ŽE 11. KULTURNI SVETEK NA DOLEJNJOM SENIKI STR. 5 TABOR „ZA MATERNO REJČ" STR. 6-7 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 14. julija 2005 Leto XV, št. 15, Cena 50 Ft Ljubljana: V. vseslovensko srečanje MATERIN JEZIK JE JEZIK SRCA Dvorana državnega zbora je bila premajhna, toliko Slovencev iz vseh koncev sveta se je zbralo na petem vseslovenskem srečanju v Ljubljani. Da bi, kot je v imenu organizatorice, komisije za odnose s Slovenci v zamejstvi in po svetu, povedal predsednik Janez Kramberger, imeli priložnost, da ob začetku novega mandatnega obdobja skupaj s predstavniki oblasti Republike Slovenije na njem spregovoriti o novih pobudah in načrtih. Po kratkem nastopu pevskega zbora Korotan iz Združenih držav Amerike je zbrane pozdravil predsednik državnega zbora France Cukjati, ki je dejal, da mati domovina ni bila vedno prijazna do nekaterih svojih otrok, vendar naj ji to oprostijo. Če je domovina zdaj nerodna, jo je treba na to opozoriti, kajti dolžnost politike je, da naredi življenje svojim državljanom in Slovencem po svetu lepo in bogato. Državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu Franc Pukšič pa je izrekel priznanje vsem, ki jim je uspelo tudi v neugodnih okoliščinah ohraniti slovenski jezik, kulturo in identiteto, kajti »materin jezik je jezik srca«. Osrednji govornik na petem vseslovenskem srečanju je bil dr. Alojz Rebula, pisatelj iz Trsta in letošnji dobitnik Kresnika, za Nokturno za Primorsko, za najbolši slovenski roman v lanskem letu. Povedal je, dakot zamejec deli usodo brezdomovinskosti s svojo družbeno odrinjenostjo in izgubljenostjo zaradi tujega jezika in Slovencem neprijetnega ozračja. Poudaril je, da se nobena definicija naroda ne omejuje le na prostor znotraj matične domovine in opozoril, da se diskriminacija ne sme nadaljevati. V govoru - eseju o Slovencih, in slovenstvu - se je opiral na Dumo, pesem Otona Žu- pančiča. In tudi na Primoža Trubarja, ki je z nagovorom »Lubim Slovencem« mislil na vse Slovence, ne glede na to, kje živijo. Drugi del srečanja je potekal v šestih delovnih skupinah, in sicer po temah: - Izzivi sodelovanja s Slovenci v zamejstvu in po svetu na področju izobraževanja, šolstva in znanosti. Franci Feltrin s Svetovnega slovenskega kongresa je pozval k enostavnejšim rešitvam prošenj za izobraževanje v Sloveniji. Pogovarjali so se tudi o sodobnejših oblikah poučevanja slovenskega jezika. - Ohranjanje in razvoj slovenske kulture v zamejstvu in po svetu. Boris Jesih z Inštituta za narodnostna vprašanja je povedal, da je delovna skupina namenila največ pozornosti vzpostavljanju kulturno -informacijskih centrov pri zamejcih in Slovencih po svetu. Predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök je v tej skupini predstavil sožitje med hotelskim delom Slovenskega kulturnega in in- formativnega centra v Monoštru in narodnostnimi ustanovami, ki imajo sedež v Slovenskem domu. - Krepitev slovenske identitete v zamejstvu in po svetu z delovanjem na področju športa. Delovna skupina je predlagala vsakoletna vseslovenska športna srečanja, kot jih poznajo nekatere druge dežele, najbolj razvita so v Franciji. - Sodelovanje na področju gospodarstva in medregionalno povezovanje s Slovenci v zamejstvu in po sveta Erik Švab z urada za Evropo pri Slovenskem gospodarskem deželnem združenju v Trstu je opozoril, da v Sloveniji še vedno obstajajo ovire za učinkovitejše sodelovanje s slovenskimi poslovneži, ki živijo po svetu. Zavzel se je za vzpostavitev mreže slovenskih podjetij v svetu. -Turistična promocija Slovenije. Slovenija je nedvomno nekaj več kot Bled in Bohinj. Kot primer dobre prakse bi lahko bila čezmejna goriška ponudba. V šesti delovni skupini so se pogovarjali o Skrbi Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Na srečanju so se zavzeli tudi za čimprejšnji sprejem zakona o Slovencih v zamejstvu in po svetu in predlagali, naj postane prva julijska nedelja dan Slovencev po svetu. Ernest Ružič Državni sekretar za Slovence v zamejstvu in po svetu, Franc Pukšič, je zbranim povedal: »Če je bilo prejšnje stoletje čas delitev, nas sedanje povezuje, zato se bomo prihodnja leta zaradi visoke udeležbe zbrali v Cankarjevem domu in ne v dvorani državnega zbora, kjer je premalo prostora za vse, « je še poudaril Franč Pukšič. 2 Republika Slovenija Generalni konzulat Monošter Dragi bralci časopisa Porabje, drage Slovenke in Slovenci! Od prvega julija letošnjega leta dalje časopis Porabje izhaja kot tednik in ne več kot štirinajstdnevnik. Za to pogumno odločitev uredništva časopisa in njegove glavne urednice Marijane Sukič vsem izrekam iskrene čestitke! Pogumno odločitev zato, ker vsi dobro vemo, v kakšnem stanju se nahajajo, kar se tiče finančnih perspektiv, predvsem pa kadrov, ki vsakokrat sproti z velikimi napori in v časovni stiski pripravljajo nove in nove izdaje tega časopisa. Pogumno tudi zato, ker sé končno kažejo ambicije po tem, da se ta časopis še v večji meri razširi na območje matične države Slovenije, kajti prav gotovo tudi naše rojake na oni strani meje zanima, kaj sé dogaja v Porabju in s kakšnimi problemi se soočajo tukaj živeči pripadniki manjšine. Teh problemov pa je seveda veliko, tako na področju šolstva (kjer se bo dvojezičnost šele začela uvajati), na področju manjšinske kulture (obnova kulturnih domov in izvajanje ustreznih kulturnih programov, za katere ni dovolj denarnih sredstev), nadalje medijev (kjer ni frekvence za radio Monošter, pa tudi pretvornika še ne), da ne govorim o dvojezičnosti v vsakodnevnem življenju, pred upravnimi in sodnimi organi ter drugimi javnimi službami. Ali pa na primer o enakopravni rabi obeh jezikov pri zemljepisnih imenih in javnih napisih, kot so recimo poimenovanja ulic v občinah, kjer avtohtono živijo Slovenci že stoletja. Sprašujem se tudi, kaj je z radijskimi in televizijskimi programi matičnega naroda, ki bi se morah videti in slišati s te strani meje, ali pa na primer, kaj