227
Naši dopisi.
V Gorici 4. julija. — Naj se silim, kakor hočem, ne morem najti tvarme za eno pošteno korespondencijo. Ko bi.hotel zrak bičati z neslanim — znabiti tudi preslanim — modrovanjem, napolnii bi lahko več ko eno polo papirja, ali to se mi ne ljubi — že zarad toplote ne. Šieer pa do prave suhe poletne toplote nismo še prišli letos; vsak dan skoraj imamo dež in vsak hip je polje zdaj tu, zdaj tam v nevarnosti, da ga toča ne pobije. Preteklo sredo smo imeli hudo vreme.   V St. Petru
«.1                                                                                                                                                                                                                         v-
(YQ ure od tod) je strela ubila nekega hlapca C, stoječega na vratih. Na vratih ne stati — si je mislil drugi kmet blizo Kviškega (v Brdih) — in umaknil se v kot za ognjišče; ali višjo strelo: švignila je po dimniku doli in stari mož je znabiti že umrl; — tako hudo ga je zadela. — Eno ali poldrugo uro od Gorice proti jugoizhodu (med Bukovico in Vogerskim menda) je ciganska mati cigansko dejanje doprinesla: zadavila je z ruto novorojeno dete in položila ga v grm. — V 2 laških vaseh pa so ljudje bili priča neljubih prizorov iz zakonskega življenja. V enem kraji je mož ženo ubil, v drugem pa je žena pijanega moža pahnila, da se je po stopnjicah doli zvrnil in koj mrtev obležal. Imate li dovolj napredka? — To m bo 1 a 29. u. m. je znesla zavoljo neugodnega vremena samih 774 gold. čistega dobička (stroški in takse znašajo 566 gold.; ti so se morali od 1340 gold. dohodka odbiti). — Deželni glavar Fr. grof Coronini, kterega je „Isonzo"-va stranka v mestno starešinstvo izvolila, in ki ni dolgo časa hotel nič vedeti o tem , da bi izvolitev sprejel, prišel je na zadnje vendar k seji. Gosp. grof bo brž ko ne naš prihodnji župan. — Prevzv. gospod knezo-nadškof so šli birmavat v Lahe,   kjer ostanejo od 4—7. t. m.*)
Iz Kočevskega 19. junija. {Živinoreja. Sadjereja.) V „Novicah" sem bral, da bo jeseni v Postojni dražba plemenskih goved. Kako je pa to, da se si. odbor c. k. kmetijske družbe nas Kočevarjev nikdar ne spomni? kaj pa dela naša podružnica? ali se ona nič ne oglasi? Naši kraji so, po moji pameti, vsi sposobni za živino Pincgavskega rodu, in več posestnikov sem že čul, da bi si radi vsaj takega bika preskrbeli. Ali bi ne bilo prav, ko bi si. c. k. kmetijska družba kaj take živine nakupila in jo nekaj tudi v Kočevje na dražbo dala? Pohišna trgovina (havziranje) je čedalje slabeja in menda jej poje že mrtvaški zvon; treba bo Kočevarjem do časa misliti na drug zaslužek; polje ne more tu kmeta rediti, al s živino bi se tu dobro opravilo, zato pa je treba preskrbeti si dobro tuje pleme ali vsaj zboljšati domače. Ravno tako bi sadjereja ljudem lahko lepe denarce vrgla; al tudi ta je zanemarjena, dasiravno se sadje, kjer ga imajo, večidel dobro obnaša.  Tu pa tam
*) Mislimo, da smo, glede na današnje novice, tudi v Vašem smislu ravnali izpustivši konec.                       Vred.
