni disk je rahlo vbočen, frontalna brazda je bolj plitva. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek (Specimen) Dolžina (Length) mm Širina (Width) mm Višina (Height) mm T. 8, sl. 36a-36c ~40 37 25,5 Stratigrafska in geografska razširjenost: Agassiz & Desor (1847: 22), DA.rchiac (1850: 426), Le-ymerie & Cotteau (1856: 340) in Desor (1858: 391) vrsto Schizaster rimosus omenjajo iz eocenskih numu-litnih skladov okolice Biarritza in iz drugih najdišč Francije. Cotteau (1887: 340-341) poroča, da so vrsto Schizaster rimosus našli v številnih najdiščih zgornjega eocena Francije, omenja pa tudi več italijanskih najdišč, med njimi tudi lokacijo Priabona. Schizaster cf. desmoulinsi Cotteau, 1887 Tab. 9, sl. 37a-37c cf. 1887 Schizaster Des Moulinsi (Des Moulins), Cotteau, 1887. - Cotteau, 273, Pl. 82, Figs. 1-3 Material: En primerek s poškodbo na sprednjem delu oralne strani. Opis: Majhna korona ima srčasto-okrogel ambitus. Korona je razmeroma visoka, sprednja petalna brazda je široka in kratka, tudi ostali parni petali so razmeroma kratki. Ostale značilnosti so zabrisane. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek (Specimen) Dolžina (Length) mm Širina (Width) mm Višina (Height) mm T. 9, sl. 37a-37c 33 32 24,5 Stratigrafska in geografska razširjenost: Cotteau (1887: 276-277) poroča, da so vrsto Schizaster desmoulinsi našli v srednjeeocenskih skladih več francoskih najdišč. Genus Linthia Desor, 1853 Linthia sp. Tab. 9, sl. 40a-40b Material: En razmeroma slabo ohranjen primerek. Domnevamo, da so lintije v Gračišcu še redkejše od šizastrov. Opis: Ena izmed značilnosti primerka je okrogel ambitus, nizka korona in plitva anteriorna zajeda. Na oralni strani je v sprednjem delu korone razmeroma velika polkrožna ustna odprtina. Drugih značilnosti zaradi poškodovane korone, ne moremo opazovati. Primerjava: Cotteau (1886: 245, Pl. 76, Figs. 4-6) predstavlja vrsto Linthia pyrenaica, ki je po ambitusu in velikostih zelo podobna našemu primerku iz Istre oziroma Gračišca. Opis: Majhna ovoidna korona ima polkrožen in širok sprednji rob ter ozek in raven zadnji rob. Sprednja parna petala potekata skoraj transverzalno, zadnja parna sta blizu sredinske osi korone. Vrh korone je pomaknjen navspred, na sredini posteriornega dela korone je manjši greben. Peristom je na oralni strani blizu anteriornega roba, ovalen periprokt leži v zgornjem delu zadnjega ploskega roba korone. Primerjava: Oblika in dimenzije prenastra iz Gra-čišca ustrezajo primerkom iz Copija oblike Prenaster alpinus (morpha 2) (Mikuž 2010a). Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek (Specimen) Dolžina (Length) mm Širina (Width) mm Višina (Height) mm T. 9, sl. 38a-38c 23,5 20 17 T. 9, sl. 39a-39c 28 25 20 Velikost primerkov (Size of specimens): Genus Prenaster Desor, 1853 Prenaster alpinus Desor, 1853 Tab. 9, sl. 38a-38c, 39a-39c 1853 Prenaster alpinus Des. - Desor, 279 1856 Prenaster alpinus, Desor, 1855. - Leymerie & Cotteau, 339 1858 Prenaster alpinus, Desor - Desor, 401, Tab. 43, Figs. 6-8 1865 Prenaster Alpinus Desor 1853. - Ooster, 112, Pl. 28, Fig. 4 1874 Prenaster alpinus, Desor - Taramelli, 24 1887 Prenaster alpinus, Desor, 1853. - Cotteau, 383, Pl. 109, Figs. 1-9 1915 Prenaster alpinus Desor. - Dainelli, 392, Tav. 46, Figs. 18-22, 25 1925 Prenaster alpinus Desor. - Degli Innocenti, 22 1970 Prenaster alpinus Des. - Mitrovic-Petrovic, 177, Tab. 27, Sl. 1, 1a-1c 2010 a Prenaster alpinus Desor, 1853 - Mikuž, 37, Tab. 14, sl. 1-3 Material: Razmeroma slabo ohranjen primerek iz eocenske kaotične breče pod zaselkom Gračišce v Istri. Stratigrafska in geografska razširjenost: Desor (1853: 279) je morskega ježka vrste Prenaster alpinus določil iz eocenskih skladov najdišča Blangg v Švici. Leymerie & Cotteau (1856: 340) vrsto Prenaster alpinus omenjata iz okolice Biarritza v predgorju Pirene-jev. Desor (1858: 401) poroča, da so primerke vrste Prenaster alpinus našli v eocenskih skladih Švice (Blangg pri Ybergu), v Nemčiji (Kressenberg) in v Italiji (Vizenza). Ooster (1865: 112) piše, da so jih našli v številnih švicarskih najdiščih. Taramelli (1874: 24) piše, da so takšne prenastre našli v eocenu Istre, v okolici Labina in v Nugli pri Buzetu. Cotteau (1887: 386) poroča, da so vrsto Prenaster alpinus našli v srednjem eocenu Francije ter v plasteh podobne starosti Švice in Italije. Dainelli (1915: 395-396) piše, da so jih našli v številnih najdiščih Italije, v Istri (Labin, Nugla in pod Učko), v Švici in Franciji. Degli Innocenti (1925: 22) piše, da so primerke opisane vrste prenastra registrirali tudi v najdišču Gračišce (Gallignana). Mitrovic-Pe-trovic (1970: 177) piše, da so eocensko vrsto Prenaster alpinus našli v najdišču Bacva pri Picnu v Istri, v Švici, Italiji in Franciji. Mikuž (2010 a: 38) poroča, da so številne primerke vrste Prenaster alpinus našli v srednje-eocenskih skladih v okolici Copija v Istri. Prenaster bericus Bittner, 1880 Tab. 10, sl. 42a-42c, 45, 46a-46b 1880 Prenaster bericus nov. spec. - Bittner, 101 (59), Tab. 6 (2), Figs. 4, 4a-4c Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm T. 9, sl. 40a-40b 27 27 ? Material: Blizu zaselka Gračišce pri Pazinu so bili najdeni štirje prenastri vrste Prenaster bericus. Opis: Majhna korona je ovalne do jajčaste oblike, njen sprednji rob je polkrožen, zadnji zožen. Apikalni sistem je pomaknjen navspred v bližino anteriorega roba, frontalni sinus je plitev in kratek. Petali so ozki, sprednja parna petala sta krajša in skoraj pravokotna na stranska (lateralna) dela korone, zadnja sta daljša in blizu skupaj. Na levi strani korone se lepo vidi peripe-talna fasciola. Oralna stran je izbočena, najbolj v osrednji antero-posteriorni smeri, peristom je polmesečast, labrum izrazito izbočen ali štrleč. Zadnja stran korone je ravna in visoka, periprokt je ovalne oblike z daljšo osjo v aboralno-oralni (dorzo-ventralni) smeri in meri 6 x 4 mm. Periprokt leži blizu zgornjega roba korone. Celotna korona je posuta z drobnimi okroglimi nastavki za bodice. Primerjava: Primerki vrste Prenaster bericus so podobni vrsti P. alpinus. Razlikujeta se po ambitusu, velikosti, položaju petalov in višini korone. Najdeni so štirje primerki, najbolje ohranjen je iz zbirke V. Rakov-ca. Velikost primerkov (Size of specimens): Stratigrafska in geografska razširjenost: Bit-tner (1880: 101) je vrsto Prenaster bericus opisal iz pri-abonijskih skladov najdišča Mossano pri Vicenzi v Italiji. Oppenheim (1901: 111) piše, da so primerke te vrste našli v priabonijskih skladih v okolici Verone in v najdišču Mossano (Colli Berici). Prenaster sp. Tab. 10, sl. 43a-43b, 44a-44b Material: Dva precej poškodovana nepravilna morska ježka iz eocenske kaotične breče izdankov pod zaselkom Gračišce. Opis: Oblikovno in velikostno zelo podobna primerka. Zaradi njune poškodovanosti jih ne moremo uvrstiti k nobeni vrsti, mislimo pa, da pripadata rodu Prenaster. Oba imata relativno dobro ohranjeno oralno stran korone. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm T. 10, sl. 43a-43c 27 24 18 T. 10, sl. 44a-44b 27 24 ? Primerek Dolžina Širina Višina (Length) (Width) (Height) (Specimen) mm mm mm Bittner,1880 30,5 27 21,5 T. 10, sl. 42a-42c, V. R. 31 28 23 T. 10, sl. 45 29 27 ? T. 10, sl. 46a-46b 33 28 ~22 ZAKLJUČKI Od leta 1970 dalje, torej v dobrih štirih desetletjih občasnega pregledovanja profilov in iskanja fosilnih ostankov, smo v najdišču Gračišce južnovzhodno od Pazina v Istri našli le 47 koron nepravilnih in 10 koron pravilnih morskih ježkov ter večje število raznolikih bodic. Splošna ugotovitev je, da so morski ježki v Gračišcu razmeroma redki in slabo ohranjeni, le nekateri primerki imajo zelo lepo ohranjene korone. Slabša ohranjenost je verjetno pogojena s transportom, saj so vsi primerki na sekundarnem ali alohtonem mestu. Zaradi njihove krhkosti so korone regularnih morskih ježkov izredno redke, bolj pogostne so njihove bodice. Korone iregularnih morskih ježkov so nekoliko pogostnejše in bolj raznolike. Ves fosilni inventar je najden v kaotični breči z laporastim vezivom znotraj eocenskih flišnih klastitov. Obravnavanih je 57 koron morskih ježkov, nekaj delov koron in številne bodice regularnih ježkov. Ugotovljenih je 18 različnih rodov s 34 različnimi oblikami oziroma vrstami. Največ koron (18) in vrst (7) pripada rodu Echinolampas. Po diverziteti regularnih morskih ježkov je Gračišce nekoliko podobno najdišču Paz, po diverziteti iregularnih morskih ježkov pa je večja podobnost z najdiščema Čopi in Grdoselo. Gračišce je zanimivo in drugačno od omenjenih najdišč, predvsem zaradi odsotnosti primerkov rodov Plesiolampas, Pericosmus, Cyclaster in Macropneustes. Zanimivo je tudi, da v Gračišcu nismo našli niti enega dobro ohranjenega primerka vrste Conoclypus conoideus. Našli smo samo dva skromna fragmenta obustnega dela njihovih koron, medtem ko so v Copiju in Grdoselu najdene povsem cele korone konoklipusov različnih velikosti. V Grdoselu so konoklipusi najdeni večinoma v isti plasti in v nekdanjem življenjskem položaju, kar povezujemo z njihovo avtohtono ohranitvijo. Mislimo, da so v Gračišcu ostanki konoklipusov presedimenti-rani iz starejših eocenskih plasti, zato so njihovi ostanki zelo redki in zelo slabo ohranjeni. Ugotovljene vrste morskih ježkov v eocenskih fli-šnih skladih Gračišca pri Pazinu, so zunaj Hrvaške najbolj primerljive z vrstami iz Italije, s 15 enakimi vr- stami ter iz Francije in Hrvaške s po desetimi enakimi vrstami. Med regularnimi morskimi ježki je geografsko najbolj razširjena vrsta Porocidaris schmiedeli, ki je registrirana v 13 državah, med iregularnimi pa vrsta Echinolampas subcylindrica, ugotovljena v osmih državah. Analizirali smo tudi kalcitni nanoplankton iz la-porovca, vzetega z dekapodnega raka, ki je bil najden v Gračišcu pri Pazinu v istih eocenskih plasteh kot vsi morski ježki. V laporastem vezivu je najdena nano-planktonska združba s tremi odločujočimi vrstami Chiasmolithus solitus, Sphenolithus obtusus in Helico-sphaera compacta, ki narekujejo biocono NP 17, barto-nijsko-priabonijske starosti. CONCLUSIONS The Eocene sea urchins from vicinity of Gračišce near Pazin in Central Istria, Croatia During four decades of repeated examinations of the site in Gračišce southeast of Pazin starting in 1970, 47 coronas of irregular and 10 coronas of regular sea urchins were found along with a large number of various sea urchin spines. In general, sea urchins are relatively rare and poorly preserved in this site, only a few coronas are well preserved. The poor preservation is probably a result of their transport as all specimens were found in flysch breccia. Due to their fragility, coronas of regular sea urchins are extremely rare, their spines, however, are more abundant. The coronas of irregular sea urchins are somewhat more common and diverse. The entire inventory of sea urchin fossils was found in a chaotic breccia with marly matrix embedded in an Eocene flysch sequence. 57 coronas and numerous spines were analysed. 18 genera and 34 species or forms were determined. The largest number of coronas (18) belongs to the Echinolampas genus with seven different forms. The fauna of regular sea urchins from Gračišce is similar to that of the Paz site, while the fauna of irregular sea urchins is more alike to that found in Čopi and Grdoselo. Gračišce is interesting and differs from the other sites primarily because of the absence of the genera Plesi-olampas, Pericosmus, Cyclaster and Macropneustes. It is also interesting that not even a single well preserved specimen of the species Conoclypus conoideus was found in Gračišce - only two modest remains of the oral parts of coronas - while in Čopi and Grdoselo entire coronas of various sizes were found. In Grdoselo they are believed to be autochthonous - they were found in a single bed in their living position, while in Gračišce they were presumably resedimented from older Eocene sediments - so they are poorly preserved. The species composition of the sea urchin fauna from Eocene sediments of Gračišce is most similar to that reported from Italy (15 common species), then France and Croatia (10 common species each). Among the regular sea urchins, the species Porocidaris schmie-deli, registered in 13 different states, has the widest geographical distribution, while among the irregular ones it is the species Echinolampas subcylindrica, registered in 8 different states. We performed micropaleontological analyses of the marl attached to a decapod crustacean found in the same breccia horizon as all sea urchin fossils discussed here. The nannoplankton assemblage found in the marly matrix of the chaotic breccia contained Chiasmolithus solitus, Sphenolithus obtusus and Heli-cosphaera compacta. These species only occur together in the standard nannoplankton biozone NP17, which can be correlated with the Late Bartonian and Early Priabonian. ZAHVALE iskreno se zahvaljujemo našemu prijatelju in ljubitelju naravne dediščine gospodu Viliju Rakovcu iz Kranja, ki nam je posodil nekaj morskih ježkov iz najdišča Gračišce in bližnje okolice ter nam tako omogočil njihovo določitev in predstavitev. LITERATURA - REFERENCES Agassiz, L., 1839: Description des Echinodermes fossiles de la Suisse. Spatangoides et Clypéastroides. Allg. Schweiz. Gesell., Neue Denkschr., Mémoires de la Société helvétique des Sciences natureles, v. 3, Premiere partie (Neu-châtel): VIII, 1-101 + Tab. 1-13 bis. Agassiz, L., 1840: Catalogus systematicus ectyporum Echinodermatum fossilium musei Neocomensis, secundum ordinem zoologicum dispositus; adjectis synonymis recentioribus, nec non stratis et locis in quibus reperiuntur. Apud oliv. petitpierre: 1-20. Aggasiz, L. & E. Desor, 1846: Catalogue raisonné des familles, des genres et espèces de la classe des Échinodermes. Annales Sciences Naturelles, Zoologie (Paris) 6: 305-375. Aggasiz, L. & E. Desor, 1847: Catalogue raisonné des espèces, des genres et des familles dÉchinides. Annales Sciences Naturelles, Zoologie (Paris) 8: 5-35. Airaghi, C., 1903: Alcuni echinidi del terziario Veneto. Atti Soc. Ital. Sci. Natur., Mus. Civ. Stor. Natur. Milano (Milano) 41 (4): 415-425 + Tav. 11. Barraclough Fell, H. & D. L. Pawson 1966: Systematic descriptions. In: Moore, R. C., (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part U, Echinodermata 3/2. The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas (Lawrence): U 375-U440. Bellardi, L., 1852: Catalogue raisonné des fossiles nummulitiques du comté de Nice. Mém. Soc. Géol. France, 2 sér. (Paris) 4(2): 205-300 + Pl. 12-22. Bittner, A., 1880: Beiträge zur Kenntniss alttertiärer Echinidenfaunen der Südalpen. I. Echinidenfauna des istro--dalmatinischen Eocaens. Beiträge Palaeont. Oesterreich.-Ungarn (Wien) 1 (1): 43-71 (1-29) + Taf. 5-12 (1-8). Bittner, A., 1881: Beiträge zur Kenntniss alttertiärer Echinidenfaunen der Südalpen. II. Beitrag zur Kenntniss der Echinidenfauna des alttertiärs von Vicenza und Verona. Beiträge Palaeont. Oesterreich.