Saptotou d. cl
Kmetijske in rokodelske novice.
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 16. Maliserpana. 1845.
List 29.
il sluga zvest je Fridolin,
V bogaboječnosti
Je stregel pridno vsih stopin
Savrenski kneginji.
Gospa je milost bila vsa,
Pa z radostjo zavolj Bogá
Bi bil dopolnil brez zamude
Ukaze tudi volje hude.
Od jutra, ko zazná se dan,
Do mraka v terdo noč,
Je le za nje koristi vžgan,
Se vpira na vso moč.
Če ona pravi: zlajšaj si!
On polne ima solz očí,
Ker misli, če se ves ne vtrudi,
Dolžnosti svoje de zamudi.
V jamo pade, kdor jo drugimu kóplje. *)
II. Hoja na plavž.
Obervi knez kriví temné:
„„Kaj govoris mi, trap!
Se bom zanašal na žené?
Ginlive so kot slap;
Omami lahko jih liztn.
Jez pojem pesem gorših strun;
Žene Savrenskiga vladavca
Se varje, mislim, duh skušnjavca."
Un reče: „Prav imate pač!
Le smeha vreden je
M.
Neumneš, ki rojen berač
Prederane tega se.
Do gospodinje gresen up
In želje dvigne, vam na kljub.“ —
Kaj! — knez zavpije in trepeče,
Besediš od stvarí živece?"«
Zdaj divje jeze dirja v speh
Do bližne hoste knez,
Kjer mu v razbelenih pečéh
Topí se rude zmes.
Tu pitajo požar strašán
Marlivi hlapci noč in dan,
Mehovje piha, iskra šviga,
Bi djal, de zemlje drob se vžiga.
Tu vidiš ognja in vodé
Zedinjene močí,
Kolesa v krogu se verté,
Valovja slap gromi.
Orodje praska spred in zad,
Po taktu bije kladva pad,
Oblasti silni kljub opora
Se clo železo vdati mora.
Zatorej več kot posle vse
Ga ceni kneginja;
Če lepe usta le odprè
Pohvalo njemu da.
Po hlapčevo ga ne derží,
De hišen sin je, skor se zdi;
Z veseljem serca mu po gosto
Prijazno gleda v lice prosto.
To v persih lovca Roberta
Napihne jeze hlup ,
Že dolgo hudoželjnika
Je duša divji strup.
On stopi h knezu, ker enkrat
Iz lova verneta se v grad,
Z besedo vkanjene zvijače
Zbudí mu v sercu suma kače.
„Aj, aj! de bi ne vedli vi,
Kar znano je že vsim?
Če pa ste mar nalaš slepí,
Pa tudi jez molčim“ —
„Govori zlom, — se un zadrè
Kdo bliža Konigondi se?
Govori zdaj, al te zadavim!“
„I nu, od belolasca pravim.“
„Se vé, — pristavi, — fant je mlad,
Oblicja gladkiga.“
O tem gospoda žar in hlad,
In strah predergeta.
„Al ga se niste spazili,
De ima za-njo le očí?
Pri mizi vas ne zrè, ne cuje,
Za njenim stolam omaguje.“
On migne dvema hlapcama,
Velevši serda vroč:
„Od mene sem poslaniga,
Ki prasa vaj rekoč:
Al je storjena kneza reč?
Verzita urno v živo peč,
De zdajci se v pepel razide,
In več mi pred očí ne pride."
Brezdušen par ukaze se
Neznano veseli,
Nečutna kot železo je
V nju žilah divja kri.
Z mehovjem hujši urnih rok
Razpalita peči obok,
Pripravljata se morželeča,
Popasti posla hrepeneča.
„O, vi ste srečni, žlahten knez
Začne kovarstva rob,
Vam spanja sladkiga zares
Ne grudi dvombe zob.
Vi žlahtno ženo imate,
Vsa sramožlivost ona je;
Skusnjavcova ne bo veljala,
Zvestoba taka ne se vdala.“
Tovaršu Robert zvit potém
Hinavsko reče tak:
„Ta pesem razodene vam
Gospod te kliče, ravno zvem,
Njegove slasti žar,
Tu prosi, glejte, ga ni sram,
Mudi se, bodi jak!
In Fridolinu pravi knez:
Nje serce sebi v dar.
