403 PODOBE TRANZICIJE Za četek tranzicije je na simbolni ravni pomenil pa- dec berlinskega zidu, politi čni mejnik v vsaki posamezni državi pa so bile prve demokrati čne volitve. Tranzicija je po svoji vsebini predvsem skupek korenitih institucio- nalnih sprememb. 1 V politi čnem smislu ozna čuje pre- hod iz enopartijskega politi čnega sistema v demokrati č- ni ve čstrankarski sistem. Prve demokrati čno izvedene volitve, ki jih štejemo za formalni za četek tranzicije, so bile v Sloveniji izpeljane spomladi leta 1990. Ko govo- rimo o gospodarski tranziciji, pa mislimo na prehod iz zaprtega centralno-planskega v odprto socialno-tržno gospodarstvo. 2 Na gospodarskem podro čju je v Sloveniji spremembe omogo čila sprejeta zakonodaja že ob koncu osemdesetih let. V mislih imamo predvsem zvezni Za- kon o podjetjih iz leta 1988, 3 ki je med drugim sprožil za četek ustanavljanja zasebnih podjetij in privatizacijo obstoje čih podjetij. Sprejetih je bilo še nekaj zakonov, ki so vplivali na gospodarske spremembe, ampak poudari- ti je treba, da se je dejanski proces trganja slovenskega gospodarstva od jugoslovanskega za čel z imenovanjem Demosove vlade maja leta 1990. 1 Janez Šušteršič , Politi čno gospodarski cikli v socialisti čnih državah in tranzicija, Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 1999, str. 44–66. 2 Herman W. Hoen , The transformation of economic systems in central Europe, Studies in comparative economic systems, Northampton, 1998, str. 1. 3 Uradni list SFRJ, št. 77, 31. 12. 1988. Aleksander Loren či č Slovensko podjetništvo v prvih letih tranzicije 404 Mnenje ekonomistov na za četku devetdesetih let je bilo, da bi morale demokrati čne vlade v tranzicijskih dr- žavah čim hitreje pripraviti program reform, ki bi zajel vsa klju čna podro čja hkrati. Se pravi makroekonomsko stabilizacijo, liberalizacijo zunanje in notranje trgovine ter privatizacijo. Tak program bi bilo potem treba v naj- krajšem možnem času tudi izpeljati. Takšnih progra- mov so se prijela slikovita poimenovanja, denimo zdra- vljenje s šokom oziroma »shock-therapy« ali veliki pok oziroma »big-bang«. Kot bolj nevtralni sta se pojavili tudi poimenovanji »vseobsežni« oziroma »celoviti« ali ortodo- ksni program. Kar precej strokovnjakov pa je menilo, da bi bila optimalna strategija postopno in po časno izvaja- nje sprememb oziroma gradualisti čni pristop. 4 Takšen pristop je bil zna čilen za Slovenijo. Nenaden zlom socializma je zahteval hiter odgovor na vprašanje, kako je mogo če izvesti prehod v kapita- listi čni sistem brez ve čjih socialnih pretresov. Pravih odgovorov ni bilo, in to lahko trdimo za vse postsocia- listi čne države. Prehod iz socialisti čnega v kapitalisti č- no gospodarstvo se je tako za čel brez jasne slike de- janskega gospodarskega stanja, brez okvirov novega gospodarskega sistema in brez ustreznih ekonomskih in socialnih rešitev problemov, ki bi nastali v obdobju prehoda. Novim, najve čkrat neizkušenim vladam tran- zicijskih gospodarstev z romanti čnimi pri čakovanji so na pomo č prisko čile mednarodne finan čne institucije in svetovalci, ki so o državah, ki so jim svetovali, v resni- ci vedeli bore malo. Poleg tega so bili, tako kot mnogi doma či politiki, tudi mnogi tuji strokovnjaki ideološko zaslepljeni in politi čno motivirani. temeljni cilj jim je bi- la dokon čna odprava socializma in obstoje čih institucij namesto postopnega ustvarjanja ustreznega gospodar- skega sistema v posamezni državi in pove čanje gospo- darskega blagostanja za celotno družbo in ne samo za del nje. 5 4 Šušt erši č, Politi čno gospodarski cikli, str. 44–66. 5 Jože Mencinger , Deset let pozneje. Tranzicija – uspeh, polom ali nekaj vmes?. V: Gospodarska gibanja (GG), št. 317, 2000/6, Ekonomski inštitut pravne fakultete, str. 25–42. 405 PODOBE TRANZICIJE *** Podjetništvo je v tranzicijskem obdobju igralo iz- jemno pomembno vlogo. Bilo je eden od pomembnej- ših dejavnikov v razvoju in prestrukturiranju tržnega gospodarstva in je vsekakor eden najve čjih in najpo- membnejših družbenorazvojnih ekonomskih dejavni- kov sodobnega časa. 6 Obstaja vrsta definicij podjetni- štva, čeprav so si v svojem bistvu podobne. Omenimo le dve. Prva se glasi: »Podjetništvo je poskus, ustvariti dodano vrednost s pomo čjo odkrivanja poslovnih prilo- žnosti, obvladovanja tveganja, ki ustreza tej priložnosti, in s pomo čjo komunikacijskih in poslovodnih (mana- gerskih) sposobnosti in znanja mobilizirati človeške, fi- nan čne in materialne vire, potrebne za uspeh podjetja«. 7 Druga pa pravi: »Podjetništvo lahko definiramo kot pro- ces, ki poteka med človekom, idejo in viri, podjetje pa je mesto, kjer se ta proces uresni čuje. Bistvo podjetništva je pove čanje dodane vrednosti v podjetju, pri kateri je klju čen element priložnost oziroma taka uporaba sred- stev, ki jo trg visoko ceni«. 8 Podjetništvo je bistvenega pomena za delovanje tržnega gospodarstva, še posebej ob strukturnih spre- membah, zna čilnih za obdobje prehoda na višjo raven razvoja ali iz enega družbenega sistema v drugega, ka- kor se je zgodilo v Sloveniji. V obdobjih strukturnih sprememb gospodarska rast, ki temelji na obstoje či industriji in trgih, praviloma stagnira, rast pa postane še bolj odvisna od ustvarjanja novih trgov in dejavno- sti, kar pa je ravno zna čilnost podjetnikov. 9 Dinami čen podjetniški sektor je bil – in to velja še danes – klju čen za gospodarski razvoj. Podjetništvo je igralo pomemb- no vlogo tudi pri izboljšanju alokacijske u činkovitosti kapitala in ustvarjanju novih delovnih mest. S tem je prispevalo tudi h gospodarski uspešnosti in socialnemu 6 Bogomir Ko va č, Uvod v podjetništvo: analiza poslovnega na črta, Ljubljana, 1990, str. 1–7. 7 Aleš Vah či č , Stanje podjetništva v Sloveniji. V: Neven Bora k (ur.), Slovensko pod- jetje v devetdesetih, Ljubljana, 2000, str. 49–59. 8 Damjan Žugelj idr., Tvegani kapital: si upate tvegati?, Ljubljana, 2001, str. 14. 9 Luka Žakelj , Podjetniška aktivnost in podjetniško okolje v Sloveniji. V: Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), Delovni zvezek, št. 4, 2006, str. 11. 406 položaju. Ustvarjanje in rast novih podjetij sta krepila konkuren čnost med obstoje čimi podjetji, ustvarjala sta nove ideje in inovativne pristope ter tako vodila k bolj pestri izbiri ter ve čji vrednosti proizvodov in storitev za potrošnike. Krepitev podjetništva je igrala pomembno vlogo tudi pri spodbujanju skladnega regionalnega ra- zvoja in rasti zaposlenosti, zlasti v regijah, ki so zaosta- jale v razvoju. 10 Na razvoj podjetništva in ustanavljanje novih podjetij so vplivali (enako je še danes) predvsem trije dejavniki, in sicer ugodni makroekonomski pogoji, dobro na črtovani in izvajani državni programi ter ugled podjetniške kariere v družbi. Sila pomembno vlogo je imela trgovinska politika. Ta je lahko s svojim delova- njem ali olajševala ali oteževala dostop malim in srednje velikim podjetjem na trge njihovih proizvodov. Države z večjo podjetniško aktivnostjo imajo boljše možnosti za gospodarski razvoj, saj so fleksibilnejše pri mobilizaciji virov in uvajanju novih izdelkov in storitev. Kolikor bolj dinami čno in razvito podjetniško okolje ima država, to- liko bolj je zanimiva za tuje vlagatelje. 11 Posebej je treba izpostaviti vlogo malih in srednje velikih podjetij. Vloga oziroma razvoj tega sektorja je bi- la zelo pomembna. V Sloveniji podpora malim in srednje velikim podjetjem nima dolge tradicije. Po osamosvojitvi Slovenije je država najve č sredstev namenjala reševa- nju velikih podjetij, politika spodbujanja malega in sre- dnje velikega podjetništva pa je bila v devetdesetih letih spremenljiva in neodlo čna. Dejstvo pa je, da so ravno mala in srednje velika podjetja priznana kot potencial- no najbolj dinami čen del gospodarstva, saj so v svojem delovanju pogosto bolj prilagodljiva kot velika podjetja. Tovrstna podjetja so tudi glavni generator gospodarske rasti in novih delovnih mest. 12 *** Slovenska podjetja so bila v prejšnjem sistemu v 10 Luka Žakelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji in Evropski uniji. V: UMAR, Delovni zvezek, št. 6, 2004, str. 7–12. 11 Žake lj, Podjetniška aktivnost in podjetniško okolje v Sloveniji, str. 11. 12 Žak elj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 7–12. 407 PODOBE TRANZICIJE tako imenovani »družbeni lasti« in so pripadala celotni družbi. Delavski sveti so igrali vlogo lastnika in skupaj z vodstvom podjetja predstavljali glavne upravljavce pod- jetij v družbeni lasti. Slovenska podjetja so torej delova- la v nekakšnem plansko-tržnem sistemu, ki se je zelo razlikoval od centralnega planiranja v drugih komuni- sti čnih državah. Prav ti pogoji pa so spodbujali razvoj menedžerskih sposobnosti. 13 Veliko ve čino sprememb v gospodarskem sistemu Slovenije lahko povežemo z od- pravo družbene lastnine gospodarskih podjetij. Na čin oblikovanja družbene lastnine in njene izpeljave ni to- liko vplival na oblikovanje gospodarskih podjetij kot na razvoj bank, drugih finan čnih ustanov in trgov kapitala. Prek vpliva na institucije in trge pa je vplival tudi na var čevanje in oblikovanje kapitala. 14 V Sloveniji so se vrata podjetništvu odprla leta 1988, ko je bilo zakonsko omogo čeno ustanavljanje za- sebnih podjetij in ko se je za čela privatizacija obstoje čih podjetij. 15 Leta 1988 sprejeti Zakon o podjetjih 16 je med drugim omogo čil za četek vklju čevanja privatnega kapi- tala v podjetniški sektor. Zakon je dovoljeval tudi ude- ležbo tujega kapitala v družbenih podjetjih ter odpra- vil družbeno lastnino kot edino obliko lastnine. Poleg družbenih je predvidel tudi zasebna, pogodbena in me- šana podjetja v obliki delniških družb, družb z omejeno odgovornostjo, komanditnih družb in družb z neomeje- no solidarno odgovornostjo članov. Spremembe je nato prinesel avgusta 1990 sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o podjetjih. Ta je med drugim do- lo čal tudi ukinitev delavskih svetov. Pristojnosti, ki jih je imel delavski svet so se tako prenesle na skupš čino podjetja, upravni odbor in na direktorja. Spremenjeni zakon iz leta 1990 je odpravil tudi lo čitev med pravico do lastnine in pravico do upravljanja lastnine. Po no- vem je pravica do upravljanja izvirala le iz lastninske 13 Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo. Poro čilo o la- stninskem preoblikovanju podjetij, Ljubljana, 1997, str. 3. 14 Ivan Ribnikar , Pot od družbene lastnine k lastnini gospodarskih podjetij. V: Jo- urnal for Institutional Innovation Development and Transition, Urad za makroeko- nomske analize in razvoj, št. 1, 1997, str. 49–59. 15 Vah či č, Stanje podjetništva v Sloveniji. 16 Uradni list SFRJ, št. 77, 31. 12. 1988. 408 pravice. 17 Leta 1988 je bil sprejet tudi Obrtni zakon, 18 ki je odpravil omejitve zaposlovanja v obrtniškem sek- torju. S kasnejšo liberalizacijo mednarodne trgovine in ureditvijo deviznega trga je bila omogo čena hitra rast privatnega sektorja, predvsem v trgovini. 19 Pomembno je na razvoj in dogajanje vplival še Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom 20 oziroma ta- ko imenovani Markovi ćev zakon (po takratnem predse- dniku zvezne vlade Anteju Markovi ću ). S to zakonodajo sta bila sprožena dva procesa, ki sta za čela spreminjati strukturo gospodarstva iz tipi čne socialisti čne struk- ture v strukturo zna čilno za tržna gospodarstva. Šlo je za polnjenje vrzeli v tistem delu strukture gospodar- stva, ki jo v tržnih gospodarstvih zavzemajo majhna in srednja podjetja. Prvi proces je bilo množi čno nastaja- nje majhnih podjetij, drugi proces pa je bilo drobljenje velikih podjetij – ogromno velikih državnih podjetij je po letu 1990 razpadlo. Nastalo je veliko število novih podjetnikov. Ker se je trg pove čal, so ljudje posledi čno pogosteje za čeli menjavati delovna mesta. Postalo je tu- di povsem sprejemljivo biti za časno nezaposlen. Fleksi- bilnost zaposlovanja se je mo čno pove čala, in če je šlo za dobre poslovne priložnosti, so bili ljudje pripravljeni delati tudi na drugem koncu Slovenije, pa tudi drugod po svetu. Vse ve č ljudi je bilo zaposlenih v majhnih in srednjih podjetjih, vse ve č je bilo samostojnih podjetni- kov. Rast dodane vrednosti je izvirala skoraj izklju čno iz sektorja majhnih in srednjih podjetij, ki so iz majh- nih preraš čala v srednja in velika. 21 Kot zanimivost naj navedemo podatek, da je bila leta 1990 zabeležena ze- lo visoka stopnja rasti števila podjetij, in sicer je bi- la kar 1048-odstotna. 22 Na razvoj malega podjetništva je vplival tudi Zakon o razvoju malega gospodarstva, 23 ki je bil sprejet leta 1991. Ta je zagotavljal pomo č pri 17 Uradni list SFRJ, št. 46, 10. 