stolni prošt ljubljanski*

- - o-^D^>-o-' - .

Spisal

Janez Ažman,

župnik.

Zelus domus luae comedit me.
Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.

(Jan. 2, 17.)

Ko trombe glas, ko zvon doni
Od vrlega moža spomin!

B u r g e r - K o s e s k i.

Ponatis iz ,,Drobtinici

V LJUBLJANI.

Založil Simon Zupan. — Tiskala »Katoliška Tiskarna.

1880 .

51  7270

UVOD.

Lep in imeniten je duhovski stan, zahteva pa tudi
posebne dušne in telesne zmožnosti od tistih, ki se mu
posvete. Ker ima namreč duhovski stan vzvišeni namen,
da nadaljuje Kristusovo delo in priobčuje njegovo odre¬
šenje človeškemu rodu, zato morajo njegovi namestniki biti
tudi nekako izbrani, vzvišeni nad navadno ljudstvo; du¬
hoven, poslanec Kristusov, mora posnemati izgled svojega
učenika, kolikor le mogoče, v besedi in v dejanju. Torej
ni vsakdo rojen za duhovski stan. Kdor ima, postavim,
znamenite telesne nedostatnosti, ali ne dovolj duševne
sposobnosti in učenosti, izključen je že zaradi tega iz
duhovskega stanu. Zatorej tirja katoliška cerkev, da so
njeni služabniki primerne telesne rasti, trdnega zdravja,
učeni in olikani, posebno pa poštenega in izglednega ve¬
denja. Le tisti, pri katerem se nahajajo ti pogoji, poklican
je v duhovski stan, ako temu druge okoliščine ne na¬
sprotujejo.

Malokdaj pa so se vse okoliščine in prednosti tako
lepo strinjale, in malokdaj so vsi našteti pogoji tako
očitno kazali sposobnost za duhovski stan, kakor pri
rajnem stolnem proštu Jožefu Zupanu,  čegar življenje
bodemo popisali v naslednjih vrsticah. — Rajni prošt
Z u p a n je bil kakor ustvarjen za duhovna. Njegova visoka

IV

postava, njegov častitljivi obraz, njegove bistre
oči, ki tudi v starosti niso potrebovale naočnikov, i
postavna hoja, močan, prijeten glas, potem pa po
dober spomin, oster razum, vljudno obnašanje, neutruj
delavnost, dobrotljivo srce, pa tudi jeklena odločnos
vse to se je strinjalo v njegovi osebi. — Poteze njego¬
vega obraza, pa tudi vsa druga njegova oseba je imela
nekaj posebnega v sebi, in kdor je Zupana le enkrat
videl, ni ga izgubil več iz spomina. In dolgo, dolgo se
bodo Ljubljančanje še spominjali moža-duhovna, ki je
nenavadno oblečen in obut sprehajal se pred šolami ali
za Ljubljanico.

Pa zavoljo posebne telesne postave in zavoljo redke
nadarjenosti bi Zupan ne zaslužil posebnega životopisa.
Kar ga v posnemanje priporoča in, upamo, tudi pred
Bogom slavi, to je njegova neutrujena marljivost, s ka¬
tero je od Boga mu dane talente vestno uporabljal. Ako
na dalje pomislimo, da je Zupan kot izgleden duhovnik
pol stoletja deloval v vinogradu Gospodovem, da je ves
ta čas razven par let preživel v Ljubljani, da je skoraj
četrt stoletja vodil prvo faro cele škofije, in da je z
njegovim imenom združen precejšen kos zgodovine ljub¬
ljanskega mesta in ljubljanske škofije: potem imamo pred
sabo ze!6 vabljivo podobo, ki je vredna, da se otme
pozabljivosti in da se ohrani še poznejšim rodovom v
spomin in v vspodbudo. Pa še nekaj drugega daje Zupanu
posebno veljavo. On je namreč veliko pripomogel, če ni
še največ s svojim vplivom in izgledom dosegel, da se
je duhovno življenje v ljubljanski škofiji iz jožefinskega
tira zasukalo na strogo cerkveno in edino pravo pot,
kar je toliko večjega pomena, ker je bil še sam v proti-
cerkvenem duhu izučen in je v svoji mladosti še mnogo
občeval z jožefinsko navdahnenimi duhovni. — Zupan je

v

orevzel iz prejšnje dobe neko resnobo in stanovitnost,
se nalezel tistega mrzlega duha, ki je uldepal vse
/eno življenje v vladne spone in vso pravo pobožnost
iral. To je bilo le treba videti, s kakšnim prepričanjem
- obhajal božje skrivnosti, in slišati, s kakšno vnemo je
govoril o veličastvu katoliške cerkve in o papežu. Le¬
pota katoliške cerkve, pa tudi lepota hiše božje mu je
bila vedno pri srcu. Veliko, veliko je v obojnem oziru
storil. Zatorej je mogel o njem neki cerkveni knez po
vsi pravici reči: Zupanovo življenje je ob kratkem po¬
vedano z besedami sv. pisma : Zelus domus tuae comedit
me (gorečnost za tvojo hišo me razjeda. Jan. 2, 17). In
da je bilo temu res tako, dokažejo naj sledeče vrstice,
in upamo, da nam bo blagovoljni bralec konec tega po¬
pisa rad pritrdil, če na rajnega Zupana obračamo besede
Burger-Koseski-jeve, ki pravi:

Ko trombe glas, ko zvon doni
Od vrlega moža spomin!

1

I. Zupan — pobožen mladenič.

0 Zupanovi mladosti  ne vemo mnogo povedat.,
vemo, to je odločilno za njegovo prihodnjost. Rojen
12. marca 1. 1811 v Kropi, znanem žebljarskem trgu na
renjskem. Rojstna njegova hiša stoji v spodnji Kropi štev. 7 .
se imenuje: pri Poljcu. Njegovi stariši so bili, kakor je še sedaj
večina prebivalcev, — žebljarji. Očetu je bilo Jožef, materi pa
Elizabeta ime. Bogastva pri hiši ni bilo, pa tudi revščine ne.
Oba sta delala žeblje, tudi še nekaj kovačev privzela, in z na¬
rejenim blagom je oče kupčeval v Trst in menda tudi na Ko¬
roško. Tako sta pošteno preživila sebe in sedem otrok, katerih
edini Matija (oče nunskega kateheta v Loki, g. Simna Zupana)
še živi.

Temelj prave pobožnosti in vernega življenja je v srce
mladega Jožefa položila skrbna in 'zares pobožna mati. Komaj
je fantek začel govoriti in hoditi, že ga je vodila v cerkev in
mu vcepila posebno zaupanje in udanost do Matere Božje.
Razven farne cerkve sv. Lenarta je namreč v Kropi tudi ro¬
marska cerkev Matere Božje milostljivega srca, imenovana »pri
kapelici«.  V to cerkev je mladi Jožek pogostoma s svojo
materjo zahajal, in ta cerkev se mu je tako priljubila, da jo je
tudi pozneje kot dijak in duhoven rad obiskaval in veliko storil
za njeno lepoto. Sploh se mora priznati, da imajo Kroparji ne¬
navadno ljubezen in češčenje do Matere Božje pri kapelici.
Matere nosijo svoje dojence Mariji darovat, bolj odrasle pa vo¬
dijo za roko v njeno svetišče. Kdor le more, hiti vsaj enkrat
vsako nedeljo in vsak praznik h kapelici, in vsakemu bi se za
zlo in v sramoto štelo, ako bi tak dan brez vzroka nič ne bil
pri kapelici.

Mati Zupanova pa ni bila le pobožna, ampak tudi silno
dobrotljiva do ubogih in bolnikov. Dajala je bolnikom domača
zdravila in pomagala revežem skoraj čez svoje moči. Ni čuda
tedaj, da se je sin Jožef od svoje matere že v prvi mladosti
navzel prave pobožnosti in srčnega usmiljenja do ubogih in
potem obe te čednosti kot duhoven tako lepo skazoval v dejanju.
Tu se res vidi, kaj dobra mati premore, in da je resničen izrek,
ki pravi: Dajte nam dobrih mater, in svet bo kmalu drugačen.

*

2

Jaz pa temu Se pristavljam in pravim: Dajte nam dobrih mater,
in tudi dobrih duhovnov ne bode manjkalo.

Ker je Poljčev Jožek v domači šoli dobro napredoval, dali
so gu  stariši v Celovec v Sole. Njegovemu očetu je bilo namreč
na tem, da bi se fant čim hitreje nemščine privadil, in bi ga
potem toliko lože mogel rabiti pri kupčiji. Ko je pa Jožek tretji
normalni razred v Celovcu z odliko izdelal (1824), prigovarjal
je tedanji kroparski župnik Martin Gros starišem tako dolgo, da
so ga dali v Ljubljano za duhovna učit. Zupan je pozneje sam
večkrat spoznal, da bi brez župnika Grosa nikdar ne bil postal
duhoven. Tako je tudi v tem zasluga duhovnov, da so marsi¬
kateri skrit talent zapazili in v občni blagor ohranili. — Kakor
pa je bilo šolanje v Celovcu za Zupanov prihodnji poklic od¬
ločilno, istotako se mu je tudi prvotna nemška odgoja potem
celo življenje poznala. Imel je namreč nekako ljubezen do
nemščine in četudi je v političnem boju stal vedno na narodni
strani, vendar slovenščine nikoli ni dovolj pravilno govoril, ne
pisal. In še stare dni je vselej raje nemški govoril, ker slovenščine
od mladega ni bil vajen.') In kako tudi ? V Celovcu je zelo
pozabil še to slovenskega jezika, kar ga je od doma znal; v
Ljubljani pa v tistem času tudi ni bilo dosti bolje. V šolah se
je glasila samo nemščina, po mestu in po boljših hišah pa je
tudi vsakdo le nemški govoril, če je količkaj znal. Tudi kot
duhoven je le bolj nemščino rabil, ker je bil na vseh službah,
razven v Tržiču, postavljen za nemškega pridigarja. Pač čuda, da
se pri takih okoliščinah še bolj ni odtujil domačemu jeziku! Tu
se pač vidi, kaj stori odgoja!

V Ljubljano je Zupan prišel jeseni 1824. leta in je precej
stopil v prvo latinsko šolo. Po vseh šolah mu je bil sošolec
sedanji nunski g. spovednik monsignor Miha Potočnik. Bila .sta
rojaka, pa tudi prijatelja od mladih let. Skupaj sta na počitnice
hodila, skupaj se učila, skupaj tudi ptiče lovila. Na češniškem

Rajnemu Zupanu v čast dostavljam, kar vem iz osebnega obče¬
vanja, da je govoril tudi slovensko rad in lahko. Slovenski njegovi govori
so bili res nekoliko neopiljeni glede besede, toda vedno krepki in umljivi,
kakor govori vsakega drugega pridigarja. Le to se mu je poznalo, da ni imel
slovenske šole, slovenske izobrazbe v mladosti. Iz toga vidimo, zakaj se je
treba boriti za slovenske šole. Uredn.

3

hribu sta imela kočico iz vej postavljeno, na piščalko sta žviž¬
gala in marsikatero seničico v zanjke ali na lep ujela. Pa Bog
jima je drug lov odločil, da bi namreč ljudi lovila. — Zdi se,
da je bil Zupan v šolah bolj počasen in nekoliko trd. Med tem,
ko se je njegov vrstnik Potočnik v vseh predmetih odlikoval,
dobival je Zupan navadno le prvi red. Morebiti ga je tudi to
zadrževalo, ker je moral v višjih šolah druge poučevati, da je
lože sebe vzdržal. Vendar pa mu je čas dijaškega življenja pre¬
tekel mirno in brez kakih posebnostij. Tudi na koncu latinskih
šol ni imel posebnih skušnjav. Od starišev za duhovski stan na¬
menjen in tudi sam k temu stanu nagnen, oglasil se je brez
obotavljanja v semenišče, kamor so ga tudi radi vzeli. Kot bogo¬
slovec je bil o počitnicah več v duhovšnici kot doma. Blagi
župnik Matija Krč, Grosov naslednik, in pozneje dekan na
Vrhniki (f 15. avgusta 1849), mu je bil kakor skrben oče, ki
ga je počasi pripravljal na težave duliovskega stanu. Moral je
tudi kot bogoslovec že večkrat v domači farni cerkvi pridigo-
vati in je že takrat pokazal svoj nenavadni talent. Res srečen
mladenič, ki ima tako šolo za svoj poklic!

II. Zupan — vrl kapelan.

Zupan je bil 3. avgusta 1836. leta od slavnega škofa
Antona Alojzija Wolf-a v mašnika posvečen. Novo mašo je
opravil angeljsko nedeljo (28. avgusta) v svojem rojstnem kraju,
v Kropi pri sv. Lenartu. Stari ljudje se še sedaj spominjajo te
nove maše in pravijo, da take ni bilo ondi ne poprej, ne potlej.
Z možnarji se je streljalo na dveh krajih: na Jami in pod
Borštom; vsakega novodošlega gosta so s streljanjem pozdrav¬
ljali. To nenavadno streljanje je gotovo Zupan sam priredil,
ker je imel do tega posebno veselje. Saj je še Kroparjem za
pogoj postavil, naj v zahvalo za novi veliki zvon vsako leto o
Veliki Gospojnici streljajo.

Pri novi maši mu je pridigoval njegov iskreni prijatelj,
tedanji stolni kapelan in pozneje dekan in častni kanonik, Janez
Toman. Ljudij je silno veliko vkup privrelo, tako, da jih je več
kot polovica moralo zunaj cerkve ostati. Nekateri so lestve k
oknom pristavljali, da bi vsaj na ta način nekoliko videli in slišali.

4

Nova maša je res ginljiva slovesnost, in nič se ni čuditi
ljudem, da se je tako radi vdeležujejo, če je le kolikaj mogoče.
Saj pravi znani pregovor, da je dobro iti na novo mašo, če
bi bilo treba raztrgati tudi dvojne podplate. Največje veselje so
pač občutili novomašnikovi stariši, ki so videli svoje želje izpol¬
njene in svoj trud tako obilno poplačan. In ravno ta velika
čast, da lastni sin svoje stariše pri novi maši obhaja, nagnila
je že marsikatere stariše, da so tega ali onega izmed svojih sinov
odločili duhovskemu stanu.

Zupanova prva služba je bila pri Stari cerkvi (Mitterdorf)
na Kočevskem; njegov prvi župnik pa tedanji dekanijski oskrbnik
Martin Rankel. Mladi kapelan se je s svojim gorečim delovanjem
ter postavnim vedenjem prav hitro prikupil župniku in faranom;
tudi težavnega kočevskega narečja se je privadil v primeroma
kratkem času. Vendar je na Kočevskem le malo časa služboval
(do velikenoči 1837). Huda mrzlica se ga loti in prisili, da mora
službo pustiti. Pa dasi ta služba ni bila posebno dobra, in dasi
je ondi le malo časa deloval, vendar se je je kot prve vedno
z veseljem spominjal in je ostal Kočevarjem vedno naklonjen.
Velikokrat jim je pošiljal denarne podpore in razdal jim je brez¬
plačno posebno veliko iztisov svojega nemškega križevega pota.

Iz Kočevja je šel Zupan zdravit se v Kropo, kjer se je
tudi res v pol letu toliko popravil, da je mogel novo mu od-
kazano kapelanijo v Tržiču nastopiti (1838). Ali tudi tukaj mu
ni bilo dolgega obstanka. Kmalu namreč se je izvedelo, kako iz¬
vrstno pridiguje, in hoteli so ga imeti v Ljubljano. Poklican je
bil (1839) za nemškega pridigarja k sv. Jakobu v Ljubljano. In
tu je popolnoma opravičil vanj stavljeno zaupanje. Ne le kot
pridigar se je odlikoval, ampak tudi druga dela duhovskega stanu
je opravljal v občno zadovoljnost. Tedanji šentjakobski župnik
Pohlin je Zupana posebno cenil in ga odlikoval pri vsaki pri¬
ložnosti. Spomina vredno je tudi to, kako je Pohlin Zupana od¬
vadil nosljati. Ukazal je namreč svoji postrežnici, naj v Zu¬
panovo tobačnico mesto tobaka žaganja natrese. To in pa oče¬
tovsko opominjevanje Pohlinovo je pomagalo, da Zupan potem
celo življenje ni ne kadil, ne nosljal.

Komaj je bil Zupan dobro leto pri sv. Jakobu, že se je
moral zopet seliti. Pa takrat ni bilo daleč. Prestavljen je bil

5

namreč leta 1840 za stolnega kapelana v Šenklavž, in je potem
pri tej cerkvi vedno ostal, stopnje od službe do službe, dokler
ni leta 1876 postal stolni prošt in kot tak 29. avgusta 1886
ondi umrl.