Gospá pobožna, krotka zlo,
Bos tekel na ſužine v les,
Iz milosti vam skriva to,
In tam mi od kurjacev zvedi,
In žal mi je, de sim govoril,
Ce je storjeno po besedi?
Sej ta — ne bo krivice storil."
(Konec sledí.)
Drugo, poprejšnimu govorjenju podobno pravlico najdemo v različnih laških, francozkih in nemških knjigah. Nar lepši jo je
slavni pevec Miroslav Siler pod nadpisam — Der Gang nach dem Eisenhammer — povedal. Njegovo krasno delo
ponudimo tukaj v slovenskim jeziku našim dragim bravcam.
114
Prosim za poslušanje.
Ni je takó škodljive rečí na svetu, de bi brez
vse koristnosti bila: takó tudi mravlje. Mravljá je
več sort, od kterih pa le dvé, k večimu tri sadne
drevesa nadlegvajo. Sredstev pa, z kterimi jih ljudje
pokončati ali saj iz sadnih dreves pregnati obeta-
jo, je silno veliko znanih.
Od strupenih rečí, z kterimi se ne samó mravlje.
temuč tudi druge živali pokončati dajo in po kterih
lahko tudi človeško življenje v nevarnost pride, ne
bom kar besedice govoril; ampak le sredstvo bom
oznanil, od kteriga samó mnogoverstni merčesi in
pa tudi mravljinci pocepajo; to le je: Vzêmi dva
dela v prah stolčeniga kamna, ki se šveršpat
imenuje in en del lugaste soli (Pottasche),*)
deni te dve rečí v železnim piskru ali v kaki drugi
terdni posódi na ôginj, de se prav dobro razbelite
in skupej zmešate; potem pa, ko se je ta zmes do-
velj razhladíla, jo večkrat v merzli vodi izpêri,
de nepotrebno sol odpraviš. De se bo pa to ložeji do-
gnalo, se mora po tem ravnanju dobljena bela štupa
nekoliko minut v vodi premešavati; potem pa tako
dolgo pri miru pustiti, dokler h dnu ne pade; vôda
se polahkama ocedí in štupa, kar jo je na dnu, se
posuší in za rabo ohrani.
Ta zmes se takó le porabi: 1 del imenovane
štupe se z 2 delama medú zmeša, kterimu se
nemalo vòde prilije in se potem v majhne posó-
dice dene, ki se h drevesam, na ktere mravljinci
lazijo, postavi; ali se pa z njo drevesne debla,
kake 3 palce na široko, krog in krog pomažejo;
pri visocih drevesih pa ondi, kjer se veje pričnejo.
Od tega mazila drevó ne občuti kar nobene ško-
de; ta štupa ni nevarna ne ljudem, ne drugim ži-
valim, ampak le samo merčese pomorí.
Kdor si pa take štupe, z ktero se tudi šurki
pokončajo, sam delati noče, si jo lahko v štacuni
gosp. Kuka in Hudovernika v Ljubljani, ali
pa pri gosp. Lud. Reditu v Šiški pri Kovaču
pod imenam: „Štupa zoper šurke,“ kupi.
De ne bodo mravlje na sadno drevje, posébno
spomladi ob času cvetenja zahajale, pomaga tudi
tisti kraj drevesa, kjer mravlje gori in doli lazijo,
z apneno vodó, h kteri se tudi nekaj vôde od
kuhaniga tobaka in pêlina prilije, večkrat politi
ali poškropiti; kar tudi mišičevje ali drevesne uši
urno prežene in pokončá.
Če se drevje na jesen ali pa na spomlad z
apneno vodó pobeli, mravljinci ne bodo zahajali
na-nj: červi, ki so se po deblih vgnjezdili, in
gosenčne zalege bodo konec vzele; in drevesna
koža bo na novič oživéla.
Dovelj sim dosihmal od škodljivosti mrav-
ljincov govoril; čas je, de tudi kaj od njih ko-
ristnosti povém.
Resnica je, de škoda, ktero mravljinci na
drevju napravijo, ni takó velika, kakoršno si jo
tisti sadjorejniki mislijo, kteri življenja imenovanih
živalic ne poznajo. Mravljinci so veliki sladkoust-
niki, zatorej vseskozi po drevesnih ušeh in druzih
merčesih sledijo, kteri sladak sok od sebe dajajo.
