0 naših slovenskih prepirih nekaj. Neradi in le na besedo veljavnih mož pišemo ovi stavek o nesrečnem prepiru v naši slovenski domovini. Najboljšim ljudjem časih kaj na vskriž pride. Tudi ni najti dežele, vesi ali biše, kder se ljudje nebi časih skregali in razprli. Vendar kakih 100 let že skoro nikder v Evropi ni stalnega miru. '; Od onega časa, kar liberalizem, t. j. več ali menj odločno neverstvo cele vrste in stanore prebivalcev vsaksebi šču^a, posilnje in v pagansko spačenost paha, od te dobe, pravimo ni več najti nikder stalnega miru. Z ljubim mirona pa je preminola prava svoboda, zastopnost in zadovoljnost. Vse evropske države z narodi vred je liberalizem razdeval, in razdjal ua stranke. Te se mnogokrati do smrti sovražijo in zagriznjeno dražijo. Vsaka streže drugo pod noge spraviti in uničiti. Zato vidimo, da zapovedajoče stranke ne pozuajo nobene mere, nobene spodobnosti. Tudi naše cesarstvo čuti oni neprijetni sad liberaliznia že više 15 let. Vsi narodi: nemski, slavjanski in madžarski, razklani so na razne stranke, ki si nasprotujejo, diuga drugo sovražijo in posilujejo. Glavne stranke, n. p. libeialna je zopet razcepana na več menjših stiank. Tako je vse po Avstriji nekako razjedeno, razdjano, zdrobljeno in razdito. Čudno pak je pri liberalnib strankab to, da svojo medsebnjno sovraštvo kmalu pozabijo in se združijo, kedar se gre za udiihanje po katoliški Cerkvi. To pa jasno kaže, da jih tukaj vodi in goni eden duh, duh neverstva in protikrščanstva. Slovenci smo se tega nevarnega tujca skrbno varovali celih 12 let. Složni nmo bili do volitev 1. 1871. Takrat smo poslednjič složni postavili kandidate za slovenski Štajer: Šumaua, Radaja, Hermana, Srnca, Kosarja, Vošnjaka, Doininkuša in Adamoviča. Vsem nam je služila kot vodilo drobna knjižica: Kako se namje pri volitvahv deželni zbor obnašati? Spisal jo je blagi g. Šuman, ter jo lepo končal z besedami: Vse za vero dom in cesarja. Iz te kujižice je razvidno, da smo se vsi držali: Čehov, Poljakov, potem konservativnih Nemcev na Tiiol.skem, Predarlskem, Salcburskem, Gornj. Avstiijskem in ua ^cajeiskem. S temi smo bili v zavezi in smo bili aj.upaj ena federalistična stranka (od latinske besede foedas, t. j. zaveza). To pa je tista avstrijska stranka, katera boče dati vsakemu svoje: cesarju, kar cesarjevega in državi, kar je drJ.arnega — sv. Cerkvi samostalnost, deželaru piavice, narodom djansko ravnopravnost, vsem svobodo na podlagi pravice in obcnega porazumljenja. Bili smo blizo zmage, čeravno je minister Hohenwart odstopil. Kajti verjeti ni bilo, da bo dunajski rajhsrat dolgo dihal, ako zaporedom izostanejo Čebi, Poljaci, Slovenci, Dalmatiuci ia konservativni katoliški Nemci; osamljeni nemški, liberalni ustavoverci gotovo nebi dolgo in mirno na DuDaji skupaj sedeli. Med tem ste se zgodile 2 nepriliki, kateri ste ustavovercem njibovo nadoblast iz nova utrdile 1. novi volilni ied za neposredji ali direktni državui zbor, ki je le po odpadu Dalmatincev obveljal, in 2. odpad Mladočehov in Mladoslo.vencev. Ti so nanireč naglo zapustili svoje stare prijatelje in pridiužili se poprejšnim nasprolnikom: ustavovernim, nemškim liberalcem. Bratom svojim rojakom dali so slovo. Izdajalno so maširali v nam sovražui tabor. Tukaj je xdaj nastalo veliko veselje. Poguin, srčnost in giebeni so jim začeli močno rasti. Naduto so pravili: ^glejte, sad naše ustave, treba je ž njo stanovitno mleti. Kmalu bodo vsi v naš tabor ponižno pricapljali. Naposled bodo vsi nasprotniki zdrobljeni in zrjrjljeti". Vendar previdnib Čehov niso dobili na svnje limance. Ti so namieč svoje hberalne, niladočeske kokote varčno pozaprli v zakntne kobuče. Pri novib volitvah jkoio nobeden ni bil več voljen za poslanca. Cehi so zvesti ostali skušenim voditeljem, kakoršni so: Palacki, Rieger in grof Klam-Martinec. Ali drnga je pvi nas Slovencib. Pri nas so mladoslovenski liberalci s pomočjo nemškutarjev doplezali do večje moči in tedaj tudi do večje nevarnosti za prihodnost našega naroda. 