Oglejmo si sedaj Zupana kot šenklavškega kapelana: To,
službo je opravljal celih 14 let in sicer tako vsestransko izgledno,
da si je pridobil v posebno veliki meri zaupanje ljubljanskih
prebivalcev in ljubezen svojega župnika. Ljubljančanje niso le
radi na prižnici gledali mladega in gorečega kapelana, ampak
tudi za spovednika in k bolnikom so njega najraje klicali. Župnik
mu je bil v Šenklavžu Karol Zorn, mož zares pobožen, vesten
in natančen. In ravno to je bila velika sreča za Zupana. Na¬
ravnost lahko trdimo, da bi Zupan ne bil nikdar tak odličen mož
postal, da ni imel pri stolnem župniku Zornu take šole. Zorn
je bil svojim kapelanom bolj oče in prijatelj, kot načelnik in za-
povednik. Kapelani so se okoli njegove mize, kakor sinovi okoli
svojega očeta, k jedi shajali, tu svoje skušnje razkladali, vesele
in žalostne dogodbe pripovedovali in poslušali modre svete svo¬
jega starega župnika. Tista leta je štel Zupan za najsrečnejša
svojega življenja in o Zornu ni govoril nikoli drugače, kot z
največjo hvaležnostjo. — Dasitudi pa je Zorn vse svoje kapelane
ljubil po očetovsko, vendar je bil Zupanu še posebno naklonjen;
njemu je izročal najvažnejša farna opravila in ko je z leti vedno
bolj omagoval, prepustil mu je pozneje popolnoma ves farni urad.
To je škof Anton Alojzij tudi vedel in je Zupana s posebnim
pismom 8. sept. 1853 za stolnega farnega vikanja imenoval zalo,
kakor sam pravi, da bi mestnemu občinstvu nasproti tudi več
veljave imel in kot župnikov namestnik toliko več zaslug si pri¬
dobil. — Seveda je s tem imenovanjem prirastlo Zupanu več dela
in odgovornosti: ali kaj je on na to gledal, ker je bil takrat v
najboljših letih in čvrst in zdrav. Pri vseh obilnih opravkih je
vendar še zraven delal za lastno izobraženje, in ker dan ni za¬
dostoval, privzemal je nočne ure za učenje. Le tako je bilo mo¬
goče, da je naredil farni konkurz vseskozi z odliko (1850). —
Ko je bila leta 1851 fara v Tržiču izpraznjena, hotel je Zupan
za njo prositi, ali dobil je migljej od škofa, da naj na sedanjem
mestu še počaka. S tem in pa z imenovanjem za župnikovega
vikarija je škof molče naznanil, da hoče Zupana za župnika pri

6

stolni cerkvi imeti, in to se je res tudi zgodilo 1. 1854, ko je po
smrti kanonika Pavška izpraznjeni cesarski kanonikat na škofovo
Prizadevanje podeljen bil Zupanu.

- Kot kapelan v Šenklavžu je Zupan imel izvrstne duhovne
za svoje tovariše, namreč: Tomana, Tomca, Marinkota, Kosmača,
Peharca, Fado, Meršola, Kostlna, Preželjna. Ž njimi je delo delil,
pa tudi pametno v pastirstvu se skušal. Resnično prijateljstvo,
ki se je v tej službi pričelo, vezalo jih je potem celo življenje;
in če tudi jih je pozneje božja previdnost na razna mesta raz¬
postavila, ostali so si vedno prijazni, večkrat dopisovali, pa tudi
po mogočosti se obiskavali. — Izmed vseh pa sta si bila z rajnim
Tomanom, moravskim dekanom, najboljša prijatelja. Skoraj vsako
leto je šel Zupan za več ali manj časa v Moravče na počitnice,
dekan je pa tudi vselej pri Zupanu gostoval, kolikorkrat je prišel
v Ljubljano. In to se je posebno pogosto godilo, ko je dekan
Toman kot poslanec hodil k sejam kranjskega deželnega zbora.
Dala sta si prijatelja tudi besedo, da si bodeta eden drugemu
pridigovala pri zlati maši, če jo doživita. No, dočakala sta res vsak
svojo 501etnico, ali pridigovala si vendar le nista. Zupan je bil
sicer pri Tomanovi zlati maši dne 6. avgusta 1882 v Moravčah
navzoč; ali pridigovati si ni upal, ker mu je ginenja in veselja
sreč bilo tako polno, da se je bal mrtvouda. O Zupanovi 501et-
nici pa dekan Toman svojega prijatelja ni spremljal k zlati maši,
ampak k pogrebu. — Taki so torej človeški naklepi, ako jih Bog
ne izpolni.

Posebna prijaznost je Zupana sklepala tudi. s par let mlajšim,
pa. enako mislečim Alojzijem Koširjem, poprej župnikom v Tržiču,
pozneje v Sent-Rupertu na Dolenjskem. Na obeh krajih je Zupan
tega svojega zvestega prijatelja večkrat obiskoval in posebno ob
času svoje bolehnosti (63 — 66) iskal pri njem razvedrila in po-
lajšanja.

Izmed ljubljanskih prijateljev sta bila najbolj zvezana z
rajnim kanonikom Gogalo. Ker je Zupan mislil , da bo umrl
poprej nego Gogala, izročil mu je vse svoje premoženje z na¬
tančnim pojasnilom, kam in kako naj je po smrti obrne. Ali
Bog je drugače obrnil in je precej mlajšega Gogalo, ravno ko je
bil za ljubljanskega škofa imenovan, 4. maja 1884 pred Zupanom
poklical v večnost.

7

III. Zupan — izvrsten župnik.

Zupan je bil z odlokom od dne 17. febr. 1855 od Kj. Ve¬
ličanstva cesarja Franca Jožefa imenovan kanonikom ljubljanskega
stolnega kapiteljna in kot tak je bil od škofa Wolfa 12. marca
(3. postno nedeljo) slovesno umeščen in ob enem postavljen za
stolnega župnika. Ko se je prišel Zupan drugi dan škofu za to
milost zahvalit, govoril mu je ta sledeče tehtne besede: »Naredil
sem vas stolnega župnika, ker me vaše dosedanje službovanje
navdaja z zaupanjem, da bodete v novi imenitni službi še več
za čast božjo in izveličanje duš storili. Posebno vam izročam
skrb za stolno cerkev in pričakujem, da bodete umno nadalje¬
vali, kar so vaši predniki tako srečno pričeli. Delajte tako, da
bo ljubljansko mesto vedelo, da ima skrbnega stolnega župnika!
Izpolnjujte svoje dolžnosti tako, da bodeva oba mogla odgovor
dajati pred sodnim stolom božjim, kamor bova oba prišla, jaz
poprej, vi poznej!«

In Zupan je sijajno opravičeval to zaupanje. Nastopil
je pri najboljših letih, star 44 let, kot župnik prvo in naj¬
imenitnejšo faro cele škofije; ob enem pa je postal tudi dekan
ljubljanskega mesta in okolice ter šolski nadzornik za svojo de¬
kanijo. Odprlo se mu je obširno polje duhovne delavnosti, in to
je vestno, in na vse strani dobro in uspešno obdelavah Kar čuditi
se je, kako je mogel zmagovati toliko in tako različnih važnih
opravil.

Daši je bilo takrat še dovolj duhovnov in bi bil prav lahko
dobil še četrtega kapelana, zadovoljil se je s tremi, ter se vrstil
ž njimi pri pridigovanju in drugih cerkvenih opravilih. Tako je
šenklavški cerkvi veliko prihranil, da je potem lože popravljal.
Ko je kapelan Brodnik zbolel in Kosmač odšel k jezuitom, imel
je sam dalj časa tudi krščanske nauke.

Veliko posla, skrbij in sitnostij prizadejal mu je farni urad.
Posebno zakonske reči so pri takih farah včasih silno kočljive
in zamotane, ker se večkrat ljudje raznih ver in tujih narodov
glase k ženitvi. Tu je treba pazljivosti in znanja postav, da se
župnik ob kako kljuko pri duhovski ali deželski gosposki ne
ujame. In tu se mora Zupanu priznati, da je bil po večletni
skušnji v teh zadevah tako izveden, kakor malokdo.

8

Ko je Zupan nastopil mesto stolnega župnika, bila je šen-
davška cerkev nekako prazna in zapuščena, čemur se pa ni ču-
Jiti, če pomislimo, da je zidanje (1841) in slikanje (1842) krasne
iviipole veliko stalo in torej za druge poprave ni bilo denarja. —
Z varčnostjo, z umnim gospodarstvom in s raznimi nabirkami
je Zupan v malo letih čez 20.000 gold. vkupe spravil in s lem
denarjem leta 1859 vso cerkev znotraj z umetno ponarejenim
marmorjem preoblekel in glave (kapitele) pri stebrih ter druge
okraske pozlatil. Leta 1860 pa je postavil lep in velik križev pot,
ki gaje po Fuhrichu prav krasno naslikal Plank na Dunaju. Tudi
strehe na zvonikih in na cerkvi so bile popravljene, tako, da je
bila res vsa cerkev od tal do zvonikovega vrha popravljena in
olepšana. Naj bi bil sedaj škof Wolf vstal, ne bi bil poznal
skoraj več svoje katedrale. — Gotovo bi bil Zupan pri stolni
cerkvi še  kaj več naredil ali popravil, ko bi mu ne bil leta 1863
stolni kapitelj odvzel cerkvenega gospodarstva.

Velike zasluge ima stolni župnik Zupan tudi glede ljubljan¬
skega pokopališča. Po njegovem prizadevanju je bilo pokopališče
pri sv. Krištofu za 9.000 sežnjev razširjeno, ker se je tako ime¬
novana Lovšova (turška) jama privzela in porabila ter obzidala.
Tisii čas je bil Zupan skoraj sleharni dan pri sv. Krištofu, kjer je
vsak kot, vsak grob poznal. Ko bi Zupan ne bil pokopališča raz¬
širil, bile bi gosposke na to delale, da se pokopališče daleč proč
od Ljubljane kam nastavi — v veliko nevoljo prebivalcev, kakor
se je to postavim v Gorici zgodilo. Tudi je poskrbel, da se je
pripravna mrtvaška kapela napravila in postavil lep bronast križ
na pokopališču. Posebno pa se je za pravice katoliškega poko¬
pali' i zoper skrunjenje po protestantih poganjal. Protestantovski
pastor Schack je bil namreč tako predrzen, daje  protestantovske
vojake na katoliškem pokopališču z nagovori pokopaval, dasitudi
je imel protestantovsko pokopališče precej blizu. Dolgo se je
Zupan boril, pa na mestu, kjer bi bil moral dobiti največ pod¬
pore, pustili so ga, in zapuščen je še le po dolgih ovinkih do¬
segel svoj namen. — Ko je bilo pastorju Schacku od gosposke
tako delovanje ustavljeno, kakoršnega na svojem pokopališču od
katoliške strani nikoli ne bi bil pripustil, dal je mož potem mir,
pa tudi za pridige po protestantovskih vojakih mu zdaj ni bilo
mar. Pokopavali so potem take vojake na proteslantovskem po-

9

kopališču, pa brez pridig. Od kod vendar to? Ali ni tedaj mož
poprej le nagajal?

Še bolj kakor za olepšavo cerkve in razširjatev pokopališča,
skrbel je Zupan za dušni tempelj svojih podložnih s tem, da je
vse storil, kar bi pripomoglo k večji pobožnosti in k poboljšanju
mestnih faranov. — 2e precej 1. 1855 je vpeljal slovesno skupno
prvo sveto obhajilo, za dečke v šenklavški, za deklice v nunski
cerkvi, in je pri teh prilikah sam imel ginljive, v srce segajoče
nagovore do presrečnih otrok.

Zupan je tudi prvi uvel šmarnice v šenklavški
cerkvi leta  1856. Ta pobožnost se je vernikom hitro tako pri¬
ljubila, da so jo kmalu tudi po drugih ljubljanskih cerkvah za¬
čeli, potem pa se je naglo po celi škofiji širila, in zdaj je ni skoro
fare, kjer bi ne imeli meseca majnika šmarnic! — Oh, kaka
blažena zavest in velika zasluga, ustanoviti tako pobožnost in
pomagati mnogim k poboljšanju! Tako zaslugo je gotovo imel
sLolni župnik Zupan. Tudi je bila ob Zupanovem času bratovščina
»Naše ljube Gospe« uvedena (1874), Marijin altar za to prirejen
in podoba te bratovščine postavljena.

Goreč župnik skrbi svojim faranom tudi za duhovno prero-
jenje in oživljenje po misijonih.  Takega je želel Zupan tudi za
stolno cerkev. Obhajal bi ga bil rad 1. 1863 jeseni od 4. oktobra
dalje. A velike so bile zapreke in mnogi zadržki tudi tam,
kjer bi jih človek najmanj pričakoval. Stanovitnost Zupanova pa
je vse premagala. Že je bilo dogovorjeno, kdaj in kateri jezuiti
pridejo, kar nenadoma 26. septembra provincijal P. Jurij Paliss
naznani, da z ljubljanskim misijonom vsaj za zdaj nič ne more
biti, ker sta vsled težavnega misijona v Hernalsu pri Dunaju dva
najboljša patra onemogla, drugih pripravnih mož pa zdaj nima
pri rokah, s katerimi bi si upal kaj uspešnega v Ljubljani do¬
seči. Tako je tedaj izostal nameravani misijon, vendar pa Zupan
ni popustil svoje namere, in ker že misijona ni mogel napraviti,
dosegel je vsaj to, da so jeli jezuitje v Ljubljano hoditi za postne
pridige in za šmarnice. S tem je Ljubljančane navadil pa jezuite,
da so se sami prepričali, da niso taki strahovi, kakoršne slikajo
ali popisujejo. Zupan je torej prav za prav jezuitom pot v Ljub¬
ljano pogladil in veliko pripomogel, da so se zopet v Ljubljani
naselili.

10

Sploh je bil Zupan za redovnike vnet in jih je visoko spo¬
štoval, naj so bili že tega ali onega reda. On je spoznal in večkrat
rekel, da so redovniki katoliški cerkvi in svetnim duhovnom zelo
potrebni. Cesar ima v svoji armadi razne oddelke vojakov, namreč
ne le pešcev, ampak tudi topničarje, pijonirje, konjike itd.; tako
naj tudi v armadi katoliške cerkve zraven pešcev (navadnih du¬
hovnov) tudi razni redovniki, posebno jezuiti in lazaristi, s svojimi
misijoni delujejo za eden in isti namen in podpirajo svetno du¬
hovščino v vojski zoper satana.

Zlasti oo. frančiškanom je bil Zupan iz srca udan. Veli¬
kokrat je imel razne slovesnosti pri frančiškanih, rad je pomagal
pri božji službi, rad dohajal v samostan. Pri oo. frančiškanih je
imel tudi svojega spovednika in dušnega vodnika. Pa bil je tudi
frančiškanom zelo hvaležen in se je vedno zanje potegoval, po¬
sebno kadar se jim je kaka krivica zgodila.

Enako spoštovanje je imel Zupan tudi do ženskih redov,
ker je poznal njih blažilni vpliv na žensko odgojo in pri po¬
strežbi raznih bolnikov. Uršulinke v Ljubljani in v Loki so
Zupana častile kakor svojega očeta, in vselej je bil praznik in
veliko veselje, kadar jih je Zupan obiskal. Še zadnji čas svojega
življenja je veliko pripomogel, da so se šolske sestre naselile v
Šmihelu na Dolenjskem.

Tako vsestransko delovanje in zanimanje za dobro stvar
je pač nov dokaz, da je bil Zupan goreč za čast božjo in za
zveličanje duš.

Ker je bil Zupan skozi 46 let nepretrgano pri stolni cerkvi
nastavljen in je od teh 86 let v duhovnem pastirstvu prve mestne
fare (14 let kot kapelan, 22 let pa kot župnik) deloval, sklenil
se je nekako z ljubljanskim prebivalstvom in mu postal res pravi
duhovni oče. V mnogih družinah se je namreč zgodilo, da je
Zupan kak par poročil, potem otroke krstil, pozneje zopet te že
odrasle poročil in zopet njih otroke krstil. V nekaterih družinah
je bil Zupan ljubljen domači prijatelj, kakor pri Aichholzerju, Sta-
retu, Malnerju, Krisperju, Ceškotu, Trpincu, Mahru, Bleivveisu itd.
S temi in drugimi družinami je delil Zupan veselje in žalost;
videl je pa tudi, kako so stare hiše padale in nove vstajale.
Najbolj pa ga je žalilo, ko je s strahom spoznal, kako se je
mlajši rod cerkvi vedno bolj odtujil in udal liberalizmu. Zato ni

2

11

moglo biti kmalu večjega udarca za njegovo srce, kakor takrat,
ko so Ljubljančanje svoje hiše razsvetlili od samega veselja, daje
konkordat deloma padel. Zato je tako britko tožil v svoji pridigi
25 .  marca 1868, katero podajamo čitateljem spodaj v posnetku.

Le mimogrede omenjam, da je bil dalj časa ud hranilnič-
nega odbora in da so ga parkrat tudi hoteli voliti v mestni zbor,
a on je sam volitev odklonil.

