Odprava protipogodbeno izposlovanih zamudnih sodb.        128
Odprava protipogodbeno izposlovanih zamudnih sodb.
Eh". Juri štempihar.
Ako se stranki izvensodno dogovorita, da določenega naroka ne bosta obiskali, potelm sta sklenili dogovor, čigar učinki naj nastopijo na procesualnem področju. Tak dogovor, ki sam na sebi še ni pravdno dejanje, se imenuje pro-cesualni dogovor.^ Sem spadajo n. pr. pronogacijske, razso-diščne, dokazne pogodbe, poravnave; event. tudi pactum de non petendo in — kar je bolj praktično — odrečenje na izvršbo v smislu § 58 ip. Nas zanima tukaj samo pogodba, da se določen narok ne obišče.
Kot v zasebnem pravu (§ 1295/1 odz.) moremo tudi na procesualnem področju razlikovati med kršitvami proce-sualnili pogodbenih obveznosti (procesualna pogodbena nezvestoba) in med kršitvami zakonitih pravdnih dolžnosti (procesualni delikt); pravdna stranka more imeti procesu-alne dolžnosti iz procesualne pogodbe — kolikor jo zakon dopoišča — ali pa neposredno na podlagi zakona. Tako določa n. pr. § 242 cpp.: stranka mora.. . resnično, popolno in določno navesti vse okolnosti. .. Kdor v pravdi tako ne ravna, krši zakonito pravdno dolžnost. Nepravilno pa postopa tudi upnik, ki n. pr. sprejme po izdaji meničnega (mandatnega) plačilnega naloga ali pogojnega plačilnega povelja od dolžnika plačilo in predlaga izvršbo, potem ko dolžnik vsled plačila ni vložil prigovorov; ali če dovoli odpovedujoča stranka po izdaji sodne odpovedi odlog in predlaga, ker nasprotnik vsled tega ni vložil prigovorov, na podlagi izvršljive sodne odpovedi deložacijo.
Predpostavke veljavnosti, vsebina, oblika, zlasti pa možnost izpodbijanja radi hibne pogodbene volje, dalje sankcije zoper kršitev procesualnih pogodb ali procesualnih dolžnosti sploh so v zakonodaji pomanjkljivo urejene, v slovstvu in sodstvu pa zanemarjene; kolikor pa so obdelane, so rezultati sporni. Pa tudi stranke posvečajo, kot uči skušnja, pravdnim pogodbam manj pozornosti kot mate-rialnopravnim. Normalno je strankam materialnopravno razmerje glavno, pravdno razmerje pa samo akcesorium.
' Klan^, Kommentar 2/2 str. 46; Chiovenda, Principi di diritto processuale civile, 1928, str. 105 nasl., str. 775 nasl.
124        Odprava protipogodbeno izposlovanih zamudnih sodb.
2 Klein, Die schuldhafte Parteihandlung, 1885, str. 135: kdor stavi vedoma neupravičen zahtevek, zagreši kazni vreden delikt.
Na obstoječe pravdno razmerje cesto niti ne mislijo. To se rado zgodi baš pri dogovoru, da se določen narok ne obišče, posebno če stranke niso zastopane.
Upoštevajoč že omenjeno spornost mnenj glede procesualnih pogodb mislimo, da lahko postavimo trdno izhodno točko v spoznanju, da je pravdno razmerje izključno urejeno po procesnem pravu; zasebno pravo se na pravdno področje ne nanaša in njegova moč zato sem ne sega. Pravdne pogodbe učinkujejo na pravdnem področju; kolikor gre torej za te učinke, zasebno pravo ne more priti do uporabe. Isto mora veljati tudi, kadar ima kršitev procesualne pogodbe učinek na pravdno razimerje ali na pravdno stanje ali pa ima tak učinek kršitev kake zakonite procesualne dolžnosti. Reakcija more izhajati le iz določb procesnega, ne iz določb materialnega pravai. Seveda je možno, da sta stranki ukrenili obenem tudi kar koli v mate-rialnopravnem pogledu, posebno glede pravnega razmerja ali zahtevka, ki je predmet obstoječega pravdnega razmerja. Potem bodo naravno merodajne tudi določbe materialnega prava:; n. pr. pri poravnavi med pravdo. Mogoče pa je, da sta se stranki domenili zgolj to, da naroka ne obiščeta in nič več.