po Kočevskem okraji se nahajajo posamezni pridni sad-jerejci. Take može naj bi Kočevska podružnica kmetijski družbi priporočila. Postavljenje posameznih pridnih sadjerejcev zbudilo bi zaspane, da bi se začeli gibati in pridne posnemati. Že 16 let marljivo berem „Novice", pa se ne spominjam, da bi bil v tem okraji kdo le pohvalo za sadjerejo dobil; nasproti pa poznam ljudi po druzih okrajih, ki so manj storili, pa so bili odlikovani. Naj tu omenim le nekatere tukajšnje posestnike in gospode, ki so za sadjerejo že mnogo storili, kolikor je meni znano. V Kočevji gosp. Ver-derber, po domače „Harde", gosp. župnik Križe v Borovcu, župan Južnič pri Fari, Jurij Lisac na Hribu v Kostelji, posebno pa se veliko prizadeva učitelj Jan. Lukan v Koprivniku. Noben kraj po Kočevskem nima tako malo sadnega drevja ko Koprivnik. Ljudstvo je trdilo, da je kraj premrzel, da drevje pozebe, da je vsaki trud zastonj. Gosp. Lukan je pa dokazal, da to ni res. Na svojem vrtu je izredil mladega drevja, ki mu izvrstno raste, in tudi že sad rodi; ima pa tudi na stotine mladega žlahnega drevja v svoji drevesnici, ki mu prav nič ne pozebe. Izgled pridnega učitelja je že pričel dramiti zaspance, in upati je, če bo šlo tako naprej, da bodo Koprivničani kmalu do dobrega prepričani, da Koprivnik za sadjerejo ni premrzel, posebno če se izberć plemena, katera se mraza toliko ne bojč. Iz Toplic na Dolensfeeill. (Poslano.) Kakor je podoba, pride v tukajšnje toplice, katere je zdravnik A. Kulavic v najem vzel, letos več gostov, kakor prejšnja leta, vsaj je število njih z vštetimi vojaki in kmečkimi ljudmi do konca preteklega meseca junija znašalo 216. Sedaj je tukaj tudi posebna kopel, v kateri se bolnikom, ki to želijo, kupice ali rožiči stavijo, kakor v toplicah Krapinskih, Varaždinskih in Tupolskih. Pota v parku so čedna, nekoliko je tudi novih, za kar jma posebne zasluge vojaški komandant gosp. Novak. Želeti bi bilo le, da bi tudi Topliška županija za pota kaj storila in se zlasti tista pot, katera v park pelje in katere se poslužujejo tudi drugi ljudje te občine, popravila, da ne bi bila pot za pokoro bolnikom na nogah.
Iz Ljubljane.
t
Cesar Ferdinand je umrl!
le toliko je zadnji naš list mogel povedati po telegramu, ki je malo pred tiskom „Novic" prišel iz Dunaja v Ljubljano.
Dolžnost vsacega pravega Avstrijana je, da se milo spominja vladarja, ki, čeravno zarad bolehnosti od mladih let ni mogel razvijati silnih moči, je bil tako milega srca, da mu po pravici gre" naslov „Ferdinand Dobro ti j i vi" in da v zgodovini Avstrijskih vladarjev mu je na veke zagotovljen hvaležen spomin.
Cesar Ferdinand je bil prvi sin cesarja Franca, rojen na Dunaji 19. aprila 1793; vladarstvo Avstrije je nastopil 2. marca 1835, ko je že leta 1830 bil v Po-žunu kronan za kralja Ogerskega; leta 1831. se je zaročil z Marijo Ano, pobožno princesinjo Sardinsko; leta 1836 se je dal kronati za kralja Češkega v Pragi, zato ga Cehi radi imenujejo Ferdinanda V. zadnjega kronanega kralja Češkega; leta 1838 se je dal kronati za kralja Lombarškega in Vene škega. Po želji očetovi so mu celi čas vladarstva njegovega na strani stali kot svčtniki njegovi stric nadvojvoda Ludevik, knez Metternich in grof Kolovrat. Ko so leta 1848 tudi čez Avstrijo prišli viharni časi in ko se blagi vladar, čeravno je narodom Avstrijskim pošteno ustavo podelil, in, ko so nekateri svetniki njegovi  vanj   tiščali,   naj   punt Dunajski s kano-
nami zaduši, odločno rekel, da „nikakor ne dopu^a bi se streljalo na njegove narode" —ni več varni čutil na Dunaj i,   zapustil  ga je meseca oktobra l$Č in od tistega časa nič več videti ni hotel Dunaja. „Tat bode boje Dunaj, ki je srce svojega najboljega vladaj0 tako britko  razžalil,   blago   njegovo srce   še   le   tak^* dobil,   ko   ne   bode   več bilo" — je   pisal   Helfert    ** spolnile so se njegove besede.   Dunaičanje (to ie   l^l ticni njegovi kolovodji)   znado   posebno taktiko še đafi danes, kedar hočejo kaj prisiliti; to pričajo časi  t" sta Belkredi  in   Hohenwart  od   ministerstva   odstopil ° 2. decembra 1848 se je cesar Ferdinand v Olomucu *' preteku 13 let  in   19 mesecev  odpovedal vjadarstvu ter ga,   ko   se  je   tudi   njegov   brat nadvojvoda Franc Karol odpovedal cesarskemu  prestolu,   sinu njegovem^ Franc-Jožefu    izročil,   sedanjemu   našemu   cesarju On pa si je izvolil Prago za svoje stanovališče ,   kjer je   v kraljevskem gradu   Hradšinu  bival   do   zadnje ure, visoko spoštovan in ljubljen tako, da so ga le svo-jega „očeta" imenovali.  Ni tedaj čuda, da se je glavno mesto Ceske  kraljevine,   ko  je   zvedelo   smrt   svojega kralja, potopilo v globoko in resnično žalovanje.