Tudi kot dekan ljubljanske okolice je bil Zupan na svojem
mestu. Podložnim duhovnom svoje dekanije je bil bolj prijatelj
in svetovalec, kot prednik ali zapovednik; posebno pri cerkvenih
slovesnostih jim je rad postregel in ni skoro nikomur kake prošnje
odrekel. Kjerkoli so v Ljubljani ali v okolici imeli kako posebno
cerkveno opravilo, blagoslovljeni e, misijon ali kako drugo po¬
božnost, vselej je Zupan rad prišel, pridigo, ali peto mašo, ali
pa oboje prevzel in navadno pri sklepu zapel sam prav na¬
vdušeno »Te Deum«.

Kar posebej šole zadeva, prihajal je tudi vestno in rad k
očitnim skušnjam (katere žali Bog pri novi šoli pogrešamo), je
bil učiteljem posebno naklonjen ter jih je proti strožjemu dežel¬
nemu šolskemu nadzorniku, kanoniku Zavašniku, uspešno zago¬
varjal. — Ker je pri skušnjah zmožnosti posameznih učiteljev
spoznal, potegoval se je pozneje tudi rad za njih povišanje. Zalo
ga imajo tudi učitelji iz iste dobe, post. gg. Praprotnik, Belar i. dr.
še zdaj v dobrem spominu.

IV. Zupan — imeniten prelat.

Pri tako uspešnem delovanju se ni čuditi, da se je Zupan
od stopinje do stopinje v duhovski službi pomikal in daje  postal
1. 1870 stolni dekan, leta 1876 pa stolni prošt. (Obakrat mu je
prostor naredil pokojni knezoškol’ blagega spomina dr. Krizostom
Pogačar.) Dosegel je torej najvišji dve službi za škofovo v ljub¬
ljanski škofiji in je v obeh pravico dobil nositi škofovo mitro in
palico. Bil je torej, kar je sam tu pa tam v pogovoru omenjal,
prvi prelat ali duhovni dostojanstvenik v škofiji.

Dasiravno nista bila škofa Jernej in Krizostom Zupanu tako
naklonjena, kakor nekdaj škof Anton Alojzij, vendar ga pri od¬
dajanju teh služeb zavoljo njegovih zaslug nikakor nista hotela

12

prezreli. Posebno lepo spričevalo mu je dal škof Krizoslom, ko
ga je dne 9. dec. leta 1876 umestil za stolnega prošta. Tako le
namreč piše:

»Veseli me , da so lile Vaše vdihe zasluge, Jcatere ste si
pridobili v raznih duhovskih službah, venčane z imenovanjem
za stolnega prošta. Posebno stolni farni urad Vam je dal
mnogo prilike h vsestransko blagoslovljenemu delovanju. Kot
stolni župnik skozi 21 let ste zapustili spomine, ki tudi po
Vaši smrti ne bodo ugasnili in ki bodo Vašemu imenu tudi
pri poznejših rodovih čast delali.

Sprejmite pri tej priliki, ko pokladate farna opravila
prostovoljno v druge roke, mojo najprisrčnejšo zahvalo in
priznanje za Vaše izvrstno in neutrujeno delovanje na priž¬
nici, v spovednici, pri bolniški postelji, v skrbi za reveže
in za pokopališče, ob častitljivem in vspodbudnem obhajanju
božje službe, pri popravljanju in okraševanju stolne cerkve
in pri oskrbovanju dekanijskih opravkov /«

To je res lepo spričevalo, pa je bilo tudi vseskozi zasluženo.
Leta 1875, ko je knezoškof Jernej od škofije odstopil in se
podal v Kranj, bil je Zupan od stolnega kapiteljna enoglasno
za kapiteljskega vikanja izvoljen in mu je bilo vodstvo cele ško¬
fije za čas izpraznjenega škofijskega sedeža izročeno. Enake iz¬
volitve se je po smrti škofa Krizostoma (25. jan. 1884) le s tem
ubranil, da je opozoril gg. kapitulare na svojo starost in bo¬
lehnost. Slišali so se takrat tudi glasovi, ki so si Zupana za škofa
želeli.'Ce se tudi to ni zgodilo, vendar je dokaz, v kakšni časti
je Zupan bil pri ljudstvu in pri duhovščini cele škofije.

Iz časa, ko je bil Zupan po odstopu škofa Jerneja kapi¬
teljski namestnik, omenjati nam je neke posebne dogodbe, v ka¬
teri je Zupan pokazal svojo pastirsko modrost in redko nepre-
strašenost. Stvar se tiče župnika Lesjaka iz Sodražice. Ta župnik
je bil 24. dec. 1. 1874 od porotne sodnije v Novemmestu za¬
voljo razžaljenja Njegovega Veličastva cesarja obsojen na tri¬
mesečno ječo. Zatožen je namreč bil, da se je na prižnici iz¬
rekel nečastno o cesarjevih svetovalcih. Ko je najvišja sodnija
na Dunaju zavrgla pritožbo Lesjakovo, obrnil se je ta naravnost
do cesarja za pomiloščenje. Med tem pa je vlada na podlagi
§ 8 postave od dne 7. maja 1. 1874 škofu Jerneju naročila, naj

2 * /

13

župnika Lesjaka odstavi in izroči faro kakemu oskrbniku. To bi
se bilo nedvomno tudi zgodilo, da se nista ribniški dekan, se¬
danji častni kanonik Skubic, pa kapiteljski namestnik Zupan, ki
je med tem namesto odstopivšega škofa Jerneja vlado škofije
prevzel, tako hrabro držala. Prvi je v svoji vlogi na škofijstvo
prosil odloga z ozirom na starega in bolehnega župnika in ker
je vendar še mogoče, da bi njegova prošnja za pomiloščenje
uspeh imela; drugi pa je vladi nasproti povdarjal cerkveno-pravno
stališče, ki brani kakega župnika odstaviti brez poprejšnje kanonične
obravnave. Tudi je Zupan vladi v spodobnih pa odločnih besedah
kazal na žalostne nasledke, ki bi iz posilnega odstavljenja župniko¬
vega gotovo izvirali in na nepotrebni razdor med cerkvijo in vlado.
Če pa vlada nekoliko potrpi, hoče on Lesjaka pregovoriti, da se
bo prostovoljno fari odrekel in se bo potem vsa stvar poravnala
mirno in brez izgledovanja. Ali vlada, kateri je bil takrat na
čelu predsednik Widmann, naložila je Zupanu 100 gld. kazni,
ker ni precej izvršil njenega povelja, okrajnega glavarja kočev¬
skega pl. Eladunga pa je nemudoma poslala v Sodražico, da je
matice (župnijske knjige) župniku Lesjaku odvzel ter izročil ka¬
pelami Damjanu Pavliču (16. avgusta 1875). — Kar se tiče Zu¬
pana, ni se ustrašil kar nič denarne kazni, ter je bil pripravljen
za pravice katoliške cerkve stanovitno boriti se, naj pride, kar
rado. — Vendar tako daleč ni prišlo. Župnik Lesjak se je namreč
dne 17. avgusta sodraški fari odpovedal prostovoljno, in kapi¬
teljski vikarij je zdaj to faro lahko razpisal, ker je bila kano¬
nično izpraznjena. — Ubogi župnik pa tudi ni dolgo preživel
silnih udarcev. Tri tedne poznej (11. septembra) ga je smrt vseh
časnih nadlog, pa tudi ječe rešila. Zupanu pa je pozneje mini-
sferstvo pregledalo zažugano kazen.

Nad takim modrim in možatim postopanjem Zupanovim
se je takrat vsa duhovščina veselila in gotovo je starološki dekan
Kožuh vsem iz srca govoril, ko je v imenu duhovščine svoje
dekanije poslal Zupanu nastopno častitko in zaupnico:

Vis. čast. milostljivi gospod stolni dekan in
kapiteljski namestnik!

Vi, mil. g. stolni dekan , ste si v kratkem času , kar ste kapi¬
teljski namestnik , pridobili spoštovanje in največje zaupanje

14

kranjske duhovščine. Vaše trdno obnašanje v težavnem po¬
ložaju., posebno glede na razpis sodraške fare, ko se niste ustra¬
šili vladne kazni, Vaš govor pri umeščevanju mil. Jmezoškofa,
ki ste ga, kar tukaj odkritosrčno izrekamo, popolnoma nam
iz srca govorili: vse to nas je prepričalo, da smo v Vas našli
moža neustrašenega, ki se ne priklanja sedanjemu liberalizmu.
Zatorej s spoštovanjem Vaši milosti zatrjujemo, da se smete
v vseh okoliščinah, v katere utegnemo v sedanjem boju še priti,
na nas zanašati!

'Prepričani smo, da kranjska duhovščina vsa tako misli
in čuti. V potrjenje sprejmi Vaša milost blagovoljno ta izraz
zaupanja in čislanja od nekaterih svojih posebnih častilcev!

M. Kožuh.

Pa ne le duhovščina škofije ljubljanske je Zupana tako
Čislala: njegovo ime je bilo tudi daleC čez njene meje dobro
znano. Z mnogimi cerkvenimi knezi in škofi je bil Zupan osebno
znan, ali pa je pismeno ž njimi obCeval. Dopisovali so mu škofje :
Slomšek, Golmajer, Zorn, Kutschker, Wiery, Rudigier, Zwerger
in drugi; tudi so mu svoje pastirske liste pošiljali ali odgovarjali
sicer na razna vprašanja v bogoslovskih in pastirskih zadevah.

Ker je bil Zupan za vse dobro in blago tako vnet, tudi
cerkvene umetnije ni zanemarjal, ampak jo je podpiral po svoji
moCi v dejanju ali z dobrim svetom. Posebno lepa slikarija mu
je bila kaj pri srcu in je za njo veliko žrtvoval. Svoje svete po¬
dobe, katerih je nenavadno veliko imel, in katere je po smrti
med svoje najboljše prijatelje ukazal razdeliti, naroCal je pri
Langusu in Planku. S prvim se je seznanil, ko je šenklavško
kupolo slikal. Takrat skleneno prijateljstvo med rojakoma (Langus
je bil namreč rojen v Kamnigorici) raztrgala je še le Langusova
smrt. Langus je ob svojem času (1840—1860) slovel kot najboljši
cerkveni slikar na Kranjskem. O njegovi zmožnosti in umetniškem
talentu spričujeta posebno šenklavška kupola in frančiškanska
cerkev v Ljubljani. Slikarija v kupoli je še danes čez blizo 50 let
tako živa in ljubezniva, kakor bi jo bil slikar še le včeraj dovršil.

Po Langusovi smrti se je seznanil Zupan z dunajskim slikarjem
Plankom, rojenim Tirolcem. Plank je eden tistih dandanašnji

15

vedno bolj redkih slikarjev, katerim vodi Čopič zares prava po¬
božnost. In to je ravno tista prednost, ki stori, da se podoba
človeku na prvi pogled umili in prikupi. Plank je slikal križev
pot po Fuhrichu za šenklavško cerkev, za Šmarno goro, za Kropo,
Postojno, Loko, Šentjanž na Dolenjskem i. dr. Po teh so jeli do¬
mači slikarji podobe posnemati in zdaj se vidijo po naših cerkvah
križevi poti večinoma po Fuhrichu in Planku posneti. To je tedaj
tudi vsaj posredno Zupanova zasluga.

Pa Se  v drugem oziru je deloval Zupan za poveličanje božje
službe in je koristno vplival na njo. Menimo namreč lepo zvonjenje,
katero si je omislila marsikatera cerkev na njegovo prigovarjanje.
Tako so v letih 1869—1876 novo zvonjenje (eden ali več zvonov)
dobili v Kamnigorici, na Krtini Dobske fare, na Šmarni gori (1874),
pri Devici Mariji v Polju, v Kranju, v Šmartnem pri Kranju, pri
sv. Petru v Ljubljani, v Vodicah, v Naklem itd. — Znamenito
pa je to, da imenovane cerkve svojih zvonov niso naročevale pri
domačem ljubljanskem zvonarju Samassi, ampak pri Flilcerju v du¬
najskem Novemmestu. V tistih letih je namreč Samassa bolj slabe
zvonove lil; tu in tam so se mu zvonovi celo tako ponesrečili, da
jih je moral nazaj jemati in prelivati. Tako se je zgodilo 1. 1869
v Kropi s srednjim kapeliškim zvonom, katerega so morali za¬
radi neprijetnega glasu precej vzeti iz zvonika in poslati v Ljub¬
ljano v prelivanje. Morali so pa tudi sami poplačati vse stroške.
Po kroparski nesreči izučeni sosedni Kamnogoričanje so tedaj
svoje zvonove naročili raje v dunajskem Novemmestu, kakor v
Ljubljani, in niso se kesali. Dobili so lepo, ubrano zvonjenje, pa
veliko boljši kup. — In na to skušnjo je Zupan opozarjal cer¬
kvene predstojnike, kateri so zvonov potrebovali in tako se je
zgodilo, da so potem zvonove večjidel le v dunajskem Novem¬
mestu in ne več v Ljubljani naročevali. Seveda je to Samasso
bolelo in se je o tem britko pritoževal. Liberalna stranka, katere
pristaš je Samassa takrat bil, spravila je to zadevo celo v de¬
želni zbor ter duhovščino in narodno stranko dolžila, da izpod¬
koplje iz političnih ozirov domačo obrtnijo in daje tujcem za¬
služek. V časnikih so pa naravnost na Zupana kazali, kakor da
on hoče Samasso uničiti. Ali dobro je nekdo v nemški prilogi k
št. 24 »Novic« od 1. 1875 dokazal, da je Samassa propada svoje
obrtnije največ sam kriv, ker je slabo blago drago prodajal, in

16

da so cerkvena predstojništva le modro ravnala, ker so boljše
blago in pa ceneje naročevala drugodi. Potem pa tudi ne sme
cerkvenim predstojništvom nihče zameriti, ako so zaslužek raje da¬
jali poštenemu Nemcu, kakor pa sicer domačemu obrtniku, pa
narodovemu nasprotniku. In to je slednjič Samassa tudi sam
spoznal. Popustil je duhovščini in slovenskemu narodu nasprotno
politiko, jel je boljše zvonove liti in ceneje dajati: in pridobil
si je zopet staro zaupanje. Njegovi zvonovi so v dobro ime
prišli in dandanes ni skoraj nikdar slišati, da bi na Kranjskem zvo¬
nove od drugod dobivali, kakor iz Ljubljane.

Predno sklenemo to poglavje, treba omenjati še nekega občno
koristnega delovanja Zupanovega, ki mu je tudi na slovstvenem
polju pridobilo nekaj imena. Zupan sicer sam v slovenskem je¬
ziku ni veliko pisal, in tudi ni bil za to prav zmožen, kakor smo
že rekli. Pač pa je na njegovo prizadevanje in njegove stroške
izšlo nekaj nabožnih knjig v slovenskem in v nemškem jeziku,
ki kažejo, kako je rajni dobro poznal potrebe kranjskega prebi¬
valstva in kako je tudi tu zadel na pravo struno.

1. Najprej omenjamo knjigo: »Kalvarija«,  to je premiš¬
ljevanje Kristusovega trpljenja v 15. križevih potih. Te bukve
sta po nemškem izvirniku prav gladko prestavila Zamejic in Jeran,
Zupan je pa preskrbel lepe podobe v jeklo rezane, po znanem
Fuhrichovem križevem potu posnete. Naročil je 80.000 teh jeklo-
rezov. — Ko je izšla ta knjiga, ki je zavoljo 14 jeklorezov precčj
draga, (v usnji in z zlatim obrezom 2 gold. 50 kr.), tedaj so
kar planili po njej. Od vseh stranij so duhovni pisali in zahva¬
ljevali se, kako je njim in vernemu ljudstvu prav prišla in kako
zelo pospešuje obiskovanje križevega pota in premišljevanje Kristu¬
sovega trpljenja. Posebno pohvalno piše o njej škof Slomšek in
med drugim tako pravi: »Beseda v teh bukvah je čista in umevna,
obseg podučljiv in dovršen, oprava izvrstna, podobe posebno žive
in ginljive, in celo delo, kakor jaz mislim, najboljše izmed vsega,
kar smo dozdaj v tej reči imeli. Le škoda, da sem svoj postni
list (za leto 1862 — tedaj zadnji) že natisniti dal; ko bi bil
»Kalvarijo« majhno poprej dobil, prav rad bi jo bil v tem listu
svojim ovčicam priporočil; pa upam, da bo pobožno ljudstvo
tudi tako rado segalo po njej!«

17

Za Nemce je izdal enako delo, pa samo z enim križevim
potom pod naslovom: »Der lieilige Kreuzvveg nacli dem
h e i 1. Leo n ar d a portu M au riti  o.« Tudi to nemško izdajo
krasijo jeklorezi po Fiihrichovih slikah izdelani.

