HLatolišk cerkven list«
Danica izhaja vsak petek na cel poli, in veljA po poŠti z«i celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za četert leta 1 ^l«' i;. ]>r# V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr. , za pol leta 1 gold. 80 kr.. za četert lota 90 kr., ako zadene na ta dan pra7rfl i/Me
Danica dan poprej.
Tečaj XXII.
V Ljubljani 8. prosenca 1869.
iAni 2.
Vzdigni glavo na višave, Na obnebni strop oči,
Kjer v nezmerne se daljave Naj bistrejsi vid zgubi.
Stej, nevernik, tam svetove: Reci, čiga luč" gore?
Kdo jih vlada, da nam dnove, Da noči nam razsvetli?
Kdo jih je ko prah razstresel Čez obnebja veljki stop ,
Nezmakljivo jih obesil Na neba nezinirni strop?
Kdo v ozvezdja jih raztika? Kdo nabira jih v versto!
Kdo, prevzetnik! jih premika? In z močno zderii roko?
Kdo razmeril jim je teke , Kdo jih pervi v beg zagnal?
Kdo jih je v neznane veke Z veličastvom obdarval? —
Pa zakaj bi po višavah Tebi kazal moč Bogi?
Sej po morju, po gošavah Vse ti oznanuje ga. —
Za zverine ino ptice,
Za vse bilstvo kdo skerbi?
Soma, slona in mravljice — Kdo vsak dan jih preživi?
Gledaj , misli, sklepaj , umi, Če" z nereda stri se red?
Taji, molči, ali pa sumi; Vervaj, al zatri izved! —
Meniš, da, Če v umu tvojem Iskra vere več ne tli, —
Da, če trap v sercu svojem Reče, da Boga res ni;
Da če tebe vest ne kazni, Ne presune Božji meč, —
Da so Božji sklepi prazni. Da zares Boga ni več ?
Misli si izgnal skeleče, 8odbe več se ne bojiš,
Več serce ti ne trepeče, Torej zdaj Boga tajil!
O, preinodri pa nesrečni!
Vedi, Bog še le živi, Bog mogočni vekovečni — On svetove sam zderži.
On je solncu "z nič pomignil, Luni, zvezdam luč prižgal: On je tebe 'z praha dvignil, Te z dobrotami obdal.
On z germenjem svet stresuje.
Da pregreha trepeta ; Strelam On zapoveduje, On kroti vihar morja.
Ravno ta, ki dež in toče
Čez na.se t ve razlije, Tud pomigne, če le hoče, In svetove vse razspe.
Ravno ta bo znovič tebe
Sodil ojstro , kakor nas ; Klel pred sodbo bodeš sebe , Da dvomiti več ni čas.
Ko bi mogel se dvomiti,
Tolaženje bi ti blo; Al na večno občutiti, Kar si dvomil , t«) ti bo.
Tamkaj v breznu večne noči
Boš Boga že spoznoval, Tresel se, in njega moči Še v prek letvi spričeval.
Klei boš, da serce te pika ,
Da še čutiš, da živiš , Da pravica vsevelika Te zderžuje, da terpiš.
Le pregreha oslepila
Je, zgubljeni! ti oči, Um zaterla, umorila, Ki cel<S Bog4 taji!
Zbudi se in dvigni glavo,
Dokler tripa še serce, Glej na zemljo, na višavo. Slušaj, kaj stvari uČe !
Po vsih krajih bo donelo:
„Stvarnik, Bog, on vse zderži !'• Bo serce ti spet se vnelo ,
Boš vesel, da Bog živi. P. P.
Veselo novo leto l
„ Veselo novo leto!" Tako pozdravlja danes prijatel prijatla, sosed soseda, tako pozdravlja tudi Danica danes vse ljube Slovence ter želi, da bi novo leto bilo vsein zares veselo, ter naj bi rodilo veliko blagra vsim
za dušo in telo. Sicer nam znamnja na političnem nebu nič veselega ne napovedujejo, ker se povsod vse pripravlja za vojsk", ktere nas ljubi Bog milostljivo obrari \
Kako pa nam bode vendar novo leto le veselo in srečno, akoravno bi Bog v svoji modri, neizvedljivi previdnosti letos veliko britkega čez nas priti dopustil? -Sv. Cerkev nam lepo pokaže, kako se to zgoditi za-roore. „In dano mu je bilo ime Jezus", tako se bere v sv. evangeliji današnjega praznika, pervi dan novega leta. Sv. Cerkev hoče s tem reči, da le „ J e z u s" je studenec prave sreče, pravega veselja; k Njemu se moramo oberniti, ako si želimo v novem letu sreče in veselja. Njega se nam je deržati v ljubezni in nepremakljivi zvestobi.
Tergovec si iše sreče v dobrem tergovstvu, kmet v rodovitni letni, narodnjak v pospehu narodnih pravic, deržavnik v vterjenji deržavnih podporenj itd.; nobeden pa ne more prave sreče in bl?gra v drugem imenu pričako -vati, razun v edinem imenu „Jezus."
Ves blagor, vsaka prava sreča izvira od Jezusa in po Jezusu. Ni druzega imena danega ljudem, v kterem bi se zamogli zveličati, pravo srečo najti, kakor le ime Jezus. Brez Jezusa ni prave sreče. Kdor pa ima Jezusa prijatla, ta bo našel mir svoji duši, to je, pravo srečo. Jezus je neskončno dober in bogat Gospod, ima naj vikši dobrote, zamore vse, Njemu ni nobena reč prevelika ali preveč. In to moč, to bogastvo bo On svojim prijatlom delil. Česa bi torej še manjkalo njihovi pravi sreči?
Imej torej Jezusa prijatla! Kako pa? — 1. Iz serca ga ljubi! Sej to se spodobi in je dolžnost. O, kako On tebe ljubi, kako On skerbi zate, za tvoj blagor! Pomisli, kaj je On že vse zate storil, in dela za tvojo srečo! Ljubi ga torej priserčno! — Ako ga ljubiš, se bos njega spominjal vsak čas vedno z novega, — in imel si ga boš prijatla. 2. Skazuj mu svojo ljubezen, spolnuj namreč njegove zapovedi. On sam pravi: „Kdor moje zapovedi spolnuje, ta je, ki me ljubi." Njegova zapoved, njegova volja naj ti bo vodnica v novem letu, in vedno, neprenehoma se trudi in skerbi, da ne na levo ne na desno ne zaviješ. Ako si pa vender tako nesrečen, da si mu nezvest postal, saj v zmoti ne ostani terdo-vraten. Hitro se oberni nazaj, nemudoma! Zbriši svojo nezvestobo s pokoro, in le še bolj terdno in določno se okleni Jezusa. Tako bos imel Jezusa prijatla. — 3. Zaupaj v Jezusa! Pričakuj vse od njega, sej „brez njega ne moreš nič." K njemu se torej oberni, njega prosi pomoči, da v svojih sklepih zvest ostaneš; njega prosi blagoslova za vse svoje djanja; varstva v nevarnostih in pred hudim. Čem več v ponižnosti od njega želiš, tem bolj boš spoznal, da je Jezus tvoj prijatel. — 4. In slednjič: Daruj in izroči Jezusu, svojemu Gospodu,
serce, življenje in vae svoje djanja. Kako lepo govori od tega sv. apostelj Pavel v listu do Kološanov (3, 17.): „Vse, kar koli delate z besedo ali v djanji, vse storite v imenu Gospoda Jezusa Kristusa," to je, v moči njegove milosti (gnade), in njemu na čast. Cem bolj torej svoje dela in terpljenje njemu zročas in daruješ, tem bolj ti bo vse po sreči slo, tem bolj boš Jezusa prijatli imel.
Tako stori, in tako si imej Jezusa prijatla! In bodi zagotovljen, novo leto bo zate srečno in veselo, ne le za hitro begoče ure in dneve leta, temuč tvoja sreča in veselje bo stanovitno, bo večno.
Torej: vse v Jezusn — z Jezusom — za Jezusa: in ne bo ti nikakor spodletelo!	F. J.