-Ungarn (Wien) 1 (2): 72-110 (30-68) + Taf. 5-12 (1-8). Boussac, J., 1911: Études Stratigraphiques et Paléontologiques sur le Nummulitique de Biarritz. Annales Hébert, T. 5 (Paris): 1-95 + Pl. 1-24. Chorowicz, J. & J. Roman, 1970: Présence dEchinocyamus affinis (Desmoulins), Échinide Clypéastroide, dans les couches situées entre le Crétacé et le Paléogene (couches liburniennes) de la Dalmatie moyenne (Yougoslavie). Bull. Soc. Géol. France, (7) (Paris) 12 (2): 237-240. Cotteau, G., 1863: Échinides fossiles des Pyrénées. Libraire de la société géologique de France (Paris): 1-160, Pl. 1-9. Cotteau, G., 1884: Échinides du terrain éocène de Saint-Palais. Annales Sci. Géol. (Paris) 16: 1-38 + Pl. 1-6. Cotteau, G., 1885-1889: Paléontologie francaise ou description des fossiles de la France. Terrain tertiaire. T. I: Échinides Éocenes. Masson éditeur, 1-672 p., Atlas (Paris): Pl. 1-200. Cotteau, G., 1890: Échinides éocènes de la province d Alicante. Mém. Soc. Géol. France, Mém. 2, 3 sér. (Paris) 5: 1-107 + Pl. (1) 22- (16) 37. Cotteau, G., 1889-1894: Paléontologie francaise ou description des fossiles de la France. Terrain tertiaire. T. II: Échinides Éocenes. Masson éditeur, 1-789 p., Atlas (Paris): Pl. 201-384. Cottreau, J., 1911: Échinides du Nummulitique en Chalosse. Bull. Soc. Géol. France, 4e Sér. (Paris) 11 (6-8): 429443 + Pl. 5-6. Dainelli, G., 1915: LEocene friulano. Monografia geologica e paleontologica. »Memorie geografiche« (Firenze): 1-721 + Tav. 1-56. D'Ambrosi, C., 1926: Gli Echinidi eocenici delllstria e la loro posizione stratigrafica. Atti Museo Civico Storia Naturale Trieste (Trieste) 11: 117-125. Dames, W., 1877: Die Echiniden der vicentinischen und veronesischen Tertiaerablagerungen. Palaeontographica (Cassel) 25: 3 (1): 1-99 + Taf. 1-11. D'Archiac, A., 1846: Description des fossiles recueillis par M. Thorent dans les couches a Nummulines des environs de Bayonne. - Mém. Soc. Géol. France, Géol., 2e sér., Tome 2, Mém. (Paris) 4: 189-217 + Pl. 5-9. D'Archiac, A., 1850: Description des fossiles du groupe nummulitique recueillis par M. S. P. Pratt et M. J. Delbos aux environs de Bayonne et de Dax. Mém. Soc. Géol. France, 2e sér., Tome 3, Mém. (Paris) 6: 397-456 + Pl. 8-13. Degli Innocenti, G., 1924a: Fossili eocenici delVIstria. Rendiconto R. Accad. Lincei (Roma) 33 (7-8): 298-299. Degli Innocenti, G., 1924b: Due nuovi Echinidi dellEocene istriano. Rivista Italiana Paleont. (Parma) 30 (3): 41-44 + Tav. 2. Degli Innocenti, G., 1925: Nuovo contributo alla paleontologia dellEocene istriano. Rivista Italiana Paleont. (Parma) 31 (1-2): 16-23 + Tav. 2. Desor, E., 1853: Notice sur les Echinides du terrain nummulitique des Alpes, avec les diagnoses de plusieurs especes et genres nouveaux. Actes Soc. Helvétique sci. natur. (Porrentruy) 38: 270-279. Desor, E., 1858: Synopsis des échinides fossiles. (Paris & Wiesbade): LXIII, 1-490 + Pl. 1-44. De Stefani, C., 1921: Comparazione geologica fra il Carso, llstria ed il rimanente dltalia. Atti Soc. Italiana Pro-gresso sci., Riunione (Roma): 139-166. Durham, J. W., K. E. Caster, H. Exline, H. B. Fell, A. G. Fischer, D. L. Frizzell, R. V. Kesling, P. M. Kier, R. V. Melville, R. C. Moore, D. L. Pawson, G. Regnéll, W. K. Spencer, G. Ubaghs, C. D. Wagner & C. W. Wright, 1966: Echinodermata 3, Part U, Vol. 1 and Vol. 2. In: R. C. Moore (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology, Aterozoa - Echinozoa. The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas Press (Lawrence): XXX, U1-U695. Fabiani, R., 1915: Il Paleogene del Veneto. Mem. Ist. Geol. R. Univ. Padova (Padova) 3: 1-336 + Tav. 1-9. Fell, H. B., 1966: Cidaroids. In: V: Moore, R. C., (Editor), Treatise on Invertebrate Paleontology, Part U, Echinodermata 3/1. The Geological Society of America, Inc. and The University of Kansas (Lawrence): U 312 -U 339. Fozy, I. & I. Szente, 2007: A Kârpât - medence ôsmaradvânyai. Gondolat Kiado (Budapest): 1-456. Hacquet, B., 1778-1789: Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachtbarten Länder. I -IV. J. G. I. Breitkopf (Leipzig). Kier, P. M., 1957: Tertiary Echinoidea from British Somaliland. Journal Paleont. Tulsa (Oklahoma) 31 (5): 839-902 + Pl. 103-107. Kroh, A. & A. B. Smith, 2010: The phylogeny and classification of post-Palaeozoic echinoids. Journ. Sytem. Palae-ont. (Cambridge) 8 (2): 147-212. Lambert, J., 1912: Révision des Échinides fossiles du Bordelais. I. Echninides de Veocene. Actes Soc. Linnéenne Bordeaux (Bordeaux) T. 66: 45-120 + Pl. 1-3. Lambert, J., 1927: Révision des Echinides fossiles de la catalogne, Ire partie. Mem. Museo Cienc. nat. Barcelona, ser. geol. (Barcelona) 1 (1): 1-102 + Lam. 1-8. Laube, G., 1869: Ein beitrag zur Kenntniss der Echinodermen des Vicentinischen Tertiärgebietes. Denkschriften Akad. Wissensch., math.-naturwiss. Cl. (Wien) 29: 1-38 + Taf. 1-7. Leymerie, A. F. G. A. & G. H. Cotteau, 1856: Catalogue des échinides fossiles des Pyrénées. Bull. Soc. Géol. France, 2. sér. (Paris) Tome 13: 319-355. Loriol, P. de, 1875: Description des Échinides tertiaires de la Suisse. Mém. Soc. Paléont. Suisse (Geneve) 2: 4-64 + Pl. 1-8. Loriol, P. de, 1881: Monographie des Échinides contenus dans les couches nummulitiques de lÉgypte. Mém. Soc. Hist. natur. Geneve (Geneve) 27: 59-148 + Pl. 1-11. Loriol, P. de, 1883: Eocaene Echinoideen aus Aegypten und der libyschen Wüste. Paleontographica (Stuttgart) 30: 1-60 + Taf. 1-11. Marcopoulou-Diacantoni, A. & J. Mitrovic-Petrovic, 1991: A contribution to the paleontology of Echinoids: the genus Echinocyamus van Phels. from the sediments of Yugoslavia & Greece (Middle Eocene to recent). Bull. Geol. Soc. Greece (Athénes) 25 (2): 561-579. Martelli, A., 1902: I fossili dei terreni eocenici di Spalato. Palaeontographia Italica, Mem. Paleont. (Pisa) 8: 43-97 + Tav. 6-7 (1-2). Mikša, G., A. Mezga & V. Cosovič, 2005: An Example of Mixed Echinoid Fauna from the Lutetian of Grdoselo, Central Istria. In: Velic, I., Vlahovic I. & Biondic, R. (Editors), Knjiga sažetaka - Abstract Book, 101-102, Zagreb 2005. 3. Hrvatski geološki kongres - 3rd Croatian Geological Congress (Opatija 2005). Mikuž, V., 2002: Nova najdba rakovice Harpactoxanthopsis quadrilobata (Desmarest) v eocenskem flišu pri Gračišcu blizu Pazina v Istri. (New finding of crab Harpactoxanthopsis quadrilobata (Desmarest) in the Eocene flysch at Gračišce near Pazin in Istria (Croatia). Geologija (Ljubljana) 45 (1): 97-102. Mikuž, V., 2004: Lophoranina marestiana iz srednjeeocenskih flišnih plasti pri Gračišcu v Istri. (Lophoranina ma-restiana from Middle Eocene flysch beds at Gračišce in Istria, Croatia). Geologija (Ljubljana) 47 (1): 23-27. Mikuž, V., 2005: Eocenski ježinci Istre. (Eocene Echinoids from Istria). In: Velic, I., Vlahovic I. & Biondic, R. (Editors), Knjiga sažetaka - Abstract Book, 105-106, Zagreb 2005. 3. Hrvatski geološki kongres - 3rd Croatian Geological Congress, (Opatija 2005). Mikuž, V., 2006: Novi najdbi polža rodu Velates iz eocenskega fliša Goriških brd in Gračišca v Istri. (The new findings of Velates snail from Eocene flysch in Goriška brda and Gračišce in Istria). Geologija (Ljubljana) 49 (1): 53-60. Mikuž, V., 2007: Eocenski morski ježki vrste Conoclypus conoideus iz paleontološke zbrike Oddelka za geologijo Univerze v Ljubljani. (Eocene sa urchins Conoclypus conoideus from the paleontological collection of the Department of Geology, University in Ljubljana). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 48 (1): 99-143 + (Tab. 1-15). Mikuž, V., 2008 a: Pregled novih vrst eocenskih morskih ježkov iz Istre, opisanih v 19. in 20. stoletju. (Revision of new species of Eocene sea urchins from Istria, described in the 19th and 20th centuries). Geologija (Ljubljana) 51 (1): 13-28 + (Tab. 1-4). Mikuž, V., 2008 b: Ostanek eocenske gorgonarijske korale iz okolice Gračišca pri Pazinu v Istri. (Eocene gorgonacean coral remain from surroundings of Gračišce near Pazin, Istria). Razprave 4. razreda SAZU (Ljubljana) 49 (2): 51-63 + (Tab. 1). Mikuž, V., 2008 c: Serpulidni črv Rotularia spirulaea iz eocenskih plasti pri Gračišcu v Istri, Hrvaška. (The serpulid worm Rotularia spirulaea from Eocene beds near Gračišce in Istria, Croatia). Geologija (Ljubljana) 51 (2): 161168 + (Tab. 1). Mikuž, V., 2010 a: Srednjeeocenski morski ježki iz okolice Copija v osrednji Istri, Hrvaška. (Middle Eocene sea urchins from environs of Copi in central Istria, Croatia). Folia biologica et geologica (Ljubljana) 51 (3): 25-89 + (Tab. 1-19). Mikuž, V., 2010 b: Gorgonarijska korala iz Gračišca pri Pazinu v Istri na Hrvaškem. (Gorgonacean coral from Gračišce near Pazin in Istria, Croatia). Folia biologica et geologica (Ljubljana) 51 (3): 5-15 + (Tab. 1). Mikuž, V. & A. Horvat, 2010: Makrofosili iz različitih eocenskih nalazišta središnje Istre, Hrvatska. (Macrofossils from different Eocene localities in central Istria, Croatia). In: M. Horvat (urednica), Knjiga sažetaka (Abstract Book). 4. Hrvatski geološki kongres, Šibenik. Hrvatski geološki institut (Zagreb): 99-100. Mikuž, V. & J. Pavšič, 2012: Ostanki peresastih koral iz eocenskih plasti pri Gračišcu blizu Pazina v Istri. (A sea pen remnants from Eocene beds at Gračišce near Pazin in Istria, Croatia). RMZ - Materials and Geoenvironment (Ljubljana) 59 (2-3): 113-122 + (Tab. 1). Mitrovic-Petrovic, J., 1970: Eocenski ehinidi Jugoslavije. (Lés échinides de VEocene en Yougoslavie). Geol. anali Balk. pol. (Beograd) 35: 151-190 + Tab. 1-37. Müller, A. H., 1963: Lehrbuch der Paläozoologie. Band II, Invertebraten, Teil 3, Arthropoda - Stomochorda. VEB Gustav Fischer Verlag (Jena): XVI, 1-698. Ooster, W. A., 1865: Pétrifications remarquables des Alpes Suisses. Synopsis des Échinodermes fossiles des Alpes Suisses. Librairie H. Georg (Genève et Bale): 1-132, Pl. 1-29. Oppenheim, P., 1901: Die Priabonaschichten und ihre Fauna im Zusammenhange mit gleichalterigen und analogen Ablagerungen vergleichend betrachtet. Palaeontographica (Stuttgart) 47: 1-344 + Taf. 1-21. Roman, J., 1965: Morphologie et évolution des Echinolampas (Echinides Cassiduloides). Mémoires Mus. Nat. Hist. Natur., Sér. C (Paris) 15: 1-341 + Pl. 1-12. Roman, J., 1976: Echinides Éocenes et Miocenes du Qatar (golfe Persique). Annales Palèont. Inv. (Paris) 62 (1): 49-85 + (Pl. 1-4). Sacco, F., 1920-22: Schema di carta geologica della Venezia Giulia, zona meridionale (Istria) M=1:200 000. Societa Alpina delle Giulie (sezione di Trieste del club Alpino Italiano). Sacco, F., 1922: Sulgigantismo di alcune forme eoceniche delllstria. Atti Reale Accad. Sci. Torino, 1921-1922 (Torino) 57: 351-357. Sacco, F., 1924: LTstria. Cennigeologicigenerali. Memorie descr. Carta geologica d'Italia (Roma) 19: 1-105. Sismonda, E., 1844: Memoria geo-zoologica sugli Echinidi fossili del Contado di Nizza. Memoria R. Accad. Sci. Torino, Cl. Mat.- Fis. (Torino): 341-411 + Tav. 1-2. Smith, A., 1984: Echinoid Palaeobiology. George Allen & Unwin (London): XII, 1-190. Stäche, G., 1859: Geologische Übersichts-Karte des Istrischen Küstenlandes entworfen nach Aufnahmen der k. k. Geol. Reichsanstalt 1858-1859. Geol. R. A. (Wien). Stäche, G., 1864a: Die Eocengebiete in Inner-Krain und Istrien. Jb. Geol. R. A. (Wien) 14: 11-115 + Taf. 1. Stäche, G., 1864b: Geologisches Landschaftsbild des istrischen küstenlandes. Österr. Revue (Wien): 209-222. Stäche, G., 1877: Geologische Übersichts-Karte der Küstenlander von Oesterreich Ungarn und der angrenzenden Gebiete von Krain, Steiermark und Kroatien mit besonderer Rücksicht auf die Verbreitung der Süss u. Brackwasser Facies der Liburnischen Stufe oder der untersten Schichtengruppe der Eocänformation in Görz-Gradisca -Krain - Triest - Istrien - Kroatien und Dalmatien M=1:1 008 000. Geol. R. A. Wien (Wien). Szörenyi, E., 1973: Magyarorszâgi eocén Echinoideâk. I. rész. Bakony eocén Echinoideâk Regularia. Akadémiai Kiado (Budapest): 1-53 + Tab. 1-13, (Tab. 1-28). Szörenyi, E., 1973: Magyarorszâgi eocén Echinoideâk. II. rész. Felsö lutetiai korü tengerisün-fauna Iszkaszentygyör-gyröl (Bakony). Akadémiai Kiado (Budapest): 55-101 + Tab. 1-18, (Tab. 29-66). Tärämelli, T., 1869: Sopra alcuni Echinidi cretacei e terziarii del Friuli. Atti R. Ist. Veneto, Sc. Lett. Arti, ser. 3 (Venezia) 14: 2140-2178 (1-39) + Tav. 1-2. Tärämelli, T., 1874: Di alcuni Echinidi eocenici dell 'Istria. Atti R. Ist. Veneto Sc., Lett. Arti, ser. 4 (Venezia) 3: 3-28 + Tav. 3-4. Tärämelli, T., 1878: Carta Geologica delllstria e delle Isole del Quarnero, M = 1 :288.000. Edit. Francesco Vallar-di (Milano). Toniolo, A. R., 1909: LEocene dei dintorni di Rozzo in Istria e la sua fauna. Palaeontographi Italica, Mem. Paleont. (Bologna) 15: 237-295 + Tav. 24-26. Tournouer, R., 1870: Recensement des Échinodermes de l'étage du Calcaire a astéries dans le s.-o. de la France. Actes Soc. Linn. Bordeaux, 1869 (A Paris, A Bordeaux) 27, Troisième Série, T. 7: 263-308 + Pl. 15-18. Zittel, K. A., 1895: Grundzüge der Palaeontologie (Palaeozoologie). Druck und Verlag R. Oldenbourg (München und Leipzig): VIII, 1-971. TABLA 1 - PLATE 1 Sl. 1 Phyllacanthus itala (Laube, 1869); Gračišce, bodica, velikost 18,5 x 3,5 x 3 mm Fig. 1 Phyllacanthus itala (Laube, 1869); Gračišce, spine, size 18,5 x 3,5 x 3 mm Sl. 2 Porocidaris schmiedeli (Münster, 1826); Gračišce, bodica, velikost 31 x 10 x 3,5 mm Fig. 2 Porocidaris schmiedeli (Münster, 1826); Gračišce, spine, size 31 x 10 x 3,5 mm Sl. 3 Porocidaris schmiedeli (Münster, 1826); Gračišce, bodica, velikost 24 x 8 x 2,5 mm Fig. 3 Porocidaris schmiedeli (Münster, 1826); Gračišce, spine, size 24 x 10 x 2,5 mm Sl. 4 Porocidaris schmiedeli (Münster, 1826); Gračišce, bodica, velikost 26 x 6 x 4 mm Fig. 4 Porocidaris schmiedeli (Münster, 1826); Gračišce, spine, size 26 x 6 x 4 mm Sl. 5 cf. Cidaris subcylindrica D'Archiac, 1850; Gračišce, bodica, velikost 21 x 5 mm Fig. 5 cf. Cidaris subcylindrica D'Archiac, 1850; Gračišce, spine, size 21 x 5 mm Sl. 6 cf. Cidaris subcylindrica D'Archiac, 1850; Gračišce, bodica, velikost 22 x 4 mm Fig. 6 cf. Cidaris subcylindrica D'Archiac, 1850; Gračišce, spine, size 22 x 4 mm Sl. 7 cf. Cidaris subularis D'Archiac, 1846; Gračišce, bodica, velikost 18,5 x 5 mm Fig. 7 cf. Cidaris subularis D'Archiac, 1846; Gračišce, spine, size 18,5 x 5 mm Sl. 8 cf. Cidaris subularis D'Archiac, 1846; Gračišce, bodica, velikost 16 x 4,5 mm Fig. 8 cf. Cidaris subularis D'Archiac, 1846; Gračišce, spine, size 16 x 4,5 mm Sl. 9 cf. Cidaris taramellii Cotteau, 1886; Gračišce, bodica, velikost 21 x 4 mm Fig. 9 cf. Cidaris taramellii Cotteau, 1886; Gračišce, spine, size 21 x 4 mm Sl. 10 cf. Eucidaris tuberculosa (Taramelli, 1874); Gračišce, bodica, velikost 23 x 6 mm Fig. 10 cf. Eucidaris tuberculosa (Taramelli, 1874); Gračišce, spine, size 23 x 6 mm Sl. 11 cf. Eucidaris tuberculosa (Taramelli, 1874); Gračišce, bodica, velikost 20 x 4,5 mm Fig. 11 cf. Eucidaris tuberculosa (Taramelli, 1874); Gračišce, spine, size 20 x 4,5 mm Sl. 12 cf. Eucidaris tuberculosa (Taramelli, 1874); Gračišce, bodica, velikost 16 x 5 mm Fig. 12 cf. Eucidaris tuberculosa (Taramelli, 1874); Gračišce, spine, size 16 x 5 mm Sl. 13 Cyathocidaris sp.; Gračišce, bodica, velikost 12,5 x 5 mm Fig. 13 Cyathocidaris sp.; Gračišce, spine, size 12,5 x 5 mm Sl. 14 Cyathocidaris sp.; Gračišce, bodica, velikost 12 x 4 mm Fig. 14 Cyathocidaris sp.; Gračišce, spine, size 12 x 4 mm Sl. 15 Phymosoma istrana (nov. sp.?); Gračišce, bodica, velikost 17 x 3 x 2 mm Fig. 15 Phymosoma istrana (nov. sp.?); Gračišce, spine, size 17 x 3 x 2 mm Sl. 16 Phymosoma istrana (nov. sp.?); Gračišce, bodica, velikost 16,5 x 4 x 3,5 mm Fig. 16 Phymosoma istrana (nov. sp.?); Gračišce, spine, size 16,5 x 4 x 3,5 mm Sl. 17 Phymosoma istrana (nov. sp.?); Gračišce, bodica, velikost 17,5 x 5,5 x 3 mm Fig. 17 Phymosoma istrana (nov. sp.?); Gračišce, spine, size 17,5 x 5,5 x 3 mm Sl. 18 Phymosoma istrana (nov. sp.?); Gračišce, bodica, velikost 13,5 x 3 x 2,5 mm Fig. 18 Phymosoma istrana (nov. sp.?); Gračišce, spine, size 13,5 x 3 x 2,5 mm Sl. 19 Phymosoma istrana (nov. sp.?); Gračišce, bodica, velikost 13,5 x 3,5 x 2 mm Fig. 19 Phymosoma istrana (nov. sp.?); Gračišce, spine, size 