Kamor pogledamo, povsod vidimo, da ob času vladarstva njegovega je skozi motne oblake, skozi kovarne spletke, skozi težke udarce posijevalo kakor blago solnce zmirom dobrotljivo in milostno srce Ferdinandovo. Mnogo let v ječe zaklenjene karbonare Laške , puntarje Ga-liške itd. je pomilostil in cel6 onemu besnemu stotniku Reindelnu, ki mu je po življenju stregel, je neprenehoma milosti skazoval v zaporu. On je prvi dal slovanskim narodom ravnopravnost, zato je po pravici Rittera-berg pisal v časniku „Rani list" od 10. decembra 1848: „on nam je v kratki dobi več dal, kakor kateri koli prejšnjih vladarjev z njegovega rodu". — Dobrotljivost cesarja Ferdinanda bila je neizmerna; na tisoče ubozih rodovin je dobivalo milodarov iz njegovih rok, in ni je cerkve ali cerkvice, ki ga je podpore prosila, da bije ne bila dobila od pobožnega cesarja. — Tudi naša Kranjska dežela ni bila pozabljena in ko je septembra meseca leta 1844 prišel ogledavat v Ljubljano obrtnijsko razstavo, imeli smo priliko prepričati se njegove ljubeznjivosti; temu priča je spomenica, ki jo je na spomin navzočosti njegove pod naslovom „Denk-buch der Anwesenheit Ihrer k. k. Majestaten Ferdinand I. und Maria Anna in Krain und Karnten" spisal tadanji adjunkt finančne prokurature dr. Ulepič. Naj iz te spomenice položimo na grob Ferdinanda Milosti] i vega skromno pesmico slovensko, ki jo je zložil rajnki Miha Kastelic, kot znamenje prisrčne udaoosti Slovencev.   Tako se je glasila:
Kaj  Ljubljana uka, raja?          Oče, Mati, skrbna, mila
Kaj veselja grom ustaja             Od nas bosta odvrnila,
Od Triglava sivih kop?             Kar sovražno nam preti!
Ferdinand, Marija   Ana,            Ti pa,  ljubi Oče večni,
Varha nam od neba dana,         Ker po Tebi smo le srečni,
Prišla sta osrečat nas!               Dolgo zdravje Njima daj!
Zato ukamo veseli —                Daj nam srečo doživeti,
Po  Iliriji se celi                        V zvest' Iliriji sprejeti
Njima venci sp'etajo.                 Ano, Ferdinanda spet!
Naj v miru počiva  blagi  vladar ,  čegar   življenj0 grenilo je mnogo britkih ur!
—   Včeraj popoldne, ko je bil pogreb cesarja Ferdinanda  Milega  na  Dunaji,  je  to žalostno  dogodb naznanjala   na   hiši  narodne  čitalnice   mrliška zastava.
—   Juter   ob   10.   uri  je  v  stolni   cerkvi   slovesn črna maša za ranjim cesarjem Ferdinandom. — ^e
228
I v ini odbor, mestni odbor in drugi so se koj, ko je I 'nesel telegram žalostno vest v Ljubljano, podali "k I    ?rl'elnenau predsedniku srčno milovanje izreči.