je z rednimi in ustreznimi programskimi termini radijskih in televizijskih oddaj v maternem jeziku? AH je dovolj ena ura radijskega programa na dan in v nedeljo boli dve uri? Za nikogar to ne more biti dovolj, še najmanj pa za nek medij, ki oddaja manjšinske programe. Ob takšni programski shemi noben radio ne more vzdržati dolgo in žal to velja tudi za radio Monošter. Tudi tukaj so že dolgo časa pripravljeni določeni projekti za prihodnost, vendar žal samo pripravljeni in čakajo boljše čase. In v čem je problem, se je potrebno vprašati? Je problem v denarju ali morda v nezadostnem uresničevanju obsega pravic, ki ga naši manjšini tukaj, tako kot madžarski narodni skupnosti v Sloveniji, zagotavlja Sporazum o posebnih pravicah obeh manjšin iz leta 1992? Odgovor je v obeh primerih isti: ne enega ne drugega ni dovolj. Predvsem pa ni dovolj, da se zgolj sprijaznimo s preprosto resnico, da je to pač tako kot je in pika! To, kar sem pravkar zapisal, je zgolj nekaj utrinkov trenutnega realnega stanja in zgolj nekaj besed in stavkov, ki so zapisani v tolikokrat navajanem (citiranem) Sporazumu iz leta 1992. In prav ta Sporazum tudi določa, da bosta obe podpisnici za »uresničevanje nalog iz tega Sporazuma zagotavljati materialno in drugo podporo. « Eno je denar (materialna podpora), drugo pa so naloge iz tega Sporazuma (ki jih na vsakokratnem zasedanju Mešane komisije, ustanovljene po tem sporazumu, prevzemata obe strani). Ati se te naloge tudi dejansko uresničujejo ati ne, pa morate seveda povedati tudi vi, ki ste pripadniki manjšine, in tudi vi, ki ste predstavniki te manjšine. In nenazadnje; ta Sporazum je mednarodna pogodba inl mednarodne pogodbe so po svoji pravni moči nad notranjimi predpisi ene in druge države. Obseg pravic manjšine je torej določen v tem aktu, zato so trditve, da se ne da nič narediti, toliko bolj absurdne in nesprejemljive. Marsikaj se da narediti in to je sedaj dokazalo tudi uredništvo časopisa Porabje, ki odslej izdaja vaš časopisi Porabje kot tednik in ne več kot štirinajstdnevnik. In temu vzoru lahko sledimo vsi. In za konec bi želel poudariti [še eno pomembno dejstvo. Sporazum, ki ga ves čas omenjam, v svojih uvodnih določbah govori o »dejanski enakosti« Slovenske oziroma madžarske manjšine, ki da jo je mogoče doseči s posebnimi pravicami posameznikov in pravicami manjšine kot celote. V nadaljevanju pa v konkretnih določbah Sporazum I govori o teh individualnih in kolektivnih pravicah obeh manjšin. O tem, katere so te pravice in kako jih bosta obe državi uresničevali. In čisto za konec: ali ste torej »dejansko enaki«, če še vedno nimate dvojezičnegašolstva, če nimate zagotovljene dvojezičnosti v vsakodnevnem življenju, pred upravnimi in sodnimi organi ter drugimi javnimi službami, če ni dvojezičnih napisov utic in dosledne dvojezičnosti v vsej krajevni topografiji, če nimate svojega manjšinskega zastopstva na državni ravni, in še bi lahko naštevati. Ati je tö torej »dejanska enakost« z madžarsko manjšino v Sloveniji ati pa je tö nekaj, kar s tem pojmom, ki ga uveljavlja mednarodna pogodba (Sporazum iz leta 1992), nima nobene zveze? Marko Sotlar generalni konzul Števanovci: Zaključek 15. mednarodnega arhivskega tabora OB ZBIRANJU ARHIVSKEGA GRADIVA POSLUŠALI ZANIMIVE ZGODBE V števanovskom hotelu Apát je od sobote odprta zanimiva razstava starih in nekoliko manj starih dokumentov, ki so jih zbrati dijaki pod vodstvom mentorjev v 15. mednarodnem arhivskem taboru. Tabor so organizirali Pokrajinski arhiv Maribor, arhiva Železne in Zalske županije in Zavod za kulturo madžarske narodnosti v Lendavi. Dokumente iz preteklosti jej iskalo šest dijakov iz prekmurske in šest dijakov iz porabska strani, in sicer v dvojezični Čikečki vaši in enojezičnih Dolencih ter v Števanovcih, Andovcih in Verici-Ritkarovcih v Porabju. S slovenske strani sta bila sodelavca Pokrajinskega arhiva Maribor Gordana Söveges Lipovšek in Ivan Fras, iz Županijskega arhiva Železne županije Zoltán Boros, iz Županijskega arhiva Zalske županije pa Zoltán Paksi. Na obeh straneh meje so našli številne dokumente, povedano v strokovnem jeziku, za dve arhivski škatli, kar pomeni prek stoj različnih listin, knjig in fotografij. »Prebivalci so vedeli, da prid demo, ker sta jih na slovenski strani, obvestila župana občine Šalovci Aleksander Abraham in občine Moravske Toplice Franci Cipot. Povsod smo bili lepo sprejeti, ob zbiranju gradiva smo poslušali tudi zanimive zgodbe. Prijetno je bilo delati tudi m Porabju, kjer smo se lahko pogovarjali tudi v slovenskem jeziku, kar nam je bilo še posebej všeč, « je o skupnem terenskem delu, kar naj bi bil edinstven primer v Evropi, povedala Gordana Söveges Lipovšek, sodelavka v Pokrajinskem arhivu Maribor. Del zbranega gradiva je predstavljen na razstavi v hotelu Apát, in sicer z naslovi: Knjige, Dokumenti iz vsakdanjega življenja, Življenje družin in Gospodarstvo. Na razstavi sta dve posebni in redki fotografiji, ki sicer nista iz krajev, kjer so raziskovati letos. Prva je iz Ženavelj, kjer sta leta 1934 z balonom pristala dva Belgijca. Na fotografiji je lepo viden balon, pred njim Belgijca in številni domačini. Druga fotografija prikazuje gradnjo bogojinske cerkve. Táke fotografije ni v monografiji o Plečnikovi cerkvi v Bogojini, kar pomeni, da avtor zanjo ni vedel. Čeprav je bilo mnogo starih in starejših hiš podrtih, čeravno so mnogi orumeneti papirji končali v ognju, je še vedno mogoče naj podstrešjih, predalih v omarah in še kje izbrskati zanimive dokumente, ki pričajo o dogajanju pred desetletji ati stoletji. Če ne bi bilo mednarodnih arhivskih taborov, bi ostalo marsikaj za vedno neznano, Zdaj pa je na voljo vsem, ki jih zanima preteklosti prostoru ob madžarsko-slovenski meji. Na osnovi zbranih dokumentov sé ohranja vedenje o lokalni zgodovini, brez katere ne bi bilo širše državne oziroma nacionalne zgodovine. eR Ob zaključku tabora so pripravili priložnostno razstavo. Porabje, 