13,5 x 3,5 x 2 mm TABLA 2 - PLATE 2 Sl. 1 cf. Eucidaris nummulitica (Sismonda, a) spodnja stran, b) s strani Fig. 1 cf. Eucidaris nummulitica (Sismonda, a) oral view, b) lateral view Sl. 2 cf. Eucidaris nummulitica (Sismonda, a) spodnja stran, b) s strani Fig. 2 cf. Eucidaris nummulitica (Sismonda, a) oral view, b) lateral view Sl. 3 cf. Eucidaris nummulitica (Sismonda, a) spodnja stran, b) s strani Fig. 3 cf. Eucidaris nummulitica (Sismonda, a) oral view, b) lateral view Sl. 4 Porosoma cribrum (L. Agassiz, 1840 a) zgornja stran, b) s strani Fig. 4 Porosoma cribrum (L. Agassiz, 1840 a) aboral view, b) lateral view Sl. 5 Porosoma cribrum (L. Agassiz, 1840 a) zgornja stran, b) s strani Fig. 5 Porosoma cribrum (L. Agassiz, 1840 a) aboral view, b) lateral view Sl. 6 Porosoma cribrum (L. Agassiz, 1840 a) zgornja stran, b) s strani Fig. 6 Porosoma cribrum (L. Agassiz, 1840 a) aboral view, b) lateral view Sl. 7 Porosoma cribrum (L. Agassiz, 1840 a) zgornja stran, b) s strani Fig. 7 Porosoma cribrum (L. Agassiz, 1840 a) aboral view, b) lateral view Sl. 8 cf. Eucidaris nummulitica (Sismonda, Fig. 8 cf. Eucidaris nummulitica (Sismonda, 1852); Gračišce, velikost 41 x 25 mm 1852); Gračišce, size 41 x 25 mm 1852); Gračišce, velikost 33 x 21 mm 1852); Gračišce, size 33 x 21 mm 1852); Gračišce, velikost 30 x 18,5 mm 1852); Gračišce, size 30 x 18,5 mm Gračišce, velikost 42 x 20 mm Gračišce, size 42 x 20 mm Gračišce, velikost 32,5 x 15 mm Gračišce, size 32,5 x 15 mm Gračišce, velikost 21 x 10 mm Gračišce, size 21 x 10 mm Gračišce, velikost 32 x 15 mm Gračišce, size 32 x 15 mm 1852); Gračišce, s strani, velikost ? x 30,5 mm 1852); Gračišce, lateral view, size ? x 30,5 mm TABLA 3 - PLATE 3 Sl. 9 Cassidulus depressus (Dames, 1877); Gračišce, spodnja stran, velikost 19 x 15 x 7 mm Fig. 9 Cassidulus depressus (Dames, 1877); Gračišce, oral view, size 19 x 15 x 7 mm Sl. 10 Cassidulus depressus (Dames, 1877); Gračišce, velikost 23 x 17,5 x 10 mm a) spodnja stran, b) zgornja stran Fig. 10 Cassidulus depressus (Dames, 1877); Gračišce, size 23 x 17,5 x 10 mm a) oral view, b) aboral view Sl. 11 Cassidulus testudinarius (Brongniart, 1822); Gračišce, zgornja stran, velikost 24,5 x 19 x 13 mm Fig. 11 Cassidulus testudinarius (Brongniart, 1822); Gračišce, aboral view, size 24,5 x 19 x 13 mm Sl. 12 Rhyncholampas taramellii Bittner, 1880; Gračišce, velikost 42,5 x 36,5 x 21 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 12 Rhyncholampas taramellii Bittner, 1880; Gračišce, size 42,5 x 36,5 x 21 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 13 Rhyncholampas sp.; Gračišce, velikost 32,5 x 27,5 x 15,5 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 13 Rhyncholampas sp.; Gračišce, size 32,5 x 27,5 x 15,5 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 14 Rhyncholampas sp.; Gračišce, velikost 35 x 31 x 18 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 14 Rhyncholampas sp.; Gračišce, size 35 x 31 x 18 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view TABLA 4 - PLATE 4 Sl. 15 Gitolampas (Echinanthus) bathypygus (Bittner, a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 15 Gitolampas (Echinanthus) bathypygus (Bittner, a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 16 Gitolampas (Echinanthus) bathypygus (Bittner, a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 16 Gitolampas (Echinanthus) bathypygus (Bittner, a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 17 Gitolampas (Echinanthus) sopitianus (D'Archiac, 1846); Gračišce, velikost 68 x 58 x 31 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 17 Gitolampas (Echinanthus) sopitianus (D'Archiac, 1846); Gračišce, size 68 x 58 x 31 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 18 Echinolampas lucianii Taramelli, 1874; Gračišce, velikost 52 x 42 x 29,5 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 18 Echinolampas lucianii Taramelli, 1874; Gračišce, size 52 x 42 x 29,5 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view 1880); Gračišce, velikost 67 x 56,5 x 35 mm 1880); Gračišce, size 67 x 56,5 x 35 mm 1880); Gračišce, velikost 69 x 59,5 x 37 mm 1880); Gračišce, size 69 x 59,5 x 37 mm TABLA 5 - PLATE 5 Sl. 19 Echinolampas lucianii Taramelli, 1874; Gračišce, a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 19 Echinolampas lucianii Taramelli, 1874; Gračišce, a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 20 Echinolampas lucianii Taramelli, 1874; Gračišce, a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 20 Echinolampas lucianii Taramelli, 1874; Gračišce, a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 21 Echinolampas obesus Bittner, 1880; Gračišce, velikost 59 x 54 x 41,5 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 21 Echinolampas obesus Bittner, 1880; Gračišce, size 59 x 54 x 41,5 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 22 Echinolampas lucianii Taramelli, 1874; Gračišce, velikost 48,5 x 45 x 30 mm a) zgornja stran, b) s strani Fig. 22 Echinolampas lucianii Taramelli, 1874; Gračišce, size 48,5 x 45 x 30 mm a) aboral view, b) lateral view velikost 50 x 45,5 x 28 mm size 50 x 45,5 x 28 mm velikost 50 x 45 x 29 mm size 50 x 45 x 29 mm TABLA 6 - PLATE 6 Sl. 23 Echinolampas istrianus Bittner, 1880; Gračišce, velikost 47 x 42 x 24 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 23 Echinolampas istrianus Bittner, 1880; Gračišce, size 47 x 42 x 24 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 24 Echinolampas cf. subcylindricus Desor, 1853; Gračišce, velikost 45 x 43,5 x 20,5 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 24 Echinolampas cf. subcylindricus Desor, 1853; Gračišce, size 45 x 43,5 x 20,5 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 25 Echinolampas elongatus Laube, 1869; Gračišce, velikost ? x 37 x 27 mm a) zgornja stran, b) s strani, c) zadnaj stran Fig. 25 Echinolampas elongatus Laube, 1869; Gračišce, size ? x 37 x 27 mm a) aboral view, b) lateral view, c) posterior view Sl. 26 Echinolampas oppenheimi Airaghi, 1903; Gračišce, velikost 97,5 x 77 x 50 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 26 Echinolampas oppenheimi Airaghi, 1903; Gračišce, size 97,5 x 77 x 50 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view TABLA 7 - PLATE 7 Sl. 27 Echinolampas oppenheimi Airaghi, 1903; Gračišce, velikost 83 x 65 x 40 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 27 Echinolampas oppenheimi Airaghi, 1903; Gračišce, size 83 x 65 x 40 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 28 Echinolampas sp.; Gračišce, velikost 47 x 38 x 21 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 28 Echinolampas sp.; Gračišce, size 47 x 38 x 21 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 29 Echinolampas oppenheimi Airaghi, 1903; Gračišce, velikost 81 x 67 x 37 mm a) spodnja stran, b) s strani Fig. 29 Echinolampas oppenheimi Airaghi, 1903; Gračišce, size 81 x 67 x 37 mm a) oral view, b) lateral view Sl. 30 Echinocyamus affinis (Desmoulins, 1837); Gračišce, velikost 5,5 x 5 x 2,8 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran Fig. 30 Echinocyamus affinis (Desmoulins, 1837); Gračišce, size 5,5 x 5 x 2,8 mm a) aboral view, b) oral view Sl. 31 Ditremaster nux (Desor, 1853); Gračišce, velikost 28 x 26 x 21 mm a) zgornja stran, b) s strani Fig. 31 Ditremaster nux (Desor, 1853); Gračišce, size 28 x 26 x 21 mm a) aboral view, b) lateral view Sl. 32 Ditremaster nux (Desor, 1853); Gračišce, velikost 28 x 25,5 x 20 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran Fi. 32 Ditremaster nux (Desor, 1853); Gračišce, size 28 x 25,5 x 20 mm a) aboral view, b) oral view TABLA 8 - PLATE 8 Sl. 33 Schizaster archiaci Cotteau, 1863; Gračišce, velikost 44 x 40 x 32 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 33 Schizaster archiaci Cotteau, 1863; Gračišce, size 44 x 40 x 32 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 34 Schizaster archiaci Cotteau, 1863; Gračišce, velikost ~42 x 37 x 31 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 34 Schizaster archiaci Cotteau, 1863; Gračišce, size ~42 x 37 x 31 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 35 Schizaster archiaci Cotteau, 1863; Gračišce, velikost 43,5 x 39,5 x 31 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 35 Schizaster archiaci Cotteau, 1863; Gračišce, size 43,5 x 39,5 x 31 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 36 Schizaster cf. rimosus Desor, 1847; Gračišce, velikost ~ 40 x 37 x 25,5 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 36 Schizaster cf. rimosus Desor, 1847; Gračišce, size ~ 40 x 37 x 25,5 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view TABLA 9 - PLATE 9 Sl. 37 Schizaster cf. desmoulinsi Cotteau, 1887; Gračišce, velikost 33 x 32 x 24,5 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 37 Schizaster cf. desmoulinsi Cotteau, 1887; Gračišce, size 33 x 32 x 24,5 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 38 Prenaster alpinus Desor, 1853; Gračišce, velikost 23,5 x 20 x 17 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 38 Prenaster alpinus Desor, 1853; Gračišce, size 23,5 x 20 x 17 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 39 Prenaster alpinus Desor, 1853; Gračišce, velikost 28 x 25 x 20 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 39 Prenaster alpinus Desor, 1853; Gračišce, size 28 x 25 x 20 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 40 Linthia sp.; Gračišce, velikost 27 x 27 x ? mm a) spodnja stran, b) sprednja stran Fig. 40 Linthia sp.; Gračišce, size 27 x 27 x ? mm a) oral view, b) anterior view Sl. 41 Ilarionia damesi Bittner, 1880; Gračišce, velikost 31 x 25,5 x 20 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani, d) zadnja stran Fig. 41 Ilarionia damesi Bittner, 1880; Gračišce, size 31 x 25,5 x 20 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view, d) posterior view TABLA 10 - PLATE 10 Sl. 42 Prenaster bericus Bittner, 1880; Gračišce, velikost 31 x 28 x 23 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 42 Prenaster bericus Bittner, 1880; Gračišce, size 31 x 28 x 23 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 43 Prenaster sp.; Gračišce, velikost 27 x 24 x 18 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran, c) s strani Fig. 43 Prenaster sp.; Gračišce, size 27 x 24 x 18 mm a) aboral view, b) oral view, c) lateral view Sl. 44 Prenaster sp.; Gračišce, velikost 27 x 24 x ? mm a) spodnja stran, b) s strani Fig. 44 Prenaster sp.; Gračišce, size 27 x 24 x ? mm a) oral view, b) lateral view Sl. 45 Prenaster bericus Bittner, 1880.; Gračišce, spodnja stran, velikost 29 x 27 x ? mm Fig. 45 Prenaster bericus Bittner, 1880; Gračišce, oral view, size 29 x 27 x ? mm Sl. 46 Prenaster bericus Bittner, 1880; Gračišce, velikost 33 x 28 x 22 mm a) zgornja stran, b) s strani Fig. 46 Prenaster bericus Bittner, 1880; Gračišce, size 33 x 28 x 22 mm a) aboral view, b) lateral view Sl. 47 Conoclypus sp.; Gračišce, velikost 45 x 35 mm Fig. 47 Conoclypus sp.; Gračišce, size 45 x 35 mm Sl. 48 Conoclypus sp.; Gračišce, velikost 33 x 23 mm Fig. 48 Conoclypus sp.; Gračišce, size 33 x 23 mm Fotografije (Photos): Aleš Šoster NEKAJ REDKIH MIOCENSKIH POLŽEV IZ OKOLICE ŠENTJERNEJA V KRŠKI KOTLINI SEVERAL RARE MIOCENE GASTROPODS FROM SURROUNDINGS OF ŠENTJERNEJ IN KRKA BASIN, SLOVENIA Vasja MIKUŽ1 in Aleš ŠOSTER2 IZVLEČEK Nekaj redkih miocenskih polžev iz okolice Šentjerneja v Krški kotlini V članku so predstavljeni nekateri miocenski polži, ki jih najdemo v Sloveniji samo na Dolenjskem. Posebnost so badenijske plasti na južnem obrobju Krške kotline v okolici Šentjerneja, kjer so pogostne hišice polžev Pereiraea gervaisi (Vézian, 1856). V prispevku so predstavljeni še nekateri drugi veliko redkejši polži iz badenijskih laporovcev Gore-njega Vrhpolja, Orehovice ter z ozemlja med Loko in Gore-njim Mokrim poljem. Prvikrat pri nas je najdena in opisana polžja hišica vrste Lyria picturata (Grateloup, 1834). Obravnavane so še druge razmeroma redke in bolje ohranjene polžje hišice vrst: Calyptraea chinensis (Linné, 1766), Crepi-dula cochlearis Basterot, 1825, Tibia dentata (Grateloup, 1840), Euthriofusus virgineus (Grateloup, 1833) in Athleta rarispina (Lamarck, 1811). V najdišču Gorenje Vrhpolje so primerki polžev Pereiraea gervaisi in Tibia dentata najdeni v istih plasteh badenijske starosti, kar je posebnost v Centralni Paratetidi. Ugotovljeno je tudi, da imajo najverjetneje od plenilskih rakov, vse najdene hišice tibij in veliko pereireji-nih ter drugih polžev na enak način lomljeno zunanjo ustno. Pogosto so hišice obeh oblik polžev tudi brez starejših zavojev, torej imajo odlomljene vrhove. Ključne besede: polži, miocen, badenij, Centralna Para-tetida, Krška kotlina, Slovenija ABSTRACT Several rare Miocene gastropods from surroundings of Šentjernej in Krka basin, Slovenia In the paper several Miocene gastropods that can be found in Slovenia only in Dolenjsko region are presented. In the exceptional Badenian beds of the southern border of the Krka basin in the Šentjernej environs occur abundant shells of gastropods Pereiraea gervaisi (Vézian, 1856). In addition, we deal with several other much rarer gastropods from Badenian marlstones of Gorenje Vrhpolje, Orehovica and of the area between Loka and Gorenje Mokro polje. The first time was found in Slovenia and described a gastropod shell of species Lyria picturata (Grateloup, 1834). Considered were also other relatively rare and better preserved gastropod shells of species: Calyptraea chinensis (Linné, 1766), Crepidu-la cochlearis Basterot, 1825, Tibia dentata (Grateloup, 1840), Euthriofusus virgineus (Grateloup, 1833) and Athleta rarispina (Lamarck, 1811). In locality Gorenje Vrhpolje occur specimens of gastropods Pereiraea gervaisi and Tibia dentata that were found in the same beds of Badenian age, which is an exception for the Central Paratethys. In addition, it was established that all found shells of tibias and many of pereiraeas and other gastropods have the outer lip cut in the same manner, which was most probably done by the predatory crabs. Shells of both forms of gastropods are often without the older whorls, that is with tops broken off. Key words: gastropods, Miocene, Badenian, Central Pa-ratethys, Krka basin, Slovenia 1 Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Privoz 11, SI - 1000 Ljubljana, Slovenija; vasja. mikuz@ntf.uni-lj.si 2 Višnja vas 9, SI - 3212 Vojnik, Slovenija; geolog.bauci@gmail.com FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 55/1, 51-72, LJUBLJANA 2014 UVOD V Sloveniji je razmeroma veliko izdankov miocenskih skladov z najrazličnejšo paleontološko vsebino. Območje na južnem obrobju Krške kotline, predvsem v širši okolici Šentjerneja je že od nekdaj poznano po številnih in lepo ohranjenih fosilnih ostankih mehkužcev. V zadnjem času smo pridobili več bolje ohranjenih, vendar redkih primerkov ter nekaj novih oblik polžjih hišic iz badenijskih skladov v širši okolici Šentjerneja. Veliko posebnosti izvira iz najdišč v Gorenjem Vrhpo-lju, Orehovici in z ozemlja med Loko in Gorenjim Mokrim poljem (slika 1). Na terenskih vajah 8. junija 2012 smo pregledovali tudi njive blizu Gorenjega Mokrega polja. Tam smo našli številne že ugotovljene polžje vrste, le ena hišica nam je vzbudila posebno pozornost, ker je od tam in na Dolenjskem ter drugod v Sloveniji nismo poznali. Našel jo je Blaž Pušnik študent prvega letnika geologije 2011/2012. Seveda je polžjo hišico poklonil in tako s primerkom obogatil študijsko paleontološko