           —   (/2 odborove seje družbe kmetijske  4. dne t. m)
pis c. k. ministerstva , po katerem se ne more želja Juižbi kmetijski spolniti, da bi vaje vojakov bile zimi in ne ob času žetve, se je vzel na znanje z Postavkom, da vendar hoče miriisterstvo kmetijstvu to olajšanje dati, da so polovica vojakov pokliče spo-| |!jiadi, polovica pa jeseni v vaje. — Odpis c. kr. I     jgžeinega predsedstva priznava, da ni res, kar se je
 Jež. zboru očitalo subvencijskemu odboru o subven-jji vodnjaka v Mihovem. — Inženir Riitger na Du-aji se popraša: za kolikošne stroške bi se dalo OO vinogradskih kolov na konceh, da trpežni ostanejo, z njegovim sredstvom, ki ga ministerstvo pripo 05a; navdati? — C. kr. deželni vladi se toplo priporoča? da dovoli vsak mesec enkrat živinski sejni v KT0vem mestu. — Volitev g. BI. LenČeka, župnika v Starem trgu, za predsednika kmetijske podružnice Tožke na Notranjskem se vzame zadovoljno na znanje in bivšemu predsedniku gosp. M. Švajgarju za marljivo delovanje zahvala izreče. — Na poziv ministerstva kmetijstva, naj nasvetuje nekatere može, ki bi sposobni jjjjjj v Klosterneuburg na študije o trtni uši po* elani biti, nasvetuje odbor po nasvetu dotičnih podružnic: za Novomeški okraj vinorejca gosp. Ogulina, za Metliški učitelja gosp. Fr. Se ti no, za Krški okraj g. Aleks« Tre nca in župnika Tavčarja, za Vipavski pa posestnika gosp. Fil. C igo j a. — Predlogi gosp. Vičelna kot prvomestnika gozdarskega odseka o vzajemni določbi stavbenega lesa po novi meri, in o udeležbi kmetijske družbe pri shodu gozdarjev na Dunaji septembra meseca so biii soglasno sprejeti. — Konečno odbor po telegramu pozdravlja prvi zbor Kranjsko Primorskega gozdarskega društva.
—   (Cesnjev veliki sejm) v pondeljek bil je na vse strani prav majhen. Goveje živine bilo je veliko na trgu, za krave je še bilo nekaj kupca, za vole vna-njega pa skor nobenega. Cena goveji živini je za tretjino niža ko lansko leto. Konj in posebno žebet je bilo mnogo, kupca pa tudi malo.
—    Glas je počil po mestu, da so vse Bodniške preiskave o glasovitih volitvah za kupčijsko zbornico -— ustavljene; tedaj se je zgodilo, česar smo koj izprva pričakovali. Tako se je na najkrajši poti javni moraliteti zadostilo! Celi kupi opravičenih pritožeb o nepravilnosti volitev so tedaj vrženi ,,ad acta". Ali se ne boji si. vlada , da ne bi se ti „akti" stepli z onimi, po katerih so bile vse volitve leta 1867 samo zavoljo par nerednih volitev zavržene? Se ve la takrat ni bilo niti dr. Banhansa, niti viteza Wid-manna, niti Vestenecka!
—   (Vitez Anton Gariboldi) je prejel Franc Jožefov ed.   Ljudje vgibujejo, s čem neki je deželni predsednik vitez   Widmann podpiral nasvet za to   odlikovanje, pa ne uganejo; mi jim povemo na kratko tako:   Nr.  1.
Goldtoneri" je prejšnji čas v deželnem zboru sedel na Narodni strani, zdaj sedi na nemškutarski;   Nr. 2: pri
[lasovitih volitvah za kupčijsko zbornico je za Vezene k a veliko volilnih listov polovil; Nr. 3: svak je hberalnega kolovodje dr. Sehafferja.
k—  (Okrajna glavarja g, Pajk in pl. Schiioitzhoferi) stopita v pokoj.    No! vitez Vestenek a cavailo.
<—   (Zarad   novega   škofa   Ljubljanskega)   tudi   po
!adnjem našem listu razglašena novica vendar ni bila po
prazna govorica, le tehnični izraz ni bil pravi. „Slo-
et*cua se namreč 3. dne t. m. iz Dunaja piše, da je *^vnokar prišlo pismo iz Rima, v katerem so papež Predhodno potrdili od cesarja za škofa Ljubljanskega
?voljenega prosta  dr. Pogačarja;  konečna potr-
uev (praeconisatio)  zgodi  se zdaj brez sicer navadnih
formalitet kmalu; zato se je včeraj dr. Pogač ar, od papeževega nuncija poklican, z brzovlakom podal na Dunaj. In' tako je časnikarsko pravdanje o Hamletovem: „sein oder nicht sein" pri kraji.
