MARJAN ROŽANC, se je rodil 1.1930. v Mostah. Tu živi indela še sedaj.
Doslej je izdal več zbirk novel in črtic, dramskih del ter filmskih scenarijev.
Odlomek iz okupirane Ljubljane je iz zbirke Mrtvi in vsi ostali ter je zaključek črtice z naslovom PRAVLJICA
Na pločniku pred Lasanovo gostilno sem naletel na Mo-desto. Stala je tam z obrazom proti zidu in vsa zamaknjena s koščkom krede čečkala po njem. Toda na prvi pogled pravzaprav nisem nič videl. Kakor hitro sem prišel, se je Modesta še tesneje primaknila k zidu in mi zakrila vse, kar je bilo na njem. Obstal sem za njenim hrbtom in ji skušal pogledati čez rame.
,,Že veš," sem rekel. ,,Itali-jani so odpeljali gospoda Mi-haela in gospodično Marleno. Gospodična Marlena je bila lepa in menda so jo imeli vsi radi. Zanjo se niti ne čudim -ne vem pa, zakaj so odpeljali' gospoda Mihaela."
Modesta je s hrbtom proti meni molče pisala dalje.
,,Si slišala," sem rekel. ,,Naša mati si je izmislila no-vega boga."
,,Slišala sem," je rekla Mo-
desta.,J?a kaj? "      "
,,Nič," sem rekel. ,,Jaz ne verjair.em več dosti. Preveč jihje, tehbogov."
,,Že vsakdo ima svojega," je rekla Modesta. ,,Za vse tisto, kar mu manjka. Moj oče ga ima zato, da ga preklinja."
,,To ni vse skupaj nič," sem rekel. ,,Saine obljube. Rad bi, da bi bilo lepo na tej zemlji."
,,Tule v Mostah," je rekla Modesta.
Še vedno je svoje pisanje skrbno skrivala in nisem ga mogel videti niti čez ramo. Kdaj pa kdaj se je .drobno premaknila in pisala dalje.
.^otemtakem bi moralo biti precej drugače," sem re-kel.
,,Precej," je dejala Modesta. ,,Saj zato tudije vojna."
,,Ne verjamem," sem rekel. ,,Zaradi tega že ne. Italijani požigajo hiše in zaradi tega je še slabše."
,,Partizani ne požigajo hiš," je rekla Modesta.
Obrnila se je in zlahka sem jo odrinil od zida. Sicer mi zdaj tudi sama ni več branila in videl sem lahko vse, kar je napisala: na zidu je pisalo OF.
,,Kaj je zdaj to? " sem vpra-šal.
..Partizansko znamenje," je pomembno rekla Modesta in
dbdala; ,,Vedeti moraš, daje prepovedano."
,,Še meni daj ..." sem re-kel in pokazal na kredo.
Modesta jo je vzela med prste in jo poskusila razpolo-viti. Ni se ji posrečilo čisto
natanko in po krajšem pre-udarku je manjši košček po-nudila meni.
,,Na," je dejala, ,,ampak vedeti moral, da je prepove-dano. Vsak čas lahko pride italijanski vojak. Mene je strah in to je pri vsem tem naj-tfoljše."
Stisnil sem kredo v dlan in se postavil zraven Modesete. Korakoma sva se pomikala vzdolž gostilniškega pročelja in ob sleherni črki naju je bilo strah. Toda to je bilo pri vsem tem zares najbolje. Z gostilni-škega pročelja sva se preselila na zid Kemične tovarne in tesno ob njem sva se kora-koma napotila proti Domu svetega Vincenca. Bila sva v prvi temi in za nami so osta-jali komaj vidni sledovi OF OF OF ...
t
Za trenutek ali dva naju je bilo strah tudi pred cerkve-nimi vrati in že sva šla dalje. Najprej po eni in potem še po drugi strani Tovarne kleja in umetnih gnojil in krhka kreda se nama je drobila med prsti. Popisala sva tramvajsko posta-jo, nakar sva se preselila na drogove tramvajske napeljave in sva šla dalje proti mestu.