zbirko Oddelka za geologijo. DOSEDANJE RAZISKAVE MIOCEN Ker so na območju Šentjerneja številni izdanki mio-censkih kamnin z zelo bogato in raznoliko favno, so bili tamkajšnji fosilni ostanki raziskovalni izziv mnogim tujim in domačim strokovnjakom, ljubiteljem naravne dediščine in zbiralcem. Resnejše geološke raziskave na Dolenjskem so se začele z ustanovitvijo Dunajskega geološkega zavoda in s takratnim sistematičnim kartiranjem avstroogr-skih geologov. Med prve raziskovalce miocenske favne Dolenjske, ki so postavili temelje, lahko uvrstimo Sta- E FAVNE V OKOLICI ŠENTJERNEJA cHE-ja (1858), HoERNEs-a in AuiNGER-ja (1879-1891), KiNKELiN-a (1892), HiLBER-ja (1893) in HoERNES-a (1895). Z ustanovitvijo slovenskega geološkega zavoda in s kartiranjem za izdelavo Osnovne geološke karte SFRJ, so začeli takratni jugoslovanski in slovenski geologi tudi s pregledovanjem dolenjskega ozemlja. Našteli bomo samo nekaj raziskovalcev, ki so obravnavali miocenske polže iz okolice Šentjerneja: Rakovec (1952), Kochansky-Devide (1970), Mikuž & Horvat (1999) in Mikuž (1982; 1983; 1998; 2000; 2003; 2009). Slika 1. Geografski položaj najdišč miocenskih polžev 1 - Gorenje Vrhpolje 2 - Orehovica 3 - Med Loko in Gorenjim Mokrim poljem Figure 1. Geographical position of sites of Miocene gastropods 1 - Gorenje Vrhpolje 2 - Orehovica 3 - Between Loka and Gorenje Mokro polje PALEONTOLOŠKI DEL Sistematika po: Wenz 1938, GOLIKOV & Staroboga-Tov 1975, Bouchet & Rocroi 2005 Classis Gastropoda Cuvier, 1797 Cladus Littorinomorpha Golikov & Starobogatov, 1975 Superfamilia Calyptraeoidea Lamarck, 1809 Familia Calyptraeidae Lamarck, 1809 Genus Calyptraea Lamarck, 1799 Calyptraea chinensis (Linné, 1766) Tab. 1, sl. 1a-1c, 2a-2c, 3a-3b 1840 Calyptraea muricata De Bast. Var. B. subcancella-ta - Grateloup, (Hyales, Phyllidiens, Calyptra-ciens), T. 1, Pl. 1, Figs. 75-77 1856 Calyptraea Chinensis Linn. - Hornes, 632, Taf. 50, Figs. 17a-17c, 18a-18c 1912 Calyptraea Chinensis Lin. - Schaffer, 168, Taf. 54, Figs. 20-21 1923 Calyptraea chinensis L. - Friedberg, 417, Tabl. 25, Fig. 8a-8b 1955 Calyptraea chinensis Linné - Veiga Ferreira, 27, Est. 6, Fig. 41; Est. 7, Fig. 55 1960 Calyptraea (Calyptraea) chinensis (Linnaeus 1766) - Kojumdžieva, 123, Tabl. 34, Figs. 2a-2c 1985 Calyptraea (Calyptraea) chinensis (Linne, 1766) - Atanackovic, 126, Tab. 29, Figs. 3-5 1992 Calyptraea chinensis (L., 1758) - Cavallo & Re- petto, 60, Fig. 104 1998 Calyptraea (Calyptraea) chinensis taurostriatella- ta Sacco - Schultz, 60-61, Taf. 23, Figs. 3a-3b 2009 Calyptraea (Calyptraea) chinensis (Linné, 1766) -Mikuž, 17, Tab. 4, sl. 48a-c, 49, 50 Material in najdišča: Več primerkov iz sivih badenijskih laporovcev. Kaliptreje so najdene v preperini na njivah med Loko in Gorenjim Mokrim poljem, blizu Stare vasi pri Šentjerneju in v Orehovici. V Orehovici so kaliptreje najdene skupaj s pereirejami. Opis: Hišice so majhne, konične in kapičastega videza. V obodu so elipsaste do okrogle in sestoje iz okrog treh do štirih nejasno izraženih oziroma prikritih zavojev. Povit vrh je blizu sredine hišice, stena hišice je tanka, površina je prekrita s številnimi drobnimi spiralnimi linijami. Na notranji strani hišice je zanje značilna spiralno zavita pregrada, ki ločuje zunanjo od notranje ustne. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerki (Specimens) Višina (Height) mm Širina (Width) mm Višina zadnjega zavoja (Height of last whorl) mm T.1, sl.2a-2c 7 21 x 15 5 T.1, sl.1a-1c 12 26 x 24 9 T.1, sl.3a-3b 15 17 x 17 12 Pripombe: Ugotovili smo tri različne oblike hišic, oblike A, B in C. Hišice oblike A (tab. 1, sl. 2a-2c) so nizke in v obodu elipsaste. Hišice oblike B (tab. 1, sl. 1a-1c) so višje in v obodu široko okrogle, hišice oblike C (tab. 1, sl. 3a-3b) so visoko konične, z izrazitim vrhom in v obodu ozko okrogle. Ali gre za tri različne vrste, ali pa ima ista vrsta zelo različno oblikovane hišice. Primerjava med temi tremi oblikami je zaradi njihove slabše ohranjenosti nezanesljiva. Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Calyptraea chinensis Lamarck opisuje Friedberg (1923: 417-418) iz srednjemiocenskih plasti najdišča Olesko, najdena pa je tudi v drugih najdiščih badenij-skih skladov na Poljskem. Veiga Ferreira (1955: 27) piše, da so našli primerke te vrste v miocenskih plasteh na Azorih in v skladih od burdigalija do tortonija v okolici Lizbone. Atanackovic (1985: 127) vrsto Ca-lyptraea chinensis omenja iz badenijskih laporovcev v Bosni. Cavallo & Repetto (1992: 60) jih predstavljata iz messinijskih plasti Piemonta oziroma z ozemlja med Torinom in Genovo. Baluk (1995: 174-175) jih omenja iz badenijskih plasti najdišča Korytnica na Poljskem. Schultz (1998: 60) predstavlja hišico kaliptreje iz spo-dnjebadenijskih plasti najdišča Grund v Avstriji. Mikuž (2009: 17-18) jih predstavlja iz Stare vasi pri Šentjerneju. Genus Crepidula Lamarck, 1799 Crepidula cochlearis Basterot, 1825 Tab. 1, sl. 4a-4b 1825 Crepidula cochleare. Nob. - Basterot, 71, Pl. 5, Fig. 10 1840 Crepidula unguiformis. Lam. - Grateloup, (Hyales, Phyllidiens, Calyptraciens), T. 1, Pl. 1, Fig. 83 1856 Crepidula cochlearis Bast. - Hornes, 627, Taf. 50, Fig. 10 1928 Crepidula crepidula L. - Friedberg, 610, Tabl. 38, Fig. 21 1985 Crepidula (Janacus) crepidula (Linne, 1766) - Atanackovic, 126, Tab. 29, Figs. 1-2 2009 Crepidula (Crepidula) cochlearis Basterot, 1825 -Mikuž, 18, Tab. 4, Sl. 51a-b Material in najdišča: Samo nekaj primerkov v preperini badenijskih laporovcev. Krepidule so najdene na njivi blizu Gorenjega Vrhpolja in na njivah z območja med Loko in Gorenjim Mokrim poljem. Opis: Ovalno-ploščate hišice so majhne in na zunanji strani podobne školjčnim lupinam. Hišica sestoji iz treh do štirih zelo neizrazito medsebojno ločenih zavojev. Vrh hišice je neizrazit, zunanjost je prekrita s številnimi spiralno potekajočimi prirastnicami, ki izkazujejo videz koncentričnosti. Na notranji strani je stena hišice gladka, približno do polovice hišice seže nekakšen žep z ravno do rahlo izbočeno pregrado. Celotna oblika spominja na nekakšno copatko. Tudi pri tej vrsti pregrada predstavlja notranjo ustno, ki ima na površini številne prirastne linije. Pripombe: Krepidule so zelo redke, zato ker imajo majhne zelo tankolupinaste hišice, ki so večinoma poškodovane. Zaradi gracilnosti njihovih hišic so večinoma zdrobljene. Stratigrafska in geografska razširjenost: Basterot (1825: 71) jo opisuje iz miocenskih skladov Francije. Friedberg (1928: 611) jih opisuje iz srednjemiocen-skih plasti najdišča Korytnica na Poljskem. Atanackovic (1985: 126) jih omenja iz badenijskih plasti najdišča Miljevici v Bosni. Mikuž (2009: 18) jih omenja iz Gorenjega Vrhpolja, južno od Šentjerneja. Superfamilia Stromboidea Rafinesque, 1815 Familia Strombidae Rafinesque, 1815 Subfamilia Strombinae Rafinesque, 1815 Genus Pereiraea Crosse, 1867 Pereiraea gervaisi (Vézian, 1856) Tab. 2, sl. 1 a-b; Tab. 4, sl. 1-4 1856 Pleurotoma Gervaisii N. - Vézian, 24 1866 Pleurotoma Gervaisii. Vézian. an sp. n. auctorita-te Deshayesi. - Pereira da Costa, 237, Tab. 27, figs. 6a-6c, 7a-7b 1867 Pereiraea Gervaisii Vézian - Crosse, 465 1868 Pereiraea Gervaisii, Vézian - Crosse, 194, Pl. 7, Fig. 7 1874 Pereiraea Gervaisii Véz. sp. - Bockh, 137, Taf. 7, Figs. 1a-1b 1884 Pereiraia Gervaisii Véz. sp. - Hoernes & Auinger, 169, Taf. 20, Fig. 8-18 1892 Pereiraia Gervaisii (Vez.) - Kinkelin, 407, Taf. 5, Fig. 1-5; Taf. 6, Fig. 6-9 1893 Pereiraia Gervaisii Véz. - Hilber, 15, (1019) 1895 Pereiraia Gervaisii Véz. - Hoernes, 1, Taf. 1, Fig. 1a-1b, 2, 3a-3b, 4, 5; Taf. 2, Fig. 1-7 1896 Pereiraia Gervaisii Vez. sp. - Gorjanovic-Kram-berger, 142-143 1905 Pereiraia Gervaisi (Véz.) - Sacco, 112 1929 Pereiraia Gerwaisii Vez. - Šuklje, 19, Tab. 1, Fig. 1a-1d; Tab. 2, Fig. 1 1938 Pereiraea gervaisi (Vézian) - Wenz, 946, Abb. 2761 1948 Pereiraia gervaisii - Salopek & Kochansky, 150, Sl. 245 1952 Pereiraia Gervaisi Vezian - G. Termier & H. Termier, 424, Fig. 140 1952 Pereiraia gervaisii Vez. - Rakovec, 4, Sl. 5 1957 Pereiraia gervaisi Vézian - Zbyszewski, 165, Pl. 13, fig. 139, 143-145 1960 Pereiraia gervaisi Vez. - Vadász, táb. 46, fig. 5 1960 Pereiraia gervaisi Vézian - H. Termier & H. Termier, 415, fig. 3064 1964 Pereiraia gervaisii - Kochansky-Devidé, 150, 173.B 1966 Pereiraea gervaisi Vézian - Strausz, 224, Taf. 24, Fig. 8-10 1966 Pereirea gervaisii (Vézian) - Kókay, 54 1970 Pereiraia gervaisi (Vézian) - Kochansky-Devi-dé, 12, sl. 5 1974 Pereiraia gervaisii - Ramovš, 86, Sl. 149 (57) 1995 Pereiraia gervaisii - Pavšič, 57, sl. 28 1998 Pereiraea gervaisi (Vézian) - Mikuž et al., 4 1999 Pereiraea gervaisi (Vézian, 1856) - Mikuž & Horvat, 5, Figure 4a-4b Velikost primerkov (Size of specimens): Primerek (Specimen) Višina (Height) mm Širina (Width) mm Višina zadnjega zavoja (Height of last whorl) mm T.1, sl.4a-4b 4,5 31 x 22 - 2000 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856) - Mikuž, 124, Tab. 1, Sl. 1a-1c, 2; Tab. 2, Sl. 1-5; Tab. 3, Sl. 1-4; Tab. 4, Sl. 6 2003 Pereiraea gervaisi (Vezian) - Mikuž, 309, Tab. 11, Sl. 33 2003 Pereiraea gervaisi (Vezian) - Harzhauser, Mandic & Zuschin, 332, Fig. 8 2007 Pereiraea gervaisi Vezian - Fozy & Szente, 296297, Fig. 5 2009 Pereiraea gervaisi - Pavlovec, 25 2009 Pereiraea gervaisi - Pavšič, 239, Tab. D, Sl. 27 2009 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856) - Mikuž, 16, Tab. 3, Sl. 44 Material in najdišča: Veliko primerkov, njihove večinoma poškodovane hišice najdemo v lokacijah Gorenje Vrhpolje, Ivanji dol in Orehovica. Skromen ostanek hišice je bil najden tudi pri Šmarjeti. Njihova kamena jedra pa so registrirana na Vinjem vrhu in pri Dolnji Stari vasi. Opis: Bikonična, fuziformna, stromboidno trebu-šasta hišica sestoji iz 10 do 11 zavojev in je porcelanastega videza. Zavoji so konkavni, nizki, široki in rahlo prekrivajoči. V spodnjem delu zavoja je niz spiralno potekajočih trnov, ki so v začetku drobni in kratki, na zadnjem in predzadnjem zavoju pa močni in dolgi. Trni so bolj ali manj iztegnjeni ali pa navzgor zavihani ter prekriti s kalusom. Po konkavno poševnem delu zavojev poteka niz spiralnih črt. Zadnji zavoj zavzema 2/3 celotne hišice, v njegovem srednjem ravnem delu potekata dva močnejša spiralna grebena. Zunanja ustna je tanka in zelo krhka, ustje je ovalno do hruškasto s krajšim sifonalnim kanalom. Njihove hišice so zelo različnih velikosti, bolj ali manj so poškodovane, v celoti ohranjenih hišic nismo našli. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerki (Specimens) Višina (Height) mm Širina (Width) mm Višina zadnjega zavoja (Height of last whorl) mm T. 1, sl.1a-b 88 50 - T. 4, sl.1a-b 88 53 - T. 4, sl.4 73 45 - T. 4, sl.2a-b 77 53 - T. 4, sl.3 92 60 Največji (greatest) 131 67 95 Najmanjši (smallest) 44 23 - Pripombe: Večina pereirejinih hišic je zelo poškodovanih, so brez občutljivih vrhov in brez sifonalne cevi. Prav tako imajo hišice na zadnjem zavoju izrezano zunanjo ustno skoraj na povsem enak način (tab. 4, sl. 1-4), kar pomeni, da gre za posledico istega plenilca. Opomba: Leta 2000 (Mikuž: sl. 2) še nismo bili prepričani, ali so pereireje najdene tudi v miocenskih skladih Francije in Avstrije. Danes vemo, da jih v navedenih državah niso našli. Stratigrafska in geografska razširjenost: Vezian (1856: 24) je vrsto Pleurotoma gervaisii opisal iz modrikastih glin najdišč Labern in Papiol v Španiji (Kataloniji). Stache (1858: 378-379) omenja z Dolenjske predvsem neogenske s fosili bogate turitelne plasti iz katerih pa ne omenja nobenih pereirej. Pereira da Costa (1866: 237) opisuje pereireje iz najdišča Margueira na Portugalskem. Crosse (1867: 464-465) primerke vrste Pereiraea gervaisi omenja iz miocena Portugalske. Schloenbach (1867: 324) je napisal poročilo o vsebini članka pisca Pereira da Costa. Poroča o portugalskih terciarnih skladih, ki imajo fosilne ostanke podobne neogenskim Dunajske kotline. Hkrati poroča o najdbah vrste Pereiraea gervaisi iz najdišča pri Moravčah, kar seveda ne drži. Najverjetneje so pereirejo zamenjali z melongeno. Crosse (1868: 194) jih omenja iz najdišč v Španiji in na Portugalskem. Bockh (1874: 138139) opisuje primerek iz okolice najdišča Herend na Madžarskem. Omenja pa tudi, da so najdeni v Španiji, na Portugalskem in na Kranjskem. Hoernes (1883: 227) piše, da sodijo pereireje na Štajerskem in Kranjskem (Kostanjevica, Šentjernej) k neogenskim plastem 4. cone z vrstama Cerithium duboisi in Pereirea gervaisi. Hoernes in Auinger (1884: 170) predstavljata primerke pereirej iz Madžarske (Herend - Bakony) in Slovenije (Ivandol = Ivanji dol, Goriansberg = Gorjanci, Altendorf = Stara vas in Nussdorf = Orehovica, -Gurkthal = Krška kotlina, Krain = Kranjska). Kinkelin (1890: 82-83) pereireje omenja iz Dolenjske v okolici Šentjerneja, našli pa so jih še v Španiji, na Portugalskem in Madžarskem. Kinkelin (1892: 403-407) omenja več najdišč s pereirejami v okolici Šentjerneja. Nadalje še piše (1892: 410), da so pereireje najdene še na Portugalskem in Madžarskem. Hilber (1893: 1009) tovrstne polže omenja iz več najdišč v okolici Šentjerneja. Hoernes (1895: 8) je opisal primerke pereirej iz novega najdišča Ivanji dol (Ivandol) pri Šentjerneju na Dolenjskem (Unterkrain). Gorjanovic-Kramberger (1896: 142-143) omenja najdišče Dubrava pri Samobo-ru, kjer so v miocenskih laporovcih našli pereireje. Nadalje piše, da so jih našli na Kranjskem in Madžarskem. Plasti s pereirejami primerja z grundskimi. Bri- ves (1897: 10) predstavlja pereireje iz miocenskih plasti Alžirije. Sacco (1905: 112) jih omenja iz miocenskih plasti najdišča Fontanazza na Sardiniji v Italiji, navaja pa še, da so pereireje enakih vrst najdene v srednje in zgornjemiocenskih skladih Portugalske, Katalonije v Španiji in na Madžarskem. Šuklje (1929: 19) piše, da je ta vrsta najdena v Sloveniji (Ivan dol), poznanana je tudi iz Hrvaške (Zaprešic brijeg pri Samoboru), z Madžarske in Avstrije. Nadalje še dodaja, da je prav rod Pereiraea značilen za plasti pri Grundu. To je velika pomota in zavajajoča informacija, saj pereireje pri Grun-du v Dunajski kotlini ali kjerkoli drugod v Avstriji, še niso bile registrirane. Wenz (1938: 947) predstavlja primerek vrste Pareiraea gervaisi (Vezian) iz tortonijskih plasti najdišča Sao Paul d^Ordad v Kataloniji. Salopek & Kochansky (1948: 150) in Kochansky-Devide (1964: 150) z enako risbo predstavljata pereireje iz mio-cena v okolici Samobora na Hrvaškem. Omenjata jih še iz Španije, Madžarske in Šentjerneja v Sloveniji, kjer so še najbolj pogostne. Rakovec (1952: 4) navaja, da je v okolici Šentjerneja pogosten tudi polž Pereiraea gervaisi, ki je razen v naših krajih znan tudi z Madžarske in s Pirenejskega polotoka. G. Termier & H. Termier (1952: 424) in H. Termier & G. Termier (1960: 415416) predstavljata pereireje z enakima risbama iz miocenskih skladov Portugalske. Dartevelle & Roger (1954, 259) pišeta o vrsti Pereiraea gervaisi, ki da je najdena v miocenskih plasteh Španije, Portugalske, Ukrajine, v burdigalijskih skladih Alžirije, v miocenskih Francije in Sardinije v Italiji. Zbyszewski (1957: 165) omenja pereireje iz burdigalijskih in helvetijskih skladov Portugalske. Vadasz (1960: 601) predstavlja pe-reirejo iz najdišča Herend na Madžarskem. Strausz (1966: 582) predstavlja dve pereireji iz miocenskih plasti najdišča Szentgal na Madžarskem. Kokay (1966: 5455) pereireje omenja iz več najdišč miocena na Madžarskem. Kochansky-Devide (1970: 12-13) piše, da so pereireje najdene na Vrhovčaku pri Samoboru in da so tam njihove hišice manjše, kar pripisuje brakičnemu okolju, ki