08. 1990. 18 Uradni list SRS, št. 35, 14. 10. 1988. 19 Ža kelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31. 20 Uradni list SFRJ, št. 84, 22. 12. 1989. 21 Vah č i č, Stanje podjetništva v Sloveniji, str. 49–59. 22 The European Observatory for SMEs. First Annual Report. European Network for SME Research, Zoetermeer: EIM Small Business Research and Consultancy, 1993, str. 15. 23 Uradni list RS, št. 18, 11. 10. 1991. 409 PODOBE TRANZICIJE ustanavljanju podjetij, poenostavljene upravne postop- ke in dolo čena sredstva financiranja ter dal podlago za nastanek sklada za razvoj malega gospodarstva in pospeševalnega centra za malo gospodarstvo. 24 Vsi ti zakoni so bili podlaga za dejanski razvoj podjetništva. Povpre čna letna stopnja rasti števila podjetij v obdobju 1991–1993 je bila kar 47-odstotna. 25 Osnova za prehod iz socialisti čnega v kapitalisti č- no gospodarstvo je bila torej v Sloveniji postavljena s sprejeto zakonodajo ob koncu osemdesetih let. Poleg že omenjenih zakonov sta bila pomembna tudi sprejeta zvezna zakona v letu 1989, Zakon o vrednostnih pa- pirjih 26 in Zakon o trgu denarja in trgu kapitala, 27 ki sta omogočila vzpostavitev trga kapitala ter ustanovitev borze v Sloveniji po skoraj sedemdesetih letih. 26. de- cembra 1989 je bila namre č ustanovljena Ljubljanska borza vrednostnih papirjev, delniška družba v lasti del- ni čarjev – borznih članov. Zaradi vseh lastnosti borzne- ga delovanja z vrednostnimi papirji je igrala Ljubljanska borza pomembno vlogo v procesu lastninskega preobli- kovanja slovenskega gospodarstva. 28 Slovenska vlada je že na za četku devetdesetih let ocenila, da bo treba za pospešitve razvoja malega in sre- dnje velikega podjetništva uvesti posebne oblike finan č- ne podpore, in je z Zakonom o razvoju malega gospo- darstva omogo čila ustanovitev Javnega sklada za razvoj malega gospodarstva, ki je malemu in srednje velikemu podjetništvu ponudil spodbude v obliki posojil, nepo- srednih investicij v podjetniško infrastrukturo, subven- cije obrestnih mer za ban čna posojila in garancije. Na lokalni ravni so bili oblikovani številni skladi in oblike financiranja iz ob činskih proračunov, vendar so bila sredstva za mikrokredite in subvencioniranje obrestnih mer s tega naslova skromna. Leta 1992 je bil ustano- 24 Viljem Pšeni čny idr., Podjetništvo: Podjetnik, podjetniška priložnost, podjetniški proces, podjem. Visoka strokovna šola za podjetništvo, Portorož, 2000, str. 40. 25 The European Observatory, str. 15. 26 Uradni list SFRJ, št. 64, 20. 10. 1989. 27 Uradni list SFRJ, št. 64, 20. 10. 1989. 28 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, Poro čilo o delu Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Ljubljana, 1999, str. 118–119. 410 vljen tudi Pospeševalni center za malo gospodarstvo. 29 Zakonodaja ob koncu osemdesetih in v za četku devet- desetih let je omogo čala hitro rast števila novih podjetij, saj od ustanoviteljev ni zahtevala ve čjega ustanovnega kapitala. To je imelo slabe posledice za ekonomsko var- 29 Ža kelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31–32. Tabela 1. Pomembni zakoni in ukrepi, ki so vplivali na proces oziroma razvoj podjetništva v obdobju 1988–1996 LETO ZAKON OZIROMA UKREP POMEN in VPLIV 1988 Zakon o podjetjih Statusno preoblikovanje, dokapi- talizacija ali reorganizacija podjetij Obrtni zakon Odprava omejitev zaposlovanja v obrtniškem sektorju 1989 Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom Statusno preoblikovanje, dokapi- talizacija ali reorganizacija podjetij 1990 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih Odprava delavskih svetov 1991 Zakon o razvoju malega gospodarstva Natan čna opredelitev pojma »malo gospodarstvo«, zagotovitev pomo či pri ustanavljanju podjetij itd. Javni sklad za razvoj malega gospodarstva Nudenje posojil, investicij, subvencij podjetjem 1992 Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij Opredelitev 7 metod, po katerih naj bi se podjetje lastninsko preoblikovalo itd. Pospeševalni center za malo gospodarstvo Koordinacija, svetovanje, usposabljanje podjetnikov 1993 Zakon o gospodarskih družbah (ZGD); kasne- je ve čkrat noveliran Vpeljava enotne zakonske ureditve, uzakonitev višjega ustanovnega kapitala itd. 1994 Obrtni zakon Ureditev pogojev za opravljanje obrti 1996 Strategija razvoja malega gospodarstva Prva tovrstna strategija, vklju čevala vrsto ukrepov za izboljšanje položaja MSP in podjetništva Vir: Uradni list RS, UMAR (razli čne publikacije). 411 PODOBE TRANZICIJE nost investitorjev in poslovnih partnerjev. Kasneje sta na potek oziroma razvoj podjetništva odlo čilno vplivala sprejeta Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) 30 ter Zakon o gospodarskih družbah. 31 Zakon o gospodarskih družbah je bil sprejet leta 1993 in je bil kasneje še večkrat noveliran v obliki sprememb in do- polnitev. Pomembno je omeniti še nov Obrtni zakon 32 iz leta 1994. S tema zakonoma se je spremenilo vedenje podjetnikov pri izbiri pravne oblike njihovega poslova- nja. Zakon o gospodarskih družbah je vpeljal enotno zakonsko ureditev za vse gospodarske subjekte in s tem odpravil lo čevanje na podjetniški in obrtniški sektor ter med drugim predpisoval tudi višji ustanovni kapi- tal za ustanovitev družbe z odgovornostjo. Gospodarske družbe so od leta 1994 dalje vodile ra čunovodske evi- dence v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah in slovenskimi ra čunovodskimi standardi (SRS). 33 Na pra- vi razmah podjetništva v za četku devetdesetih let na- zorno kažejo podatki o številu gospodarskih subjektov v Sloveniji v tem času. Število gospodarskih subjektov se je namre č v obdobju 1990–1994 pove čalo za dobrih 64 odstotkov, in sicer od 67.598 v letu 1990 na kar 111.167 leta 1994. Vendar pa se takšna dinamika rasti števila gospodarskih subjektov v drugi polovici devet- desetih let ni nadaljevala. 34 To je bila posledica iz črpa- nega dela podjetniškega potenciala in ve čje konkuren- ce na omejenem trgu, kjer je bilo vse teže najti prave poslovne priložnosti, in posledica zahtev države po ve- čjem ustanovnem kapitalu za ustanavljanje kapitalskih družb. 35 Zakon o gospodarskih družbah in Obrtni zakon sta torej uveljavila spremenjeno pravno-organizacijsko strukturo malega gospodarstva, sprožila obsežen pro- ces preoblikovanja in organizacijskega prilagajanja in tako malim gospodarskim enotam povzro čila veliko ad- ministrativnih težav. 37 30 Uradni list RS, št. 55, 20. 11. 1992. 31 Uradni list RS, št. 30, 10. 06. 1993. 32 Uradni list RS, št. 50, 12. 08. 1994. 33 Ekonomsko ogledalo, št. 6, 2003, str. 16, 34 Ža kelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 31–33. 35 Pšeni čny idr., Podjetništvo, str. 40–43. 36 Uradni list RS, št. 55, 20. 11. 1992, 48. člen, str. 3123. 37 Žak elj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 32. 412 V času od leta 1990 do sprejema ZLPP konec leta 1992 so se mnoga podjetja statusno preoblikovala, do- kapitalizirala ali reorganizirala na podlagi takratne ju- goslovanske zakonodaje, in ker še v tem času država ni imela docela vzpostavljenega instituta nadzora nad sta- tusnimi in premoženjsko-kapitalskimi spremembami podjetij, ki so imela družbeni kapital, je seveda bila veli- ka možnost zlorab. Za to obdobje je tako lahko prihajalo do tako imenovane »divje privatizacije«. 38 Leta 1995 je bila na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Agenciji RS za pla čilni promet, nadziranje in informiranje 39 ustanovljena Agencija RS ra revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (Dalje: Agencija za revidiranje). V obdobju od 01. 01. 1990 do 31. 12. 1992 je pri- šlo po podatkih Agencije za revidiranje do oškodovanja družbene lastnine v vrednosti 86.174 milijonov takra- tnih slovenskih tolarjev. Sama številka nam seveda po- ve izjemno malo. S pomo čjo izra čuna oziroma revalori- zacije denarnega zneska 40 pa pridemo do zelo zanimi- 38 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 100. 39 Uradni list RS, št. 58, 13. 10. 1995. 40 Izra čun preverljiv na strani: http://www.stat.si/indikatorji_preracun_reval.asp (02. 10. 2008). Graf 1. Oškodovanje družbene lastnine, ugotovljeno v postopkih revizije lastninskega preoblikovanja za obdobje od 01. 01. 1990 do 31. 12. 1992, po stanju na dan 31. 07. 2004 (klasifikacija je narejena, kot predvideva drugi odstavek 48. člena ZLPP 36 ) Vir: Zadnje poro čilo o delu Agencije za revidiranje na dan 31. 07. 2004, str. 8–9. 413 PODOBE TRANZICIJE ve vsote. Vrednost zgoraj omenjenega revaloriziranega zneska na dan 02. 10. 2008 znaša 1.238.454.581,87 EUR. 41 Pri izra čunu se upošteva gibanje indeksov cen v obravnavanem obdobju, ki so bili merilo inflacije. Zne- sek je visok, posebej če predpostavimo, da vsa oško- dovanja in kazniva dejanja niso bila odkrita. Naj samo informativno dodamo, da je prora čun Republike Slove- nije za leto 1992 42 znašal dobrih 174 milijard slovenskih tolarjev oziroma dobri 2,5 milijardi evrov (revaloriziran znesek). 43 Vsekakor si je majhen del prebivalstva v tem obdobju zelo opomogel. Najve čja oškodovanja so bila posledica neutemeljenega odpisa terjatev, nepravilne delitve dobi čka ter neodplačanega prenosa kapitala. 44 Seveda pa po vsej verjetnosti v revizijskih postopkih vse nepravilnosti niso bile odkrite. Zaradi zapletov in dolgotrajnega sprejemanja pri- vatizacijske zakonodaje sta bili decembra 1990 ustano- vljeni dve državni ustanovi, da bi nadzorovali in urejali izvajanje privatizacije in prestrukturiranja v Sloveniji in pomagali pri njej. Agencija Republike Slovenije za pre- strukturiranje in privatizacijo je spremljala in nadzirala proces, pripravljala navodila, potrjevala privatizacijske programe ter kasneje opravljala tudi revizijske postop- ke za obdobje pred ZLPP. Sklad Republike Slovenije za razvoj je prestrukturiral podjetja. Postal je tudi lastnik podjetij, lahko se je pogajal in podpisoval prodajne po- godbe. Preden je bila sprejeta privatizacijska zakonoda- ja, je Sklad za razvoj tudi prejemal izkupi ček od prodaj in ga vlagal naprej. Privatizacije, ki so bile izvedene pred sprejemom ZLPP, so se izvajale po jugoslovanskih zako- nih. Ti zakoni so dajali delavskim svetom in upravi pod- jetij možnost, da se privatizirajo ali pa ne. V tem okviru aktiven pristop k privatizaciji ni bil mogo č in nobena dr- žavna ustanova ni mogla zahtevati, da se dolo čeno pod- jetje privatizira. ZLPP je Skupš čina Republike Slovenije 41 Za za četni datum pri izra čunu revaloriziranega zneska je vzet 31. 12. 1992! 42 Zakon o prora čunu RS za leto 1992. Uradni list RS, št. 16, 31. 03. 1992. 43 Znesek 2,5 milijarde evrov je vrednost, ki je dobljena s izra čunom oziroma reva- lorizacijo denarnega zneska z za četnim datumom 31. 12. 1992. Če vzamemo kot za četno vrednost 01. 01. 1992, je prera čunana vrednost še veliko višja. Ta znaša 4,7 milijarde evrov (vzrok je v inflaciji). Izra čun je bil narejen na dan 02. 10. 2008. 44 Zadnje poro čilo o delu Agencije za revidiranje na dan 31. 07. 2004, http://www. arlpp.gov.si/aktualno.htm, 27. 02. 2008. 414 sprejela šele 11. 11. 1992 po ve č kot dvoletnem usklaje- vanju, po številnih razpravah na strokovnih, politi čnih, teoreti čnih in drugih ravneh. 45 Bil je kompromis med razli čnimi strokovnimi koncepti in politi čnimi interesi. Zakon je dolo čal, kolikšen delež družbenega premože- nja oziroma kapitala morajo podjetja prenesti na kakšen sklad, državljanom pa je po starostnem klju ču dodelil tako imenovane lastninske certifikate, ki so bili poimen- ski in neprenosljivi in so jih lahko zamenjali za delnice lastninjenih podjetij. 46 V prvi polovici leta 1993 so to- rej pri SDK (Službi družbenega knjigovodstva) odprli 2.000.900 certifikatnih ra čunov za vse državljane Slove- nije. Nominalna vrednost certifikatov je bila od 100.000 do 400.000 tolarjev. Celotna nominalna vrednost izda- nih certifikatov je bila 567 milijard tolarjev. 47 Državljani so tako dobili neprenosljive lastniške certifikate, ki so jih nato lahko zamenjali za delnice. Nekaterim jih je uspelo vložiti v uspešna podjetja, ve čji del pa jih je kon čal v tako imenovanih investicijskih družbah brez ve čjih vredno- sti. Višina vrednosti certifikata je bila dolo čena po staro- stnih kategorijah. Glavni cilj ZLPP je bil spremeniti vsa podjetja v družbeni lasti v podjetja z dobro definiranimi lastninskimi pravicami v obliki delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo. ZLPP je združeval elemente dveh razli čnih pristopov in sicer decentraliziran pristop, kjer je ve čina pobud in odlo čitev prihajala iz podjetij ter množi čno privatizacijo dela delnic podjetij, tako da se jih je razdelilo državljanom v zameno za certifikate. 