Violeta IrgI
HETEROLOŠKA MISELNA METODA V SOCIALNEM DELU
OPREDELITEV HETEROLOGIJE
Heterološka miselna metoda izvira iz he-
terologije, tj., »znanosti o drugačnem«
OužNič 1987: 33).
Beseda heterologija je grškega izvo-
ra. Heteros pomeni drugačno, posebno,
raznolično, tudi nasprotno. Heteros je na
splošno predpona v sestavljankah in po-
meni tuj in drugačen. Nekaj primerov:
•	heterodoksen: drugače verujoč,
heretičen;
•	heterogen: raznoroden, raznoter,
raznolik (Leksikon CZ 1988: 368).
Pri heterologiji gre potemtakem za
vedenje o drugačnem, tujem in za preva-
janje te tujosti v našo običajnost. Defini-
cija, ki jo strnjeno podajam na podlagi
sinteze Južničevih in Lévi-Straussovih u-
gotovitev, namreč omenja, da je heterolo-
gija »preučevanje vsega, kar zadeva ema-
nacijo (raznolikosti in raznoterosti — op.
V. I.) človeškosti, pa našemu kulturnemu,
družbenemu, političnemu ali pa zato o-
sebnemu izkustvu ni znano /.../ niti ni
dostopno« OužNič, 1987: 33).
To pa pomeni, da heterologija ni
samo vedenje o tem, kar je drugačno in
morda celo v vrednostnem smislu nas-
protno, marveč omogoča prevajanje te
nenavadnosti v svojo navadnost, z name-
nom, približati izrazito tujost svojemu iz-
kustvu.
Ker je torej heterologija vedenje o
drugačnem, tujem in to tujost prevaja v
nam razumljivo, ni čudno, da je kot prva
izmed znanosti prav antropologija odkri-
la v heterologiji osnovne smernice svoje-
ga delovanja.
Prav zaradi vpliva antropologije da-
nes v preučevanje heterologije uvrščamo
naslednje:
•	proučevanje prvobitnih družb (da
bi na podlagi tega bolje razumeli lastno
družbo),
•	proučevanje drugačnih sodobnih
družb oziroma načinov bivanja človeka v
sodobnih družbah, ki so nam tuji (druge
kulture znotraj okvira lastne družbe, npr.
Romi),
•	preučevanje tistega, kar (obstaja
znotraj naše družbe, vendar pa) našemu
osebnemu izkustvu ni znano, ali pa niti ni
dostopno (preučevanje drugega spola,
doživljanja starosti, smrti in bolezeni;
vživljanje v neznano — aids, duševna in
telesna prizadetost).
Heterologija je torej poskus vživ-
Ijanja v tuje oziroma drugačno. Vendar pa
njena naloga ni v ocenjevanju in vred-
notenju te drugačnosti v smislu večvred-
nosti ali manjvrednosti. To pomeni, da se
heterološko preučevanje ograjuje od raz-
vrščanja oziroma hierarhiziranja razlik.
Naloga heterologije je potemtakem
iskanje opornih točk, s pomočjo katerih
je mogoče pojasniti drugačno človeškost.
Ker pa jo opazuje brez predsodkov, na
podlagi tega pomembno prispeva k obli-
kovanju in razvoju takega vrednostnega
sistema, kjer so enakovredne vse družbe,
v socialnem delu pa vsi posamezniki v
vseh pogledih, v katerih jih primerjamo
oziroma spoznavamo. Prav v tem pa se
pomembno razkriva tudi njeno humani-
stično poslanstvo.
329
VIOLETA IRGL
ZNAČILNOSTI IN POSEBNOSTI HETEROLOGIJE
IN IZ NJE IZHAJAJOČE
HETEROLOŠKE MISELNE METODE
Če smo opredelili heterologijo kot zna-
nost o drugačnem, morda v vrednostnem
smislu celo nasprotnem, pa heterološka
miselna metoda to drugačnost približa. Je
namreč pot k razumevanju drugačnega, s
tem da nenavadnost drugačnega prevaja
v našo lastno navadnost.