15. julija 2005 3 Sombotelska stolna cerkev obogatena z novimi slikami Monumentalne oljne slike Adama Nagya Kisleghija od meseca junija krasijo sombotelsko stolno cerkev, ki je bila v 2. svetovni vojni hudo poškodovana in katere restavracija je trajala več deset let. Živimo v dobi, ko je znanost dvignila tehniko v poprej še nikoli videne višine, ko lahko svobodno poletava ne le duh človeka, temveč se je tudi sam znebil ojtov železne zavese, ko so se v Evropi porušili zidovi, ki so razdvajali družine. Ta doba, vera in globoka humanost inspirirajo delovanje slikarja Adama Nagya Kisleghija, ki je naletelo na velik odmev ne le v strokovnih krogih, temveč tudi pri širši publiki. Pri strokovnjakih sem opazila neke vrste ljubosumnost, s katero so ugovarjali njegovemu baročnemu stilu, trdeč, da na začetku 21. stoletja ni umestno ustvarjati v baročnem slogu, niti takrat ne, če le-ta harmonizira z gradbenim slogom poznobaročne katedrale, v kateri so te slike. Štiri slike, vsaka 3, 7 x 4m velikosti, so namestili v stranskih ladjah. Ugovarjali so njegovemu delu, trdeč, da posnema umetniške metode starih mojstrov, nihče pa ni niti poskušal podvomiti o veliki nadarjenosti, vztrajnosti, zahtevnosti, ki jo je umetnik dosegel z nenehnim izpo- polnjevanjem. Čudovita umetniška dela pomagajo pozabiti strašno opustošenje, - ki so ga povzročili mestu in katedrali anglo-ameriški bombniki, ki so proti koncu druge Svetovne vojne, ravno pred šestdesetimi leti, skoraj popolnoma porušili eno najlejpših in največjih cerkva v državi. Katedrala je bila hudo poškodovana, toda prebivalstvo Szombathelya je kljub temu ni pustilo porušiti, in sedaj lahko občuduje umetniška dela na stenah, s katerih je desetletja zijala ogromna površina bele golote. Zanimiva je tudi kritična pripomba nekaterih slikarjev, Zakaj upodablja Kisleghi Nagy Adam svetopisemske teme, ki so jih že naslikali vsi svetovno znani slikarji, kot so Tizian, Michelangelo, Rubens, Rembrandt, Tintoretto, Velasquez, Caravaggio, Griinewald, Weigen..., zakaj jih posnema. Umetnik, ki je globoko veren človek, je skromno, povedal, daje zbral biblijsko tematiko zaradi tega, ker ta žanr zahteva veliko tehnično in snovno znanje ter discipliniranost in vztrajnost. Ta vsebina in ta oblika figuralnega slikarstva odgovarja najbolj tisti zahtevnosti, ki jo on sam postavlja pred sebe. Če bi soglašal s trditvijo, da posne- ma enega ali drugega slikarja, potem bi lahko trdil tudi to, da tako Munkacsy kakor Rembrandt in vsi ostali znani slikarji zahodnega krščanstva posnemajo slikarje, ki so ustvarjali pred njimi. Slikar, ki je rojen v Budimpešti, danes pa živi. in ustvarja v Železni županiji, v vasi Oszko, je štiri monumentalne slike ustvarjal štiri leta. Za upodobitev figur množičnih prizorov je poiskal primerne modele, ki jih je ponazoril najprej grafično. Nato je naslikal tako imenovane barvne kompozicije monumentalnih slik, ki se nahajajo v katedrali, torej njihove majhne formate, v velikosti 30x30 cm. Nato je slikar pripravil na tako imenovanem kvadratnem kartonu v originalni velikosti osnovo za izdelavo slik, ki se nahajajo v katedrali. V tistem svečanem razpoloženju, ki se človeka - ki se sicer ne razume na umetniško ustvarjanje, ga pa z odprtim srcem in dušo sprejema - polašča ob občudovanju teh slik, ugotavljamo, da moramo vsako delo, ki ga opravljamo, izvajati z vso vnemo, točno in lepo, z veliko zavzetostjo, ker le tako lahko ustvarjamo na vseh področjih trajne vrednote. Suzana Guoth Prihod Svetega Duha - ena od monumentalnih slik v sombotelskih stolni cerkvi Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota Kejp ali sliko, ka je pred vami, je nasliko Ludvik Vrečič. Zove se Moški z rdečo keco. Vrečič jo je napravo leta 1942. Tou bi leko bilou vse, ka človek leko zvej, gda vidi tou sliko. Če pa nas miga kaj tadale, leko od slikara, ka je toga možakara na platno gore djau, zvejmo eške kaj več. Ludvik Vrečič je prvi vönavčeni slikar iz Prekmurja. Naroudo se je 10. aprila 1900 v vesi Skakovci, nin po dvajsti lejtaj pa se v Budimpešti že leko guči od Vrečiča, steri je zgotouvo visiko slikarsko šoulo. Vrečič je vido dosta sveta svojoga časa. Ojdo je po Evropi, si je pogledno Pariz, steri je že dugo valau za varaš umetnikov, najbole pa slikarov, malarov. Največi tau svojga žitka pa je živo v Pečti. Tam je delo slike, kak je eta pred nami. Gnesden niške ne vej, kelko kejpov je vöprišlo spod Vrečičovi rauk, vsikši den se najde kakša nouva na Madžarskom, v Prekmurji, po cejloj Sloveniji pa eške nindri indri. Žitek za Vrečiča v Pešti je nej biu leki. Biu je majster, steroga gnesden bole občüdüvlemo pa spoštüvlemo ka za njegovoga žitka. Zato je gnesden tak spoštüvati vrejden, ka v njegovom slikanji vsigdar stoj najde kaj nouvoga. Pa čeglij je delo zmejs vse kaj drugo, ka je emo za živeti. Včiu je v šouli, največ pa je delo vsefele stvari iz ledra in je odavo. Neje njemi bilou leko v žitki in eške bole lagvo, kak je živo, je skončo svoj Žitek. Bilou je 4. julija 1945 v malomi Varaši Monor. V mejSecaj včasi po bojni nej bilou dobiti dosta za gesti. Vrečič je eške itak živo v Pešti. V Monori so lidge Iskali (h)rano. V svaji za njou ga je strejlo nikši rusoški soldak. V Monori je Ludvik Vrečič pokopani tö. Največ Vrečičovi slik je gnesden v Muzeji Murska Sobota, od njega je napisana velka kniga, dosta njegvi kejpov pa visi po stenaj drugi muzejov, po ramaj v Sloveniji, na Madžarskom pa vejn pri naši lidaj v Merki tö. Miki Ludvik Vrečič: Moški z rdečo keco Porabje, 15. julija 2005 4 OD SLOVENIJE... Rupel v severni Ameriki Slovenski zunanji minister in predsedujoči OVSE Dimitrij Rupel se je v okviru svojega obiska v Združenih državah Amerike sešel z ameriško državno sekretarko Condoleezzo Rice, s katero sta obravnavala predvsem problematiko Uzbekistana in Kirgizistana. Vodja slovenske diplomacije se je v Washingtonu pogovarjal še z generalnim sekretarjem Organizacije ameriških