Časopis za mladost sploh,
pa tudi za odrašene proste ljudi. /. tečaj.        27. Maliserpana 1848.           4.
Ne muči žival!
Z
'upanov Miha je bil že- dvanajst let star, pa še ni druziga znal, kot nagajati. Sicer so ga oče v šolo pošiljali, pa kaj je pomagalo! Miha je poreden in neumen v šolo šel; pa neumen in poreden tudi iz šole. Jeli čudo bilo? Ni. Svojoglavi županov sin je premalokrat lesko čutil in se sčasama navadil, vsimu nasproti delati, kar se mu je ukazalo. Ako so mu oče rekli: Ne hodi tje, Miha! — gotovo je šel; Miha, pusti puško pri miru! — kmalo mu je v rokah bila. Posebno veselje je pa serboriti imel, ako je kje kako živalico zasačiti in jo mučiti mogel. Ke-brov malin napraviti, žabi skoke porezati, pticam perute pristrizati, in, jih potljej v smert ter-pinčiti, to so bile zanj nebeški počutki. Zastonj so ga učenik in dobri ljudje svarili, zastonj mu dopovedovali, de žival, kot človek, bolečino čuti; za Miha je to bilo — bob v steno. Vender, poslušajte, kako je zadnjič naletel!
Neki dan so se oče župan v opravkih od
26
doma podali. Nekako težko jim je pri serci bilo, in še enkrat so Mihu zažugali: vari se puške! Ali komaj odidejo, je že puška s stene; poredni Miha si jo čez rame obesi, vzame rog, dene klobuk na glavo, in alo, na lov! Kako se šopiri, ko jo primaha iz hiše! Zdaj sini junak, si misli, in možko stopa, kot kralj "nebes in zemlje, ter nepoterpežljivo z nogo ob tla bije, de se nič živečiga ne prikaže, nad čimur bi svojo moč skazati mogel. Ko je nekoliko časa pod drevesi postopal, zagleda majhno gnjezdice. Seničica je milo zgoljevala (ječala) pred njim, kot de bi usmilenja zase in za svoje mladiče prosila. Ali naš junački strelic jo komaj zagleda, že pomeri, in zali ptičici perutnico rani. Na tla pade revi-caj Miha pa od veselja zavriska: Ho! zdaj sim korenjak, de mi para ni, pobere ptico, ter jo psu verze. Kaj pa vi, kilavci! zavpije proti gnjezdu, ali boste šli doli, ali ne? Prislo'ni puško, in urno po nje pleza. Šest na pol golih ptičkov najde v gnejzdu, ter jih berž terdoserčno na tla lopi. Pa visoki pad jih še ni pomoril. Kaj je početi z njimi, si korenjaški Miha misli? O, že vem, kako jim je postreči. Urno postavi količ, priveze revice nanj  — in tarčo strela.
Km al o jih je pet postrelil, in kako se je veselil neusmiljeni divjak) de mu tako dobro od rok gre, de je na enkrat tak mojster postal! Zdaj se pripravlja, še zadnjiga ob život djati, No, ta mora razmesarjen biti, pravi, in še enkrat toliko smodnika (pulfra), kot za prejšne v puško nasiplje. Gorje! božja jeza je počasna $ pa ko-
27
likor kasneje, toliko hujše mahne. Rabeljski Miha nameri — sproži — tresk! — Joj, joj! zavpije, ter se na tla zverne. Cev se je rasletela in Mihu kos roke odbila. Njegov stok je ljudi priklical, domu ga neso in obežejo. Tudi zdravnik je k njemu prišel j pa Mihove roke se je prisad prijel, grozne bolečine je terpel, strašno otekal —- zanj ni bilo več pomoči. Čez mesec je za rano umeri, in nobeden ga ni žaloval. Prav mu je, so djali, neusmiljen je bil, zato' je tudi neusmiljeno smert storil. —           P . . . . rski.
Lagati ne!