Zavoljo tega se mravljinci nar raji le tistih dreves
Enako sredstvo svetjejo tudi gosp. Pirc v „krajnskim
vertnarju,“ stran 89 rekoč: Če tedaj mravljiše najdeš,
ga z lugam polij, ali pa z kropam popari. Nar hitrejši
pa jih pomoriš, če jim medéno ali cukrasto vodo z
podašnam zmešano, v kaki posódi pod drevó postaviš; na
enkrat bodo mertve, ktere bodo to pokusile. Pa to stori ta-
krat, kader čhele ne leté, sicer bodo tudi one po smert tje
prišle.
Vredništvo.
deržé, na kterih se uši vgnjezdijo, kterim nikakor
ne škodjejo, ampak jih še pred drugimi merčesi in
sovražniki varjejo, in po tem takim veliko druzih
škodljivih červov in gosene pokončajo, ktere bi sicer
drevju in zelenjavi veliko škode napravile. Po vsi
pravici se zamore rečí, de je že več ko polovi-
ca tistiga cvetja in rastnih mladik na drevju, ktere
so spomladi mravljinci oblezli in nagrizli, že po-
prej od druzih majčkinih merčesov, kteri so svojo
zalego na-nje zapredli, poškodvana bila, de so te-
dej mravljinci v temle pràv nedolžni. Še clo hva-
ležni moramo mravljincam biti, de so ob enim z
pokončanjem tacih cvetnih popkov neizmerno
zalego škodljivih červov in dolgonosnih
kebrov pokončali, kteri bi bili, če bi se bili iz-
legli, veliko več škode pri sadnih drevesih napra-
vili, kakor mravlje.
(Konec sledí.)
Metljaji na jetrih (Leberegeln).
Od gosp. M. Turina, nadučitelja v Štajar-
skim Ljubnim smo pod nadpisam: Vprašanje
in prošnja — ni davnej poslednji dopis prejeli:
„V našim kraju je letašno spomlad veliko
ovac pocépalo, pa tudi veliko goveje živine zbo-
lélo, od ktere se je veliko poklati moglo. Živina
dobi na jetrih takó imenovane metúlje (Schmet-
terlinge) in mora čez neki čas poginiti, ovcam
se ta bolezen tudi v možgane zastavi".
„Nekteri kmetje pravijo, de ta bolezen od
zavžitiga zeliša pride, ktero nekteri karfulo,
drugi pa bič (Binsenkraut) imenujejo, in na mo-
čirnih senožetih raste. Ni dolgo, kar je tukajšni
teržki mesar kravo zaklal, in ko drob iz nje
jemati začne, najde na jetrih veliko število me-
túljam podobnih živih živalic migljati."
„Prosim ponižno, naj hvaljeno vredništvo to
perloženo zeliše presodi, ali se od njegoviga
zavživanja na drobu in v možganih goveje in
ovčje živine take živali zarediti zamorejo ali ne?
in ako ta bolezen ne izhaja od zavživanja ime-
novaniga zeliša, prosim, nam v „Novicah,“ berž
ko bo mogoče, oznaniti, kakó se ta bolezen
imenuje? od kod izvira? kakó se pri živini
spozná, in kakó bi se ozdraviti zamogla?“
Iz serca radi na to vprašanje odgovorimo in
povémo, de je poslano zeliše zares bičje bilo, ki
se po latinsko juncus lamprocarpus, po nemško
glanzfrüchtige Simse, po slovensko karſula
(?) imenuje. Vse bičje in ločje da sploh
slabo klajo, ktera kri pokvari, in od kteriga, če
ga je živina obilno ali dolgo časa jedla, mnoge
bolezni izvirajo. Nar veči strup so pa take zeliša
za ovcé, zakaj stare skušnje že učijo, de se po
njih neki červi na jetrih zaredé, ki se metljaji
na jetrih (Leberegel) imenujejo, od kterih dosti-
krat cele čede pocepajo. Tudi pri govedih in
prešičih se ti červiči najdejo, pa ne takó po-
gostama, kakor pri ovcah, kterih je na ti bolezni
(Egelseuche) že več tavžent pocépalo.
