TOEBICA
JU50SLAVENSKE MLADOSTI.
I^elO Bil, v Zagrebu 10. maja 1864.	St» 4.
P E S M I.
Vrbsko Јежего.
(Poleg koroške pravlice.)
Kaj kuha v jezeru in vreje na dnu,	„Razuzdneži, se ne bojite Boga,
Jezi se valovje šumeče,	Tak sveli večer se praznuje?
Kaj javka, zdihuje, ječi bez miru	Joj! nehajte hitro, pomislite, da
Ko ura polnočna priteče?	On dalječ ni, ki ostro kaznuje!"
O to je ukorna bezbožna drhal,	Pa glas mu pretrga stoternat lagoj,
Od božjega srda zadeta,	Podoben rjovenju živine,
In dokler s trobento jo angelj bo zval,	S krohotom zavrne hudobnežev roj,
V	globoko jezero zaklela.	In žalosten starček koj zgine.
V	naročju bogastva in sreče se je	In hujše, zmir hujše le družba divja,
V	nasladnostih nekdaj gostila,	Ko pamet in um bi zgubila, — Ošabno v napuhu prevzemala se,	Kar zopet na uho nenadoma la Boga zaničvavka je bila.	Doni jej beseda svarila:
Pa prišel, oj prišel je sveti večer,	„Rotim vas in molim pri živem Bogu
Ki cerkva obhaja ga složno,	Poslušajte opominjanje resno,
„ Zveličar je rojen dans" — kliče vsakter,	In jenjajte urno, da strašnemu tu
lu moli, slavi ga pobožno.	Sodniku ne bode prekesno!"
Ne mara, ne zmeni drhal se za to, Ki pleše in uka pijana, Se zbija in tepe, preklinja strašno, Da trese se cela dvorana.
Že bliže in bliže je pola noči, Pod nebnih oblacih pošasti Groniečih plamnečih se vojska vrti, Ko trna maščevalnih oblasti.
„Nastavil že joj! maščevalen je meč, Že meri s pogubno vam strelo, Ne blaznite o trdovratueži več, Pod vami odprto je žrelo."
Pa zopet mu govor preseka krohot In vriš, da se dalječ razlega, „Preč s starcem!" kričijo med hrup in ropot, In planejo jezni nad njega.
Silnejše razlega se ropot in klic	Kar naglo mu iz oči togota, in srd
Ni konec še grozne gostije,	Zabliskne plamteč, da drevena
Kar starček —pripognjen in opadenih lic	Obmolkne drhal ino bleda kot smrt
Čez prag prikoraka in vpije:	Na starca strmi okamnjena.
„Gorje vam ! gorje vam o zlobneži zdaj", Zakliče roko povzdignivši, „Prekleti bodite od zdaj vekomaj, Tu milosti hip zamudivši!"
In 'e ga ni vidila množina več, Tihota je grobna v dvorani, Kar zvon na visokem zvoniku brneč Dvanajsto jim uro naznani.
In mahoma vstane lomast in potres, Da zemlja bobni in trepeče, Odprejo studenci se strašnih nebes, ln morje razlilo dol teče.
Med hrupom z obupom pa truma kriči, In roke previja in jeka, Prepozno — prepozno — več smiljcnja ni, Že silna zaliva jo reka.
Krog vriska, se bliska in poka, gromi, Ter hišo nesrečno podere In više glasniše valovje šumi, Obširno dolino požrre.
V	jezero spremenil je celi sc kraj,
V	njem mora drhal pokorili
lil všasih, kjer stala je cerkva nekdaj, Se sliši po noči zvoniti.
J. Gomilšak,
Čuden pogreb *).
Zvonovi po vsih cerkvah, po stolpih vsili done, Da dalječ se glasijo čez dole, čez gore;
K pogrebu vkup derejo ljudje od vsili strani Slovenije veseli, ko da bi v svate šli.
Tu viditi je Krajnce in tamkaj Štajerce, Tu Istre, Gorolance in tam Goričaue,
Trop Ogrov in Hrvatov druži se jim v narast, Da rajnemu mrliču izkaže zadnjo časi.
Ze štirje ga nesejo, za njim se Ijud vali, Al nihče ne žaluje, nihče se ne solzi; I\i čuti niiscrera, ni čuti libere, Pa tudi ne molitve in ne molitvice.
\'»i skačejo vriskajo, veselo se smejo. In nove in stare pesmi navdušeni pojo; Glasovi samokresov razlegajo se vmes Piskarjev ino godcev, ko da je pir al ples.
Med mnoštvom pa koraka počasi sivček svet, Obleka črna krije od glave ga do pet, Le on otožno gleda, le on vesel ne gre, Le on po njem zdihuje in briše si solze.
Al za solze njegove nobenemu ni mar, Kaj nek bi žal jim bilo, da vmrl je grešnik star? Saj le ošaben tujec, le krut je bil trinog, Ki je Slovencem vedno zadaval dosti tog.
*) Primeri: Sprovod v „domorodnih glasih" od M. Bogoviča.
P.
In tjekaj do mogile vali se ljudstva trop, Po starem običaji vrši se tu pokop:
„Naj božja luč mu sveti" izgovarja slehrni, Od pevcev pa sebranih ta pesem zador
0111:
„Slovenski glas živeči	Naj biva v hladnej jami,
Bo vladal odsihdob,	Počiva noč in den,
Saj k našej pal je sreči	Saj nihče ga ne zdrami Latinski jezik v grob. '* njegovih sladkih sen.
In slave veličanske	Ker moral je umreti, Mu šapel je izgnjil, Da ga *ar»ee mah,
Sinove nas slovanske	Naj božja luč mu sveti. Ne bode več mdčil. Varuj ga božji strah !"
Še vedno se razlega na novem grobu sper, Še vedno čez planjave zvonov doni odmev; — In mlado ino staro grobu zapušča kraj, Ter radostno se vrača v svoj mili zavičaj.
T. Lipoljub.
3* a v
Tromba slavska hrabro zdaj prepevaj, Dokler solnce na višini plava, Srca naše bolje zmir ogrevaj, S tabo je ponosna cela Slava.
Doni v križem sveta, išči sine Krepke, srčne, umne, bistre glave. Hodne gani naše vse doline V boj in z boja nas pripelji zdrave!
Pokončajmo vse nasprotne vrage, (ilavo, ki so proti nam vzdignili, Za rešitev Slave naše blage, Rado vedno bomo se borili!
r a g e !
„Druiu drum", hrabre one glase Čujmo o Slovani, vzmimo čase, Privežijmo si junačke pase In nezabimo osode naše!
Tak pričakat znamo zlate leta Kili unuki bodejo veseli! Sreče, ki jo Slava nam obeta, Vragi nam ne bodejo vzeli.
Citre bodo mrtve oživele, Tim ki pesmi prve nam so peli, V logu Slave žlahtno zadonele; Glasi bodo v grob še nam doneli!
Voličan.
I.
Pesem našn naj doni Od veselih prostih dni; Vražji meč nas ne straši! Smrt junaška — пвј preti! Da le narod prost živi.
II.
Da majke Slave smo sinovi Naj vražji le zvedo vragovi! Ki hočejo nas dom,
K a p i t n i c i.
Naj šliit in meč se zlom'! Borišča mi ne zapustimo — Za dom in za prostost se bijmo!
Saj v črnej zemlji bolj je spati! Kakor sovražniku se vdati. Le teci teci kri! Srce se mi hladi, Bo v črnej zemlji kmal' skopnelo K osveti — brate drage vnelo !
J. Lovorov.
———- 10*
Violčici !
Ko viiii to oko presrečno, Le tebe samo občuduje ; Ko vonjam še vonjavo lečuo, Veselja srce poskakuje.
Pomladno solnce privabilo Je mnogo rož iz zemlje krila Rudečih, belih; zdaj je krilo Naravo cvetje bez števila.
Ko jel poznavat seru cvetlice Me žene strastno moč neznana Miru iskat si med gredice, Da bi zacelila mi rana.
Oko krasoto občuduje Cvetlice te in opet ove, Srce so močno povzdiguje Odpadle so mu težke okove.
V samoti si violca stala Ponižno glavco pobesib', Z vonjavo svet napolnevala, Z vonjavo rajsko, rožea inila!
Ak tuga mi je srce vila, Podal sem se le med gredice, Odgnana bila vsa je sila Alj dans — ne najdeni krasotice.
Alj mraza moč te posušila, Te srcu mi otožnem vzela, Alj vzela roka te nemila, j Da nosi tebe zdaj vesela ?
Otožno zdaj mi srce bije Oko le temno se ozira, Ak' huda me osuda vije Takrat prepeva tebi lira.
I). L. Glogovanski.
Še cvetlice mi cvetijo
k' ini cvetele nekdaj so, V krasni, zali svet gledijo Ljubo me pozdravljajo.
Neizbrojenih zvezd število In med njimi mesec bled,
Solz«.
Se razsvita zemlje krilo, Razsvitljuje velik svet.
Se prijalli so mi mili,
K' sem zapisal jih v srce, Al, po sami li o gomil i Točim vedno še solze.
Ivan T.
(!»etice
Prijetno spomladi Po kitnej livadi Cvetice stoje; Prijetno dišijo Nam razveselijo Okč in srce.
Cvetice dišeče Dekleta cveteče V mladosti ste vi! Tovsod zaželjene] Povsod obljubljene. Vas vsaki časti.
Al pride poletje Nam posuši cvetje Vse solnca tu žar, 111 vele cvetice Stoje zdaj samice; — Nam zanj ni več mar.
Srca ve kraljice Ponosne deklice Bežite može; Točile, prevzetne Pa boste priletne Se grenke solze!
"J Iz zapuščine prerano nam vmrlega Franceta Kosmača.
Vred.
Na gori strmeni Si pesmice kujem, So tički pri meni. Se ž njimi radujem
Na gori zeleni Mi rožce cvetejo ln l ic-j i plemeni Mi pesmi pojejo.
Saj lukrj Slovenci Si bistrijo glavo, In dragi SI o ve nji Prepevajo slavo!
Jakob Kocevar.
Gorenski vetrovi Mi bistrijo glavo Savinski bregovi Pojejo mi slavo.
Prijatli predragi Na goro hitite, Priložnosti lepe Iz rok ne pustite!
1«j
Grenka moja je osoda „Moreš" ta me zna učiti, Kaj postanem kaj čem biti, To je moja zdaj svoboda.
S trnom so nasute pota, Ce so gladke so ledene, Pasti mora kdor zadene Tako cesto, oj pomota.
Dobra pač mi ni „fortuna" „Malum" več'del mi nakloni, Zinir me daljej vodi goni Ko že sveti bleda luna.
a osoda.
„Quo se vertam" premišljujem Ker sem zapuščena reva, To se noč in dan odmeva Ce zaspim al' pesem kujem.
Dober "„philosophus" biti, To me dost učenja slane, Bili vane, vane, vane, To se najbrž zna zgoditi.
Kaj poslednjič nič le nočem? Mislim kdor na strune brenka, Ta živi brez vsega cvenka, To želim in biti hočem.
X. H.
O r
Že potekli nam so dnovi, Že se bliža žetve čas. Ko se zbrali mi sinovi Bomo in zapustli vas.
Truda polni pa veseli Skupaj zdaj se snidemo, Pesmi mile bomo peli. Preden se razidemo.
Bile nam so ure drage Tud' če ravno kaj grenke, Vendar pa plačilo zmage Nam le mirno je »rce.
n z li o Л »•
Akoravno zapustimo Solo, mater umnosti, Vendar zvesti ostanimo, Kar smo obljubili si.
Težko nam se je ločiti, Toda domačije kraj Tud' ne smemo pozabiti, Se le tam se vživa raj.
Solnce milo zdaj nam sije Ko na dom se vrnemo, Prvi hribček domačije Tu že zdaj zagledamo.
X. B.
a p i ■ f.
1.
Sibi et fjuibusdam aliis. Slavčikov pesmice milo žvrlijo, Vrabiču budast' mu željo zbudijo: Tudi povzdignit premili svoj glas! Močno se torej napenjati jame, Stranice vbera in pevat povzame: Pesem ostane le „čri — čri" vei čan — 2.
Našim pesnikom. Prav'jo da gladili ројб, da glad si preženejo budi; Pevajo menda zatč pesniki naši toljkč?!
3.
Našim nadepolnim pesnikom.
Slava raduj se, nadepolne pevce 'maš mlade;
Da res: drugi od druzega bolj vsi — polni so na de!
4.
Ponočnjaku.
Plena si išče po noči, po dne miruje zverina; Divja si torej zverad, tebi so dnevi noči!
5.
Mladim očalonoscem.
Kak vendar očale mi služijo dobro! Da res! ker sicer b' te vidil ne bil!
6.
Mladim sonetarjem.
Sonete peti slišim pevce mlade.
Prešerin
Že stara pravda je, da se dopada Človeku to, kar lastna roka dela, Naj tud neumnost vseh je zmes debela; In da očitanj ne, le hvalo rada Tud sonetarjev naših trop* mlada Posluša, menim, da že davno cela Jugoslovanska dobro ve dežela ! Ker zdaj sonete peti je navada, Pesniček vsak, da božje razodetje U sebi nosi, meni, med Slovence Pošiljali sonetov umne vence. —
Prijatla slušajte vi sonetarji:
Da sodba koga ne dobi — Bog varji —
„Še jambu kos ni, spleta pa sonetje!"
M. L. Roga«ki
Hužica un uhou.
0 kadar, ljubi, mimo koče	Kot vseh sijajnih rož kraljico
Te up, da vidiš me, pelja,	1'rcsrčno rada jo gojim,
In srce ti ljubezni vroče	In kolikrat svojo glavico
Na oknu rožico zazna:	K ljubo cvetočcj naslonim!
Takrat spominjaj se prav živo Device zvesto ljubljene, Saj kakor roža sramežljivo Ljubezen moja ti cvete.
Pomisli, da vsak dan priliva Jej moja roka preskrbna, In kakor zdaj je ljubezniva, Nikoli pred še ni bila;
Pa izročavam jej izdihe. Ki mlado polnijo sreč, Njej pravim želje, misli lihe — Naj ona tebi jih pove.
Ko hodiš torej mimo koče In rožica se ti smehlja, O misli, da poljube vroče Daje ti zvesta deklica ;
1'rerada res bi lo storila, Pa ni spolniti želje moč, Zatorej naj ti roža mila Pihlja čez zrak poljubljej vroč!
LEPOZNANSTVO.
Dva solfubnlka.
(Povest iz ljudskega življenja.)
Spisal G. Visečki *).
I.
„Neprenehoma se obrača čas, in mi sc premenjamo ž njim", piše v starodavnih časih modra neka glava. Da, čas vse prerodi, in le jedro, postava, po kterej se svet obrača, ostane večna! Pred nekterimi desetletji bilo je dosti drugače, in potem bo spet drugače na svetu; vsaka stvar, vsaka doba gre svojo pot; vpraša se le: „ali naprej, ali nazaj?" Kdor opeša in oslabi, šiloma ga tišijo in z nogami teptajo. Ta osoda zadene vsacega enako. Kako sc je v našej domovini slednji čas vse preinačilo! Naši stari dedje in očetje so pomrli in vmirajo; mi, novi zarod, občudujemo sicer njihovo
«) Ravnokar smo čuli, da je pisatelj te pripovesti g. G. une dni z g. misio-narjem Pircein v Ameriko odšel. Kakor je to iz verstvenega obzira veselo, tako je iz domovinskega žalostno, ker škoda je res, da se krepki, vneti slovenski fantje podajo v ptujo zemljo, kterej ne morejo nikoli toliko pomagati, kakor bi z marljivostjo svojej domačej zemlji koristili.	Vrtd-
priprosto življenje, *li ne korakamo za njimi. Kar so oni vpeljali in ustanovili, se nam že zdi po starem kopitu, in mislimo, da nam je dolžnost lake reči zatirati in preganjati. Oj smešno, čuda smešno igra človeštvo na pisanem odru lesenega gledišča — sveta! Konce, žalibog, je vendar le malo-, malokrat smešen!
Pa stopimo iz tega hrumovitega odra v pohlevno kmečko hišo, ki v premožnej štajerskej vasi N. stoji. Tu nam na uho udari glasno drdranje, klepetanje in šumenje, kar nam pokazuje, da se te hišice mlin drži. — Koračimo na poti preteklosti za petdeset let nazaj, in mislimo si lepo poletno večer vsred mesca julija. Najdemo v prostornej hiši veselo družbo fantov in deklet, ki se po vloženej glasbi plesaje vrte. Sicer se že vsi pote, pa le niso še opešani. Mladež, krepkih in brzih nog, se pač vsega preden naveliča, kakor plesa.
In danes posebno, na rojstni god mlinarske hčeri, zale Jul-čike. Vse se za njo trga, vsaki bi le ž njo rado plesal, ona je kraljica cele družbe. Ali naša presrečna Julčika za druge fante le malo mara, in akoravno zdaj s tem, zdaj z unim kratko popleše, svoje misli, svoj pogled je le na enega obračala. Kako mu zavidijo to srečo vsi drugi fantje! — Ali ta nad vse ccnjen mladič nosi gosposko suknjo, in na roki zlati prsten, — kdo bi se tedaj čudil, da se Julčika, cvetlica vseh deklet, vedno le njemu prijazno smeji, in se večidel le ž njim, lahko in bistro, kakor jelka po hiši vrti? Da bi se le njemu dopadla, le njemu nebi premalo lepa bila, ki jo ve s tako sladkimi besedami zabavljati, jej goreče o širokem, lepem svetu, o velikih mestih, o gospodičih in gospodičinah pripovedovati, ki tudi nemški zna! Vrh tega pa ljudje pravijo, da mu ne manjka penez. Kdo bi tedaj mladej Julčiki zameril? Drugi fantje se jej vsi presiromašni, presirovi zde, in bogata Julčika je edina hči pri hiši, tedaj ni za vsacega fantalina. Plesnivi srebrnjaki, ktere skrbljivi oče v škrinji z železom okovanej hranijo, bodo iz proste mlinarske hčeri skoro „gospo" prečarali. — Te misli so jej po glavi rojile, in prevzetna deklica si je že zlate gradove v puščavo slavila.
Pa kdo je bil ta ljubeznivi mladenč? Za zdaj, častiti čitatdj le toliko: Njegovega rodu, pravega imena in domovja ni nihče prav vedel. Ali, kdo bo na kmetih po tem dosti vprašal? Pet mescev je minulo, kar se je bil v to mirno vas preselil. Sebo je pripeljal dosti raznega blaga, s kteriin je zdaj trgoval; takrat se je po svetu le o boju in homatijah slišalo, ter ni bilo tako trdnega reda po deželi, kakor dan danes; tedaj se tudi za tujca nihče ni zmenil. Še njegovega imena bi menda nihče ne poznal, ako ga nebi hlapec,
edina oseba, ktero je pri sebi imel, in že sebo prignal, „Alberta" zval. Hiša, ktero je v najem vzel, je stala od vasi kakih sto slo-zinj oddaljena, in tudi mlin je bil kraj vasi, vendar na drugej strani.