pereirejam ni ustrezalo. Ramovš (1974: 86) piše, da se pereireje pri nas pojavljajo v badenijskih plasteh v okolici Šentjerneja, našli so jih tudi pri Samoboru (Zaprešic brijeg) na Hrvaškem, na Madžarskem, v Španiji in na Portugalskem. Pavšič (1995: 57) predstavlja hišico pereireje in badenijskih plasti okolice Šentjerneja. Mikuž et al. (1998) predstavljajo primerek najbolj znamenitega polža Dolenjske vrste Pereiraea gervaisi (Vezian) na naslovnici knjižice o Seidlovi geološki zbirki. Mikuž & Horvat (1999: 4-6) poročata o zavarovanju naše naravne geološke dediščine, med njimi je tudi pereireja z Dolenjske. Mikuž (2000: 124) opisuje primerke pereirej iz slovenskih najdišč, omenja pa tudi ostala najdišča v Centralni Paratetidi in drugod. Mikuž (2003: 309) predstavlja polže vrste Pereiraea gervaisi (Vezian) iz miocenskih plasti Dolenjske in omenja najdišča Ivanji dol, Orehovica in Gorenje Vrhpolje. Abad (2005: 26) omenja vrsto Pereiraea gervaisi iz laporovcev najdišč Lavern in Papiol v Španiji. Harzhauser et al. (2003: 332-333) omenjajo vrsto Pereiraea gervaisi (Vezian) iz najdišča Šentjernej v Sloveniji in najdišča Varpa-lota na Madžarskem. Fozy & Szente (2007: 296) predstavljata pereirejo iz miocena najdišča Szentgal na Madžarskem. Pavlovec (2009: 25) predstavlja miocensko pereirejino hišico iz okolice Šentjerneja. Pavšič (2009: 239) piše, da je vrsta Pereiraea gervaisi najdena v badenijskih plasteh v okolici Šentjerneja. Najdišča so še na Hrvaškem, Madžarskem, Portugalskem, v Španiji in Alžiriji. Križnar et al. (2009, 23) poročajo o novem najdišču pereirej blizu Vinjega vrha. Mikuž (2009: 1617) omenja pereireje iz najdišč Orehovica, Vajndol (Ivanji dol), Gorenje Vrhpolje, Šmarjeta in Vinji vrh. Mikuž et al. (2013: 96) poročajo, da je v profilu Dolnja Stara vas med mehkužci najdena tudi vrsta Pereiraea gervaisi v srednjebadenijskih laporovcih, na meji med nano-planktonskima bioconama NN5/NN6. Bartol et al. (2014:153) poročajo, da so pereireje v slovenskih najdiščih najdene v plasteh zgornjega dela srednjega badeni-ja, oziroma na meji z zgornjim badenijem. Subfamilia Rostellariinae Gabb, 1868 Genus Tibia Bolten in Röding, 1798 Abbott in Dance (1991: 82) predstavljata nekaj recentnih vrst rodu Tibia. Nekatere danes živeče vrste so zelo podobne miocenski vrsti Tibia dentata. Bou-chet in Rocroi (2005: 171) pišeta, da je rod Rostellaria Lamarck, 1799 danes sinonim za rod Tibia, ki ga je 1798 postavil Röding. Tibia dentata (Grateloup, 1840) Tab. 2, sl. 2 a-b; Tab. 3, sl. 1-6 1825 Rostellaria curvirostris Var. - Basterot, 69, Pl. 4, Fig. 1 1834a Rostellaria dentata. Grat. - Grateloup, 188 1840 Rostellaria dentata. Grat. - Grateloup, (Rostellaries, Strombes), Pl. 1, Figs. 1a-1b 1856 Rostellaria dentata Grat. - Hörnes, 192, Taf. 18, Figs. 1a-1b 1856 Rostellaria dentata var. Grat. - Vezian, 20 1866 Rostellaria dentata. Grat. - Pereira da Costa, 139, Tab. 17, Fig. 5 1884 Rostellaria (Gladius) dentata Grat. - Hoernes & Auinger, 165, Taf. 20, Figs. 3-7 1895 Gladius dentatus (Grat.) var. taurostricta Sacc. -Sacco, 40, Parte 14, Tav. 2, Fig. 6 1954 Rostellaria dentata Grat. - Zbyszewski, 139, Pl. 16, Figs. 94-95 1957 Rostellaria dentata Grateloup - Zbyszewski, 165 1960 Rostellaria (Rostellaria) dentata Grateloup 1840 - Kojumdžieva, 131, Tabl 35, Figs. 6, 8; Tabl. 36, Fig. 1 1966 Rostellaria dentata Grateloup - Strausz, 220, Taf. 23, Figs. 5-9 1977 Rostellaria dentata Grateloup - Baluk & Rad- wanski, Pl. 7, Fig. 5 1995 Rostellaria dentata Grateloup, 1840 - Baluk, 180, Pl. 7, Figs. 1-3 2009 Tibia dentata (Grateloup, 1840) - Mikuž, 16, Tab. 3, Sl. 40-43 Material in najdišča: En primerek z dosedaj najbolje ohranjeno hišico (tab. 2, sl. 2), ki je najdena v ba-denijskem laporovcu v Gorenjem Vrhpolju. Pred mnogimi leti jo je našel knjigoveški mojster Miro Dežman, velik ljubitelj žive in nežive narave. V omenjenem laporovcu so najdene tudi posamezne hišice vrste Pereiraea gervaisi in še nekateri drugi mehkužci, ki so ugotovljeni samo v Gorenjem Vrhpolju. Opis: Hišica je visoka in ozko bikonična z enajstimi ohranjenimi zavoji. Zavoji so ravni do rahlo izbočeni, široki in srednje visoki. Med zavoji, ki se samo dotikajo, je tanek spiralni šiv. Na prvih šestih zavojih so tanki vzdolžni grebeni, ostali zavoji so gladki s poudarjenimi in ukrivljenimi prirastnicami. Zadnji zavoj, ki zavzema približno polovico hišice je podaljšan v kratek sifonalni kanal. Zunanja ustna, ki ima navadno tri krajše trnaste podaljške, je pri tibijah dosledno od-lomljena. Velikost primerkov (Size of specimens): Primerki (Specimens) Višina (Height) mm Širina (Width) mm Višina zadnjega zavoja (Height of last whorl) mm T.2. sl. 2a-b 120 39 63 T.3, sl. 1a-b 80 48 - T.3, sl. 2 67 42 - T.3, sl. 3 64 38 - T.3, sl. 4 66 46 - T.3, sl. 5 68 46 - Pripombe: Hišice primerkov (tab. 2, sl. 2 in tab. 3, sl. 1-5) imajo ohranjenih le po nekaj mlajših zavojev. Večina hišic je brez starejših ornamentiranih zavojev, ki jih pogosto najdemo med ostalimi polžjimi hišicami podobnih velikosti. Skoraj vse tibije imajo na enak način lomljeno zunanjo ustno (tab. 2, sl. 2a-b; tab. 3, sl. 1-6), podobne lome smo ugotovili tudi pri polžih vrste Pereiraea gervaisi in drugih vrstah. Lomi so najverjetneje delo predatorskih rakov iz družine Paguridae. V Gorenjem Vrhpolju so tibije najdene skupaj s primerki vrste Pereiraea gervaisi (Vezian). Na Hrvaškem so pereireje najdene v Zaprešic brijegu (Gorja-novic-Kramberger 1896) in (Šuklje 1929), vendar v popisu fosilov iz tega najdišča ni nobenih tibij. Na Madžarskem so pereireje najdene v najdišču Szentgal, tibije v lokacijah Szob, Lapugy in Herend (Strausz 1966), v Avstriji pereireje niso bile najdene, tibije so ugotovljene v najdišču Grund (Harzhauser, Mandic & Zuschin 2003), tudi na Poljskem pereireje niso najdene, tibije so ugotovljene samo v najdišču Korytnica (Baluk 1995). Stratigrafska in geografska razširjenost: Hörnes (1856: 192-193) vrsto predstavlja iz srednjemiocenskih plasti najdišč Baden in Grund v Avstriji. Nadalje še piše, da so jo našli še v miocenskih skladih najdišč Bordeaux in Dax v Franciji, v okolici Torina v Italiji in na Sedmo-graškem. Pereira da Costa (1866: 139) jo omenja iz miocenskih skladov Portugalske. Hoernes in Auinger (1884: 165-166) jih predstavljata iz najdišč Lapugy in Grund, omenjata jih tudi iz najdišč Grussbach, Neme-sest in Kostej. Zbyszewski (1954: 139) opisuje vrsto Rostellaria dentata iz zgornjeakvitanijskih skladov Portugalske. Zbyszewski (1957: 165) jih omenja tudi iz srednje in zgornjeburdigalijskih skladov Portugalske. Zbyszewski (1957: 210) piše, da je ta vrsta najdena v skladih od akvitanija do tortonija. Kojumdžieva (1960: 131) jo opisuje iz badenijskih plasti Bolgarije, najdena je še v burdigalijskih skladih zahodne Francije, v spodnjem miocenu Italije in Avstrije ter v srednjemiocenskih plasteh Portugalske, Italije, Avstrije in Transilvanije. Strausz (1966: 220) jih opisuje iz srednjemiocenskih skladov najdišč Lapugy in Herend na Madžarskem. Baluk (1995: 180) jo omenja in predstavlja iz badenijskih skladov najdišča Korytnica na Poljskem. Harzhauser, Mandic in Zuschin (2003: 332-333) vrsto Tibia dentata (Grateloup) predstavljajo iz spodnje do srednjebadenijskih plasti najdišča Grund v Avstriji. Nadalje še pišejo, da je ta vrsta pogostna v spodnjem miocenu vzhodnega Mediterana v Turčiji. V Centralni Pa-ratetidi se vrsta Tibia dentata pojavi šele v spodnjem badeniju. Mikuž (2009: 16) poškodovane primerke predstavlja iz badenijskih laporovcev Gorenjega Vrhpo-lja, ki izdanjajo nekaj kilometrov južno od Šentjerneja. Cladus Neogastropoda Thiele, 1929 Superfamilia Buccinoidea Rafinesque, 1815 Familia Fasciolariidae Gray, 1853 Genus Euthriofusus Cossmann, 1901 Euthriofusus virgineus (Grateloup, 1833) Tab. 2, sl. 3 a-b 1840 Fusus virgineus. Var. A Grat. - Grateloup, (Turbinelles, Fuseaux), Pl. 3, Fig. 1 1856 Fusus virgineus Grat. - Hörnes, 286, Taf. 31, Figs. 10a-10b 1866 Fasciolaria Tarbelliana. Grat. - Pereira da Costa, 187, Tab. 22, Figs. 3, 9; Tab. 23, Figs. 1a-1b 1890 Fusus virgineus Grat. - Hoernes & Auinger, 254, Taf. 36, Figs. 1a-1b, 2a-2b 1911 Fusus Hössii Partsch. - Friedberg, 158-159, Tabl. 9, Figs. 6a-6b 1911 Fusus an virgineus Grat. - Friedberg, 160-161, Fig. 42 1960 Fusus (Euthriofusus) virgineus Grateloup 1833 - Kojumdžieva, 191, Tabl. 46, Figs. 6a-6b 1966 Fusus hoessi Partsch - Strausz, 586, Taf. 17-18 1995 Euthriofusus virgineus (Grateloup, 1833) - Baluk, 246, Pl. 35, Figs. 3-5 1998 Euthriofusus (Euthriofusus) virgineus (Grateloup) - Schultz, 68-69, Taf. 27, Fig. 8 2009 Euthriofusus virgineus (Grateloup, 1833) -Mikuž, 20, Tab. 5, Sl. 63-64 Material in najdišča: Prepereli badenijski lapo-rovci na njivi med Loko in Gorenjim Mokrim poljem. Hišico je našel prvi avtor prispevka leta 2010. Opis: Razmeroma velika in vretenasta hišica sestoji iz 8 do 10 visokih zavojev. Hišica ima visok in širok zadnji zavoj, ki je podaljšan v dolg sifonalni kanal. Zadnji zavoj zavzema približno 2/3 hišice. Deloma prekriti zavoji so ločeni s tankim spiralnim šivom. Zavoji so izbočeni, zgornji manjši del je poševen do stopničast, spodnji večji je raven. Na starejših zavojih so široki vzdolžni grebeni, na zadnjih treh zavojih se grebeni podaljšujejo v oster spiralno potekajoč rob. Po celotni hišici potekajo številne tanke spiralne črte in vzdolžne prirastnice v obliki zunanje ustne. Velikost primerka (Size of specimen): Primerek (Specimen) Višina (Height) mm Širina (Width) mm Višina zadnjega zavoja (Height of last whorl) mm T.2, sl. 3a-b 80 30 56 Stratigrafska in geografska razširjenost: Grateloup (1840: Pl. 3) jo omenja iz spodnjemiocenskih plasti najdišč Dax in Saubrigues v Franciji. Hoernes in Auinger (1890: 254, Taf. 36) omenjata najdišča Gain-fahrn, Kienberg, Steinabrunn, Enzesfeld in Forchtenau ter prikazujeta primerke vrste Fusus virgineus s precej različno ornamentacijo. Friedberg (1911: 158-162) jih omenja iz srednjemiocenskih skladov najdišča Ko-rytnica na Poljskem. Kojumdžieva (1960: 191) vrsto Euthriofusus virgineus predstavlja iz srednjemiocenskih skladov Bolgarije, omenja pa jo še iz spodnjemiocenskih plasti Italije in Avstrije ter srednjemiocenskih plasti zahodne Francije, iz Italije, Avstrije, Transilvanije in z območja pred Karpati. Schultz (1998: 68) jih omenja iz badenijskih skladov Avstrije. Mikuž (2009: 20) jo predstavlja iz badenijskih plasti najdišč Stara vas pri Šentjerneju in Gorenje Mokro polje. Superfamilia Muricoidea Rafinesque, 1815 Familia Volutidae Rafinesque, 1815 Subfamilia Volutinae Rafinesque, 1815 Genus Lyria Gray, 1847 Lyriapicturata (Grateloup, 1834) Tab. 2, sl. 4 a-b 1834b Voluta picturata. Nob. - Grateloup, 293-294 1840 Voluta picturata Var. lineata - Grateloup, (Volutes), Pl. 2, Figs. 8-9 1856 Voluta taurinia Bon. - Hornes, 95, Taf. 9, 14a-14b 1872 Lyria taurinia (Bon.) var. C - Bellardi, 72, Tav. 1, Fig. 6 1912 Lyria taurinia Bon. - Friedberg, 123, Tabl. 6, Figs. 8a-b 1958 Lyria (Lyria) taurinia (Bon.) - Sieber, 154 1960 Lyria (Lyria) taurinia (Bonelli 1825) - Kojumdžieva, 155, Tabl. 41, 9a-9b 1977 Lyria taurinia (Bonelli) - Baluk & Radwanski, 107, Pl. 6, Fig. 1 1997 Lyria (Lyria) picturata (Grateloup, 1834) - Baluk, 41, Pl. 13, Figs. 2-5 1998 Lyria (Lyria) taurinia (Bonelli) - Schultz, 70-71, Taf. 28, Fig. 11 Material in najdišča: En primerek brez ohranjenega ustja izvira iz turitelnih badenijskih laporovcev. Hišico polža je 8. junija 2012 našel Blaž Pušnik na terenskih vajah predmeta Paleontologija, na njivi med Loko in Gorenjim Mokrim poljem. To je prva najdba tovrstnega miocenskega polža pri nas. Opis: Bikonična hišica ima ohranjenih šest zavojev. Zavoji so rahlo izbočeni, na prvih treh zavojih so številni vzdolžni grebenčki, ostali mlajši zavoji so gladki in brez posebne ornamentacije. Zavoji se medsebojno deloma prekrivajo, zadnji zavoj zavzema 4/5 celotne hišice. Dolgo in ozko ustje ima odlomljeno zunanjo ustno, široka notranja ustna ima v spodnjem delu tri močnejše kolumelarne nabore, nad njimi so še štiri šibke kolumelarne spirale. Na površini hišice so številne izrazite vzdolžne in v spodnjem delu zavoja rahlo ukrivljene prirastnice. Pripomba: Vzdolžen odlom na zadnjem zavoju (tab. 2, sl. 4b) je nastal zaradi poškodbe na hišici. Poškodoval in odlomil jo je predator, najverjetneje iz skupine rakov samotarjev. Polž je poškodbo saniral in rast hišice se je nadaljevala. Na hišici je nastala 1,5 do 2mm visoka in nazobčana stopnica, ker je lupina rastla oziroma se je obnovila znova pod izrezom zunanje ustne. Velikost hišice (Size of shell): Primerek (Specimen) Višina (Height) mm Širina (Width) mm Višina zadnjega zavoja (Height of last whorl) mm T.2, sl. 4a-b 45 21 37 Primerjava: Friedberg (1912: 123) piše, da so hišice visoke od 42 do 45 in široke od 20 do 23 mm. Oblika, ornamentacija in velikost hišice primerka iz nahajališča med Loko in Gorenjim Mokrim poljem so povsem primerljive s primerki iz Korytnice na Poljskem. Baluk (1997: 42) piše, da so največje hišice vrste Lyria picturata visoke 56 in široke 26 mm. Stratigrafska in geografska razširjenost: Vrsto Lyria picturata omenja Grateloup (1840: Pl. 2) iz terciarnih skladov najdišč Dax, Saubrigues in Saint-Jean de Marsac v Franciji. Hörnes (1856: 95) omenja pri- merke opisane vrste iz najdišč Steinabrunn, Baden, Voslau, Gumpoldskirchen, Gainfahren in Forchtenau v Avstriji. Friedberg (1912: 124) opisuje isto obliko polža iz srednjemiocenskih skladov najdišča Korytni-ca na Poljskem. Sieber (1958: 154) jo omenja iz mlajših terciarnih plasti Dunajske kotline. Koiumdžieva (1960: 156) jo opisuje iz najdišča Staropatica v Bolgariji, omenja pa jih še iz miocena Italije ter badenijskih plasti Avstrije, Madžarske, Romunije (Transilvanija) in z območja pred Karpati. Baluk (1997: 42) vrsto Lyria picturata opisuje iz badenijskih skladov nahajališča Korytnica na Poljskem. Iz spodnjebadenijskih plasti najdišča Voslau v Avstriji jih predstavlja Schultz (1998: 70). Subfamilia Athletinae Pilsbry & Olsson, 1954 Genus Athleta Conrad, 1853 Athleta rarispina (Lamarck, 1811) Tab. 2, sl. 5 a-b; Tab. 3, sl. 6 1825 Voluta rarispina - Basterot, 43, Pl. 2, Fig. 1 1834b Voluta rarispina. - Garteloup, 297 1840 Voluta rari-spina. Var. A. gigantea - Grateloup, (Volute), Pl. 1, Figs. 1, 3 1856 Voluta rarispina Lam. - Hornes, 91, Taf. 9, Figs, 6a-6b 1856 Voluta rarispina Lam. - Vezian, 18 1872 Volutilithes (Athleta) rarispina (Lamk.) - Bel- lardi, 72, Tav. 1, Figs. 22a-22b 1904 Athleta ficulina (Lk.) - Sacco, Parte 30, Tav. 19, Figs. 32-33 1912 Volutilithes (Athleta) rarispina Lam. - Friedberg, 122, Figs. 36-37 1957 Volutilithes (Athleta) ficulina Lamarck - Zbyszewski, 177, Pl. 16, Figs. 161, 163 1960 Athleta (Athleta) ficulina var. rarispina (Lamarck 1811) - Koiumdžieva, 154, Tabl. 41, Figs. 4a-4b, 5, 6 1970 Volutilithes ficulina haueri (Hornes, 1856) - Baluk, 144, Pl. 13, Figs. 13a-13b 1985 Athleta (Athleta) ficulina rarispina (Lamarck, 1811) - Atanackovic, 163, Tab. 36, Figs. 16-17 1997 Athleta (Athleta) rarispina (Lamarck, 1811) -Baluk, 41, Pl. 13, Figs. 10-11 1998 Athleta (Athleta) ficulina rarispina (Lamarck) -Schultz, 70-71, Taf. 28, Fig. 10 2009 Athleta (Athleta) rarispina (Lamarck, 1811) -Mikuž, 26, Tab. 7, Sl. 100 Material in najdišča: Dva primerka iz badenijskih laporovcev v Gorenjem Vrhpolju, kjer je bilo najdeno največ različnih polžev, ki drugje niso bili najdeni. Oba primerka je našel Miro Dežman na njivi, kjer so bile najdene tudi največje protome, pereireje, tibije in drugi primerki zelo redkih ter manjših polžjih vrst. Opis: