548                                     E. Gangl: Moja sonata.
začne tekmovanje z deli. Naša »moderna« bi morala biti zarja novega življenja, in to ne samo literarnega in umetniškega, nego tudi socialnega, moralnega, intelektualnega in političnega, z eno besedo: naša »moderna«, naj bi bila preporod vsega našega individualnega bistva.
Moja sonata.
i.
lesen mi vlada v duši neveseli, upadli so cvetovi mojih lic . . . Glasovi sladkih strun so odbrneli, na jug spominov šli so z jato ptic.
Osamljen in pozabljen je moj vrt Kako dehtel je, vabil me ljubeče! V svetišče je stopila moje smrt, akat se je osul ljubezni sreče!
Akat se je osul ljubezni sreče v najlepšem cvetu sredi plodnih let, po zraku list za listom suh trepeče, raznaša veter meni jih v posmeh!
Ah, noč se s sni nekoč je nanj spustila, nje topli dihi so ljubeč ga greli . . . Ljubila sta se, ah, tako ljubila — kristali so ledeni ga objeli.
Kristali so ledeni ga objeli, življenja kal so zamorili mu, in ko so žarki solnčni zagoreli, kot luč ob odru so svetili mu .
E. Gangl: Moja sonata.
549
Na vrtu moje duše mnogi cvet ponižno dviga se, sladkodehteče — a tudi te mi vzame mraz in led: ob gredah hodi smrt . . . Srce trepeče .
Ob gredah hodi smrt . . . Srce trepeče in skoprneti hoče in umreti . . . kako se rosa biserno leskeče! Kaj niso solze vaše to, vi moji cveti?
Ob gredah hodi smrt ... In diha, diha In slutnje zle v razkošju si topim, na dušo pa mi lega žalost tiha — bolan tako živim, živim, živim . . .
5.
Bolan tako živim, živim, živim . . . Kaj  to mi hoče, kar  nekoč je bilo! Sedanjost čutim trdo in nemilo, bodočnosti nejasne se bojim.
In duh zataplja se mi v sebe sam, in noč brezzvezdna, mrzla ga obhaja — ni žarka, da bi šinil v srčni hram, in težka, strašna misel v meni vstaja.
In težka, strašna misel v meni vstaja, da vzel bi smrti koso ... O, kako končal bi lahko  vse, kar me obdaja — in tudi sebe bi porazil z njo!
In Bogu v sodbo dušo bi podaril . . . Ne smem! . . . Pred sabo splašen ves bežim O, dobri Bog, pijačo si ustvaril — natočim vina v kupo in drhtim . . .
550
E. Gangl: Moja sonata.
7.
Natočim vina v kupo in drhtim         ' •
in gledam srce svoje prebodeno . . . In pijem, pijem ... Z vinom si hladim globoko rano, rano razboljeno.
Cvetoči vrt moj, duša moja zdrava — kako v opojnih snih pred mano vstaja! Ah, trudna je in bolna meni glava, in vest dušim in kes, ki me razdvaja.
8.
In vest dušim in kes, ki me razdvaja, zaklinjam v pokoj  z zadnjo vso močjo, in vinski sok s pogumom me napaja — Zahvaljen, Bog, da si mi dal vsaj to!
Kako me dviga zlata vinska kaplja, kako so nje duhovi me ogreli, da v hipno radost se srce zataplja —¦ Jesen mi vlada v duši neveseli!
9.
Jesen mi vlada v duši neveseli,
akat se je osul ljubezni sreče,
kristali so ledeni ga objeli,
ob gredah hodi smrt . . . Srce trepeče . . .
Bolan tako živim, živim, živim!
In težka, strašna misel v meni vstaja . . .
Natočim vina v kupo in drhtim
in vest dušim, in kes, ki me razdvaja!
E. Gangl.