držav Josejem Mi-guelom Insulzo, namestnikom svetovalca za nacionalno varnost Jackom Dyerjem Crouchom in s slovenskimi častnimi konzuli v ZDA ter se udeležil sprejema ob dnevu državnosti, ki ga je pripravilo slovensko veleposlaništvo. Slovenski zunanji minister je nato iz Washingtona odpotoval v Kanado, kjer se je udeležil praznovanja slovenskega dneva državnosti v slovenskem letovišču vBoltonu. Slovenski izseljenci slavili Samostojna Slovenija je rezultat prizadevanj Slovencev tako doma kot po svetu, in tega ne smemo pozabiti, je na slovesnosti ob 60. obletnici povojnega begunstva, ki jo je; v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravila organizacija Slovenija v svetu, povedal predsednik vlade Janez Janša. V Kamniški Bistrici pa so se zbrali člani Slovenske izseljenske matice. Osrednje prireditve Srečanje v moji deželi se je udeležilo približno 1500 ljudi. Nadškof Uran prejel polij V stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani je ob prejemu palija ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran poudaril, da ima slovesnost izročitve palija v letošnjem letu še poseben poudarek, saj so dogodki sredi leta 1945 življenjsko zaznamovali mnoge. Palij predstavlja vez metropolita z rimskim papežem in je znamenje metropolitove oblasti v cerkveni pokrajini. Feri Lainšček PAJDAŠKE Leta 1954 je Vito v kopališči prvič skočo z najvišešoga törma pa napravo salto. Bilou je tou v tistom časi, gda se je v Britaniji prvič zdigno Rolls Roycejov eroplan, šteri je nej nüco piste, pa je tou bila velka senzacija. Vito je bijo te star sedenajst lejt. Tüdik njegov skok pa je biu nekak tak velkoga, ka je leko šou tisti den z najlepšov deklinov domou. Arpad je na bazen prvopout prišo leta 1957, gda je že meu slavsko državlanstvo. Bijo je sin vogrskij staršov, šteri so se oktoubra leta 1956 proti ruskim tankom postavili, te so pa mogli pobejgniti iz Pešte. Bijo je varaško dejte, dobro je skako v vodou, pa sta z Vitojom brž pajdaša gratala. Mladoga oficera Mileta, šteri je ovačik biu rodom z Mostara v Hercegovini, so leta 1959 glij sé k nam premejstili. Že toga leta se je tüdi on pojavo v kopališči, pa je začno skakati s törma. Bijo je fest dober, zatou ka je doma že kak mali skako s tistoga slavnoga kamnitoga mosta v Neretvo. Že leta 1961 so pajdaške Vito, Arpad pa Mile na kopališči skočili trojni salto, šteromi so pravili tüdi skok smrti. Bili so najvekši frajerge glij te, gda so vö prišle mini kikle, anti-bejbi tablete pa Doorsi. Začnola se je svoboda v oblačenji pa držanji, svejt pa se je vido velki pa lejpi. No, bili so mladi tüdi ešče te, gda se je največ čülo o Irskoj republikanskpj armadi pa Rdeči brígadaj pa grupi Baader-Meinhof. Ge, šteri sam dosta dosta mlajši, pa sam je spozno, gda so bili že davno legende. V leti so ešče itak skurok vsakši den Prišli na kopališče. Prišli pa so, moram pravili, tak, ka je tou vsakšomi v oči spadnolo. Ne vejm zakoj, samo nikak so se po svoje napravili, ovačik so si dol vzeli sončne oukole, ovačik so si prestrli brisače, ovačik so šli gor na tören pa skočili. Tak je vövidlo zdaj, kak ka sami za sebé skačejo, kak se več ne delajo važni, pa kaj jim tüdi ženski pogledi nika več ne pomejnijo. No, tou se je dalo razmeti, vse je bilou že za njimi. Vmejs so se oženiti, ojdli za drugimi, pa se eden za drugim razpitali, vmejs so gratali debeli pa sejri, pa dobili so tiste starčevske lišaje, proti šterim nega nikšoga vrastva. Ostali so jim, geli bar, samo ešče spomini pa stara slava. Tou leto so prišli samo parkrat, te pa jij je nišče več nej vido. »Ne morem vörvati, ka vas letos več nega na kopališče, « sam pravo Arpadi, gda sam ga srečo v parki. Pogledno me je nekak poprejk, kak bi pito kaj nouroga, ali pa bi me bilou mrzlo ob tom vprašanji. »Povedo mo vam, Zakoj, ne vejm pa, če te leko razmeti, « mi je potiüma pravo. »Vej pa smo začnoti oditi, te pa so si tam poulek nas najšle plac ene mlade dekline, « mi je pojasno. »Te pa je Mile več nej ležo na brisače kak prlej, liki je cejli čas tak sejdo, « mi je pokazo. »Sejdo je tak, razmite, pa jij je gledo kak mlado tele, « je pravo Arpad. » Paso si je oči, pa si je nej dau valati, ka pravi frajer tau tak ne dela. Nej da je mladi, ešče bole pa nej, da je stari... « »Vama dvöma pa je bilou nerodno? « sam pito začüdeni. »Sram naji je bilou, ka pa, « je zavzdihno Arpad. »Nej sva mogla dopistiti, ka bi na konci tak nizko spadnoli. Zatou z Vitojom več ne odiva, on pa te sam tüdik ne ide. « Leko nas veseli Če nazaj mislimo nisterna lejta, se dobro spominjamo, kak smo se čüdivati, če smo Prišli vleti v Austrijo ati Slovenijo. Zakoj? Vidli smo, kak lejpe rauže, vsefele cvetlice majo lüdje, kak lepau gor okinčajo svoje domove in okolje. Mi smo pa tistoga ipa tak čütili, ka smo sploj zaostali pri tejm tü pa smo dugo nej k »sebi prišli«, kakoli, ka bi mi tü radi meti lejpe rauže. Zdaj, ka so meje že oprejte -sploj pa odi. majuša 2004 -si mi tü ležejše dejamo. Na meji ne kukivajo nut napona v naš auto, ne spitavajo, ka pa Zakoj nesemo. Etak je pa mogauče, ka si naši bau-toške spravijo semen za takše lejpe rauže pa se pri nas že tü vsefele flance dobijo. Baugi vala, vse več je taši vertinj, stere iščejo, najdejo priliko za tau, da bi pri nas tü vseveč lejpi rauž bilau. Tau se vidi poleti na naši hišaj, okoli hiš. V Porabji so tak pred 30 lejtami tü začnili nauve, lejpe hiše zidati. Pa kak vögleda edna lejpa hiša brezi rauž? Jaz sé dobro spominjam na tau, gda sam mala bila pa smo eške s slamo krito hišo meti. Moja mati je na vsakšo okno takše lejpe muškaltine vönaklala, ka je tista mala hiša takša bila kak v ednoj pravljici. Meti smo eden mati ogradec više hiše. Mama je tam pauvala najoprvin lejpi narcis, po tistim pa risauske rauže, štere sam nasvejti najbole rada mejla. Trnjove rauže so tistoga ipa samo divje bile, depa cejla seča jij je nut zapletana bila z njimi lepau so cvele cejlo leto. Razen te je eške vsefele lejpi