Srednjevelika hruškasta hišica je robustna in sestoji iz šestih ohranjenih zavojev. Zavoji se prekrivajo, zadnji zavoj zavzema približno 85% hišice. Na vseh zavojih so na redko posejani vozliči, ki so na hrbtni strani zadnjega zavoja veliki in tvorijo krajše vzdolžne grebene. Zunanja ustna je zelo široka in prekrita s ka-lusom, na notranji strani ima tri glavne kolumelarne nabore z vmesnimi šibkimi. Nad glavnimi tremi nabori so še drobni sekundarni nabori. Dolgo režasto ustje ni ohranjeno. Velikost primerkov (Size of specimens): Stratigrafska in geografska razširjenost: Basterot (1825) jo predstavlja iz terciarnih skladov južnoza-hodnega dela Francije. Grateloup (1840: Pl. 1) jih omenja iz miocenskih skladov najdišč Dax, Saint-Paul in Cabanes v Franciji. Hörnes (1856: 91) navaja več najdišč z najdbami vrst Athleta rarispina (Kienberg, Gainfahren, Enzesfeld, Baden, Grinzing, Grund, Pötzleinsdorf, Ritzing) v Avstriji. Friedberg (1912: 123) jo opisuje iz srednjemiocenskih plasti Korytnice na Poljskem. Zbyszewski (1957: 177) jo predstavlja iz burdigalijskih skladov Portugalske. Koiumdžieva (1960: 154) jo opisuje iz badenijskih skladov Bolgarije, ostanke te vrste omenja še iz spodnjemiocenskih plasti Francije in Avstrije ter iz srednjemiocenskih skladov Portugalske, Italije, Avstrije, Madžarske, Transilvanije in z območja pred Karpati. Iz badenijskih skladov Bosne jo opisuje Atanackovic (1985: 163). Vrsto Athleta (Athleta) rarispina opisuje Baluk (1997: 41) iz badenijskih skladov Korytnice na Poljskem. Iz badenijskih plasti najdišča Gainfarn v Avstriji jo opisuje Shultz (1998: 70). Mikuž (2009: 26) opisano vrsto omenja iz badenijskih laporovcev najdišča Dolenja Brezovica pri Šentjerneju. Primerek (Specimen) Višina (Height) mm Širina (Width) mm Višina zadnjega zavoja (Height of last whorl) mm T.2, sl. 5a-b 57 40 52 T.3, sl. 6 52 ~35 49 ZAKLJUČKI Prvikrat je na Dolenjskem najdena in opisana hišica vrste Lyria picturata (Grateloup, 1834) (tab. 2, sl. 4). Predstavljenih je še nekaj drugih polžjih hišic, in sicer v Sloveniji najbolje ohranjena hišica vrste Tibia dentata (Grateloup, 1840) (tab. 2, sl. 2) ter še nekaj redkih polžjih primerkov vrst Calyptraea chinensis (Linné, 1766), Crepidula cochlearis Basterot, 1825, Euthriofusus virgi-neus (Grateloup, 1833) in Athleta rarispina (Lamarck, 1811) (tab. 2, sl. 5). V okolici Šentjerneja so polži vrste Pereiraea ger-vaisi (tab. 2, sl. 1) najdeni v Gorenjem Vrhpolju, Iva-njem dolu in v Orehovici. Polži vrste Tibia dentata so dosedaj ugotovljeni samo v Gorenjem Vrhpolju. Gorenje Vrhpolje je edino najdišče v Sloveniji in v Centralni Paratetidi, kjer so v miocenskih - badenijskih kamninah najdeni primerki vrste Pereiraea gervaisi skupaj z ostanki hišic vrste Tibia dentata. Z območja Atlantika in Mediterana sta omenjeni vrsti najdeni v burdigalijskih plasteh Portugalske (Zbyszewski 1957), o njihovi prisotnosti v mlajših srednjemiocen- skih skladih z navedenih sedimentacijskih območij, ne poročajo. Na območju Krške kotline oziroma na njenem juž-nozahodnem obrobju, je malo dobro ohranjenih hišic tibij in pereirej. Večinoma so zelo poškodovane, so brez vrhov in starejših zavojev. Vse tibije imajo praviloma poškodovano zunanjo ustno (tab. 3, sl. 1-5), podoben izrez zunanje ustne imajo tudi hišice atletinj (tab. 3, sl. 6), zelo pogostokrat opazujemo tudi pri hišicah pereirej (tab. 4, sl. 1-4) in drugih polžih. Navedene poškodbe so delo plenilcev, najverjetneje rakov samotarjev iz družine Paguridae. Na hišicah tibij in pereirej poškodb drugih plenilcev predvsem »vrtalcev«, katerih posledice so vidne kot okrogle ali ovalne luknjice, nismo zaznali. Verjetno za tovrstne plenilce pereireje in tibije niso bile zanimive zaradi njihovih predebelih in prečvrstih hišic, ali pa je bilo okolje neprimerno za »polže vrtalce« in niso živeli blizu omenjenega potencialnega plena. CONCLUSIONS Several rare Miocene gastropods from surroundings of Šentjernej in Krka basin, Slovenia Described was the first find at Dolenjsko of shell of species Lyria picturata (Grateloup, 1834) (pl. 2, fig. 4). Presented are also several other gastropod shells, so the best preserved shell in Slovenia of species Tibia dentata (Grateloup, 1840) (pl. 2, fig. 2) as well as several rare gastropod individuals of species Calyptraea chinensis (Linné, 1766), Crepidula cochlearis Basterot, 1825, Euthriofusus virgineus (Grateloup, 1833) and Ath-leta rarispina (Lamarck, 1811) (pl. 2, fig. 5). In surroundings of Šentjernej occur gastropods of species Pereiraea gervaisi (tab. 2, sl. 1) that were found at Gorenje Vrhpolje, Ivanji dol and at Orehovica. Gastropods of species Tibia dentata have been recorded so far only at Gorenje Vrhpolje. This is the only locality in Slovenia and in Central Paratethys in which in Miocene (Badenian) beds individuals of species Pereiraea gervaisi were found next to remains of shells of species Tibia dentata. In the Atlantic and Mediterranean region the mentioned species were found in Burdigalian beds of Portugal (Zbyszewski 1957), while their presence in younger Middle Miocene beds in the mentioned sedimentation regions was not reported. In the area of Krka basin, resp. on its southwestern border well preserved shells of tibias and pereiraeas are rare. The shells are most often heavily damaged, without tops and older whorls. All tibias have as a rule the outer lip cut off (pl. 3, figs. 1-5), and in a similar way is cut the outer lip also in the shells of athletas (pl. 3, fig. 6) that often occur with shells of pereiraeas (pl. 4, figs. 1-4) and other gastropods. The mentioned damages are the work of predators, most probably of hermit crabs of family Paguridae. On shells of tibias and pereiraeas the damages by other predators, especially the "drillers«, visible as small round or oval holes, could not be detected. Most probably for such predators the pereiraeas and tibias were not interesting because their tests were too thick or too solid, or the environment was unfavourable for the »drilling gastropods«, so that they could not live close to their mentioned potential prey. ZAHVALE Za posredovane primerke polžev vrst Tibia dentata in Athleta rarispina, ki so najdeni v Gorenjem Vrhpolju, se zahvaljujemo gospodu upokojenemu knjigovezu Miru Dežmanu. Za podarjen primerek polža Lyria picturata se zahvaljujemo študentu geologije Blažu Pušni- ku. Za prevode v angleščino se zahvaljujemo zaslužnemu profesorju dr. Simonu Pircu, za delno slikovno dokumentacijo pa sodelavcu Marijanu Grmu z Oddelka za geologijo. LITERATURA - REFERENCES Abad, A., 2005: Alexandre Vézian, geólogo y paleontólogo. Semblanza biográfica. Batalleria 2004-2005 (Barcelona) 12: 3-23. Abbott, R. T. & S. P. Dance, 1991: Compendium of Seashells. A Color Guide to More than 4,200 of the World's Marine Shells. Charles Letts & Co. Ltd. London (London): IX, 1-411. Atanackovic, M. A., 1985: Mekusci morskog miocena Bosne. (Mollusques du Miocéne marin de la Bosnie.) »Geoin-zenjering« Sarajevo, Geologija Bosne i Hercegovine, Fosilna fauna i flora, knj. 1 (Sarajevo): 1-305 + (Tab. 1-42). Baluk, W., 1970: Dolny torton Niskowej kolo Nowego Sqcza. (The Lower Tortonian at Niskowa near Nowy Sqcz, Polish Carpathians). Acta Geol. Polonica (Warszawa) 20 (1): 101-157 + Pl. 1-14. Baluk,W., 1995: Middle Miocene (Badenian) gastropods from Korytnica, Poland; Part II. Acta Geol. Polonica (War-szawa) 45 (3-4): 153-255 + Pl. 1-38. Baluk, W., 1997: Middle Miocene (Badenian) gastropods from Korytnica, Poland; Part III. Acta Geol. Polonica (Warszawa) 47 (1-2): 1-75 + Pl. 1-25. Baluk, W. & A. Radwanski, 1977: Organic communities and facies development of the Korytnica basin (Middle Miocene; Holy Cross Mountains, Central Poland). Acta Geol. Polonica (Warszawa) 27 (2): 85-123 + Pl. 1-12. Bartol, M., V. Mikuž & A. Horvat, 2014: Palaeontological evidence of communication between the Central Para-tethys and the Mediterranean in the late Badenian/early Serravallian. Palaeogeography, Palaeoclimatology, Palaeoecology (Amsterdam) 394: 144-157. Basterot, M. B. de, 1825: Description géologique du bassin tertiaire du sud-ouest de la France. Description des coquilles fossiles environs de Bordeaux. Univalves. Mém. Soc. Hist. Nat. (Paris) 2: 1-100 + Pl. 1-7. Bellardi, L., 1872-1890: I molluschi dei terreni terziari del Piemonte e della Liguria. R. Accad. Sci. Torino (Torino): Parte 1-6. Böckh, J., 1874: A Bakony déli részének földtani viszonyai. II. Ann. Inst. Geol. Hung. (Budapest) 3 (1). Bouchet, P. & J.-P. Rocroi, 2005: Classification and Nomenclator of Gastropod Families. Malacologia (Philadelphia) 47 (1-2): 1-397. Brives, A., 1897: Fossiles Miocenes. Premiere partie. Matériaux pour la Carte Géologique de L'Algérie. Paléontologie - Monographies (Alger) 3: 1-38 + Pl. 1-5. Cavallo, O. & G. Repetto, 1992: Conchiglie fossili del Roero - atlante iconografico. Assoc. Natur. Piemontese Mem., Amici del museo »Federico Eusebio (Alba) 2: 1-251. Crosse, H., 1867: Gasteropodes dos depositos terciarios, etc. (Gastéropodes des dépôts tertiaires du Portugal), par Pereira da Costa, F. A. Journal de Conchyliologie, 3. ser., T. 7 (Paris) 15: 464-465. Crosse, H., 1868: Description du nouveau genre Pereiraea. Journal de Conchyliologie, 3. ser., T. 8 (Paris) 16: 191-194 + Pl. 7. Dartevelle, E. & J. Roger, 1954: Contribution a la connaissance de la faune du Miocen de l'Angola. Com. Serv. Geol. Portugal (Lisboa) 35: 227-312 + Pl. 1-5. Fozy, I. & I. Szente, 2007: A Kârpât - medence osmaradvânyai. Gondolat Kiado (Budapest): 1-456. Friedberg, W., 1911-28: Mieczaki miocenskie ziem Polskich. (Mollusca miocaenica Poloniae). (Pars 1. Gastropoda et scaphopoda). Nakladem muzeum imienia Dzieduszyckich we Lwowie (Lwow i Poznan): 1-631 + Tabl. 1-38. Golikov, A. N. & Y. I. Starobogatov, 1975: Systematics of Prosobranch Gastropods. Malacologia (Philadelphia) 15 (1): 185-232. Gorjanovic-Kramberger, D., 1896: Ueber das Vorkommen der Pereiraia Gervaisii Vez. sp. in Croatien. Verh. Geol. R. A. (Wien): 142-143. Grateloup, J. P. S. de, 1834a: Tableau (suite du) des Coquilles fossiles qu'on rencontre dans les terrains calcaires grossieres (faluns) des environs de Dax, département des Landes. Actes Soc. Linn. Bordeaux (A Bordeaux) 6: 188-212. Grateloup, J. P. S. de, 1834b: Tableau (suite du) des coquilles fossiles qu'on rencontre dans les terrains tertiaires grossieres (faluns) du Bassin géologique de l'Adour (Landes). Actes Soc. Linn. Bordeaux (A Bordeaux) 6: 270-320. Grateloup, J. P. S. de, 1840: Conchyiologie fossile des terrains Tertiaires du bassin de l'Adour. Tome I, Univalves, Atlas. Table générale des familles, des genres, des espèces et des variétes de Coquilles univalves fossiles du bassin de l'Adour. Imprimerie de Th. Lafargue, Libraire, (Bordeaux): 1-12. Harzhauser, M., O. Mandic & M. Zuschin, 2003: Changes in Paratethyan marine molluscs at the Early/Middle Miocene transition: diversity, palaeogeography and palaeoclimate. Acta Geologica Polonica (Warszawa) 53 (4): 323-339. Hilber, V., 1893: Fauna der Pereiraia-Schichten von Bartelmae in Unter-Krain. S. B. Akad. Wiss., mathem.-na-turwiss. Cl., (1892) (Wien) 101: 1-28, (1005-1032) + Taf. 1. Hoernes, R., 1883: Ein Beitrag zur Kenntniss der miocänen Meeres-Ablagerungen der Steiermark. Mitt. Naturwiss. Vereines Steiermark, Jg. 1882 (Graz) 19: 195-242 + Taf. 1. Hoernes, R., 1895: Pereiraia Gervaisii Véz. von Ivandol bei St. Bartelmae in Unterkrain. Ann. Naturhist. Hofmus. (Wien) 10: 1-16 + Taf. 1-2. Hoernes, R. & M. Auinger, 1879-1891: Die Gasteropoden der Meeres-Ablagerungen der erste und zweite miocänen Mediterran-Stufe in der österreichisch-ungarischen Monarchie. Abh. Geol. R. A. (Wien) 12: 1-382 Hörnes, M. 1856: Die fossilen Mollusken des Tertiaer-Beckens von Wien. Bd. 1: Univalven. Abh. Geol. R. A. (Wien) 3: 1-615 + Taf. 1-52. Kinkelin, F., 1890: Eine geologische Studienreise durch Österreich-Ungarn. Bericht Senckenberg. naturforsch. Gesell. Frankfurt am Main 1889-1890 (Frankfurt am Main): 51-108. Kinkelin, F., 1892: Neogenbildungen westlich von St. Barthelmae in Unterkrain. Jb. Geol. R. A. 1891 (Wien) 41: 401-414 + Taf. 5-6. Kochansky-Devidé, V., 1970: O šentjernejskih fosilih. Proteus, 1970/1971 (Ljubljana) 33: 10-13. KojUMDŽiEVA, Em., 1960: Vienski tip torton. Fosilite na Bolgarija - Les fossiles de Bulgarie 7, Torton. B'lgarska Akademija na naukite (Sofia): 1-317 + Tabl. 1-59. Kokay, J., 1966: A herend-Mârkôi barnaköszinterület földtani és ôslénytani vizsgâlata. Geologica Hungarica, Ser. Palaeont. (Budapestini) 36 (1): 1-149 + Tab. 1-15. Križnar, M., D. Zupančič & J. UsENiČNik, 2009: Novo nahajališče pereiraj na Dolenjskem. Društvene novice (Tržič) 41: 23-24. Mikuž, V., 1982: Miocenske turitelide Slovenije. Doktorska disertacija (Ljubljana): 1-210 + I-XXV + Tab. 1-21. Mikuž, V., 1983: Pregled dosedanjih raziskav miocenskih turitelid v Sloveniji. Geološki zbornik (Ljubljana) 4: 101123. Mikuž, V., 1998: Turridae (Neogastropoda) iz srednjemiocenskih badenijskih plasti Slovenije. (Turrids (Neogastro-poda) from Middle Miocene Badenian beds of Slovenia). Geologija (1997) (Ljubljana) 40: 65-101 + (Tab. 1-6). Mikuž, V., 2000: Pereiraea gervaisi (Vézian) iz miocenskih plasti južno od Šentjerneja. (Pereiraea gervaisi (Vézian) from Miocene beds south of Šentjernej in Lower Carniola, Slovenia). Geologija (1999) (Ljubljana) 42:123-140 + (Tab. 1-4). Mikuž, V., 2003: Fosilna dediščina Dolenjske v sliki in besedi. (Das Fossilienerbe von Dolenjsko in Bild und Wort). V: A. Smrekar (urednik), Vekov tek, Kostanjevica na Krki 1252-2002, zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta. Krajevna skupnost Kostanjevica na Krki (Kostanjevica na Krki): 302-314 + (Tab. 1-19). Mikuž, V., 2009: Miocenski polži iz okolice Šentjerneja in drugih najdišč v Krški kotlini. (Miocene gastropods from the vicinity of Šentjernej nad from other localities in the Krka basin, Slovenia). Folia biologica et geologica (Ljubljana) 50 (2): 5-69 + (Tab. 1-12). Mikuž, V., M. Bartol & A. Šoster, 2013: Geološki profil Dolnja Stara vas blizu Škocjana na Dolenjskem. 21. posvetovanje slovenskih geologov. Geološki zbornik (Ljubljana) 22: 94-97. Mikuž, V. & A. Horvat, 1999: Is it Always Possible to Preserve Geological Natural Heritage? Progeo News (Oslo) 4: 4-6. Mikuž, V., R. Vidrih, R. Pavlovec, & A. Škedelj-Petrič, 1998: Seidlova geološka zbirka. Gimnazija Novo mesto (Novo mesto): 1-159. Pavlovec, R., 2009: Geološka zgradba okolice Klevevža. V: M. Pungerčar (urednica), Klevevž. Biser narave z bogato zgodovino. Goga (Novo mesto): 1-201, (20-38). Pereira da Costa, F. A., 1866: Gastéropodes des dépôts tertiaires du Portugal par Pereira da Costa F. A. avec la version française par M. Dalhunty. Topographie de l'Académie Royale des Sciences (Lisbonne): 117-252 + Tab. 16-28. Pavšič, J., 1995: Fosili. Zanimive okamnine iz Slovenije. Tehniška založba Slovenije (Ljubljana): 1-139. Pavšič, J., 2009: Paleontologija. Paleobotanika in nevretenčarji. 2. dopolnjena izdaja. Univerza v Ljubljani, Naravo-slovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo (Ljubljana): 1-460, Tab. A-K. Rakovec, I., 1952: Naši kraji v miocenski dobi I. Proteus 1952/1953 (Ljubljana) 15: 1-5. Ramovš, A., 1974: Paleontologija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo (Ljubljana): 1-304 + ilustr. 