1. Kdo so odpadniki Mlad oslo venci? Liberalci so, podobni navadnemu plemenu evropskih liberalcev. Sicev pa katoliški veri ne nasprotnjejo vsi enako hudo in žavedno. Veliko jih je pri liberalcih, ker je zdaj liberalizem sploh v navadi. Drugi so preplašljivi in si ne upajo očitno ia djanski postopati kot verni Katoličani. Zopet diugi so polni krivib misli in predsodkov o kat. Cerkvi. Zato pa tudi popolnem krivo o njej mislijo in krivično sodijo. M.slijo, da bo vseh držav konec, če ne bodo po postavah sv. Cerkve, jenih služabnikov in naprav svetni oblasti popolnem podvrgli. Sicer radi delivajo svobode vsem krivoverstvom in neverstvom, ali za sv. Cerkvo ne morejo nikoli zadosti verig nakovati. Pri vsem tem pa še si domišljujejo, da so Bog vedi koliko dobrega storili. Vendar slepci so in voditelji slepcev. Sami ne sprevidijo, kako jih za nos vodijo zvijačniki, sovražniki vsal^e vere, prekucuhi, unmzani šuntarji, ki največje vfeselje čutijo, ako zamorejo prav nespodobno grditi in zasramovati, kar je vernikom sveto, častito in v največjo časno in večno tolažbo. Da je med nami bilo dokaj takib Slovencev, ki so spadali med eno ali drugo zgoraj omenjenih liberalnih vrst, to nam je bilo že davno znano. Vendar kdo da je naše liberalce prvič naklanjal in naposled naklonil, da so na svetlo stopili kot posebDa politična stranka, to nam še ni popolnem jasno. Nekteri mislijo na dr. Dominkuša v Mariboru. Večina pa kaže na dr. Zavnika. To pa zato, ker je ta človek s svojimi kranjskimi mladiči in pajdaši ob času svojega bivanja v Brešcih, v Ljutomeru ia Mariboru prvič k nam zasejal nekako mrzenje med nasimi poslanci in med duhovniki. Navidežni vodja liberalnib Slovencev je zdaj dr. Vošnjak. Večni omahljivec, dr. Razlag velja kot začasna metla ali boben, da bi se po njem več Slovencev nabobnalo v mladoslovenski tabor. Drugi n. p. Ploj, Pfeifer itd., ti so le potrebni trabanti in rep. S temi vlečejo potem večjidel vsi slovenski dobtarji, notarji, koncipienti, pisači, nekoliko učiteljev in študentov, nekaj slovenakih tržanov in mestjanov s pečico zbeganih kmetov. V sili potegnejo ž njimi tudi nemskutarji. To pa le tedaj, kedar so preslabi, da bi pri volitvah s a m i prodrli. 2. Kaj počenjajo liberalni Slovenci? Prvič o d p a d 1 i so od federalistične stranke, katerej so više 10 let jako lepo, zvesto, častno in požrtvovalno služili. Kar je resnica, to radi pripoznamo tudi svojim zdajnim nasprotnikom. Drugič pristopili sonemikim ustavovercem; pripoznali so tisto ustavo, katerej so poprej z bistrim umom in ostro besedo nasprotovali. Postali so sami: ustavoverci. Dobili smo tedaj zraven nemskih, šeslovenake ustavoverce. To je, se v_, čudna reč, a gola resnica. V dunajskem rajbaratu so se očitno postavili na stališče ustavoversko. Tretjič začeli so zaslužene narodnjake in poprejšne svoje prijatelje n. p. Bleiweisa, Kosto, Hermana itd. neusuiiljeno grditi in ob veljavo in upljiv pri Slovencih spravljati. Četrtič posnemajo nemške libeialce ia judovske pisače ter psujejo sv. Cerkvo in njene dubovnike prav nedostojno in grozno. Tukaj 8e njim pa časih pripetijo prav smešue reči. Tiste duhovne namreč, katere so pred kratkim kot čvrste in neprestrašene narodnjake hvalili, te zdaj kot ,,fanatične (prenapete) farje" zmeijajo. Nasproti pa jalove nemarnjake bvalisajo kot zgled piavega dubovna. Na mariborskega akofa poprej niso nikoli zado8ti blata nanositi zamogli, a zdaj ga že hodijo časib bužat, češ, da nni tako fanatičen (prenapet), kakor grački. Splob vse, kar so ti liberalci poprej zagovarjali, branili in bvalili, to zdaj sovražijo, razdirajo in zaničujejo. Vse so poatavili na robe, so pač pravi Narobe-Slovenci. Polastili so 8e: narodne tiakarne popolnem, čeravno je tudi veliko duhovnov, zvijačno goljufanih pod krinko čistega (?) narodnjaštva, precej denarjev tje vteknilo. Ob enein je nSlov. Narod" pokazal svoje pravo lice in zdaj že 2 leti prav ostudno svoje liberalno blato pometa nad duhovne in avetne može, ki pa v njegov rog ne trobijo. Tudi prostim ljudem točijo po svojem nTedniku" liberalne svobode in omike. Staro glasilo: vse za vero, dom in cesarja, zakadili so v kot med nevredne ropotije. Izmislili so si novo glasilo: vse za narod, svobodo in omiko. Krst ao ohranili, toda brez nžegnane vode". Imenujejo se: liberalce, naprednjake, svobodomiselno, liberalno, napredno stranko. Drugi so jim vsakega zaničevanja vredni: klerikalci, nazadnjaki, mračnjaki ter klerikalna, nazadnjaška stranka. Tak je razpor med Slovenci! Prihodnjič bodemo zasledovali uzroke temu čudnemu, po našib mislih prav nepotrebnemu razporu. —