У pet mescih se je z ljudmi precej seznanil, vse je hodilo k njemu potrebn h reči kupovat. Z vsakim, zlasti z dekleti se je vedel šaliti, da so vedno o njem govorile. Posebno za Julčiko je rado gledal, ki je po vasi zavolj lepote in bogastva slovela. Med njima je znanstvo in potem prijateljstvo od dne do dne veče postajalo; med šalo mladih ljudi se rada ljubezen, celo nenadoma in na tihem meša; ena iskrica in srca podpali, da mir in pokoj ž njih odbeži. In tako se je godilo Julčiki, ktero so sladke oglajene besede, željni pogledi kmalo vjeli, da je strastno za Alberta gorela.
Pa vrnimo se k veselej družbi! Ali je res za vse pričujoče enako vesela ? — Tam v kotiču pri peči zagledamo mladenča , ki gotovo občnih čutkov radosti in sreče z drugimi ne deli; bolj je stebru, kakor živemu človeku podoben.
Nad bledim, lepim njegovim licem je oblak grenke žalosti in toge razgrnjen , in med tem ko drugim vročina iz rudečega obraza gori, je on mrzel, kakor stena. Pa v nedru , oj ! v globokem nedru se mu srce joče in v lastnih solzah lopi, v nedru mu hoče srce počiti! Una , ki jo zdaj drugi objema, bila je poprej njegova, ter mu večno zvestobo obljubila.
Danes v tej uri misli nazaj v pretekle — srečne dneve. Po zgodnej smrti njegovih staršev ga je smileni mlinar v to hišo sprejel, in kot lastnega otroka redil. In že od mladih nog je bil vsakdanji tovarš Julčikin. Med otročjimi igračami sta se že srčno ljubila, da nista mogla eden brez drugega biti. In tako sta ostala, samo da se je njuna ljubezen, koliko sta se razvijala, koliko trdniše ukorenila, in od leta do leta živejša i nežniša postajala, — ako-ravno za njo vedila nista. Od mladih let je on tudi v mlinu pomagal, in se učil, da je potem sam mlinarski hlapec postal. Koliko srečnih ur je v družbi Julčike preživel, koliko se trudil, da bi storil, kar je želela ! In ko sta dorastla in začela pomen besede „ljubezen" razumevati, kolikokrat sta si večno zvestobo prisegla, — on, krasen mladenč, in ona, vedno z nježno rudečico oblita devica. Oj, kdo vas popiše, zlati dnevi čiste ljubezni, ki človeškemu srcu raj na zemlji stvarjate ! In kdo nebi plakal za vami, kadar ste mu nenadoma, kakor svitle sanje zginili ? Vkanjeno človeško srce je vekomaj prazno, čuti zmirom svoje rane. Irt hude, hude srčne bolečine je moral danes Martin , mlinarski hlapec, trpeti. Ta ptujec mu je njegovo nebo, njegovo srečo razdrl. Predobro je zdaj spo-
znal, da je enako, up na dekliško srce, ali grad nad oblake staviti. Kakor jesenski veter listje, tako so prilizavne besede Albertove vse Julčikine prisege in obljube, vso ljubezen odpibale, in v njenem priprostem srcu počasi gizdost, prevzetnost in častilakomnost obudile. Oj res , nobena ptica se ne da tako hitro v zvite mreže in zanjke nagnati, kakor dekliško srce ! —
Martin je bil zdaj sam na svetu ; edina duša, ktero je strastno ljubil, se mu jo izneverila, ga je zapustila, in največa njegova nadloga bila je, da je to nesrečo tudi živo občutil. Mnogokrat Julčika na roki mimo njega poskaklja, njena oblačila mimo njega šumljajo, pa pogleda nima enega zanj. Med glasnim smehom plesom in zabavljanjem drugih se ne slišijo njegovi žalostni zdihljeji: „Pa vedno hitreje se glasba glasi, In vedno hitreje se mladci vrti!" Nalihoma iz te nesrečne hiše odide, ali pri durih še so na nezvesto ogleda, ki ravno mimo pleše; njune oči se vlovijo , in Julčika, bledega Martina videča, obledi kakor stena. So jo njegove solze spomnile na nezvestobo'? —Martin dirja iz vasi, čez njive, jarke in polja, kamo ? sam ne ve. Zdi se mu, tla se je celi svet na njegovo srce navalil, da mu ga hoče neizmerna teža zatreti in zadušiti. Oj! kako stoka, kako se mu reke solz čez lica udirajo ! V človeškem življenju se najdejo trenutki, v kterih se srca nek strašen obup povlasti, v kterih, dalječ od vse človeške tolažbe, razumi skrivno tarnanje stvarstva, in preživo čuti, kar pesnik poje: „In die Welt hipausgestossen, Steht der Mensch verlassen da, Winde brausen, Wellen tosen, Nichts ist seinem Herzen liali! — Taki občutki so našega nesrečneža navdali. Vse okoli njega bilo je mrtvo in ledeno, — on sam pod obširnim prunim nebom — živa stvar. Mar je on sam, ki pod solneem to trpeti mora; tisočkrat tisočim se ravno listo godi, ako še hujše ne! čas sicer vse zaceli, nebi li tudi njegove rane ? — Pri mlinu ne zaslišimo več une vesele glasbe, ne več krika in plesa; ndadež se je po takej zabavi in vročini trudna razišla in tudi Albert je od zale Julčike slovo vzel. Vse tiha noč objema, samo skoz oknice, nastavljeno z benčini, iz kterih raste rožmarin in več drugih cvetk, še vidimo luč brleti. Za oknicem pa še bedi mila deklica. Kake jej neki misli po glavi roje, ker tako strastno sama s sebo govori in ročice radostno na srce pritiska ? Ne vganemo njenih skrivnosti.
Zdaj ura v zvoniku ednajst odbije. Julčika svojo molitvico opravi in luč vgasne. Krilate sanje nesejo milo deklico pod večno
zoro, v zlati raj ljubezni, kjer jej angeljci strežejo in po poli dišeče cvetke trosijo !
Kje neki neeoj revni Martin spi ? — Drugo jutro napoči. Vse po vasi se spet giblje in za svojim opravilom gre, ravno tako pri mlinu. Ali mlinarskega hlapca ni domu; kje nek je, vpraša stari mlinar svojo hčer? „Nevem," odgovori mu hladno, „bo že spet prišel."
Mine prvi, za prvim drugi dan, pa Martina še ni. Vse po vasi pozvedava po njem — ga išče, pa ni sledu od njega. „Menda se je vtopil, ali se mu je kaka druga nesreča pripetila," reče sosed Jaka. Pa stara njegova babica z glavo pokima: „Čudovito, čudovito!" Najbolje pa so fantje in dekliči o njem govorili, ki so ga vsi zavolj njegovo priljudnosti in srčnosti ljubili. „Ali se je vtopil ali vmoril mi je vzrok dobro znan ," reče kovačev Tone, druge pomenljivo pogledaje, „O, temu pritepencu Albertu še bo o svojem času že prav prišlo," zavrne neki drugi
Kaj pa Julčika pravi? Še vedno misli, da se bo že vrnil? Glejte! zdaj se jej vest zbudi, in ostro, hudo jej očita, da je menda le ona vzrok Martinovega zginjenja. Pred oči jej stopijo nekdanji dnevi, prisege večne ljubezni in njena nezvestoba. Kadar je sama, nehote mora na tovarša svoje mladosti misliti; pa zdi se jej tako otročje , celo sram jo je, da je mogel mlinarski hlapec njenega očeta, bogatej in lepej Julčiki enkrat lako drag biti! Ni Albert proti njemu drugi možak ? Kadar ga je zagledala , ni bilo sledu unih misli več v njej; ako je on govoril in šalil, ni bilo smehu ne konca ne kraja in presrčna Julčika pozabila je na celi svet blizo „gosposkega" Alberta.
Zdaj pa se vpraša , kam se je nek Martin zgubil ? Dva dni po unem večeru ga najdemo v prestarem Ptuji; kam je bil namenjen, še sam ni vedel, pa trdno je pri sebi sklenjeno imel, se ne več v domači kraj vrniti. Kako se je v dveh dneh spremenil! Cveteče lice bilo je zdaj bledo in vpadeno, modre oči zajokane in krvave. Pobit je gazil po ulici, da ga gotovo nobeden njegovih znancev nebi poznal. — Po svetu se je takrat le slišalo o bitkah in zmagah ; združene moči Evrope so slednjič oroslana, pred kterim se je svet tresel, ukrotile. Napoleonove sreče in samostalnosti je bilo konec. Zadnje moči je zdaj nepozabljivi cesar Franc napel, da bi z drugimi zedinjen sovražnike v njihovej lastnej deželi obiskal in + jim poplačal, kar so nad Evropo pregrešili. Po vseh deželah in mestih so se vojaki nabirali, tedaj tudi v Ptuji. Ni čuda, da se da nač revež, obupaje nad svojo osodo, med vojake zapisati. Misli, da
ho menda v tujih deželah, med neznanimi ljudmi na svojo nesrečo pozabil.
II.
Kako lepo se prilega primer med življenjem in čolničem vsred morja; unega brodnar je vsemogočna fortuna, ki s človeštvom čudovito igra.
Ako pridemo k mlinu, ga zagledamo celo v starem stanu, tudi dimnik še stari na strehi stoji; mesto Martina pa v mlinu gospodari drugi hlapec.
„In noč in dan kamen roilja in leti.
Kenehom« voda nad kola sumi."
Tudi Julčika, bistra kot jelka, je mična kakor popred, in vedno židane volje. Saj še jej cvete tihi vrtič ljubezni, saj še zeleni tluh-teči rožmarin na oknicu. Mnogokrat se v mlinu, kakor popred, fantje in dekleta snidejo, in se zabavljajo s plesom, igro in petjem; se ve da Albert nikoli ne izostane. Goreča ljubezen med Albertom in Julčiko bila je zdaj globoko utrjena , celej vasi znana in govorica vseh mladih ljudi; saj je tudi stari mlinar trgovca prav rad vidil. In kaj bi mogel edinej hčerki, ki mu je dražja od lastnega očesa bila, trdosrčno odreči ? Akoravno drugače skrben gospodar, bi vendar celo premoženje žrtvoval, če bi njena sreča zahtevala; ena solzica v njenem očesu bi ga celo v obup spravila ! Le nekaj bilo je, kar je Julčiki veselje in ljubezen proti očetu kalilo , česar ni mogel on po njenih željah storiti. Pri smrtnej postelji svoje pokojne žene namreč še je moral obljubili, celo s prisego potrdili, da ne bo edinega otroka, ki jima je med tremi živ ostal, pred 21 letom omožil. Spomin na prezgodaj zgubljeno ženo Minko bil je mlinaru presvet, da nebi njenega slednjega poročila častil. Ona je dobro vedila in ga tudi prepričala, da ni varno, še nezvedeno deklico pre-rano iz domače hiše dati, saj na kmetih tudi ni navada, premlade otroke v zakon puščati, kakor po mestih.
To je bil kamen, ki ni manj Albertu in Julčiki, kakor očetu srca težil; ona še je namreč le 18 let stara bila. Trgovcu pa se je do 21. leta neizmerno dolgo zdelo, in kadar se je o tem govorilo, vselej je nejevoljen in pobil postal. Kolikokrat v očeta sili in ga nagovarja — vse zastonj! Kolikokrat Julčiko prosi, ki pa mu le z zdihljeji in solzami odgovarja! Predobro sama ve, da bi s to prošnjo nad očetovo glavo le žalost in težavo nakopala; saj so njihovi penezi Julčiki nakupili, kar jo poželela, in celo iz selske deklice „gospodično" prerodili; saj ima lišpa in druge obleke po najnovejšej šegi vrezane, da ne ve, kam ž njimi! Časoma so
se torej med sladke tudi manj vesele ure ukradle, v kterih je Albert, ves pobit, svojej predragi s tužnimi besedami očital, da njena ljubezen popušča, akoravno so ga žgeče solze, ktero je na njegovem nedru prelivala, dovolj prepričale, da ga še le gorje ljubi. -- Pa zakaj je Albert tako silil? Ni mogel potrpeti? Mu je res gospodinja neobhodno potrebna bila, ali se je bal, da mu nebi menda drobna tičiea iz njegove kletke v drugo zletela? O svojem času boš častiti bra-vec vse natanko zvedil — le malo potrpi!!
Neko večer, ko je jesen že iz drevja listje trosila, se dekleta in fantje spet pri mlinarovih zbero. Veselijo se in šale vganjajo, kakor navadno; posebno Albert zna smešnih brez števila. Fantje so se mu počasi tako privadili, da ga zdaj že radi med sabo gledajo; vsi so tudi občudovali njegovo moč, ki se ni vstrašila treh nasprotnikov ! —
Ni še pol ure minulo , kar se duri odpro in stara kot smrt suha beračica v hišo prileze, ter v božjem imenu za prenočišče prosi. Smileni mlinar jej dovoli, pri njem prenočiti. „Čuj starka, nam ne veš iz kvart prerokovati, kedaj se bomo ženili," zakliče eden izmed fantov. Vsi glasen smeh zaženo , in kot bi trenil, so kvarte na mizi. Pa starka, ki je na obrazu že sled smrti nosila, ni bila k temu lahko pripraviti; zaznalo se jej je, da tudi ni celo zdrave pameti; ko jo pa stari mlinar resno nagovarja, naj bi radovednost mladeži vgasila, in ko jej vsaki za se dar obljubi, slednjič le s trepetajočimi rokami kvarte pobere, pregleduje in prerokuje. Med tem vendar vse neka čudna groza spreleteva, ko stari v obraz gledajo, kako rahlo, s pobešeno glavo nad kvarte nekaj šepta. Posebno mrzel dreget dekletam čez hrbet leti, ki radovedno izrekov sive Pitije pričakujejo, akoravno vsaka že dolgo ceptee in četvero-listno deteljo v žepu nosi!
In zdaj vedeževavka vsakega s pretrganim glasom nagovore, naznanja temu, da se bo čez pol leta ženil; drugemu, da čez leto; tretjemu, da bo sila bogat itd. Vselej se razlega glasen krohot. — Zdaj pride vrsta na Alberta , ki nenavadno obledi. Beračica šepta, zlaga in razdeljuje kot popred , ali — k slednjemu je pik, znamenje nesreče na vrhu, Vsi 'se zavzamejo. Čarovnica še enkrat poskusi, — spet pik na vrhu. Vse pričujoče, ki so na vraže trdno verjeli, groza strese. V očesu starke se solza zablišči, in čez gr-bavo lice potoči; trepetaje v tretjič kvarte v roke vzame, in vmes s svojimi malimi očmi trgovca ojstreje pogleda. Naglo jej kvarte iz rok na tla padejo — en krik: „Gorje! — on je!" — en nagel pad — in potem vse tiho! — Prerokinja se na tleh leže, kot črv
vije in s smrtjo vojuje; minuta — in nesrečnica dušo izgrgra. — Spet grozna tifaota! Vsi bledi sedd, ko bi jih mrtud zadel bil; Albert pa se strme na celem životu trese. Še le čez nektere minute se jim savest vrne, da se zdaj na Alberta, zdaj na mrtvo berarico ozirajo.
,,0 strah! kaj neki to pomeni?" spregovori slednjič mlinar. S srčnim glasom reče trgovec: ,,Starka je bila zmešana, nad tem ni dvomiti." — ,,0j čudovitno, strašno !" globoko zdahne Julčika. „Gotovo za tem nekaj tišči," šeptajo drugi med sebo. In med tem vsi ostanejo, ter jo brez slovesa eden za drugim skozi duri potegnejo; vsaki odide z drugo sumnjo, vsaki z drugimi misli. „Več kot en vrag je v tem Albertu," reče ueki fant svojim tovaršem. — Vendar, ko se nič zgodilo nebi, trdi bledi trgovec: „Kakor sem povedal, beračica ni bila pri pe meti."
Kmalo hlapec napreže , mrzlo starko na voz zanesejo, in čez pol ure v mrtvašnici na pokopališču leži. — Po celej vasi se hitro nenavadna novica raztrosi, ali vsaki le z glavo maja in premišljuje: „Kaj je to?"— Pri mlinarovih to noč ni nihče očesa zatisnil.
Ta posebna zgodba je Alberta celo celo spremenila; zastonj je Julčika na njegovem bledem obrazu prejšnjo dobro voljo iskala. Akoravno je zdaj le bolje o ženitvi govoril, vendar ni več tako po-gostoma k mlinu prihajal. Nezaupno in plaho je ljudi meril, ako je kdo kaj o unem večeru zinil.
Večkrat se je tudi v Ptuj ali Maribor odpeljal, vselej se izgovarjajo, da ima tam važna opravila, in vsakokrat ga več dni ni bilo nazaj. Staro babičke pa so si plašljivo na uho šeptale, da o polnoči krog njegovega hrama straši! —
III.
čas je, da zdaj pojdemo junaka Martina iskat. Sicer je bilo vsej vasi znano, da, kar je brez sledu zginil, dostikrat ponoči v mlinu ropoče in zdihava, — da se brez dvombe tedaj on iz groba povrača. Pa mi ga celo drugod na zdravih nogah najdemo in mu une osode tako hitro neželimo.
Po dolgem vojevanju , ki je čez Evropo neizmerno nadloge in nesreče nakopalo, — je bil mir sklenjen. Na Francoskem je pre-kucija klanje začela, in na Francoskem so zmagavni topi združenih vladarjev slednjokrat pokali. —Z nevmrljivo slavo venčani so se vojaki v svojo domovino vrnili in narodom, ki so spet svobodno dihali, oznanovalci goreče zaželjenega miru bili.