Darovanje *r. treh Kraijer.
(Dramatična čertica.)
Osebe: Najsv. Dete Božje. Sv. Jožef.
Baltazar, kralj iz rodu Semovega. Melhior, kralj iz rodu Kamovega. Gašpar, kralj iz rodu Japetovega. Godi se v okolici Betlehemski.
Prizor pervi.
(Cesta tik betlehemskega mesta.)
Joief (počasi nastopi).
Zdaj mirno, sladko spava Dete Božje, — Mar spava Bog? — verjetno ni, al je Resnično: Ti Jehova na-se vzel Slabosti naie si, in reve vse .... ... In oua? Mati naj bolj blažena — Pri njem bedi, ga moli, ljubi, var'je — — Gospod! (pogleda navzgor)
Zakaj me z milostjo zasipa«, Oh mene grešnika nevrednega? Da sebi si izvolil me hranivca, I)a njej. Devici sveti, dal si m® Braniti ! j a in varha slabega! (Zagleda zvezdo — iu ves začuden nadaljuje) Mogočni Bog! — kak lepa svitlosjajna, Kako je to bogatožama zvezda! Doslej ni bilo viditi enake. Prikazen nova je, pomena tud* Brez dvojbe važnega; — oh jej! oh jej! Pomika bliže s«' in vedno bliže! — Mar to Mesija narojenega Je zvezda, ki v njej nam v bukvah svetih Povedajo preroki? „Zvezda bo Iz Jakoba isišla! — Stoj! tu sem Možje prihajajo. —
(,Baltazar, Melhior in Gašpar nastopijo.)
Joief. No , v miru doali, Možje popotni! DA vam dobri Bog N^j mirnovaren pot; potvanja cilj Da srečno bi dosegli!
Baltazar.
Bože daj
In tebi, dobri mož, svoj blagoslov!
Joief.
Mar niste v mestu uašli si nočišča? Kaki) da noč vam služi mesti dneva, Ljudjč navadno vender le po dne Potujejo?
Bmltazar.
Prijazen mož, ne prašal Bi nas tako, da znal preblaieuo Bi moč, ki nas na našem potu vodi.
Gmifmr.
Poglej navzgor, ne vidiš zvezde. ki Spreminja temno noč v naj lepši dan?
Melhior.
Ki za seboj uas vabi nevstavljiva!
J orne f.
Občudoval sem ravno to prikazen Najvišjega, kar vi ste zdramili Is sladkega me mišljevanja — Bmltazar.
Čuj!
Povej prijatelj, nam, al domačin Si tega kr^ja?
Joief.
Mojih je prededov
To mesto rojstno.
Melhior.
Ti gotovo veš , Kdo novorojeni je Judov kralj? Ker v Betlehemi srečnem prišel je Z nebes na semljo k nam.
Joief.
Kaj pravite? O kralju jndovskem ste govorili?!
Gmifmr.
Prav da! zdavno nam obljubljenem Mesiju —
Baltazar.
Glej tam zvezdo Njegovo, O kterej prerok je p opeval, da IziSla bo iz roda Jakoba —
Joief.
O velik, velik Bog si Ti v nebesih! Kdo bi ne čudil potom Tvoje se Modrosti!
Melhior.
Čuj , povej , al ves , al pa Ne veŠ, da ne mudimo se predolgo, Ker hrepenenje naših željnih sere Je nesterpljivo.
Joief. Le vtolaži se, Moj dragi, že na cilju srečnega Si potovanja —
Ga*far (mu naglo seže v besedo).
Oh, je res? Govori — Povej — oh pojdi — kaži — hiti z nami — (Kralji vsi željni hočejo oditi in vlečejo Jožefa za roke). Joief.
Poterpite trenotkov malo , in Povejte mi, kako ste zvedili Ta čin ljubezni Božje nepremerne? Od kod ste prišli? Kaj in pa kak6? Da hvalim z vami tudi jaz modrost , Mogočnost in ljubezen Božjo!
Baltazar.
Jaz
Iz jutrove dežele daleč sem. Kder biva Seinov rod in kder El&ma Potomci in Asurja, Arfaksada In Luda in Aramovi otroci Razširjajo po zemlji se. Pomnožil Je mnogobrojno se naš Semov rod: Al žali Bog! pozabil v zemskem je Mišljenji večnega Stvaritelja, Zabredel in zagazil v žalostne Globine s čudoredstva je v propasti,
V	temoto černo Božjega neznanstva. Pri vsem s'romaštvu duha vendar pa Je tlela zmiraj nada v njih in up
V	bodočega Mesija, ki ima Rešitelj priti, novo luč prinesti Rodovom, srečo in veselje novo. Sej že Adamu je obljubil Bog,
Da seme pride iz žene, ki bo sterlo Strupeni kači glavo kdaj. Potem Prerokovanja , ki jih vam , rodu Abramovemu, dal je Bog o svojem Maziljenci . . . kaj misliš, da neznana So nam ostala, dksiravno v daljnih Krajinah bivamo od vas?! Tako Nam dobro znano je prerokovanje O zvezdi is roda Jakobovega!
Melkior.
Moj dom, kraljestva mojega rodu Taj doli daleč proti jugu se Razgrinjajo. Zakleti sicer po Prededu Noi, v robstvo Semu in
V	sužanstvo večno Japetu, je vendar Sijala tudi nam prelepa zvezda Rešitelja obljubljenega vsem.
Gaifar.
Rod Japetov, čigar očaki slavni: Gomfr, Mag6g, Mad&j. Jov&n in Tubal, Mozoh in Tiraž so po blagoslovu Očeta Noe-ta zaplodili Premnogo, neštevilno množico Narodov in ljudi, in ki posedli So daljne kraje, in širjave dolge
V	severu nepremernem — glej, iz tega Rodu sem prišel jaz častit in slavit Nam novorojenega Kralja Judov,
Ker Japet stanoval bo v Semovih Šotorih, al kar isto je, vdeležil Mes'janskega se bode blagoslova.
Joief.
Al kdo vam čas naznanil je, povedal Kdo vam je rojstva kraj?
Baltamar.
Poslušaj čuda Mogočne Božje milosti! Jaz znal Prerokovanje sem Danilovo, Ki čas Mesijevega prihoda Na tanko določuje; vedel sem Kraljevo žezlo Judu da ne mine, Ne vojvodstvo od njegovih ledij, Dokler ne pride on, po njem ki ljudstva Tak željno hrepenijo!
Čas pa ovi Dotekel je: Da v Izraelu ne Kraljuje zdaj potomec Judov več; Posilnež vlada tuji, Idumejec, Ta vest je šla ko blisk od ust do ust Kroz mesta in dežele naše, krog Palače gizdave in borne bajte Potomstva Semovega vseh rodov Bratinskih.
To premišljeval sem rad In serčno hrepenenje dan na dan Pošiljal gori v svitle sem višave, Sem prosil vsako noč, da Bog dovoli Edinim željam serca mi spolnitev!
Melhior in Gaifar (zajedno).
O Baltazar! ti govoriš povse Tak6, kar najni serci čutite
In veste!	(Konec nasl.)
M*rihorfwtfi občni cerkveni zbor.
(Mil. gosp. F. Dupanloup-a, škofa orleanskega ) Že leto in dan se nadja cerkev in svet velikih reči. Pred katoliškimi Škoti, ki so se bili zbrali v Rimu obhajat osemnajststoletnico mučeništva sv. Petra in slovesni razglas več svetnikov, izrekli so bili sv. oče papež potrebo občnega cerkvenega zbora in ob enem razodel)', da so se že določili kmali ga sklicati.
Naznanivno pismo papeževo je že prišlo 29. rožn. lanskega leta, na praznik sv. aposteljnov Petra in Pavla, so določili sv. oče v pisanji do V3ih škofov keršanskega sveta dan prihodnjega zbora in poklicali v Rim škofe vesoljnega sveta.