Vsa druga bolezen so pa metljaji na mož-
ganih, kteri pri ovcah bolezen napravijo, ki jo
vertoglavnost (Drehkrankheit) imenujemo in
ktera ne pride od povžitih imenovanih zeliš, am-
pak od sončniga pripeka na glavo, velike vročine,
soparčnih hlevov, obilne klaje, v rojstvi prijetiga
(pojerbaniga) nagnjenja k ti bolezni i. t. d. Tudi
červiči, ki se na in v možganih najdejo, so vse
druge podobe.
115
Metljaji na jetrih in v bližnih žolčnih žilah so
razne velikosti in farbe; nekteri so takó majčkini,
de jih po širokosti gré 12 na en pale, so beli z
zelenimi ali rujavimi liscami; nekteri pa so veči,
skorej en palc dolgi, od žolca zelenkasti ali rujav-
kasti. Bolezen, ki jo naredijo, je dolgočasna,
3 do 6 mescov terpí, dostikrat se tudi čez leto
vléče, preden cele jetra zgnijó in živinčeta poce-
pajo. Velikokrat se primeri, de se na jetrih zakla-
nih goved in prešičev imenovani červi najdejo,
brez de bi bile živinčeta kaj bolehovale. Ta pri-
merik tedej očitno kaže, de se jeterni metljaji v
začetku bolezni ne dajo nategama spoznati in de
se ko tat skrivej v živini vgnezdijo.
Perve znamnja te bolezni so: ovcé začnó
hirati; ne jedó in ne prežvekvajo po navadi; bistre in
rudeče žilice v očesih zginejo, očí obledijo ali pa
kakor pri zlatenci ali rumenici (Gelbsucht) rumen-
kaste postanejo: gobec je žlezast in rumenkast,
blato gre bolj poredkama od njih; včasih je tre-
buh na desni strani pod rebri otekel in boleč, za-
torej bolna živina svojo glavo večkrat proti ti
strani obrača: če ležé, slonijo na sprednih nogah,
desno zadnjo nogo od sebe molijo; volna je vpa-
dena. Ruménica, vodeníca in driska so hude znamnja,
ki kažejo, de se živinčetu ne more več pomagati.
Poglavitni vzroki metljajev ſo: Pomanjkanje
žlahtnih in grenjkih trav, ktere so ovcam nar bolj
priležne; močirne, nizke paše; mastne vodene trave;
bičje in ločje; deževno vreme; slabo posušena,
sparjena klaja; mokri soparčni hlevi, nemarna strežba
— z eno besedo vse to, kar živini drob, zlasti
pa jetra in žole skazí.
Po zlo deževnih letinah in dolgočasnih povod-
njih se imenovana bolezen večkrat ko kuga čez
cele čede razšíri in jih pomorí, kakor se je to po
veliko deželah posebno v letih 1816 in 1817 zgo-
dílo. Tudi letašnja spomlad je v temle ovcam zlo
nevarna bila.
Pomočkov je veliko svetovanih, malo pa
poterjenih. Kmetovavec, ki si prizadeva, imeno-
vane škodljive vzroke odverníti, nar bolj
za svojo živino skerbí; ravno takó jo tisti nar bolj
opravi, ki koj pri pervim začetku bolezni bolno
živino zakolje in mesó in drugo drobje razun je-
ter, ki se morajo proč vreči, k pridu obèrne.
Hribi in visoki kraji, kjer dosti grenjkih in
žlahtnih zeliš raste, ali pa kaka pest ovsa med
drugo dobro klajo, zamorejo vunder dostikrat za-
četo bolezen odgnati.
Nar bolji zdravíla so te le: štupa od pelina,
rožmarina, stolčena verbova ali hrastova skorja,
janež, encjan (lucjan), kalmež, kimelj, česen,
brinove jagode, saje od pečí, stolčen želod ali
ježica, divji kostanj, domača sol, grenjka sol. Od
imenovanih zdravil se po tri ali štiri skupej
zmešajo in živinčetu na dan po dve ali tri žlici
dajajo.
Živina, ktero je ta bolezen že očitno napadla.
se ne sme nikoli za pleme porabiti, zakaj verže-
ne jagneta bojo pred ko ne metljaje dobile.
Po cesarskih postavah gré kupčija nazaj, če
je kupec v dveh mescih zapazil, de imajo kup-
ljene ovce metljaje na jetrih, in če je to napako
ob tem času pri sodnji (rihtni) gosposki oznanil.