Med temi srečnimi, ki so v slednjih bitvah zoper Napoleona tako krepko in srčno stali, bil je naš Martin. Vidil je zdaj široki
Iirupapolni svet, dosti dosti dni ga je njegove lepe očetnjave ločilo;, pa akoravno tako dalječ v tujih krajih — njegovo srce — oj! tužno in globoko ranjeno — je noč in dan po nezvestej ljubici hrepenelo. Ni se solz sramoval, ktere je pogostoma, svojo žalostno osodo pre-mišljevaje, prelival. In zdaj, zdaj, ko je klic miru do neba donel, kaj bi mu moglo slajšega biti, kot besede: „Vrni se v svojo domovino' ? Oj da hi mu mogoče bilo, bregove in doline v enem dnevu — v enej uri prekoračiti — da bi skoraj domači zrak dihal, kterega tudi ona diše! Kako rado bi zvedil, je li se jej dobro godi, je li zdrava in srečna? Pa pot je bila dolga in težka, in več mescev je prešlo, preden je mogel svoje brate Slovence na obrežju deroče Drave spet viditi. O kako mu zdaj srce zaigra, ko s svojim polkom na začasno stajališče — v Maribor dospe! Ni ga svetinja hrabrosti na prsih, uc javna pohvala predstojnikov tako veselila, kot misel, da da ga le 4—5 ur une vasi, une hiše loči, v kterej mu je tako dragi zaklad skrit. Pa kako pred njo stopiti, kako jo viditi? Mar ga ni ona tako nemilo \ kanila in vzrok vse njegove težave bila? — Oj, ljubeče srce hitro in lahko odpusti! Pa ni še skoro priložnosti na „urlaub" ili; vsi polki morajo združeni vsak na svojem mestu ostati. Skrivoma pozvedivši po mlinaru, ki je zraven v unej vasi župan bil, po tnlinarjevej hčeri, po Albertu itd., zve vse prigodbe natanjko ; tudi osodo une beračice in govorico o Albertu. Tako je nekdanjega mlinarskega hlapca poldrugo leto spremenilo, da ga izmed njegovdi znancev, v Maribor prišedših, nobeden ni spoznal. — Spet preidejo nekteri tedni, pa nihče še ni vedil v vasi, da še Martin, ki je po noči hodil v mir ropotat, v vojaški j suknji živi!
Nekega dne gre Martin (zdaj korporal) s svojim tovaršern na sprehod. Solnce v zahodu že nizko plava, in počasi se vračajo pridni težaki in mestjani od dela; takrat se namreč tudi Mariborčan še ni sramoval motike in sekire v roko vzeti, kakor dandanes. Bliže in bliže jo zavijata, pogovarjaje se, proti „trem ribnikom"; kar jima pod bregom, na kterem je stari mariborski grad stal, več ljudi v prostej obleki nasproti pride. Pa kako Martin ostrmi, ko ined njimi svojega soljubnika — Alberta zagleda; vendar ne v lepej gosposkej, ampak v zamazanej vincarskej obleki! —
Ne zaupa dovelj svojim očem, ter dolgo za njim zre. „Je mogoče?" si misli, „ga je Julčika zapustila? Pa v takej obleki?!" Kar je o Albertu slišal, mu zdaj po glavi roji, tudi prigodek z be-račico. „To ni navaden človek," reče pri sebi, „nekaj več v njem tišči!" Hitro se s tovaršern, svojim najboljšim prijateljem vrne in
trgovca sledi, misleč, da ta njega gotovo ni spoznal; ali ta jima je že iz oči zginil.
Ne mino teden, ko naš vojak soljubriika spet ravno tako oblečenega sreča, in tudi naglo iz oči zgubi; ne more se sumnjivosti obraniti: kaj ta človek namerja in snuje? Radovedno in željno od zdaj z očmi po ulicah išče in pazi, nadjaje se, da bo slednjič nasprotnika le razšemil in odkril.
IV.
Boj ne slabi države le proti drugim narodom, ampak jej tudi od znotraj globoke rane vseka in blagostanje, mir in varnost pod-koplje. Taka se je godila našemu cesarstvu takrat. Povsod so se prcbivavci bali tatov in tolovajev, kterih broj se je v slednjem desetletju dokaj pomnožil. Po našej štajarskej deželi se ni boljše godilo, kot na sosednjem Vogrskem in Hrvaškem.
Tudi v Maribor je skoro vsaki drugi dan žalostna novica doletela, da je tu kdo vmorjen, tam kdo izplenjen; vsako noč je bilo torej več vojaških patrol na deželo poslanih, ktere so res nektere razbojnike zasačile. Pa so mogle patrole povsod biti in vsaki kotič preklašturiti ?
Večkrat je tudi Martin bil vodja takih ponočnih straž. Njegovej marljivosti, njegovemu ostremu očesu ni lahko potepuh utekel.
Na desnem obrežju Drave se cesta proti glasovitim Rušenam zavija; tam zagledaš potovaje lepe premožne vasi, v kterih kore-njaški Slovenci prebivajo. Tje je bil z desetimi tovarši neko večer Martin namenjen.
Davno je že v bližnjih cerkvah „večno luč" odzvonilo, ko se po gojzdih vojaki vasi N. bližajo. Ni bilo več človeka viditi in slišati , le iz nizkih hišic so jim luči nasproti svetile. Na njihovej desnej je Drave valovje šumelo; drugod je vse tiho bilo. Zagledajo čolnič od une strani prek sebi bliže veslati. Ko bi trenil, se za drevjem poskrijejo. Sokolovo oko Martinovo kmalo razloči v čolnu več ljudi pazljivo gledajočih na to obrežje. Luna izmed oblakov dereče valovje z belo svitlobo oblije — in Martin, oj groza ! med drugimi zapazi — Alberta, v ravno tistej obleki, v kterej ga je poprej že dvakrat vidil.
„Moj sum me ni vkanil!" si misli. Naglo zasliši krog sebe mrmranje, in še le zdaj zagleda, kako hitro čolnič spet nazaj proti unostranskem pobrežju vesla: možje v čolniču so najbrž noktere vojake zapazili, ki so neprevidoma blizo Drave lazili. Nejevoljni tri, štirikrat za njimi vstreljajo, pa brez uspeha. Hilro kraj Drave lete, dokler na čolnič ne zadenejo, in preden so se nadjali, so unkraj;
ali Martinu, ki je danes ves gorel, bilo je še vse prepočasi. Hitro vojake v dve vrsti razdeli, in vsaka na svojo stran za begunci potegne.
Pa žalibog, iskanje in trud bil je zastonj! Celo noč so bili na nogab, zdaj tu, zdaj tam, in pobiti so se drugo jutro vrnili v Maribor. Ali za njimi je prišel strašen glas, da so tisto noč razbojniki v vasi T. pri treh hišah vse čisto poropali in v enej gospodara in dva hlapca umorili. Celo okolico, kaj pa da tudi Maribor groza spreleti; enakega se še ni bilo doslej dogodilo, „Kje pa je patrola hodila, je spala?" so ljudje klicali. Ni dosti manjkalo, da bi vojaki ostro kaznjeni ne bili.
Martin stopi pred srditega stotnika in mu razloži, kako se celo noč niso ostavili, in da je le nesreča kriva, ker niso žalostne do-godbe odstraniti mogli. Pa svojo čast, svoje življenje zastavi, da bo že , menda preden solnce dvakrat na nebo priplava , grozovitnim tolovajem na sledu ; prosi le za šest mož, znabiti bo morilca, preden se ljudje nadjajo, pred sodnijo spravil. Ta želja se mu izpolni, ker so mu predstojniki zaupali.
Nemudoma se že tisti popoldan s svojimi tovarši na pol poda; dobro je vedel, da bodo dosti hribov in gor morali prehoditi; bil je namreč namenjen Martin v svoje rojstno selo. Vsakemu je znano, zakaj je ravno tje hitel?
Bilo je že mračno , ko so naši popotniki še dve uri hoda do vasi imeli; ali Martinove osrčevalne besede so vse vojake tako spodbudile, da ni nobeden opešal. Njega je najbolj to krepilo , da bo tisto hišo spet vidil, kjer ona prebiva, in morda bo smel tudi njeno obličje gledati?! In ako bo mogoče, pokazati jej, komu je, njega zapustivša, v zanjke padla, kako je bila vkanjena, ali ne bo zlata
dušica kesa in spet ljubezni k svojemu---? Oj, ta mila misel
rojila mu je po glavi, da je od veselja plakal. O nezapopadljivo srce, nisi podobno brodnaru, ki mu je vihar vsred morja ladjo raznese], ki pa še obupaje s svojimi rokami slednjo blanjico oklene in pomoči kliče ? Ako mu iz dalje rešivna ladja nasproti plava , oj, kaka radost, kaka hvaležnost proti nebeškemu gospodaru ga navdaja, ki mu v strašnej uri angeljca v brambo pošlje!
Že pozno v noči se Martin z vojaki vasi bliža. Kraj gozda, tihi in pripognjeni lazijo proti trgovčevej hiši. Pokoj je vladal po celej dolini in svoje mile angeljce — sanje — pod nizke strehe pridnih prebivalcev pošiljal. Zdaj obdajo vojaki hišo, in od zunaj postane ropot na duri: „Odprite" se razlega dal ječ okrog. Znotraj vse tiho. — Spet ropot od zunaj in žuganje: Odprite, drugače duri šiloma zdrobimo ! Vse tiho ! En udar, in duri padejo. Pa kako
U
se zavzamejo, ko ni žive duše v celem hramu najti; vojaki začnejo mrmrati, ko se tako vkanjene mislijo. Po celem hramu ni ene reči, ki bi mogla sum obuditi; celo uro zastonj premetavajo in iščejo -— vsi pobili Martina pisano gledajo. Le on, eden ni dvomi! in obupal nek znotranji glas mu je pravil: „Danes, ali pa nikoli!" Nevoljne vojake za potrpljenje prosi, ter dva srčna v hiši na straži pusti, z drugimi štirimi pa se tiho za vasjo proti mlinu napoti, misleč, da se Albert od ondod ni vrnil; če ga nebi tam našel, pa bi saj pozve-del, kje je ?
O da bi stare babičke teh pet pošasti zagledale, kako so pri-pognjene ena za drugo gazile, ter se zdaj vstavile, zdaj urniše naprej hitele; — to še bi bil strah in govorica po vasi! Martin, prvi v vrsti, se kakih dvesto korakov pred mlinom vstavi, ter izmed drevja, ki ga zakriva, ostro gleda, je li še v mlinu luč? Pa vse je bilo v morfejovem naročju! Že nameni naprej korakati, kar čez sto korakov na svojej desnej nekaj črnega zagleda, ki se giblje k rrili-naru ; — na celem životu se trese, spoznavši človeka, ki po štirih lazi. In oj ! za njim lazi drugi, tretji, četrti . . . skupej osem oseb. „Pst, pst," šepta Martin k vojakom, s prstom na uno stran kazaje. Srce vsem zaigra, ko pomislijo, da njihov trud ne bode zastonj. Od glave do pete oboroženi se ne vstrašijo večega števila nasprotnikov.
Ti so zdaj zaporedoma vsi do mlina dospeli. Rahlo stopijo trije na stražo, drugi začnejo iz kuhinjskega okna križe lomiti. Ker stari hram ni imel tako močno vzidanih križev, kakor je dandanes šega, jim poskus kmalo po sreči izide. Hipoma zdaj eden za drugim skozi okno v hram dero.
In naši junaki ? — niso tačas zijal prodajali; po ovinkih jih je tiho Martin za drevjem proti mlinu peljal, na ponočne goste dobro pazeč. Komej ga unimi petimi, ki so že v hramu, dva druga skozi okno skočita, plane na hipu Martin pred svojimi tovarši nad stražnika zunaj; brez da bi imel čas, vpili ali se braniti, leži z zair.ašenimi usli, kot bi trenul, na zemlji zvezan. Zraven pa že iz hiše klic doni, ter naglo potihne. Ali predobro ga je Martin razumel. Kot blisk se skoz okno zažene, za njim drugi štirje; mah na mah, in dva se pod njegovim puškinim oglavjem na tla zgrudila. Strašno kričanje, ropotanje in rožljanje, in vmes glas: Vdajte se, upor je za stonj!
Ali tolovaj senevda, njemu gre na smrt, zdaj ali potlej. Samokresi in puške pokajo, da se hiša trese; blisk smodika razsveti vsaki kotič, da nasprotniki eden drugega lahko zagledajo. Zdaj se vojak
na tla zgrudi in hitro za njim eden, potem drugi tolovaj; dva se slednjič vdata, in le eden hipoma skozi okno uide iu odbeži.
Hitro luči prižgejo in najdejo starega mlinarja pol mrtvega v postelji ležati; hudobneži so ga namreč mučili in tepli, da bi jim skrile denarje pokazal. Julčika pa v svojej sobi leži na tleh oinedlena in z zamašenimi usti. Oj, kdo popiše občutke Martinove, ko pred svojo goreče ljubljeno poklekne in jo rahlo, skrbno v posteljo vzdigne. Kako mu iz oči žgeče solze kapljejo, kako mu nedro kipi, ko zdaj svoj največi zgubljen zaklad objeti zamore t Če se sme govoriti o trenutkih , kteri človeka savesti njegovih nadlog otmejo, ter na zemeljske spone pozabiršega pod večno zoro neznanega raja vzdignejo, potem se jim resnično sme ta trenutek, ki je Martina zdaj osrečil, prištevati. Njeno lice, njene roke tople postanejo , in svoje lepe modre oči odpre, pa Martina vide začne trepetati in vročina jo napade, ktera celo noč ne jenja. — Tačas priženeta vojaka, ki sta v Alberlovej hiši na straži ostala, odbežanega tolovaja. Martin mu hitro šemo iz obraza potegne, pa kaka groza ga spreleti, ko vidi pred sabo svojega soljubnika Alberta; kar je šumel, je tedaj bila resnica. „Peklenski zmaj!" zakliče, „zaslužiš, da bi te hipoma zemlja požrla. Spoznaš, da previdnosti božje ni mogoče vkaniti, akoravno si celi svet vkanil, poznaš, da roka pravice vsakega doseže poprej ali poznej ?"
Ali naš hudobnež je pri vsem tem le trdovraten stal, ko Martina spozna. Jasno mu je bilo, kaj ga čaka, ali zastonj je z zobmi škripal, zastonj se trudil, veze raztrgati; moral se je enakej osodi vdati, kot njegovi tovarši.
V mlinu so vojaki našli tudi dva hlapca , kterima so tolovaji spijočima bili roke in noge zvezali in usta zamašili; kako sta oba Boga hvalila, ki je veliko nesrečo zavaroval! In on sam, stari sivi mlinar, akoravno od strahu in trpinčenja bolan, kolikokrat je stisnil svojega Martina na svoje prsi, rekoč: ,,0 ljubi moj sin, mislil sem, da si že med mrtvimi, pa Bog te je ohranil, da bi nam angelj bil v uri sile in strahu! Oj kdo na zemlji bi ti mogel to povrniti?" — „Hvalite smilnega očeta vsih stvari, ki vas je po tako čudovitej poti otel, jaz sem bil le sredstvo njegovih rok" — zdahne Martin.
Med tem je iz nekaj oddaljene vasi dosti ljudi navrelo, ki jih je bil hrup ropota in streljanja iz spanja zbudil. Ne da se popisati njihovo veselje, ko so celo prigodbo zvedili in po mislih vsakega že mrtvega Martina zagledali. — Grozovitega Alberta pa bi raztrgali, ako jim nebi vojaki branili. „Vidite , kaki zlodej je med nami
živel! ' reče pomenljivo sosed Jaka. „Da preresnično je žalibog bilo, kar smo na tihem šumeli in govorili," zavrnejo fanije.
Preden še se začne daniti, že čakajo trije kmetje z vozmi pred mlinom, kakor je Martin naročil. Na nje se krog dobro zvezanih tolovajev vsedejo vojaki, kterih je le eden ranjen bil. Zaslonj so prošnje starega mlinara do Martina , naj bi pri njem ostal; ta ga prepriča o svojej dolžnosti in obljubivši mu, da se bodo kmalo spet vidili, se poslovi; nesrečnej Julčiki, ktera še v svojej vročnici leži, ročico stisne in jo skrbi sosedinj priporoči, veselim znancem z roko pomignivši na voz skoči in se hitro z drugimi odpelja.
V.
Lahko si misliš, častiti čitalec, kaj je Julčika zbudivši se čutila , kadar jej je sivi oče celi prigodek pretekle noči pripovedoval; kako jo je osupnila prežaloslna resnica , da je nevedoma razbojnika ljubila, morilcu zaupala! Kako je, enkrat v zanjkah lega hudobneža, nezvesto vrlega Martina zapustila , ki mu je bila tolikokrat večno gorečo ljubezen prisegla. In on , akoravno ogoljufan in zaničevan, je zdaj z nevarnostjo lastnega življenja njo in celo hišo otel, bil je od Boga poslani angelj. O bridko, bridko obžaluje, da se je tako nad njim pregrešila; si bo upala, mu kdaj v obraz pogledati in ga za odpušanje prositi?
V vasi in v celej okolici je vse Alberta preklinjalo in Martina poviševalo. Še tisti dan se pripeljejo vojaki s tolovaji v Maribor, ter jih sodniji predajo. Občno veselje je navdalo celo mesto in od vseh strani vojakom pohvala donela; zraven so dobili obilno plačila, ki je bilo na glave razbojnikov stavljeno. — In kaj je bil vspeh sodnijske preiskave ?
Hudobneži niso hoteli tako hitro obstati, vendar časoma se je od njih več in več tudi o drugih hudodelstvih zvedilo. O n i so namreč krog po Štajarskej in celo po Koroškej v tolikih krajih plenili in več ljudi pomorili; njihovo delo bila je zgoraj omenjena moritev gospodarja in dveh hlapcev.