Na tak dogovor se ozira pravdni postopnik s stališča mirovanja postopanja. V praksi pa se redko zgodi, da ga stranki prijavita sodišču; običajno se zaneseta na dano besedo in redoma naroka tudi v resnici ne obiščeta. Sodišče seveda je vezano na pogodbo le, če je prijavljena ali če nobene stranke k naroku ni. Med strankama pa je pogodba obvezna tudi brez tega, oziroma je nesporno najmanj to, da postopa stranka, ki vkljub dogovoru pride in razpravlja, protipravno.^ Če doseže zamudno sodbo, izjalovi smoter in vsebino pogodbe v celoti in ustvari pravdno stanje, ki večkrat bije v obraz materialni pravici. To je posebno nevarno zlasti pri nas, ker se morejo zamudne sodbe izpodbijati v zelo omejenem obsegu in samo z rednimi pravnimi sredstvi.
Učinek pogodbene nezvestobe je nastopil na pravdnem področju; kolikor redna pravna sredstva ne prihajajo v po-štev, se mora najti druga odpomoč. To pa le v procesnem pravu. Toda če pogledamo praktične primere, ki jih bele-
Odprava protipogodbeno izposlovanih zamudnih sodb. 125
' Pollak v GZ. 1896 str. 554 pod 15); Nemethy v GZ. 1902 str. 383; Sperl v Grundriss der Rechtsquel en str. 66 in v Spomenici ob Kleinovi 60letnici str. 16 nasl.; odločbe Gl. U. n. F. 7180, Gellers ZBl 1927 str. 630 št. 221 in Slov. Pravnik št. 213, dalje Rv 315/37.
* r>olenc v ZZR IX str. 1 nasl.
Žita slovstvo in sodstvo," vidimo, da ta zaključek ni bil napravljen. Oškodovanec ali ni nič dosegel ali pa je bil nakazan na odškoidninsko tožbo zasebnega prava.
Posamezni dejanski stani pri kršitvi procesualne pogodbe morejo biti tako po subjektivni kot po objektivni strani zelo različni. Po subjektivni strani je možno, da je sklenila stranka pogodbo že v namenu, da jo krši ali pa ji je to prišlo šele pozneje na misel; možno je, da se ostvarja v dotični pravdi pravica, ki po materialnem pravu obstoji oz. vsaj domnevno obstoji ali pa, da take pravice ni. V prvonavedenem primeru utegne priti do uporabe določba § 533/1 kz., po kateri se kaznuje zaradi prevare stranka, ki je sklenila pogodbo samo kot sredstvo za prevaro in je drugo stranko oškodovala na imetku. V ostalih primerih tudi določbe §§ 380, 585 kz. ne bodo pomagale. Predlog na izdajo zamudne sodbe pa more tudi izven posebne pogodbe predstavljati procesualno nezvestobo; n. pr. kratko pred I. narokom brzojavi tožilec, da tožbo umakne, toženec zato naroka ne obišče in je kontumaciran; ali toženec telefonira, da je denar za plačilo že na potu, tožilec se zanese, izostane in je kontumaoiram.
Ako gre za kaznivo prevaro, potem je na dlani, da je podana možnost obnovitvene tožbe po § 624/5 cpp. Toda ravno tako na dlani so težkoče obnovitvene tožbe, posebno v dokaznem pogledu. V pravnem pK>gledu pa ni baš enostavna stvair opredelitev kazenske prevare od civilne.^ Zakon nalaga sicer strankam dolžnost resnicoljubja, sankcij za kršitev te dolžnosti pa ne določa (kolikor ne gre vrh tega še za objestnost, §§ 409, 504 opo.). Splošno se smatra, da pravdna stranka ni dolžna varovati koristi nasprotnika. Po plenarni odločbi z dne 17. septembra 1901 ur. zb. št. 2646 celo v ostvarjanju neupravičene terjatve in v zatrjevanju neresničnih okolnosti — kolikor ne gre za ponaredbo dokazil — ni videti popačenja ali potlačenja resnice v smislu § 197 avstr. k. z.
Mnogo praktikov meni, da se izven obnove ne da nič napraviti. Ne moti jih, da bi po njihovem postala pravda sama sebi namen in da bi zalmudna sodba mogla stranki prisoditi pravico, katere po materialnem pravu ni. Ker judi-
126        Odprava protipogodbeno izposlovanih zamudnih sodb.
katnega pravnega temelja ni, se moramo vprašati, iz katerega pravnega naslova je bil dotični zahtevek prisojen?'''