2. Druga od Zupana izdana in posebnega priporočila vredna
knjiga se glasi: »Najlepši čednost in najgrši pregreha.«
Knjigo je v nemškem jeziku izdal graški škof Zwerger, prestavila
pa sta jo Zamejic in Klun. Že ime Zwergerjevo, ki res zna za
ljudstvo pisati, in stvar sama, ki se obravnava, priporoča zelo
to knjigo. Vendar se med slovenskim ljudstvom ni toliko razši¬
rila, kakor bi bilo želeti in je veliko število iztisov še ostalo,
katere sedaj prav po ceni prodaja Vincencijeva družba.

8. Tretje delo, tudi od Zupana izdano in založeno, je knji¬
žica: »Sveto leto 1875«  z navadnimi molitvami in podukom
o odpustkih po nemški knjižici enakega imena, tudi od graškega
škofa Zwergerja izdani. Te knjižice je dal Zupan 16.000 natis¬
niti, da bi se toliko bolj razširila med verno ljudstvo in toliko
več sadu obrodila za sv. leto.

Razun teh knjig je na Zupanove stroške izšlo še nekaj
manjših knjižic. Tako postavim: »Začetek Božje poti in
slovesnost pri prenašanji čudodelne podobe M. D. v
Kropi 8. in 9. avgusta  1868.« Ta knjižica je tudi v nemški
prestavi izšla. — Potem je v posebni knjižici tudi popisana:
»Slovesnost v Kropi pri kapelici 2. julija 1872.«

Samo v nemškem jeziku ste prišli na dan mali knjižici:
»Predigt am Peste Maria Verkundigung 1868 in der Laibacher
Domkirche* z dolgim predgovorom in pa: »Das Verlialtnis der
Dompropstei Laibacli zur Propstei-Stadtpfarre Radmannsdorf in
Oberkrain.« O obeh teh bomo pozneje še posebej govorili.

V vseh teh knjigah in knjižicah (razun v zadnji) se kaže
preblagi Zupanov namen, pobožnemu, vernemu ljudstvu obeh
jezikov pomagati k pravi časni sreči in k večnemu izveličanju.
Časnega dobička pri tem ni iskal, in večjidel tudi ni dobil. Na
stotine iztisov »Kalvarije«, (slovenske in nemške), potem: »Naj¬
lepši čednost« in »Sv. leto« je zastonj razdal in samo za spomin
v molitvah prosil. Če je pa kaka knjižica vendar le dobiček pri¬
nesla, kakor pridiga 25. marcija 1868, obrnil je čisti dohodek
za dobre namene. — Ravno to pa, da Zupan ni imel časnega

18

dobička, navdaja nas z zaupanjem, da je njegovo zasluženje to¬
liko večje v nebesih in da se bodo še pozni rodovi blažili in
boljšali po njegovih pobožnih knjigah. To poglavje je pa zopet
očiten dokaz, da je Zupana res vnemala gorečnost za čast božjo
in za časni in večni blagor bližnjega. Bodi mu torej blag spomin!

V. Zupan — sloveč pridigar.

Iz kratkega obrisa Zupanovega življenja smo se prepričali,
da je bil mož na vse strani delaven, v vseh bogoslovskih zna¬
nostih izveden in v opravilih duhovskega stanu nenavadno iz¬
urjen. — Vendar pa se mora priznati, da se je posebno odli¬
koval kot pridigar. — Nič ne prelirujem, ko trdim, da je bil za
svoj čas med najboljšimi cerkvenimi govorniki ne le v Ljubljani,
ampak v celi Škofiji. Za govornika je imel že lepe prirojene
zmožnosti, mnogo pa je s pridnostjo in neprestano vajo pridobil.
Bilje resne zunanjosti, močnih prsij, in kar je pri govorniku
prvi pogoj, imel je poln in prijeten glas, ki je zadostoval za
največje cerkve in prostore. Ljubezniva ponaša in primeren
njegov pogled je spremljal in močno podpiral njegov govor.
Najrazličnejša srčna čustva: sedaj veselje, sedaj žalost, sedaj na¬
vdušenost, sedaj pobitost, izražal je primerno s svojimi očmi.
Že iz hoje, kako je na prižnico šel, spoznali smo, kdaj hoče kaj
posebnega povedati. — Ali vnanje telesne sposobnosti bi nje¬
govim govorom ne bile dajale take veljave, da ni bilo v njih
tudi jedra. Na svoje govore se je skrbno pripravljal, oziral se
na čas in poslušalce, in prva leta je govore marljivo spisoval. Slog
mu je bil izbran, poudarek določen, beseda ne previsoka, ne pre¬
nizka, nikoli ne robata. Šenklavška prižnica je, kakor znano,
precej težka: Zupan seje znal do svojih poslušalcev ponižati in
približati, da so ga radi in tudi pri daljših govorih do konca
pazljivo poslušali.

Ime izvrstnega govornika pa je Zupan dobival od učenih
in neučenih, od mestnih in kmečkih poslušalcev. Rajni lavantinski
škof Anton Martin Slomšek, katerega v cerkvenem govorništvu
do sedaj izmed Slovencev še nikdo ni prekosil, poslušal je Zupana
dvakrat (1845 in 1860) in je po pridigi gospodom kanonikom
ves iznenaden rekel: Častitam vam na takem govorniku ; takega

19

nimajo pri vsaki stolni cerkvi! •— Najboljši sodnik dobrega pridi¬
garja pa je verno ljudstvo in polna cerkev. Ko bi Zupan ne bil
res izvrsten govornik, ne bi bila šenklavška cerkev pri njegovih
govorih vedno polna in bi se ne bili poslušalci iz najvišjih stanov
kar gnetli okolo njegove prižnice. Največja posebnost njegovih
govorov, ki mu je tudi največji vpliv in najizdatnejši uspeh prido¬
bivala, pa je bila navdušenost in prepričevalnost,  s ka¬
tero je govoril in poslušalce kar vlekel za sabo. Tudi strogo
cerkveni duh je blažilno prešinjal njegove pridige in jih vernim
poslušalcem posebno priljubil. Govorniku se je videlo, da je iz
dna svoje duše za sveto stvar užgan, in da je pripravljen
prepričanje svoje tudi v dejanju pokazati. In kakor skušnja uči,
ne more se takemu govorniku nič ustavljati. — Pa še nekaj
treba tu opomniti: Zupan je za predmet svojim pridigam izbiral
take resnice, ki so bile času primerne, ki so poslušalce zelo za¬
nimale in o kakoršnih sicer poprej ni bilo dosti slišati s prižnic.
Taki predmeti so bili n. pr.: o Marijinem brezmadežnem spo¬
četju, o papeževi nezmotljivosti, o papeštvu in njegovih pravicah,
o vplivu katoliške cerkve na človeško družbo in drugi enaki. O
takih predmetih bi stareji, jožefinsko izrejeni duhovniki po no¬
beni ceni ne bili govorili, že zavoljo tega ne, ker o tem ni bilo
dosti v njih knjigah, ali pa celo v nasprotnem pomenu. Ker je
Zupan take stvari obravnaval tudi pri slovesnostih na deželi, za¬
nesel je novega oživljajočega duha med duhovščino in ljudstvo
in se smč tudi v tem oziru imenovati oznanjevalec nove, od
cerkvenega duha prešinjene, boljše dobe.

Vendar pa gre ta slava Zupanu bolj kot nemškemu, manj
kot slovenskemu pridigarju. Pri nemških pridigah se mu je komaj
poznalo, da ni rojen Nemec; kadar je pa slovenski govoril, rabil
je bolj popačeno gorenjsko narečje, in to ni bilo prijetno za
uho izobraženega Slovenca. Tudi moramo priznati, da je Zupan
proti koncu svojega življenja kot govornik jel nekako pešati.
Nekaj se je, kakor pravimo, izpridigal, in vsled tega celo preveč
ponavljal; mnogo pa so ga v tem ovirale tudi razne skrbi in
pogostne bolezni. — Pri vsem tem pa ostane Zupanu ime slav¬
nega govornika.

V posameznosti Zupanovih pridig se pač ne moremo spu¬
ščati, ker bi vsled tega životopis neprimerno narasle!. Vendar

30

pa se izplača, Zupanovo delavnost v tem obziru vsaj po vrhu
pregledati, ker je res nenavadna in se ne more v tem mnogo
duhovnov ljubljanske škofije (izvzemši kakega misijonarja) ž
njim primerjati. V mnogih cerkvah in pri mnogih prilikah je
govoril. Kakor iz zapuščenih zapisnikov posnemamo, govoril je
Zupan od leta 1854 pa do 1882 v stolni cerkvi o raznih prilož¬
nostih 21 Škrat, drugodi po Ljubljani in na deželi pa 234krat.
Nekatere teh pridig so res zgodovinskega pomena. V nastopnih
vrsticah hočemo najvažnejše kraje in govore po imenu navesti.

Ljubljančanom so posebno tri Zupanove pridige še v živem
spominu, katere je govoril pod milim nebom na nalašč zato naprav¬
ljenem odru. To je bilo pri blagoslovljeniu nove Trnovske cerkve
15. novembra 1855, potem 9. septembra 1858, ko so 13 čevljev
visoko in blizu 10 stotov težko Marijino podobo iz bakra umetno
izdelano potegnili na vrh frančiškanske cerkve, in tretjič 1. no¬
vembra 1859, ko je bil nov bronast in pozlačen križ na poko¬
pališču pri sv. Krištofu blagoslovljen in postavljen. Pri vseh treh
prilikah je bilo ljudstva na tisoče, kar glava pri glavi, in vendar
so vsi govornika dobro umeli. Zares, takim nalogam ni bil kos
vsakdo.

V farnih cerkvah svojega dekanata je v vseli govoril, v
nekaterih še po večkrat. Tako na Dobrovi 30krat, pri D. M. v
Polju 19krat, v Šent Vidu nad Ljubljano lOkrat, na Brezovici
lOkrat, v Trnovem Škrat., v Rudniku 7krat. Tudi v nekaterih
podružnicah ljubljanskega dekanata je obhajal cerkvene sloves¬
nosti in zraven pridigoval, tako v Bizoviku šempeterske, v Kašlju
poljske, v Šmartinu in v Gabriju dobrovske fare. Enako je Zupan
tudi po drugih farnih cerkvah ljubljanske škofije Boga poveli¬
čeval s svojimi govori. Tako velikokrat v Kropi, v svoji rojstni
fari, v Radoljici, v Moravčah, v Dobu, v Višnji gori, na Šmarni
gori, v Železnikih (pri pokladanju temeljnega kamna 2. junija 1872).
Prilike takih govorov so bile navadno kak blagoslov, n. pr. cerkve,
tabernakeljna, altarjev, orgelj, zvonov, pokopališča, križevega
pota, znamenja, križa itd.

Pri novih mašah  je Zupan govoril: L Mihi Vindišer-ju
pri sv. Petru v Ljubljani (1841); 2. Janezu Pavlič-u, (benedikt. pri
sv.. Florijanu) pri sv. Ožbaltu (1842); 3. Matevžu Meršol-u v Kamni-
gorici (1844); 4. Antonu Poločnik-u v stolnici v Ljubljani (1848);

21

5. P. Hoenigman-u pri Stari cerkvi na Kočevskem (1858); 6. An¬
tonu Jaklič-u v Lašičah (1859); 7. Fr. Mekinec-u v Trnovem (1871);
8. Matiji Videmšek-u v Dobu (1873).

Pri zlatih mašah:  1. Župniku Benediku na Ježici (1858),
2. Kanoniku Kramarju v Stari Loki (1876); 8. Urevcu v Rado-
Ijici (1878).

Pri umeščevanju:  1. J. Potočniku na Brezovici (1855);
2. Hafnerju v Smledniku (1856); 3. Nachtigalu na Dobrovi (1857);
4. Alojziju Peharcu v Rudniku (1867); 5. Koširju v Sent-Ru-
pertu (1868); 6. Jožefu Hočevarju na Igu (1868); 7. Keršiču pri
sv. Katarini (1869); 8. Kajdižu v Vodicah (1870); 9. Bohmu
pri sv. Jakobu (1872); 10. Ažmanu na Dovjem (1873); 11. Le-
vičniku pri D. M. v Polju (1874).

Pri pogrebih:  1. Po Nachtigalu na Dobrovi (6. nov. 1860);
2. po Benediku na Ježici (30. okt. 1861); 8. po Jan. Žužeku na
Ježici (9. maja 1862); 4. po Andreju Smoleju na Igu (28. ju¬
lija 1869); 5. po Gregorcu v Sostrem veliki petek zvečer
(15. aprila 1870); 6. po Tomcu v Preski (25. jul. 1870); 7. po
Blažu Potočniku v Šent Vidu (24. junija 1872); 8. po Pajku pri
D. M. v Polju (3. aprila 1874); 9. po kapelanu Pazlarju enajst
dnij pozneje ravno tam; 10. po Burji na Ježici (7. nov. 1874);
11. po Vidmarju na Dobrovi (5. jul. 1875); 12. po Zupinu na
Črnučah (9. dec. 1875); 13. po misijonarju Pircu v Ljubljani
(24. jan. 1880).

Poseben mojster je bil Zupan pri kratkih nagovorih, za
kakoršne je večkrat priliko imel pri porokah imenitnih oseb, pri
pozdravih itd. 1 )

‘) Tako postavim je prav ginljiv njegov nagovor pri poroki gospoda
Ivana Baumgartnerja z Emilijo Trpinčevo, ki ga je govoril 17. maja 1867 na
božji poti v Marija-Celju na Gorenjem Štirskem.

Vreden, da se ohrani v spominu, je nagovor Zupanov o priliki, ko je
bil umeščen pokojni knezoškof Krizostom dne 5. septembra 1875. Glasi se:
Tempus, Celsissime et Reverendissime, quo Sedem Episeopalem Labacensem
ascendis, tempus vere arduum, tempus supra modum acerbum est, idgue
Ecclesiae catholicae, ejusdem supremo Capiti, Pontifici Maximo Pio IX.,
episcopis, presbyteris, nec minus omnibus Christi lidelibus.

Animi levitas, impietas et abalienatio a vera fide, contemptus et fasti-
dium omnium, quae pollent nomine catholico, tantos progressus fecerunt, ut
praeposito catholico triplieetur difficultas officiis suis ita satisfaciendi, ut ali-
quando coram Deo de iis rationem reddere possit.

22

Posebnost Zupanova je bila ta, da je v svojih pridigali
tako rad in tako pogosto o Mariji govoril. Če govor tudi ni bil
naravnost o Mariji, vendar je znal o njej kaj primernega vplesti.
Leta 1858 je pri šmarnicah vsak dan o Mariji pridigoval; Ma¬
rijino čast je posebno še na njenih svetiščih, kakor na Šmarni gori,
na Dobrovi, pri D. M. v Polju, v Kropi pri kapelici, na Brezjah,
na Jezeru oznanjeval in povzdigoval. K temu ga pa ni priganjalo
le njegovo veliko zaupanje, katero je od mladega do Marije
imel, ampak še posebna obljuba, katero je naredil 20. majnika
leta 1858. Tistega dne bi se bil pri zajutrku kmalu zadušil. Z
kruhom vred zaužije veliko buciko (iglo). Naenkrat ga nekaj prav
hudo v grlu zbode, on vzdihne k Mariji, začne se daviti in srečno
spravi buciko iz grla. To je ohranil v vedni spomin in zraven

Talibus temporibus et circumstantiis animum erigit roboratque exemplum
atque respectus in episcoporum maximum, qui inde a quattuor saeculis Ec-
clesiam Labacensem gubernabant, in episcopum scilicet heroiim Thomam Chron,
qui et ipse temporibus periculis et procellis pleniš baculum pastoralem gerebat,
quique apostolico suo animi robore, ardenti zelo, nec non magnanimo suo
proverbio: »Si terret labor, aspice praemium«, fidem catholicam carissimae
nostrae patriae conservavit, ac »laetitia et amor Carnioliae« nuncupatur.

Clerus Dioeceseos nostrae in atroci hoc serioque momento ardenter
exoptat, ut stella praedicta, quae inter maximas et lucidissimas in gyro ecc-
lesiae Labacensis coruscat, praeclarum nempe hoc exemplum, nec non insigne
speeimen magni episcopi ecclesiae Lavantinae, veri apostoli Slovenorum, An¬
tonii Martini Slomšek, ejusque memoria dignum dictum: »Negotium, de quo
contendimus, aeternitas est,« Gelsitudinem Tuam continuo comitetur, in la-
boribus autem, curis et angustiis potenter confortet, muniat er erigat.