Kdo pa je vendar le bil ta Albert? Rojen je bil na Ogerskem in trdil je, da svojega očeta ni nikdar poznal, pa najbrž je bil ta tolovaj v bakonskih lesovih. Še le tri leta starega je mati na Dunaj zanesla, in ko je odrastel tam v šolo pošiljala. Edina draga duša mu je bila mati, ki je marljivo zanj skrbela, da mu takrat ničesa ni manjkalo. Denare je dobivala , najbrž od očeta. Njegovo ime ni bilo Albert, ampak — Sandor. Ker ga šola ni posebno veselila, in je zavolj nemarnosti dostikrat kaznjen bil, se je še le trinajst let star materi skril, ter se nekaj časa po Dunaju, potem krog po deželi
potepal in od tatvine živel. Pa vidivši, da ni prav srečen, vrnil se je na Dunaj , ter neko noč svojcj materi, ki ga je dala zastonj povsod iskali, vse denare in dragocenosti pobral. Ž njimi seje klatil po Štajarskej, pa čez nektere mesce so že bili zapravljeni. .,Sila kola lomi," pravi prislovica. Sandor se je moral nektere ure od Radgone k kmetu v službu podati, tu se je s slovenskim jezikom seznanil. Nazadnjič pride k nekemu trgovcu v Radgono. Ko tega okrade, je moral pol leta v luknjo. Od tukaj gre na Ogersko in dobi službo pri nekej gosposki. Tam se seznani z nekterimi potepuhi, ter vsi skupej enkrat nekega silno bogatega Žida vmorijo in izplenijo. S pridobljenimi penezi odbeži na Hrvaško in se začasno v Varaždinu naseli. Ko je mošnja spet prazna, tam vtrga v neko cesarsko denarnico in odnese več tisoč goldinarjev. Preoblečen odbeži na južno Štajersko, proti Celji. Velikokrat je bil v nevarnosti, posebno ko ga enkrat v nekej krčmi hočeta dva vojaka vjeti, ali močen kot oro-slau iztrga prvemu puško, ter oba z njenim oglavjein namlati, da na pol mrtva ostaneta. Kot bi ga veter odnesel, beži potem v drugi kraj in še nekaj mescev krog blodi. Prepričan o nevarnosti in nc-stalnosti lakega življenja, sklene se kjerkoli mirno naseliti. Zadene na necega tovarša pri vmoritvi unega Žida, in oba skupej potujeta naprej, dokler v vas N. ne prideta. Od vsega sveta odstranjena so Sandoru tako dopade, da si jo za svojo prihodnjo stanišče izvoli. Ni dolgo časa trebalo , da si je po bližnjih mestih blaga nakupil in so svoje ime spremenivši s svojim tovaršem vred, ki mu je kol sluga sledil, v omenjeno vas preselil. Z Julčiko se seznanivši, se je res mislil ženiti, posebno, ker je silno bogata bila. Ker mu je trgovanje le malo dobička prineslo , porabil pa je dosti, ker se je po gosposko nosil, mu ni bilo zakrilo, da, ako se kmalo ne ženi} bo njegovega gospodarstva kmalo konec. To je tedaj vzrok , da ni mogel ženitve včakati. Vidivši, da je vse siljenje zastonj, je že namenil, natihoma iz tega kraja potegniti, ko mu neki dan sluga glas donese, da je vidil v bližnjem mestu nektere znance iz Ogerskega, ki so prišli na Štajersko ropat in plena iskat. Sandor se ni dolgo pomislil: s slugom vred se jim pridruži. Zato je v zadnjih tednih tako dolgo od hiše izostajal. Da je ropanje v celej okolici bilo njihovo delo, se razumi. Slednjič Sandor celo sklene, skopemu inli-naru denare, kterih mu ni hotel sam rado dati, šiloma vzeti; se ve da mu na Julčiki ni bilo nič ležeče. — Pa Bog ne pozabi, on le odnaša! Tukaj je grozoviteže strela Njegove pravice zadela. Kaj pa je bilo z uno nesrečno beračico? Tega ni mogla sodnija nikdar iz njega pozvediti. In akoravno v drugih rečeh odkritosrčen, na to
se je vedel vselej odločnega odgovora ogniti. Neka posebna skrivnost je morala za tem tiščati.
Nektere mesce in ostra kazen posvetne oblasti je Sandora in vse druge zadela. Kako življenje, taka smrt! —
In Julčika? Teden je minil po unej prigodbi, kar se neko večer Martin v vas vrne. Kdo popišč, s kakimi občutki je skesana deklica pred njega na kolena padla in ga s solzami za odpušanje prosila. Ali on ne more besedice govoriti , njegova radost, njegovo zveličanje je preveliko! Ne more se solzam goreče in spet presrečne ljubezni ubraniti, molče svoj spet pridobljen zaklad, svojo zlato Jul-čiko objame in jo dolgo, dolgo na svojem kipečem srcu stisnjeno drži. Svet je trenutek, v kterem se dve zgubljeni duši najdete, in ena v drugo razlijete! To se da le čutiti, ali ne izreči! „Julčika, zlata moja, pozabiva na nesrečen čas, v kterem naju je nesmilna osoda ločila, ljubiva se kot nekdaj v otroških letih," zdahne Martin goreče. „Da, vekomaj, kakor v otroških letih," šepta Julčika in mila rude-čica jej lice obsije. In zveza, ktero sta v spravljenih srcih sklenila, bila je večna, sveta, nepremakljiva.
Preden je leto prešlo, bil je na prošnjo poveljnika slovenskega polka in po milosti slavnega cesarja Franca, Martin s pohvalo iz vojaščine odpuščen. Čez dva mesca je zaljubljenika duhovnik za večne čase pred oltarom zvezal. In dosti, dosti let ni srečniše hiše v celej vasi bilo od mlinarjeve.—
Kako čudna je pač božja roka, roka večne modrosti, ki naša srca po neznanih potih vodi! Kje najdeš stvar pod solncem, ktera bi Njene sklepe spoznala in spregledala? Človek obrača dostikrat tako okrižem in nepremišljeno, da ne sme godrnjati, ako Bog drugače obrne.
Pa čas se spreminja in mi ž njim! Ako dandanes v uno vas pred tisti mlin stopiš, ga najdeš čisto spreobrnjenega; na mestu pohlevne hiše stoji visoki gosposki hram in tudi od srečne Julčike, od vrlega Martina ni sledu več. Tu gospodari že drugi ali tretji zarod !
Hitreje ti bo jelo srce biti, ako se ozreš v prvo nadstropje; kot roži mili se ti iz okna nasproti smehljate dve krasni deklici. Ljubite tudi te dve srečno? Ljubite li — »ves to?
Odlomki Iz mojega potovanja.
(Spisal N. Ravnikar.) [Konec.]
V Temešvar, glavno mesto Banaške dežele privrem veselega srca, vedoč da mi je zuancev tukaj dovolj. Prejme me neka
rodovina prav gostoljubno, kjer odložim svojo robo, položivši jo hitro v stranski kotič. Sramoval sem se namreč s takim premoženjem po svetu bahati, kar je bilo v malej torbici, ker še ta ni bila polna. Smešno je bilo to zares ali znano je da , „če manje imaš, manje ti se ukrade", in s tim načelom romal sem večkrat brez straha po nevarnih krajih in temnih gojzdih, v kterih se le kaki ropar naleti. Napravim se ogledovat mesto , ki se deli v tri dele. V notarnje mesto kakor glavno, tvrdnjavo, in razna predmestja, izmed kterih je prvo po imenu „tvorniško predmestje" najglavnije. Kar se tiče poslopij je naj bolj vredno opomniti veliki ,,di c a s t er i a 1". To je orjaško poslopje nedavno zidano, v kterem so vsi c. k. uredi Tu sem stanoval tudi jaz , in morda še nikdar se nisem majal po takem „labirintu". Tegadel mi je tudi semtrtje čudno prihajalo. Zdaj sem srečal prav mastnega „portira" ponosno bodečega v črnej rumenkastej „uniformi" z debelo palico, ki me je bistro pogledal, kakor po navadi vsi taki možje. Včasi se je pa kak drugi okoli mene sukal, kakor da bi me hotel mahoma udariti. Uradnikov je po vsih kolih vse polno, kteri se milo razgovarajo v blaženem nemškem jeziku , to mi je bilo malo všeč, ker je vse dišalo po kraljestvu Frankobrodskem. Najglavniša cerkev je stolna, ležeča na prvem mestu, ktere zunanji in notarnji slog slehrni potnik občudovali mora zavoljo bogatega in umetnega kinča. Tudi pravoslavni imajo ravno nasprot svojo cerkev , zraven nje sedež pravoslavnega vladike , ne-dalječ odtod je pa residencia kneza Lichtensteina. To so nar ime-nitniša poslopja. Kar se drugih tiče, imajo vse prav lepo lego, in večina njih razodeva veliko bogatstvo. Kar bi še posebno omenil je „Casino", ki je le velika kavarna. Že po unanjej podobi se lahko vidi, da zahajajo v njo bahači in gospodje s sabljo. Stopim še jaz v njo in lej, koj jame me nadlegovati nek priliznjen škriček z „bos šofens". Dam mu znak, da nerazumim. Uvidivši, da sila kola lomi, popraša me drugikrat „šta zapovedate"; tako mu prestrižem njegov popačen dialekt. Ysi križem sedeči gospodje in sabljaši so me čudno pogledovali in čul sem vojaka drugemu govoriti: „ist šon bider a Crabat", ali pustim ga pri miru; češ, kaj bi bob v steno metal. Kam sem se ozrl, je bilo mi dovolj neugodnega zraka v tej kavarni. Podam se na naj veče šetalište Temešvarske gospode, in to je na pe-rivoj. Tu navadno mnogo sveta zahaja, in posebno obilno lepega spola, kar mladenča posebno mika. Zares je mrgolelo sveta n» vsih straneh. Lepi spol je tako krasno in bogato okinčan, da bi človek mislil, da je pri večini mirno načelo: „omnia mea mecum porto". Ne zbero se pa ljudje samo zavoljo neprecenljivega šeta-
]išta, tudi jih vabi mila godba ciganska, ktera skoro vsaki dan odmeva svoje nježne glase po daljnem perivoju. Celo grmado tacih ciganov vidim na za njih že odmerenem mestu — z muzikalniin orodjem. Težko razloči tujec take cigane od drugih ljudi, ker po nji-hovej noši bi ga poprej cenil za kakšnega imenitnega gizdalina , ali potem, ko izigrajo spozna sc kmalo imenitnež, ker vsakega reveža nadlegva , da mu vrže novčič na krožnik, kterega mu prav uljudno pomoli. — Drugi dan podam se v predmestje, ker se mi kmalo pri— druže srbski rodoljubi. Radovedno sem popraševal za čUavnico, ali mi odgovore, da so jo, žalibože, zaprli, ker sc premrzlo podpira, da ni mogoče vse troške zmagati; večidel, da je temu krivo splošno siromaštvo, ki se je čedalje bolje tudi v mesto vrinilo. Tako je resnica , da tudi duševno življenje pešati mora, če se človek s silo bori za vsakdanji kruh ! In to je zadelo rodoviti Banat. V veselem srbskem družtvu preživel sem prav lepe dneve, posebno ko se odpeljemo na vinograd nekega bogatega Srba; tu so imeli vso pripravo za kuharijo, ter si sami brez kuharice napravijo pravi „pa-prikaš", ki je kaj draga jed Srbom.
Ko smo se vsega dovolj navžili, jamejo me siliti, da bi jim zapel kako slovensko pesem. Čeravno nisem poseben pevec, vendar jim odrožem nekaj domačih, med kterimi tudi „Ljubca moja , kaj sj strila ?" Vse so jim bile všeč, ali ta jih je tako omilila, da sem jih precej moral naučiti jo peti. Hitro so se naučili in jo gotovo čez desetkrat odpojo, napijaje med tem lepe zdravice slovenskim prvakom. Zapustivši s težkim srcem vesele Srbe, vzel sem tudi slovo od gostoljubne rodovine , ter se zopet podam proti Sremu. Pridem v Karlovce in od tod naravnost naFruškogoro, ki se razprostira pod Sremskem obnebjem.
Znamenita je cela gora zavoljo neštevilnih vinogradov in starih dvanajst samostanov, v kterih čuvajo največe srbske znamenitosti. Ta je gora opevana v mnogih srbskih pesmih, na kterej ni samo blagostanje materialno v obilnej meri, ampak tudi skrbno se hrani duševno blago, ktero daljni svet hodi ogledovat, da se prepriča o neizmernej duševnej obilnosti. Skoraj na vsakem podgorji leži taki čuvar duševnega blaga. Čez dve uri ne loči se nobeden samostan od drugega, ali vendar je dobre štiri dni hoda , da se večina teh samostanov obišče. Pridem do prvega samostana po imenu Kru-šedol, sedež pravoslavnega vladike Gruiča, preslavnega učenjaka in Srbskega rodoljuba. Tu se oglasim pri nekem duhovnem gospodu, ki me je izpraševal, od kod da pridem, pa kaj da sem. Komaj mu povem, da sem Slovenec po rodu, objame me prijuzno, ter me od-
pelje v sobo za lujce pripravljeno. Ker je že poldne bih). stopim v „Refectorium", kjer zagledam za mizo duhovne gospode s častitljivim obličjem , z dolgo polno brado in dolgastimi lasmi, ki so se jim prekrasno vile po hrbtu. Priklonim se tedaj vsim pričujočim, kteri mi lepo odzdravijo, ter mi podajo prvo mesto pri mizi. Prestara je tu navada, da se tujec bolje ko mogoče gostoljubno sprejme, kjer se lahko ostane, kolikor je komu všeč. To jim je visoka dolžnost, ktero morajo izpolniti. Tako pošteno je v staroverskih klo-štrih, česar pa, žalibože , nekteri kalolški samostani ne obdržujejo. Posebno v zadnjem času hirajo, nevcm zakaj, saj imajo vendar vsega dosti, pa tudi posebno toliko opravkov ni, da bi ne utegnili popotnika gostoljubno prijeti, kar je že najlepša navada bila pri starih Slovanih.
Po kosilu pokaže mi neki prijazen Iguman *) znamenitosti, med kterimi so najlepše : knjižarna, krone nekdanjh srbskih vladarov in druge zlatine in srebrnine. Več časa prebival je tu slavni srbski junak Kara Gjorge, ali Črni Juri. Rodil se je leta 1760. Premeni se političko stanje v Srbiji in velika nevarnost preti od turške strani, pobegne s svojim očetom in s celo grmado, ter roma proti Savi. Čim se približujeta Savi, tim težje je bilo očetu pri srcu, ter svetuje sinu , naj bi se povrnil. Ali sin Gjorgje ni se dal premakniti od svojega sklepu, in tudi oče ostane pri svojem. Sin pogleda milo očeta, ter mu reče „kaj to bi jaz preživel, da bi te Turci trpinčili do smrti? Ne! bolje, da te precej umorim." V tem trenutku nastavi svojo puško , ter ustreli očeta in gre čez Savo, izročivši svojega usmrtnega očeta tamkajšnjim prebivavcem. veleč: „pokopajte mi starca, pite mu tudi ra dušo!" Pomiril se je potem z svojim za-povednikom Mihajlovičem. Po sklenjenem miru pride v Avstrijo, ter dobi službo u samostanu Krušedolskem.
Zahvalivši se za gostoljubnost gospodom, odpravim se v drugi s«n.ostan Kuveždin, kjer me ravno tako prijazno prejmejo. Kazali so mi radostno vse znamenitosti, izmed kterih zanimale so me posebno 500 do 600 let stare knjige staroslovenske y rokopisu, čudil sem se preumetnemu pisanju. Ako bi človek vse to natanjko ogledati hotel, moral bi celo leto ogostiti se , da prebere vsaj površno vse te zanimljive rokopise, kteri niso za nobeno ceno naprodaj. Ponudili so jim oddaljeni bogataši zlata in srebra, da jim se odstopi semtrtje kakoršna znamenitost, ali vse je zastonj. Tudi pre-milostivi vladika Strosmajer poteguje se nek brez uspeha. Vsaka
*) članovi po redu dostojnosti so : Vladika, Archimandrit, Igum n, Proto-syndicus in Namestnik.	Pis.
knjigarna bi se ponosila s tako bogatijo. Kaj skrbno tudi pokazu-jejo tujim, ter se boje, da bi kaj ne zmanjkalo. V tretjem samostanu Šišatovac imajo začuvano truplo Laz ara, bivšega srbskega cara r 15. stoletju. Zlato in srebro, ktero ga pokriva, je neprecenljivo , kar zares ogledovavca mika in zapeljuje — pa pustimo slavnemu junaku zlati kinč, kterega njemu v slavu podari narod hvaležnega srca.
Blizo šišatovca leži v prijaznej dolini samostan Opova, ne ravno slaven zavolj posebnih znamenitosti, ampak zavoljo njegove starosti, ker neki že čez 800 let tukaj stoji. Tu je bil odgojen slavnoznani narodni pesnik D o s i t e a Ob r a d o v i č, kterega sobe mi pokaže neki domoljubni Iguman. Pri vhodu omenjenih sob bere se z zlatimi črkami „skelije Dositea", t. j. sobe Desitea. Ko je stopil v red, častili so ga tako, da so mu odstopili veliki predel samostana, da zamore mirno in tiho izobražiti se za blagor naroda. Ali vse te okolnosti niso ga osrečiti zamogle, uvidil je da nikdar ne bo po svojej želji narodu koristil; gnalo ga je tedaj zmiraj nekaj iz samostana, ker nikdar ni bil zadovoljen s svojo osodo. Zares zgine jim naenkrat r veliko žalost vsih redovnikov, ker so ga spoštovali kakor svetnika. Zvedilo se je kmalo potem, da neko noč poskoči z okna, ter jo zavrne v daljne kraje.
Od Opove dospe se kmalo do Ravenice, kjer mi pokažejo truplo srbskega cara Uroša. Najpoprej bilo je to truplo v turških rokah, kteri so ga blizo Mohača na Ogerskem, kjer je Lud-vigll. pal, pokopali. Po naključbi našli so zopet truplo in kupil gaje ta samostan za težke denare ; na oltaru postavljena je truga, okovana s čistim srebrom , v kterej leži slavno to truplo. Na glavi mu je čisto srebrn« krona , prse mu kinčajo mnogovrstni redovi, na roki bličše se prstani od dragocenjenih kamenov, drugi del trupla razun noge je pokrit, okrog njega vise raznovrstni darovi, prineseni od pobožnih src. Na strani omenjenega samostana so še druge znamenitosti, kamor pa nisem utegnil iti. Bil sem le v dveh samostanih, t. j. t K u v e ž d i n in Pribinaglava, kamor preiskovavci itarih rokopisov večkrat zahajajo, ker je tukaj tega blaga obilno, pa tudi drugih starin. Popotoval sem 4 dni po Fruškej gori, živel pa tudi tako dobro in veselo, deloma v družtvu domoljubnih redovnikov, deloma pa z dijaki, kteri pridejo v te samostane na počitnice za dva meseca. Dal sem tudi težko slovo prekrasnej Fruškej gori in gostoljubnim samostanom na njenem podgorju.
Zavrnem jo proti mestu Vukovar u. To sremsko mesto ima ugodno lego ali v ostalem je precej v«e zanemureno in nečedno in
vse ulice kaj ozke. Tu si poiščem nekega mi poznatega Srba g. Vukašinoviča, [pravega rodoljuba in podpiratelja vsakega domoljubnega podvzetja.
Popotoval je tudi on skoro po celej Jugoslovanskojj, ter je bil pri knezu Nikuli na Crnej gori, in misli svoj pot obširno popisati in obelodaniti. Ta domoljub pridržal mc je tri dni, v kterili sem prav lepo živel. Bilo je ravno trganje in to je pri Srbih velik praznik, posebno pri kakem bogatincu. Odpelje me tedaj k trganju necega bogatine«. Vse je bilo že pripravljeno za veliko gostbo , v velikoj vrsti sedeli so Srbi, njih blizo sto in med njimi jaz; zdravic ni bilo konca ne kraja, odvažim se tudi jaz da napijem malo zdravico in to na uiajemnost Srbov in Slovencev, ter vsi mi z veseljem odzdravijo.