Dr. Bleiweis.
ravno na govor mislil, z svojimi sestrami prikazala
— komu me boš primeril, je djala, zakaj želim, de
bi me ljudje, kér me viditi ne morejo, saj po po-
dobah bolj spoznali, in se takó laží, mojih na-
sprotnic, lažej varovati vedili. — Govornik jo po-
gleda, nemalo pomisli, ter reče: Primeril te bom
velki cesti, ktero je kralj sam narediti ukazal,
de vsak, kteri hoče, lahko in brez nevarnosti za-
iti, v poglavitno mesto pride: laží tvoje na-
sprotnice pa bom primeril goljfivim stezam.
ktere so sicer gladke in mehke, pa pred ali poznej
sled zgubé, ali pa v gojzd zapeljejo, kjer ropavci
prebivajo. —
Zraven resnice je stala majhna divičica ne-
dolžnost. — Zdaj se govornik na-njo ozrè, ter
reče: Komu pa bom tebe primeril, ti nar blagši med
divicami? — Nedolžnost ga prijazno pogleda, in
se zasmehljá. — Primeril te bom, povzame govornik
hitro besedo, primeril te bom nar lepši cveteči
roži na vertu, ktera je kraljica vse lepôte in
vsih cvetlic; primeril te bom beli lilii na polji,
kteri sam kralj Salomon zaviduje; primeril te bom
veselimu škerjančiku, kteri se v vertincih
visoko v zrak povzdiguje, in stvarniku svojo hvalno
pesem prepéva.—Pa kaj je vse to proti tvoji sreči
in lepoti! Zatorej — primeril te bom angelčiku,
kteri v človeški podobi prebiva.
Nemalo zadej od resnice in nedolžnosti je stala
modrost, plemenitna in častitljiva gospá, z vpa-
denimi licami, nagerbanim čelam in sivimi lasmi; nje
oblačilo je bilo rijave barve, in brez kinča (cira),
nje pokrivalo nekoliko pokvečeno in globoko na očí
pomaknjeno; na rokah vunder je imela zlate per-
stane z bliskajočimi kamni. Ravno je sedaj nekaj
zamišljena v tla gledala. Ko glavo povzdigne, in
kviško pogleda, se ji govornik prikloni, ter reče:
Pripusti, visokorojena gospá! de se prederznem,
tudi tebe ljudem v podobah kazati: zakaj močno
želim, de bi oni tvojo plemenitnost spoznali, in se
tvojiga neprecenjeniga sveta in pomoči obilniši po-
služevali. Veliko imam sicer podob, pod kterimi bi
te zamogel ljudem naznanovati, tode nobene ne naj-
dem, ktera bi tvojo imenitnost in koristnost zadosti
razodéla. — Primeril te bom zlatimu ključu, kteri
vse nar skrivneji shrambe odpéra, in kterih noben
drugi ni odpreti v stani; — primeril te bom spre-
hajočimu pri jezeru, kteri v jezero gleda, in
v njem obraze tistih, kteri memo hodijo, vidi: —
primeril te bom človeku, kteri v zemljo, in
čez morje gleda, in kteri, desiravno od
ljudstva in otrok zasmehovan, težo zraka
in gorkoto meri, in zvezde na nebu pre-
števa: zakaj ti si nam plug in serp in koso zne-
šla; ti si barkam pot v Ameriko in Avstralijo po-
kazala; ti si nam vremenik (barometer) in gorko-
mer (thermometer) naredila; ti nam leta in letne
čase prerajtuješ, in si nam pratiko (kalender) v
roke podála. — Permeril te bom divici stoječi
na gôri, ktera v eni roki križ derží, in z drugo
se na zlato sidro (Anker) opéra, ter z povzdig-
njenimi očmi skoz černo tanjčico v nebo gle —
Dosti je, dosti! mu naglo v besedo pade
prevzetnost, ktera je sedaj na enkrat, kakor
vihár, z baharíjo in sovraštvam vred k temu
zboru pripihála. (Bila je visoke in tanjke postave,
nje oblačilo je bilo drago in po nar novši šegi vre-
zano; na rokah je imela veliko perstanov, vunder
vse z goluſnimi kamni: ravno takó tudi na glavi
venec iz goluſnih kamnov; nje obervi so bile visoko
povzdignjene, in glava skoraj nemalo nazaj ver-
Prilike ali primere.