Idem Clerus fervidas ad Deum preces fundere nunquam omittet, ut
Tibi, nostro Pastori, vivam fidem, assiduam charitatem, coelestem sapien-
tiam ac inconcussani animi constantiam largiri dignetur, ut tenens baculum
pastoralem super egregia Dioecesi nostra — innixus Petrae, super quam
Christus Ecclesiam suam aedificavit, id est, Sedi apostolicae Romanae, confisus
potenti praesidio Immaculatae Dei Genitricis Mariae, Matris D. N. J. Cliristi
et nostrae Matris, S. Josephi, patroni universae Ecclesiae catholicae, Ss. Herma-
gorae et Fortunati, patronorum nostrae Dioeceseos, S. Nicolai, patroni ecclesiae
nostrae Catliedralis, S. Joannis Clirysostomi, patroni Tui, Celsissime, per multos
et plurimos annos in honorem omnipotentis Dei, in munimen defensionemque
S. Ecclesiae catholicae earumque sacerdotum, in salutem quasi quinties cente-
norum millium animarum ita gerere possis, ut aliquando in fine dierum
Tuorum cum gentium apostolo exclamare: »Bonum certamen certavi cursum
consummavi, fidem servavi,« divino autem Iudici dicere audeas: »Domine,
neminem horum perdidi, quos tradidisti mihi.«

23

nje obljubo zapisal, da hoče iz hvaležnosti Marijino slavo za
naprej še bolj poveličevati. In da je besedo držal, kažejo ravno
njegove pridige.

Kako je rajni Zupan res bil iz srca udan Mariji, cerkvi in
papežu in kako je o teh predmetih navdušeno znal govoriti, naj
kaže ta nekako posneta pridiga, katero je imel na praznik Marijinega
oznanjenja leta 1868 in katero smo že zgoraj omenjali. Povod
pridigi je bil naslednji: Ko so bili 1. 1868 liberalci na krmilu,
mudilo se jim je odpraviti konkordat, to je pogodbo našega ce¬
sarja s papežem Pijem IX. (z dne 18. avgusta 1855), v kateri
pogodbi se katoliški cerkvi v avstrijskem cesarstvu pripoznava in
določuje potreben vpliv, ki naj ga ima zlasti na sv. zakon in
na odgojo mladine. Ravno te določbe v konkordatu pa so najbolj
presedale liberalcem, ki so hoteli večjo prostost (?), in zato niso
nehali, kar je le mogoče počenjati, da je konkordat nazadnje v
obeh državnih zbornicah padel (21. in 22. marca 1868). Nad
tem je bilo v liberalnem taboru neznansko veselje; vsa večja
mesta so bila vsled te velike sreče (?) razsvetljena in Ljubljana —
no Ljubljana tudi ni hotela zaostati, ker sicer bi bila prišla ob ime,
da ni liberalna. Ljubljančani so tedaj tudi svoje mesto 24. marca
leta 1868 razsvetlili: ali razsvetljava ni bila splošna. Kakor »No¬
vice« pišejo, izmed 950 hišnih številk je bilo razsvetljenih samo 64.
Svetile so se le hiše znanih liberalcev ali le takih, ki se libe¬
ralcem niso hoteli zameriti; druge hiše, katerih je bila večina,
bile so v toliko večji temi. — Koliko so liberalci s tem dosegli,
menda sami ne vedo; toliko pa je gotovo, da tako počelje ni
lepo in da je razžaljivo do drugih, ki niso enakega mišljenja.
Zalo je celo znani liberalec pa značajni časnikar Warrens o
takem počenjanju takrat pisal: »Kadar bodo drugi premagani in.
ne naši sodržavljani, takrat bomo tudi mi razsvetljavo naredili.
Taka razsvetljava, s katero ena stranka čez drugo v državi zmago
obhaja, ni lepa ne spodobna. Kdor je zares liberalen, časti tudi
v svojem nasprotniku prepričanje, če je tudi lastnemu naravnost
nasproti.«

Zdaj si pa mislimo položaj stolnega župnika Zupana, ki
je ves gorel za cerkev in papeža, ki je bil ves prešinjen pra¬
vičnega katoliškega navdušenja: kako ga je moralo boleti, ko je
videl in slišal o razsvetljavi ljubljanskega mesta, tistega mesta,

24

ki je bilo od nekdaj znano kot izredno katoliško mesto! Mutast
čuvaj bi bil moral biti stolni župnik Zupan, da bi o takih pri¬
likah molčal. In res, precej drugi dan, v praznik Marijinega ozna¬
njenja je Zupan na prižnico stopil in v odločnih pa ginljivih be¬
sedah Ljubljančanom tako početje očital.

Za rek si je izvolil besede preroka Miheja (6, 8), ki je ne¬
hvaležnim Judom klical: Moje ljudstvo , haj sem ti naredil, ali s
čim sem te razžalil, povej mi!  Po krasnem uvodu o Marijinem
oznanjenju napove obseg svojega govora, ki ima dva dela, namreč

1. zakaj so papež tridnevno pobožnost ukazali,

2. kakšne stiske trpe papež in cerkev na Laškem, pa tudi
v našem cesarstvu!

V govoru razlaga govornik krivice, ki se gode papežu po¬
sebno s tem, da so Lahi večji del njih posestva, tako imenovane
papeževe dežele, že odvzeli in da jim nameravajo tudi Rim ugra¬
biti. Iz tega namena so papež napovedali tridnevnico s popol¬
nimi odpustki za celi katoliški svet, da bi Bog odvrnil pretečo
nevarnost. In res so bili Lahi pri Mentani s pomočjo Francozov
in papeževih prostovoljcev premagani. Ali nevarnost s tem ni bila
odpravljena, sovražniki so bili le za nekoliko časa ustavljeni in
zadržani. Vsled papeževega poziva so hiteli iz vseh krščanskih
dežel prostovoljci v Rim, drugi so pošiljali papežu mile darove,
vsi pa so za papeža molili. Papež so tedaj storili, kar je bilo v
njih moči: ali oboroženi sili celega laškega kraljestva se niso
mogli ustavljati, pač pa so pravice papeštva vedno in pred celim
svetom poudarjali in oznanjevali. — In sedaj pravi govornik od
besede do besede tako:

»Laško kraljestvo naj papežu še tako dokazuje, kako po¬
trebno mu je rimsko mesto in ostale papeževe dežele: papež ne
morejo reči: Če potrebujete, pa vzemite, ampak reči morajo:
Ne smem tega dati, ker moje ni; če silo rabite, naj se zgodi,
kar Bog pripusti, jaz pa povem pred Bogom in pred celim sve¬
tom: Vi grešite nad resnico in nad najsvetejšimi človeškimi pra¬
vicami !

Pa kakor je imenitno papeževo posestvo, še bolj imenitno
pa je, kar zadeva vero in postavo božjo. Papež ne morejo reči:
Privoljujem, da se ravna z zakonom, kakor s kakšno navadno
posvetno rečjo. In škofje tudi ne morejo tako reči. Naš božji

25

Zveličar je povzdignil zakon v zakrament, in kdaj je zveza moža
z ženo zares zakrament, to določiti smejo le nasledniki aposteljnov,
ne pa poglavarji tega sveta. Katoliška cerkev pozna zakon le
kot zakrament; ako ni zakrament, tudi zakon ni; tako imeno¬
vani civilni zakon, posvetna zveza, je pred Bogom in katoliško
cerkvijo le očiten velik greh zoper šesto zapoved!

To pa zadeva tudi družbinsko srečo. Že sedaj ni vse v za¬
konih, kakor bi moralo biti: kaj bi se še le godilo, ko bi izginil
cerkveni blagoslov iz zakonov in bi se z ločitvijo zakona vsem
strastem odprla vrata! In kaj bi bilo potem z ubogimi ženami,
katerih nekatere se zdaj vesele? Potem bi pač spoznale, da bi
bilo bolje jokati se. In ravno to žele in zahtevajo današnji libe¬
ralci, da bi se zakon smel razdreti; in ker cerkev tega ne pusti
in nikdar pustila ne bo, zato so jim cerkvene postave trn v peti.

Ravno tako je z očitnim poukom. Papež ne morejo privo¬
liti, da bi katoliško mladino smeli po nekatoliško odgojevati. Škofje
tudi ne morejo tega privoliti. In to je čisto po pameti. Kdaj se
je še kaj takega slišalo, da bi se bil kdo v protestantovskih de¬
želah upiral tudi protestantovski odgoji lamošnje mladine? —
Katoliškega zakona in katoliške odgoje pa se nasprotniki tako
dolgo ne morejo lotiti, dokler obstoji konkordat; zato jim je tako
na poti.

Konkordat obstoji sedaj nekoliko čez 12 let. — Jaz pa sedaj
vse in vsakega izmed vas vprašam: Komu je prizadejal konkordat
kakšno škodo, kakšno krivico? Vsakdo mora odgovoriti, da no¬
bene! Jaz opravljam farne posle te stolne fare že 24 let, 12 let
pred konkordatom in 12 let potlej: pa nihče se mi še ni o tem
pritožil; malokdo je še vedel, da konkordat obstoji!

In vendar, kaj se vse govori in piše zadnje mesce o kon¬
kordatu, kakor bi bil povzročil vojsko, kugo in lakoto in tisoče
družin pahnil v nesrečo! Po časnikih in knjižurah se skoraj vsak
dan čez našo osemnajst sto let staro vero zaničljivo piše, o pa¬
pežih, škofih in duhovnih grdo in lažnjivo govori! — In pri to¬
likem zasramovanju naše cerkve naj bi jaz molčal?
To bi se reklo vero zatajiti in cerkev izdati!

In sedaj, ko se vidi, da bo ta slovesna pogodba (konkordat)
ob veljavo, kaj vse počno, kakšno veselje uganjajo nasprotniki!
Razsvetljave napravljajo v nekaterih mestih, tudi v naši Ljub-

26

ljani! Kakor bi bilo naenkrat milijonov ljudij srečnih postalo,
kakor bi bili davki na pol znižani, kakor da bi bile vse nadloge
odvzete! — Pa kakor sedaj v 13. letu obstanka lahko vprašamo:
komu je konkordat kakšno krivico storil? tako bomo lahko čez
12 let po odpravljenem konkordatu vprašali : komu je odprav-
ljenje konkordata prinesel dobiček? (O da: judom in brezvercem!
Opazka pisatelja.) Zakaj torej tak hrup zoper konkordat? Saj
vsakdo vidi in čuti, da to ne velja samo konkordatu, ampak
katoliški cerkvi. Večina se veseli in vriska iz sovraštva do kato¬
liške cerkve in njenih postav in služabnikov; drugi delajo to iz
nevednosti, ali pa ker se boje ljudij, ker je to času primerno.
In kateri so ti, ki tako sovražno zoper cerkev govore in pišejo?
Večjidel so to lastni otroci katoliške cerkve. Ali ni to sramota?
Judje ne zaničujejo, ne zasmehujejo, ne črtijo postav in obredov
svoje judovske vere, razkolniki ne svoje razkolne, protestantje
ne svoje protestantovske vere! Le katoličani grde, črtijo in zani¬
čujejo postave svoje katoliške cerkve, in bi najraje meč porinili
v srce svoji lastni materi, katera jih je rodila in vzredila: Kako
je vendar prišlo v navado in v znamenje olike, nič več ne verovati
in sramovati se vere, katero sta imeli mati in stara mati!

Koliko morajo pa nasproti prestati tisti, kateri si upajo ka¬
toliško cerkev in njene pravice braniti in zagovarjati! Za neumneže
in bedake nas imajo. — Da, tudi najdražje osebe, pobožna mati,
ljubezniva žena, morajo umolkniti, če bi si upale kakšno dobro
besedo za katoliško cerkev izpregovorili! Le z zaničevalci svete
vere se nekateri radi pajdašijo, s takimi se zgovarjajo o veri,
pa ne, da bi jo bolj spoznali, ampak da bi jo nepoznano grdili
in obsodili. Za bukve in časnike, ki katoliško cerkev branijo,
ne marajo, pač pa z veseljem in slastjo požirajo vsak spis, v
katerem se cerkev grdi in blato meče na služabnike svete
cerkve.

Po pravici smejo pri takih okoliščinah mili in ljubi papež
Pij IX., sme sv. mati katoliška cerkev reči in vzdihniti : Moje ljud¬
stvo, kaj sem ti naredila, s čim sem te razžalila, povej mi? Enako
sme duhovščina ljubljanska, ki vendar ni nikoli trdo ravnala in
v zakonskih rečeh kolikor le mogoče polajševala, in ki zdaj vidi,
kako obhaja Ljubljana oprostitev od te dozdevne trdobe z raz-,
svetljavo, reči: Moje ljudstvo, kaj sem ti naredila, ali s čim sem

3

27

te žalila, povej mi! Tedaj tudi ti, moj sin, moja hči, na strani
naših nasprotnikov?

Posebno jaz, kot najstarejši duhovni pastir tega mesta,
smem tako tožiti. V tisoč in tisoč potrebah ste k meni prihajali,
vselej ste me pripravljenega našli; v teku toliko let sem vselej
najprisrčnejše sočutje skazoval pri veselih in žalostnih dogodbah
v vaših družinah in sedaj, ko je naša mati, katoliška cerkev, po¬
nižana, in smo mi, njeni služabniki, užaljeni — sedaj pa se
ravno te družine vesele in od veselja svoje hiše razsvetljujejo! Po
pravici sem pričakoval, da se bodete na našo žalost ozirali, in
zato s prežalostnim srcem kličem: Moje ljudstvo, kaj sem ti na¬
redil, ali s čim sem te razžalil, povej mi? Tedaj tudi ti, moj sin,
moja hči, se veseliš, ko mi žalujemo!«

V tej pridigi je rajni Zupan zares pokazal in razlil svoje
veliko, za katoliško cerkev in papeža razvneto srce. Nasprotniki
so mu te odločne besede zamerili, in so ga hoteli celo pred sod¬
nijo pripraviti; ali ni šlo. Neki imeniten gospod, ki se z Zupanom
v nazorih sicer ni strinjal, vendar se mu je za to pridigo za¬
hvalil in ginen rekel: Vi veste, da sem načelno vaš nasprotnik;
ali duhovnu, ki ima v teh časih srčnost, brez obzira na dobiček
ali na izgubo, da, naravnost zoper svojo osebno korist, le v za¬
vesti svoje dolžnosti pravice svoje cerkve tako možato zagovar¬
jati, odreči svojega češčenja in priznanja ne morem! — In ta
pridiga je res imela blagoslovljen uspeh. Niso nasprotniki zavoljo
nje Zupana v ječo spravili, marveč on jo je v tisočih iztisov dal
na svetlo in čisti dohodek porabil za veliki altar Matere božje
pri kapelici v Kropi!

VI. Zupan — in Kropa.

Ljubezen do rojstnega kraja je človeku že prirojena. Kakor
lastovka rada prileti nazaj v tisti kraj, kjer se je izlegla, tako
vleče tudi človeka nekaj skrivnostnega v tisto vas in hišo, kjer
mu je tekla zibelka. A kristijan ima poleg lega naravnega nagnenja
še višji razlog: zavoljo sv. krsta mu je domači kraj nad vse mil
in drag. Tako je sv. Ludovik, francoski kralj, raje hodil v ka¬
pelo, kjer je bil krščen, kakor v remsko (Rheims) katedralo, kjer

28

je bil venčan za kralja. — Tako je tudi rajni Zupan ljubil Kropo,
svoj rojstni kraj, ne le zato, ker je bil ondi rojen, ampak Se bolj
zato, ker je ondi prejel sv. krst in tudi pel, kakor smo slišali,
svojo novo mašo! Vlekla pa gaje  v Kropo še posebno kapelica s
podobo device Marije, kateri je bil od mladih let udan z otroško
ljubeznijo. Zupan se nikoli ni sramoval svojega rojstnega kraja,
rad je o njem govoril, skrbel za njegov napredek, potegoval se
za njegov dušni in časni blagor, pa tudi po svoji moči —
veliko storil.

Posebno obe cerkvi domačega kraja sta mu bili pri srcu;
obema je veliko pomagal k olepšanju, pa tudi naklonil drugih
dobrotnikov. Naj tukaj poglavitne dobrote navedem, katere sta
cerkvi in pa trg kroparski od Zupana naravnost ali po njegovem
posredovanju prejeli.

1. Kaj je storil Zupan za kapelico  ali romarsko
cerkev Matere božje v Kropi?

Razun tega, da je tej cerkvi daroval dragocen mašni plašč,
plačal je tudi 1. 1868 večjidel sam slroške za popravo velikega
altarja.