1-155. Sacco, F., 1890-1904: Imolluschi dei terreni terziarii del Piemonte e della Liguria. Mem. R. Acc. Sc. Torino (Torino): V. 7-20. Sacco, F., 1905: Sopra un Pereiraia del Miocene della Sardegna. Rivista Ital. Paleont. (Perugia) 11 (3): 112. Salopek, M. & V. Kochansky, 1948: Paleontologija. Nakladni zavod Hrvatske (Zagreb): 1-328. Schaffer, F. X., 1912: Das Miocän von Eggenburg. Die Fauna der ersten Mediterranstufe des Wiener Beckens und die geologischen Verhältnisse der Umgebung des Manhartsberges in Niederösterreich. Abh. Geol. R. A. (Wien) 22 (2): 127-183 + Taf. 49-60. Schloenbach, U., 1867: Pereira da Costa. Gasteropodes dos terciarios de Portugal. Verh. Geol. R. A., Jg. 1867 (Wien): 324. Schultz, O. 1998: Tertiärfossilien Österreichs. Wirbellose, niedere Wirbeltiere und marine Säugetiere. GoldschneckVerlag (Korb): 1-159. Sieber, R., 1958: Systematische Übersicht der jungtertiären Gastropoden des Wiener Beckens. Annalen Naturhist. Mus. Wien (Wien) 62: 123-192. Stäche, G., 1858: Die neogenen Tertiärbildungen in Unter-Krain. Jb. Geol. R. A. (Wien) 9: 366-398. Strausz, L., 1966: Die miozän - mediterranen Gastropoden Ungarns. Akadémiai Kiado (Budapest): 1-692 + (Taf. 1-79). Suklje, F., 1929: Mediteranska fauna Zapresic brijega u Samoborskoj gori. Vijesti geol. zavoda u Zagrebu (Zagreb) 3: 1-52. Termier, G. & H. Termier, 1952: Classe des Gastéropodes (Gasteropoda Cuvier 1798). - V: Piveteau, J.( Edit.) Traité de Paléontologie. Tome 2. Brachiopodes, Chétognathes, Annélides, Géphyriens, Mollusques. Masson et Cie (Paris): 365-462. Termier, H. & G. Termier, 1960: Paléontologie stratigraphique. Masson & Cie (Paris): 1-515. Vadasz, E., 1960: Magyarorszâg földtana. Akadémiai Kiado (Budapest): 1-646 + (tab. 1-51). Veiga Ferreira, O. da, 1955: A Fauna Miocénica da Ilha de Santa Maria (Açores). Com. Serv. Geol. Portugal (Lisboa) 36: 9-40 + Est. 1-11. Vézian, A., 1856: Mollusques et Zoophytes des Terrains Nummulitique et Tertiaire marin de la province de Barcelone. These de Paléontologie. Jean Martel Ainé, Imprimeur de la Faculté des sciences (Montpellier): 1-72. Wenz, W., 1938: Gastropoda. Teil 1: Allgemeiner Teil und Prosobranchia. Handbuch der Paläozoologie, 6. Gebrüder Borntraeger (Berlin): 1-1200. Zbyszewski, G., 1954: LAquitanien supérieur de Lisbonne et du Ribatejo. Com. Serv. Geol. Portugal (Lisboa) 35: 99-149 + Pl. 1-16. Zbyszewski, G., 1957: Le Burdigalien de Lisbonne. Com. Serv. Geol. Portugal (Lisboa) 38 (1): 91-215 + Pl. 1-19. TABLE - PLATES TABLA 1 - PLATE 1 Sl. 1 Calyptraea chinensis (Linné, 1766); oblika B, med Loko in Gorenjim Mokrim poljem, velikost 12 x 26 x 24 mm a) zgornja stran, b) s strani, c) spodnja stran Fig. 1 Calyptraea chinensis (Linné, 1766); forma B, between Loka and Gorenje Mokro polje, size 12 x 26 x 24 mm a) apical view, b) lateral view, c) ventral view Sl. 2 Calyptraea chinensis (Linné, 1766); oblika A, med Loko in Gorenjim Mokrim poljem, velikost 7 x 21 x 15 mm a) zgornja stran, b) s strani, c) spodnja stran Fig. 2 Calyptraea chinensis (Linné, 1766); forma A, between Loka and Gorenje Mokro polje, size 7 x 21 x 15 mm a) apical view, b) lateral view, c) ventral view Sl. 3 Calyptraea chinensis (Linné, 1766); oblika C, med Loko in Gorenjim Mokrim poljem, velikost 15 x 17 x 17 mm a) zgornja stran, b) s strani Fig. 3 Calyptraea chinensis (Linné, 1766); forma C, between Loka and Gorenje Mokro polje, size 15 x 17 x 17 mm a) apical view, b) lateral view Sl. 4 Crepidula cochlearis Basterot, 1825; Gorenje Vrhpolje, velikost 4,5 x 31 x 24 mm a) zgornja stran, b) spodnja stran Fig. 4 Crepidula cochlearis Basterot, 1825; Gorenje Vrhpolje, size 4,5 x 31 x 24 mm a) apical view, b) ventral view TABLA 2 - PLATE 2 Sl. 1 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856); Gorenje Vrhpolje, velikost 88 x 50 mm a) zgornja ali hrbtna stran, b) hišica s poškodovanim zadnjim zavojem Fig. 1 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856); Gorenje Vrhpolje, size 88 x 50 mm a) dorsal view, b) gastropod shell with damaged last whorl Sl. 2 Tibia dentata (Grateloup, 1840); Gorenje Vrhpolje, velikost 120 x 39 mm a) zgornja stran, b) hišica s poškodovanim zadnjim zavojem Fig. 2 Tibia dentata (Grateloup, 1840); Gorenje Vrhpolje, size 120 x 39 mm a) dorsal view, b) gastropod shell with damaged last whorl Sl. 3 Euthriofusus virgineus (Grateloup, 1833); med Loko in Gorenjim Mokrim poljem, velikost 80 x 30 mm a) zgornja stran, b) hišica s poškodovanim zadnjim zavojem Fig. 3 Euthriofusus virgineus (Grateloup, 1833); between Loka and Gorenje Mokro polje, size 80 x 30 mm a) dorsal view, b) gastropod shell with damaged last whorl Sl. 4 Lyria picturata (Grateloup, 1834); med Loko in Gorenjim Mokrim poljem, velikost 45 x 21 mm a) zgornja stran, b) hišica s poškodovanim zadnjim zavojem Fig. 4 Lyria picturata (Grateloup, 1834); between Loka and Gorenje Mokro polje, size 45 x 21 mm a) dorsal view, b) gastropod shell with damaged last whorl Sl. 5 Athleta rarispina (Lamarck, 1811); Gorenje Vrhpolje, velikost 57 x 40 mm a) zgornja stran, b) hišica s poškodovanim zadnjim zavojem Fig. 5 Athleta rarispina (Lamarck, 1811); Gorenje Vrhpolje, size 57 x 40 mm a) dorsal view, b) gastropod shell with damaged last whorl TABLA 3 - PLATE 3 Sl. 1 Tibia dentata (Grateloup, 1840); Gorenje Vrhpolje, velikost 80 x 48 mm a) spodnja stran, b) ista hišica s poškodovanim zadnjim zavojem Fig. 1 Tibia dentata (Grateloup, 1840); Gorenje Vrhpolje, size 80 x 48 mm a) ventral view, b) the same gastropod shell with damaged last whorl Sl. 2 Tibia dentata (Grateloup, 1840); hišica z enako poškodbo, Gorenje Vrhpolje, velikost 67 x 42 mm Fig. 2 Tibia dentata (Grateloup, 1840); gastropod shell with same damage, Gorenje Vrhpolje, size 67 x 42 mm Sl. 3 Tibia dentata (Grateloup, 1840); podobna poškodba hišice, Gorenje Vrhpolje, velikost 64 x 38 mm Fig. 3 Tibia dentata (Grateloup, 1840); gastropod shell with similar damage, Gorenje Vrhpolje, size 64 x 38 mm Sl. 4 Tibia dentata (Grateloup, 1840); podobna poškodba, Gorenje Vrhpolje, velikost 66 x 46 mm Fig. 4 Tibia dentata (Grateloup, 1840); the similar damage, Gorenje Vrhpolje, size 66 x 46 mm Sl. 5 Tibia dentata (Grateloup, 1840); podobna poškodba zadnjega zavoja, Gorenje Vrhpolje, velikost 68 x 46 mm Fig. 5 Tibia dentata (Grateloup, 1840); the similar damage of last whorl, Gorenje Vrhpolje, size 68 x 46 mm Sl. 6 Athleta rarispina (Lamarck, 1811); poškodba zadnjega zavoja, Gorenje Vrhpolje, velikost 52 x 35 mm Fig. 6 Athleta rarispina (Lamarck, 1811); gastropod shell with damaged last whorl, Gorenje Vrhpolje, size 52 x 35 mm TABLA 4 - PLATE 4 Sl. 1 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856); Gorenje Vrhpolje, velikost 88 x 53 mm a) zgornja stran, b) hišica s poškodovanim zadnjim zavojem Fig. 1 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856); Gorenje Vrhpolje, size 88 x 53 mm a) dorsal view, b) gastropod shell with damaged last whorl Sl. 2 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856); Gorenje Vrhpolje, velikost 77x 53 mm a) zgornja stran hišice, b) hišica s poškodovanim zadnjim zavojem Fig. 2 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856); Gorenje Vrhpolje, size 77 x 53 mm a) dorsal view, b) gastropod shell with damaged last whorl Sl. 3 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856); hišica s podobno poškodbo zadnjega zavoja, Gorenje Vrhpolje, velikost 92 x 60 mm Fig. 3 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856); gastropod shell with similar damage of last whorl, Gorenje Vrhpolje, size 92 x 60 mm Sl. 4 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856); zadnji zavoj hišice z enako poškodbo, Gorenje Vrhpolje, velikost 73 x 45 mm Fig. 4 Pereiraea gervaisi (Vezian, 1856); the last whorl with same damage, Gorenje Vrhpolje, size 73 x 45 mm Fotografije (Photos): Marijan Grm (tabla 1), Aleš Šoster (table 2-4) MEGASELAHUS V MIOCENSKIH PLASTEH KAMNOLOMOV RETJE - PLESKO NAD TRBOVLJAMI MEGASELACHUS IN THE MIOCENE BEDS OF RETJE - PLESKO QUARRIES ABOVE TRBOVLJE, SLOVENIA Vasja MIKUŽ1, Aleš ŠOSTER2 in Špela ULAGA3 IZVLEČEK Megaselahus v miocenskih plasteh kamnolomov Retje -Plesko nad Trbovljami V prispevku je obravnavan zob morskega psa vrste Me-gaselachus megalodon (Agassiz, 1835) iz srednjemiocenskih - badenijskih biokalkarenitov. Najdba izvira iz kamnolomov Retje - Plesko nad Trbovljami. Zobje megaselahusov so v Sloveniji razmeroma redki, ugotovljeni so deloma v spodnje, pretežno pa v srednjemiocenskih badenijskih skladih. Ključne besede: morski psi, srednji miocen - badenij, Centralna Paratetida, Retje - Plesko, Slovenija ABSTRACT Megaselachus in the Miocene beds of Retje - Plesko quarries above Trbovlje, Slovenia A tooth of shark species Megaselachus megalodon (Agassiz, 1835) from Middle Miocene - Badenian biocalca-renites is being described. The find comes from quarries at Retje - Plesko above Trbovlje. The Megaselachus teeth are relatively rare in Slovenia. They were recognized partly in Lower, and mainly in Middle Miocene Badenian beds. Key words: sharks, Middle Miocene - Badenian, Central Paratethys, Retje - Plesko, Slovenia 1 Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Privoz 11, SI - 1000 Ljubljana, Slovenija; vasja. mikuz@ntf.uni-lj.si 2 Višnja vas 9, SI - 3212 Vojnik, Slovenija; geolog.bauci@gmail.com 3 Log 15 a, 1430 Hrastnik, Slovenija; spela.ulaga@gmail.com FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 55/1, 73-88, LJUBLJANA 2014 UVOD Večji fosilni zob morskega psa je bil najden v miocen-skem biokalkarenitu iz kamnolomov Retje - Plesko nad Trbovljami (slika 1). O terciarnih zobeh morskih psov iz Slovenije je napisanih več prispevkov, nekaj tudi o zobeh megaselahusa oziroma megalodona, naj- Slika 1. Geografski položaj območja kamnolomov Retje - Plesko Figure 1. Geographical position of Retje - Plesko quarries area večjega morskega psa v zgodovini našega planeta. Pojavil se je v eocenu in se obdržal vse do meje med plio-cenom in pleistocenom, ko je izumrl. Vseh ključnih razlogov njegovega izumrtja ne poznamo. Megalodoni so se klatili in lovili plen po vseh svetovnih morjih, saj so njihove ostanke, najpogosteje zobe, našli na vseh kontinentih in v sedimentih pod morjem. Najbolj razširjeni so bili v miocenu in pliocenu. V zvezi z megalo-doni je še nekaj nerešenih problemov, predvsem v zvezi z njihovo stratigrafsko razširjenostjo, njihovo velikostjo in težo. Pred nekaj leti so v miocenskih kamninah Peruja prvikrat našli ohranjen celoten skelet megalodona, ki meri v dolžino 18 m. Njegova največja vretenca imajo premer okrog 25 cm, njegov največji zob meri v višino okrog 17 cm. V članku PoRTELL-a in sodelavcev (2008: 283) izvemo, da so bile samice megalodona bistveno večje od samcev. To značilnost so opazili tudi pri re-centnem belem morskem psu vrste Carcharodon carcharias. Nadalje še navajajo, da so megalodoni lahko zrasli do 17 m v dolžino in dosegli težo okrog 60 ton. Tudi ta zob z območja kamnolomov Retje - Plesko (tab. 1, sl. 1a-1d) je iz čeljusti enega največjih morskih psov iz celotne geološke zgodovine Zemlje. Zob pripada vrsti megalodon, ki je imela v zgodovini raziskav številna rodovna imena: Carchariae, Carcharias, Carcharodon, Megaselachus, Palaeocarcharodon, Procar-charodon in Carcharocles. Znova se je uveljavilo že pozabljeno rodovno ime Megaselachus, vendar ne vemo, če se ne bo našel zopet nekdo in postavil povsem novo ali zagovarjal neko staro že uporabljano rodovno ime? Pravega razloga za takšno taksonomsko manevriranje pri megalodonih ne poznamo. GEOLOŠKA ZGRADBA KAMNOLOMOV RETJE - PLESKO O geološki zgradbi kamnolomov Retje - Plesko sta Dim-kovski in Rokavec (2001: 71) zapisala, da tamkajšnje kamnine pripadajo tektonski enoti Posavskih gub in so v osrednjem delu Laške sinklinale. Na triasni podlagi leži oligocenska morska glina sivica, sledita miocenski apnenčev peščenjak z iglokožci, ki navzgor prehaja v homogen siv peščen laporovec oziroma "laški lapor" bade-nijske starosti s številnimi fosilnimi ostanki. PALEONTOLOSKI DEL Sistematika po: Glikman 1964 in Cappetta 1987 Cohorte Euselachii Hay, 1902 Subcohorte Neoselachii Compagno, 1977 Classis Chondrichthyes Huxley, 1880 Superordo Galeomorphii Compagno, 1973 Subclassis Elasmobranchii Bonaparte, 1838 Ordo Lamniformes Berg, 1958 Familia Otodontidae Glückman, 1964 Po podatkih CAPPETTA-e (1987: 103) so predstavniki družine Otodontidae živeli od thanetija oziroma od zgornjega paleocena do pliocena. Vrsta Megaselac-hus megalodon pa je registrirana od srednjega eocena do pliocena v Evropi, Severni in Južni Ameriki, severni in zahodni Afriki, Avstraliji, Indiji in na Japonskem. Genus Megaselachus Glückman, 1964 Glikman (1964b: 103) je opisal oziroma postavil nov rod Megaselachus Glückman, gen. nov. Več kot 40 let ni nihče uporabil tega rodovnega imena za megalo-done. Megaselachus megalodon (Agassiz, 1835) Tab. 1, sl. 1a-1d 1708 Carchariae maximus - Scheuchzer, 19, Tab. 3 1835 Carcharias megalodon Agass. - Agassiz, Vol. 3, Tab. 29, Fig. 2 1843 Carcharodon megalodon Agass. - Agassiz, 247249, Vol. 3 1849 Carcharodon megalodon Ag. - Sismonda, 34 1850 Carcharodon megalodon Ag. - Costa, 196, Tav. 9, Fig. 2 1855 Carcharodon megalodon - Giebel, 116, Taf. 47, Fig. 18 1881 Carcharodon megalodon, Agas. - Lawley, 35 1895 Carcharodon megalodon Ag. - Zittel, 539, Fig. 1450 1899 Carcharodon megalodon Ag. - Vinassa de Regny, 80 1922 Carcharodon megalodon Ag. - Vardabasso, Tav. 1, Figs. 1-1a 1957 Carcharodon megalodon Agassiz. - Leriche, 32 1960 Carcharodon megalodon Agassiz, 1843 - Pawlowska, 422 1964a Megaselachus megalodon (Agassiz) - Glikman, 231, Tabl. 4, Fig. 10 1968 Carcharodon megalodon megalodon Agassiz, 1843 - Schultz, 83, Taf. 3, Fig. 51 1969 Carcharodon megalodon Agassiz 1843 - Menesi-ni, 22, Tav. 4, Figs. 3a-3c 1970 Carcharodon megalodon megalodon Agassiz, 1843 - Symeonidis & Schultz, 157, Taf. 29 (2), Fig. 1a; Taf. 30 (3), Fig. 1b 1971 Procarcharodon megalodon megalodon (Agassiz, 1843) - Schultz, 323 1971 Carcharodon megalodon megalodon L. Agassiz, 1843 - Brzobohaty & Schultz, 730 1972 Carcharodon megalodon (Agassiz) - Keyes, 229, Fig. 1-1 1973 Carcharodon megalodon, Agassiz, 1843 - Caret-To, 52 (40), Tav. 8, Fig. 1 1973 Carcharodon megalodon megalodon L. Agassiz, 1843 - Brzobohaty & Schultz, 664, Taf. 2, Fig. 16 1974 Procarcharodon megalodon (Agassiz), 1843 - Me-nesini, 137 1975 Procarcharodon megalodon (Agassiz, 1843) - Brzobohaty, Kalabis & Schultz, 461 1978 Procarcharodon megalodon megalodon (Ag.) -Brzobohaty & Schultz, 443, 460 1979 Procarcharodon megalodon (Agassiz, 1843) - Schultz, 291 1987 Carcharocles megalodon - Cappetta, 103 1990 Procarcharodon megalodon (Agassiz, 1843) -Kruckow & Thies, 41 1995 Carcharocles megalodon (Agassiz) - Walker & Ward, 203 1996 Carcharocles megalodon (Agassiz, 1843) - Hiden, 61 1997 Carcharocles megalodon (Agassiz) - Mikuz (V: Majcen et al.), 114, Tab. 7 1998 Carcharocles megalodon (Agassiz) - Schultz, 122-123 2000 Carcharocles megalodon (Agassiz, 1843) - Mikuz, 144, Tab. 1, Figs. 1a-1b 2001 Carcharocles megalodon (Agassiz, 1843) - Holec, 123, Tab. 3, obr. 2 2001 Carcharodon megalodon? (L. Agassiz) - Donovan & Gunter, 212 2001 Carcharodon megalodon (Agassiz, 1835) - Purdy et al., 131-132, Fig. 37 2004 Carcharocles megalodon (Agassiz) - Yabe, Masa-toshi & Kaneko, 8 2004 Carcharodon megalodon (Agassiz) - Aguilera & Rodrigues de Aguilera, 375, Fig. 2. 