Poznej so sv. oče še v dveh, res prav očetovskih pismih zaporedoma povabili gerške nezedinjene škofe in naše od nas ločene brate vsih protestantovskih verstev, naj ne zamudijo prihodnjega cerkvenega zbora, marveč naj si ga v prid obernejo ter se zopet lotijo združevanja, ktero je cerkev že tolikrat poskusila, kar je pa zarad nevgodnih časov vselej zopet zastalo.
Tedaj cerkveni zbor ni več le sama nada. Dopolnjeno je pervo opravilo, ki je potrebno vsakemu zboru,
t. j. cerkveno pravni (kanonični) poklic, ln apostoljski listi, že po vsem svetu znani, povsod z radostjo sprejeti, segli so globoko vsim do serca , čeravno ima sedanji čas toliko pomislikov in smo v tako žalostnih oko-lišinah: vse obrača pogled proti Rimu; celo malomar-niki in sovražniki so pozorni, osupnjeni, ker čutijo, da se nekaj velicega pripravlja.
In res, kar se pripravlja v Rimu in v cerkvi, je dogodek redek, slovesen, da malo tacih; poseben vpliv tega se ne da tajiti, in znabiti bo to naj imenitniša zgodba v našem stoletji.
Pa nikar se čuditi takim besedam! Dobro vem: reči, ki neizrečeno daleč segajo, zaznamnjevale so začetek devetnajstega stoletja in njegov viharni razvitek ; hude prekucije so se dervile čezenj, in še unkrat siuo vidili pasti enega naj stare jih prestolov evropskih; punti, vojske so dervile narode ; prišla je ura . ki ima rešiti silno važna vprašanja novega in starega sveta. Vendar, in celo v sedanjem veku, je še nekaj imenitnišega in višega, kakor pozemeljsko sebične prizadevanje, kakor žgeče zadeve političnih strasti: to so dušne potrebe ljudstev, to so naj viša vprašan]a, kterih odgovor je važen za dušni mir in večni namen človeški.
In ravno zato je cerkev, — ktera se zdi tako maj-hine veljave nekterim ljudem, ki menijo, da ima tako majhen prostorček v današnjih družbah, da slišimo dan danes politikarje resno svetovati, naj si svet ne beli več glave zarad nje — zato ravno je in ostane cerkev nar veličastniša moč na svetu, ker je dušna moč in Rim osredje te moči; Rim, ki bo v kratkem gledal v svojem zidovji te veličanske prisežne sodbe vsega katoličanstva, ostane zmiraj po besedah svojega pesnika med vsemi naj lepša in naj svetejša reč pod solncem: Rerum pulcherrima Roma.
Kaj pa je vendar ta katoliška cerkev, kaj je ta zbor, ki ima čez nekoliko mescev pokazati svetu tako veličansko podobo?
Po zgledu več svojih častitljivih tovaršev, ki so že razglasili po Francoskem in po raznih krajih keršanstva pastirsko podučenje o tej reči, hočem zdaj jaz, ko pride name versta, o tem govoriti. Opomnil vas bom, kaj ho občni cerkveni zbori, ki so nam že več časa iz navade; povedal vam bom, kteri nagibi od zgorej so nagnili sv. očeta storiti ta korak, ki je naj nenavadniši in naj znamenitejši papeževe vlade : potem bomo vidili, če ima kak vzrok hrup, kterega je izbudilo naznanilo te odločbe papeževe v nekterih hudovoljnih ali slabo podučenih ostroumeih, podučil vas bom tudi o tem, česa je nam škofom, maš-nikoni in vernim po pravici pričakovati.
I. Cerkveni zbor.
Bog, pravi Bossuet, je doveršil med nami djanje; ki brez vsake druge podslombe se opira le na Njega samega, ktero obsega vse čase in vse kraje, in po vsem svetu na znanje daje mogočno božjo roko in božjo oblast, to je Kristus in njegova sv. Cerkev.
Na tem svetu tedaj , visoko nad človeškimi rečmi in vendar globoko ž njimi združena je duhovna družba, dušno kraljestvo, kraljestvo posebne Božje naredbe. bolj nebeško nego zemeljsko, in vendar je tukaj na zemlji pravo kraljestvo, popolna družba, ker ima, kakor vsaka družba, svojo vravnavo ^organizacijo/, svoje postave, svoja opravila, svoje posebno življenje. To je družba, ki je niso vstanovile človeške roke, ampak Bog sam. in da obstane, ne potrebuje od nikogar pooblaščenja. kajti njen poklic je svet, kakor je njen začetek svet. in od tod ima vse svoje bistvene pravice. Popotnica je na zemlji in ko tujka božjega izvira, kakor pravi dalje Bossuet, in vendar kraljica, kraljica duš : kjer nna ne-žaljivi svoj sedež, ne sega sicer v svetne pravice, pa
ue udreče se tudi ne njim na ljubo svojim Božjim pravicam. Srečno se čuti, ako jej pride naproti svetna pomoč in nikakor ne zametuje njene zveze, toda dobro ve, ako je že le treba, da tudi brezjnje prestane. — Svetnim oblastem ni na poti, pa tudi ne more odjenjati (udati se) temu, kar bi bilo njej na poti. To je splošnja, vesoljna družba, ki ne pozna nobenih mej glede časa, niti mere glede prostora. Hranilka nebeških zakladov — ima ona nalogo do konca dni deliti ljudem evangelsko resnico, in ta naloga, ta njen začetek in ta njena širjava jo stavi na svetu, kterega je ona preobrazila, na ono mesto, kterega nikdar nobena oblast ne bode imela.
Sej se očitno kaže na zemlji ta čudež: med vsemi človeškimi vladami, ki so le začasne, ki so omejene, spremenljive, od danes do jutri, stoji ta duhovna družba, dušna vlada, povsod razširjena, nespremenljiva, neogra-jena: Cerkev.
Če natančneje pregledamo vstavo te družbe — in treba nam je to vsaj poverhoma naglo pregledati, da bomo prav razumeli naj slavniše opravilo njenega delanja , občni cerkveni zbor, — vidili bomo, s kako božjo umnostjo je Jezus Kristus združil pripomočke z namenom. Sin Božji, to je naša vera, je dal ljudem, ne za kak čas, ampak za vse čase, omnibus diebus usque ad consummatiotiem saeculi, popolni nauk resnic, zapovedi in sv. naprav. In zaklad tega Božjega razode-nja hrani keršanska družba, ki jo je imenoval naš Gospod svojo cerkev, Ecclesiam meam: vidna družba, ker sv. veri ni treba skrivati se, in vidna za vse čase, ker jej je zagotovljen obstanek do konca dni; in slednjič družba vesoljna, ker vse ljudi brez izjeme k sebi vabi in nikogar ne odganja.
Toda zaklad Božjega razodenja bi se ne bil mogel nespremenjen ohraniti od veka do veka, ko bi bil omahljivim in spremenljivim razlagam osebnega uma prepuščen: neogibna potreba je tedaj bila, vstanoviti naj višo učno oblast, to je nemotljivo veljavo (avtorito); kajti nobena oblast ne more v verskih rečeh tako visoka biti, nobeni se ne more človek tako zaupati, kakor taki, ki je nemotljiva. In to je, kar je hotel in dover-šil vstanovnik keršanstva takrat, ko je, izročivši apo-steljnom njih nalogo, izrekel te-le besede, poslednje, ki so prišle iz Njegovih ust: ,,Kakor je Oče mene poslal, tako jaz vas pošljem. Pojdite, učite vse narode, keršujte jih v imenu Očeta, Sina in sv. Duha; učite jih spolnovati vse, kar sem vam zapovedal, in ^lej, Jaz ostanem pri vas do konca sveta.44	(Dalje na»l.)
Kttf 6i bilo brez kerzanzlra.