rauže pauvala mama, najosl lednjim na vsisvecovo smo krizantine meti. Kak so dišale te rauže, je nej zapovedati. Različne farbe v ogradci so čüdovite bile. Vertinje so menjavale semen, flanco, in pri vsakšoj hiši so bile rauže. Prišli so nauvi časi. Ženska so v slüžbo prišle, dosta so dekle, tak smo nikak tanjali tau lejpo šego, ka bi dosta rauž pauvati. Povejmo, na vsisvecovo smo tak prajli, vej pa küpimo rauže, vej pa s tejm se nejmamo cajta spravlati. Pa kultura pauvanja rauž je po par lejtaj doj prišla, če rejsan nej pri vsaki šom funtoši. Ka se je po tistom zgodilo? Začnili smo malo svejt videti. Pa te se nam je povidlo, ka indrik lejpe rauže majo. Toj ga ipa pri nas se že tü brigajo za lejpe rauže. Tüj pa tauj čüjem, ka si menjavajo flanj ce, küpüjejo Vsefale posaude, v stere sadijo rauže. Po naši cintoraj je tü vseveč živi rauž. Tau je samo na hasek naši vasnicam, po kateri vse več turistov odi. Nej vseedno, kakšen kejp oni odnesejo od nas. Poleti se po naši vasnicaj tü vsebole vidi, ka lüdje lejpe rauže radi majo. Sto pa rad že rad ma, ne more biti lagvi človek. Irena Barber Porabje, 15. julija 2005 5 Že 11. slovenski kulturni svetek na Dolejnjom Seniki Lepši den kak nedela, 3. juliuš bi si ranč nej mogla odebrati Slovenska manjšinska samouprava na Dolejnjom Seniki za Slovenski kulturni svetek. Prejšnje dneve je dež pofriško, gora zbidijo naravo, v nedelo je pa lejpi, miren sončen den pozdravo Dolejnjesenčare na slovenskom Svetki v kulturnom daumi. Ka za programa so meli Slovenci pa ranč tak drügi domanji lidge, leko zvejmo od članke samouprave, Irene Barberjeve. ,, Naša samouprava od ustanovitve mau vsakšo leto drži Slovenski kulturni svetek, etak Zdaj že edenajste svetimo slovensko kulturo. V program smo dali razstavo, ka na Dolejnjom Seniki radi majo, gledajo lejpe kejpe pa mamo zatau dober prostor, ižo tü, če gli je mala. Predpodnevom smo v 10. vöri oprli razstavo, na steroj so trge slikari postavili vö svoje kejpe, Ernest Bransberger pa Rozalija Sra-ka in Zora Sonaja. Takšne lejpe slike smo do tejga mau nej trno meli. Na kejpaj je bola narava, zidauvi z lejpimi, solidnimi barvami, farba-mi. Eške sta monoštrska cerkev pa andovski zvon tü na kejpaj vöpostavleniva. Slikar Bransberger je lovec pa tau sé ma fejs vidi na kejpaj, ka on z ovakšnimi očami gleda naravo. ” • Mislim, ka mi prausti lidge dosta bole cenimo, štimamo kejpe, na steri zagvüšno goraspo. znamo, ka je namalano, nej pa tiste moderni gda človeki pravijo, ja ti se ne razmejš na umetnost. »Ena slikarka je pravla, ka se ona sploj čüdiva na tejm, ka v enoj takšnoj maloj vesi leko napravimo takšno lejpo razstavo. Ja, človek rejsan mora zavaditi tisto, ka se lidam vidi. Kakšne moderne kejpe lidge nedo ceniti. Oni se srečajo den do dneva z lepoto naravo, stera je na kejpaj prinesem pred nji. ” • Kak ste odprli razstavo? »Predsednik samouprave Laci Bajzek je pozdravo, na konci pa aupro razstavo. Otvoritev je pozdravila županja vesi Elizabeta Bartók tü. Razstavo, kejpe je trno lepau nota pokazo v Slovenskoj pa vogrskoj rejči Jože Vild iz Murske Sobote. Gorejnjsenički ljudski pevci so pa lepau spejvali domanje pesmi, ka so je gostje iz Slovenije posaba povalili. ” • Kak ste pelali tadale program zadvečerek, ka ste nidili svojim lidam v vesi? »Ge sem vidla števanovske otroško folklorne skupino v Slovenskom daumi na programi Slovenske zveze, pa sem si gor djala, dočas nemo Zmerom, ka oni ne pridejo v našo ves. Sam vidla na lidaj, ka so se čüdivati, kak ta deca lepau pleša. Zdaj se znauvič doživela nika lejpoga. Mlajši plešejo pa popejvajo, sprvaja je fudaš Boris Velner iz Slovenije. Je znano, ka vsakšo leto pozovemo na različne prireditve števanovske gledališko skupino »Vesele pajdaše” stera naprej dava komedije. Lüstvo je rado komedijam, zatok ka je življenje nej ne vejm kak veselo. Dobro je, če s smejom kaj leko pozabimo bar za kratek čas. Moram povedati, ka komedija nej samo za smej, s tistoga se človek kaj tü leko navči. ” • Števanovstji igralci letos špilajo igro z naslovom,, Šaula včara, šaula gnes”. Kak avtorica igre, ka za poslan- stva, ka za namena ma nota pokazana šaula indašnjoga pa danešnjoga časa? »Predstaviti smo steli, med kakšnimi pogoji smo se leko včili mi, moja generacija. Te smo drva mogli nositi, če smo se steli segrejvati, nej smo meli irke, smo na palete, table pisali pa smo mogli več vse držati v glavej. Bili smo ranč tak lagvi kak gnes. Samo so te školnicke dobro naklali mlajše, gnes pa se ne smej nika. Ge s tejm ne pravim, naj bijejo mlajše, nej, depa malo za vüje potegniti bi dostakrat nej. škaudilo. Tau smo steli pokazati malo deci pa tistim starišom, steri Večkrat dejo v šaulo se taužit zavolo svojga deteta. ” • Vaš svetek vsakšipoštöjva v vašoj vesi, gde žive vküper več narodov. Pri vas se nikdar nej trbej bojati, ka nete meli zavole lüstva. Tak Vidim, ka Slovenska samouprava ma poštenje v vesi. Se trojdite, naj za cejlo ves leko ponidite nika lejpoga, zanimivoga. »Rejsan, pri nas cejla ves pride, se ne šte, če razmej rejč ali nej. Vej pa ples, pesmi nej trbej razmeti, sama kultura vle- če lidi, se radi dobijo vküper. Gda pripravlamo programe, brodimo na vse lidi. Nikdar ne delamo nikšne razlike nej. Tak programe kak pogostitev mamo za vse lidi, steri pridejo na naše programe. Mi trge, Gabor Lazar pa Laci Bajzek v samouprava fejs mamo pazko na tau, naj mamo vse baugše programe. Smo tak kak brat pa sestra, mi na eden drügoga damo. Če stoj ma kakšno drügo mnenje, mišlenje, si prebrodimo. Mi se nikdar ne svajüvamo. Vsi delamo, če trbej fizično ranč tak. Zdaj, gda de konec danešnjomi programi, potistim mo včasik čistili, vse vred dejvali. Istina, ka mamo vcuj drüge lidi tü, steri se zatau vzemejo in nam z dobre vaule pomorajo. Mi tak damo nazaj vse dvorane, kak smo je prejk vzeli. Za prireditve mamo posebno pogoje. Leko nöjcamo dvorano v kulturnom daumi, mamo lejpe pisarne, mesto za Slovensko samouprave, na