48 V Sloveniji se je tako imenovano lastninsko preoblikovanje odvijalo tako, da so imela podjetja z deležem družbene- ga premoženja možnost relativne izbire med razli čnimi na čini privatizacije. ZLPP je predvidel sedem metod, ka- ko bi se naj podjetje lastninsko preoblikovalo. 49 Osnov- 45 Rado Bohinc , Ureditev privatizacije po veljavni slovenski zakonodaji. V: Rado Bo- hinc, Milkovi č Nina (ur.): Privatizacija na Slovenskem 1990–1992, Zbornik, Sloven- ski inštitut za management Ljubljana d. d., DZS, d. d., Ljubljana, 1993, str. 7–27. 46 Zdenko Če pi č, Privatizacija gospodarstva. V: Slovenska novejša zgodovina 2, str. 1304–1306. 47 Agencija, str. 14. 48 Agencija, str. 14–27. 49 France Križani č , Žan Oplotnik , Ekonometri čna ocena vpliva zaklju čka procesa lastninskega preoblikovanja podjetij na investiranje in dinamiko prilivov tujega ka- pitala v Slovenijo. V: GG, št. 309, 1999/10, str. 25–35. 415 PODOBE TRANZICIJE ni model privatizacije po ZLPP je torej predvidel sistem »20% + 20% + 20% + 40%«, kar je pomenilo: – 20% se je preneslo na paradržavni pokojninski in odškodninski sklad, – 20% se je preneslo na zasebno upravljalne priva- tizacijske investicijske sklade (PID-e), ki so sami zbrali lastniške certifikate od državljanov, – 20% se je pod ugodnimi pogoji zamenjalo za lastni- ške certifikate notranjih lastnikov (menedžerjev, zaposlenih in bivših zaposlenih), – 40% pa se je lahko alternativno namenilo za odkup s strani notranjih lastnikov pod ugodnimi pogoji, za zamenjavo z lastniškimi certifikati državljanom prek javnih prodaj delnic, za zamenjavo z lastni- škimi certifikati zbranimi v PID-ih ali za odkup s strani strateških partnerjev. 50 Iz grafa 2 je razvidno, da je bilo prakti čno upora- bljenih pet metod lastninskega preoblikovanja, kajti le eno podjetje se je odlo čilo za metodo prodaje vseh sred- stev, pa še to tega ni izvedlo. Število vseh podjetij je bilo 1371 in le ta so se najpogosteje odlo čala za prenos delnic na sklade, interno razdelitev ter notranji odkup. Prenos delnic na sklade je bila obvezna metoda zakona o ZLPP, vendar približno 3 odstotki podjetij ni prene- slo svojih delnic na sklade, ker so izkoristila kupnino namesto delnic. Nadalje je bilo nekaj podjetij, ki so se lastninila po Zakonu o zadrugah, 51 pri čemer prav ta- ko niso imela obveznega prenosa delnic na sklade in so jih prenesla le v primeru, ko niso izkoristila lastni- njenja 40-odstotnega kapitala z javno prodajo delnic. Metodi interne razdelitve in notranjega odkupa sta bili uporabljeni pri ve čini podjetij. Metodo interne razdeli- tve je uporabilo 96,57 odstotka podjetij, metodo notra- njega odkupa pa 91,39 odstotka podjetij. Ti dve metodi sta bili najpogosteje izbrani zato, ker so bili upravi čenci interne razdelitve in notranjega odkupa delnice lahko 50 Marko Simoneti idr., Spremembe v strukturi in koncentraciji lastništva ter poslo- vanje podjetij po razdelitveni privatizaciji v Sloveniji v razdobju 1995–99, Empiri čna in institucionalna analiza, CEEPN Raziskave, Ljubljana, 2001, str. 6. 51 Uradni list RS, št. 13, 20. 03. 1992. 416 kupili s 50-odstotnim popustom in so se s tem so časno izognili vstopu zunanjih lastnikov. 52 Množi čno lastninjenje podjetij je sprožil zakon o la- stninskem preoblikovanju podjetij. Po njem so si uprave podjetij (razen javnih podjetij, podjetij z gozdovi, zadrug, bank, zavarovalnic, igralnic, podjetij v ste čaju, in še ne- katerih manjših izjem) same izbrale na čin preoblikova- nja podjetij. Agencija Republike Slovenije za prestruk- turiranje in privatizacijo pa je prek izdajanja soglasij k privatizaciji vršila nadzor nad procesom. S prvim so- glasjem je potrdila opredelitve podjetja glede ekonom- skih ciljev in interesov, drugo soglasje pa je pomenilo potrditev pravnega instrumentarija in metod privatiza- cije v okviru zakona. 53 V Sloveniji se je torej odvijalo de- centralizirano in avtonomno lastninsko preoblikovanje. Proces lastninskega preoblikovanja je trajal šest let. Podjetja so lahko do konca leta 1994 avtonomno 52 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 88 in 138. 53 Križani č , Oplotnik , Ekonometri čna ocena vpliva zaklju čka procesa lastninskega preoblikovanja podjetij na investoranje in dinamiko prilivov tujega kapitala v Slo- venijo, str. 10–12. Graf 2. Število podjetij, ki so uporabila posamezno metodo lastninskega preoblikovanja Vir: Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, Poro čilo o delu Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Ljubljana, 1999, str. 138. 417 PODOBE TRANZICIJE pripravila programe lastninjenja in jih poslala v odobri- tev vladni Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo. Do 31. julija 1998 je prejelo prvo soglasje k programu 1436 podjetij s celotnim kapitalom otvoritvene bilance 1148,3 milijarde tolarjev, od tega 784,7 milijarde tolar- jev družbenega kapitala. 114 podjetij je bilo prenesenih na Sklad za razvoj oziroma kasnejšo Slovensko razvojno družbo (SRD), 57 pa jih je bilo likvidiranih oziroma so izpolnila pogoje za ste čajni postopek. 54 V Sloveniji se je torej zgodila tako imenovana raz- delitvena privatizacija. Ta je obsegala interne razdelitve in odkupe zaposlenih ter obvezne prenose na sklade. Zagovorniki razdelitvene privatizacije so trdili, da sta njeni glavni prednosti za države na prehodu hitrost pre- nosa velikega dela gospodarstva na zasebni sektor in oživljanje trga kapitala. Razdelitvena privatizacija je v Sloveniji zajela neposredno velik del nefinan čnega sek- torja, posredno pa je vplivala na skoraj celotno gospo- darstvo. Privatizacija je na čeloma bila decentralizirana na straneh ponudbe in povpraševanja, v resnici pa je bila možnost odlo čanja omejena na obeh straneh. Pri 54 Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 81–83. Vir: Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, str. 82. Graf 3. Prva soglasja Agencije ter prenosi družbenega kapitala podjetij na SRD in likvidacije/ste čaji podjetij, ki niso pridobila prvega soglasja v obdobju 1993–1998 418 na čeloma samostojni pripravi privatizacijskih na črtov so bila podjetja precej omejena z zakonskimi dolo čili, od njihovih na črtov pa so bile odvisne priložnosti za vlaga- nje certifikatov. Po zakonu je bil sicer možen cel spekter privatizacijskih opcij, vendar pa je bilo od ve č kot 1300 podjetij, ki so bila neposredno vklju čena v razdelitveno privatizacijo, izjemno malo uvrš čenih na borzo. Šlo je le za najve čja in najbolje poslujo ča podjetja, za katera je bilo zna čilno, da so izvedla javno ponudbo delnic za certifikate. Vpisi certifikatov za delnice teh podjetij so bili preseženi v vseh primerih, v nekaterih za ve čkrat. Ve čina državljanov je vložila svoje certifikate v interni privatizaciji podjetij kot zaposleni in bivši zaposleni ter v privatizacijske sklade, ki so bili uvrš čeni na borzi. Raz- delitvena privatizacija se je formalno kon čala leta 1998, čeprav v resnici še zdale č ni bila kon čana. Obstajalo je še veliko neprivatiziranih podjetij. Posebnosti sloven- skega na čina privatizacije glede na Sloveniji primerljive postsocialisti čne države sta bili predvsem dve – prva je bila ta, da slovenska razdelitvena privatizacija ni nepo- sredno omogo čila vstopa strateških lastnikov (še pose- bej ne tujih), druga posebnost pa je bila v sorazmerno velikem preostanku posrednega lastništva države v vseh privatiziranih podjetjih prek dveh državnih skladov. 55 Mnenja o slovenski privatizaciji so bila v tistem ča- su deljena in so še danes predmet številnih polemik. Predsednik skupš čine Republike Slovenije v letih 1990– 1992 in ena vodilnih osebnosti slovenskega osamosvo- jitvenega procesa dr. France Bu čar, k i je bil član Dr- žavnega zbora Republike Slovenije tudi po letu 1992, je o privatizacijskem procesu dejal: »Politika enostavno ni bila kos tem procesom /.../ Bogataši niso padli z ne- ba /.../ Politika ni naredila ni česar, da bi intervenirala s svojimi ukrepi, da do tega ne bi prihajalo.« Dejal je še, da je najlaže obtoževati in kriviti nekoga in govo- riti, kako je kdo kradel družbeno lastnino. Dejstvo po njegovem je, da ne politika in ne stroka nista bili kos nastalemu položaju in so nekateri pa č to izkoristili. 56 55 Simoneti idr., str. 10–11. 56 Izjava dr. Franceta Bu čarja. V: Informativna oddaja Omizje (Ko se decembra zgo- sti čas ...), TVS 1, 26. 12. 2007. Ogled možen na internetni strani: http://www. 419 PODOBE TRANZICIJE Ekonomist Jože Damijan je malo po sprejetju ZLPP za- pisal, da je »po sprejetju Zakona o lastninskem preobli- kovanju podjetij, na katerega smo vsi že najmanj dve leti nestrpno čakali, vse bolj dvomljivo, da bo tujemu kapitalu sploh uspelo prodreti v Slovenijo«. Po njego- vem je ZLPP dajal o čitno prednost slovenskim investi- torjem, pa še tukaj predvsem zaposlenim v podjetjih, ki so že s samo privatizacijo pridobili lastniške certifi- kate. » Čeprav zakon govori o tem, da zaposleni delavci odkupijo delež, je izjemno dvomljivo, da bodo podjetje odkupili delavci, saj bodo ti zaradi mizernih pla č svoje lastniške certifikate čim prej zamenjali v likvidnostne finančne oblike. Vse skupaj seveda ob dolo čenem tudi do 50-odstotnem popustu. Dokaj jasno se že tudi doz- deva, kdo bo te certifikate odkupil – predvsem seveda sedanja menedžerska struktura, ki edina, zahvaljujo č prefinjenim finan čnim mahinacijam v preteklosti, lahko zbere toliko denarja, da odkupi ve činski delež v podjetju in ga upravlja,« je še menil. Po njegovem mnenju je bilo tudi »idiotsko« govoriti o kakršni koli socialni pravi čno- sti, ko je šlo za lastninske odnose, in da je bilo prav, da so odli čni menedžerji dobili lastniški nadzor v podjetjih. »Prav tako je neumno pri čakovati, da se bo tuji kapital pripravljen podati v Slovenijo, ko pa so najboljša podje- tja že v naprej rezervirana za sedanje menedžerje,« je še menil. 57 Dr. Franc Zagožen, p oslanec že v prvem Držav- nem zboru Republike Slovenije leta 1992, je o procesu privatizacije v Sloveniji dejal, da so v tistem času tako ekonomisti kot politiki ljudem dopovedovali, da lastni- ški certifikati oziroma delnice, ki so jih imeli, niso ni č vredne, in posledica tega je bila, da so ljudje le-.e vese- lo prodajali (dr. Dimitrij Rupel ji h je na primer prodal Rde čemu križu 58 ). To pa so seveda izkoristili tisti, ki so se zavedali, da so lastniški certifikati oziroma delnice imele svojo vrednost. Po Zagožnu je stvar bila takšna, rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvoddaje&op=web&func=read&c_id=175... (08. 01. 2008). 57 Jože Damijan, Slovenska privatizacijska burka. V: Gospodarski vestnik, št. 51, 1992, str. 14–5. 58 Izjava dr. Dimitrija Rupla. V: Informativna oddaja Omizje (Ko se decembra zgo- sti čas ...), TVS 1, 26. 12. 2007. Ogled možen na internetni strani: http://www. rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvoddaje&op=web&func=read&c_id=175... (08. 01. 2008). 420 »ali nam gre gospodarstvo k vragu ali pa bodo vrednosti delnic naraščale«. 59 *** Gospodarski položaj v prvi polovici leta 1990 je bil dobesedna agonija. Veliko podjetij je poslovalo z izguba- mi. Nelikvidnost je paralizirala delovanje tudi tistih de- lov gospodarstva, ki so sicer imeli vse pogoje za uspešen razvoj. Medpodjetniška zadolženost je bila izjemna, ra- zen tega pa se je »pluralizacija« lastnine omejila na brez- obziren grabež, ki je lahko ostajal civilno in kazensko nekaznovan le v »socialisti čnem« pravnem sistemu. 60 Treba je poudariti, da je država po osamosvojitvi najve č sredstev namenjala reševanju velikih podjetij. Na drugi strani pa je bila politika spodbujanja mikro-, malih in srednje velikih podjetij v devetdesetih letih spremenljiva in neodločna. 61 Pri prestrukturiranju podjetij je šlo za vrsto ukre- pov in sprememb, ki so bili potrebni, da so podjetja lah- ko dalje uspešno poslovala. Podjetja so se prestrukturi- rala tako v lastninskem kot tudi v velikostnem, finan č- nem, organizacijskem, tehnološkem in kadrovskem smislu. Prestrukturiranje je bilo postopno, razpršeno in najve čkrat brez pomoči države. Posebno v prvem obdo- bju je bil velik del prestrukturiranja kar odpuš čanje in upokojevanje z ob časnimi, praviloma neuspešnimi po- segi države. Podobno prestrukturiranje, a v manjšem obsegu, se je nadaljevalo tudi kasneje, ko je Slovenija že dosegla dno transformacijske krize. 62 V slovenskem go- spodarstvu je bilo koncem osemdesetih, predvsem pa v za četku devetdesetih let opaziti pomembne strukturne premike, ki so kazali na to, da se je gospodarstvo posto- pno prilagajalo novim tržnim in sistemskim spremem- bam. Strukturno se je približevalo razvitim gospodar- 59 Izjava dr. Franca Zagožna. V: Informativna oddaja Omizje (Ko se decembra zgo- sti čas ...), TVS 1, 26. 