Ko bi keršanstvo mahoma zginilo z zemlje, kako bi se potem ljudem godilo V Da na to vprašanje odgovorimo, poglejmo prej, kaj keršanstvo dela. Keršanstvo rodi sedaj ravno tisti sad, ki je znan že 1800 let. Dokaz za to naj se opira na zgodovino. Keršanstvo stori, da veruje kristjan terdno in zvesto v neskončno modrega Stvarnika vesoljnosti, ki ve vse razmere človekove njemu v prid obračati, in jih v resnici tudi obrača. Le keršanstvo more storiti, da ima verni kristjan tudi nasprotnika za svojega brata, da-si zmotenega, in da prenaša njegove zopernosti, sovraštvo itd. Stiskanim, preganjanim. delavcu, beraču je keršanstvo palica, na ktero se opira. Keršanstvo vzame orožje iz rok morivcu, hudodelcu ; stori, da spoznd pregrešno hudodelstvo ter ga obžaluje. Keršanstvo in njegova moč mogočnim, bogatinom berzda strasti, kadar se vzdigujejo v napuhu in hočejo podložnike kakor sužnje teptati in treti. Keršanstvo stori, da spoznajo prekucuhi, kako njihove toliko hvalisanc pravila pripravijo človeštvo na kraj naj hujši revšine in končue pogube. Nočem več naštevati dobrot keršanstva, prašam naj le: ako bi mahoma zgi-
nilo to keršanstvo, kaj potem? Potem, smert sovražniku ! v bližnjem ni več brat; stiskani obupa; berač plane kakor tiger nad bogatina; hudodelec hvali svojo hudobijo za junaštvo ; mogočnež jih spravi, kolikor moč, pod svojo oblast, — iz človeka se naredi naj hujša zver. Poganstvo se tedaj prikaže na dan, kakoršno je bilo pri Grekih in Rimljanih, ki so zategadel tudi poginili. Znano je, da keršanski narodi, kadar koliki so zapustili keršanstvo, so bili vselej strašansko ponižani. Vendar se ima keršanstvo dandanašnji za reč pristransko, ali se hoče celo odrivati, akoravno nam kaže zgodovina brez števila žalostnih nasledkov takega ravnanja. Mladost se hoče dostikrat odre je vati brez verno, to se pravi, veruje naj se, kar se če, kaj ali pa nič. Ali mar to uči keršanstvo? Ne! Sovražniki naši bi sicer keršanstvo naj raji potrebili z zemlje. — Pa — kdo bi imel pri tem največ terpeti? Verniki gotovo ne, pač pa prosto-miselniki, kajti, kedar skipe človeške strasti, jih ne bodo mogli zajeziti, njih izmišljarije se bodo razodele za pošastne spake in oni za zapeljivce, lažnjive preroke, za volkove v ovčji koži. (Po Volksztgi.)	M—c.
Kozarec r ode.
(Poslovenil J. Jereb.)
(Konec.)
Ko Marjeta vidi gospod očeta z dvema otročičema domu priti, zavpije: „Za Božjo voljo! kaj pa čete s tema početi? Sej je komaj toliko, da se dd preživeti — in zdaj ste še dva otroka privlekli. Ali bom šla od hiše do hiše prosit? In pa, ali morebiti nista otroka kakega potepuha, cigana, ali še celo razbojnika? Stavim, da še keršena nista!"
Zdaj počne mlado dete milo jokati.
Kako bote, gospod, to malo dete preživili, nadaljuje Marjeta. Koliko noči ne bom spala zavoljo tega ubozega červiča. Sv. Devica! še šest mesecev ni staro. To je dobro, da imam v latvici še nekaj mleka; prec ga bom pogrela.
Neprevidoma je zginila Marjeti vsa nejevolja. Lepo jima je postregla, mehko posteljico napravila, kolikor j c bilo moč.
To je vse dobro, pravi starka; pa vender le ne vem, kako se bota otroka preživila? Duhoven pa vzame evangeljske bukve in bere s slovesnim glasom: „In kdor koli da piti komu izmed teh naj manjših le kozarec merzle vode v imenu učenca, — resnično, vam povem, ne bo zgubil svojega plačila." (Mat. 10. 42).
Amen! odgovori Marjeta. Drugi dan je duhoven pokopal mertvo truplo najdene žene.
Dvanajst let potem šentpeterski duhovni pastir, sedemdesetletni starček, sedi pred svojo revno kočico in se greje. Bilo je proti koncu zime, prijazno solnce je sijalo na sreberno-oele lase dobrega pastirja. Blizo njega je 121etni fantiček brevir prebiral. Ne daleč od njega je pa lGletni mladeneč pridno delal na njegovem vertiču. Marjeta jih je opazovala. Kar neutegoma priderdra lep voz od Sevile in obstoji pred duhovnovo hišico. Strežaj se približa starčeku in ga prosi kozarca vode za svojega gospoda.
Dragotin, pravi starček malemu fantiču, prinesi temu gospodu kozarec hladne vode; prinesi pa tudi vina. Potem stopi gospod iz kočije, imel je kacih 50 lčt. To sta gotovo vaša vnučiča, nagovori tajmoštra. Sta še kaj več, odverne pastir; moja sinova sta: posinovljenca , se tako razume. — „Kako to?" — Duhoven mu vse razlaga, kako je otroka dobil, gospod pa zvesto posluša Kaj mislite, pravi na zadnje, s tema dečkoma storiti? -- Dajte mi dober svet! reče duhovni pastir.
Stražna pridvorna častnika naj bota, odgovori ptu-
jec; in da moreta po svojem stanu pošteno živeti, mora vsak po tisuč cekinov dobivati. —
Kaj norčujete, jest sem vasle za dober s vet prašal V Verh tega se mora Vaša cerkev vsa iz novega so-sidati in zraven cerkve nov farovž. Glejte, imam že načert tu pri sebi. Ali vam dopade?... Ko bo vse dodelano, bomo imenovali: „Pri kozarcu vode." —
Kaj če to reči ? Kako .... ta načert.... te besede .... Res, res, pravi tujec; jest sem Don Jože della Ribeira; tisti, kteri je bil pred 12 leti razbojnik Jože. Ušel sem bil iz ječe; časi so se spremenili; v preku-ciji sem s kraljevo stranko potegnil, in zdaj sem, kakor me vidite, velik bogat gospod. Mene ste bili gostoljubno sprejeli, za moja otroka po očetovsko skerbeli. Tu pritisne svoja sinčeka na persi.
Po dolgem objemanji prime Don Jože duhovnega pastirja za roko, rekoč: No, duhovni oče! ali ste zadovoljni, kar *em Vam rekel, in da bomo novo cerkev: ,,Pri kozarcu vode" imenovali?
Starček, namesto da bi odgovoril, se oberne k nekdanji godernjavki Marjeti in reče s slovesnim glasom: „ln kdor koli da piti komu izmed naj manjših le kozarec hladne vode v imenu učenca, resnično, vam povem, ne bo zgubil svojega plačila!"
Amen! pristavi Marjeta, ktera zarad joka ni mogla nič druzega spregovoriti.
Leto pozneje je bil Don Jože della Ribeira s svo-
I'ima sinoma pri blagoslovljevanji cerkve sv. Petra : „Pri tozarcu vode," ktera je izmed naj lepših cerkva v se-vilski okolici.
Časnikarske iaši,'Moniifera oporoka•
Papežu sovražni Časniki nc morejo že nehati ger-diti in černiti sv. Očeta. Ker jim nimajo po pravici prav nič očitati, si pa izmišljujejo in lažejo, kar je tudi sicer njih naj veča moč. Ravno tisti čas, ko je bila prišla vdova obglavljenega Montija s svojim sinčekom v Flo-renco, si kar na celem izmisli „Gazzetta del popolo": „Jezuitje so se v Rimu polastili Montijeve vdove in nje-
fovega sina, da bi imeli zopet dva nova Mortara. 'oda upanje je, čenča dalje, da vlada italijanska bo rešila ta dva revčika iz njihovih pesti, z orožjem, če bo treba. Sej pa menda ne bo treba. Čemu tudi orožje, ko imajo vetrihe? Čemu vojake, ko so zavratni (skrivni) morivci dobri za žandarme? Vidi se, da dopisnik od svoje vlade predobro misli. — Da bi še bolj šuntali zoper papeža, hlinijo neko usmiljenje, pobirajo darove za vdovo in otroka; časniki pa z velikim pišem in vrišem naznanjajo imena v ta namen podpisanih. Tudi dobro, se bode vsaj vedilo, kteri da so tisti možici, ktere je imenoval Monti na zadnjo uro „brezbožne zapeljivce, goljufe, izdajavce" itd. — Odtegnili so sicer vdovo in dete, ter določili jima pomoč; toda mestne denarnice pridejo vsak čas iahko na kant in pomoč bo pri kraji: dozdeva se nam, da denar papežev in papeževih vojakov bi bil vse bolj gotov.
