G. Koritnik: Platonska ljubezen.                                  569
Zato le sipajmo cvetje Lj. Gaju, ki je oče hrvaškega in bu-ditelj slovenskega naroda! Sipajmo cvetje Lj. Gaju, ki se je rodil, ko je Napoleon ustvaril politično Ilirijo, a umrl, ko je nastal dua-lizem in vstalo nemško cesarstvo! Sipajmo cvetje Lj. Gaju, ki ga je rodila Krapina, videla Moskva in ljubila visoka Tatra! Sipajmo cvetje svojih čuvstev Lj. Gaju, ki je izginil iz časa in prostora in se naselil v naših srcih, da deluje v njih z vso silo ideje. Ozrimo se po našem svetu: za Gajevo Danico se ob izpremenjenih razmerah dela jasen ilirski dan." —
Platonska ljubezen.
vJd daleč so gledali svoj ideal zaljubljenci golobradi, bili so trije in v svoji ljubezni silno nesrečni in mladi.
Rekel je prvi, največji junak: Da mogel bi k njej na balkon, prav rad bi ji dal za en sam poljub stotisoč srebrnih kron.
Pa kaj so besede, ko prazen je žep  -Bolj modro mu drugi pravi: Kaj mar so ji krone, samo da si fant po srcu in postavi.
V teh žalostnih časih je res hudo, še glavo bi človek izgubil — Bolj trezno je mislil zadnji junak, tako bi on ženo zasnubil:
Kaj mar ji denar, kaj beli obraz, samo da jo v ustnice vgrizneš, da v kratkem jo hipu na svoje srce v objemu brezsvestno pritisneš . . .
In vzel je zrcalo nesrečni junak in delal je zajčka na steno, na lica, na prsi, na črne oči poljubljal je lepo ženo . . .
G. Koritnik.