12. 2007. Ogled možen na internetni strani: http://www. rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rtvoddaje&op=web&func=read&c_id=175... (08. 01. 2008). 60 Aleksander Bajt, Iz heterodoksne stabilizacije v ultraortodoksno: Kako iz nje? V: GG, št. 206, Ekonomski inštitut pravne fakultete, Ljubljana, 1990, str. 27–39. 61 Žak elj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 7. 62 Mencinger , Deset let pozneje, str. 25–42. 421 PODOBE TRANZICIJE stvom, za katere je bila zna čilna gospodarska struktura z visokimi deleži storitvenih dejavnosti, enakomernejša razporeditev podjetij po velikosti in velika dinamika na- stajanja in odmiranja podjetij. Iz strukture dodane vrednosti po dejavnostih je bilo razvidno zmanjševanje deleža industrije in pove čevanje pomena storitvenega sektorja. V okviru industrijskega sektorja (rudarstvo, predelovalna industrija, oskrba z elektri čno energijo, plinom in vodo ter gradbeništvo), ki je bil v dodani vrednosti leta 1990 udeležen z 41 odstot- ki (leta 1987 še 50 odstotkov), so bili v najizrazitejšem upadanju gradbeništvo in predelovalna industrija ter rudarstvo. Storitveni sektor, ki je vklju čeval trgovino, turizem in gostinstvo, finan čne in poslovne ter državne storitve, pa je imel že 54-odstotni delež (leta 1987 še 45 odstotkov). 63 Ob koncu 20. stoletja so storitvene de- javnosti nase vezale že polovico aktivnega prebivalstva in prispevale enak delež v bruto doma čem proizvodu kot industrijske dejavnosti. Industrija je krenila po poti kmetijstva. Na to so vplivali predvsem trije dejavniki: pove čevanje storitvenih dejavnosti, vedno bolj u činkovi- ta proizvodnja in napredujo ča tehnologija. To dogajanje v devetdesetih letih lahko ozna čimo za deindustrializa- cijo. 64 Opazna je bila tudi sprememba v lastninski struk- turi slovenskega gospodarstva, in to skoraj izklju čno na ra čun novonastalih podjetij, saj zakon o lastninje- nju obstoje čih družbenih podjetij še ni bil sprejet. Od aktivnih 13.309 podjetij konec leta 1991 je bilo 75 od- stotkov zasebnih, 19 odstotkov družbenih ter 5,6 od- stotka mešanih. Število zasebnih podjetij se je v enem letu pove čalo za 90 odstotkov, vendar pa je bila njihova teža v poslovnih rezultatih celotnega gospodarstva še relativno majhna. Zasebna podjetja so zaposlovala 2,7 odstotka ce- lotnega števila delavcev, ustvarjala pa 7,3 odstotka ce- lotnih prihodkov, njihova poslovna sredstva pa so po- menila 2,8 odstotka celotnih poslovnih sredstev sloven- 63 UMAR, Delovni zvezek, št. 2, 1992, str. 26–29. 64 Žarko Lazarević , So časnosti slovenskega gospodarskega razvoja. V: Zgodovinski časopis, št. 3–4, 2007, str. 393–410. 422 skega gospodarstva. Veliko bolj so na pomenu pridobila mešana podjetja, ki so v letu 1991 pove čala število zapo- slenih v strukturi od 8,2 na 9,4 odstotka, delež prihod- kov od 12,4 na 14,3 odstotka, delež poslovnih sredstev pa od 8,6 na 9,8 odstotka. V celotni izgubi gospodarstva so udeležena družbena podjetja z 90 odstotki, mešana s 7 odstotki in zasebna s 3 odstotnim deležem. Kljub tem premikom pa so bili skupni poslovni rezultati še vedno pretežno odvisni od družbenih podjetij, ki so ustvarjala 78 odstotkov celotnega prihodka v gospodarstvu in so zaposlovala 88 odstotkov delavcev. Z lastninskimi spremembami je bilo tesno poveza- no spreminjanje velikosti strukture podjetij. Vrzel male- ga gospodarstva, ki je bilo na nekaterih podro čjih kon- kuren čno, na drugih pa dopolnjujo če velikim podjetjem, se je v našem gospodarstvu v za četku devetdesetih let postopoma izpolnjevala. V letu 1991 se je podvojilo šte- vilo aktivnih malih podjetij (ki so zaposlovala do 50 de- lavcev), tako da jih je bilo že 11.582 in so zaposlovala 36.569 delavcev ali 6,1 odstotka vseh zaposlenih. Mala podjetja so ustvarila 13,3 odstotka prihodka, 6,1 od- stotka izgub ter kar 38 odstotkov akumulacije vsega go- spodarstva. Dolo čeni pozitivni premiki so se kazali tudi v sektorju srednjih podjetij, predvsem v pove čanju dele- ža zaposlenih ter izvoznih prihodkov. Tabela 2. Število podjetij po lastnini in poreklu kapitala v letih 1990–1992 1990 1991 1992 31. dec 13. dec 31. mar Skupaj 14.597 23.348 26.629 Lastnina Družbena 1.752 2.515 2.684 Zasebna 12.261 19.698 22.677 Zadružna 146 114 115 Mešana 438 1.021 1.153 Poreklo kapitala Doma či 14.159 22.424 25.442 Tuji 87 147 272 Mešani 351 777 915 Vir: UMAR, Delovni zvezek, št. 2, 1992, str. 28. 423 PODOBE TRANZICIJE Dobršen del malega gospodarstva, ki ga gornji po- datki ne zajemajo (ker se nanašajo le na pravne osebe), je predstavljala obrt, ki so jo opravljali obrtniki kot fi- zi čne osebe. V obrti je bilo ve č kot 35.000 gospodarskih enot, od katerih je bilo najve č obrti v klasi čnem pomenu besede (61,9 odstotka), sledili so promet z 19,3 odstot- ka, gostinstvo z 9,3 odstotka, trgovina s 6,7 odstotka in poslovno-tehnične storitve z 2,8 odstotka. Na tem podro čju je še delovalo približno 13.000 »popoldanskih obrtnikov«. Skupaj z zaposlenimi je predstavljala obrt okoli 70.000 delovnih mest oziroma približno 10 odstot- kov celotnega števila vseh zaposlenih v Sloveniji. Struk- Tabela 3. Velikostna struktura podjetij v slovenskem gospodarstvu v letih 1990–1991 in njihov potencial (v odstotkih) Pravne osebe Delež v skup. štev. podjetij Delež v štev. zapo- slenih Delež v Ce- lotnem Pri hodku Delež v prihodku od izvoza Delež v akumu- laciji Delež v teko či izgubi 1. Z 0 zaposlenimi 1990 40,6 0 1,3 0,3 3,3 1,2 1991 39,4 0 1 0,6 10,6 1,2 2. Od 1 do 10 zaposlenih 1990 31 0,9 3,1 0,9 4,9 0,7 1991 40,7 2,2 6,3 2,3 19,9 2,1 3. Od 11 do 50 zaposlenih 1990 8 2,6 4,2 1,2 7 2,4 1991 6,9 3,9 5,2 1,8 8,1 2,8 4. Od 51 do 250 zaposlenih 1990 12,7 19,1 19,2 6,8 27 15,5 1991 8,7 24 21,1 11,7 19,3 18,3 5. Od 251 do 500 zaposlenih 1990 3,9 16,4 14,8 14,4 14,8 14,1 1991 2,4 19,1 17,9 19 14,3 23 6. Z več kot 500 zaposlenimi 1990 3,9 61 57,3 76,3 43 66,1 1991 1,9 50,7 47,8 64,5 28,5 52,2 Skupaj go- spodarstvo 100 100 100 100 100 100 Vir: UMAR, Delovni zvezek, št. 2, 1992, str. 27. 424 turni premiki v obrtništvu so se kazali v prehajanju za- sebne obrti v podjetništvo in »popoldanskih obrtnikov« v redno obrt in podjetništvo. Iz podatkov sledi, da so novonastala mala podjetja, ki so vklju čevala podjetja z do 50 zaposlenimi bila naj- pomembnejši vir ustvarjanja neto delovnih mest in da bi brez nastanka tega sektorja ob odprtem gospodar- stvu, kar je prisililo velika podjetja, da so racionalizirala zaposlitev, imela Slovenija ogromno nezaposlenost. Iz tabele je razvidno, da je od leta 1990 aktivno prebival- stvo padlo z 944.932 na 866.721. Ta upad je bil posle- dica hitrejšega upokojevanja, emigracije, prostovoljnega odhoda iz aktivnega prebivalstva in pove čanega števila dijakov in študentov. Obenem pa je število brezposelnih naraslo od 55.441 na 119.799. 65 Gospodarska kriza in vpeljevanje elementov tržnega gospodarstva sta najbolj prizadela velika podjetja, ki so mo čno zmanjšala število zaposlenih, zmanjšal se je tudi delež njihovega prihod- ka in izvoza, ustvarila pa so skupaj manj akumulacije kot majhna podjetja. Polovica velikih podjetij v za čet- ku devetdesetih let je bilo v industriji, petina pa v tr- govini. Med njimi so bila podjetja z visokimi izgubami, predvsem v elektrogospodarstvu, premogovništvu, črni metalurgiji, pa tudi v izvozno usmerjenih panogah – v elektroindustriji, strojni, papirni, kovinskopredelovalni, lesni, tekstilni in proizvodnji prometnih sredstev, ki so ugotovile skupno polovico celotne izgube. 66 Zaradi stalnih strankarskih politi čnih sumničenj in obtoževanj o oškodovanju družbenega premoženja, ob aktivisti čnem delovanju raznih parlamentarnih prei- skovalnih komisij in ob dolgoletnih revizijah lastninskih postopkov v firmah sta procesa privatizacije in prestruk- turiranja marsikje potekala po časneje, kot bi lahko, ozi- roma sta ostala celo nedokon čana. »Masovna razdeli- tvena privatizacija družbenih podjetij prek mehanizma pooblaš čenih investicijskih družb in premoženjska lu- knja sta na eni strani oškodovali del prebivalstva v vlogi lastninskih upravi čencev v pooblaš čenih investicijskih družbah. Predvsem pa je bila ob njih in ob sodelovanju 65 Vah či č, Stanje podjetništva v Sloveniji, str. 49–59. 66 UMAR, Delovni zvezek, št. 2, 1992, str. 26–29. 425 PODOBE TRANZICIJE državnih skladov oblikovana taka lastninska struktura v gospodarskih družbah, ki ni mogla zagotoviti pri ča- kovane pozitivne vloge v gospodarskem razvoju. Tako je bilo tudi prestrukturiranje podjetij ob neustreznih lastniških sestavah prepo časno. Neredko so podjetjem škodovali tudi zapleteni denacionalizacijski postopki ... Ponekod je bila razsodno in koristno, drugod pa po nepotrebnem odlagana tudi privatizacija obsežnega dr- žavnega premoženja. Vse to je onemogočilo izrabo dela razvojnega potenciala slovenskega gospodarstva za bolj prodorno napredovanje,« je zapisal večletni generalni sekretar in nekajletni predsednik Združenja Manager dr. Tone Krašovec. 67 67 Tone Krašovec , Deset let gospodarskega razvoja v samostojni Sloveniji, Združenje Manager, Ljubljana, 2001, str. 34–39. Tabela 4. Gibanje aktivnega prebivalstva in zaposlenih v malih, srednjih in velikih podjetjih 1990–1996 1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 Kmetje 40000 40000 39408 39408 39408 39408 39408 Samozaposleni in zaposleni pri samozaposlenih 59869 64730 75184 81941 91061 98541 105475 Zaposleni v mikro podjetjih (1 – 9 zaposlenih) 5119 11670 19676 28709 40537 49795 53732 Zaposleni v malih podjetjih (0 – 49 zaposlenih) 16815 23214 32060 45766 39913 47194 53206 Zaposleni v srednjih podjetjih (50 – 249 zaposlenih) 159010140621143112132246137140137973127511 Zaposleni v velikih podjetjih (250 in ve č zaposlenih) 443724417074330803276815257524249640232759 Zaposleni v drugih organizacijah (šol- stvo, zdravstvo,...) 132368120536143815146986140653122687130120 Brezposelni 55441 91161 102596129087127056121483119799 Aktivno prebivalstvo 944932941346909006886654884958873292866721 Vir: Aleš Vah či č : Stanje podjetništva v Sloveniji, str. 52. 426 *** Število ste čajev slovenskih podjetij je zelo naraslo v za četku leta 1989. Alenka Žnidarši č Kranjc meni, da na to ni vplivala zakonodaja, temve č da so se predvsem podjetniški – mikroekonomski razlogi – pokazali kot klju čni dejavniki ste čajev slovenskih podjetij. Pa ne za- to, ker niso ve č poslovala dovolj racionalno, pa č pa so se v dolo čenem trenutku preveliko število zaposlenih in preveliki stroški poslovanja pojavili kot klju čno vpraša- nje v tako velikem obsegu podjetij, da so ste čaji postali neizbežna posledica stanja v podjetju. 68 Z gospodarsko krizo, posebej leta 1991, in z mo č- nejšim delovanjem normalne tržne selekcije se je na drugi strani krepil tudi proces odmiranja neuspešnih podjetij. Skokovito je naraš čalo število prijav za ste čaj, ki jih je po zakonu o finan čnem poslovanju vlagala Služ- ba družbenega knjigovodstva (SDK). 69 Vlada Republike Slovenije leta 1991 sicer sprejela sklep o moratoriju na ste čaje, ki je sicer prepre čil verižno propadanje podjetij, toda hkrati je skoraj za dve leti ustavil tudi korenite procese prestrukturiranja podjetij. Šele z odpravo tega moratorija so bila podjetja prisiljena iskati dolgoro čnej- še rešitve, primerne mednarodni konkurenci. 70 Osnovni ste čajni razlog je bil pri nas, kot v ve čini evropskih prav- nih sistemov, dalj časa trajajo ča pla čilna nesposobnost oziroma nesolventnost dolžnika. Podjetje se je znašlo v položaju, ko je bila osnovna vrednost sredstev, to je aktive podjetja, manjša od obveznosti podjetja. Poleg objektivnih razlogov za uvedbo ste čajev pa so bili v naši praksi prisotni predvsem tudi subjektivni razlogi, kjer so podjetja sama dala pobudo za ste čaj. V posameznih primerih so bile obveznosti podjetij tako majhne, da ni- kakor niso opravi čujejo odlo čitve za ste čaj. Pri družbeno nezaželenih pojavih v povezavi s ste čaji je bilo kar 82% 68 Alenka Žnidarši č Kranjc, Planirani ste čaji? Značilnosti, razlogi, koristi in škoda v ste čajih slovenskih podjetij, Radovljica, 1993. 69 Jože Boncelj , Bankrotirana družba, Izmišljeni lastniki, SAN-PRO, Ljubljana, 1999, str. 149–152. 70 Maks Tajnikar, Prestrukturiranje realnega sektorja v slovenskem gospodarstvu v devetdesetih letih. V: Neven Bora k in Rasto Ovin (ur.): Prehod in prestrukturiranje slovenskega gospodarstva, 1. letna konferenca Znanstvene sekcije Zveze ekonomi- stov Slovenije, Ljubljana, 1997, str. 48–70. 