Še čudniše jo je zabernil „Pungolo," češ, da Monti in Togneti ne bosta zadnja žertev klerikalne surovosti v Rimu. In po tem vvodu na široko popisuje nekega Ajanija, kako zlata vreden liberalec in puntar da je, da se je združil s skrivnimi garibaldovci, daje zbral v svoji hiši cele kupe mnogoverstnega orožja itd. Kar ga enkrat zasači policija, ko je bil ravno s 35 svojih prijatlov v hiši. Ker se leti ustavljajo, pokliče policija papeževe na pomoč. 17 jih je bilo v tem rovanji mertvin, Ajani s tremi tovarši pa zapert. In ker je sodba obsodila te štiri „poštene, zlatoserčne patrijote" na smert, meni Pungolo, da se bo Rim poderl, pa v ognji svoje laži ne spozna, da toži le hudodelce.
čudno je res, ko obsojenci sami spoznajo, da
so krivi, da zaslužijo še kaj hujšega kakor smert, pa časniki še zmiraj kričijo zoper človeško in Božjo pravico, da so nedolžni. Kako preklicuje Monti svoje zločinstvo v pismu, ki ga je pisal svojemu sinu, svojim staršem in žlahtnikom, in kako milo prosi v pismu, ki gaje papežu pisal, sv. Očeta za odpušanje! Posebno ginfjivo pa je njegovo zadnje, tako imenovano dušno sporočilo (testament), ktero hoče, da naj se prestavi v vse jezike, kakor da bi bil že naprej vedil, kakošno reč bodo počenjali hudobni časniki. Ker se mora vsakemu zadnja volja na tanko spolniti, podamo to oporoko tudi v slovenskem jeziku:
Jaz, Jožef Monti is Ferme, 33 let star, idoč na morišče, kjer hočem izprati svojo krivico in mi je že skoraj pred sodbo Najvišega stopiti, naznanim vsim ljudem celega sveta te zadnje svoje besede, ki želim, da bi se prestavile v vse jezike, da bo moja smertna kazen veliko veliko jih odvernila od napčne poti.
Ker me je pripeljalo moje hudodelstvo tako daleč, da moram umreti pod rabeljnovo roko, preden zdihnem svojo dušo, vam vsim, ki ste zvedili zločinstvo moje v Serristori, z žalostjo naznanim te besede v ječi, kjer sem že večkrat vpričo več prič svoje obnašanje preklical in preklel.
Ko bi bil poslušal svojo vest, glas sv. vere, perve nauke, ki sem jih sprejel v svoji mladosti od svojih dobrih starih staršev, ktere zapuščam v globoki žalosti, ko bi se bil ogibal slabih tovaršev: nikdar ne bi bil te hudobije storil.
Sedaj spoznam, toda prepozno, in zato se obračam do vas, kterim sem dal pohujšanje s svojim hudodel stvom, in vas prosim, odpustite mi!
Oh! ljubite sv. katoliško, apostoljsko rimsko cerkev, ker razun nje ni zveličanja.
Oh! koliko tolažbe je imela moja duša že več dni, odkar sem se približal sv. zakramentom, ki jih je postavil naš Gospod Jezus Kristus! Sama katoliška vera odpira vrata nebeške vernikom: vse sekte pa imajo le laži, skrivno morjenje in smert. Že sem pisal sv. Očetu, svojemu vladarju, prosil jih, naj mi odpustijo nezve stobo in napad moj, in da naj povsod razglasijo moje čutila.
Tedaj vi vsi, ki ste me posnemali v grehu, posne majte me v pokorjenji, živite po sv. katoliški veri, to naj se tako zgodi, da večkrat prejemajte zakramente, poslušajte keršanski nauk, razlaganje sv. evangelija, da se varujte preklinovanja (bogokletstva), častite svoje višje, se ogibajte slabih tovaršij, se priporočajte žalostni Materi Božji. Kratka molitvica, ki sem jo vsak dan molil na čast Materi Božji, me je rešila.
Berite dobre bukve. Branje dobrih bukev od tistega časa, kar so me vjeli, je razsvetlilo in spreobernilo moje serce. Okrepčan s sv. zakramenti, želim oprati s smertjo svojo krivico.
Po zaslužen ji Jezusa Kristusa, presvete Marije D., sv. Jožefa, čigar ime po nevrednem imam, upam priti v večni raj. Pa če bi hotel Bog, da bi kaj časa v vi-cah terpel, priporočam se vam v molitev, sv. mašniki, dobri kristjani!
Hvala bodi straži, ki mi je skazovala toliko ljubezni , hvala vsim, ki so mi stregli. Odpuščam vsim, ki so mi kaj hudega storili, kakor tudi želim, da naj mi oni odpustijo moje napake, in da naj mi pred vsim Bog odpusti, meni ubogemu grešniku. In tako upam slišati v svojem sercu besede,^ ktere je govoril Jezus Kristus dobremu razbojniku: Se danes boš z menoj v raju. — Jože Monti.	K.
Ugled po Slovenske** in Hopisi.
Is Ljubljane. Za veselo novo leto naznanimo, da pravila za katoliško družbo so od vlade poterjene.
19. grud. so bile na novo predložene in 23. že rešene ; začasni odbor in prihodnji družniki v tej naglici spoznavajo dobro voljo od vladine strani. Zdaj pa se precej prično novi udje sprejemati; pri vsakem začasnem odborniku se zamore vpisati, kdor želi pristopiti. Tukaj je lepa priložnost, da dežela svoje katoliške misli razodene. Pristopi naj vsak, komur ni žal sa 10 novih na mesec. 8 tem ne bo imel le kar naslova, da je ud katoliške družbe na Kranjskem, temveč pospeševal bo njen namen v povzdigo katoličanstva. Za vse ugovore in lažnjive podtikanja naj se nihče ne meni; katoliška družba želi živo delati v prid katoličanstva in človeštva, in ničimur ne bo lasu skrivila, kar je dobro in pošteno.
Z naslednjim klicem vabi začasni odbor častite rojake k pristopu v katoliško družbo:
Katoličanom na Kranjskem!
Odbor katoliške družbe na Kranjskem, ktera je sedaj postavno osnovana, vabi k pristopu v družbo.
Družba je verska in dobrodelna; njen namen je tedaj pred vsem drugim: oživljati in razširjati katoliško zavednost, buditi čut3tvo dolžnosti do cerkve, domovine in družine, pa tudi skazovati dela ker-šanske ljubezni, posebno s pospeševanjem keršansko-ka-toliške odreje, s podpiranjem ubožnih in bolnikov in pa z bol j sanj em zagrešenih.
Pomočki k temu bodo: Shodi družbenikov; govori in branja; izdavanje podučnih spisov; razširjevanje dobrih katoliških bukev za blaženje nravnosti in življenja; napravila se bo lastna bukvarnica in če bo mogoče tudi besednica (Ressource); nabirali se bodo radovoljni darovi kakoršni koli za blažilne družbine namene; vsta-novljale in podpirale katoliške odrejilne naprave in naprave za ubožne in bolnike, pa tudi poboljševalnice, delalnice itd., kolikor bodo pomočki dopuščali.
Da se denar za te namene dobi, plača vsak družbenik na mesec v družbo 10 krajcarjev.
Vsak katoličan je lahko družbenik, ki naznani, da želi k družbi pristopiti in ga družbini odbor v družbo sprejme.