Nemethy (glej opombo 3) je nasvetoval tožbo na postavitev v prejšnji stan; uspeha ni mogel imeti.
Ehrenzweig^ skuša rešiti problem s pomočjo odškodninske tožbe po zasebnem pravu (§ 1295 odz.). V to smer slede odločbe Gl. U. N. F. 7180, Z. BI. 1927 št. 221 in Slov. Pravnik št. 213. Glasom slednjih dveh odločb naj bo zamudna sodba zoper odškodninskega tožnika „neučinkovita" in sicer neučinkovita v smislu § 59/1 i. r. (sedaj § 58/2 ip.). — Presoja vprašanja na podlagi § 1295/2 odz. predpostavlja, da ima kršitelj sicer pravico do zamudne sodbe in do izvršbe na podlagi take sodbe; toda to pravico ostvarjati mu prepoveduje § 1295, ki pa se nanaša le na zasebnopravna, ne na pravdna dejanja. Po tem naziranju naj bo po procesnem pravu nekaj dopustno, kar je po zasebnem pravu šikana.
V procesualnem oziru seže to naziranje prekratko in predaleč obenem. Zasebno pravo ne more namreč nič opraviti zoper materialno pravnomočnost zamudne sodbe, ki ostane nedotaknjenai; zamudna sodba naj bo samo „neučin-kovita", tako menda, kot je po izpodbijalnem zakonu zo-
Eer tožilca neučinkovito materialnopravno dejanje dolžni-ovo. Predaleč pa seže navedena konstrukcija, ker ne računa s tem, da ima kršitelj mogoče pravico, ki po materialnem pravu obstoji. Kršitelj se je poslužil svoje zavržne procesne taktike zgolj iz procesualnih ozirov, ker se je n. pr. bal, da bo nasprotnik pravdo zavlačeval in delal neizterljive stroške. V tem primeru je grešil kršitelj samo zoper procesno pravo; zasebno pravo ni kršeno in torej ne more nuditi pomoči.
Sedaj izgleda, da je krenila naša praksa v drugo smer. V dotičnem primeru je bil toženec kontumaciran in je vložil nato zoper tožilca tožbo, katero je sestavil točno v smislu odločbe, priobčene v Slov. Pravniku pod št. 215. Razsojeno je bilo, da je škoda protidogovorno kontumaci-rane stranke zgolj v tem, da ji je vzeta možnost obrambe v prejšnji pravdi. Le v toliko more zahtevati vzpostavitev. Toda taka vzpostavitev da ni možna z nadaljevanjem prejšnje pravde, t. j. one, v kateri je per nefas izšla zamudna
*a prim. Bayer, Entscheidungsgrundlagen itd., 1911 str. 106, kjer je govora o ..zamolčanju". Ni prezreti, da je v naših primerih zamudna stranka v zmoti oz. da z zamudo sploh ne računa.
^ Systhem § 591:IV:3, § 141 op. 17 in § 145:VI; odločno nasprotnega mnenja Pollak, Systhem § 107:111.
Odprava protipogodbeno izposlovanih zamudnih sodb. 127
sodba; zato je v sledeči pravdi izvesti prejšnjo pravdo in presoditi, koliko naj bo zamudna sodba neučinkovita in koliko se sme zoper kontumacirano stranko izvršiti.
Tukaj je jasno povedano, da more kontumacirana stranka zaihtevati vzpostavitev. Seveda pri tem ne gre za vzpostavitev po § 1523 odz., ki ima v mislih samo vzpostavitev materialnega pravnega razmerja ali položaja, temveč gre za vzpostavitev procesnega stanja: vzpostavitev zoper zamiudno sodl>o (iudicum rescindens kot pri rimski restitu-ciji in integrum"). Nadalje je jasno povedano, da z rescin-denonim izrekom stvar še ni opravljena, ker je treba še presoditi, ali gre vtoževani zahtevek impetratu po materialnem pravu ali ne: iudicium rescissorium. Samo da se izvede oz. prevede to rescisorično postopanje v novo pravdo, namreč iisto, v kateri toži kontumacirani impetrant kršitelja - impetrata. Ni pa razvidno, kakšne naj bodo sestavine, posebno zahtevek take tožbe oz. ali naj gre za novo vrsto obnovitvene tožbe ali pa za vzpostavitev v prejšnji stan s tožbo.'