dvauri velki plac pa ške mesto pod strejov za več kak stau lidi, gde se zdaj ranč fejs veselijo naši gostje. Smo rejsan srečni pa hvaležni vesi, lokalni samoupravi zatau. Lidam pa zatok, ka se furt v lejpom števili dajo pozvati, pridejo z dobre vole na naše slovenske prireditve. ” Čestitamo pa želimo, naj ške dugo-dugo leko majo Slovenci svoje bogate programe v takšnem zadovolstvu. Klara Fodor Umetnika z dolnjespniško županjo Na programe Slovenske samouprave pridejo vsi, tisti tö, steri so nej Slovenci ... DO MADŽARSKE Odstopil predsednik Urada za zamejske Madžare S 1. julijem je zunanji minister razrešil funkcije predsednika Urada za zamejske Madžare Jozsefa Balint-Patakija. Do razrešitve je prišlo na njegovo lastno prošnjo, ki jo je utemeljil s poslabšanjem lastnega zdravstvenega stanja. Jozsef Balint-Pataki, ki ima svoje korenine v Transilvaniji, je delal na uradu od ustanovitve le-tega. Urad je bil ustanovljen pod Antallovo vlado, njegov predsednik - v rangu državnega sekretarja - je postal pod Medgyessyjevo vlado. Ob odstopu je povedal, da se mu je na koncu maja poslabšalo zdravstveno stanje, zdravniki so mu predlagali, naj spremeni način življenja, če želi preživeti. Na vprašanje, ali ni v ozadju odstopa njegovo nesoglasje z načinom razdelitve podpore zamejskim Madžarom, je odgovoril nikalno, je pa dodal, da ga moti, da se notranjepolitična nasprotja »izvažajo” med zamejce. Po neuradnih informacijah bo Jozsef Balint-Pataki nadaljeval svoje delo v uradu premierja kot svetovalec. Zaenkrat se še ne ve, kdo ga bo nasledil, predsedniško funkcijo v uradu pa bo kot vršilec dolžnosti opravljal njegov namestnik Bela Szabo. Politični barometer Pred poletnimi počitnicami (madžarski parlament je končal svoje delo prejšnji torek) je agencija za merjenje javnega mnenja opravila raziskavo o popularnosti najbolj znanih politikov. Na lestvici visoko (65 točk) vodi predsednik R Madžarske, ki mu bo mandat potekel na začetku avgusta. Na drugem mestu je še zmeraj predsednica parlamenta Katalin Szili (54 točk), ki je sicer zaradi zapletov na predsedniških volitvah zgubila tri točke, toda to ni ogrožalo njenega drugega mesta. Na tretjem mestu najdemo predsednico manjše opozicijske stranke, Demokratskega foruma, Ibolyo David. Viktor Orban je zasedel peto mesto, medtem ko je sedanji premier na dvanajstem mestu. Na zadnjem mestu štiriindvajset stopenjske lestvice je politik Fidesz-a Laszlo KoVer. Najmanj priljubljen član vlade je šolski minister Balint Magyar, ki se je znašel na predzadnjem mestu. Porabje, 15. julija 2005 6 TABOR "ZA MATERINŠČINO" (v sliki in besedi) POZDRAVLENI, slovenski mlajši iz Porabja pa Murske Sobote na 2. tabori „Za materinščino” v Varaši. Veseli smo, ka ste Letos pa v velkom števili Prišli v slovenski tabor, steroga smo pripravili na Slovenskoj zvezi. S taborom „Za materni gezik” želimo s pomočjo mentorjev iz Slovenije dosegniti, ka bi slovenski gezik za svoj gezik poznali, čütili, ka bi ga batrivno, radi gončali med seov, v šauli, doma s starišami, s starimi starišami, na kratko s Slovenci. Zdaj, gda mamo oprejte meje Slovenci s toga kraja pa z drügoga kraja meje, Zdaj gda smo vsi leko eni, Zdaj nam je ške bola potrejbna slovenska rejč, kak gdakoli. Radi bi vam pomagali bola spoznati zgodovinsko, cerkvene, naravno in kulturno bogastvo Porabski vasnic. Z zadvečerskimi programi vam želimo sprajti radost, veselje, dobra volo, dobra porazmenje med seov. Dober, frišek luft, gošké, bazen, sončni dnevi vam pa naj slöjžijo za dobra zdravdje. Naša najvekša želja je, da vas pripravimo za odrasle, vözraščene, steri te med vsejmi geziki meli za prvi, najlepši gezik Porabski slovenski gezik, steri te ponosni na tau, ka ste Slovenci. Vsi odrasli, steri se rejsan držimo za Porabske Slovence, pa moramo brigo meti za tau, ka naj, kak že odrasli, mate pravo stovensko srce, nosite odgovornost za slovenstvo v Porabji. Klara Fodor vodja tabora Pri teti Mariji smo se špilali. MOZAIK Iz mesta smo šli v gozd. Tam smo nabrali listje, kamenčke, vejke, iglice. Potem smo se odpravili na travnik. Tam smo nabrali rože in cvetlice. Nove besede smo napisali v slovarček. Ker je bila ura že veliko, smo nazaj šli v internat. Vse kar smo nabrali v gozdu in na travnika smo z lepilom prílepili na karton. Oblikovali smo sonce, oblake, ptice, z nabranim listjem pa smo naredili gozd in ga polepšali s cvetjem. Aleksandra Gyeček KAJ SO POVEDALI UDELEŽENCI TABORA? Prvi dan tabora so mi bile najbolj všeč uganke v jezikovni delavnici. Težka se mi je zdela naloga na učnem listu, ko smo reševali križanko. Tudi naslednje leta bi se rada udeležila tabora. Brigita Voura KAK SMO DELALI MONOŠTER Najprej nam je Gašper zjutraj razložo, ka mo deleli. Šli smo v gozd. Tam smo se rastalali na dvoje. Mi smo brali kamenčke, drügi pa rauže, listje, iglice, vejke. Zato ka smo bili fejst pridni, smo leko šli na sladoled. Tisto, ka smo nabrali, smo nesli v internat pa razdelili listje, iglice pa rožce. Gašper nam je pokazo, kak trbej naprajti baročni grad iz kamenčkov, vrt iz listja pa reko Rabo. Zato ka smo mi nej vüpali risati grada, nam ga je nariso Gašpar. Gor na narišano smo dali lepilo pa gor lepili kamenčke. Tü smo mogli fejst paziti na okna, zatok ka so fejst mala pa se žmetno lepijo. Gda je biu grad gotov, smo njemi posprejali strejo pa vrata. smo okoli grada lepili zelenje, tak smo napravili baročni park. Pod parkom pa smo s plavim sprejom napravile Rabo. Na konci smo gor zakelili ešče žuto korino, katera predstavla sunce, zatok, ka je gnešnji den biu rejsan sunčen pa vrač. Barbara Laczó Pri Gašperiu smo delali kejpe. KAK SMO ZIDALI INTERNAT Zazranka smo se z Gašperom odpravili v lejs. Tam smo najprva spoznali drejve z listjom, tem se pravi listavci (breza, bükef, hrast), zatem pa eške drejve z iglicami, tem si pravi iglavci (smreka, jelka, bor). Nabrali smo kamenčke tiste bole male, zeljenje pa rauže. Gda smo prišli v internat, nas je