Za zdaj sprejemajo podpisani družbini odborniki te naznanila, pa prosijo vse tiste, ki so odboru že poprej pismeno razodeli željo po bralni družbi, in vse, kteri koli žele pristopiti, da naj sedaj napoved k pristopu v katoliško družbo razločno naznaniti blagovolijo.
V Ljubljani 3. janvarja 1869.
Viljem grot Wurmbrand, <*. k. kom<>rnik in pervomestnik v od-U.ru. Dr. Andrej Čebašek, profesor bogoslovja. Dr. Etb. H. ('••sta, deželni odbornik. Matija Gerber, bukvoves in hišni posestnik. Luka Jer ar., duhovni pomočnik v Ternovem in vred-nik ,,Zg. Daniee." Frančišek Kramar, korar in vodja ljublj. semenišča. Matej Močnik, učitelj mestne št. Jakobskc šole. Marija Šreiner, pa^arski mojster in hišni posestnik. Jožef Švent-ner, čevljarski u.ojster ii. hišni posestnik. Jožef Zupan, korar in tajuiošter pri stolni eerkvi.
Iz *loven*ke Bi*tri€«% 23. grudna. H. T. (Po nezgodi nekoliko zakasnjeno, torej bolj v posnetku. Vr.) Sijajno smo preteklo nedeljo katoličani tukaj zmagali, akoravno svet še nič ne ve o vojski , ki smo jo tisti teden tukaj bili. Naš g. kaplan sploh se jako prizadevajo . da bi se med katoliškimi Slovenci več življenja vnelo. O svojem prihodu so bili med ljudstvo spravili do NO iztisov knjižice: „Konkordat, Cerkev, Sola", kar so jim pa tisti liberalci tukaj hudo zamerili, ki so o svojem času v imenu v«ih tukajšnih Slovencev petici-jonirali in protestirali zoper konkordat, zoper verski značaj naših šol in zoper papežev nagovor. Celo po-nemčili so knjižico in iskali, da bi v nji kaj dobili zoper g. kaplana; pa zastonj. (Niso mar vedili, da je o dosti hudem času — Giskrovih okrožnic zoper duhov-
stvo — brez spotikljeja na Slovenskem dan zagledala? Vr.) -
Molče o marsičem drugem, naj omenim, da je zbudilo tudi šunder, ko so g. kaplan v adventu ljudstvu katoliško-politiške družbe priporočili, da se katoliška zavednost bolj budi, keršanska omika in obče koristne znanosti širijo.
„To ne bo drujega kakor same čitalnice med kmeti!" so eni nasprotnikov klicali. Ko so jim drugi pravili, da ie govorjenje za kako katoliško društvo, so zopet moarovali: „Zoper vlado, zoper nove postave bo kaplan ljudstvo šuntal; to je pa še hujše! Proč mora še ta teden !" — Tožijo tedaj g. kaplana pri okrajnem glavarstvu, pa ker se družba napravlja vse skozi postavno, niso nič druzega opravili, razun da je c. kr. okrajno glavarstvo v Mariboru srenjske predstojnike z okrožnico opomnilo, da se taki zbori le po postavi od 15. nov. 1867 smejo napravljati, in da jih morajo predstojniki razgnati, ako bi se drugač napravljali, kar se že tako ima vediti.
V	nedeljo popoldan, 20. grud., je bil katoliški snid napovedan v Cigelnici pri slov. Bistrici, da bi se posvetovali zastran nove družbe. Hiša je bila polna ljudi, do 120 samih posestnikov je bilo povabljenih, ki so navdušeno sprejeli g. kaplanov nagovor. Pravila so se prečitale, razložile, in nato se zagotovijo vsi posestniki cigelniške okolice za pristop k prihodnjemu društvu, ki sme v 4 tednih še le pričeti svoje djanje.
Izvoljen je začasni odbor, ki je poslal pravila za družbo c. kr. okrajnemu poglavarstvu. Tudi druge srenje naše fare bodo napravile take društva, in enako se sliši od sosednjih duhovni). Le časnika bi živo potrebovali, ki bi našemu namenu zadostoval. *)
Pristave k. Tudi po nekterih druzih občinah so se katol. družbe že osnovale, toda sem ter tje s pri-težnostjo, ker se zoper postavo od nasprotne strani močno kljubuje.
Maribor. J. Božični prazniki so nam bili zopet duhovskega veselja donesli. -- Po navadi prejšnjihvlet so tudi letos gg. bogoslovci napravili na večer sv. Štefana mično veselico, ki ima podobo nekake akademije. Predstavljalo se je naj preje „darovanje sv. treh kraljev", po g. bogoslovcu L. prav umetno dramatično so-stavljeno. — Siedeli so potem govori skoraj v vseh evropejskih jezicih; slovanščina donela je v domaČem slovenskem, v častitem staroslovenskem in hervaško-serbskem jeziku. Razun teh je bil govor v gerškem in latinskem jeziku. Med govori je pevski zbor primerne pesmi zapel. Po dokončanih govorih je bilo srečkanje pripravljenih darov. Vse to je lepo in prav, ker javni govori so za mladino kaj podučljivi in zbudljivi. —
V	nedeljo potem je društvo rokodelcev obhajalo božično veselico in ob enem tudi spomin svojega vsta-nov!jenja. Šteje nekaj čez 6U udov in ima za voditelja preč. g. Kovačiča, bogoslovskega profesorja, ki se z veliko marljivostjo in doslednostjo trudi, da društvo čversto stoji in svoj lepi namen zveršuje. — V Kar-tinovi dvorani so igrali rokodelski tovarši dve ša-loigri kaj živahno in ljubo. Smeha po dvorani ni bilo ne konca ne kraja. Počastili so predstavo s svojo na-zočnostjo: mil. knjezoškof, gospoda grofa Brandis, Mariborski in Slivniški, in nektre druge odlične osebe. — Čuditi se je le, kako da mestno starešinstvo in druga gospoda obertnijskega stanu toliko hvale vredno društvo
*) Ljubljanska, zdaj poterjena družba bode svoje reči obširno raz-glasovala po Danici, kakor je znati, sicer pa tudi po Nov. in Triglavu. Ako se bode društvo močno razširjalo, česar se nadjamo, je verjetno, da bode treba Danici po večkrat na teden izhajati, iu ako ste tudi verli -tajarski katoličani z nami vred te misli, da je za družbe iu občinstvo naj bolje, ako imajo v enem časniku vse društvene naznanila skupaj, tedaj blagovolite pošiljati «voje poročila v „Danico.u	Vr.
skoraj čisto prezira in se zanj ne zmeni. Smešen svet zares; vedno imajo ljudje na jeziku, in „Marb. Ztg." skoraj v vsakem predalčku besedo: naprej z obertnijo! — in tu, ko se obertnikom in rokodelcem naj lepši priložnost ponuja, napredovati in izobraževati se, — tu sem ti ljudje svojih oči ne obernejo! Ce pride pa kak neznan blebetač s pismi pod pazduho, ter zakliče k „vorlesung i" obertnike, berž jih je vkupaj kot listja in trave, da potem, ko je „vorlesunga" pri k»-aju, drug druzega belo gleda, ter poprašuje: „was hat ergsagt?'* „1 weiss es nit!" Ne mara, moti ljudi to, da je rokodelsko društvo „katoliško?" Pa le počakajte; nevihte hudih časov na družbinskem in političnem obnebji vas bodo že zopet pokatoličile! —
Iz Tersta, 3. pros. (Naznanilo in popravek.) Nas premilostni škof letos božični večer niso bili v Terstu; da svojo dolžnost dopolnijo tudi do druzega svojega sedeža, so bili šli letošnje božične dni praznovat v Kopa r. Pri sv. Justu v Terstu pa je na Sveti večer, kakor tudi ob desetih drugi dan in na sv. Stelana veliko opravilo imel p. n. gospod prost dr. Šneider. Opomnim naj še, da v cerkvi in tudi pred cerkvijo je bilo vse v redu in mimo. Se ve, da je bilo straže dosti, kakor vsako leto, in letos še veliko več, ker so časi bolj nemirni, in ker se je slišalo govoriti od ene in druge nerodnosti, ki jo namerjajo rogovileži, — pa, kakor pravim, ostalo je le pri besedah; cerkev sv. Justa pa je bila z verniki do čistega natlačena. (S tem naj se popravi, kar je bilo v zadnjem listu „Zg. Danice" po po-grešku naznanjeno. Vr.)