Po našem pravdnem postopniku se obravnava vzpotsta-vitev na predlog in kot incidenčni spor (§§ 210, 213 ccp.); torej niti tožba niti samostojna pravda. Vprašanje je le, če so naši primeri zakonita predpostavka, iusta causa restitu-tionis. V tem oziru ne more ostati neopaženo to-le. Iz vsega gradiva, ki je na razpolago, izhaja, da se načenja to vprašanje že od vsega začetka; vsakomur, ki se je bavil s tem vprašanjem, je prišla postavitev v prejšnji stan na misel. Pollak poroča, da so se vlagali v naših primerih vzposta-vitveni predlogi že pod splošnim sodnim redom; v stvari sami pa ne reče nič drugega, kot da so „tesno na ostrini lahke malomarnosti", odklonitev predloga da ni smatrati za „nepravično".* Nemethy zanika možnost vzpostavitvenega predloga izrecno in nasvetu je vzpostavitev s tožbo." SperP" pravi, da je odgovor na vprašanje, če je bila v konkretnem primeru zavrnitev predloga upravičena, „precej na dlani" in da se dotična zamudna sodba po procesnem pravu ne more napadati; v nadaljnjih izvajanjih pa se izraža za dopustnost vzpostavitve, jasnejše so sodne odločbe; odločbe G. Z. BI. št. 221/1927 in Slov. Pravnik št. 215, dalje od Sperla
« Dernburg-Sokolowskij, Systhem des rom. Rechts, 1911. § 141.
' Nemethy, 1. c. str. 396.
s 1. C. str. 354.
» 1. C. str. 384 in 596.
1" 1. C. str. 18 in 50 nasl.
128        Odprava protipogodbeno izposlovanih zamudnih sodb.
I
naš izraz „nepredviden" je dvoumen; pomeni lahko: „unvorher-gesehem" ali pa nepredvidljiv (unvorhersehbar). Mišljeno je prvo (Sperl, zlasti Lehrbuch der biirgerl. Rechtspflege str. 270; Horten, ost. Zivilprozessrecht 1906 str. 571; nasprotno Pollak, System str. 500.).
" Materialije I. str. 251, 255, 754 in 272. Prim. Pollak v GZ. 189« str. 547; Stross v GZ. 1900 str. 226 in Sperl, Lehrbuch str. 270.
citirana odločba deželnega sodišča v Tropavi odklanjajo možnost vzpostavitvenega predloga izrecno.
Če se dobesedno držimo zakonskega besedila, jim bomo dali prav. Iusta causa restitutionis je po besedilu § 210 cpp. nepredviden ali neodklonljiv dogodek, ki je stranko zadržal. Dogovor, da se narok ne obišče, je sicer dogodek, ki pa ni niti predviden^^ niti neodklonljiv v smislu § 210 cpp., temveč je hoten dogodek. On pa tudi ni neposredni vzrok zamude. Neposredni vzrok je kršitev dogovora. Taka kršitev je neodklonljiv in redoma tudi nepredviden dogodek, toda ni zadržek. Pogodba, ne pa njena kršitev, je impetrata zadržala, da naroka ni obiskal. Kršitev pogodbe je po pravniški miselnosti že drug, samostojen dogodek.
Toda — in v tem bo jedro problema — pri razlagi zakona se ni oklepati besed zakonsikega teksta, marveč se je ravnati po jasnem namenu zakonodavca. Pri razlagi § 210. cpp. se more zanesljivo ugotoviti naslednje. Po splošnem sodnem redu se je dovoljevala postavitev v prejšnji stan, če je bila zamuda nezakrivljena (§ 372): iusta causa je bila torej formulirana negativno in postavljena le na splošni pojem krivde. Znano je, da se je praksa sodnega reda v mnogih točkah precej oddaljila od zakona. Tako je bila tudi pri vzpostavitvah zelo liberalna. Veliko je dala na to, ali se impetrat s predlogom strinja ali ne. Vladni predlog c. p. reda je nameraval ohlapno pravdno disciplino priviti in dovoliti vzpostavitev samo „delavni stranki", der be-triebsamen Partei. To je nameraval doseči na ta način, da se v vladnem načrtu beseda „krivda" neposredno ne omenja več in da se zakonodajna zamise bolje izraža z uporabo »objektivnih kriterijev"; mislil je, da je te objektivne kriterije srečno odkril v izrazu »nepremostljiv zadržek, ki ga stranka ni predvidela". Permanentna odljora drž. zbora pa sta izrazila namen vladni predlog omiliti in sta izbrala besedilo, ki je bilo uzakonjeno in še sedaj velja. Nikomur ni na misel prišlo, da bi na dotedanjem pravnem stanju kaj spreminjal; ost je bila naperjena samo zoper napačno prakso, ki se je izrodila pod splošnim sodnim redom.^^ Iz tega se vidi, da gre slej ko prej za to, ali zadene zamudno stranko krivda ali ne. Vse to nekvarno večkrat
Odprava protipogodbeno izposlovanih zamudnih sodb.        129
".Bayer, 1. c. str. 103; Trutter, ost. Zivilprozessrecht 1897 str. 244; nasprotno Stross 1. c. str. 228.