427 PODOBE TRANZICIJE vseh stečajev uvedenih nad srednjimi in velikimi pod- jetji. Privatizacija je imela številne negativne posledice. Spremembe v družbenogospodarskem sistemu so imele najpomembnejšo vlogo ravno pri ste čajih podjetij. 71 Od julija 1991 do marca 1993 je 1522 podjetij, v katerih je zaposlenih 125.698 delavcev, izpolnilo pogoje za uvedbo ste čajnega postopka. Med njimi sta bili 1002 zasebni podjetji z 2306 delavci. Takšnega števila podjetij ne mo- re likvidirati ali preurediti nikakršna ste čajna ureditev. Posegi, ki so potrebni, presegajo okvir in namene ste čaj- ne ureditve, njihovo vsebino pa je treba iskati v preure- ditvi dolžniško-upniških odnosov na narodnogospodar- ski ravni in v spremembah relativnih cen. 72 Zanimiv je pregled, ki kaže na ustanovitve in prenehanje poslovnih subjektov. Leta 1991 je prenehalo poslovati najve č po- slovnih subjektov, in sicer 10.532. Leta 1992 je bilo naj- več ustanovljenih poslovnih subjektov, in sicer 23.630. Ti podatki kažejo na veliko povezanost prenehanja in ustanavljanja poslovnih subjektov s sprejemanjem Za- kona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je bil ob- javljen 11. novembra 1992, in Zakonom o gospodarskih družbah, ki je bil objavljen 10. junija 1993. 73 *** Nekatere zna čilnosti ste čajev podjetij so kazale na upravi čen sum, da so lahko ste čaji podjetij bili oblike gospodarske kriminalitete, in sicer vsaj s treh vidikov: – ste čaj kot oblika gospodarske kriminalitete, – ste čaj (oziroma nelikvidnost podjetja) kot posledica gospodarske kriminalitete, – ste čaj kot oblika prikrivanja gospodarske krimina- litete. 74 Med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki jih je vklju čeval Kazenski zakonik (KZ) iz leta 1994, sta spa- dala tudi lažni ste čaj (232. člen) in povzro čitev ste čaja z nevestnim gospodarjenjem (233. člen). Za lažni ste čaj 71 Boncelj, Bankrotirana družba, str. 149–150. 72 Neven Bor ak, Iskanje Guliverja ali kako preživeti?, Ljubljana, 1994, str. 50–56. 73 Bon celj, Bankrotirana družba, str. 85–86. 74 Alenka Žnidaršič Kranjc , Privatizacija ali zakonita kraja. Divja privatizacija, na- črtovana kraja, neznanje ali slovenska nevoš čljivost?, Postojna, 1994, str. 91–94. 428 je šlo, ko je kdo z namenom, da obveznosti ne bi bile plačane, navidezno ali dejansko poslabšal svoje premo- ženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžni- ka in je s tem povzro čil ste čaj, tako da je: – premoženje ali njegov del, ki je sodil v ste čajno ma- so, navidezno prodal, brezpla čno odstopil, odtujil za izjemno nizko ceno ali celo uni čil, – sklenil lažno pogodbo o dolgu ali priznal neresni čne terjatve, – prikril, uni čil, predruga čil ali tako vodil knjige ali listine, da se iz njih ni moglo ugotoviti dejansko premoženjsko stanje. Za tovrstna dejanja je bila zagrožena kazen od še- stih mesecev do petih let zapora. Za povzro čitev ste čaja z nevestnim gospodarjenjem je bila zagrožena kazen do petih let zapora. Za povzro čitev ste čaja z nevestnim go- spodarjenjem se je štelo dejanje, ko je kdo, ki je vedel, da sam ali kdo drug kot pla čnik ni bil zmožen pla čila, pa je nesmotrno trošil sredstva ali jih odtujeval za izjemno nizko ceno, se čez mero zadolževal, prevzemal nesoraz- merne obveznosti, sklepal ali obnavljal pogodbe z ose- bami, za katere je vedel, da niso zmožne pla čila, opuš čal pravo časno uveljavitev terjatev ali kako druga če o čitno kršil svoje dolžnosti pri upravljanju s premoženjem ali pri vodenju gospodarske dejavnosti, zaradi česar je pri- šlo do ste čaja in velike premoženjske škode za upnike. 75 *** V slovenskih podjetjih, v katerih so imeli sposobne kadre in pravo poslovno orientacijo, so se uspeli obdr- žati na površju. Vprašanje je bilo, ali bodo ob pogojih gospodarjenja, tako v državi kot v svetu, sledili tehno- loškemu razvoju. Podjetja, ki niso imela izdelane dol- goro čne tržne usmeritve in niso bila usmerjena na sve- tovni trg, so v novih razmerah zašla v težave ali so celo propadla. Velik udarec je za slovensko gospodarstvo po- menila tudi izguba trga. Zadnji in najmo čnejši udarec, ki je prizadel slovensko gospodarstvo, je bil povzro čen 75 Kazenski zakonik Republike Slovenije, Ministrstvo za notranje zadeve, Ljubljana, 1994, str. 121–122. 429 PODOBE TRANZICIJE z oženjem nekdanjega jugoslovanskega notranjega trga. Ta udarec je bil tretji v vrsti izgub – prva dva sta bila povezana z razpadom SEV in z zalivsko vojno. 76 Del neuspehov slovenskega gospodarstva gre pripi- sati že dalj časa trajajo či recesiji v svetu, a glavne vzroke je treba iskati pri sebi, in ti so se kazali predvsem v slabi organiziranosti gospodarskega in družbenega sistema, neustrezni zakonodaji s podro čja gospodarstva, neu čin- kovitosti državnih institucij, predragi državi, predolgo trajajo či in neustrezni spremembi lastništva gospodar- skih subjektov, slabi organiziranosti gospodarskih su- bjektov, tehnološki zastarelosti, pomanjkanju motiva- cije in pomanjkanju odgovornosti strokovnih kadrov. 77 Seveda ne gre mimo sistema, ki je pred tranzicijskim obdobjem dejansko zaviral razvoj gospodarstva oziroma podjetništva. Kljub vsemu je treba re či, da je slovensko gospodarstvo imelo drugačno izhodiš če od gospodarstev v drugih državah, in sicer, razlike so bile predvsem v večjem deležu podjetij, ki so bila ustanovljena pred le- tom 1990, v ve čjem deležu malih podjetij, v mo čnem za- sebnem sektorju pred privatizacijo in v manj pomembni vlogi velikih podjetij z ve č kot 5000 zaposlenimi ter ve- čjimi problemi prestrukturiranja. 78 V podporo mikro, malim in srednje veliki podjetjem (MSP) in podjetništvu so bile predvsem Obrtna zborni- ca Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije in Zavod za zaposlovanje. Po osamosvojitvi Slovenije je država najve č sredstev namenjala reševanju nekaterih velikih podjetij. Državna politika spodbujanja MSP in podjetni- štva je bila precej spremenljiva in neodlo čna. Formal- no je sicer podpirala nastajanje novih podjetij, vendar so dejansko prevladovali predvsem programi reševanja nekdanjih ve čjih družbenih podjetij, pozabilo pa se je na razvoj stimulativnega podpornega okolja za MSP. Nedoslednost podjetniške politike se je kazala tudi v nenehnih spremembah v resorju gospodarstva, saj so se obdobja samostojnega ministrstva za malo gospodar- stvo in njegove vklju čitve v okvir širšega ministrstva iz- 76 Neven Bora k, Spo četje ekonomske samostojnosti, Ljubljana, 1992, str. 203. 77 Bonc elj, Bankrotirana družba, str. 84. 78 Agencija, str. 7, 430 menjavala. Politika razvoja MSP je delovala nedosledno in improvizirano, kar malemu gospodarstvu ni dajalo stalne in predvidljive opore. Prišlo je tudi do formalnega zaostrovanja pogojev za ustanavljanje podjetij in zmanj- ševanja dav čnih spodbud za registracijo novih podje- tij, kar je povzro čilo zastoj v nastajanju novih podjetij v drugi polovici devetdesetih let in slabšanje podjetniške klime. 79 *** Še decembra leta 1991, ko so se že odpirala vrata mednarodnemu priznanju Slovenije, so bila pri čakova- nja slovenskih direktorjev majhna, strah pa velik. Še posebej pri tistih, ki jih je prizadel zakon o denaciona- lizaciji. Direktorji uspešnih slovenskih podjetij niso bili zadovoljni z odnosom, ki ga je imela do njih oblast. V anketi, izvedeni sredi decembra 1991, so izpostavili, da jim je vlada dala le »iskrico upanja in ni č ve č«. Z izjemo tistih, ki so dolga leta gradili izvozno strategijo, so se čutili nemo čne, nebogljene, nekateri celo kot »goli fi čfi- ri či«. To pa zato, ker niso poznali pogojev gospodarjenja v prihodnje in ker niso vedeli, kako bo teklo lastninsko preoblikovanje njihovih podjetij. Vladi so svetovali, naj se ne iz črpava v politi čnih razpravah, temve č se raje loti »prakti čnega dela«. Tudi najuspešnejši direktorji, kot je bil direktor Krke Miloš Kova či č , so se čutili preve č odma- knjeni od politi čnih odločitev, politika jih ni »kaj prida upoštevala« in je niso zanimale njihove izkušnje, kako »zastaviti uspešno gospodarsko strategijo«. 80 Kljub za če- tnim težavam in črnogledosti je Krka prebrodila tranzi- cijsko krizo. Postopek lastninskega preoblikovanja Krke je bil kon čan decembra 1996, ko se je registrirala kot delniška družba. S tem je prišla v last 75.000 delni- čarjev in je ena najve čjih delniških družb v Sloveniji. Prav tako se je s težavami spopadalo izjemno uspešno mednarodno podjetje s sedežem v Velenju – Gorenje d. d. Prestrukturiranje in lastninska preobrazba tega pod- 79 Ža kelj, Razvoj malih in srednje velikih podjetij, str. 37–38. 80 Jože Prin č i č, Neven Bor ak, Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970– 1991, Ljubljana, 2006, str. 618–619. 431 PODOBE TRANZICIJE jetja je potekala v letih 1991–1996. Podjetje je mo čno prizadela izguba jugoslovanskega trga. Je pa na drugi strani ustanavljalo podjetja v tujini, predvsem v Vzho- dni Evropi, in sicer na Češkem, Madžarskem, Poljskem, v Bolgariji ter na Slovaškem. To je bila seveda izjemno pametna poteza. Podjetje se je sicer že v osemdesetih letih širilo na trge Velike Britanije in Združenih držav Amerike. Leta 1997 je Gorenje postalo delniška družba. Po tem letu se je po časi za čelo tudi vra čanje na trge nekdanje Jugoslavije. Podjetje je torej uspešno prežive- lo tranzicijo in velja danes za najve čjega slovenskega proizvajalca gospodinjskih aparatov, pohištva, kerami- ke, grelnikov vode, klimatskih naprav in drugih izdelkov za dom. Je tudi med najve čjimi slovenskimi izvozniki. 81 Prvi mož podjetja Talum Kidri čevo (podjetje se je iz To- varne glinice in aluminija – TGA Kidri čevo v Talum Ki- dri čevo preimenovalo leta 1992) Danilo Toplek je nekaj časa po nastopu mandata nove slovenske vlade 1990 o odnosu države in podjetja dejal: »Direktnih odnosov še nismo imeli, saj se naša vlada prakti čno šele seznanja s situacijo in z vodilnimi v posameznih podjetjih. Zagoto- vo pa bo vpliv glede na takšne vrste industrije, kot je v Kidri čevem in podobnih infrastrukturnih objektih, zelo pomemben in prisoten. Čeprav slovenska vlada zatrju- je, da ne bo posegala direktno v gospodarstvo, sem pre- pri čan, da bo slej ko prej spoznala, da bo na nekaterih podro čjih to vendarle potrebno.« 82 Podjetje je imelo tudi blokiran žiro ra čun, in to ne enkrat. Prvo blokado so uspeli premostiti komaj 59. dan. Vzroki za resne težave in nezmožnost pla čevanja so bili predvsem precenjena vrednost dinarja, težave zaradi odpla čila doma čih kre- ditov (vzrok so bile nemoralne obresti, ki so bile od 35- do 45-odstotne) ter cena elektri čne energije, ki je bila pri nas mo čno pretirana. Za primerjavo; v Nem čiji je znašala cena elektri čne energije na tono aluminija 460 dolarjev, v kidri čevskem podjetju pa kar 960 dolarjev. Direktor podjetja Danilo Toplek je o krizi, v kateri se je znašlo podjetje v času tranzicije, še dejal:« Aluminijska industrija v Sloveniji je v krizi, ki je posledica izredno 81 http://www.gorenjegroup.com, 11. 12. 2007. 82 Tednik, št. 23,14. junij 1990, str. 2. 432 poslabšanih doma čih gospodarskih razmer in že dalj časa trajajo če nizke cene na svetovnem tržiš ču!« 83 Pod- jetje so redno obiskovali državni funkcionarji in politiki in vse ve č je bilo resnih politikov, ki so kljub razli čni strankarski pripadnosti razmišljali v prid temu oko- li 2000- članskemu delavskemu kolektivu. 84 Podjetje je prebrodilo vse krize, se lastninsko preoblikovalo v del- niško družbo leta 1998 in je še danes izjemno uspe- šno. 85 Prav tako je v veliko krizo v času tranzicije zašlo eno najpomembnejših slovenskih podjetij v živilski in- dustriji Perutnina Ptuj. Tako je Alojz Goj či č, nekdanji predsednik poslovodnega odbora Perutnine, v kriznem prehodnem obdobju dejal: » Če se ekonomski odnosi v Jugoslaviji prekinejo, pomeni to za Perutnino izredno težek položaj. Jugoslovanski trg nam je potreben, brez njega ne preživimo. Perutnina je bila v osnovi vselej slo- venska, jugoslovanska in svetovna firma. V Jugoslavi- jo izvozimo 20–30 odstotkov proizvodnje.« 86 Prav tako je to krizno obdobje komentiral prvi mož Perutnine dr. Roman Glaser , ki je dejal: »Tako kot za vse slovensko gospodarstvo je bilo leto 1991 težko tudi za Perutnino Ptuj. Na naš položaj so vplivali problemi z likvidnostjo, izguba jugoslovanskega trga, padec standarda naših kupcev, pa še nekaj vzrokov je. Je pa kljub temu leto 1991 Perutnina prebrodila dokaj normalno tako v pro- izvodnem kot finan čnem poslovanju. Niti enkrat nismo imeli blokiranega ra čuna.« 87 Perutnina je prebrodila kri- zno obdobje in prehod iz enega v drug družbenopoliti čni sistem, se lastninsko preoblikovala v delniško družbo leta 1997 in je še danes izjemno uspešno slovensko podjetje. 