Razprare in odprave.
Inimici hominis d'»mesti c i ejus.
Odkar je glas počil, da se v Ljubljani snuje katoliška družba, je „Slov. Narod" jel nergati in po malem pikati naj veljavniša njena začetnika gr. Wurmbranda in dr. Kosta. V zadnjem (115.) listu lanskega in v 1. t 1. je pa svoje misli z vse hvale vredno odkritoserč-nostjo povedal, ter zaklical 31. grudna naše geslo mora biti: „Vse za Slovenijo, naj pervo!" Ravno tam Slovence svari pred razterganjem v dva tabora, ker to bi domači reči v današujem položaji škodilo. Kako je to, da „Slov. Narod" govori o dveh taborih? Dosihmal smo mislili, da smo mi Slovenci v narodnih in cerkvenih rečeh vsi le v enem taboru: sej sam pravi, da se ni nikdar vtikoval v dogmatiko in nauke katoliške cerkve. Mar on hoče reči, da je tudi med Slovenci tako zvana liberalna stranka, ktera toliko časa hodi s katoliško, ali če hočete reči, s klerikalno, dokler je potrebuje?
Se mar „Narod" boji, da bi katoliška stranka ke-daj nasprotovala opravičenim narodnim tirjatvam ? Ali pa se boji, da bi liberalna stranka utegnila nasprotovati tirjatvam katoliškim, in da bi v tem neljubem primerljeju napravila se dva tabora, ter slučaj: „Duobus litiganti-bus tertius gaudet?" Dokler katoličan zvest ostane svoji veri in katoliškemu principu, ne more sovražiti pravičnih tirjatev, še manj pa zatajiti svojo narodnost; ali kedar mu gre za versko zavest in narodnost vstrič, takrat si pa ne pomišljuje — tudi ne le en sam trenutek ne, za kaj bi naj pervo skerbel. Komur versko prepričanje, komur verska zavest ni nad vsem minljivim naukom in načeli njegovega časa, temu vera ni kar nič; to je Bog in Zveličar kar na ravnost povedal: „K dor očeta ali mater bolj ljubi kakor mene, ta mene ni vreden." S tega stališča dela katoličan svojo politiko, s tega stališča se oklene stranke, ktera, če že ne brani, saj ne napada njegovega principa; s tega stališča ljubi tudi katoličan svoj narod, svojega bližnjega. Njemu je njegova verska postava povsod pervo geslo, po kterem ravna: ona mu je bandero, pod ktero se vstopi v dru-
žinskem in deržavnem življenji. Pravični iz vere in v veri živi. V tem je pa tudi vsa skrivnost katoliške stranke očita. „Narod" sicer pravi, da je božji Zveličar svojo cerkev na skalo zidal, da pa ima slovenska narodnost na vsih straneh sovražnikov. Kaj jih mar katoliška cerkev nima? Poprej se bodo liberalci iz vsih taborov zedinili, kakor pa bode novošegno liberalstvo in vse, kar za njim gre, frajmavrarstvo, nejeverstvo s katoličanstvcm pomirje sklenilo. — Da so res sedaj silno nevarni časi prišli za katoličanstvo, se vsak lahko prepriča, kdor koli se kaj na okrog ozira. Vnemarnost in oterpnjenost do katoliških resnic se siri z višjih in učenih krogov v nižje. „Narod" nas sicer s tira tolaži, da skerb za cerkev Bogu izročimo, mi pa skerbimo pred vsim za narodnost, kakor da bi bila ona Božja obljuba, da ostane pri svoji cerkvi, mehko zglavje za vne-marne katoličane, ne pa vesela tolažba in sladko upanje tem , ki delajo in se poganjajo za resnico in pravico. Sveta cerkev ima res obljubo za svoj obstanek , ali ne za ta in uni narod, ta in uni kraj; sveta cerkev je obstala, da si so jo zapustili mogočni narodi, in tudi ne bo razpadla, ako se tudi mali narodič slovenski razdvoji v dva tabora, v liberalnega in katoliškega. Cerkev bi sicer britko obžalovala zgubo, ali še huje bi bil te pen narod. Vse to nam pa kaže, da je ravno dan danes in med nami treba družbe, ktera, ne glede od kod te pušice lete, se zaveda svojega katoličanstva in katoliško prepričanje in versko zavest stavi pred narodno, in ki ne-prestraseno dela, ne upa pa na svojo moč, marveč na božjo obljubo. —
,,Narod" se tudi katoliškemu društvu kosmato pači, kakor bi se imelo očitno po ogleh po persih tolči itd. (Mi tega nismo našli v pravilih, ne mara „Narod" bolj bistro vidi ?), „Slovenija" pa da je potrebo ubožnih konstit. ver-einu prepustila, in nas prav lepo podučuje. Ali je to očitanje nalašč ali iz nevednosti? — Ko je bil odbor kat. družbe zbran pri posvetovanji pravil, je g. dr. Kosta govoril o kuhinji za ubogo ljudstvo in sobi, v ktero naj bi se reveži po zimi gret hodili. Pravila so bile pri vladi, in med tem časom je pa postalo konštituc. društvo ravno te misli ter razglasilo, da hoče skerbeti za napravo podobne kuhinje. Toliko v odgovor „Narodu" in tudi drugim, ki se za to brigajo. Naj pa še to pristavim , da naš Zveličar nikoli in nikjer molitve same na sebi ni ^ra jal, in da si dan danes ljudje s pobožnostjo ne iščejo in ne pridobe pred svetom »lave in veljave, marveč vse kaj drugega.
Katoliško društvo je pa v tej reči v konst. društvu našlo zaveznika, kterega se ni nadjalo, in „pauperes semper habebitis" velji nam in vam.
Dopisnik —r— v 1. listu pa se zaganja v grof VVurmbranda in v plemstvo; vse mu je sumljivo, kar začne plemstvo, — „tudi če se na keršansko stalo postavlja," je njemu vse hinavstvo!! To, in kar je zinil o škofovski vseoblasti, ni vredno daljnega ozira.
M. Močnik.
Razgled po zreiu.