^* Cannstein, das ost. Zivilprozessrecht 1905 str. 605; Sperl v Spomenici str. 30.
n. pr. Schrutka, Grundriss 1917 str. 147: predlagatelj mora za mudo z nepredvidenim ali neodvračljivim zadržkom opravičiti; Ott, Soustavny livod I str. 358; Horten 1. c. str. 569: vprašanje krivde se ne more smatrati za nemerodajno, dasi zakon o njej ne govori; tudi Pollak: arg. „unvorhersehbar".
izraženemu, pa osporavanemu načelu,^' da se zahteva v pravdi od strank večja skrbnost kot na področju materijal-nega prava. V tem smislu se je tudi c. p. red v praksi vedno razumeval; vsaka odločba, ki rešuje predlog na vzpostavitev, izzveni zaključno v tem, ali je bil predlagatelj malomaren ali ne. Pri tem je bila praksa pred vojno zelo stroga," po vojni milejša; slej kot prej pa se je ozirala na krivdo ali nekrivdo predlagatelja. V tem pogledu je v polnem soglasju z vedo.^^
Z izrazi „nepredviden ali neodvračljiv dogodek, ki je stranko zadržal" podaja zakon samo posamezna obeležja ali primere, na podlagi katerih naj se presodi, ali je bilai zamudna stranka malomarna ali pa prizadevna, ali je podana njena krivda ali nekrivda.
Aiko se v smislu povedanega usmerimo na kriterium krivde, dobimo tudi podlago za odločitev, kakšen naj bo tisti dogodek, ki je po zakonu iusta causa za vzpostavitev. Namreč neodvračljiv dogodek ali pa tak dogodek, ki ga stranka po svojih sposobnostih brez krivde ni predvidela oziroma, če ga je predvidela, zoper katerega brez svoje krivde ni mogla ničesar ukreniti. V teh primerih se stranki prizadevnost in s tem vzpostavitev ne more odrekati. Aplicirano na kršitev procesnih dolžnosti bo moral predlagatelj tam, kjer ima upravičenost načelo: „nemoj nikome da po-veravaš", izkazati, zakaj se je v danem primeru vendarle mogel zanesti na dano Ijesedo; kjer pa velja načelo mož-beseda, tam z besedolomstvom ali postopanjem zoper bona fides ni treba računati.
Kršitvi pogodbe, da se določeni narok ne obišče, je torej pripisati značaj iustae causae restitutionis. V praksi se tako postopanje označuje kot zvijačnost, bodisi da je stranka že s tem namenom pogodbo sklenila, bodisi da ji je zvijača šele pozneje na misel prišla. Zvijačnost je samo eden izmed tovarišev znane kolegiatne trojice: vis, metus, dolus in sicer tisti, ki je v naši praksi najbolj pogost. Sila in nevarna grožnja moreta vsekakor biti nepredviden ali neod-
130 Avtorske pravice glasbenikov glede zvočnega filma.
vračljiv zadržek; zakaj naj bi se zvijači taka lastnost odrekala?
Če je vzpostavitev dovoljena, je zamudna sodba razveljavljena (iudicium rescindens) in pravda se nadaljuje v lastnih povojih (iudicium rescissorium); ni je treba prevajati v novo pravdo.
Stroške vzpostavitvenega (in razveljavljenega) postopanja mora trpeti predlagatelj (§ 218 cpp.). Če izpade.»iudicium rescissorium" v njegovo korist, jih more kot škodo po zasebnem pravu nazaj zahtevati." Po zadnjem stavku § 212 cpp. se po preteku treh mesecev pd zamude vzpostavitev ne more predlagati (objektivni rok). Težko si je pa misliti, da prizadeta stranka za zamudo ne bi prej zvedela, in še teže, da bi ji zamudna sodba v treh mesecih ne bila vročena.