VcC vcronaiiha i šole! Papež Pij XI. poudarja v svoji znameniti okrožnici o kršCanski vzgoji mladine, izdani zadnji dan lanskega leta, med drugim to-le: »Da ustreza čola pravicam Cerkve in krščanske družine in da jo lahko obiskujejo katoliški učenci, ni zadosti, če jim nudi tudi verski pouk (pogostokrat v preveč pičli meri). V ta namen je nujno potrebno, da ves šolski pouk in ustroj: učitelje, učne načrte in učbenike preginja krščanski duh pod materinskim vodstvom in nadzorstvom Cerkve v vseh predmetih tako, da bo verski pouk zares temelj in krona vsega pouka v vseh vrstah šol: v osnovnih, srednjih In visokih šolah.« Ministrstvo prosvete naše države je z najnovejšo naredbo za učiteljišča predpisalo učni načrt, po katerem so za Cetrti in peti letnik izpuŠčene vse ure za verski pouk. Potemtakem se z iiovim šolskim letom v dveh. zadnjih razredih učiteljišč verouk ne bo učil v itak že dovolj »pičli meri« dveh ur, marveč se sploh ne bo več učil. UčiteijigCa so se razširila od 4 na 5 razredov, veronauk pa naj bi se učil samo v prvih treh razredih. Mislimo, da se to ni zgodilo namenoma, temveč da je ta pogrešek v učnem načrtu za učiteljišča nastal po pomoti. Ne moremo si namreč misliti, da naš prosvetni minister ne bi bil prepričan, kolikoga pomena je verska vzgoja za mladino, zlasti za tiste, ki bodo enkrat poklicani, da sami kot učitelji in učiteljice vzgajajo otroke, ki jim bodo izročeni v šolsko vzgojo. Kako naj tisti, ki sami niso v veri dovolj poučeni in vzgojeni, druge poučuJejo in vzgojujejo?! Mladeniči in mladenke, ki obiskujeJo 4. in 5. razred učiteljišča, r.o umsko že dosti razviti ter dostopnl raznim duševnim vplivom, ki vzbujajo v njih dvome o tej ali drugi verski resnici. Kako naj se ubranijo teh dvomov, kako naj se ustavljajo pogubonosnim vplivom verske mlačnosti, brezbrlžnosti ali celo popolnega brezboštva, ki silijo v nje iz knjig, gledališč, kinematografov in iz družbe?! Ne bodo se jih ubranili, če se jim ne da krepko orožje verskega znanja in krščanske znanosti. V moralnem oziru pa so ta leta tako odločujoča, kakor nobena druga doba ne. Kdor se v teh letih pokvari ter postane žrtev strasti, navadno na tem potu ostane vse svoje življenje. Izjeme so rodke. In kako naj mladenič ali mladenka ohrani in obrani krepost, ako ga ne -vodijo krščanski ideali ter mu ne pridejo na pomoč sredstva milosti, ki jih čuva in deli naša Cerkev?! Učni načrt za učiteljišča znižuje za zadnja dva razreda verski pouk pod že preveč »pičlo mero« na ničlo. Kako pa bo v drugih srednjih šolah, gimnazijah, realnih gimnazijah itd.? V teh je po najnovejši naredbi prosvetnega ministrstva verski pouk za sedmi in osmi razred znižan od že Itak pišle mere 2 ur na še bolj pičlo mero ene ure na teden. Če sta prej dve uri komaj zadostovali za dosego poučnega in vzgojnega cilja, ena ura sigurno ne bo zadostovala. Zakaj in čemu pri tako važni stvari, kakor je veronauk, tako skopariti s časom? Saj gre za najvažnejši in najpotrebnejši pouk! Saj gre za pravo in pravilno izobrazbo duha in vzgojo volje! Gre za krepost mladine, bodočih mož in žen! Gre za najtrdnejšo podlago, ki na njej sloni zvestoba in vdanost državljanov! Zato mislimo, da z novim učnim na.rtom še ni rečena zadnja beseda. Več veronauka v šole!