tü čakala televizija, kera je posnela naše delo pa še intervju sam mogla dati. Na karton smo zalepili kamenčki pa listje in tak napravili internat z okolico. Gabríela Labric Na izletu v Andovcaj Profesor Drago nas je včiu slovenski gezik. Porabje, 15. julija 2005 7 TABOR "ZA MATERINSČINO" (v kejpaj pa rečaj) TABOR MANJCKO „OVAK" Rejsan je letošnji tabor od lanjskoga bio malo ovakšni, če glij so bili mlajši skoro vsi isti kak lani. No, tau si brodimo mi, šteri smo je meli priliko dobra spoznati že Prejšnjo leto. Programe smo si mogli vsi mentorji nouve pripraviti. V glavnom tak, ka bi se mlajši navčili čim več slovenščine, knjižne pa domanje porabščine. Špilali bi sé naj prej tö več kak prejšnjo leto. Tak sam mogla preci broditi, ka bi naj bilou takšoga za mlajše, ka bi se dosta navčili pa ka bi se pouleg špilali pa fanj meli!? Vsefele se mi je po glavej brodilo z eno že- ljov, ka bi bilou mlajšom lepou. Malo smo se šli bole „zaistino” slovenščine pa domanje porabščine smo tö nej tanjali. Moram ekstra zapisati, ka so se trnok lepou mlajši tak pri včenjej kak pri špilaj vcüj vzeli, če glij dosta od njij trnok malo razmej slovenski. Tak si brodim, ka so sé vseeno navčili dosta nouvi slovenski rejči, vej smo vsi mentorji delali na tom. Letos je v tabori za materinščino delo potekalo malo inačik. V mojoj delavnici, keroj smo dali naslov Bogastvo narave, so sé mlajši najbole ukvarjali z rastlinjom. Zarana smo vsakši den šli vö z Monoštra proti Števanovcam na en lepi travnik, s keroga se lepo vidi Varaš. Tam so mlajši nabrali rauže, travo, kamenčke. Tisti, ka njim domanja rejč ide bole slabo, so spoznali dosta novi rejči, ostali, keri pa že fajn znajo gučati, pa so svoje znanje še nadgradili. Nejso vidli samo zelenje, liki žabe, metüle, ftiče tö. Gda so deca vse tou vküp nabrali, smo šli v bližnjo gouščo. Tam so poleg listja brati tüdi iglice pa ugotovili, ka je drevdje z listi listavec, da pa drevdje z iglicami iglavec. Mlajšom se je trnok povidlo lubje tö, keroga so še brali poleg kamenja. Vse, ka so v goušči pa na travniki vidli, so si zatok mogli zapomniti v domanji rejči, ka so te na konci dneva vse tou vküp spisali. Vse nabrane rejči so te v internati gor na karton lepili. No, tak so napravili stike, kere so preci podobne mozaikom. Prvi den so napravili naravo, drugi den so zlepili baročni grad, v sredo pa so zazidali internat. Vse, ka so v delavnicaj čüli pa se navčili, so mogli znati povedati tüdi na kvizi, v kerom so bila pitanja z vsej delavnic pa ešče takša, kera so se navezüvala na Porabje in Slovenijo. Mlajši so bili zatok pridni, no tü pa tam so se keri tüdi za roke držali pa se lepo gledali, da pa tou nej nika slaboga. Poleg povedanoga bi še fejst rad pravo, ka so mlajši z Gorenjoga Senika bili najbole pridni pa so najbole pa najlepše gučali domačo rejč, tak sam njim obečo vsakšomi en velki sladoled. Vüpam, ka se vidimo naslednje leto, pa ka mo ešče večina mlajšom leko plačo sladoled. Gašper Gomboc PORABJE Na lipo sanjavo sem sedel zvedavo. Nič okrog besed. Vse je led. Vse umira. dezertira. Smrt je obrt, beseda je beda. Zlomila se je veja, nikoli meja. Pognal sem se v smrt. Strt. Drago Meglič Zahvala Lepau se zavalimo vsejm lidam, slovenski organizacijam, steri so nam omogaučili na Slovenskoj zvezi, ka smo letos pá leko z bogatim programom, srečno skaus spelali 2. slovenski tabor „Za materni gezik”. S toplim srcaum se zavalimo mlajšom, steri so letos pá z radostjov prišli v naš tabor pa skur vsi že od drügim. Posaba so valo vrejdni mlajši, steri gončijo slovensko rejč, s sterimi se leko porazmejmo v Slovenskoj rejči. Oni so bili mlajši z Gorenjoga Senika, sterim smo se preveč radüvali, sploj pa gda smo gončali seničko slovensko rejč. Ob tej priliki čestitamo posaba štiri deklinam z Gorenjoga Senika, stere so dobile priznanje za tau, ka so v tabori najbola, največ gončale slovenski pa so bile skaus fejs pridne. One so Brigita Voura, Barbara Laczó, Gabriela Labritz, Aleksandra Gyeček. Fejs smo se radüvali tistim mlajšom tü, steri so se tröjdili pa so bar sprobavali gončati pa vküper delati z mentorji. Zahvalimo sé Vsejm starišom, ka so svoje mlajše na nas zavöjpali za keden dni pa s tejm omogaučili, ka smo se leko spravlali z njimi Najboljši učenci so na zaključni prireditvi prejeli diplomo. Ge sam mejla z njimi tudi dosta igric. Vsakša skupina je mejla malo ovakše. Edni so se šli „škarje brüsiti”, drügi, Jakec, ge si”, skrivali smo stvari (reči) „mrzlo, toplo”, pa „krecali” smo se tö. Navčili so se tau tö, kak se da iz testa za župo naprajti lančeke pa karperece, z raznoga semenja pa lejpe broške tö. Vsakši si je napravo vse tri špile, ništerni pa za ženske tö, štere delajo na Zvezi Slovencov. Na konci morem napisati, ka je letošnji tabor nej bio samo malo ovakši, liki dosta boukši tö kak prejšnjo leto. Vsi smo se trüdili, ka bi tak bilou. Z željov, ka bi mlajši domou odišli s tabora bogatejši z nikaj nouvimi znanji pa lejpimi spomini na letošnji tabor, želejm „NA SVIDENJE PA DRÜGO LETO! ” Marija Rituper v Slovenskoj rejči. Lepau se zavalimo za tröjde, potrpežljivo, pridno delo Vsejm mentorom iz Slovenije, lerenci Mariji Rituper, školnika Dragoni Megliči pa študenti, steri se vči za školnika, Gašperi Gomboci. Domanja lerenca Irenka Fasching je pa bila padaškinja, z enim drüga mati, stera je vnoči-vodne mejla skrb na deco z Gašperom vred. Njija so zmantrale samo noči, gda sta stražila na mlajše, dočas ji nej vzeo prejk sen. Na tau sta pa mogla čakati dugo-dugo. Doužni smo se zavaliti župnik! seničke fare Ferini Merklina, steri je vse zanimivosti od cerkve do muzeja, cintora nota pokazo mlajšom, andovskomi župani Karčini Holeci, ka nam je pokazo svojo malo ves z dvejstau lejt starimi borami. Namesto Črne mlake nam je pa samo leko pokazo, kakšna povaudan je leko v najmenšoj vesi v Porabji pa na filmi prvo borovo gostüvanje v vesi. Tista toplota, prijaznost, kak sta gospaud pa župan gora