21-22 2005 Procarcharodon megalodon (Casier, 1960) - Fer-nandes dos Reis, 41 2008 Carcharocles megalodon (Agassiz, 1843) - Por-tell et al., 283 2008 Carcharodon megalodon (Agassiz) - Aguilera, García & CozzuoL, 206 2010 Megaselachus megalodon (Agassiz, 1835) - Schultz, Brzobohaty & Kroupa, 500-501, Figs. 2a-2b 2011 Carcharocles megalodon (Agassiz, 1835) - Reinecke et al., 42, Pl. 42 2012 Megaselachus megalodon (Agassiz, 1835) - Ávila, Ramalho & Vullo, 180-181 2013 Megaselachus megalodon (Agassiz, 1835) - Mikuz & Soster, 111, Sl. 2, 2a-2b Zaradi različnega poimenovanja megalodonov skozi daljše zgodovinsko obdobje je v sinonimiki navedenih več avtorjev, kot običajno. Nahajališče: Kamnolomi Retje - Plesko nad Trbovljami, rumenkast biokalkarenit s številnimi odlomki skeletov mehkužcev, briozojev, morskih ježkov, korali-nej in drugih organizmov. Material: En razmeroma dobro ohranjen zob v kamnini, ki je bil najden pred nekaj deset leti v kamnolomih Retje - Plesko. Neznani najditelj je takrat zob podaril družini Berger. Špeli Ulaga ga je pred kratkim podaril Jan Berger. Primerek je shranjen v geološki zbirki Špele Ulaga. Opis: Srednje velik in precej simetričen zob ima v obodu značilno obliko enakokrakega trikotnika. Spodnji del krone je poškodovan, približno polovica korenine je odlomljene. Rezalna robova sta za megalodone značilno nazobčana oziroma žagasta. Na ohranjenem daljšem robu je 76 različno velikih zobcev, na nasprotnem rezalnem robu je od baze proti vrhu 29 celih zobcev, sledi 11 odlomljenih, nato je rob s povsem odstranjenimi zobci. Rezalna robova sta od vrha do sredine krone rahlo izbočena, sledi vbočen del robov in znova izbočen rob proti koreninskemu delu, ki manjka na obeh rezalnih straneh. Lingvalni del krone je precej konveksen in v srednjem delu vzdolžno razpokan, labi-alna površina krone je rahlo konkavna in gladka. Na srednini labialne površine krone je do polovice vzdolžno potekajoča ozka izboklina, od tod proti korenini pa žleb. Rekurvatura konice zoba je labialna. Krona je prekrita s svetlorjavim do sivim emajlom. Na kroni je opazna tanka prečno-vzdolžna obojestranska razpoka. Ena polovica korenine je v kamnini, večji del druge polovice je odlomljen. Korenina je precej visoka in robustna. Primerjava: Zob iz kamnolomov Retje - Plesko po velikosti in oblikovanosti skoraj v celoti ustreza zobu, ki ga predstavlja L. Agassiz (1835: Tab. 29, Figs. 2, 2a). Po velikosti in deloma po obliki je zob primerljiv tudi z zobom z Malte, ki ga prikazuje Zittel (1895: 539, Fig. 1450). Precejšnja primerljivost zoba in kamnine je z zobom, ki ga predstavlja Mikuž (2000: Tab. 1, sl. 1a-1b), sicer je zob nekoliko večji, najden pa je bil prav tako v miocenskih skladih nad Trbovljami. Ustrezno oblikovno podobnost najdemo tudi pri megalodono-vem zobu iz miocena Slovaške (Holec 2001: 123, Tab. 3, obr. 2), le da je zob iz kamnoloma Retje - Plesko nekoliko manjši. Purdy in sod. (2001: 132, Fig. 37) prikazujejo me-galodonove zobe iz zgornje in spodnje čeljustnice gledano z notranje jezične strani. Po obliki zoba in njegove krone sklepamo, da zob iz kamnolomov Retje - Ple-sko pripada stranskemu zobu iz desne zgornje čelju-stnice. Velikost zoba (Size of tooth): Retje-Plesko nad Trbovljami (Retje-Plesko above Trbovlje) Višina Širina Debelina Tab. 1, sl. 1a-1d (Height) (Width) (Thickness) mm mm mm Zob v celoti 98 ~ 72 (Whole tooth) Zobna krona 74 ~ 68 ~12 (Crown) Koreninski del 19 ~ 72 (Root) Opombe: Med prve raziskovalce makrofavne, ki so ugotavljali poreklo fosilnih ribjih zob in jih tudi objavili, lahko vsekakor uvrstimo AGOSTiNO-a Scilla-o (1670: 164), ki je na številnih tablah predstavil različne recentne organizme in neogenske ostanke z otoka Malte, med njimi tudi zobe velikih morskih psov, ki jih je poimenoval "Lamia petrificato". Ray (2001: 9-11) piše, da je drugi poškodovani zob morskega psa vrste Carcharodon megalodon iz Karoline v ZDA opisal Scheuchzer leta 1708. Na Scheuchzerjevi risbi megalo-donovega zoba je ob robovih zapisano: "Dens Piscis maximus ora non serrata Carolinensis, Musei Scheu-chzeriani" (Ray 2001: 11, Fig. 6a ) in Scheuchzer (1708: 20). Nekateri raziskovalci imajo prav Scheu-chzerja za prvega avtorja, ki je za tovrstne zobe uporabil binarno nomenklaturo in jih leta 1708 poimenoval kot Carchariae maximus (Hiden 1996: 61). Scheuchzer (1708: 19-20, Tab. 3) prikazuje še en zob, ob katerem je zapisano: "Dens Carchariae maximus serratus Melitensis". Na 20. strani je še zapisano "ex insula Me-lita" kar pomeni, da je zob z otoka Malte. Valvazor (1970-1974) je v 1. poglavju četrte knjige, kjer obravnava naravne redkosti Kranjske v naslovu zapisal: "O kačjih ali kamnitih jezikih na Kranjskem in Malti". Omenja pa kamnite jezike, ki naj bi jih sam našel pod Sveto goro pri Podgorici, Kandršah in Pečah. Vendar so ti podatki dokaj nezanesljivi, saj je svoje najdbe Valvazor imel za igro narave. V AGASSiz-ovem delu (1843: 247) zasledimo, da so med sinonimi za isto obliko morskega psa različna imena: Carcharias megalodon Ag., C. macrodon Ag. in C. grosseserratus Ag. Mislimo tudi, da je L. Agassiz (1833-43: 247-261) rahlo pretiraval pri določevanju različnih vrst. K rodu Carcharodon je uvrstil in poimenoval kar 18 različnih oblik. Med najverjetnejši razlog lahko štejemo takratno nepoznavanje vseh megalodo-novih zob iz zgornje in spodnje čeljustnice. Razen tega je Agassiz (1833-43: 249) določeval posamezne zobe iz različnih evropskih muzejskih zbirk, iz Karlsruheja, Strasbourga, Pariza, Prage in Londona. Med obravnavanimi zobmi iz zbirk so bili tudi zobje iz miocenskih in pliocenskih skladov Malte, iz Štajerske, Francije (Dax), švicarske molase ter iz terciarnih kamnin Ma-rylanda v ZDA. Pripombe: Portell in sod. (2008: 283) pišejo, da so bile samice megalodona bistveno večje od samcev, kar opazujejo tudi pri recentnem belem morskem psu Carcharodon carcharias. Nadalje še navajajo, da so me-galodoni lahko zrasli do 17 m v dolžino in dosegli težo okrog 60 ton. Ker je zob iz kamnolomov Retje - Plesko srednje velikosti in če upoštevamo podatke PoRTELL-a in sod. (2008) lahko sklepamo, da je orehoviški zob pripadal najverjetneje manjšemu morskemu psu vrste Megaselachus megalodon (Agassiz). Pimiento in sod. (2010: 3-4) pišejo o značilnostih zob vrste Carcharocles megalodon (Agassiz 1843) kjer je zapisano, da so mega-lodonovi zobje veliki in visoki do 168 mm, trikotne oblike, rezalni rob je drobno nazobčan, lingvalna površina je konveksna, labialna je rahlo konkavna do ploščata in z vratom v obliki razprte črke "V". Pri juve-nilnih primerkih lahko na zobeh zasledimo lateralne konice, ali pa jih ni. Stratigrafska in geografska razširjenost v Sloveniji: Rakovec (1933: 163) omenja najdbe zob morskih volkov iz spodnjemiocenskih klastitov v okolici Dobrne, Celja, Klanca in pri Ostrožnem. Zobe morskih psov omenja še iz podobno starih govških plasti tudi iz najdišč v okolici Govc (1933: 165). Iz srednjemiocen-skih plasti kamniškega gričevja omenja tudi najdbe zob morskih volkov (Rakovec 1933: 167). Rakovec (1935: 43) omenja najdbe zob rodov Carcharodon, Oxyrhina, Lamna in Odontaspis iz okolice Laškega, Trbovelj, Zagorja in Kamnika. Pavšič (1978: 263) omenja iz miocenskih plasti Slovenije ostanke rib rodov Carcharodon in Lamna. Mikuž (V: Majcen et al. 1997: 106) poroča o najdbah zob vrste Carcharocles megalodon iz okolice Laškega. Tamkajšnji zobje so visoki od 50 do 118 mm, široki od 36 do 76 mm in debeli do 26 mm. Pavšič in Aničic (1998: 65) pišeta o 105 mm visokem zobu vrste Carcharocles megalodon, ki je bil najden v badenijskem laporovcu blizu vasi Zgornje Podgorje pri Pišecah. Mikuž (2000: 145) poroča o najdbi megalodonovega zoba v badenijskem biokalkarenitu iz kamnoloma nad Trbovljami. Mikuž (2005: 118) poroča o najdbi megalodonovega zoba iz peskokopa Tomc pri Moravčah, ki je drugačen in ni primerljiv z zobom iz kamnoloma Retje - Plesko. Križnar (2005: 25) prikazuje večji del megalodonove krone iz miocenskih peskov pri Moravčah. Nadalje še piše, da so megalodo-nove zobe našli pri nas izključno v miocenskih plasteh v okolici Zagorja, Govc, Moravč, Trbovelj, Briš, Laškega, Dobrne in Podgorja pri Pišecah. Mikuž (2009: 93) poroča o najdbi zoba morskega volka iz badenijskih plasti s turitelidami v vinogradu na Gomili pri Dolenjem Vrhpolju. Majcen (2011: 27) piše, da so v govških plasteh po pripovedovanju domačinov v okolici Govc našli tudi zobe vrste Carcharocles megalodon. O treh zobeh morskih psov vrste Carcharocles megalodon iz okolice Moravč poroča Križnar (2011: 51). Zobje so razmeroma veliki, visoki od 84 do 111 mm in shranjeni v zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Znana so še štiri najdišča z megalodonovimi zobmi, okolica Šmar-jete in Orehovice na Dolenjskem, Virštanj južno od Olimja na Kozjanskem in v okolici zaselka ? Lisičje Jame, ki so zahodno od Sevnice in južno od reke Save. Manjši megalodonov zob je najden tudi v badenijskih laporovcih pri Orehovici na Dolenjskem (Mikuž & Šo-ster 2013). Mikuž in Šoster (2014: 47) omenjata najdbe zob vrste Megaselachus megalodon z Dolenjske in poročata, da so v Sloveniji najbolj pogostna najdišča zob megalodonov, najverjetneje prav zaradi njihove večje velikosti, ker so tako lažje opazni. Stratigrafska in geografska razširjenost v Evropi: Agassiz (1835: 249) piše, da je vrsta Carcharias megalodon značilna za srednji terciar. Forbes (1846: 230) omenja med ribami tudi ostanke vrste Carcharias megalodon iz miocenskih plasti otoka Malta. Sismonda (1849: 35; 1861: 473) jih opisuje in omenja iz spodnjemiocenskih plasti Italije (Monferrato, Gassino, Robella). Nadalje še piše, da so bili megalodoni najdeni v miocenskih skladih Štajerske in Malte, v švicarski mo-lasi in pri kraju Dax v Franciji. Philippi (1851: 25) omenja vrsto Carcharodon megalodon iz okolice Ragu-se na Siciliji. Wright (1855: 103) ostanke vrste Carcharodon megalodon omenja iz rumenih miocenskih peskov z otoka Malta. Zittel (1895: 539) prikazuje megalodonov zob iz pliocenskih plasti z otoka Malta. Vi-nassa de Regny (1899: 80) omenja najdbe megalodonov iz miocenskih plasti v okolici Bologne v Italiji. Koch (1903: 150) omenja primerke Carcharodon sp. ind. iz miocenskih plasti Madžarske. Koch (1904: 264) omenja vrsto Carcharodon megalodon iz miocenskih plasti najdišča Felsöesztergaly na Madžarskem. Zbyszewski (1957: 190) poroča o najdbah vrste Car- charodon megalodon iz burdigalijskih plasti Portugalske. Leriche (1957: 34-35) piše, da je vrsta Carcharo-don megalodon v Franciji najdena predvsem v miocen-skih in pliocenskih skladih. Pawlowska (1960: 422) megalodone omenja iz miocenskih plasti najdišča Pinczow na Poljskem. Glikman (1964b: 103) piše, da je rod Megaselachus pogost v miocenu Evrope. Glikman (1964a: 231) navaja, da so jih našli v oligocenu Madžarske ter v miocenskih do pliocenskih skladih drugod v Evropi. Kochansky-Devidé (1964: 289) predstavlja zob megalodona iz miocenskih plasti blizu zaselka Grahovljani na Hrvaškem. Radwanski (1965: 268) omenja vrsto Carcharodon megalodon Ag. iz badenijskih litotamnijskih apnencev najdišča Pinczow na Poljskem. Steininger (1966: Taf. 3, Fig. 1) predstavlja zob megalodona iz spodnjemiocenskega fosforitnega peska okolice Linza v Avstriji. Schultz (1968: 83) opisuje podvrsto Carcharodon megalodon megalodon Agassiz, 1843 iz spodnjemiocenskih skladov najdišča Plesching pri Linzu v Avstriji. Dalje navaja, da so primerki redki ter najdeni še v badenijskih plasteh Dunajske kotline (Voslau, Neudorf). Schultz (1968: 84) navaja, da so megalodone našli tudi v katijskih in burdi-galijskih skladih na območju molase. V miocenu so ugotovljeni še v Španiji, Franciji (Korzika), Belgiji, Švici, na Madžarskem, v Italiji (Sicilija), na Malti ter v oligocenu Mainške kotline (Mainz). Iz pliocena pa jo omenjajo iz Italije, Belgije in Francije. Menesini (1969: 26) piše, da je vrsta Carcharodon megalodon v Italiji registrirana v oligocenskih, miocenskih in pliocenskih kamninah. Symeonidis in Schultz (1970: 157-158) podvrsto Carcharodon megalodon megalodon opisujeta iz zgornjetortonijskih plasti Grčije. Shultz (1971: 325) poroča, da so megalodoni najdeni v badenijskih skladih Avstrije in da so razširjeni širom Evrope v miocenskih in pliocenskih skladih. Brzobohaty in Schultz (1971: 730) omenjata megalodone iz eggenburgijskih skladov Centralne Paratetide. Schultz (1972: 489) piše, da so primerke podvrste Procarcharodon megalodon megalodon (Agassiz) našli v ottnangijski breči Avstrije (Oberosterreich). Caretto (1973: 59-60) megalo-donove zobe predstavlja iz miocena Piemonta v Italiji, najdeni so tudi v švicarski miocenski molasi, v Belgiji, na Nizozemskem in v Franciji. Brzobohaty in Schultz (1973: 664) podvrsto Carcharodon megalodon megalodon opisujeta iz ottnangijskih skladov Avstrije oziroma iz območja Centralne Paratetide. Bauza & Plans (1973: 82) opisujeta megalodonove zobe iz miocenskih in pliocenskih skladov Katalonije v Španiji. Obrador & Mercadal (1973: 117-118) predstavljata zob megalodona iz miocenskih plasti otoka Menorca v španskih Balearih. Menesini (1974: 135-136) megalodone opisuje iz zgornjeburdigalijskih do langhijskih skladov otoka Malte. Brzobohaty, Kalabis in Schultz (1975: 462) pišejo, da je vrsta Procarcharodon megalodon ugotovljena tudi v egerijskih skladih Centralne Paratetide. Brzobohaty in Schultz (1978: 443) poročata o prisotnosti megalodonov v badenij-skih skladih številnih najdišč Centralne Paratetide. Schultz (1979: 291) najdbe megalodonov omenja iz badenijskih skladov Poljske. Solt (1992: 498) prikazuje stratigrafsko razširjenost primerkov rodu Procarcharodon na Madžarskem. V glavnem so najdeni v spodnje in deloma v zgornjebadenijskih skladih. Hiden (1996: 61-62) vrsto Carcharocles megalodon (Agassiz, 1843) opisuje iz badenijskih plasti avstrijske Štajerske, iz najdišč Flamberg, Kainberg, Retznei in Weissenegg. Nadalje še piše, da je v Evropi ugotovljena v skladih od spodnjega miocena do pliocena. Schultz (1998: 122) poroča o najdbah vrste Carcharocles megalodon (Agassiz) iz spodnjebadenijskih plasti najdišča Vöslau v Avstriji. Holec (2001: 123) piše, da je megalodonov zob najden v badenijskih skladih vinograda v najdišču Devin na Slovaškem. Vicens & Rodrîguez-Perea (2003: 123) omenjata najdbe vrste Carcharodon megalodon iz burdigalijskih plasti otoka Mallorca v sklopu španskih Balearov. Fozy in Szente (2007: 313) ter Ko-csis (2007: 34) poročajo o najdbah spodnjemiocenskih megalodonov na Madžarskem. Marsili (2009: 82-83, Fig. 1a) omenja zobe iz pliocenskih skladov Italije. Na stratigrafski preglednici pa prikazuje, da so megalodoni v spodnjem pliocenu še prebivali v Sredozemskem morju. V obdobju izpred 5. do 4. milijonov let, so se megalodoni iz Mediteranskega morja umaknili. Schultz, Brzobohaty in Kroupa (2010: 495) predstavljajo zobe megalodona z novim rodovnim poimenovanjem Megaselachus megalodon. Vrstno ime pripisujejo Agassiz-u, vendar z letnico 1835, iz badenijskih plasti blizu Mikulova na Moravskem, v Republiki Češki. Reinecke in sodelavci (2011: 42) vrsto Carcharocles megalodon opisujejo iz burdigalijskih skladov Nemčije, sicer pa je v Severnomorskem bazenu razširjena od burdigalija do tortonija. Avila, Ramalho in Vullo (2012: 181) pišejo, da je vrsta Megaselachus megalodon (Agassiz, 1835) registrirana tudi v zgornjemio-censkih do spodnjepliocenskih plasteh na Azorih, ki so ozemeljsko sestavni del Portugalske. Tabela 1. Najdišča in stratigrafska razširjenost megalodonov v Sloveniji Table 1. A finding places and stratigraphical distribution of megalodons in Slovenia k r Najdišča v Sloveniji - Sites in Slovenia Morski pes - Sha Starost Age Okolica Kamnika Moravče Lipovica - Briše Zagorie Trbovlie Retie - Plesko Laško Govce Dobrna - Ostrožno Zgornii Štrihovec Virštani Zgornie Podgorie Šmarieta Dolenie Vrhpolie Orehovica M5 sarmatij Sarmatian M4 badenij Badenian + + + + + ? + + + + + + g a l o d o n M3 karpatij Karpatian S