Matiček je z nekim kupcam v daljne kraje popotval, in tu se je navadil prav pridno lagati. Ko je domu prišel, ga oče en dan v bližno mesto, kjer še nikoli ni bil, seboj vzamejo. Po poti se od mnogih reči pomenjujeta,. kako je kaj tu in tam. Došel jih je neki mesar z velikim psam. Pri ti perložnosti reče Matiček očetu: Vidil sim, že ne vem dobro, kje, — ja v Terstu, še trikrat večiga psa, ko je ta; bil je gotovo veči kot naš nar veči konj! — Oče ki so prec vedili, de se je sinek zlagal, pravijo nato: Ta se ti je že znabiti enmalo prevelik vidil, pa vender vse zna biti res, ker v vsakim kraji je še kaj posebniga viditi in slišati; — sej je tudi —'¦ rečejo nalaš — ne deleč od tod čudapoln most, ki ima pa to posebnost v sebi, de? če tak človek čeznj gre, ki se je tisti dan zlagal;, se mu gotovo  noga na njem zlomi! — Le urno
28
hodiva, bova kmalo tam. Matiček se tega prestraši in misli si: Gotovo ne bom srečen čeznj prišel. Za očetam vpije: Oče! kako' sim že govoril od psa, de je tako velik kot naš konj? to je res malo preveč 5 pa takšin je bil le ven-der, kot vol. Oče jo le mahajo tiho in zmiram hitrejši naprej. — Matiček vpije zopet za ože-tam: Ne hodite vender tako naglo, govoriva še enmalu od tistiga psa; pes ni bil ravno tako velik, ko vol; veči je bil pa vender še zmiram, kot kako tele. Prišla sta že do mostii; le še kake stopinje je manjkalo, in treba jima je čez iti. — Oče hočejo naravnost čez; pa — Matiček jih prime za roko rekoč: Ljubi oče! čakajte no še enmalo, predin čez most greva, — pes ni bil nič veči, kot drugi psi. — Oče ga potem terdo' posvare: Matiček, lagati ne!
Andrej Praprolnik.
Posebne lastnosti mačke.
Gdo ne pozna mačke! Po vsih njenih lastnostih pa jo morde vender še vsak ne pozna. Gotovo ni vsakimu naših mladih bravcov znano, de, če se mačka v temi s suho roko po herbtu in scer od repa proti glavi gladi, dostikrat iz njenih dlak izkre ferče. In glejte, te izkre so ogenj ravno tistiga plemena ali sorte, kakor ogenj bliska, ki mu učeni pravijo „ne-beški ogenj." — V mačko rado treši; torej ni varno blizo nje biti, kader se bliska in treska. Takrat so tudi mačke nepokojne in boječe. —
29
Mačka je hlinavska ali potuhnjena in zvita žival; tedej se ji ne sme preveč zaupati. Ako ni nobeniga zraven in pa po noči se spijočimu otroku rada na vrat uleže in ga tako lahko' zaduši, ali pa mu — kakor se je že večkrat zgodilo — vrat zgrize, ali pa oči izkopa. Mačka se naj tedej z majhnim otrokam nikdar sama ne pusti in zvečer iz spavnice ali izbe, kjer kteri otrok spi, izpodi. Mačko zraven sebe spati pustiti je tudi poverh nevarno zato, ker je mačji puh — to je, tisti nevidljivi dim, ki se, kakor iz človeka, tako tudi iz vsili drugih žival in rastlin kadi, — človeškim pljučam strašno škodljiv, in se od tega lahko jetika ali sušica dobi. Tudi naj se otroci z mačkami ne igrajo, zakaj one se včasi za malo reč razkačijo, in praskajo in grizejo okoli sebe. Ker je njih slina, kader so prav razkačena, strupena fgiftna}, mora tačas od njih ugriznjen človek dostikrat umreti. — Kakor psi, tako tudi mačke stečejo ali znore, in se jih gre takrat veliko bolj bati, kot psov. —
Ako mačka še tako z vizokiga pade, se vender skor vselej na noge prestreže in malo-kedaj se ji kaj zgodi. — V temi se njene oči svetijo in vidijo po noči tako dobro, ko po dnevi. Njena hoja je strašno tiha. Njen vid in pa sluh sta ojstra, voh ali podlih pa slab. Kader mačka miš vjame, se večidel z njo poprej enmalo poigra, predin jo umori. Pustijo namreč večkrat steči, de miš misli, de je že smerti rešena; potlej jo pa spet zagrabi. — Mokrote in nesnage
30
mačka ne terpij   še clo svoje blato vselej zakoplje. —
Svoje mlade večkrat iz eniga gnjezda v drugo in scer vsakiga posebej, ga čez sredo in rahlo v gobcu deržeča, prenese. — Tisti, ki so mačje meso vedama ali nevedama jedli, pravijo, de je boljši od zajčjiga. Možgani pa so strupeni, in ko bi jih gdo jedel, bi utegnil od njih umreti. Življenje mačke je strašno' krepko. Vidil sim, de je neki mesar mačko, ki mu je bila v mesnico zašla in veliko mesa požerla, ves razkačen petkrat z debelim kolam po glavi mahnil. Po petim mahleji je obležala. Vsi so mislili, de je mertvaj  pa čez pol ure se vzdigne
— in   zbeži.                                             J, Navratil.