prijala naš tabor, sé leko postavi za peldo. Velko pomauč smo dobili pri pripravi videofilma pa biltena od vse sodelavcev Uredništva časopisa Porabje, zakoj se ob tej priliki posaba zavalimo. Na konci se pa trno lepau zavalimo za finančno pomauč Uradi za Slovence v zamejstvu in po svetu v Sloveniji pa Javnomi skladi za narodne in etnične manjšine na Vogrskom, stera sta nam omogaučila pripraviti slovenski tabor. Klara Fodor vodja tabora Porabje, 15. julija 2005 5. državno srečanje Porabskih Slovencev Dragi Porabski Slovenci! Slovenska zveza vas letos pá lepau zove na nacionalno Srečanje Porabski Slovencov, stero bau 13. avgustuša 2005 v Slovenskom daumi v Varaši. Za den Slovencov na Vogrskom smo si odabrali obletnice rojstva Avgusta Pavla, 28. avgust, steroga svetimo od 2001. leta mau. Kaulek toga dneva napelati vküper najvekši svetek Slovencov na Vogrskom, gda se leko dobimo vküper s cejloga rosaga pa ške zvöjn granic tü. Za letošnjo srečanje pripravlamo za program: Sveto mešo, stero ta v Slovenskoj rejči slöjžila gospaud seničke fare Feri Merkli pa Lojze Kozar iz Odrancev v vogrskoj rejči pa domanji gospaud Zoltán Németh. Pri svetoj meši de spejvo MePZ Avgust Pavel z Gorenjoga Senika. V kulturnom programi vam želimo pokazati slovenske plese, pesmi, vas razveseliti z muzikov, s slovensko rečtjauv. Program bau v gledališkoj dvorani v Varaši, pripravijo ga mlajši pa odrasli iz Porabja pa Slovenije. Pogostitev, obed za vse goste srečanja v velkom šatori pri Slovenskom daumi. Izlet (kirándulás) z avtobusi v matični rosag Slovenijo, na Goričko. Večer pogostitev, muzika, ples v šatori pri Slovenskom daumi. Igrali do muzikanti iz Prekmurja. Dragi Porabski Slovenci! Našo pozvanje na srečanje vela za vsakšoga, steri se držite za Slovenca, rojenoga v Porabji. Ranč tak čakamo vaše držine, familije, mlajše s svojimi držinami, steri sé v korenjaj, v srcej poznate za Slovence. Fejs de nas veselilo tau tü, če ške zvöjn rosaga živeči Porabski Slovenci tü dobijo volo pridti do nas. Iz Budimpešte, Mosonmagyaróvára pa Sombotela de posaba pelo avtobus do Varaša. Avtobusi vsakšoga šenki pripelajo, za pautne ceringe avtobusov še pobriga Slovenska samouprava v Budimpešti, Somboteli pa Slovenska zveza. V Porabji mo tü meli posaba avtobus, steri vküper pripela lidi od Senika do Verice-Ritkarovec. Prositi vas, steri želite priti na letošnjo srečanje, se zglasite pri naslednji lidaj, steri do se brigali za pras, naj leko pridete na Srečanje. Lepau vas prositi, prijavnice (jelentkezési lap) pošlite najkasnej do 31. julija 2005 na Spodkar gor naštete atrejse ali se zglasite po telefoni. Vsakši naj se zglasi pri tistom človeki, k steromi najskrajej žive. V Budimpešti pa kaulek toga varaša živeči Slovenci: Društvo Slovencev/Szlovén Egyesület, Irena Pavlič, 1161 Budapest, Körvasút sor 30. Njena domanja telefonska numera je: 06-1/406-85-12. V Mosonmagyaróvári pa kaulek toga Varaša živeči Slovenci: Slovenska manjšinska samouprava/Szlovén Kisebbségi Önkormdnyzat, Laci Brašič, 9200 Mosonmagyaróvár, Mosonyi M. út 33- Domanja telefonska numera je: 06-96/219-724. V Somboteli pa kaulek Varaša živeči Slovenci: Slovenska manjšinska samouprava/Szlovén Kisebbségi Önkormanyzat, Marija Kozar Mukič, 9700 Szombathely, Kisfaludy út 1. Njena številka mobitela je: 06-30/997-0077. V Porabji pa v kaulek Varaša vcejlak do Krmedina živeči Slovenci s svojimi držinami se pa leko zglasite na atrejsi: Slovenska zveza ,, Srečanje 2005” 9970 Monošter/Szentgotthárd Gárdonyiútl. Telefonski številka zveze: 94/380-208, 94/552-596. Baug plati! Pridte domau, ka vas s toplim srcaum čakamo domanji lidge. Klara Fodor Sekretarka Prijavnica Jelentkezési lap (Prosimo nazaj poslali do 31. julija 2005! ) Menja......... ............................. Iz držine pride.......... ...............lidij Domanji atrejs: ................................................. Telefonska numera:........ .. .............. . Pridemo (okraužite valas): 1. S posebnim avtobusom (különjárattal) 2. Ovak, na svojo ceringo Datum: .............. podpis Ornitološki naravovarstveni tabor v Andovcih Na začetki julija je telko šatorov bilau v Andovci, ka vejn ešče Törki so nej meli telko pri varaški bitki. 250 jih je prišlo s cejloga rosaga, ka naj spoznavajo naravo in ftiče. Od šatrov je cejli Šumajnin brejg pisani grato kak edna velka rauža. Lüst- vo je pa, kak mravle, odlo kauli po vesi. Edna tetica je pitala od mene: »Ka vrag je pa prineso se te? Odkec so Prišli, ka tak delajo, kak če bi ešče v živlenji nej vidli ftiče? « Name je tö začno zanimati te tabor, zato sam pa gorpoisko gospoda Ivana Demetra, Sto tabor vodi, naj par rejči povej od tabora. »Te tabor se je že pred trestimi lejti začno, te nas je bilau tresti. Od tistoga mau nas je od leta do leta več, tak ka Zdaj nas je že dvejstau petdeset. Tauma tabora je ime Naravovarstveni omitološki tabor. V te tabor tašo lüstvo pride vküp, steri poznajo pa radi majo naravo. Vsakšo leto v drügo mesto demo. Leko povejmo, ka smo že cejli rosag notra-zopojdli s tejm taborom. V Porabji smo ešče nej bili, zato smo letos tü. Eden keden drži te tabor. Te čas ftiče, gobe, rastline spoznavamo pa od tauga se zapisnik napravi. « • Od kec pride lüstvo v tabor? »Leko povejmo, ka s cejloga rosaga, dapa pridejo še Ma- džari iz Romunije pa s Slovaškoga tö. Tau lüstvo se na leto gnauk na eden keden sreča, pa tau že 31 lejt drži. « • Kak se vam tü v Andovci vidi? »Sploj lejpo pokrajine mate, ka smo do tejga mau ojdli po rosagi, tau je najlepšo me- sto. Smejm tau prajti, ka dja že tö več kak dvajsti lejt Odim v te tabor. Ta gauštja kauli nas, ta mala ves, ta lejpa pokrajina, tau ta prajti ne more, kak je tau lejpoj pravim tau te tö, če nas je dež dva dni prau. « K. H. Šotori na Šumajninom Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOBOŠKA TISKARNA-SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denamo pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.