Komu me boš primeril? — je rekla resnica
govorniku, ki se mu je eniga dne na vertu, ko je
IIO
žena). Čemu toliko prilik za to neumnico?
zareží nad govornikam; sedaj sim jest tukej;
komu mene primeriš? Govori! Te pri — me —
merim — te primerim — oh — jest sam nevem,
komu te primerim. — Po tem, ko se je govornik
nemalo od strahu oddihnil, in nje goluſen kinč in
puhlo visokost spoznal, ji odgovori zaupno: Prime-
ril te bom stermó stoječimu klasu na njivi,
kteri glavo tolikanj viši nosi, kolikanj bolj je —
prazin.— Ko prevzetnost to zasliši, govornika za-
ničljivo pogleda, mu herbet oberne, in se škripaje
po stezi proti gojzdu na pot podá.
Sedaj pristopi baharija z napihnjenimi licami
in širokim oblačilam, ter reče: Vém — in upam,
de boš mene boljši in viši cenil, kakor si pred s
prevzetnostjo storil. Zakaj jest sim, — ktera imam,
ktera sim imela, in ktera bom imela —: jest vse
vém, vse znam, vse slišim, vse govorim: — jest
znam krajnsko in slavjansko, jest znam štajar-
sko in koroško, goriško in primorsko, gorensko in
dolensko. — Jest znam štrikat'; jest znam štikat',
jest znam kuhat' in — zakuhat'.— Jest delam — kader
imam čas: jest jém, kader imam, in pijem, kader
se mi ljubi; jest kašljam, se smejam in jočem —
kolikorkrat hočem. — V moji glavi je sklep, in po-
tem — prevdark; na mojim jeziku modrost in ojstriga
uma — širokost. Vse me gleda, — vse me iše, vse
me prosi, vse — me najde. Per meni je roba, per
meni bogastvo, per meni premoženje, in zmirej —
jasno vreme. — Pri meni je slava, pri meni je čast,
nič menj ko poštenje; pri meni je zalost, ja nar
zališi — starosti zorenje. — — Premisli tedej in
prevdari, kaj boš govoril, komu me primeril, ko-
mu priličil, pod kakošno podobo me ljudem pred oči
stavil! Gorje ti zažugam, ja tavžentkrat gorjé, ko
bi si ti podstopil, mi nizko podobo odbrati — pa
sreča te čaka, in polovica moje — lepote in mojiga
premoženja, če me po moji širokosti ceniš, in vi-
soko postaviš! — Te prašam tedej, komu me pri-
meriš, ali pod kakošno podobo me pred oči staviš
človeškim otrokam? — Govornik odsloví: Ko bi mi
bila ti pripustila, ti kako nižji podobo omisliti, bi
te bil primeril, postavim, jasni štacuni, ktera
ima sicer mizo za predajati in veliko predalov z
napisi predajavskih rečí, tode — nič robe notri; —
ali pa bi te bil primeril pokvečenimu kolesu
na vozu, kteri tolikanj bolj ropotá, kolikanj bolj je
pohabljen: tode, kér hočeš visoko primerjena biti:
te bom primeril visoko postavljenimu kle-
petcu, kteri noč in dan klepetá, in kteri z svojim
klepetanjem celi soseski nepokoj dela, in vse, kar
noge in perutnice ima, od sebe odžene. — In glej!
pri ti priči začne baharija grozovitno klepetati, in
po tem, ko mu v eni sapi okoli dvajset ali trideset
podvojenih primkov pové, se po ravno tisti stezi,
kjer je poprej prevzetnost šla, v beg spustí.
(Dalje sledi.)
Gospod fajmošter J. Medved so nam zopet nabéro zeliš z
slovenskimi imeni poslali; ravno takó tudi gosp. Franc Čuk,
fajmošter podſare v Zaplani in pa gosp. P. Edvard Zagore
v Brežcah; nej bo častitim gospodam zató očitna zahvala.
Urno, kaj je noviga?