Posebno pa je Zupan na to delal, da bi nekdaj slovečo
božjo pot Matere Božje milostnega srca »pri kapelici«  v gozdu
bolj oživil in utrdil. V ta namen je napravil dve slovesnosti, ka¬
teri ostaneta Kroparjem nepozabljeni.

a)  Božja pot pri kapelici v Kropi se je namreč začela
leta 1707, ko je sedem nedolžnih fantičev (39. jun.) našlo po¬
dobo Matere Božje, katero podobo so v nalašč za to iz zelenih
vej napravljeni kapelici častili. Ker se je pri tem čudež zgodil,
da je mutast fant začel govoriti, so postavili (1712) pobožni t.ržani
najprej zidano kapelico in pozneje s pomočjo okoličanov prijazno
cerkev, katera je bila leta 1729 od ljubljanskega škofa Feliksa
Sigismunda pl. Schrattenbacha posvečena in je ohranila ime »pri
kapelici«  do današnjega dne. — Ko so leta 1868 veliki altar
popravljali, hotel je Zupan tudi čudodelno podobo bolj olepšati
in ozaljšati. Zato jo je izročil gospem Uršulinkam v Ljubljani,
in ko je bila okusno popravljena, nesel jo je sam s častjo
in veliko slovesnostjo v Kropo dne 8. avgusta, spremljan od
dveh kroparskih bogoslovcev. Kroparski srenjski in drugi od¬
lični možje so se pripeljali naproti v kočijah do Podnarta in so

3 *

tako spremili dragoceno podobo. Pravi sprejem pa je bil Se le
na cesti, deset minut od Krope, pri znamenju Matere Božje. —
Do tj e sta prišla naproti domača duhovna v cerkveni opravi in z
zastavami. Pobožnega ljudstva je bilo vse polno na cesti in po
bližnjih travnikih. Šolarji in šolarice so imeli šopke in vence;
veliko jih je držalo prižgane sveče. In ko sedaj Zupan podobo
odgrne, poljubi in da poljubiti navzočim duhovnom, ko jo potem
pokaže zbranemu ljudstvu, padejo vsi na kolena in zakličejo z
enim glasom: »O naša preljuba Mati Marija! O Mati milostnega
srca!« Možnarji zagrome, zvonovi pri obeh cerkvah se oglase,
Marijine pesmi se veselo razlegajo, — in procesija z Marijino
podobo se počasi pomika proti trgu, kjer je vse v zastavah in
vencih. Podobo neso najprej v farno cerkev, kjer je Zupan v
navdušeni pridigi razložil pomen te slovesnosti in vso dogodbo
Marijine podobe. Podoba pa je bila izpostavljena na stranskem
altarju škapulirske Matere Božje, kjer so jo verni do polunoči
obiskovali in neprenehoma prepevali pesmi v čast Marije.

Zvečer je bil ves trg Mariji v čast krasno razsvetljen; stol¬
nemu župniku pa so trški pevci napravili podoknico, kar ga
je ginilo do solz. Pri tej priliki ni mogel zamolčati velikega
razločka med to razsvetljavo in med razsvetljavo v ljubljanskem
mestu 24. marca ravno tega leta. »V Ljubljani so razsvetljavo
napravili kakor iz veselja, da je mati katoliška cerkev nekako
ponižana; tukajšna razsvetljava pa kaže veselje nad tem, da je
Mati Marija tako povišana.«

Drugi dan, 9. avgusta (v nedeljo), so prenesli Marijino po¬
dobo v slovesni procesiji v popravljeno in zelo okrašeno kape¬
lico, kjer je Zupan najprej prenovljeni veliki altar blagoslovil,
potem pa tako milo in pretresljivo o Mariji, o papežu in cerkvi
govoril, da se je vse po cerkvi solzilo. Po pridigi je bila postav¬
ljena Marijina podoba na svoj kraj v altarju, zatem pa se je da¬
rovala slovesna sv. maša; z zahvalno pesmijo je bila nenavadna
slovesnost končana. — Da bi se spomin te slovesnosti toliko
dalje ohranil, dal je Zupan dogodke teh dveh dnij in svojo
pridigo dne 9. avgusta pri kapelici v mnogih iztisih tiskati in
razdeliti brezplačno med tržane. Tudi je napravil na svoje stroške
novo ploščo za jekloreze Marijine podobe v Kropi in jo kapelici
daroval, da ji je tako pripomogel k obilnišim dohodkom.

80

b)  Druga imenitna slovesnost, vršeča se na prizadevanje
Zupana, ki je bil med tem postal stolni dekan, bila je pri
kapelici 1. julija 1872 v god obiskovanja Marijinega. Ko se je
v Kropi božja pot h kapelici začela, zavezali so se prebivalci
kroparski z obljubo, da bodo prvi Marijin sopraznik po najdenju
čudodelne podobe praznično obhajali. Tak dan pa je bil ravno
sopraznik Marijinega obiskovanja. In la dan praznujejo Kroparji
res kakor kak zapovedan praznik in mu zato pravijo: »Zaob¬
ljubljeni kovaški Šmaren.«  — Ker so se godili tistega leta
po želji papeža Pija veliki shodi vernega ljudstva k Marijinim
svetiščem, zato je stolni dekan Zupan vseh deset takrat živečih,
v Kropi rojenih duhovnov povabil na dan 2. julija v Kropo h ka¬
pelici, da bi v vspodbudo svojih rojakov počastili Mater milostnega
srca v domačem kraju.

Na to povabilo so se zbrali omenjeni dan pri kapelici s
stolnim dekanom Zupanom še trije kroparski duhovni (drugi so
bili iz službenih ozirov zadržani), pa par duhovnov iz okolice,
tako, da je bilo z domačo duhovščino vseh skupaj osem du¬
hovnov. Slovesnost se je kaj lepo vršila. Zjutranje opravilo s
pridigo je imel Simon Zupan (nečak stolnega dekana), takrat
kapelan v Dobu; ob deseti uri pontilikalno mašo in pridigo stolni
dekan; popoludne pa je pridigoval pisatelj teh vrstic, takrat ka¬
pelan pri D. M. v Polju. Če tudi se je nekdo v ljubljanskem
»Tagblattu« ujedal čez to pobožnost (kam se neki ne vtikajo libe¬
ralci !), bili so vendar kroparski prebivalci v svoji večini tega
praznika tako veseli, da so se po srenjskih možeh stolnemu de¬
kanu in vsi pričujoči duhovščini prav srčno zahvalili in posebno
poudarjali, kako jih veseli, da so v domači romarski cerkvi na
jeden dan pridigovali in maševali trije rojaki, in daje  stolni dekan
celo daroval pontifikalno mašo ! Tudi ta praznik ne bo Kroparjem
tako kmalu izginil iz spomina.

2. Kaj pa je Zupan  storil za farno cerkev v
Kropi?

Na to lahko kratko odgovorim, da še več, kot za kapelico.
In sicer so posebno trije veliki darovi, katere ima kroparska
farna cerkev od rajnega Zupana, namreč:

a) Veliki in krasni križevi pot, posnet po onem v šenklavški
cerkvi in naslikan od Planka na Dunaju. Blagoslovljen in po-

31

slavljen je bil 4. oklobra 1868. Dasiravno se nekaterim zdi ta
križevi pot za to cerkev neprimerno velik, ker pokrivajo posa¬
mezne podobe skoro celo prosto steno, vendar dela skupno pri¬
jeten vtis na vstopivšega in celo cerkev nekako praznično po¬
vzdiguje.

b)  Druga velika dobrota, cerkvi sv. Lenarta in celi fari
storjena, pa je sv. misijon, katerega je Zupan na svoje stroške
od 1.—10. maja 1869 preskrbel. Koliko dobrega je s tem svojim
rojakom storil, kolikim je dušni mir in srečno zadnjo uro pri¬
pravil, to ve le sam Bog.

c)  Najlepši dar pa je brez dvoma veliki zvon, katerega je
Zupan leta 1885 kroparski farni cerkvi daroval. Ta zvon tehta
čez 32 starih stotov, je od Hilcerja v Dunajskem Novem mestu
vlit in stane z vsem skupaj okoli tri tisuč goldinarjev. S tem zvonom
je hotel rajni Zupan svojo veliko hvaležnost skazati na več slranij:
najprej Mariji, ki ga je tako materno vodila in varovala, potem
sv. Lenartu, v čigar cerkvi je bil krščen in pel svojo novo mašo.
Zato sta podobi Marije in sv. Lenarta na zvonu vliti. Nadalje
se je hotel hvaležnega skazati s tem darom domačemu trgu, po¬
sebno spodnji Kropi, kjer je bil rojen in kamor se poprejšnji
lahni zvonovi niso slišali. — Hvaležnega se je hotel skazati tudi
rajnemu kroparskemu župniku M. Grosu, ki je s svojim prigo¬
varjanjem največ pripomogel, daje  šel v šole in postal duhoven;
hvaležnega se je hotel slednjič skazati rajnemu škofu Wolfu, ki
mu je bil vedno tako dober. Zato je dal na zvonu vliti opomin,
da kadar bodo tržani po angeljevem češčenju molili zanj in za
njegove slariše, naj se spominjajo še dveh njegovih največjih do¬
brotnikov.

Ko je daroval Zupan ta zvon Kropi, stavil je med drugimi
le-le pogoje: da se sme s tem zvonom le ob nedeljah in praz¬
nikih in pa v sabotah k angeljevemu češčenju zvoniti. Posebno
naj se zvoni dnč 3. avgusta vse trikrat pri Marijinem zvonjenju
v spomin, da je bil ta dan v mašnika posvečen. — Pri pogrebih
pa se sme s tem zvonom le takrat zvoniti, kadar umrjo papež,
škof, cesar, domači farni ali pa v Kropi rojeni duhovniki, in še
nekateri drugi osebno imenovani. — Sicer pa se sme ta zvon
pri pogrebih le takrat glasiti, kadar se plača deset goldinarjev;
in od teh naj bo polovica za farno cerkev, polovica pa za kro-

parske reveže. Tako je tedaj ta zvon neusahljiv studenec vednih
dohodkov za cerkev in za reveže. Zares krasen spomin, ki si
ga je Zupan postavil! — Zupan je želel, če bi bila božja volja,
da bi bil obhajal v Kropi svojo zlato mašo, in da bi novi ve¬
liki zvon povikševal to slovesnost: ali Bog je drugače obrnil.
Zupan je sicer res dočakal svojo petdesetletnico, pa le na mrt¬
vaškem odru : novi veliki zvon je res tudi pel ta dan, pa ne k
zlati maši, ampak k pogrebu!

Z ozirom na ta dar se bo pa Zupanov spomin posebno v
Kropi ponavljal stoletja, in kadarkoli bo ta zvon zapel, lahko se
bo reklo o pokojnem Zupanu:

Ko trombe glas, ko zvon doni
Od vrlega moža spomin!

3. Še nam preostaja omeniti, kaj je Zupan posebej storil
za kroparski trg!

Tu je v prvi vrsti njegova hitra in velika pomoč ob času
kolere meseca avgusta 1. 1855. Takrat so bili res žalostni časi
za Kropo, kakor se pisatelj teh vrstic še dobro spominja. Grozna
morilka je neusmiljeno gospodarila med gosto naseljenimi in z
živežem slabo preskrbljenimi kovači. Posebno s šnopsu udanimi je
opravila navadno prav hitro; v štirih do osmih urah. Pri nekateri
hiši sta oče in mati oba en dan zbolela, ali pa tudi oba en dan
umrla. Delati se nikomur več ni ljubilo. Ljudje so klavrno okoli
tekali in pri Mariji pomoči prosili, pa k spovedi hodili, ne da bi
jih bil kdo silil. Bila sta takrat dva zdravnika v Kropi zraven
domačega župnika Kalila, ki je dajal homeopatiška zdravila. Ali
vsi trije so komaj zadostovali vsem bolnikom, katerih je bilo
celi čas okoli 150. Umrlo jih je čez 50 za kolero, tedaj dobra
tretjina zbolelih. Kakšen dan je bilo po pet do sedem mrličev.
Za kraj s 1300 prebivalci res grozno število!

Ker je bil poglavitni uzrok, da se je kolera tako strahovito
širila, pomanjkanje zdrave in zadostne hrane, pokazal se je v
tej splošni bedi kakor angelj rešnilc domačin in rojak Zupan,
takrat kanonik in stolni župnik. Nekaj je sam dal, še več pa pri
dobrih ljudeh po Ljubljani izprosil in nabrane darove pošiljal
kroparskemu župniku Kahlu (navadno po 100 gld. in čez). Tudi
od svetne gosposke so takrat Kroparji dobivali izdatno pomoč.
Vsak teden so po tri do štiri vole pobili in kovačem brezplačno

33

delili meso in druga jedila. To in pa blažilni vpliv sv. vere sta
pomogla, da se je veliki strah polegel in da so se ljudje
počasi pomirili. Čez dobre tri tedne je kolera odšla, za sabo
pustivši grozen sled in žalosten spomin na hudo obiskovanje
božje. — Pokazal je pa la žalostni čas Kroparjem tudi njih prave
prijatelje in med temi v prvi vrsti kanonika Zupana, katerega so
od tistega časa še posebno čislali in njegovega prihoda se vselej
veselili.

Pa ne samo o koleri, ampak tudi pri vsaki drugi priliki je
Zupan svojim rojakom pokazal dobro srce. V vseh stiskah seje
obračala kroparska srenja do njega za svet in pomoč, in na¬
vadno ne zastonj. Tudi za kroparske dijake se je Zupan zanimal
in revnejšim tu in tam hrano ali kako drugo pomoč preskrbel,
pa tudi iz svojega žepa kaj pomolil. Koliko je pa vsa leta po
duhovnih in po svojih sorodnikih kroparskim revežem izdajal,
to se ne dh v številkah zapisati; zapisano pa je gotovo v bukvah
življenja, zapisano pa tudi v srcih hvaležnih rojakov, ki tega svo¬
jega največega dobrotnika nikoli ne bodo pozabili. Dokler bo
stala Kropa, stalo bo tudi s zlatimi črkami zapisano ime Zupa¬
novo kot slavnega rojaka in največjega dobrotnika. — Zato je
tudi kroparska srenja Zupanu k izvolitvi za stolnega prošta časti-
tala in med drugim tudi to poudarjala, da jo veseli, ker je že
sedaj drugi srenjan dosegel čast ljubljanskega stolnega prošta:
prošt Kaspar Bobek pred dvestoinpetdesetimi leti je bil tudi rojen
Kropar!

Radovljica je prijazno mestice na Gorenjskem. Naj večja zna¬
menitost radovljiška je razun velike grajščine prelepa gotiška
cerkev, ki nima daleč para in se po pravici šteje med najlepše
cerkve te vrste na Kranjskem. — Tik mesta je Rudolfova želez¬
nica, ki s prvega tu ni imela postaje. Ker pa sedaj nekaj let
sem ostaja železnični vlak tudi v Radovljici, pomudimo se še
mi nekoliko v tem mestu, dasiravno bi se iz mnogih ozirov raje
kar mimo peljali. Z Radovljico je namreč tesno skleneno zadnjih
deset let Zupanovega življenja in ta popis bi ne bil popoln, če
bi o Radovljici kar molčali.

VII. Zupan — in Radovljica.

84

S lem namreč, da je bil rajni Zupan imenovan ljubljanskim
stolnim proštom, postal je tudi »župnik radovljiški«!

Po ustanovi cesarja Friderika IV. (iz Gradca 6. dec. 1461)
po štiristoletni pravni navadi in tudi po najnovejših določbah je
vsak stolni prošt ljubljanski ob enem tudi pravi župnik radov¬
ljiški. — Ko je cesar Friderik IV. imenovanega leta ustanovil
ljubljansko škofijo, in postavil stolni kapitelj z desetimi kanoniki
(med njimi stolnega prošta in dekana), imenoval je za prvega
prošta tedajnega radovljiškega župnika in višjega duhovna (Erz-
priester) za Gorenjsko, Lenarta pl. Jamnicer-ja, s tem pogojem,
da mora on in vsak njegov naslednik v proštiji radovljiško faro
z vsemi njenimi prihodki obdržati, to se pravi: da se radovljiški
župniji še odpovedati ne sme drugače, ako se ob enem ne od¬
pove tudi ljubljanski stolni proštiji. Radovljiška fara je tedaj,
kakor učeni pravijo, z ljubljansko proštijo kanonično zedinjena,
ali jej je vtelešena (incorporatio). — Po tej ustanovi, kije  bila od
papeža Pija II. 10. sept. 1462 potrjena, nihče ne postane drugače
stolni prošt ljubljanski, ako ni od cesarja imenovan in v Rimu
z lastnim papeževim podpisom in tako imenovanim ribičevim pe¬
čatom (sub annulo piscatoris) potrjen. V papeževem pismu pa
natančno stoji, da mora ljubljanski stolni prošt tudi svoje dolž¬
nosti kot »radovljiški župnik«  zvesto izvrševati, ali sam, ali
pa po sposobnem namestniku (vikariju). In na te besede mora
vsak novoimenovani stolni prošt pri slovesnem umeščevanju tudi
priseči in je res tudi do sedaj skozi vseh 400 let vsak prošt
(razun Ladenika) prisegel. — Stolni prošt dobiva po ustanovi in
pravni navadi vse dohodke radovljiške fare in iz teh plačuje
svojega namestnika, hrano za enega ali dva kapelana ter poprave
pri farovžu in davke itd. V radovljiškem farovžu, ki se imenuje
še sedaj proštija, ima prošt prihranjeno lepo in veliko stanovanje,
kjer stanuje, kadar hoče sam izvrševali svoje dolžnosti kot ra¬
dovljiški župnik. V prejšnjih časih so res tudi ljubljanski proštje
pogosto prihajali v Radovljico, tukaj se vedli kot pravi župniki
in o posebnih prilikah in praznikih opravljali pontifikalno božjo
službo, obdani od radovljiške in bližnje duhovščine. V ta namen
so bile pri radovljiški farni cerkvi do novejšega časa (do 1800)
shranjene (inventarske) prav dragocene pontifikalije (škofovska
mitra in palica). Ker so pa proštje zavoljo kapiteljna večji del

85

leta morali v Ljubljani biti, imeli so v Radovljici svojega stal¬
nega namestnika, katerega so imenovali Radovljčani in ljudje po
Gorenjskem sploh le gospoda »vikarija«.  — Se le leta 1854
se je ta jasna razmera s tem skalila, da je o priliki birmovanja
knezoškof Anton Alojzij tedanjega vikarja Simona Vovka v ra¬
dovljiški cerkvi za radovljiškega župnika umestil, vpeljal in po¬
stavil. Od takrat torej kličejo Radovljičani proštovega namest¬
nika le župnika, dasiravno se s tem dejanjem in imenovanjem
ni nič premenila pravna razmera med proštom in župnikom.
Tudi Vovkov naslednik Jožef Bononi je bil leta 1858 umeščen
za radovljiškega župnika in ker so vsi stolni proštje (razun La-
denika) pri svojem umeščevanju tudi kot župniki radovljiški
obljubo storili: sta bila tedaj za radovljiško faro vedno po dva
župnika, eden (prošt) v Ljubljani, drugi (pravilno le namestnik)
pa v Radovljici.