Tako pride potnik tu od enega veselega družtva do drugega. Namenim se od Vukovara v Ojiek, glavno mesto Slavonske. Ker vreme ni bilo ugodno, odpeljem se na parobrodu v namenjeno mesto. Pridem že v temnej noči v mesto, tavam od ene ulice do druge, ali nikjer žive duše niti gostivnice. Sreča me po dolgej težkej uri neki človek, ktereg* poprašujem za kakšno prebivalište, ali on mi meito potoljnega odgovora tudi toži, da že dve uri zastonj strehe išče. Bil je gotovo obrtnik. Dobe nas ponočni stražari, ktere prosiva, da bi nas odpeljali v kako rokodelsko prenočevavnico. Čeravno »o gospodje kisle obraze rezali, so vendar vslišali našo ponižno prošnjo, ter nas izroče v neko krčmo. Tu se ve, da je bila postelja gola klop, ležala je polna truma rokodelcev okoli, tu je človeka strah napadal od smrčanja, posebno če po dolgej poti želi mirno počivati. Vržem tudi jaa svoja kopita pod glavo , ter tudi jaz začnem smrčati. Probudivši se rano po sladkem spanju vrtelo se mi je zares nekaj po glavi, menda zato, ker sem preveč „Nek-tara" užival, časica dobrega slivovica progoni mi popačeni zrak.
Odpravim se, da ogledam malo mesto in poiščem prijatle in znance si iz Zagreba. Mesto se deli na 3 dela. Doljno mesto, trdnjava in gornje mesto. Lega dolnjega mesta je prijetneja od gornjega, ker je na bregu reke in tudi je tu bolj živo zavolj trgovine, hoda od doljnega do gornjega mesta je dobro uro, trdnjava je skoro enaka s Temešvarsko, samo da je zadnja malo trja na nekterih krajih.
V narodnem obziru so Osiečani še precej zaostali v razmerju z drugimi Jugoslovani, ker nimajo nobenega slavjanskega druživa razun „Casine", ktera ima tudi prav malo slovanskega duha. Posebno mladina, od ktere se nor več narodnega duha tirja, je tukaj mrzla za pospešenje narodnega napredka, ker se tudi obično le raji pogovarja v ptujem nemškem jeziku, dasiravno so učilnice slavjan--
ske. Saj se še služba božja obhaja po velicih praznicih v slavjan-skem jeziku, kakor sem se sam prepričal, pa bi mladeneč sramoval se maternega jezika ?
Od Osieka podam se naravnost proti Diakovaru v namenu, da vidim premilostljivega vladika Strosmajera. Celi predel pota je krasen, blizo Diakovara hodi se celo uro med drevoredom, dokler se ne pride do omenjenega kraja. To mesto je precej majhno, al' ima prijetno lego in krasne okolice. V nekem predmestju so sami „Švabi", ali niso v nikakoršnej sveži z drugimi prebivavci in še čudneje je to, da se še nikdar ni zgodilo, da bi imel Slavonec „Svabkinjo" za ženo, kar je tudi pošteno ; zakaj bi se slavjanska kri pokvarila s ptujo , ker je še tako dosti ptujega strupa v njej, ker se ga siari vekovi niso dosti ogibali. Najznameniteje poslopje je residencia vladike Strosmajera in zraven ležeči prekrasen vrt > korarske hiše so majhne in še te se bodo podrle, ko se bo na tem mestu zidala velika stolna cerkev v tistem slogu kakor je Zagrebška
Do zdaj je cerkev v ozkem svezu z rezidencio , kjer je pa premalo prostora.
Nekaj na strani Diakovara ima red Frančiškanarski svoje poslopje. Pošiljajo se večidel iz tega samostana redovniki v Bosnijo. Posebni junak je tu redovnik, kteri je znan zavoljo izvanredne moči. Bil je tudi v Bosniji. Neki dan navalijo Turci v neko krščansko hišo. Ko vidi to omenjeni g. redovnik, priteče hitro v pomoč, ter progoni Turke iz hiše, ali eden se močno obotavlja , ter se začneta prav trdno pretepavati. Pravična jeza zgrabi redovnika , ter zgrabi Turka, ga vrže v gorečo peč in zaklene vrata za njim, da se Turk spremeni v pepel. Turci zaslišavši to, love na vsili straneh duhovnega junaka, ali zmuznil se je ta v pravem času , ter prišel srečno nazaj v Diakovar. To je resnična dogodba , ktero so mi sami gg. duhovni pripovedovali.
Preden se ločim od Diakovara, namenim se predstaviti premi-lostlivemu vladiku Strosmajeru. Zagledam ga šetajočega na vrtu. Urno podam se tje in mu dostojno svoje štovanje razodenem. S prijaznim licem odzdravi mi in se razgovara z mano celo četvrt uro. Govor je bil o raznih predmetih in posebno ga je veselilo, da Slovenci svoj dom tako hrabro branijo. Povabi me Nj. milost k kosilu, čakali smo z drugimi častitimi duhovni v prvej velikej dvorani, ko milostivi gospod pridejo , nas odpeljejo s prijaznimi besedami „zdravo moja gospodo !" v „Refectorium". Razgovarali smo se mnogo o politiki. Vprašajo mene, ali imamo v Ljubljani slovensko pravničko akademijo, ali jaz jim odgovorim, da se še žalibože
opirajo pri nas, da bi se na gimnaziji veronauk v slovenskem jeziku predaval. Vsi pričujoči se z velikim čudenjem posmehujejo tej zares čudnej naredbi.
Odposlovim se od premilostlivega vladike in drugih gg. duhovnov in se podam proti svojej domovini.
S tim sklenem tudi popis svojega popotovanja želeči, da bi v počitnicah mnogo slovenskih inladenčev popotovalo po tih krajih, ker pač je lepo, ako se človek seznani s svojimi brati in ako pozna njihove običaje in šege. To bi bilo gotovo bolje za slovenskega mladenča, kakor da se revež muči po „Oesterreichu ober der Enns" ali pa po Tirolskem, ker le p tuje obraze gleda in se s p tuj o kulturo navda.
NARODNO BLAGO.
I* o r u U a.
(Goriška.)
Godci godejo na bas, Pišču pa na tenki glas. Fantje prav'jo tudi, Pojdimo v vas k ljubi, Dade jo nam.
K prvi hiši pridemo In po hčerki prašamo: Ljuba mamka naša, Ce je hčerka vaša? Dejte jo nam!
•Sej sem 'rnela dekelc več, Vam ni b'la nobena všeč. To, ki imam vzemite Sabo jo peljite Od doma proč.
Godci godejo lep marš, Zraven gre tud nje tovarš. Peljejo držiro Z njeno tovaršico Od doma proč.
Peljejo se pred oltar, Ljubi z ljubico na par. Dol sta pokleknila, Zakon sta dobila Za božji dar.
Tam stojite priči dvč, Mož žene pustit' ne sme. Kar j« Bog zavezau, Ne bo več odvezau Zdaj in nikdar.
Zapisal M. Lipoljuh.
Majmlaji, najpanietitell brat.
Živel je svoje dni bogat mož , ki po smrti vsacemu od svojih treh sinov tri vreče zlatov (cekinov) zapusti. To zve neki lakomni grajšak, ter ne ve, kako bi to bogatstvo pod se spravil. Vedel je, da s silo ne bode nič, zato misli noč in dan, kako bi premoženje tih treh bratov v svoj žep stepel. Pokliče najstarejega brata k sebi in mu reče: „Veš kaj ? Cul sem, da si ti jako krepka dušica in da te nije mogoče razjezili. Ali meni se to čudno zdi in skoro bi tega
ne verjel, ali skusil te bi pa vendar le rad. Stopi k meni v službo in ako se resnega in pohlevnega izkažeš, dam ti vse svoje premoženje. Ali pazi dobro, ako se ti poprej razsrdiš od mene, dobim tvoje zlate. Ali ti je prav ?•' — Brat ponosit, da bo zdaj svojo čednost pokazal, se bolje pa željen grajščakovega premoženja , privoli v pogodbo in še ta dan gre v službo. Grajščak si pa misli : Čakaj, bom ti že na-pekel ; to bi pa vendar šmencano bilo, da tebe nebi razsrdil.
Najpoprej ga pošlje grajščak orat in prosa sejat. Sluga vboga in odide z voli na njivo. Ko poldan zazvoni, gleda proti gradu, bo inu li skoro kdo kaj jesti prinesel, ali ga saj dozval, pa nič. — Vendar ne opeša , ampak le naprej dela in pozno še le gre domu. Bila je že tema, ko pride ves spehan in lačen v grad. Pa namesto da bi ga bil zdaj gospodar za mizo povabil, veleva mu , vsejano proso pobrati in domu prinesti. To mu je bilo pa vendar le preveč ! Razkačen začne grajščaka preklinjati, očitovaje mu, kako je celi dan delal lačen in žejen, kakor pes, in zdaj, ko bi čas za obed bil, naloži mu še tako delo, kterega noben čarobnik nebi mogel zvršiti. V svojej jezi pobere halje in gre dalje, ali pravdo in svoje zlate je zgubil, ker se je poprej razjezil, kakor grajščak.
Ko je tako zgubil najstareji brat svoje zlate, kliče grajščak drugega k sebi in s tem se ravno tako pogodi. Ali tudi temu se tako zgodi.
Zdaj pride red na tretjega, najmlajega brata. Ali ta je bil pametneji, nego prvi in drugi. Tudi tega pošlje graščak najpoprej orat in proso sejat. On gre, ali mesto da bi proso posejal, zakapa >rečo s prosom na koncu ogona, ter lepo povlači in gre domu. Ko ga potem grajščak pošlje, naj proso pobere, gre on, odkopa samo vrečo in nese jo domu. Zdaj mu ukaže grajščak, da žene krave na pašo dalječ v neko brezje. Sluga odžene in pase že do poldan, ko naenkrat pridejo kravji kupci in ga vprašajo: ali so krave na prodajo? „Vse, če hočete," odgovori jim on in si že na tihem srečo vosi, da je tako dobro naletel.
Resno se pogodi za vse krave, le rep od ene si pastir izgovori. Ko kupci odidejo , zanese on ta rep na vrh neke brezo, ter ga tam obesi in gre domu. Pripoveda gospodaru, kako so mu vse krave v nebesa odšle in enej se rep zamotal in odtrgal, kojekviško letela, ter še zdaj tam visi. In ako ne veruje, naj gre gledat. Grajščak se že jezi, ali vendar ne da svoje jeze viditi. Zdaj mu zapove, da žene svinje na pašo. Ko zopet sam pase, pridejo kupci in zopet proda jim vse svinje, samo rep od ene si izvoli. Ko kupci svinje odženejo, zasadi ta rep v zemljo in gre domu, ter reče
gospodaru : „Vse svinje so v zemljo odšle; hodite, da jihizkopamo, morebiti še niso tako globoko, ker enej je še rep iz zemlje moli), ko sem jaz odšel. Gospodar resen hiti na livado in najde iz zemlje moleči rep, ali ko hoče svinjo izvleči, odtrga le rep in o svinjah ni bilo dalje ne sluha ne duha.
Grajščaku je že začel žolč kipeti in gotovo bi začelo bliskali in treskati nad hlapcem , da ne bi veljalo pri tem vsega premoženja zgubiti.
Nedolgo potem pel ja se grajščak od doma, da obišče svoje znance in reče slugi: „Ko boš videl, da se nazaj peljem, napravi mi tako čast, kakoršne nikdar nisem imel, ter gledaj, da si kaj pametnega zmisliš I" — „Že dobro," odgovori mu ta. „Zdaj mi velja eno skuhati," si misli sluga, „ktera mu mora lonce razbiti, ker sit sem že te službe."
Ko je že čas prihajal, da mora grajščak priti, hodi vedno pazljivo gledat, da nebi zamudil in že se začne necega dne mračiti, ko ga vidi od dalječ, da se pelje. Mesto, da bi mu bakle prižgal, za-pali grad na štirih straneh , da gospodu slavno posveti in tako počasti njegov prihod- Zdaj je bilo zadosti grajščaku. Strašno začne preklinjati in se rotiti nad hlapcem, ki ga je ob vso govedo in svinje »pravil, nazadnje mu pa še grad zažgal in tako skoro ob vse premoženje pripravil. Ali sluga se mu smeja v obraz rekoč: „Zdaj p* poglejte, kdo se je pred razjezil, jaz ali vi?"
Dobil je vse premoženje grajščakovo in tudi zlate svojih bratov nazaj, ter veselo stopil iz službe in korakal domu. A. Sattler.
BBOBTINE.
Razna zrnčlca-
0 znajdbi čudnega plajšča govori se v Turinu, kteri ima neki tako moč, da ga ne predre celo zrno iz puške. Kalabreza, kteremu se ta znajdba pripisuje, izumel je namreč nekak vosek, s kterim treba, da se le poinaže plajšč in trd bode kot neverno kaj. Pripovedujejo, da so vsi dozdanji pokusi kaj povoljni. — Taki plajšči bi dobro došli avstrijanskim vojnikom, da bi vanje zamotani obvarovali se danskih pušek v Šlezvik-Holštajnu.	(„G. I.")
V Londonu izhaja čez 730 raznovrstnih časopisov in to 254 dnevnikov! Pa da ne bi Angleži bili na vse strani premedeni in prebrisani ?!
Slovenska matica. Vsacega Slovenca gotovo je v srce razveselila novo ustanovljena „matica", ker ona bo nam vspeševala delo in izdala marsikako delce, ktero brez nje ne bi nikdar bilo na svetlem. Zato bi pa dobro in vse bvale vredno bilo, ako bi se po domorodnili slovenskih krajih večkrat veselice narejale, kterih dohodek naj bi se v prid naše mlade Matice obrnil. S tem bi se jej gotovo tudi nekaj pomagalo. — 41. aprila imel je osnovalni odbor slov. matice prvi svoj shod v Ljubl jani, v kterem se je marsikaj predlagalo in potrdilo. Za prvomestnika je po nasvetu g. dr. Blei\veisa izvoljen g. baron Anton Cojz, popolnoma vreden tega častnega mesta. Za njegovega namestnika bil je sprejet g. dr. Jan. Kr. Pogačar, duhoven in v slučaju, da ta ne bi hotel le službe prevzeti, nasvetovali so mesto njega g. dr. L. Vo n či n a t a, tudi duhovna. Denarničar „matičin" je rodoljubni g. dr. Jernej Zupane, z vnetim Slovencem g. Souvanom in slavno-učenim g, domoljubom dr. E. H. Costa-tom. V „posebni odsek" so izvoljeni gg. dr. Janez Bleivveis, dr. E. H. Costa in dr. L e o V o n či n a. Društveni tajnik je dobro znani naš pisatelj g. Fr. Levstik. „Tako je vogelni kamen položen Malici", pravijo „Novice", „o kterej nas navdaja Irdno zaupanje, da bode s pomočjo božjo in po rodoljubju djanskem krepko napredovala na korist narodu slovenskemu !" — Živila matica slovenska, živili njeni ustanovitelji in podpiratelji 1!
Maslo nemške kulture. Kaki so nekteri Slovenci in Slovenke še trdovratneži v svojih krivih idejah, priča nam neka „kundma-chunga", ki nam jo je poslal naš dopisnik g. Ivan Macun iz Štajerskega in ki se od besede do besede tako le glasi: „Womit das ich untcrzeichnete ich babe das meinige Realilhiit unter die Hand her-zugeben, womit das durch Bevvilligsten preise wird hean gegeben werden pro in 8 Tagen als das Realithet befindet sich dasWeingart mitliche 3 Joh und Bauingarten Wald undWiese und Aker das habe ich als Gemeinde Obergasterei als in Haus No. 29 zum Verkaufes Verkauft die Frau J. P."
Narodne poslovice. Kar deklina reče, rado dalječ teče. — Kar kteri z babami zorje, lehko z mačkami povlači. — Tiha voda bolje breg je, kakor vršeča. — Snažna puhica nikolj ne bo druge blatila. — Se toliko pozna, kakor da bi v pekel muho vrgel. — Zastonj se najč Bog ne moli. — Kraljičeki morajo vkup pljuvati, pa vraneki, pa vrane. — Se ga prime beseda, kakor goske voda. — Mali tiči vkup pljuvajo, pa veliki vkup. — Vsaki si tam rožo uterga, kjer mu diši. — Sobota se na valekih prikota. (V slovenskih goricah je namreč navada, da si po sobotah krapce ali gibanice pečejo). — Kjer nič ne smrdi,
nič ne diši. — Če ne boš delal, boš še nag1 iz koša gledal. — Jih je, kakor da bi jih iz koša vsipal. — Sveti Pava zimo vaga.
Ivan Macun, Trnoški.
Nove čitalnici, v Ptujem v Štajerskej je dovoljena čitalnica v Bistrici pa na Notranjskem prosijo za dovoljenje. — Živili slovenski domoljubi!
f G. J, Urban, znan pod imenom J. Zadravski, ki je hotel letos v Mariboru izdati slovenski almanah „Lado" je vmrl. Bog mu daj večni mir in pokoj!
Slovstvo Ing osla vensko.
*	Potiednik. Zbirka v hrvaško prestavljenih romanov. Izdajajo bratje Pretneri. — Obljubljeno je bilo, da pride vsacih 14 dni en zvezek, pa dozdaj dobili smo še le dva, Neverno, kaj je temu polževemu korakanju vzrok, temveč, ker čujemo, da materialna podpora ne dela zaprek.
*	Milovan. Zbirka hrvaških napevov. Izdalo hrvaško pevsko družtvo v Zagrebu. Od teh lepih napevov dobili smo že 3. vezek v roke, ki velja 85 novč.
*	Pjesmarica od S. S. Kirinskega s podobo brv. narodnega umetnika, samouka Ferde Russana in z njegovo biografijo. — Pri tej priložnosti naznanjamo, da pričakujemo še druge „pesmarice" in sicer od g. Deželica, ki bode obsegala vse bolj znane pesmi, ki se rado pojo v veselih družtvih. Zadržaj jim bode razdeljen v otročje in vzvišene pesmi, v davorije, zaljubljene in v napitnice.
*	Babica. II. zvezek. Prestavila po Boženi Nieincovej gospa Ljubica M'arikova v Zagrebu. Obseg „Babice" je prav lepa in zanimiva novela, ki že zavoljo same domoljubne gospe pisateljice zasluži podpore. Vsaki vezek velja 50 novč.
*	Ogledalo srbsko. S tem naslovom jel je izhajati v Novem Sadu pod vredništvom dr. Ivana Hadžič-Svetiča časopis za jezik, povest in sploh za književnost. Izhajal bode v zvezkih in sicer vsaki peti teden 2 pole.