88 V obdobju po osamosvojitvi so podjetniki po- grešali predvsem stimulativno podporno okolje za usta- navljanje podjetij, z zmanjševanjem dav čnih spodbud za registracijo novih podjetij in z neurejenostjo zako- nodaje na podro čju finan čnega poslovanja. Ekonomska politika ni sledila potrebam razvoja malega gospodar- 83 Tednik, št. 20, 23. maj 1991, str. 2. 84 Tednik, št. 48, 5. december 1991, str. 1. 85 http://www.talum.si (avgust 2005). 86 Tednik, št. 48, 13. november 1990, str. 3. 87 Tednik, št. 2, 16. januar 1992, str. 2. 88 http://www.perutnina.si (avgust 2005). 433 PODOBE TRANZICIJE stva. Slovenija je Strategijo razvoja malega gospodar- stva dobila šele leta 1996. 89 *** Država v razvitem tržnem gospodarstvu posega v podjetja, ki so njena last, in v podjetja tako imenovane- ga javnega sektorja, ki so pod njenim neposrednim ali posrednim nadzorom. Prisotna pa je tudi v podjetjih, ki bi sicer lahko delovala povsem po tržnih na čelih, ven- dar pa se brez državne pomo či niso sposobna prestruk- turirati. Država s svojo aktivno politiko tudi posredno pospešuje nastajanje novih, privatnih hitro rasto čih podjetij. Na ta na čin s svojo aktivnostjo blaži ostrino poslovnih ciklov, kar je še posebej pomembno v obdo- bjih krize. V vladi je prišlo do velikih sporov pri sprejemanju Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, kar je že omenjeno v prispevku. Prav tako se je vlada ukvarjala s problemom prestrukturiranja. Zanjo je le-to predsta- vljalo velik problem, saj so bile izgube podjetij vse ve čje in so dosegale kar nekaj odstotkov bruto doma čega pro- izvoda. Zmanjšanje proizvodnje, izjemno nizka izkori- ščenost proizvodnih zmogljivosti in delovne sile, pove ča- nje stalnih stroškov na proizvod in ogromne izgube, ki so veliko število podjetij privedle v ste čajne razmere, so zahtevali hitre ukrepe. Da ne bi prišlo do plaza ste čajev, je Vlada Republike Slovenije leta 1991 sprejela sklep o moratoriju na ste čaje, ki je sicer prepre čil verižno pro- padanje podjetij, toda hkrati je skoraj za dve leti ustavil tudi korenite procese prestrukturiranja podjetij. Šele z odpravo tega moratorija so bila podjetja prisiljena iskati dolgoro čnejše rešitve, primerne mednarodni konkuren- ci. Tudi gospodarska politika je s tem morala za četi iska- ti ustrezne rešitve. 90 Leta 1991 so izgube podjetij znaša- le 31 milijard tolarjev oziroma skoraj 9 odstotkov bruto doma čega proizvoda. Od tega je kar 24 milijard odpadlo 89 Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 34, 20. 09. 1996, str. 133. 90 Tajnikar, Prestrukturiranje realnega sektorja v slovenskem gospodarstvu v devet- desetih letih, str. 48-70. 434 na prvih sto podjetij. 91 Odgovor na aktualne probleme je bil zasnovan sredi leta 1992, ko je prva vlada dr. Ja- neza Drnovška sprejela dokument »Zasnova ekonomske politike«, v katerem je napovedala aktivnejši odnos do nastalih razmer. Dokument je predvidel tudi pripravo na črta posegov v podjetja, ki so iz razli čnih naslovov prejemala prora čunski denar, pripravo na črta repro- gramiranja in zmanjševanja dolgov podjetij, tudi tistih, nastalih v letih 1990–1991 z nepla čevanjem prispevkov in davkov, in na črta prenašanja dolo čenih obveznosti na državo oziroma državni dolg. Glede na državne usta- nove, ki so bile vklju čene v preoblikovanje, lahko dejan- sko razlikujemo med štirimi skupinami podjetij. V prvi skupini so bila podjetja, ki so postala državna last in jih je država prek ministrstev neposredno prestruktu- rirala. To so bila podjetja gospodarske infrastrukture, železarne in del naftnega gospodarstva. V drugi skupini so bila podjetja, najve č jih je bilo iz industrije, ki so po- stala last Sklada Republike Slovenije za razvoj. V tretji skupini so bila podjetja, katerih dolgove bankam je pre- vzela Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic. Četrto skupino pa so sestavljala podjetja, ki so preoblikovanje praviloma izvajala samostojno, ven- dar ob državni podpori in ponekod tudi ob aktivni vlogi bank upnic. Na ban čnem podro čju so bile tri banke, na katere je odpadlo skoraj 70 odstotkov vseh slabih na- ložb bank, vklju čene v individualne programe sanacije. To so bile Ljubljanska banka, d. d., Kreditna banka Ma- ribor, d. d., in Kreditna banka Nova Gorica, d. d., ki so bile s tem podržavljene in sanirane z emisijo državnega dolga. Osnovna instrumenta prestrukturiranja podjetij in bank sta postala državni dolg in državna poroštva. 92 Če vzamemo pod drobnogled leto 1994, ugotovimo, da je bila država v tem letu dokaj pregledno prisotna v gospodarstvu, bila je lastnica ve č kot 140 javnih gospo- darskih služb, 28 podjetij Slovenskih železarn, ve č kot 280 podjetij na Skladu za razvoj ter ve č kot 25 podjetij na Agenciji za sanacijo bank in hranilnic. Po uspešno izvedenem lastninjenju podjetij in dela javnega sektorja 91 Bor ak, Spo četje ekonomske samostojnosti, str. 207–208. 92 Prin či č, Bor ak, Iz reforme v reformo, str. 625–631. 435 PODOBE TRANZICIJE ter sanaciji gospodarstva naj bi se vloga države bistveno zmanjšala. Ostala naj bi lastnica le še dela javnih go- spodarskih služb in tistih gospodarskih družb, v katerih bi imela kapitalske deleže. Na poslovanje gospodarskih podjetij in družb je država vplivala z oblikovanjem do- hodkovne in odhodkovne strani svoje blagajne. Država je svoj vpliv na gospodarstvo v tem obdobju pove čeva- la posredno, prek številnih novoustanovljenih državnih skladov in družb. V letu 1994 so pomembno vlogo pri vodenju gospodarstva opravljali Sklad Republike Slo- venije za razvoj, Agencija za sanacijo bank in hranil- nic, Sklad Republike Slovenije za pospeševanje razvoja malega gospodarstva, Sklad kmetijskih in gozdnih ze- mljiš č, Slovenska izvozna družba, Družba za izgradnjo avtocest in Stanovanjski Sklad Republike Slovenije. Kot že omenjeno, je bila vloga države povezana tudi z lastninjenjem in privatizacijo, ki je potekala relativno po časi. Do 7. 11. 1994 je Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo oddalo programe preoblikovanja 700 podjetij, to je bilo 52 odstotkov vseh zavezancev za preoblikovanje po zakonu. Osnovni ka- pital teh podjetij je predstavljal 57 odstotkov celotnega osnovnega kapitala zavezancev po zakonu. Nedokon ča- no lastninjenje je pomenilo odlaganje pomembnih po- slovnih in razvojnih odlo čitev v podjetjih in je pove če- valo vlogo države v družbenih podjetjih nad želeno in potrebno raven. 93 Prehod iz socialisti čnega v tržno gospodarstvo, iz regionalnega v nacionalno gospodarstvo ter prehod v velike strukturne spremembe predvsem zaradi prilaga- janja novim trgom, je za slovensko državo oziroma pod- jetništvo predstavljal velik izziv in preizkušnjo. Kljub vsem preizkušnjam tranzicije ne gre mimo dejstva, da je slovensko podjetništvo zahvaljujo č tranziciji zaživelo v novi podobi in postalo bolj odprto, konkuren čno ter primerljivo z zahodnimi državami. 93 UMAR, Delovni zvezek, št. 10, Ljubljana, 1994, str. 25–27. 437 POVZETEK Pri čujoče delo je rezultat raziskovalcev Inštituta za novejšo zgodovino, ki so v programskem obdobju 2005– 2008 delovali v okviru programa Podobe gospodarske in socialne modernizacije na Slovenskem v 19. in 20. stole- tju. Ob zaklju čku programskega obdobja so raziskoval- ci svoje znanje pregledno predstavili in tako je nastal pri čujoči zbornik, ki je sestavljen iz 4 ve čjih poglavij in ga tvorijo prispevki razli čnih avtorjev. Poglavja iz gospo- darske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju, ki jih ponuja zbornik, vsekakor pomenijo velik prispevek k celovitejši podobi in predstavitvi življenja Slovencev v omenjenih stoletjih. V prvem poglavju z naslovom Podobe zgodovinopis- ja je opredeljena pot razvoja slovenskega gospodarskega zgodovinopisja, ki je bilo dolgo časa na obrobju zani- manja strokovne javnosti. Vzrok za to je mogo če najti v omejenosti raziskovalnih tem (predvsem industriali- zacija) in slovenocentri čnem raziskovalnem in referen č- nem okvirju. Oblikovanje gospodarske zgodovine kot prepoznavne discipline je bilo omejeno tudi z družbe- nim kontekstom. V času po drugi svetovni vojni, vse tja do srede osemdesetih let 20. stoletja, je bila namre č za- mejena z okviri komunisti čnega interpretacijskega vzor- ca. Slovensko gospodarsko zgodovinopisje se je tako kot usmeritev za čelo oblikovati šele v šestdesetih letih prej- šnjega stoletja. Temu empiri čnemu dejstvu je potreb- no dodati konceptualno-metodološki poudarek, da se je slovensko gospodarsko zgodovinopisje konstituiralo Povzetek 438 na podlagi tradicionalnega deskriptivno pozitivisti čnega vzorca. Prestrukturiranje ekonomskega zgodovinopisja se je povsem izoblikovalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in je sovpadalo z generacijskim prelomom, se pravi z nastopom mlajših gospodarskih zgodovinarjev, ki so se kot raziskovalci formirali na za četku devetde- setih let. Kasneje je prišlo do kadrovske okrepitve, šte- vilo raziskovalcev se je podvojilo, s tem pa tudi obseg raziskav. Spremembe so bile postopne na obeh ravneh – tako na konceptualni kot tudi na metodološki ravni. Poudariti pa je tudi potrebno, da v času od devetdesetih let dalje ne moremo govoriti o prevladujo čem vzorcu. S posplošitvijo lahko izoblikujemo dve usmeritvi in si- cer bolj poudarjeno usmeritev ambiciozne problemske obravnave v dolgih časovnih obdobjih s težnjo k inter- disciplinarnosti in tradicionalni historiografski deskrip- tivno pozitivisti čni pristop. Drugo poglavje, Gospodarske podobe, je vsebinsko zelo raznoliko. Predstavljene so zagate in metodološke težave, s katerimi se je spopadala zgodovinarska stro- ka pri raziskovanju podjetništva. V zgodovinopisju sta se uveljavili zlasti dve metodi prepoznavanja podjetnika znotraj institucije podjetja. Prva, funkcionalna definici- ja, dolo ča za podjetnika osebo, ki v podjetju sprejema temeljne oziroma tako imenovane strateške odlo čitve, druga definicija podjetništva, ki je tudi primernejša za prepoznavanje podjetnikov, pa je tako imenovana polo- žajna definicija. Ta vidi podjetnika v osebi, ki na hierar- hi čni lestvici podjetja zaseda najvišji položaj. Položajna definicija se opira na formalno strukturo avtoritete zno- traj podjetja, dolo čeno s pravnimi predpisi, ki so polo- žaj z najve čjo formalno avtoriteto v podjetju praviloma povezovali z odlo čanjem. Na ta na čin se funkcionalna in položajna definicija deloma prekrivata, saj je zelo ver- jetno in logi čno, da so sprejemale strateške odlo čitve osebe na najvišjih položajih v podjetju. V drugem poglavju je predstavljen tudi razvoj pod- jetja in sicer Tiskarne Merkur, kjer so osemdeset let te- kli tiskarski stroji. Tiskarna je od leta 1923 pa vse do leta 2003 delovala neprekinjeno, njeno ime pa se je v skladu z družbenimi razmerami v tem času nekajkrat spremenilo. Nastala je po prvi svetovni vojni, v obdo- 439 POVZETEK bju nastajanja slovenskega narodnega gospodarstva, v novi državi in presahnila v razmerah tranzicije po raz- padu Jugoslavije. V okviru narodnega gospodarstva se je uspešno razvijala in sledila tehni čnemu napredku tiskarske stroke, ni pa sledila združevanju grafi čne in- dustrije, ni se povezovala v ve čje podjetniške družbe in ni se vklju čevala v mednarodno delitev dela. Tiskarna je ostala ves čas majhno samostojno podjetje, samozado- stno in kot takega ga je globalizacija povozila. Razprava z naslovom »Regionalne razlike v Dravski banovini v tridesetih letih« nam ponuja nekaj statisti č- nih podatkov o Dravski banovini sredi 30-ih let prejšnje- ga stoletja, ko lahko regionalne razlike na tem podro čju v osnovi opredelimo predvsem kot nasprotje med vzho- dnim in zahodnim delom. Kot gospodarsko najbolj raz- vita so se pokazala ve čja mesta, po številu delavskega prebivalstva pa še okraja Laško in Radovljica. Industrij- ski obrati so bili skoncentrirani predvsem v Mariboru, Ljubljani, Kranju, Celju, Jesenicah, Trži ču, Hrastniku in Kamniku – v veliki meri torej na Gorenjskem. Na drugi strani so kot najbolj agrarni izstopali okraji s skrajnega vzhodnega dela banovine. Tudi po številnih drugih ka- zalnikih razvitosti se je v grobem izrisovala slika naspro- tja vzhod:zahod. Pri tem so bili med okraji, ki so imeli slabše rezultate, najpogosteje naslednji okraji: Murska Sobota, Lendava, Ljutomer, Črnomelj ter Šmarje pri Je- lšah. Tako je bila najve čja gostota prebivalstva v okrajih Laško, Lendava, Ptuj (vklju čno z mestom), Maribor levi breg, Murska Sobota, Brežice, Maribor desni breg, Lju- tomer, Celje in Šmarje. Hiše z najve č gospodinjstvi so bile predvsem v mestih ter v okrajih z razvito industri- jo, najmanj