In ravno ta nekoliko čudna, nenavadna a vendar lahko
umljiva razmera je imela prav žalostne nasledke in je dala povod
obžalovanja vredni borbi med proštom Zupanom in tedanjim
župnikom. Vso to borbo je natančno (žalibog še preveč na¬
tančno 1) rajni Zupan sam popisal v nemški knjižici imenovani:
*Das Verhaltnis der Domprobstei Laibach zur Probstei-Stadtpfarre
Radmannsdorf in Oberkrain.« Prvi del te knjižice, ki pripoveduje
zgodovino radovljiške fare, je prav zanimiv in poučen, o drugem
delu pa, ki se celo preveč spušča v osebnosti, splošna je sodba
ta, da bi bilo bolje, ko bi bil ostal netiskan.

V posameznosti te knjižice in v njej popisane borbe se ne
moremo spuščati; toliko pa lahko rečemo, da so gosposke skoraj
v vseh točkah priznale pravico Zupanu, da so bile prav vsled te
borbe pravice ljubljanske proštije vnovič pojasnjene in natan¬
čneje določene. Črka pravice bi torej bila za Zupana. Pač pa
ne tako duh pravice, ki mora biti tudi duh ljubezni, zlasti med
duhovni. Kakor smo priznali Zupanu, da se je držal črke, mo¬
ramo pa tudi izreči, da način njegovega postopanja proti nje¬
govemu namestniku ni bil pravi. Vsa zadeva naj bi se bila
izročila duhovski oblasti v preiskavo in razsodbo, saj je gosposka
v to postavljena. Tako bi se ne bil kalil mir, ljubezen bi se ne
bila rušila in ako bi obsodba tudi ne bila Zupanu po volji,
zmagal bi bil on s tem, da bi se bil udal. Res je, da umešče-

36

vanje (installatio) vikarja v Radovljici ni bilo do cela pravilno.
Toda, oni, ki je to dovolil, bil je škof in s tem je vse rečeno.
Vsakdo tudi ve, da se razmere s časom preminjajo. Skoda, da
je ta oblak temnil sicer jasno življenje in delovanje Zupanovo.

Da je pa ta posebna razmera med ljubljanskim proštom in
njegovim namestnikom, radovljiškim župnikom, že zaradi premalo
jasnih določeb imela v sebi kal razpora, razvidi se iz tega, da
se je enaka pravda leta 1668 med tadajnim stolnim proštom
Krištofom grofom Herberstein-om in radovljiškim njegovim na¬
mestnikom Gašperjem Gernetig-om vnela in s tem končala, da
se je Herberstein raje ljubljanski proštiji odpovedal in sprejel
ono (slabšo) v Novemmestu.

Da bi take in enake čast duhovskega stanu rušeče raz¬
prtije v prihodnje preprečilo, tirja sedanje ljubljansko škofijstvo
prav v novejšem času od prošta in njegovega namestnika'v
Radovljici, da se morata z lastnim podpisom zavezati, da se
podvržeta vsemu, kar bodo duhovske in posvetne oblasti sklenile
v tej zadevi.

Sicer je pa Zupan tudi za Radovljico veliko storil. Na
njegovo vneto priganjanje seje  ondi obhajal sv. misijon  in
vdeleževal se je slovesnosti, ko se je ponovila božja pot svete
Krvi. Kratek popis te božje poti bi vtegnil marsikaterega zani¬
mati, zatorej ga podamo čitateljem.

V mestu Bejrutu na Sirskem je okoli leta 240 krislijan
svojo hišo prodal judu, pa izselivši se, popustil ondi sv. razpelo.
Ko jud zagleda to podobo, pokliče še drugih svojih rojakov
skupaj in sedaj začno judje s Kristusovo podobo prav tako grdo
ravnati, kakor so njih očetje ravnali s pravim Kristusom. Bijejo
ga, pljuvajo vanj in napadajo ga tudi z noži. Ali glej čudo, na¬
enkrat priteče iz lesene podobe obilno krvi, katero judje vjamejo
in neso v svojo shodnico. Potem zberejo vse svoje slepe, kraljeve
ali sploh bolne rojake in pravijo: Če je to res Kristusova kri
in če la kri res čudeže dela, kakor trdijo Kristijani, ozdraveli
bodo ti bolniki, ako jih ž njo poškropimo. Ako se to zgodi, potem
sprejmemo tudi mi krščansko vero. In ko se ta čudež res zgodi,
držali so judje svojo besedo, pristopili h krščanski veri in spre¬
menili svojo shodnico v krščansko cerkev. Od te krvi, ki se je
strdila, zanesli so potem več ostankov v Carigrad in Benetke in

37

še v druge kraje (tudi k sv. Krvi na Koroškem). Nekaj te svete
Krvi so imeli tudi v Radovljici že od starodavnih časov. Ko je
namreč slavni ljubljanski škof Tomaž Kren pisal proštu Bobku
v Radovljico (1625), da naj pride kmalu v Ljubljano h kapileljnu,
odgovoril je ta, da zavoljo mnogih romarjev, ki prihajajo na
že več stoletij slovečo božjo pot sv. Krvi, ne more nemudoma
priti. Iz tega vidimo, da je morala biti ta božja pot v Radovljici
silno stara in da je bila zelo obiskovana. Cesar Jožef je pa
tudi to božjo pot, kakor mnogo drugih, (1784) odpravil in skoro
bi se bilo že pozabilo, da je kdaj taka božja pot v Radovljici
bila, ko ne bi bila o tem pričala stara podoba, shranjena za
velikim altarjem. To podobo je videl leta 1876 tudi baron Pilat,
avstrijski konzul v Benetkah, in je obljubil, da bode preskrbel
nekaj ostankov le sv. Krvi iz Benetek, kjer se v ondotni patri-
jarhovi cerkvi še shranjuje. In res je dobil nekaj drobtin te
sv. Krvi, ter jo v dragoceni, močno pozlačeni svetinji poslal v
Radovljico s patrijarliovim pismom vred, da so to res ostanki
prave sv. Krvi. — In tako je bila starodavna božja pot k sveti
Krvi v Radovljici zopet obnovljena. Slovesno pa jo je zopet
uvedel sam stolni prošt Zupan 13. maja 1877 (6. nedeljo po.
binkoštih). — V svoji pontifikalni obleki, spremljan od mnogih
duhovnov je pod nebesom v procesiji nesel drago svetinjo, ka¬
tero sta dva levita neprenehoma kadila. Procesija je šla po mestu,
kakor je sv. Reš. Telesa dan navada, z banderi med zvonjenjem
in streljanjem. Ko je duhovščina prišla nazaj v cerkev, postavil
je stolni prošt svetinjo s sv. Krvjo v tabernakelj stranske, navlašč
zato opravljene in olepšane kapele. Slovesnosti primeren govor,
iz katerega smo te vrstice navedli, imel je kroparski župnik Kapuz.
— Mnogi romarji, ki pridejo na Brezje, pomude se tudi mimo¬
grede radi v Radovljici pri sv. Krvi, in tako bode ta že skoro
pozabljena božja pot postala zopet bolj znana. 1 ) Pa tudi že ka¬
pela sama, v kateri se sv. Kri shranjuje, budi človeka nehote
k pobožnosti. Velikanski misijonski križ, katerega je Zupan dal
popraviti in 14. oktobra 1877, 21. nedeljo po Binkoštih, navlašč
prišel blagoslovit, visi za altarjem na steni, ki je vsa s črnim
žametom prevlečena, in neka mirupolna tema obdaja sveti kraj,
tako, da vsak obiskovalec lahko res prav iz srca ondi moli.

*) Kaj več o lej slovesnosti beri v »Danici« v štev. 21, 23 in 24 1. 1877.

38

L. 1878 je proSt. Zupan bival osem tednov v Radovljici in je
ves la čas, kakor kak drug župnik, opravljal vsa cerkvena opravila.
Hodil je k bolnikom in v spovednico, pa tudi pridigal je vsako
nedeljo in praznik. Ko je bila 30. julija tistega leta v Radovljici
sv. birma in škofovo obiskovanje, peljala sta se prošt Zupan in
župnik Bononi škofu v Begunje naproti in ga spremila z vso
častjo v mesto. Škof Krizostom seje čudil lepoti radovljiške cerkve.
Ne-le, da je goliška stavba posebno lepo izvedena, tudi vsa no¬
tranja oprava je slogu primerno uravnana; posebno pa razlivajo
krasno slikana okna po cerkvi čarobno svetlobo. Da pa je ra¬
dovljiška farna cerkev danes tako krasna, zasluga je večidel žup¬
nika Bononija, ki je v zvezi z domačim umetnikom, letos pre¬
zgodaj umrlim Vurnikom, delal vsa leta tako neutrujeno za lepoto
in okusno popravo le cerkve. — Za tlak iz belih in črnih čvetero-
voglalih plošic pa si je prizadeval tudi prošt Zupan, kije  nabral
veliko denarja v ta namen, pa tudi sam posodil večo svoto brez¬
obrestno. Tudi je poškodovano streho na zvoniku iz svojega dal
popraviti. Tako je hotel zadoščevati nalogi »radovljiškega župnika«.

VIII. Zupan — in njegovi križi.

O priliki GOOletnice, odkar je sklenena kranjska dežela z
habsburško vladarsko hišo, ko so presvetlega cesarja Franca
Jožefa tako navdušeno sprejemali v Ljubljani in po deželi (1. 1883
julija meseca), bili so odlikovani nekateri posebno zaslužni možje
na Kranjskem z različnimi redovi in križci. — Vendar med odli¬
kovanimi prošta Zupana ni bilo, dasi smo smeli kaj takega priča¬
kovati glede na dinastično udanost in zvestobo, katero je tako
odkritosrčno skazoval Zupan pri vsaki priliki. Opomnimo le na
vojskina leta 1859 in 1866, ko se je v svojih šmarničnih pridigah
tako goreče potegoval za pravično reč, za čast in slavo avstrijske
domovine; ali pa na njegove pridige 1. 1878 v Radovljici, ko je
iz zgodovine dokazoval, kako so bili Habsburžani za vero in
cerkev, posebno pa za Marijo brez madeža spočeto vneti, in
kako tudi sedanji cesar Franc Jožef po teh stopinjah hodi in
kako se, kolikor more, v hudih časih in zadregah poteguje za papeža.

Ce pa tudi prošt Zupan križca takrat ni dobil, vendar je dobival
križe od drugodi. Vedno namreč mu jih je Kralj nebeški pošiljal

39

v prav obilnem številu, posebno v času njegovega duhovskega
življenja. Ni mogoče vse male križe njegove tu posamezno na¬
šteti; dovolj je, da navedemo le poglavitne.

1. Bolezen se šteje po pravici med križe; Zupan je imel
te vrste križev posebno mnogo. Slišali smo že, da je precej v
začetku duhovskega življenja, komaj da je bil pol leta kapelan,
dobil hudo mrzlico, katera ga je prisilila, da je iskal v svojem
rojstnem kraju pomoči in zdravja. Leta 1863 pa se ga loti huda
bolezen na čutnicah, katere se ni iznebil nikdar več popolnoma.
Hodil je po toplicah (posebno na Bled), popraleval marsikaterega
zdravnika, poskušal razna zdravila: ali pozdravil se vendar ni.
— Najhujša pa je bila še zadnja bolezen, ki je čez pol leta trajala
in mu proti zadnjemu prizadevala neznane muke.

Pa tudi s svojimi ljudmi je imel veliko prestati zavoljo bo¬
lezni. Kadar je zbolel kateri njegovih sorodnikov, bolelo je tudi
njega. Naj so že ležali bolniki v Kropi ali pri njem, poglavitni stroški
za zdravnika in zdravila so zadeli le njega. Kakor zares hvaležen
sin preskrbljeval je svoje stariše v njih zadnji bolezni z vsem po¬
trebnim, in ko sta mu umrla (oče 18. maja 1844 v Kropi, mati pa
10. avgusta 1861 v Ljubljani kot 801etna ženica), spravil je oba
s častjo in materi odločil še poseben grob pri sv. Krištofu za
velikim altarjem, kjer je po smrti tudi sam želel počivati, kar se
je res zgodilo. Pa tudi sestro Lenko je pri sebi imel enajst let,
in ko je šest let neprenehoma na postelji ležala, skrbel je za
njo z veliko potrpežljivostjo. — Enako je nečaka Šimna Zupana,
ki je 1. 1875 zbolel kot dobrovski kapelan, vzel v Ljubljano in
mu v hudi osemnajstmesečni bolezni bil na strani s skrbno po¬
strežbo.

2. Bolezen še ni naj večji križ. Ko so ga leta 1863 odstavili
od gospodarstva šenklavške cerkve, bolelo ga je to v srcu in
takrat je postal bolan na-živcih. Od takrat se je jel tudi nena¬
vadno debelo oblačiti, da je vlačil vselej, tudi poleti, veliko za¬
logo obleke na sebi in s sabo. Vedno ga je namreč nekaj mra¬
zilo! — Ker je Zupan vselej in povsodi resnico branil in jo tudi
včasih naravnost povedal duhovni ali deželski gosposki, nakopal
si je tu in tam nasprotnikov, zaradi česar je imel marsikatero
grenko uro in marsikatero noč brez spanja. — Skušal je tudi
on, kaj se pravi: resnica oči kolje.

40

8. Po latinskem izreku : honores sunt. labores, prinese vsaka
nova čast tudi novo breme. Tudi Zupan je to občutil. Kolikor
više je prišel v duhovski časti, toliko več križev si je naložil;
največi križ pa mu je s proštijo prišel. Ni tajil, dasi je sam
želel tega odlikovanja, ali ravno tako je pozneje sam spoznal,
da bi bilo bolje zanj, ko bi ne bil nikoli prijel za proštovo palico.

— Tako si včasih človek zelo želi kake reči: ko jo je pa do¬
segel, vidi, da se je nataknil.

4. Precej nadlog so rajnemu Zupanu prizadeli nekateri
njegovi sorodniki s lem, ker so ga čez mero nadlegovali za
denarno podporo in za posojila. — Duhoven je res dolžan po¬
magati svojim sorodnikom poprej in pa bolj, kakor drugim, ako
so v potrebi. To pa zopet ni res, kakor nekateri mislijo, da mora
samo za sorodnike delali in služiti. Pač težava je v tej reči, in
marsikateri duhoven zgreši v tem oziru pravo srednjo pot. Na¬
pačno je, če jim je predober, ker s tem le sebi velike preglavice
in skrbi napravlja, sorodnikom pa vendar le malo koristi ali pa
nič. Tako je bil tudi Zupan s prvega predober svojim ljudem.
Ker sam ni toliko imel, da bi bil zadostil vsem zahtevam, jemal
je denar na posodo in se zapletel tako v velike zadrege. Še le
kot kanonik, čez 20 let svojega duhovskega življenja, plačal je
zadnji dolg, ki ga ni naredil za-se, ampak za svoje sorodnike.

— O tem je pozneje večkrat tožil, ne kakor bi mu bilo hudo
po denarjih, ampak zato, ker se je bal odgovora pri sodbi.
Mislil je, da bi bil denar moral koristnejše drugam obrniti, in
da je to, kar je sorodnikom preveč dal, odtegnil cerkvam in
revežem.