Pogovor učenika % učenci.
JJčenik.  Kako' imenujejo ljudje dež,  kader so
kaplje prav drobnje? Več učencov: Droban dež. U. In kako pravijo tačas, kader tak dež gre? Cela šola. De perši. V. De perši; v nekterih krajih tudi, de meršf.
Kdo pa ve, kaj je deževje? —
Kčr se nobeden ne oglasi, odgovori Kolar:
Deževje se imenuje dež,  ki en ali več dni
terpi in tudi večidel deleč seže. 17. Kterimu dežju se pravi memo gredoči dež? Več učencov. Kteri memo gre. TJ. Ali tako memo nas, de nas nič ne zmoči? Več učencov. Ja.
31
U. Nebo dal. Memo gredoci dež se imenuje sploh takšin dež, ki iz takiga oblaka na tla popada, kteriga sapa v zraku berž dalje odnese, in kteri tedej le malo poškrofi.
Duh. Kako se pa zgodi, de se včasi oblak u t e r g a ?
TJ. Pred mi povej, kaj de je ploha?
D. Ploha" velimo dežju, kader so kaplje debele in g o's te.
V. Prav. Dež pa, ki na zemljo tako lije, ko de bi ga iz neizrečeno velike posode zlival, imenujemo naliv ali pravimo, de se je oblak utergal, kar se tako' zgodi: Tisti majhni majhni kančki, iz kterih vsak oblak obstoji, in kterih tudi veliko nevidljivo po zraku plava, nanaglama veliko gorkote zgube in se zato potem tudi nanaglama v kapljice, kapljice v kaplje, kaplje v curke, več curkov pa vkup združi, kteri na tla padajo, ko bi dež is kake velike posode zlival. K temu, de se kaplje in curki v naliv združijo, pripomorejo tudi vetrovi s svojo močjo, ker namreč eno kapljo v drugo, en curk v druziga zažend, de se jih več vkup združi. K temu pripomore razun drugih vzrokov tudi gromenje in treskanje, ki zrak močno trese. — Gdo mi pa ve zdej vse plemena ali sorte dežja imenovati?
Cela šola. 1. Droban dež, 2. memo gre-doč dež, 3. deževje, 4. ploha in 5. naliv.
V. No ste že pridni. — Drugo pot nadalje.
32
Basen.
Dva psa se srečata. Veči pravi k manj-šimu: „Ali zabavljaš?" Ta se ga hoče ogniti in naprej iti5 pa uni pred njega stopi in zopet pravi: „Ali zabavljaš," ter ga, brez de bi mu bil ta zalo besedico rekel, močno ugrizne. Ali zdej ga manjši, ki je bil pa terdniši postave zagrabi, ga pod-se spravi in tako okolje, de je cvilijoč in ves šantov (^kruljev) odšel.
Ta basen uči: Gdor se rad tepe, ga tepo'.
Novica.
Pretečeno Nedeljo po noči ob dveh je v Ljubljani na Polanah gorelo. Vender so bili ljudje hitro priderli in hišo ognju oteli, tako, de je le ko's strehe zgorel. Ženske so bile neki pod streho pepel shranit nesle, predin je bil še po-polnama mertev. Tako se je že veliko nesreč pripetilo; ženske pa se še vender niso naučile, de bi dobro pogledale, ali je pepel, kteriga, na nevarn kraj spraviti mislijo, že popolnama meritev, ali pa še perhavka.
Zastavica.
Kdo ni bil rojen, pa je vender umeri?
•»rtjf in mvpy
Nenavadne besede. Bdrati, sej.pravi vprašati; bdranje vprašanje. Barzun -j- .(žamet). Bedast, neumen; bedak, iši „aboten."
Rozahja Eger, založnica. J. Navratil, vrednik.