Iz Benedk imajo „Tir. Stim." naznanilo, kako.se godi v „svobodni deržavi" laški s šolstvom. Ondotni „liberalčki" („liberaluhi" Tagbl. niso všeči si skerbe zgodej svoje „berleze" odrediti. Noben oče ne sme otroka v drugo šolo pošiljati, kakor le v šole tako imenovane „svobodne pravne deržave." V teh šolah ao pa pogosto naj zaničljiviši ljudje in učeniki. Dopisnik pravi: „Sej poznam učenikov ljudskih šol in kraljevih profesorjev, ki so zdajci majhen del svojega življenja prebili med tatovi in hudodelniki, in potem , kar je spodobno in prav, v ječi; po novi eri pa so dospeli k svobodi in so prav lepo oskerbljeni. Ondes-Reggio, pošten
katoličan v florenškem zbora, je torej nasvetoval, da naj se raji dopusti popolna svoboda v naukih. Zdaj so radovedni, če bode liberalna večina, ki ima sicer polne usta same svobode, dovolila ali ne, da bi smel oče otroka izrediti po svojih načelih? V tej deželi „zlate" prostosti ni skorej nobene za živež potrebne reči, na ktero bi ne bil davek naložen. Tudi od svinj morajo davek plačevati, in sicer od vsake svinje, ki jo zako-ljejo, 27 frankov! Ta svinjski davek je v več mestih, kakor v Bolonji, že rogoviljenja zbudil, ki so se s tem dokončale, da so liberalni „gospodje" par kmetov vstre-lili. — Za očitno varnost, pravi dopisnik, je zmiraj sla-beje; kolikor „svobodniši" je naša „pravna deržava", toliko bolj gre v šibre očitna nravnost (čednost). Nedavno so civilisti v Turinu napadli in ranili 2 vojaška častnika in 2 gospoda; dva sta že umerla. V Padvi so bili sklenili Sveti večer službo Božjo zmotiti in duhovstvo že v kraj spraviti. Le pod brambo vojaštva se je premogla Božja služba opraviti, in pa — hvala Bogu — brez motenja. — Misli se tukaj, da bo kmali rovarstvo zbučalo. Benedke so posebno hudo spodrite. Dopisnik sklepa s čudnimi besedami: „Bomo vidili, kaj prinese novo leto. To je gotovo, da ob koncu leta 1869 ne bo italijanskega kraljestva, pa tudi ne italijanske republike. —
„Unita catt" 3. L m. pa piše tudi znamenite besede : „Ni brez ljudi tudi na Laškem, ki se po svoji vraži bojč leta 1869, ker se je pričelo s petkom. Tem naj opomnimo, da začenši od Velikega petka, ob kterem je bil pekel premagan , je bil petek skorej zmiraj dan zmage. Povedali bomo 3 velike petke: 1. Vhod Bogomira Buljonskega v Jeruzalem. 2. Večer rešen moha-metanstva s pridobitvo Granade. 3. Najdenje novega sveta po Krištofu Kolumbu. Ti dogodki nam dajejo upati 1. 1869 treh velicih zmag: 1. Popolnega oprostenja Rima, novega Jeruzalema, od rovarstva. 2. Otetja Evrope od novih musulmanov brezvladja, socializma in lažnjivega liberalstva. 3. Novega sveta, ki naj se razodene iz vesoljnega zbora z razglašenjem večnih resnic, in svetih načel katoliške nravnosti. Fiat! fiat!
Is Poljskega. „Gwiazdka Ciasinska" piše: Duhoven Aleksij Ant Tomicki, fajmošter v škofu kame-nicko-pod laski, kterega je bila Moskva poslala 1. 1863 v gubernijo kostromsko, da bi tam ustanovljal farne šole, je bil nedavno romal v Jeruzalem in v Rim. Tu je bil pri sv. Očetu in mu je izročil spominski spis, v kterem je poznamnjal trude in terpljenje poljskih pregnancev na Ruskem. Iz tega spisa je po „Tygodniku kat" med drugim to očitno, da je do 150.000 Poljcev odgnanih v Sibirijo in na notranje Rusovsko. Kacih 40.000 je siljenih k težkim delom; po ječah jih je do 30.000; mnogo je med njimi duhovnov; 70 do 80 tisuč je tacih, ki so brez obsodbe odpeljani v notranjo Rusijo za Volgo. Plačujejo jim po 3 - 4 ruble na mesec, s čimur ni moč izhajati; v ti versti je 7 —800 duhovnov. (To nasilno djanje utegne Rusu svoj dan razdjati njegovo silno cesarstvo! Postavimo, da bi bilo morebiti Število sem ter tje kaj presiljeno, je le vender to hudo hudo za uboge katoliške Poljce.)
Rasne novice. Govori se zdaj, da omenjeni snid evropskih vlad za pomiijenje Krečanov in Grekov s Turki se ima pričeti 9. t m. v Parizu. Anglija in Francija ste menda s tem zadovoljni, da naj na Kandii glasovanje razloči, če se hočejo z Grecijo zediniti, ali po i Turčijo ostati, bodi si že v sedanjem stanu ali pa kakor posebna knežija pod turško brambo. Ker je na otoku dve tretjini kristjanov in le samo tretjina musulmanov, je pač očitno, kam se bo prebivavstvo obernilo. Sicer „Osten" piše, da ni res, da bi se vsa Kreta bila
podala Turkom. — Rogovilska vlada na Španjskem je dala več ljudi zapreti, ki so pri sedanjih volitvah kor-tezov govorili v prid monarhijsko-katoliških kanditatov. To dokazuje, kako beriško-liberalni so laži-liberalci! — „Tir. Simmen" v daljšem prevdarku pretehtujejo, kako je 1. 1859 Napoleon z vojsko zoper Avstrijo dal izgled za narodni princip ; zdaj 1. 1869 pa mora molkom molčati, ko z ravno tem principom Prusija rije v južno Nemčijo, Rusija v Turčijo. — Rusi neki Varšavo vter-jujejo in na Poljskem vojenstva zbirajo. — V Rim je pred Božičem veliko tujih gospodov prihajalo, zlasti tudi izmed učenih pripravljat se za prihodnji cerkveni zbor. —
Is Ljubljane. Govori se, da pride v Ljubljano na gimnazijo g. prof. M. VVurner iz Kranja na mesto g. dr. J. Rumpfa, in prof. BI. Hrovat v Celje; g. vit. Rilsky pa gre iz Ljubljane za prof. v Černovice.
—	Sliši se vesela novica, da je misijonar in vesoljni namestnik prečast. g. Ignacij Mrak postal škof in naslednik ranj. g. Fr. Baraga.
—	Kakor je bilo lani že napovedano, jame res družba sv. Mohorja dajati na svetlo kratkočasni in pod-učni list za slovensko ljudstvo „Besednik," ki bode veljal za celo leto 2 gl. 50 kr., za polleta 1 gl. 30 kr.; dijakom pa, ako se jih deset skup oglasi in z naročilom pošljejo tudi naročnino, za polleta 1 gl. Pervi pomočnik pri vredovanji bode tajniku dobro znani g. A. Umek. Kaj več o tej modri vstanovi morebiti prihodnjič.
—	Kakor doslej pet let, se dobiva tudi VI. leto „Jezičnika" ali pomenkov o slov. pisanji v posebnem natisu nekaj pri g. Gerberju. Izbral si je sedaj novo obliko po abecednem redu na podlagi staroslovenščine do čerke L. Kaj več o njem, kadar se doverši v tej obliki.
Is Zagreba, ov. Oče so 21. grud. u. 1. korarja p. n. g. Luka Petroviča odmenili za škofa Kalidonskega v nev. dež. in za pomočnika kardinalu nadškofu zagrebškemu. Naznanuje se pa, da je preč. g. Petrovič v noči sv. Silvestra od mertuda zadet nagloma umeri. Ravno tako se bere, da je prevzviš. kardinal Havlik tedaj nevarno obolel.
Prošnja.
V molitvenih bukvicah: „Družbine bukvice za dekleta" je pesem, ktere pervi stavek se tako-le glasi: Prelep vertec vidim stati, S cvetjem Čednosti nas'jan, Lesketi se v carji dati, S sve*im navkom okopan; In cvetlic prelepo cvetje Je pobožnih duš zavetje; Vert je križn posvečen, In Marii izročen.
Prosim, naj mi napravi kdo napčv na to pesem, naj ga pošlje do konca februarja vredništvu „Zgodnje Danice", ktero ga bo v presojo dalo, in za naj lepši napčv 20 gl. plačalo. Napčv naj bo vesel, vendar po-pobožen in ne pretežek, aa ga bodo deklice pri svojih zborih skupaj, pa tudi po samem lahko pele.
Jožef Rozman, konjiški dekan.
Duhorske spremembe.
V ljubljanski škoflii. Razpisana je Poljani ca 12., Rob pa 15. grud.
MMobroimi darovi.
Za sv. Očeta. Z Grada; G. S. P. 1 gl. 50 kr. sr. — Fr. ,P. 1 gld. sr. — M. P. 1 dvajsetico st. den. — G. J. Št 1 gl. sr. — Vdova sa-se in svojim otrokom za gorečnost v dobrem prosi sv. blagoslova in daruje 2 terdnj. ali 3 gld. sr. — Za sv. blagoslov in srečno
sadnjo uro 1 gl. —
Za afrik. misijon. Po g. vodja J. Bom—na 3 gl.
Odgovorni viednik: Liki J C ran. — Nathkar in založnik: Jožef Blaznik ▼ Ljubljani.