Konkretno prevajanjete nenavadno-
sti v svojo navadnost pa je zlasti in v svoji
osnovi sprememba v načinu dojemanja
drugačnega in razmišljanja o njem. To je
lastnost, ki je univerzalna in tudi vse-
splošno uporabna, kjer se srečujemo z
drugačnostjo, in je miselni premik temelj
vsakršnemu nadaljnemu delovanju.
Heterološka miselna metoda je torej
preskok k objektivnejšemu dojemanju in
razumevanju drugačnosti, zaradi česar jo
opredeljujemo kot temeljno miselno me-
todo. Še zlasti, ker na podlagi razume-
vanja drugačnosti spoznavamo in bolje
razumemo tudi sebe. Nekatere značilno-
sti heterologije in iz nje izhajajoče hete-
rološke miselne metode sem že omenila.
Velja pa še enkrat poudariti njene glavne
značilnosti, ki so povzete po Južniču:
•	proučuje drugačnost in prevaja to
drugačnost v nam razumljivo navadnost
in s tem omogoča relativizacijo druga-
čnega oziroma vzpostavitev objektivnej-
šega odnosa tako do drugačnega kot na
tej osnovi tudi do lastnega,
•	je temeljna metoda, saj je kot naj-
pomembnejša miselna metoda načrtna o-
snova drugih metod, ki izhajajo iz nje kot
tehnike,
•	je univerzalna metoda, zaradi svo-
je temeljnosti načrtno interdisciplinarno
uporabna, zato zlasti primerna in nujna v
humanističnih vedah. Njena načrtnost se
kaže tudi tako, da je odvisna ne le od po-
sameznikovih nagnjenj, temveč tudi od
zavestnega, sistematiziranega vživljanja v
drugačno in njegovega prevajanja.
Na te značilnosti lahko navežemo
tudi nekatere posebnosti, ki spremljajo
heterologijo in iz nje izhajajočo hetero-
loško miselno metodo.
1.	Med najpomembnejšimi je gotovo
njeno izrazito humanistično poslanstvo,
ki ga je treba negovati in razvijati kot os-
novno obliko pozitivnega odnosa do dru-
gačnosti.
Humanistično poslanstvo heterolo-
ške miselne metode se kaže v tem, da
spodbuja:
•	razumevanje,
•	sprejemanje,
•	spoštovanje,
•	nevrednotenje opazovane drugač-
nosti,
kar v svoji končni obliki pripelje do
•	relativizacije lastnega in
•	tolerantnosti do drugačnega nas-
ploh.
2.	Ob tem pa je treba omeniti tudi
posebnosti, ki se vežejo na možnost spo-
znavanja drugačnega kot takega.
a)	Na podlagi heterološkega preuče-
vanja je mogoče spoznati drugačne obli-
ke oz. načine bivanja, čeprav je ta mož-
nost odvisna tudi od empatije. Vsak posa-
meznik (ne glede na socializacijo) lahko
opazuje posameznike iz svoje ali druge
kulture brez predsodkov do drugačnosti
in pride pri tem do precej objektivnih
rezultatov.
b)	To je nujno
•	za razbijanje egocentrizma, etno-
centrizma, »strokocentrizma«, rasizma,
seksizma in vseh drugih izmov, ki so v os-
novi netolerantni do drugačnosti,
•	za spoznavanje sebe, ker je osnova
zanj prav naše vedenje o drugem in dru-
gačnem.
c)	Človek je subjekt in objekt znan-
stveno-spoznavnega procesa, kar pomeni,
da spoznavalec (subjekt) nikoli ne more
povsem do konca spoznati spoznavanega
(objekta), saj je spoznavani človek navad-
no precej različen od svojega spoznaval-
ca, razen v primeru, ko sta spoznavalec in
spoznavani ena in ista oseba. Če sta nam-
reč spoznavalec in spoznavani različni
osebi, spoznavalec nikoli ne more popol-
noma prestopiti v spoznavano osebo, če-
tudi naj bi se v spoznavnem procesu oba
kar najbolj približala. To velja tudi v po-
vsem specifičnih primerih (smrt, spol,
bolezen, starost).