—   (Vabilo k 34. odbor ovi skupščini slovenske Matice) v četrtek 15. julija ob 4. uri popoludne. Vrsta razgovorov: 1. Prebere in potrdi se zapisnik 33. odborove skupščine. 2. Prebere se poročilo pregledovalcev društvenih računov. 3. Poročilo tajnikovo o prošnjah za knjige in o drugih stvareh. 4. Poročevanje odseka za izdavanje knjig (Tomanov životopis, Cafova zapuščina, Trstenjakove razprave o venetščini 3. del, dopolnitev podučnega in zabavnega dela Letopisa za 1875. leto).    5. Določi se konec 11. Matičnega leta.
—   (Kegljanje za dobitke) v prid domačega orkestra čitalničnega se je pričelo 1. t. m. in bo trajalo do 15. t. m. Dobitke so: 6, 4 in 3 ces. zlati, potem 10, 7 in 5 srebernih goldinarjev. Serija (9 mečajev v treh vrstah) velja 20 kr. Dozdaj je kegljanje prav živahno, padlo je že 21 kegljev. Naj gre le tako naprej, da orkestru mnogo čistega dobička ostane, ker mu je denarno podpore res s srca želeti.
—   (Zastopnik banke „Slovenije'') v S k o f j i L o k i je zdaj ondašnji župan gosp. Blaž Mohar. Dobro! Le takih vrlfh zastopnikov veliko ki banka stoji kmalu na trdnih nogah.
—  (Za prijazen sprejem Hrvatov), ki gredo 15. augusta skozi Ljubljano v Bled, se je ustanovil poseben odbor narodnih društev.
—   {Letno poročilo Graskega zavarovalnega društva) je današnjemu listu priloženo, iz katerega je med drugim razvidno, da čeravno je leta 1874 po odstopih, izbrisih, zmanjšanji obstoječega zavarovalnega zneska in po preteku zavarovalnih pogodeb društvu odpadlo 3795 deležnikov, je število njih konec 1874. leta vendar bilo 84.378.
—  Predsednik  podružnice Bohinjske  gosp.   župnik Mesar je po želji ministerstva v pondeljek nastopil po-, tovanje za ustanovitev sirarskih družeb po planinah. Naj mu je sreča mila.
—   „Vrtčevo" vredništvo naznanja v zadnjem svojem listu, da bode v posebnih zvezkih izdajalo gleda-diške igre za slovensko mladino, in da zoget vrne k navadni pisavi slov. jezika. Oboje hvale vredno!
—  (Pobirki iz časnikov.) Gosp. Ivan Dolinar, tajnik „Edinosti", zagovarja se proti obtožbi „Slovenčevi", da so „Edinost" vrgli v „Sočo", tabor pa poslali v april. Gosp. Dolinarjeva obramba je pa zagonetka, ki je noben nepristranec ne more rešiti. Kaj neki je tisti Slovenec, ki nad strankama ,,starih" in „mladih" stoji? Popišite nam ga. Radovedni smo zato, kakošno podobo bode imela „Soča" zdaj , ko je z „Edinostjo" v zakon stopila ali kakor Hrvatje pravijo, se ji „udala"? Čemu zakrivati, kar vsak vidi, ki ima oči in videti hoče! Gosp. Dolinar svetuje, naj bi se tudi drugi slovenski časniki pomirili in združili, to je per analogiam , v „Slov. Narod" potopili. Potem — se ve da — naj tudi „Politik", „Vaterland", „Reform", „Pokrok" itd. se potope v liberalne judovske „Presse", pa bode — mir na svetu. In potem se bode smelo še le reči po besedah g. Doli-narja: „zdaj skrbimo vsi v prvi vrsti za narod"!! Kaj še le Dunajski „liberalni" časniki so začeli „za narod" skrbeti? — kaj od leta 1848 do 1871 ni bilo nobenega človeka v okolici Tržaški, ki bi bil za „narod" skrbel ? ! Odkritosrčnost je beseda moža, ne pa to, kar mačka dela, ko okoli vroče kaše lazi.
229