*	Rudoslovje. Zemljoznanstvo za višje gimnazije. Sestavil Živko Vukasovič.
*	Obča povjeslnica. Vrlo kratko napisal v porabo šolske mladine Josip Lehpamer v Zagrebu.
*	Ekonomska kučevna biblioteka ш narod srbski od J. Radič a. I. zvezek na 32 straneh velja 30 novč. Hrvaški časopisi se jako lepo izrekajo o tej knjigi.
*	Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo. Spisal An Ion Janež i č, učitelj višje realke v Celovcu. - Janežičeva slovnica se je Slovencem tako prikupila, da je ta že tretji natis. Kolikor več spoznavamo potrebo čvrstega znanja slov. jezika, toliko bolj smo hvaležni gosp. Janežiču , ko nam je podal zopet novo priliko, da moremo okrepili si znanje v svojem domačem jeziku. Zato tudi mi pozdravljamo novo izvrstno slovnico s srčnim „dobro d o šla!"
*	Lahkoverni. Vesela igra v 3 djarijih. Spisal Bemaru Tomšič, bivši učitelj v Vinici na Kranjskem leta 1845. V Zagrebu na svetlo dal Ljndevit Tomšič, ffcr popisal tudi kratko življenje svojega očeta. Veljajo 50 novč., ia se dobo pri bukvarju g. Jakiču v Zagrebu.
Popolni spominki, ktere je lani „Zg. Danica" donašaln ia ki smo jib prav rado brali, dal je g. pisatelj J o ž e f L e v i č n i k v posebnej knjižici na svetlo. Brž po njej, kteri rado čujete pripovedovanja o „romanjih".
*	Pesmice Franceta Kosmača, prezgodaj nam vmrlega tovarša so ravnokar prišle na svetlo. Kdor jc ranjkega Kosmača osebno poznal, dobro ve, da je bil prebrisan in pameten dečko v vsacem obziru. Enak pridnej beelici, sebiral je svoje mlade poezije, za ktere Iti pač škoda bila, da se pozabijo. Po rijegovej smrti dobil jih je v roke tukajšnji pravnik g. Matevž Trnovcc, prijalel in tovarš pokojnega Franceta in ta jih je tedaj po lastnej skrbi na svetlo dal in tudi življenje nepozabljivega nam Franceta lepo popisal. Z veselim srcem smo čuli, da so se slovenski dijaki prav v obilnej meri naročili na to delce. Tako je prav — živili!
Sledeče pa pričakujemo:
Domobran, hrvaški politični dnevnik. Vredoval ga bode znani brv. pisatelj in pesnik g. Gjuro Deželič, ki je bil dozdaj sovrednik in glavni pomočnik „Narodnih Novin". Prvi list „Domobrana" pride 15. maja na svetlo iz Albrechlove tiskarnice. Daj Bog, da bi svojemu lepemu naslovu zadovoljeval in branil ne le hrvaške stare pravice, ampak da bi s krepko, možato in zna čaj no besedo v svoje krilo jemal tudi nas Slovence, kakor sploh vse Jugoviče in druge Slovane ! — Krvava košulja, izvirna pesem iz črnogorskega življenja od I. Sundečiča. Tiskana bode z latinico in cirilico. Naročniki jo dobo za 50 novč. Naj bi tudi Slovenci podpirali slavnega pisatelja z naročbo pri njegovem delu! — Dragušica. Sebrani spisi ranjkega hrv. pisatelja Zdravka Njemčiča. Na svetlo bode jih dal njegov prijatelj in štovatelj Gj. Deželič. — Cvijeta. Dubrovnika povest, za ktero pozivi je g. Med o Pucič domoljube, naj se noroee. Veljala bode 60 novč.
„Miz bisera liigoslavjaiiskog-a" *).
Pod tem imenom dobili smo Slovenci debelo knjigo, ki jo je v Zagrebu na svetlo dal Ve ko s lav Prelner in vredil Nikola Sto kan. Culi in tudi brali sino, da so Slovenci v obilnem številu naročevali se na to delo, kar nam je jasen dokaz, da se naši domači ljudje čedalje bolje zavedajo bratovske zloge in ljubezni do svojih sosednih jezikov. Ker omenjeno delo obsega tudi nekaj slovenskih spisov, bode nam menda dopuščeno, da rečemo tudi mi kaj o njem, saj je stopilo tudi v vrsto naših knjig, in „Bisera'- se je veselil ravno tako pošteni Slovenec, kakor tudi vsaki drugi .lugo-vič. Hrvaške izdelke pripuščamo bratom Hrvatom iu hočemo le nekaj
0	naših spisih govorili v prid izdajateljev in vrednikov, da se v prihodnje vedita ravnati po postavah knjige, ki nosi ime „niz bisera jugoslavjanskog a".
Med obilnimi spisi v narodnem blagu nahajamo slovenske narodne pesmi, ki jih je po Kranjskem (kje?) nabral Ja ros lav. V
1	pesmici bi se 7. vrstica menda glasiti morala : „ko še ni vedla, kaj je ta svet", drugači je pomen preveč zamrljen. II. pesmi pa prav ne razumimo, dasiravno smo jo dolgo pretehlovali V III. so stihi nekaj preveč zmešani, jambi in troheji niso popolnoma na svojih mestih. V. pesmica pa ne spada v „biser naroda", v kterej se celo razodeva, da je bil fantič vesel, ko je bivši pri sv. maši videl Jezusa ranjenega, vbodenega v desno stran, joknjočo Marijo pod križem itd. — V narodnih spisih in pesmih smo Slovenci kaj bogati, najde se semtrtje med ljudstvom prav izvrstnih stvari, ktere bi bili „biseru" bolj privošili, kakor omenjene pesmice, za ktere pač noben Slovenec ne bode pritrdil, da so biser našega naroda. Kadar II. vezek imenovane knjige pripotuje zopet med nas, upamo, da nas bode razveselil s krepkejimi narodnimi poezijami, in da bode pokazal južnim bratom saj nekaj izvrstnih naših pesmi; ako pa tacih ne more vrednik dobiti, naj rajši popolnoma izpusti slov. narodne pesmi, kakor da bi priobčeval nasprotne misli pobožnega, nepopačenega ljudstva. Narodne pesmi so v svojej bitnosti vsacega ljudstva izvrstne, časoma jih pa pri petju ta ali uni fantin preobrača in prevrača, da čez nekaj časa pridejo ob svoj lepi pomen. Naj bi tudi zbiratelji tacih reči skrbno pazili, da ne pišejo popačenih pesmic; take naj ostanejo le v tamoti in v pozabljivosti!
Dalje najdemo v „Biseru' Ume ko ve pesmi, obstoječe iz dveh lepih domorodnih gazelic in dveh sonetov, izmed kterih naju posebno „o poeziji" dopade; sicer so pa vse 4 pesmice, kakor sploh vsa Urnekova dela, kaj dobre.
Nekaj več je poezij Gregor a Kreka, vse lepe, lahko umevne in vse o ljubezni. Naj lepša, bi rekli, je pod naslovom „želje" na str. 147, ki nam je sicer že znana , ali vendar prav je, da nam
*) „Torbica" sprejema z veseljem tudi lepo izdelane kritike, ki vedno le marljivost in pazljivost čitateljev pokazujejo. Odprta pa bode vsaeeinu, kteri misli kaj napčnega opovrči ali pobiti. Začnimo torej z« dane« z „Niz biserom", drugopol o čem drugem.	Vred.
?e zavoljo njeno krasole večkrat prestavi pred oči, ker kar je lepo, bere se večkrat rado.
Konci slovenskih pesem stoji „sonetni vcnec", zložil Fr. Čuček. Ni miieje pesmi, kakor ravno sonetni venec, ako ima vzvišene prave pevske misli in pa, če je lepo čisto sestavljen. Kar se tiče zadržaja Cučekovega soneta, ne moremo nič prigovarjati, le o pisavi bi nekaj rekli. Znano j«; vsacemu, kterikoli je kdaj slišal kaj o pisavi družili Slovanov, da nikjer ne pišejo v genitivu množ. št. ah, kakor le Hrvatje, in še tej ne vsi (večidel a, pogosloma tudi or *). Ni nam torej še na misel nikoli prišlo, da bi Slovenec gen. m, št. na ah v svojo pisavo prejel, dokler nismo brali v imenovanem Cučekoveni sonetu : „iz svili stran ali oganj vroči" itd. Dalje da bi pisali oganj, dragoj, njoj, svili, svaki, golubice, sad (sdaj) itd. namestil naših lepih pravih slovenskih besed, to težko, da bi se poprej zgodilo, dokler ne podamo popolnoma slovo našej pisavi in ne poprimemo hrvaško-srbskega narečja. —- Ako bi se bil torej teh pogrešek ogibal g. pesnik, bil bi njegov venec kaj dober. Z na-glaskom je v nekterih vrsticah neokreten; v III sonetu zdi se nam nekaj premalo estetike v vrsticah : „od zdaj strašno njega davi (!), iz sviti stranah oganj vroči" ild. Ljubezen , pravijo, da ima lepe, mile, krasne izraze, zatorej sc tudi „pesnik ljubezni" naj skrbno čuva, da ne zabrede v kako nemilo besedo , ki bi sladko ljubezen grenko predstavila. Sicer pa z veseljem pozdravljamo g. Cučeka na našem pevskem polji, ter mu želimo najbolji vspeh pri njegovih poezijah. — Kar se tiče pa tiste „opazke uredničtva" pri Čti-črkovem „son. vencu", povemo kar naravnost g. vredniku „niz bisera jugoslavjanskoga", da jo je presneto globoko zabredel z gotovo nepremišljenemi besedami, da je ta pisava „kao most od slovenskega jezika na ilirski, t. j. on je prvi odziv onomu pozivu u „Napreju" priobčenom, da bi Slovenci primili naš jezik". Da je to „prvi od-z i v", ni res , ker opazujemo pri večini slovenskih pisateljev, da hrepene po zjedinjenji in da se čedalje čvrsteje prijemajo hrvaških oblik in besed. Ako tudi je ta nenavadna pisava „prvi odziv", to moramo reči, da je slab odziv , ter da ga z mostom od slovenskega na hrvaški jezik nikakor prispodobiti nemoremo. Tak most dragi g. urednik, bil bi slab za nas Slovence; po par stopinjah bi se podrl, mi bi pa telebili v grozovito vodo , ki bi nas hipoma požrla. Iz tega naj torej „uredničtvo bisera" uvidi, kako zelo se je zapisalo in zmotilo, ko jo reklo: „da je pjesnik najboljim putem udario". Da bi bila ,,ludost uztražiti, da se Slovenci kao preko noči hrvaški nauče i griehota uništiti jednim udarcem (!!) njihovu več liepo razvitu književnost", lo vse verjamemo, pristavimo naj pa zraven, da ta čudna pisava, ktero vrednik „niz bisera jugoslavjanskoga" v zvezde kuje, je gotovo „preko noči" postala, ker kakor smo poprej rekli, no-
*) Cehi imajo U, Ihr, Poljaci 010, y,	i, Rusi ОВЂ, евг, efl, Slovenci imamo
op, ev, samo Hrvatje pišejo leda j	nesrečni ah. Slavni hrvaški pisatelj <)r.
Rački piše v svojih delili gen. 111.	št. na or, ravno tako znani hrv. fiiolog Kurelac in dr. Pis.
ben Slovenec Se ne pomisli na ah v »mož. št. Kar nam v zadnjih vrsticah „opazka urvdničtva" svetuje glede odmora, пкгнто tudi toliko pristaviti, da odmor Slovenci dobro poznamo in ako ni imelo še priložnosti, kacih slovenskih pesem brati, naj pa vsaj ne misli, da so vse slov. pesmi brez odmora To smo tedaj hoteli reči o tej pisavi in o opazki. — Mi Slovenci smo sicer mali ali krepki narod. Počasi ali čvrsto korakamo naprej. Ne črtimo nobenega Slavjana, najmanj pa Hrvata, ki nam je najbližji sosed , ali da bi mi svojega soseda bolj ljubili kod sami sebe, to ne zahteva nobena poštena duša. Hočemo se približevali, kar bode mogoče brv. jeziku, ker dobro vemo , da le on more postati časoma na jugu književni jezik ali rečemo še enkrat približevati in to po prisloviei „fe-stina lente", ne pa skakati, saj tudi naš kmet pravi: še jesti ni dobro hitro. Ako se hočejo tudi Hrvatje približevati k nam, potem bi upali, da bi bilo kaj iz našega truda, drugači pa težko. —
Skrivna sodni j a, pripovest od A. Z. obsezajoča 20 strani, nahaja se dalje v „Biseru". Pozdravljamo z veseljem to krasno novelo, ki nam prav lepo in zanimivo popisuje domače življenje našega slovenskega naroda. — Na str. 298 je sicer prav odkritosrčno povedana misel starih bezumnih žen o šolah in napredovanju učencev ali vendar mi bi bili malo une vrstice „stare matere" pobili, da ne bi imele tako resnega pomena , ker prosti človek zna, prebravši lake besede kmalu kaj napčncga misliti o šolah, akoravno to pri nas ni tako nevarno, ker z veseljem opazujemo, da slovenski starši prav rado pošiljajo svoje otroke v višje šole. Lepe slovenske fraze so na pravem mestu, in pokazujejo, da je pisatelj rojen v sredini ko-renjaških Slovencev. Potem se nam tudi nekaj prekratko zdi popisan prihod Petrov, kterega so vsi tako željno pričakovali. Na str. 312 se vidi, da ni bil Viktor slovenskega duha ; govoril je gospej »oni", dasiravno je po visokih šolah hlače trgal. To bi mi vselej raji z „vi" pisali, ako hočemo, da tudi kmetje vikajo gospodo, ne pa po ptuje onikajo. Tudi namestu nemškega „ja" naj bi se raje naše „</«" pisalo ! Ako bi se bila korektura marljiveje prebirala, bil bi jezik v „skrivnej sodniji" prav čist, tako so pa še semtrtje nektere slovniške nedoslednosti ostale, ktere pa manj pačijo čitatelju pri branji. V kratko rečeno pa je imenovana povest izvrstna in svojega pisatelja zelo sama hvali. Naj nam bi g. A. Ž. večkrat kako novelico napisal, ker s svojo „skrivno sodnijo" se nam je u obče zelo prikupil.
Mythologična crtica o staroslov. božanstvu Homanu stoji kod zadnji spis v „Biseru". Napisal jo je naš slavni mjtholog g. Davorin Trs t en j a k. Učeno sestavljenega spisa ne moremo pretresovati; rekli bi le to, da škoda, da so Trstenjakove crtice tako raztresene po časopisih. Kako lepa knjiga bi bila, ako bi se sebrale vse skupaj in dale na svetlo ? To bi bile gotovo zlatavredne slovenske bukve.
To so tedaj slovenski spisi v „Niz biseru". Obljubljeno jih je bilo sicer nekaj več, ali vendar v razmerji z drugimi spisi ne moremo se radi tega kaj posebno pritoževati. Knjiga ima dve po-
dobi: Palmotiča in Lisinskega, ter je kakor navadno bukve iz tiskar-niee dr. Gaja, prav vkusne oblike.
Konci le še nekaj. Na svršetku nahajajoča oznanila bi mi popolnoma izpustili, ker priporočila tako zvanega „Augen-Essenza', „Brust-Syrupa", „assicurazioni generali-', „hotelov", „fotografij" itd. kaj malo odgovarjajo možkemu naslovu: „niz bisera jugoslav-janskoga".	č.
Prijateljska pisma in druge novice.
Kag-reli. („Pozorova" smrt.) Hrvaški politični dnevnik „P o z o r". ki je že četrto leto hranil junački pravice svoje domovine in ki je pogostoma tudi o Slovencih ktero spregovoril, — vmrl je — ne bode ga več! Vrednik njegov g. Ivan Perkovac obsojen je, da 300 st od položene kavcije zgubi in pa še po predlogu tukajšnje sednije 3 mesece v ječi sedi. Zadnje dni smo pa čuli, da mu so poostrili to kazen na osem mesecev. G. Anton Jakič, tiskar vmrlega lista mora tudi 100 st. kazni plačati.
—	Narodno naše kazalište nehalo je za nekaj časa predstavljati v Zagrebu, Igralci naši grejo zdaj po družili slovanskih mestih, da pokažejo, kako lepo in dobro so more tudi v hrvaškem jeziku igrati. Pri tej priliki pridejo menda tudi v Ljubljano, kakor se po Zagrebu sploh sliši. Ako pridejo res v Ljubljano, želimo jim najbolji sprejem od Slovencev, ktere zagotovimo, da bodejo imeli vesele narodne zabave.
—	Nevoljni in jezni primemo za pero, ko nam je te vrstice pisati. Ni dosti, da imamo druzih skrbi pri vredovanju, ampak predrznejo se celd nekteri, da nam pluje pesmice pod svojim imenom v tisk pošiljajo. G. Janez Jereb je tedaj razglašen prepisovalec in slovstveni tat. kteremu je g. Andrej Praprotnik v svojem listu „Učit. Tovaršu" pošteno in pravo odgovoril. — Drugi tak mojster se je pa povrh še našemal in sicer pod izmišljenim imenom J. Poliški =, (Jančar), ter nas tudi ogoljufati hotel. Mi ne znamo še vsih pesem slovenskih na pamet, da bi za vsako koj, ko nam v roke pride, že vedili, da je bila natisnjena, tedaj mislimo, da nam tudi zavoljo tega noben ne bode zameril. Ako gg. Jereb in Jančar ne vesta, da natisnjene tvarine se pod ptujim imenom ne sinejo pretiskovati, ali da bolj kratko rečemo : da se pluje blago nt sme krasti. to ne vesta potem nič in nista vredna, da s pisarijo o njih prostor in čas rabimo. Rečemo tedaj le: Pesmica „Moj dom'' v 2. snopiču „Torbice" je ukradena iz Praprotnikove zbirke „cerkvene pesmi iu druge" str. 71. Ravno tako tudi pesmica „Cvetice" uzmana je iz „Prvrga berila za slovenske šole v c kr. avstrijanskih deželah" str. 126. 0 tem smo se sami une dni prepričali, ko nam je prijazni g. Andrej Praprotnik nalašč v ta namen obe knjigi poslal, za ktere mu se tukaj srčno zahvaljujemo. Gg. Janez Jereb in J. Poliški = Jančar sla torej slovstvena tata in dokler javno v „Torbici" za odpuščanje ne prosita in odkritosrčno ne povedala, kaj jih je k nesramnemu prepisovanju prignalo, tako dolgo ostaneta pred vsinii poštenimi čitatelji — umazana in naj se le kaznita po §. !. tiskarskih po-»tav. Kraj bivanja in imena bode vredništvo „Torbice", če bode treba, že natanjko naznanilo. Naše dopisovalce vzlasti pesnike pa opominjamo, naj se varjejo prepisovanja, ker kar je pluje, to ni naše. Vsaki se naj le s svojim delom hvali !