(Prodaja slavijanskih knjig ranjkiga g. Kopi-
tarja). Knjigarnice, matice, ali tisti Slavijani, ki želijo celo
veliko in imenitno nabéro Kopitarjevih slavijanskih knjig poku-
piti, nej se zató prigodno in poslednji čas do konca Velki-
serpana pri g. Drju. Bachu starejimu v Beču (Dunaju)
(Bischofgasse Nr. 638) oglasijo, sicer bojo vse knjige na očitni
dražbi posamim prodane. Pri imenovanim dohtarju, pooblastje-
niku Kopitarjevih dedičov, se tudi dobí knjižni spisik.
(Železna cesta v Ljubljano)bo od Save sèm prišla,
to je od Zidaniga Mosta memo Ribič. To je zdej gotova
reč, zakaj po vikšim c. k. dvornim sklepu od 20. Rožnicveta so
vsi tisti, ki mislijo to delo po nar manji ceni prevzéti, povah-
ljeni, spisano ponudbo zadnjič do 14. Velkiserpana vikšimu
vodstvu cesarskih železnih cest na Dunaju naznanje dati. Pre-
vdarik vsih potroškov samó za temeljno delo (Unterbau) železne
ceste od Zidaniga Mosta do Ljubljane, to je za 8 mil in 1133
sežnjev, znese 2 milijona, tri sto in dva in osemdeset tavžent
in pet sto goldinarjev in 1 krajcar. Do konca Velkitravna v letu
1847 mora to delo dokončano biti.
(Mesto Pitsburg v Ameriki), kamur sta se unidan
naša dva misijonarja, g. Skopec in g. Mrak podála, je zopet
pred dvema mescama od ognja zlo poškodvano bilo. Več ko 600
delavcov je podstreštvo zgubilo. V tem mestu je veliko fabrik,
zatorej so vse hiše od vogljeniga dima okajene in černe, zatorej
pa tudi tukej oginj večkrat hudo razsaja.
Smešen pogovor.
V neki gostivnici so se od letašnje hude vročine pogo-
várjali. Eden je rekel, de mora celi dan ko riba v vôdi tečati,
sicer mu ni mogoče obstati; drugi je pripovedoval, de z 8 bo-
kali vóla na dan komej izhája; tretji je rekel, de je že letas
tolikanj kisle vôde z vinam popil, de se bojí, de bo njena cena
poskočíla, i. t. d. Kaj so vse te vaše nadloge proti temu, kar se
je unidan nekimu tolstimu mesarju zgodilo — jim odgovori kerč-
mar — „ta revček se je na večer v posteljo vlegel in
se je celo noč takó potil, de so ga drugo jutro vto-
njeniga v postelji našli."
Popravek.
V pesmi „Močan Varh" poprejsniga lista bêri v 5. ver-
stici 1. reda reki namesto reke, in v 3. verstici 6. reda ki-
mal namesto kmal.
Vganjka.
Imenuj mi veliko kmetijsko bogastvo in pa imé preslav-
niga Slavijana z eno besedo.
Zahvala.
Častitljivi gosp. Mažuranié so nam pisali in obljubili
izlečka astramontane poslati, za kteriga smo jih prosili.
Bog daj takim rodoljubnim gospodam dolgo in vesélo življenje!
Znajdba vganjke v poprešnjim listu je:
Sédem. Pervi je dobil 4, drugi 2, tretji 1.
V Ljubljani
V Krajnju
Domača povest.
5. dan Maliserpana smo v Knežaku na No-
trajnim hud potres imeli; prišel je od Snežnika
(Schneeberg) in gromel je kje naprej proti Terstu.
Pervikrat se je 20 minut po 11. uri, čez pol ure
kasnej pa drugikrat zemlja zazibala. — Ravno na
tleh sim v senci ležal, kar na enkrat zaslišim gro-
menje pod seboj, in na stolpu (turnu) se je križ
tako zmajal, de je klepetal; še malo hujši, bi
nas bila lahko velika nesreča zadela.
J. T.
1
1
Žitni kup.
1 mernik Pšenice domače ....
»
banaške...
»
. . .
Turšice........
»
. .
»
Soršice... . .....
»
Rezi ... . . . . .. . . . . .
Ječmena .. . . . . . .
»
Prosa . . . . . ..
Ajde .. . .
Ovsa .. . . . . . . . .
12. Maliser-
pana.
kr.
gold.
21
3
1
1
52
7. Maliser-
pana.
gold. kr.
1
27
25
5
6
6
10
54
40
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.
Ztnnvnmm