gospodinjstev pa je sobivalo v hišah okrajev Ptuj, Metlika, Šmarje, Črnomelj in Krško. Gospodinjstva so bila najmanjša v ve čjih mestih, v Radovljici ter okra- jih Maribor desni breg in Laško. Nizko nataliteto in mor- taliteto hkrati je izkazovalo le mesto Ljubljana ter delno še okraji Radovljica, Šmarje pri Jelšah in Murska So- bota. Umrljivost dojen čkov je bila najve čja na skrajnem vzhodnem delu banovine, najmanjša pa v ve čjih mestih (z izjemo Maribora) in v radovljiškem okraju. Medtem ko je bila umrljivost zaradi tuberkuloze najve čja v vzhodnih okrajih ter v mestih, kjer je v bolnišnicah umiralo tu- 440 di okoliško prebivalstvo, je bila umrljivost zaradi tifusa in griže posebej velika v okrajih Novo mesto, Črnomelj, Lendava in dolenjsko obmo čje na splošno pa tudi v pasu od konjiškega, preko celjskega do gornjegrajskega okra- ja. Nepismenost je bila najve čja v obmejnih okrajih Dra- vograd, Murska Sobota, Metlika, Gornji grad in Dolnja Lendava. Če pogledamo kmetijsko sliko banovine, bi kot njeno žitnico lahko ozna čili skrajni vzhodni del – najve č žit na kme čkega prebivalca so pridelali v lendavskem in ljutomerskem okraju, v Mariboru desnem bregu, Murski Soboti in Laškem. Okraj, v katerem so pridelali najve č sadja na kmečkega prebivalca, je bil Maribor levi breg, sledil mu je slovenjgraški, temu pa ljutomerski in nato še drugi mariborski okraj. Tudi vinogradništvo je bilo razširjeno predvsem v vzhodnih okrajih, najve čje povr- šine, zasajene s trto, pa so imeli v ptujskem okraju ter v okrajih Maribor levi breg in Krško. Po drugi strani je bilo najve č gozdov v severnem delu banovine (z izjemo pa- nonskega dela), zlasti v pasu od dravograjskega, preko slovenjgraškega do konjiškega okraja. Govedoreja je bila glede na število živali na 1 kme čko osebo najpomemb- nejša na Gorenjskem – v okrajih Radovljica, Ljubljana okolica, Kranj s Škofjo Loko in Kamnik; svinjereja je bila bolj razširjena na podro čju bivše Štajerske; gojenje pe- rutnine pa je bilo razširjeno po vsej banovini. Po merilu industrijske razvitosti v tridesetih letih torej lahko go- vorimo o nasprotjih med vzhodnim in zahodnim delom Dravske banovine in medtem ko po teh merilih zaho- dnejšim okrajem pripnemo oznako bolj razvitih, vzhodni del ozna čimo za manj razvitega. Pri tem pa se, seveda, odpira vprašanje, ali je stopnja industrializacije zado- stno merilo napredka. Če slednja prebivalcem prinese težje življenje s slabšimi delovnimi in življenjskimi po- goji, je takšna definicija namre č nekoliko vprašljiva. A okraji z vzhoda banovine so poleg industrijske zaosta- losti kazali slabšo podobo tudi po nekaterih merilih ka- kovosti življenja (umrljivost dojen čkov, umrljivost zaradi tuberkuloze, tifusa in griže itd.), zato lahko brez ve čjih težav sklenemo, da so bili v resnici manj razviti, življenje v njih pa težje in manj prijazno. Razprava o modernizaciji ter gospodarskem razvo- ju Slovenije v obdobju 1945–1991 pojasnjuje, da so v 441 POVZETEK času druge jugoslovanske države pojem modernizacija za čeli uporabljati šele na za četku šestdesetih let in so jo nato vse do razpada države razumeli v njenem širšem smislu, se pravi poleg posodobitve opreme in proizvo- dnih zmogljivosti, še kot uvajanje sodobnih znanstveno tehničnih in tehnoloških dosežkov ter kot izpopolnitev organizacije, kadrov in poslovanja. V letih 1945 do 1991 je Slovenija med jugoslovanskimi republikami izstopala po svojih prizadevanjih po hitrejšem posodabljanju svo- jega gospodarstva in pove čanju njegove konkuren čne sposobnosti. Kljub težavam zaradi po časnega razhajanja s starimi in utrjevanja novih na činov gospodarjenja, je sestav slovenskega gospodarstva že sredi petdesetih let dobil bolj sodobno podobo. Predvsem zaradi neustrezne- ga gospodarskega sistema in razvojne politike je v na- slednjih letih prihajalo do precejšnjega odstopanja med modernizacijskimi cilji in stopnjo njihovega uresni čeva- nja. Prevladala je enosmerna investicijska politika, ki je glavnino naložbenih sredstev pretakala v gradnjo ener- getskih in prometnih poti. Slovensko politi čno vodstvo je sredi osemdesetih let izrabilo kaoti čne razmere in za čelo samo pripravljati pogoje za hitrejšo posodobitev svoje go- spodarske sestave. Do leta 1989 je Slovenija, v primer- javi s predvojnim stanjem, zelo spremenila gospodarsko sestavo. Postala je industrijska dežela, v kateri sta indu- strija in rudarstvo prispevala 48 odstotkov vsega druž- benega proizvoda. Zelo so se pove čali tudi deleži stori- tvenih dejavnosti, ki so spremljali razvoj industrije. Iz- polnitev tega prvotnega in splošnega modernizacijskega cilja pa samo po sebi še ni pomenilo, da je bilo slovensko gospodarstvo pripravljeno na spremenjene pogoje, ki so nastali z ustanovitvijo samostojne države. Poleg obrav- nave splošnih zna čilnosti in poteka modernizacijskega procesa, razprava vklju čuje še analizo modernizacije na lokalni ravni, kjer sta kot primer pa sta obravnavani me- stna ob čina Celje in Tovarna vijakov Plamen iz Krope. Pomembno vlogo v procesu modernizacije našega prostora predstavlja izgradnja Južne železnice, ki je bi- la prek slovenskega ozemlja projektirana predvsem kot tranzitna proga, ki naj bi čim prej dosegla Trst. Gradnja le-te je tako v notranje-avstrijskih deželah in Trstu kot tudi v avstrijskem državnem vrhu vzbudila velika pri ča- 442 kovanja, da bo Trst po izgradnji železnice postal prista- nišče za najširše avstrijsko, južno-nemško in severno- italijansko industrijsko zaledje. Avstrijske oblasti so pri na črtovanju in gradnji proge proti Trstu v tej lu či precej bolj upoštevale interese industrijsko hitreje se razvi- jajo čih čeških in spodnje-avstrijskih podro čjih kot pa koristi po časneje se razvijajo čih pokrajin, skozi katere je železnica tekla. Po prepustitvi komaj zgrajene Južne železnice zasebni družbi v ve činski lasti francoskega ka- pitala, je ta, v nasprotju z na črti avstrijskega državnega vrha in tržaških trgovcev, zavzela stališ če, da je priho- dnost Trsta predvsem v posredniški trgovini z ogrskimi in srednjeevropskimi kmetijskimi pridelki. Južna žele- znica tako neposredno po izgradnji ni opazneje pospe- šila razvoja neagrarne proizvodnje na slovenskem oze- mlju, je pa poglobila krizo v kmetijstvu. To je med odgo- vornimi za gospodarski razvoj dežel v tržaškem zaledju še okrepilo prepri čanje, da je treba z gradnjo železnic nadaljevati in jih čim prej povezati v u činkovito prome- tno mrežo. Burne razprave je povzro čalo zlasti vpraša- nje druge, od južne železnice neodvisne zveze s Trstom, ki jo je prekinila šele odlo čitev pristojnega ministrstva na Dunaju o gradnji karavanško-bohinjske proge konec 19. stoletja. Odlo čitev za karavanško-bohinjsko progo je temeljila na prepri čanju, da je to najkrajša zveza med Trstom na eni in Salzburgom, Gornjo Avstrijo ter Češko na drugi strani in da bo prometno-trgovske poti iz se- vernejših, industrijsko razvitejših dežel, dotlej zve čine usmerjene proti severno-nemškim pristaniš čem, kon č- no preusmerila proti jugu. Trst namre č do konca sto- letja ni uspel postati niti izvozno pristaniš če za ogrsko žito in kmetijske pridelke, kot so pri čakovali v upravi južne železnice, niti tranzitno pristaniš če za avstrijsko industrijo, kot so upali na Dunaju. Nasprotno – njegovo zaledje se je zve čine skr čilo na Primorsko, notranje-av- strijske dežele ter Zgodnjo in Spodnjo Avstrijo. Južna železnica je bila sicer za dežele, skozi katere je tekla, življenjsko pomembna uvozno-izvozna pot, toda ambi- cioznejše industrializacije na Kranjskem in spodnjem Štajerskem ni spodbudila. V tretjem poglavju z naslovom Socialne podobe se avtorji dotikajo razli čnih družbenih tem in problematik. 443 POVZETEK Tako se seznanimo z, že v 19. stoletju izredno pere čim problemom, alkoholizmom. V industrijski dobi se je na podro čju gostinstva izoblikoval in utrdil dvojni sistem družabnosti. Na eni strani so bila za meš čansko javnost zna čilna stalna moška omizja v »boljših« gostilnah in kavarnah, na drugi pa so se pojavile gostilne za prole- tarske moške, za katere je bilo obiskovanje gostiln, kot družbeno priznana oblika organiziranja prostega časa, nekaj povsem običajnega. Ritualni kozar ček ob koncu delovnega časa je veljal za nenapisano moško pravico ter na novo pridobljeno svoboš čino tovarniških delav- cev, ki so lahko odslej izkoristili svoj prosti čas tako, kot so želeli. Gostilniška kultura je postala najo čitnejši izraz delavske patriarhalnosti, obisk gostilne pa je pred- stavljal tudi beg moških pred socialno bedo in slabimi življenjskimi razmerami, saj so tam pod vplivom alko- hola vsaj za trenutek lahko pozabili na resni čnost. Poleg družabnosti se je v gostilnah za čelo razvijati tako socia- listi čno gibanje kot tudi, zavoljo pijan čevanja, diskurz o vse bolj pere čem alkoholnem vprašanju. V 19. stoletju je bil namre č vse bolj zaskrbljujo č zmagoviti osvajalski pohod cenenega žganja, ki je bilo odslej na razpolago kot masovni proizvod. Alkohol je postal droga 19. stole- tja. Zloraba alkohola je bila opazna že med delavstvom prvih tovarniških obratov v predmar čni dobi. Neznosno stanje in beda delavcev pa je bila v tesni zvezi z alkoho- lizmom tudi v naslednjih desetletjih pred prvo svetovno vojno. Na širjenje žganjarske kuge so ves čas opozarjali protialkoholni borci. Alkoholizem naj bi bil poguben ta- ko za posameznika kot celoten narod. Moralisti so ne- prestano opozarjali na škodljivost alkohola za telesno in duševno zdravje, pa tudi na nepotrebne izdatke zaradi nenehnega zahajanja v gostilne, zaradi katerih naj bi obubožane delavske družine še bolj trpele. Z izboljša- njem stanovanjskih razmer delavcev, ki bi omogo čile dostojno družinsko življenje, naj bi zajezili alkoholizem. A prizadevanja protialkoholnega gibanja niso obrodila sadov. Po besedah delavskega aktivista in ozdravljene- ga alkoholika, Leopolda Puharja, naj bi leta 1913 za- radi »o četa pijanca« še vedno trpela vsa družina. Žena naj bi bila za pijanca samo »moderna sužnja«, otroci pa nesre čniki, ki se la čni, zanemarjeni, bosi in raztrgani 444 potikajo po cestah. Tudi brezalkoholne gostilne po švi- carskem zgledu so na Slovenskem ostale zgolj ideal. Zanimiv je tudi prispevek o judovskem prebival- stvu na Slovenskem v obdobju do druge svetovne voj- ne. Evropski Judje so bili do 19. stoletja manjšina, ki se je glede vere, jezika, gospodarskega udejstvovanja in nenazadnje na čina življenja povsem razlikovala od ve- činskega prebivalstva. Toda pod vplivom razsvetljenstva in liberalizma so evropski Judje postopoma dobili enake pravice kot ostali državljani. Z doseženo emancipacijo judovskega prebivalstva je tako nastopil proces vklju če- vanja Judov v porajajočo se moderno družbo. Ta eman- cipacija je klju čna za razumevanje judovske naselitve na slovenskem ozemlju. Po izgonu Judov iz Štajerske in Koroške leta 1497 ter iz Kranjske leta 1515 se namre č Judje na tem ozemlju niso smeli za stalno naseljevati vse do dokon čne emancipacije avstrijskih Judov leta 1867. Toda tudi potem so se naseljevali le v manjšem številu. Nasprotno so se Judje v Prekmurju podobno kot drugje na Ogrskem lahko naseljevali. Z njihovo posto- pno emancipacijo in gospodarsko uspešno vklju čitvijo v agrarno okolje se je do konca 19. stoletja v Prekmurju tako oblikovala najbolj števil čna judovska skupnost z ozemlja današnje Slovenije. Na podlagi uradnih popisov prebivalstva do leta 1931 in skoraj popolnega popisa čla- nov judovskih verskih ob čin iz leta 1937 je avtor v pri- spevku lahko natan čno analiziral razvoj judovskega pre- bivalstva Slovenije. Ta razvoj se je v Prekmurju odvijal povsem druga če kot drugje po Sloveniji. Iz gospodarsko zaostalega Prekmurja so se Judje iz vasi in malih mest vedno bolj izseljevali v ve čja mestna središ ča izven Slo- venije. Nasprotno so judovsko skupnost drugje po Slo- veniji sestavljali ve činoma priseljenci, od katerih je velik del prišel šele pred kratkim in so kot izrazito moderno prebivalstvo ve činoma živeli v mestih. Toda v primerjavi z razvojem ostalega prebivalstva Slovenije sta se obe ju- dovski skupnost tako zelo uspešno vklju čili v moderno meščansko družbo, da sta v primeru mobilnosti, urba- nizacije in demografske modernizacije najavljali trend, po katerem se bo v prihodnosti razvijalo ve činsko prebi- valstvo. Obdobje druge svetovne vojne je globoko zarezalo v 445 POVZETEK vsakdanje življenje. Na podlagi prispevka v zborniku pa ugotovimo, da je šolstvo tako med italijansko kot tudi kasneje med nemško okupacijo ostalo slovensko. Itali- janski visoki komisar je že prvo leto okupacije sprejel vrsto novih