—	Tukajšnji učitelji glavnih mestnih šoi, bodejo v spomiu razstave al izložbe, dali zbirko pedagogičnih in didaktičnih stvari na svetlo pod naslovom .Uspomenica". Tako beremo v zagrebškem šolskem listu „Napredku".
Celje. (Odlomek iz prijateljskega pisma na K.) Veselo igro „Lahkoverni" smo dobili v Celje. Prosim Vas, recit-з gosp. Ljiidoutu Tomšiču, da se mu ponižno zahvaljujem , da ima tako malo zaupanja do mene , da si ni upal malih 32 knjižic izročiti poštenosti slovenskega dijaka. Da bi mi za malo ne bilo, poslal bi mu ih bil mahom nazaj. Naj še to omenim, da po časopisih obljubljeni 13. izlisi so izostali, vendar ne, da bi mislil, da ili tirjam — 13og me varuj! Imel sem še nekaj čez 1 gold. pri vsem zgube. Ali jc potem čudo, da se vsaki naročnikov nabirati boji? *)
Maribor. Preteklo šolsko leto so imeli tuknj-ui dijaci pevsko društvo, kterega so se Slovenci in Nemci vdeleževali. Ker so se pa Nemci pri pevanju slovenskih pesmic cel6 neobtesano obnašali in se posmehovati, hoteli so tekoče leto Slovenci sami pevsko društvo osnovati, deloma, da bi poprejšnemu prepiranju konec napravili, deloma pa, ker vsak previdi, da ne morejo Nemci slovenskih pesmic, kterih ne razumijo, s potrebno navdušenostjo popevati. Imamo take Nemce, ki se nečejo slovenskega jezika učiti, pri pevskem društvu bi pa radi, da bi se pevanje slovenskih pesmic, po njihovej volji ravnalo. Kako bo neki Nemec z veseljem slovenske pesmice prepeval, če ne razumi ne krasote besedi, ne milole napevov?
To spoznavši so liotli tedaj, kakor sem že rekel, slovenski dijaci svoje laslno pevsko društvo vtemeljiti in so si iz vseh moči prizadevali, da bi ta namen dosegli. Vse je bilo pripravljeno , društvena pravila napisana , samo dovoljenja gosp. ravnatelja je še trebalo. Pa kako so se začudili dijaci, ki so k gosp. ravnatelju dovoljenja prosit šli, ko jim je rekel, da se naj le še drugoč zedinijo.
Tako so tedaj nade dijakov po vodi splavale, in zediuili so se, ker bi inače lahko v gosp. ravnatelju misel obudili, da Slovenci nečemo sprave. Toliko smo veudar na boljem , da sta vodilelja en Slovenec in en Nemec. Ako v tako nakrpanein društvu prijateljska ljubezen vlada, tega ne morem povedati. K.. ..v.
*) Kise m mislil, da bode komu nedolžna igrica „lahkoverni" nevoljnost obudila. Ko sem jo lani prvikrat oglasil in prosil za naročnike, bilo je pisanje moje skoro popolnoma „glas vpijočega v puščavi". Se le na drugi razpis v „Novicah", ko sem tudi nekaj vrstic za poskušnjo natisniti dal, prijaviti so se nekteri gospodje in dijaki , ali vendar ne toliko , da bi igro brez skrbi lahko v tiskarnico nesel. Zalo jo je pa tudi tiskar g. Anton Jakič le edino s to pogodbo pod tisk vzel, da jo pustim v prodaji njemu , ki je knjigolržec, in pa da njemu izročim šopek nabranih naročnikov. Ker pa meni ni uajmanje ni ležeče na dobičku, dal sem mu z veseljem imena gospodov predbrojnikov, ter posebno rekel, naj pošlje tistim gospodom, ki so se le na eu ali dva iztisa naročili, s poštnim odvzetjem (Postnaclmahme); dijakom pa, o kterih se ve, da nimajo vsaki dan denara, naj le zaupa; za poštenost njihovo mu dobro besedo dam. Začudil sem se torej ne malo, ko pismo Celjskega prijatla tudi jaz v roke dobim. Misleči, kakor je eden, lako so tudi drugi zbiratelji kaj zgubiti pri delenju „Lahkovernih", zato naj bodejo te vrstice kod opravičenje od moje strani vsim tistim , ki nu imajo to reči, kod Celjski prijatel. Jaz torej igre nisem razpošiljal, ter tudi nisem kriv, ako ste pri igri kaj zgubili. Poskrbel sem pa že, da se vsakemu zguba naplača in da obljubljene 13. izpise, za ktere je razpoši-liavec g. Jakič, kakor mi je rekel, popolnoma pozabil, zbiratelji naročnikov dobo. Vi pa dragi Celjski prijatel bili bi prav narediti, ako bi igro, ki Vam je bila nenadno s poštnim odvzetjem poslana, nazaj odpremiti. Gotovo bi se Vam bila drugače poslala. V ostalem bilo bi pa tudi prav, ako bi se s pismom o tej zadevi naravnost na me obrnili , da poravnam, kar je krivega. Pri „Lahkovernih" pa ne smete zgube imeti. To naj ledaj velja vsim gg. zbirateljem kod pojasnenje čudnega razpošiljanja vesele igre „Lahkoverni".	Lj ude vit Tomšič.
^ Mariliur. — Kedaj namerava kdo spisati slovensko knjigo, je vselej treba, da poskrbi , kako jo bo brez zgube na svitlo dal. Pri velikih narodih tega treba ni. ker tam se skoro gotovo vsako še tako slabo delo razpeča brez zgube izdavateljeve. Nas je malo, zato se pa zgodi, da včasih imenitno delo zahteva razun bezplačilnega truda še dnarnih žrtev, kar je pa velika zapreka za razcvet literature. Potrebna je pri nas še vedno „naročba" na nove knjige, in koristna je, kar dovolj priča obilno število bukev, ki so prišle po tej poti na dan. Nabiravec naročnikov ima res dostikrat sitnosti, pa kaj ne podnese radovoljno rodoljubno srce slovensko za blagor svoje domovine? — Jugosl. „Niz bisera" je tudi po tej poti dobil še več kakor preveč naročnikov med lahkovernimi in dobrodušnimi Slovenci, ki so se le preradi dali preslepili po sjajnem obetanju. Naročevali so se pa Slovenci narveč iz blagega namena, hoteči pripomoči akademiji jugoslovanskej, ker je bilo rečeno, da dobi polovico čistega dohodka. Ne rekli bi nič, ko bi bilo res kaj pomagano akademiji, in radi bi pretrpeli še večo škodo, ali kakor nam piše nek prijatelj iz Zagreba, bi bilo cel6 treba, da bi akademija pomogla izplačati tiskarne stroške, ker so sebrani dnarji namesto v tiskarnico nekam drugam potovali. — Krivo nam je, da smo morali tako dolgo čakati knjige, potem pa so še druge reči. V Maribor je knjigo poslal vsako posebej, pa vendar ne vseh enkrat; ena je prišla danes, druga čez tri dni, tretja še poznej in s tako slabimi naslovi, da nihče ni znal, čigava je ktera. Prvič so bila imena vsa krivo napisana in drugič ni bilo nikjer karaktera zraven, da listo-noša ni znal, ali je človek, kteremu ima knjigo dati, šoštar ali kanonik ali kaj druzega in ni znal, kje bi ga iskal. Tako nam je knjige pošiljal, kakor da bi svinjam „črešnjevca" metal. Pa zdaj še le pride: Poštnino je moral vsak sam plačati, ker je vsakemu posebej po poštnem odvzetju (Postnachnahme) knjigo poslal, namesto vsim skupaj, tako, da zdaj vsakemu naročniku pride na 2 st, 80 novč., za druge pa, ki se niso naročili, se knjiga dobi pri Lajrerju za 2 st. 50 novč. Kaj tako neumnega še do zdaj nismo doživeli! Tisti naročniki pa, ki so že dnarje dali precej ko so se naročili, pa še zdaj niso nič dobili, namestu, da bi jim prvim poslal! Potem takem ni čuda, da ljudje godrnjajo ter se grozijo, da »e ne bodo na nič več naročevali — in pri tem literatura trpi! — Nadjamo se, da se ne bo gosp. Pretner nikdar več prikazal z naročilnim listom med Slovenci ! *)
Ljubljana. Dr. — Ker sem zadnjič obljubil, da hočem drugi pot nekaj o zanimivih „Sokolovih" večerih povedati, moram mož beseda ontati. Tod* preden o tem govoriti začnem, mislim da ne bo napačno, ako v kratkem narišem načrt „Sokolovega" druživa. Koj, ko je bilo to hvalevredno družtvo po c. k. namestništvu za krajnsko deželo lanjsko leto v jeseni privoljeno, je ta-dajni začasni odbor sklical glavno skupščino, da bi se novi odbor izvolil. Vde-
*) Pisal je meni neki prijatelj iz Ljubljane, ter mi rekel, daje odločilo neko društvo sodbene pomoči iskati proti izdajatelju „niz bisera", ker jih tako goljufivo toliko časa za nos vodi. Ker je bil omenjeni prijatelj tudi v tem društvu, oglasi se ter poreče, da bi se po meni menda kaj gotovega zvedilo, ali enoglasno je zavpilo društvo, da sem jaz zastopljen s tem izdajateljem in eden posebnih njegovih prijatlov.
Z izdajateljem g. Pretnerom nisem bil nikdar v nobenem obziru ne v književnej in še manj v prijateljskej zvezi, samo poznam ga osebno toliko bolje, ker ga zagledam skoro vsaki čas na ulici in ga vidim pred knjigarnico Hartmanovo semlrtje z velikimi črkami podpisanega na raznovrstnih naročilih. Iz tega se vendar ikleniti ne da, da te jat pečnm i
težilo se je le skupščine več ko 70 osob, in izvoljen je bil enoglasno za načelnika iskreni in značajni, v vsih vedah temeljilo omikani domoljubni, možati mladi goipod dr. Etlibin Henrik Costa, na kterega, kakor diko Slovenije, že sedaj Slovenci po pravici ponosni smemo biti, kajti je v sedanjih časih žalibože jako malo tacih mož, kterim narod popolnoma zaupati sme. Mladi naš načelnik je eden tistih redkih poštenjakov, kterih značaji so trdi ko demant v ognju — zaradi tega pa ima gospod doktor tudi lepo bodočnost, ako nam bo v prihodnje tako lepo napredovala naša sveta narodna reč, kakor sedaj. V odbor so bili še izvoljeni gospodje: dr. Jernej Zupane, France Ravnikar, Pavle Draksler in Bernard Jentl. Ti go«podje so družtvena opravila med seboj tako razdelili, da je marljivi podpornik vsega narodnega dr. Zupane namestnik načelnika, vrli domorodec Ravnikar tajnik, neutrudljivi Draksler orodjar, in za domovino z dušo in telesom vneti Jentl mlajši, pak blagajnik.
Odbor je kmalo po vstanovitvi najel lepo in prostorno vežbano v Friih-lihovej hiši na dnnajskej cesti, ker je tudi v prostem na zelenej trati dokaj prostora za poletne vaje. Za učitelja telovaje, posebno borenja je dobro znani, v teh vedah jako izurjeni gosp. Mandič postavljen. Pod njegovim nadzorništvom učijo gospodje predsokoli Colloneto, Draksler in Kobler, gospode „Sokole" v treh razdelih ali vrstah v imenovanej Frohlihovej vežbani tako temeljito in izvrstno, da si „Sokoli" skoraj igraje privadijo najtežje ginmastične vaje. Pondeljek, četrtek za sokole in petek za predsokole so odločeni dnevi, v kterih se telovadci v vežbani na raznem popolnoma novem orodju vadijo. — To je v kratkem „utile" našega družtva — sedaj pa pride „dulce" na vrsto.
Odbor dobro spoznavši, kako zel6 potrebno je, da se udje med seboj bolje spoznavajo in pobratijo, uredil je po izgledu naših severnih bratov Čehov „Soko-
njim in še manj, da bi bil jaz zastopljen pri izdavanju te knjige, ali da sem jaz celi) sokrivec te goljufije. Hotel sem že v prejšnem zvezku razjasniti pletkarijo z „niz biserom", ali misleč, da je g. Pretneru na njegovej časti kaj ležeče, in da bo razposlal knjige tistim, kteri so plačali, pa to se do-zdaj še ni zgodilo, naznanjam Slovencem zdaj, kar mi je po izvirnem poročilu znano.
Popotoval je gosp. Pretner po celem Jugoslavenskem, ter nabiral naročnike za svoj „niz biser". Dobil je, kakor pravijo, do 1500 naročnikov, deloma menda za to, ker je nektere ime „biser" tako mikalo in deloma, ker je g. Pretner obljubil, da se bo posvetila polovica dobička jugoslovanskej akademiji. Plačala je skor polovica naprej, posebno pa Slovenci, misleči, da stvar je gotovo poštena. Ko je bila tiskana knjiga, pride g. Pretner po nje , ali kakor jo kupec brez dnarja smešen tako je tudi bila ta dogodba smešna. Gospod faktor dr. Ljud. Gaja mu ne da knjige brez denara; ali ker je g. Pretner vendar take sitnosti vganjal in z solzami prosil, da mu naj saj 400 eksemplarov izroči, da vstreže točno li-itim naročnikom, kteri so naprej plačali, mu vendar milostljivo izpolni to prošnjo. Ali je potem poslal g. Pretner tem naročnikom? Ne! ampak tistim, kteri še niso plačali, in to po poštnem odvzetji. Ker je že g. dopisnik omenil, da so sebrani denari blizo dve tisoč gold. nekam drugam potovali, je »e ve da težko človeku brez premoženja kakor je g. Pretner tak dolg zaupati, zato se bo, najbrž ko ne „niz bisera" javno prodajal po goldinarji vsak zvezek, in čul sem, da naročniki bodo ga dobili še za manj. Tako je tedaj stvar zapletena in mislim, da bo društvo, ktero je meni očitovalo, da sem jaz zastopljen, vendar pripoznalo, da ako bi bilo to res, bi jaz take resnice gotovo ne obelodanil. — Njegov sodelavec g. Nikola Stokan je samo vredil „niz bisera" in je pri razpošiljanji te knjige čisto nedolžen. Ta opravek prevzela »U lamo gg. Pretnera, tedaj krivica le n« njn pad«.	N. Ravnik * r.
love večere", kjer se udje v gostilnici pri dobrej kapljici vina ali piva med seboj zabavljajo s petjem, deklamacijo ali godbo; in da te veselice ne zabredejo v tisto razuzdano pijančevanje, kakor mnoge enake nemške zabave, temuč da se naša j.'ka mladina pošteno radovaje izobražuje in vplemenituje, povabil je odbor uljudno vse družbenike čitalnice in posebno nježne naše krasotica naprosil, da bi se v obilnem številu teh veselic vdeleževale. Dosedaj je bilo že več tacih zanimivih večerov in krasni spol je skor vselej te klasične večerne zabave cveleče mladine s svojo nazočostjo požlahtnil. Slava mu!
Mislim, da bo za zdaj dovelj; obljubim v prihodnje častite čitatelje z važnimi „Sokolovimi" napravami dalje seznaniti. Vprašal bi samo še, kaj je neki to. da se v Zagrebu ne napravi kak „južni Sokol"? *) —
Zadnjemu svojemu dopisu moram še dodati, da je gosp. trgovec Albert Trinker za ravnatelja bolnišnice kupčijskih pomočnikov izvoljen — Zdravstvujte !
--sisaw»--
Hrvatsko-srbski spisi.
FIESM E.
I sla Ti.
Kad otvoriš rumen-ustne svoje, Ta ustanca, medom koja teku, Tad je srečno slabo srce moje U blaženom rajskih čuvstvah steku.
Kad medenih ustah rieči Tvoje U sladku se glasah stvore rieku , Tad me glasi tih valah opoje, A ja snivam o novome vieku.
Ah otali, mila moja djevo , Sladkim žarom od cjelova Tvoga Sa srca mi davnu koru leda!
Srca, duše na dar Tebi evo, Radi žičeni živola mi moga, .ter bez Tebe živjel mi se neda!
J. K.
Споменице. i.	II.
Јанку k имендану. Јанко Бог Te живио, A анђео штитио; Нек Tu слади срећица Ж4ратке дане жнвота Овкрај гроба хладнога!
Владку истом пригодом.
ЖЗСладко мили, Владко драги •уЖвубав нек пас братска води ! _А.дамићах удес благи ун п нам тамо доспјет сходи, Ж4ам' недопре ннкад вај: Онкрај гроба у вјечни рај!
Na to Vaše vprašanje nam je težko odgovoriti V Zagrebu je »c preveč tako imenovanih domorodnih „pevskih strank", klere bi bila prva potreba, da se pobratijo. Sicer je pa časa kolo čudno, zna se v nekaj časa pri Hrvatih tudi kak „Sokol" osnovati.	Vred.
lil.
Блажу истом пригодом. ■ЕИуди здрав и задовољан, «.41г.у6и своје, љуби род! Л. твоји ће 'Гебе л>убпт, ИВ-Сивота Ти сладиг плод.
Мплпвој.
LIEP0ZNANSTV0,
VIa§telin§ki pisar.
Napisa Miroslav K r a m a r i č.
(Dalje.)
Velike svečanosti bijahu u ovom gradu riedkost; nu danas je imendan grofov, koj se je uviek sjajno slavio.
Več bijaše noč. Mirno i blago motrile su sjajne zvjezdiee sni-vajuču okolicu. S gradskih prozorah sievaše zasjenita luč, a vesela glasba oživljavaše nočnu tišinu. Medju mnogimi gosti koji bijahu u sjajnoj dvorani, bijaše Vladimir, pisar grofov samo tihi gledalae.
Upravo si dovede plesač plesačicu na miesto kraj grofice, kad na jednom opazi Vladimir sav raztrešen i zabunjen pred sobom grofa i kčer mu. „Ja vam predstavljam", reče on, „svoju kčer, koja je danas iz Zagreba došla, da našu samoču zajedno dieli."
„Ljubice!" nastavit če grof, okrenuv se prama svojoj kčcri,— „ti češ s ovim gospodinom prvo narodno kolo plesati, da se uvjeriš, da se u kuči tvoga otca još nije zaboravilo plesati."
Djevojka so malko ali prijazno nakloni. Vladimir htjede sada nješto progovoriti; nu kao olovo ležaše mu nješto na jeziku. Ta to su one krasne plave oči, kojemu mir ugrabiše, to onaj vitki stas koj mu se nočju ukazivao.