Kakor pa ima vsak križ nekaj zdravilnega v sebi, tako
so tudi Zupana vedne denarne zadrege priganjale k pridnosti in
varčnosti. Enkrat ni šel cela tri leta nikamor iz Ljubljane. Bil
je posebno zmeren v jedi in pijači. Kot stolni župnik in tudi
pozneje kot dekan in prošt je obedoval vedno sam; le malokdaj
je kak poseben prijatelj prisedel k njegovi mizi. — Le tako je
bilo mogoče, da je pri njegovi smrti vendar še precejšna svota
ostala za reveže, katerim je poprej, kakor toži, zavoljo sorodnikov
premalo dajal.

A vendar je imel tudi nad enim izmed sorodnikov veliko
veselje, in to je bil njegov nečak, katerega je vzgojil za duhovski

41

stan: v tem deluje sedaj prav vrlo. Iz tega se učimo, kako
dobro je, pomagati revnim pa pobožnim mladeničem v duhovski
stan. Taka miloščina nese največ obrestij. Kdor je namreč komu
pomagal v duhovski stan, vdeležuje se potem vseh dobrih del,
kar jih stori ta duhoven v svojem življenju.

IX. Zupan — in mrtva roka.

Cerkveno imetje se imenuje včasih tudi imetje mrtve roke.
Zakaj tako, ni mi znano. Morebiti to spominja na mrtvo roko
sv. Štefana, ogerskega kralja, ki je zavoljo velike dobrotljivosti
tudi po smrti nestrohnena ostala. To pa vem, da sovražniki
cerkve in njenih naprav o cerkvenem imetju mislijo in govore,
kakor bi bilo to imetje mrtvo, brez koristi za občni blagor. S
takimi izrazi in pregovori hočejo zabraniti pobožne ustanove,
oporoke in darila za cerkve in cerkvene naprave. — V resnici
pa ni nobeno imetje tako plodonosno in rodovitno, kakor cerkveno.
Vzemite cerkvam njih premoženje, in vzeli ste kruh raznim umet¬
nikom in rokodelcem, ki žive večjidel le od cerkva; odpravite
samostane, in izročili ste neznani bedi mnoge reveže, ki sedaj
vsaj še pri samostanskih vratih dobivajo jedi za prazni želodec.
In kam gre denar, kateri dobivajo duhovni od raznih ustanov
ali od cerkva, če ne večinoma zopet za dobre namene: za pod¬
poro revežem, za nove pobožne ustanove, za odgojo mladine
in za novi duhovski naraščaj ? — Dokazov za to nam ni malo.
Povejte, čegave so mnogoštevilne ustanove skoraj pri vseh farnih
cerkvah, če ne od duhovnov! Povejte, kdo je naredil največ
dijaških ustanov, če ne duhovni! Povejte, kdo je postavil pri
nas Alojzijevišče, ali ne škof Wolf? Povejte, kdo je pomagal
zidati hiralnico, Marijanišče in druge dobrodelne zavode: ali ne
v prvi vrsti duhovni? Kdo vzdržuje dijaško kuhinjo? Kdo pod¬
pira največ mladino, kdo pospešuje narodovo omiko, ali ne največ
in najbolj duhovni? Kdo je zapustil toliko tisoč za gluhoneme,
ali ne dekan Holzapfel? . . .

Pa naj bo dosti teh izgledov. Vsaj tudi ne more biti drugače.
Kdor je zares duhoven, ve pač dobro, čemu je denar in kam ga
mora po vesti obrniti, ako mu ostaja čez stanovske potrebe!

Kaj hočemo v tem obziru o rajnem Zupanu reči? — On
bi ne bil tisti vrli in pravi duhoven, kakoršnega popisujemo,

42

ako bi v tej reči ne bil storil svoje dolžnosti. Pa storil jo je —
da, še več; kakor se zdaj po njegovi smrti kaže, odlikoval seje
v tem še posebno.

Dobrodelnosti in usmiljenja do revežev se je že od svoje
milosrčne matere navzel, kakor smo videli; imel pa je tudi že
rahločutno in usmiljeno srce od narave. Vendar bi vse to njegovi
dobrodelnosti nobene prave veljave ne dajalo, ko bi tega ne
bil delal iz ozira do Boga in sploh iz krščanskih nagibov. Pa
ravno tukaj se kaže zares veren in pobožen mož. Pravični namreč
iz vere živi  (Rim. 1, 17.), in tako je delal rajni Zupan. Vera ga
je učila, da smo le hišniki božji in da bomo morali dajati od¬
govor od vseh nam izročenih rečij, torej tudi od denarja. Zato
po nepotrebnem še krajcarja ni zavrgel; in denarna izguba ga
je le zato pekla, ker si je vest delal, da je s tem oškodoval reveže.

Zlasti zadnjih dvajset let svojega življenja je izdal prav
velike svote za dobre in pobožne namene, posebno pa za reveže.
Kakor se iz zapuščenih zapiskov spozna, šlo je v take namene
vsako leto iz njegovih rok od 500—1000 gold. in še več. In
kar mu je o smrti še ostalo imetja, zopet je skoraj vse zapustil
revežem ljubljanskega mesta.

Ker je iz svoje mnogoletne skušnje kot stolni kapelan in
župnik vedel, kako boli revščina posebno take, ki so živeli kdaj
v boljših razmerah, pa se sramujejo prositi: nameraval je z
vsem svojim imetjem narediti ustanovo za šenklavžke kapelane,
da bi podpirali posebno gosposke revne bolnike, kadar bi bili
v bolezni k njim klicani. Seveda takim ni pomagano s par kraj¬
carji. Ko so mu pa opomnili, da to, kar on namerava, dela že
družba sv. Vincencija, izročil je poglavitni ostanek svojega premo¬
ženja tej družbi. Pa tudi to, kar je zapustil še svojemu nečaku,
dal je s pogojem, da obrne vse za dobre namene, ako bi sam
ne prišel v kake stiske in potrebe.

Zdaj pa naj kdo reče, da tak mož ni blaga duša in zares
vrl duhoven! Od njega se pač sme tudi reči, kar psalmist pravi:
Dispersit, dedit pauperibus (111, 9.): Vse je med uboge raztrosil
in razdal!

In ta njegova dobrodelnost se sveti sedaj toliko lepše, ker
v življenju ni bilo dosti slišati o njej. Zupanova roka je bila res
nekako mrtva, ki je na tihem, brez hrupa dobro delala. Le veliko

4

4S

takih mrtvih rok nam Bog daj, kakor je rajnega Zupana bila, in
revežem bo izdatno pomagano.

Za svojo osebo pa si ni želel imetja. Ob svojih mnogih in
včasih zelo dragih izletih k raznim slovesnim opravilom po deželi
ni hotel sprejeti nikoli nič odškodovanja, dasitudi se mu je ponu¬
jalo in je imel pravico tirjati tako odškodovanje. Torej se je
tudi tukaj vresničilo in pokazalo, da ga razjeda gorečnost za
hišo božjo, za čast božjo. Vemo tudi, da je Zupan mnogo storil
za novi cerkvi v Bohinjski Bistrici in v Zelimljah.

On, ki je toliko dobrega storil, toliko revežem pomagal,
toliko koristnih početij podpiral: on pač ni mogel nikomur (vsaj
hote ne) storiti kaj žalega ali kaj škode. Svojim služabnikom in
poslom je bil bolj oče in prijatelj, kakor gospodar in zapovednik.
Postrežnicama, ki sta mu stregli v zadnji bolezni, zagotovil je
stalne obresti do smrti. In kakor ga je nehvaležnost pekla, tako
bi tudi sam ne bil trpel takega madeža na sebi. Za vsako mu
skazano uslugo se je skazal tako ali drugače hvaležnega.

To je gotovo, da je Zupan podpiral in pospeševal vsako
hvalevredno početje, če že ne v denarjih in v dejanju, pa vsaj
z dobrim svetom.

X. Zupan — in njegova smrt.

Duhoven je zato posvečen, da daruje. Pa ne samo Jezusa
mora darovati pri sv. maši njegovemu nebeškemu Očetu, ampak
tudi samega sebe. Lahko se reče, da življenje pravega duhovna
je neprestan dar, vedna daritev. Že ko vstopi v duhovski stan,
daruje mašnik Bogu svojo voljo, svojo prostost, svoje telesne
moči. Ali ta daritev je še le začetek mnogih žrtev, katere ga
čakajo v njegovem stanu, in neprenehanim daritvam stori konec
še le smrt. Kolikim prijetnostim se mora duhoven odreči, koli¬
kokrat jed in pijačo pustiti, kolikokrat iz spanja vstati, koliko
drugih težav prestati, kolikokrat tudi svoje zdravje in življenje
zavoljo stanovskih dolžnostij v nevarnost postavljati: to le tisti ve,
ki skuša; posvetni ljudje o vsem tem včasih še pojma nimajo.

Da se je rajni Zupan iz celega srca posvetil Bogu in nje¬
govi službi, o tem smo se do sedaj lahko zadostno prepričali.
Poglejmo pa še zdaj, kako je opravil zadnjo daritev, katero je
Bog od njega tirjal: daritev zdravja in življenja!

44

Kakor ima starost sploh svoje nadloge in je nekako ne¬
prestana bolezen, tako je tlačila tudi rajnega Zupana, posebno pa
mu jemala tudi za zdravje tako potrebno spanje. Njegove čut-
nice so bile razdražene, njegov duh vedno nategnen, le njegovi
močni naravi se je bilo treba zahvaliti poleg milosti božje, da ga
bolehnost še preje ni podrla in vrgla na posteljo. Ali slednjič je
tudi on omagal; hrast, ki je tako dolgo trdno stal v sredi hudih
viharjev, nagnil se je slednjič. Sv. Matije dan zvečer (1886) je
zadel Zupana mrtvoud na jezik in na desno stran. Vendar ni
izgubil zavednosti. Udan v voljo božjo se je hitro pripravil na
odhod. Se tisto noč je bil za smrt previden. Ali Bog še ni tirjal
zadnje daritve, ampak mu je hotel dati še priložnost k večjemu
zasluženju. Še pol leta ga je Bog z boleznijo in hudim trpljenjem
poskušal, in priznati moramo, daje  Zupan dobro prestal tudi to
poskušnjo. Zlezel je sicer še iz postelje, ali do dobra se ni več
popravil. Komaj je po sobah nekoliko še hodil, ali iz hiše ni več
prišel. Dobro je vedel, kaj je navadni konec take bolezni, zato
se je pripravljal še bolj skrbno na smrt. Prav pogosto je pre¬
jemal svete zakramente in je tako potrdil tudi s svojim vzgledom,
kar je v zdravih dneh tako gorko priporočal drugim. Na svet ni
bil nikoli posebno navezan; pa še tisto nagnenje, katero je mo¬
rebiti imel do posvetnega, raztrgala je popolnoma zadnja bolezen.
Razun svojega nečaka, kateri ga je vsak teden enkrat ali dvakrat
obiskal iz Loke, najbližjih sorodnikov in nekaterih posebnih
prijateljev, ni puščal drugih k sebi. Bil je najraje sam s svojim
Bogom. Njemu je tudi daroval svoje veliko trpljenje, ki je bilo
proti koncu silno hudo. Pa ni bilo slišati posebnega pritoževanja
iz njegovih ust. Reči moram, da sem Zupana občudoval na priž¬
nici: vendar pa se mi je sedaj še večji zdel, ko je tako udano
in potrpežljivo ležal na smrtni postelji, kakor da bi hotel reči;
Glej, Gospod, pripravljen sem, zgOdi se tvoja sveta volja! Pri tem
ginljivem prizoru so mi na misel prišle besede sv. Pavla, s ka¬
terimi je Zupan tako rad kako pridigo sklenil in katere bi bil
smel tudi sedaj o sebi reči: Dobro sem sc vojskoval, tek dokončal ,
vero ohranil; zdaj mi je prihranjena krona pravice, katero mi
bo dal Gospod, pravični sodnik tisti dan.  (2. Tim. 4, 7. 8.)

Proti koncu meseca avgusta je tudi Zupanovo življenje šlo
h koncu. Dr. Schiffrer, njegov stari prijatelj, rekel mu je dne

45

17. avgusta, da so ure že soštete. Nič se ni ustrašil lega nazna¬
nila, ampak le dvojno željo je še imel, kateri sta se mu obe iz¬
polnili. Obiskala sta ga namreč pred smrtjo še dva — seveda
različna gospoda — knezoškof Jakob, ki mu je dal svoj blagoslov,
in škof naših duš, Jezus Kristus sam, katerega mu je v podobi
kruha za popotnico prinesel kanonik g. Jeran. V soboto večer
28. avgusta je nastopila smrtna borba. Zupanov nečak in drugi
domači so klečali okoli postelje in molili; Zupan pa je popolno
pri zavesti v duhu sledil molitvam in opominjal, naj le še molijo,
ako so včasih prenehali. Ob treh zjutraj je prišel stolni kapelan
g. Erker, da je opravil še molitve za umirajoče, in ravno, ko je
po ljubljanskih cerkvah angeljevo češčenje in dan zvonilo, ločila
se je njegova duša od sveta, 29. avgusta (11. nedeljo po bink.j,
torej prav tisto nedeljo, na katero je pel pred 50. leti v Kropi
svojo novo mašo. Dočakal je svojo 501etnico, a zlate maše, kakor
je želel, tukaj ni pel, upamo pa, da jo je še bolj veselo obhajal v
nebesih.

Drugi dan, 30. avgusta, popoludne so ga pokopali. Knezoškof
Jakob sam je vodil sprevod, in duhovnov iz Ljubljane in dežele
ga je blizo sto spremljevalo k sv. Krištofu. Začele so se namreč
ravno tisti dan duhovne vaje in jih pripeljale mnogo v Ljubljano.
Marsikateri duhoven in znanec Zupanov z dežele bi bil še prišel,
da je ob času zvedel o njegovi smrti; nekateri so zvedeli, ko
je bil že pokopan.

Sedaj počiva torej blagi mož zraven svoje matere, katero
je tako presrčno ljubil, na pokopališču sv. Krištofa, za katero je
toliko storil in kamor je sam spremil toliko mrličev. Če se trud¬
nemu popotniku po dolgi poti počitek prileže, potem pač tudi
Zupanu veljajo besede »Skrivnega razodenja« (14, 13.), da počiva
sedaj od svojega truda; njegova dela pa gredo za njim!  Bog dal,
da bi se izpolnile besede, katere je govoril za slovo ob koncu
svetega leta 1875: »Kadar se bomo ločili od tega sveta, Bog nam
daj v nebesih pred sedežem božjim skupaj priti! O preljubi
bratje in sestre v Jezusu in Mariji! tamkaj vas želim pričakati,
če bom pred vami šel iz tega sveta; tamkaj pa želim tudi vas
zopet najti, kateri bodete šli morebiti pred menoj v večnost. Tam
bomo prihodnje sveto leto z našim preljubim svetim Očetom
Pijem skupaj v nebesih obhajali in klicali: Misericordias Domini

46

in aetcrnum cantabo  — usmiljenje božje bom prepeval vekomaj.
(Ps. 88, 2.)

Sklep.

Obraze slikati je velika umetnija. Slikar je le tedaj dovršil
svojo nalogo, ako je slika vsaj v glavnih potezah izvirniku po¬
dobna. — Tudi jaz .sem v, teli listih narisal podobo slove¬
čega moža; v koliko pa da sem ga zadel, sodijo naj blagovoljni
čitatelji. Vendar pa upam, da bo vsakdo, ki je poznal pokojnika,
spoznal ga v tej sliki: ako tudi ni popolna, gotovo mu je po¬
dobna. Pomisliti treba, da se ena in ista podoba kaže različno,
ako jo ogledujemo od raznih stranij. Ako postavimo podobo v
senco, vidi se nam temna in mračna. Ob jasnem vremenu in v
svetlobi se vse lepše, pa tudi bolje vidi. Naj mi torej nihče ne
zameri, da sem postavil podobo na svetlo. K temu sta me pri¬
ganjala spoštovanje in hvaležnost do pokojnika, pa tudi osebno
prijateljstvo, katero naju je vezalo kot rojaka in enako misleča
duhovna. Vendar me pa hvaležnost in prijaznost nikdar nista
toliko premotili, da bi ne bil videl slabostij svojega junaka. Omenil
in naštel sem jih v tem spisu zaradi resnice, katero sem mu
razodeval tudi v življenju brez obotavljanja. Pisal pa sem te
vrstice še posebno iz tega namena, da bi ohranil trajen spomin
slavnemu rojaku in podal lep vzgled sedanji in poznejši duhov¬
ščini. Naj je že sodba o rajnem Zupanu taka ali drugačna, toliko
je gotovo, da je bil rajni goreč kapelan, izvrsten župnik, ime¬
niten prelat, sloveč pridigar, dika in ponos ljubljanske škofije;
rojstnemu kraju, ljubljanskemu mestu, slovenskemu narodu in
habsburški hiši zvesto in iz srca udan, odločen in možat v svojem
prepričanju, pa tudi silno radodaren do revnega človeštva. In
takemu možu se spodobi časten in trajen spomin. Torej še enkrat
rečem:

Ko trombe glas, ko zvon doni

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJI2NICA

00000221412