predpisov z dolo čili italijanske zakonodaje, saj je želel slovensko šolstvo vklju čiti v obstoje či itali- janski šolski sistem. Tako je ukinil vse spominske dne- ve in šolske sve čanosti, ki so bili do takrat stalnica v slovenskem šolskem sistemu, ter znižal starostno dobo za šolsko obveznost, s čimer so šoloobvezni postali že šestletni otroci. Nadalje je predpisal nove u čne na črte, vendar pri tem k sre či ni poskušal črtati pouka sloven- skega jezika oziroma je dopustil, da se je v tem jeziku celo pou čevalo, je pa zato po eni strani z urnika ljudskih in srednjih šol zbrisal srbohrvaš čino in po drugi strani vpisal ve č ur (fakultativne) italijanš čine in telesne vzgo- je. Velike spremembe so bile storjene tudi na podro čju pouka zgodovine in zemljepisa, saj naj bi se u čenci in dijaki skozi poveli čevanje fašizma in spoznavanje Italije poglobljeno seznanili s kulturo okupatorja. Univerza je bila odprta ves čas italijanske okupacije, vendar je bi- lo njeno delovanje, predvsem pa študenti, pod budnim o česom okupatorskih oblasti. Tudi po italijanski kapi- tulaciji oziroma med nemško okupacijo je šolstvo osta- lo slovensko. Kar se ti če telesne vzgoje in praznikov v šolah, so bile kmalu vzpostavljene osnove iz časa pred italijansko okupacijo. Nemški okupator se v struktu- ro in vsebinsko delo ljubljanskega šolstva na čeloma ni spuš čal, novi u čni načrti pa so se v glavnem tikali le jezikov – pred italijanš čino je prednost dobila nemš či- na. Za šolsko leto 1943/1944 je zna čilna tudi uvedba protikomunisti čnih predavanj. V tem šolskem letu so bila z Rupnikovo odredbo zaradi vojnih razmer (nova če- nje v domobransko vojsko in delovno službo) ukinjena predavanja in vaje na univerzi, kar pa ni pomenilo, da je univerza zaprla svoja vrata. Izpiti in promoviranja so potekali nemoteno dalje. Poleg šolske politike in pose- gov okupatorjev so na pouk negativno vplivali tudi tako imenovani spremljevalci vojne – prostorska stiska ozi- roma pomanjkanje šolskih prostorov, ki so jih zasedale vojaške enote in begunci, številni alarmi in prekinitve pouka, pomanjkanje kuriva, omejena razsvetljava, de- 446 lovna služba za izvršitev fortifikacijskih objektov, v ka- tero so novačili tudi dijake itd. Ti so svoje posledice v najve čji meri pokazali v letih 1944 in 1945, vendar so kljub izrazito slabim razmeram s poukom nadaljevale vse ljubljanske osnovne in srednje šole, s svojo prilago- dljivostjo in iznajdljivostjo so ve č kot le sledile odredbi prezidenta Rupnika iz oktobra 1944, ki je prepovedova- la prekinitev pouka. Z višjo življenjsko ravnijo prebivalstva po drugi sve- tovni vojni je postal cilj gospodarskega delovanja tudi boljši osebni in družbeni standard. Položaj le-tega je v času socialisti čnih družbenih odnosov v Sloveniji dolo- čala nova revolucionarna oblast oziroma komunisti, ki so imeli svojo gospodarsko razvojno usmeritev za črta- no v centralnih in republiških družbenih planih. Ti so urejali odnose med posameznimi federalnimi enotami in določali ekonomsko politiko na zvezni in republiški rav- ni. V prvem povojnem obdobju je bilo težiš če življenjske ravni predvsem usmerjeno v zagotavljanje skupnih po- treb prebivalstva, kot so zdravstvo, socialno zavarova- nje, izobraževanje in komunalna opremljenost, osebni standard pa je bil v tem obdobju povsem zanemarjen in je stagniral. Položaj osebnega in družbenega standarda se je postopoma za čel izboljševati šele sredi petdesetih let, ko se je spremenila gospodarska razvojna usme- ritev. Takrat se je težiš če razvoja s politike kapitalne graditve preusmerilo na pove čevanje življenjske ravni, ki se je nato v šestdesetih letih zaradi pove čane oseb- ne porabe opazneje zvišala in v sedemdesetih prerasla v potrošništvo (takrat se je zviševala življenjska raven večine prebivalstva, tako mestnega kot kme čkega pre- bivalstva). Čeprav je v osemdesetih letih vladalo splošno gospodarsko nazadovanje, bila pa je tudi politi čna ter vsesplošna kriza, zaradi pretakanja privar čevanih sred- stev v porabo in sive ekonomije, ti faktorji le niso ob ču- tneje vplivali na znižanje življenjske ravni. V zborniku je predstavljena tematika moderne, katere pomemben produkt je nastanek znanosti in oblikovanje narodne identitete. V razpravi tako lahko beremo o poskusih oblikovanja slovenske znanstvene terminologije po mar čni revoluciji do izdaje Splošnega tehniškega slovarja. To ve č kot stoletno obdobje lahko 447 POVZETEK ozna čimo kot dobo poskusov »oranja ledine« na podro- čju naravoslovno-tehni čne terminologije. So časno s tem procesom pa je tekel tudi proces konstituiranja sloven- ske identitete, kulturne izgradnje, družbene moderniza- cije in emancipacije na podro čju izobraževanja ter do- stopnosti znanja in znanosti. Sam proces oblikovanja terminologije je bil namre č integralni del narodno-poli- ti čnih zahtev po utrakvizaciji srednjih ter v manjši meri visokih šol in je zaradi le delnega uspeha slovenizacije srednjih šol tako trpelo tudi oblikovanje terminologije. Društvo Slovenska matica je bilo prvo slovensko znan- stveno društvo in je imelo kot tako klju čno vlogo tako pri izdajanju slovenskih šolskih knjig za srednje šole in s tem pri procesu oblikovanja terminologije, kot tudi pri združevanju slovenskih intelektualcev in izobražencev, s čimer je tvorilo slovenski komunikacijski prostor. Po- leg sektorske izdelave terminologije je potekala pripra- va za tisk koherentno sestavljene-ga slovenske-ga na- ravoslovno-tehni čnega besediš ča. Prizadevanja so bila kronana z izdajo »Znanstvene terminologije s posebnim ozirom na srednja u čiliš ča« leta 1880, kljub temu pa se z izdajo slovarja prizadevanja niso kon čala, saj je jezik živ organizem. Poleg tega je obdobje druge polovice 19. stoletja eno izmed najbolj plodnih, kar se ti če tehni č- nih izumov in s tem tudi rojstva novih izrazov. Skozi oblikovanje slovenskih terminov namre č lahko sledimo recepciji izumov. Prizadevanja za oblikovanje terminolo- gije so tako slonela na društvih Slovenska matica, Dru- štvu jugoslovanskih inženirjev in Društvu kranjskih zdravnikov. Skrb za terminologijo pa se je spremenil šele ob ustanovitvi Tehniške fakultete leta 1919, ko so se predavatelji soo čili z akutnim problemom slovenske terminologije in literature. Predavatelji niso objavljali v slovenskem jeziku, saj so imeli težave pri iskanju za- ložnikov, zato so morali slušatelji študirati po nemški literaturi. Prelom za slovensko tehni čno izrazoslovje pomeni šele ustanovitev Terminološke sekcije pri Slo- venski akademiji znanosti in umetnosti, ko je tehni čni del sekcije po desetletju priprav v letih 1962–1964 izdal Splošni tehniški slovar, s čimer je bila postavljena soli- dna platforma slovenske tehni čne terminologije. Zadnje, četrto poglavje z naslovom Podobe tranzi- 448 cije se dotika izjemno pomembne prelomnice v sloven- skem gospodarstvu in sicer obdobje, ko je Slovenija prešla iz socialisti čnega v kapitalisti čni sistem. V času tranzicije je na gospodarskem podro čju v Sloveniji po- tekal intenziven proces preobrazbe v kapitalisti čno, tr- žno gospodarstvo, ki je bil najtesneje povezan z makro- ekonomsko stabilizacijo, lastninskim preoblikovanjem ter državnim prestrukturiranjem. Osnovni zna čilnosti slovenske tranzicije sta bili postopnost v spreminjanju gospodarskega sistema in pragmatičnost gospodarske politike, poimenovane gradualizem. Po za četni fazi pre- hoda, za katero je bilo zna čilno upadanje gospodarske rasti in življenjskega standarda prebivalstva, hitro zni- ževanje investicij ter zaposlenosti in še precejšnja ma- kroekonomska nestabilnost, je slovensko gospodarstvo že sredi leta 1993 prešlo v obdobje transformacijskega okrevanja, ki sta ga zaznamovala intenzivno prestruk- turiranje v proizvodnji in potrošnji ter dinami čna go- spodarska rast. V prvem prispevku zadnjega poglavja beremo o družbenih predstavah in idejah ljudi o mo- dernizaciji v socializmu in postsocializmu v navezavi na tekstilno industrijo. Tekstilna industrija je vklju čena v več razli čnih zgodb modernizacije, saj se je prav v teks- tilnih tovarnah porodila industrializacija, medtem ko se v sodobnem času v tekstilnih tovarnah pospešeno odvi- jajo procesi deindustrializacije, hkrati pa zavzema teks- tilna industrija tudi klju čno vlogo v razpravah o globali- zaciji. Modernizacija in tranzicija sta termina, na katera so se intenzivno sklicevali ljudje tako v socializmu kot tudi v postsocialisti čnem času. Razprave o moderniza- ciji po drugi svetovni vojni so zajele industrializacijo, urbanizacijo in družbeno politi čni razvoj v socialisti č- nem duhu. S propadom socialisti čnih držav se je za čelo govoriti o novi globalni resnici, ki je socializem izena čila s histori čno stagnacijo. Diskurzi o modernizaciji so se v tem času v Sloveniji navezovali na ideje demokracije, tržnega gospodarstva in potrošništva. Čeprav so termi- ni modernizacija, tranzicija in globalizacija ohlapni in pogosto niso analiti čno koncipirani, zgovorno kažejo na družbene ideje in predstave. V zborniku je na primeru še delujo če tekstilne tovarne Predilnica Litija predsta- vljeno, kako so postsocialisti čna podjetja vpeljevala no- 449 PODOBE ZGODOVINOPISJA ve strategije dela v kontekstu tako imenovanih moder- nizacijskih procesov. Tranzicija je za slovensko podjetništvo nasploh po- menila veliko preizkušnjo. Podjetništvo je bilo vsekakor eden od ključnih elementov za delovanje tržnega gospo- darstva. Še posebej je to veljalo v času prehoda iz enega družbenopoliti čnega sistema v drugega. Slovenska pod- jetja so bila v prejšnjem sistemu v tako imenovani druž- beni lasti. Spremembe so se v Sloveniji na tem podro čju zgodile že v letu 1988, ko je na novo sprejeta zakonoda- ja omogo čila ustanavljanje zasebnih podjetij in za četek privatizacije obstoje čih podjetij. Sprejeta zakonodaja je sprožila dva procesa: množi čno so začela nastajati nova mala podjetja, velika pa so se drobila. V letu 1990 je bila zabeležena kar 1048 odstotna rast števila podje- tij. Na razvoj malega podjetništva sta vplivala še leta 1991 sprejet Zakon o razvoju malega gospodarstva ter v letu 1994 sprejet Obrtni zakon. Glavna procesa, ki sta se odvijala v podjetništvu v času prehoda, sta bila privatizacija in prestrukturiranje. Decembra 1990 sta bili ustanovljeni dve državni ustanovi, ki sta nadzorova- li in urejali izvajanje privatizacije in prestrukturiranja v Sloveniji: Agencija Republike Slovenije za prestrukturi- ranje in privatizacijo je spremljala in nadzirala proces, pripravljala navodila in potrjevala privatizacijske pro- grame, Sklad Republike Slovenije za razvoj pa je pre- strukturiral podjetja. Privatizacije, ki so bile izvedene pred sprejemom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), ki je bil po vseh zapletih sprejet šele no- vembra 1992, so se izvajale po jugoslovanskih zakonih. Podjetja so se, v kolikor so hotela uspešno poslovati na- prej, morala prestrukturirati in to predvsem v lastnin- skem, velikostnem, finan čnem, organizacijskem, tehno- loškem in kadrovskem smislu. Položaj podjetij v za četku devetdesetih je bil namre č izredno slab, zato so v veliki meri poslovala z izgubo. Številna so izpolnila pogoje za izvedbo ste čajnega postopka ali likvidacije, ravno novo nastalim malim podjetjem z do 50 zaposlenimi, ki so bila najpomembnejši vir ustvarjanja delovnih mest, pa se ima Slovenija zahvaliti, da ni bilo še ve čje nezaposle- nosti. V obdobju prehoda so bili tudi direktorji sloven- skih podjetij zelo črnogledi o prihodnosti slovenskega 450 podjetništva. Predvsem so bili nezadovoljni z odnosom države, ki je bila tista, od katere je bila ve č ali manj od- visna uspešnost prehoda. Država je v razvitem tržnem gospodarstvu namre č lahko posegala v podjetja, ki so bila njena last in v podjetja tako imenovanega javnega sektorja, ki so bila pod njenim neposrednim in posre- dnim nadzorom. Prav tako je bila prisotna v podjetjih, ki bi sicer lahko delovala povsem po tržnih na čelih, vendar pa se brez državne pomo či niso bila sposobna prestruk- turirati. S svojo aktivno politiko pa je posredno pospe- ševala tudi nastajanje novih, privatnih, hitro rasto čih podjetij. Prehod iz socialisti čnega v tržno gospodarstvo, iz regionalnega v nacionalno gospodarstvo ter prehod v velike strukturne spremembe predvsem zaradi prilaga- janja novim trgom, je za slovensko državo oziroma pod- jetništvo predstavljal velik izziv in preizkušnjo. Kljub vsem preizkušnjam tranzicije ne gre mimo dejstva, da je slovensko podjetništvo zahvaljujo č tranziciji zaživelo v novi podobi in postalo bolj odprto, konkuren čno ter primerljivo z zahodnimi državami.