Blagim pogledom i njekom mirnom radostju, motrila je grofica, majka Ljubičina, krasna mladiča, kojega je dobro ponašanje več dugo hvalila. Višeputah se je š njim malo duže razgovarala, kada se je sa suprugom poljanami šetala.
Napokon se Vladimir te zabune otrese, te zamoli mladu gro-ficu, da š njim pleše. — A kada ju je priinio, učini mu se ručica nje-zina toli mehka i nježna, da jo mislio, da mn je taj trenutak naj-sretniji u ži»otu. Da svoje boljujuče čuvstvo nepokaže, nije se ufao
niti pogledati krasno lice djevojke, kojemu je tako blizu bilo, da su mu njezine svilene kose po licu poprbavale. Ljubica je doduše mogla opaziti, kako ruka Vladimirova drhče; nu — to isto, što je čutio Vladimir čutila je i ona, danas prvi put u svom mladjahnom životu.
III.
Zabava se svrši. — Sunčani traci blistahu se večma po prozorib. Vladimir bijaše več medj svojimi težaci; nu danas nebijaše tako marljiv ko prije. Cesto stajaše podulje sasvim zamišljen. Stari Miško mo-trio si je mladoga gospodina i nemogaše dokučiti, zašto ga neizpi-lava, kako je ovo ili ono u gospodarstvu. Sumnjivo kimaše glavom, te izusti svoj obični: „Gledj, gledj ti vraga, šta je to?"
Prekrštenih rukuh osloniv se o drvo, a pred njim su treptile svakojake slike; sad stojaše krasna vila pred njim, koju je prvi put stoga mjesta opazio, sad pako mu žubore milozvučni glasi „kolo", opet prima njezinu mehku ručicu — i najposlje se usudi poljubiti ju.
Probudiv se iz ovoga sna — preplaši se. Taj siromašni, neznatni čovjek, koj nista neimadjaše do svojih naukah i dobroga ponašanja , usudi se zaprositi kčer velikašku, koju su prije knezovi prosili. — On siromašni poljski mladič, koga je otac u tamnicah sibirskih a mati u siromašno] kolibi od svega zla umrla, smio je na to pomisliti. —
Tuga i žalost obuzme ga sasvim, te se pokaja metnuvši ruku na prsa.
Izza vruča dana sliedjaše hladna noč. — Ovakove su noči vrlo ugodne, a narav odmori se tim od velike vručine. Utrudjen polodjelac sjedne na ldupčicu pred siromašnu si kolibicu, te spro-vodi najsladje časove u krugu mile si obitelji, dok mu san nesklopi očiuh. Ne samo seljaku več i bogatu plemiču, o ugodni su hladni povjetarci ljetne nočce! Ljubica i mala joj sestra odu u obližnji gaj, da se naužiju blaga zraka večera hladna.
Milica, tako se zvaše mladja kčerca grofa Daroviča, skakaše amo tamo kano jaganjče; dočim ju je Ljubica tiho i zamišljeno slie-dila. Uprav izadjoše na kraj šumice , kadno opaže, gdjeno dosta daleko prama njima jaši čovjek. Tko je bio, nemogoše ga umah upoznati: nu čim se k njim približi, popuhne tibani vjetrič i digne Ljubičino kopreno — konj se poplaši, osovi se i — padne skupa s jezdilcem. Djevojka probliedi od straha kao krpa; nu osviestiv se, požuri se do mjesta, gdje je konj stajao, primi ga i priveže za obliž-nju granu. Zatim pohiti k tomu nesretniku i približiv mu se opazi da je — Vladimir. Posluhne malo, jeli još diše; a kad se osviedo-
či, da je još pri životu, svali joj se težki kamen sa srdca. Odve-žujuč mu rubac, opazi na vratu mali križič s napisom: „Od tvoje majke." Ljubica pocrveni kano jabučica. Akoprem je jako želila, ipak se strašila časa, kada se Vladimir osviesti i oči otvori. Još se nikad nije sama približila mužkarcu. Htjede ustati i otiči — ali — jeli mogla i smiela Vladimira ovdje bez pomoči ostaviti? Vladimir otvori oči, pogleda kraj sebe, opaziv Ljubicu, reče iriuklim glasom: „Vi — ovdje — u šumici — grofice, št... št... šta —se sbilo?" Opaziv svoga konja, osviesti se na brzo i btjede ustati; nu još ga mučila velika bol.
„Bože! Vi ste krvav, Vi sle ranjen!" poviče mlada grofica, „a ja sam nesretnica tomu kriva."
„Vi grofice — kriva? — Šta možete vi proti slučaju — za koga — Bogu hvala!" Ljubezno pogleda Ljubicu, i pomočju djevo-jačkom digne se.
„Vi niti možete — niti snujete sam iči," poče Ljubica, „dopustile da Vas ja i Milica vodimo."
Vladimir se htjede od toga braniti, nu ipak morao je prošnji djcvojakah zadovoljiti. Jednotn rukom primi nježnu ručicu Miličinu, a ranjenom podupre se na ruku Ljubičinu. Konj ih sliedjaše kao pilomno pašče svoga gospodara.
Jeli to bio izraz običnog sažaljenja, da je Ljubica višepulah tajni pogled na bliedo lice ranjenika bacala, misleči da ju Vladimir nevidi ? Jeli slučajno bilo ? kada su več gradu na domaku bili, da su so kao u dogovoru sustali — da nije Ljubica svoju nježnu ručicu uzkra-tila Vladimiru za poljubac, o tom neka sude čitatelji, a osobito čita-teljice, kojih se je ikad srdce sa srdcein svoga ljubimca u jedno stopilo.
„Hvala Vam — ah — hvala !" reče tihanim glasom Vladimir, Ljubica stisnuv mu ruku, oprosti se š njim.
(Konac če sliediti.)
Prijateljski listovi.
Kagrrb. (Novinarstvo u Hrtatshoj i Slavoniji.) 1. Politički časopis: „Narodne n gvin e", XXX. tečaj, urednik dr. Ljudevit Gaj u Zagrebu. O ovoni listu izrekli su več mnogi i vrli domorodci osudu, zato bilo bi suvišno o tom što prosboriti, ti m večina, što politika n djelokrug naše „Torbice" nespada.
2.	Beletristični časopis: „Danica ilirska", XVIU. tečaj, urednik dr. Ljudevit Gaj u Zagrebu. Donaša kao prilog „Narodnim novinam" na prvoj strani redo-vito liepih piesama, zatim pripovjesti, književnost, slavjanskili viesti, smesiee itd.
3.	„Katolički list", XV. tečaj, urednik Nikola Horvat u Zagrebu. Strogo crkven list. 4. „Gosp oda rski list", XII. tečaj, urednik B ogos 1 a v S ul ek u Zagrebu, - list, koji se bavi samo strukom gospodarstvenom. Na zadnjoj strani
donaša domače, službene i gospodarske viesti i svaštice, sve jako liepo in umljivo. 5. Skolski časopis: „Napredak", V. tečaj, urednik Stiepan Novotny u Zagrebu. 6. Beletristični časopis: „iVaše gore lisi", IV. tečaj, urednik M ij o Krešič u Zagrebu. Donaša liepih novela, pripoviesti, piesama i dopisa; na zadnjem listu Feuilleton , u kom dolazi viestnik iz Zagreba , književnost, kritike, kazalištne viesti itd. 7. Beletristični časopis: „Glasonoša", III. tečaj, urednik Abel Lukšič u Karlovcu. Ove godine izlazi u drugoin oliliku, te je takodjer mnogo bolji od lani. 8. Beletristični časopis: „Slavonac", II. tečaj, urednik Miroslav Kraljevič u Fožegi. Donaša iz poviesti naše što izvornih, šlo prevedenih novela , pripoviesti i piesama , zalim nješto iz prirodozemljo i zviezdo-znanstva za puk, svaštica, zagonetaka, anagramma itd. 9. Napokon izlazi u Zagrebu „Torbica" več godinu pod uredničtvom dvajuh slovenskih mladicah. Nb-mienjena je jugoslavenskoj mladeži, te donaša slovenske i hrvatsko-srbske spise, latinicom i cirilicom tiskane. A ovih dana dobismo prvi broj (na ogled) trgo-vačkoga časopisa „Sidra" pod uredničtvom g. An te J a kič a.
Politički list „Pozor", koji je doživio V. godinu, prestao je svojim 8. bro-jein 12. siečnja ove godine na „vieke viekov" izlaziti.
Tiskom Dragutina Albrechta u Zagrebu izlazit če 1. dana svibnja novi politički časopis „Domobran" pod uredničtvom neumornoga pisca gosp. Gjure I)eželiča *).	Otlo Š____c.
— 21. travnja obdržavahu gg. klerici zagrebački glasbeno deklamatornu zabavu n slavil uzoritomu i prečastnomu svomu gospodinu Jurju lian liku Var al 1 y s k o m u, stožerniku i nadbiskupu. Po programu, koji su prije zabave izdali, vrstili su se izvrstno izvedeni glasbeni komadi, kojiin bijahu upletjene takodjer odlične deklamacije.
Varaždin. Cini mi se, da ti je, mila „Torbice" jošte sasvim nepoznato naše gnjezdo, buduči dosada nevidjeh glasa u tebi od nas. To ti lahko vjerujem; mladež bo je naša večinom sve drugo, nego li domoro.lna. Kod nas imade mnogo stranakah: magjarska, magjaronska, njeinačka ild. Dakako, jedna drugu prezire, ali se ipak neusudjuje joj šlo reči u oči. Prošlih uskrsnih danah pobuni se njeka stranka proti njemačkoj, te jim nočju zamaše i podera sve njemačke cimere ili napise, a magjarski napis na njekoj gostioni „Baniji Vendeg fogadohosz" bijaše neoskvrdjen. „Tko je to učinio?" loga pitanja nemože ni sam magistrat riešiti. Tko bio, da bio, truda si je ipak mnogo dao!	Gdjn.
Terezovac. A. F. (Odlomak iz p r i j at e lj s k og pisma.) Nacrtat ču u kratko Terezovac, njegovu okolicu, stanovničtvo i narodnost, da znadete, ka-kova je to luknja i medju kakovimi ljudmi ja živim. Terezovac je Irgovišle pol drugi sat od Verovitice u vrio krasnom ravnoru predielu ležeče. Medj Terczo-vacem i Veroviticom proteže se prostran zvierinjak presv. grofa Jankoviča i sir; ugledna pivara; a od zvierinjaka pako vodi tri četvrta sata dugi red visokih ja-blanovah do Terezovca. S desna pol sata od trgovišta nazivane su vinoredne gorice, što okolicu ovu toli krasnom čini. Terezovac sam u sebi priliči malenoj
*) Sto se izišavših u Hrvatskoj i Slavoniji knjiga tiče, molim, da bligi čita-telji obrate pozornost na početkom ove godine u Zagrebu dotiskanu knjigu pod naslovom „Bibli ogra f i a hrvatska", dodatak k prvomu dielu od Ivana Kukuljeviča Sakcinskog, u kojoj se nalaze vjerno popisane sve knjige, koje su poslie zlokobnoga sustava svjetlo ugledale. Ciena je knjiži 40 novč.	Pis.
varošiei , sastoji se iz više liepih uredjenih ulicah sa širokimi zidanimi cestami, liepimi zidanimi stanji i veči je od Ludhriega, koj je dobro poznat.
Nu sada koju o stanovničlvu krasnog našeg Terezovca. Koža mora se čovjeku ježiti, kad čuje, kakovi su filozofi, — ili bolje rekuč „flzolentopfi" — u ovoj luknji! Od crnoga pa do sinjega mora u širinu, od Karpatah pa do Balkana u duljinu nije grada, trgovišta, a još manje sela, 11 kom bi se tolika smiesa raznih vjerozakonab i šarenih narodnostih nalazilo, kao što u Terezovcu. Tuj li imade ponajviše — kako ih obično zovu — Švabab, Magjarah, Cehah, Slovakah, Štajeracah, Kranjacah i Slavonacah; a što se vjerozakona lice, da se Bog smi-luje: katolikah, pravoslavnih, žudijah, luteranah i kalvinah. Ovdje su sve i ni-kakova narodnost, može se indi misliti kako je težko narodnim duhom opojenu lnužu u takovom meležu. U ostalom sam hvala Svevišnjemu posve zadovoljni), akoprcm iniadeni još jednoč toliko posla, koliko ga u I.udbregu imadoli, zalo se ipak nemogu pečaliti i zlovoljnim biti, jer mi moj premda težak stališ uvjek mil i drag bijaše, te me ta zadovoljnost 11 svakom m a i težkorn stanju tieši i uzdr-žava. Ako sreča dade pisat ču naskoro, do toga Bog!
Koprivnica. G. (Odloinak iz prijatelj skog pisma.) Naš medju-narodni kasino priredio nam prošlih pokladah više „kranclah", koje sam slabo po-hadjao, jer me pošalina (tifus) pameti naučila i jer se sječam riečili: „da je ples mnoge bacio u lies". Osim urednih družtvenih „kranchenah" bijaše sjajan. ples na korist stradajučih Magjarah i na fašinsku nedjelju 7. veljače zaključak karnevala „eine grosse Tanzimterhaltung" uz entree. Neniogoh prepustiti, da nebu-dem na toni zadnjem plesu, ali zašto? Dodjoše nanj kičeni svatovi predsjednikove kčerke Ozbiljke, koja me za svog djevovanja dosta zanimala, pa mi u dobri čas dodje taj ples, da još jednom prije njezina odlazka š njoine poplešem. Dao Bog sretna bila! jer je zbilja dobra i poštena domorodkinja. Drugo što me na tu zabavu privlačilo bijaše živinski koncert!! — Vjerujem, da se toinu čudite, a čudi se i ciela Koprivnica — grad, u kom njekoč generali, da i isti kraljevi — kao što nam to domača poviest o Luji I., Sišinanu, ponnjpače o kraljici Barbari svjedoči — stanovali)!. Našlo se njekoliko „tajč-kroatah", od kojih si jedan mačju, drugi pasju, treči magareču itd. glavu nataknuo, te složiše „kvartet" razumjeva se dotičnini živinskim glasom. Složna mi kvarteta ! — Čudim se nježnim našim Koprivničkinjam , što mogahu takov nesklad slušati, pa ga jošle „kostlich, priicli-tig, amusant-nim nazvati; džaba im takova amusementa! — Čudim se takodjer, kako može koja Ijepotica svog „cajolirajučeg chevalier d' honneur-a" charmant-nim nači, koj joj se nestidi, rna baš i na fašnik u živinu pretvoriti! — Ja sluša-juč divni koncert promatrah istinu liepih i /.lata vriednih Herderovih riečih: „AVer seinc Jluttersprache, die siissen, heiligen Tone seiner Kindheit, die mahnende Stimme seiner Heimat nicht liebt, verdient nicbt den Namen — Mensch." — Kad nemogoše u našem milozvučnom jeziku kvarteta složiti moradoše miaukati i iakati!
S in i e š 11 i c e.
— (Dve prijateljice.') Hulda: Kako ti prija bračni stališ?
Ernma : Vrlo zlo, muž mi je upučeni djavao.
Hulda : Nu," da onda ima i rogove ?
Enima : Neima ih jošte, al' če ih na skoro dobiti.
—	(Što čovjek zdravja radi neučini.) Gospodična Ezelinda oboli. Zapita ju otac: „Ivčerko, nebi li se htjela udati?" — „Ah, Bože moj!" uzdahnu krasna, „što nebi čovjek zdravja radi učinio!" 1). Зид.
—	Njeki iinučan zanatnik držao je u svojoj dielaonici više kalfah i šegrlah, u koje je za njegovoga odsuča sve svoje povjero-vanje slavljao. Došavši jednoč s daleka puta , dodje mu u susret supruga, tužeči mu se, da joj je ukraden zaručni prsten. Suprug ni pet ni šest, več se domisli, kako če u trag doči neznanoj deliji. Otidje naime njekoga dana u večer u dielaonicu te ponese sobom malu vreču, u koju je stavio toliko jednako velikih slamakah, koliko je imao kalfah i šegrtah, veleči im, da nocju vuku slamke, a tko največu izvuče, on je krivac. Utrnuv si ta družina svječu, poče ždrebanje, koje se za kratak čas svrši. Krivac, tobož da sigurniji hude, odreže škarami podosta velik komad slamke, buduč je mislio, da če ovako izbječi zasluženoj kazni. Sutradan eto ti gospodara ; stupi u radionicu a svi mu nazdrave „dobro jutro", tada dade redom svakoga pozvati, da mu pokaže, što je izvuko; napokon dodje onaj, koji je podrezao slamku, te ju pruži gospodaru, koji je štono kažemo ulovio „ptiču na lepku".	Otto Š .... c.
—	Došao Vlah u Turo-polje, pak zaprosi seljaka , štogod da pojede. Seljak ga zapita, što češ radje, kruha ili mlieka? Na to če reči Vlah : e u d r o b i!	F. S.
—	Njeki mladoženja dodje k svojoj nevjesti, da idu u crkvu. Najedanput počne bura hukati te za malo udari grom u nedaleko ležeču kuču. Preplašena nevjesta padne u nesviest te kad se opet probudi, zapita ju brižljivi naš mladoženja, je li možda mrtva?
Šandor M.
Listnica.
(Slov.) G. Л. Višenskeinu: Vaše pritožbe ne moremo natisniti, ker znata bi obudili marsikomu pravično jezo. Da je pri Vas tako, kakor pišete, ne moremo verjeli, ker poznamo ondotne gg. učitelje. Položite torej raji roko na srce in premišljujte preteklost, ne bi li mogli izreči „mea culpa?" — G. J. K. v T.: Vašo povestico čuvamo za prvo priložnost. Skusite nam kaj izvirnega poslati! — G. J. Stan. na K.: Jako nam je žal, da nismo Vašega lepega spisa zdaj uvrstiti mogli. Prihodnjič pa prav gotovo. — G. Dr. v Lj.: Ostalo, v Vašem dopisu nam je zastarelo. Ne zamerite, da smo izpustili. — G. V. H. Ž. v C.: Vaša povest nam se zelti dopade. Prihodnjič pride cela na svetlo. —
(Hrv.) G. Banj.: Srdačno se Vam zahvaljujemo na podpori Vašoj. Uvrstit čemo sve prilikom. — G. Lj. lilopč. : Za Vašu pripovjedku nam sada prostora uz-manjka* Budučiput sigurno. — G. M. Piva. na K.: Hvala, upotrebit čeino. — G. Janko Tnič.: Da nije predugo , bili bi več davno uvrstili, a tako molimo, da se ustrpite.
■ ■■ ■ ■'----- ^ -
Natisnila narodna tiskarnica dra. Ljudevita Gaja y Zagrebu,