330
HETEROLOŠKA MISELNA METODA V SOCIALNEM DELU
NAČIN UPORABE
HETEROLOŠKE MISELNE METODE
Omenila sem že, da je heterološka mi-
selna metoda znanstvena takrat, ko je na-
črtna. Vendar tudi v vsakdanjem življenju
v stiku z drugačnim povsem intuitivno,
če se tega zavedamo ali ne, uporabljamo
nekaj podobnega heterološki metodi.
Zato humanistične znanosti, pri katerih
gre za delo z ljudmi, kar je pogosto pre-
pleteno z dojemanjem in razumevanjem
drugačnosti, ne bi smele temeljiti zgolj na
intuitivnem razumevanju. Humanistične
znanosti so naravnane na znanstveno
objektivnost, ki zagotavlja preverljivost
drugačnosti, s tem da omogoča načrten
dostop do nje vsem, ki se želijo z njo
seznaniti. Načrtnost namreč ne pomeni
zgolj ponovljivosti, temveč širšo dostop-
nost v rabi omenjene metode tudi vsem
tistim, ki nimajo enakih intuitivnih zmož-
nosti dojemanja drugačnega, pa se hkrati
pri svojem delu s to drugačnostjo vsakič
znova srečujejo.
1.	Da bi lahko načrtno uporabljali
heterološko miselno metodo v znanst-
vene namene, morajo biti torej najprej iz-
polnjeni določeni pogoji.
Mednje uvrščamo zlasti naslednje:
•	seznanjenost z obstoječo metodo;
to pomeni, da smo v njej sposobni odkriti
oporne točke, ki so nam v pomoč pri do-
jemanju in razumevanju drugačnosti, ter
da v tem nismo prepuščeni zgolj svo-
jemu, večkrat tudi s predsodki obremen-
jenemu lastnemu in osebnemu stališču v
ravnanju z drugačnostjo;
•	sistematičnost uporabe; to pome-
ni doslednost uporabe v vsakem stiku z
drugačnostjo v smislu nevrednotenja in
nerazvrščanja te drugačnosti;
•	osvojeno znanje in pridobljene iz-
kušnje so nujen predpogoj načrtne upo-
rabe heterološke miselne metode, ki je
torej v tem smislu njuna kvalitativna nad-
gradnja, in brez zadostnega znanja in iz-
kušenj le s težavo načrtno in znanstveno
uporabljamo to metodo.
2.	Heterološka miselna metoda pre-
učuje drugačnost. V svojem odnosu do
drugačnosti pa upošteva zlasti naslednje
pravilo, ki ga sestavljajo tri ključne opor-
ne točke:
•	Vsak posameznik je neponovljiv
individuum s svojo osebnostjo, zasebno-
stjo in posebnostjo. V tem se razlikuje od
drugih individuumov, četudi je kot izra-
zito družbeno bitje nekako obsojen živeti
skupaj z drugimi, da lahko preživi.
•	Ljudje smo torej različni, ker smo
se taki rodili, zlasti pa, ker smo zrastli v
različnem okolju, ki poudari prirojene
razlike, na kar heterološka miselna meto-
da tudi opozarja. Različne variante človeš-
kosti so potemtakem dejavnik, v katerem
heterološka znanstvena usmerjenost od-
kriva bistvo etnoloških, prehranjevalnih,
spolnih, religioznih in nasploh vsakršnih
družbeno-kulturnih razlik.
•	Ljudje nismo le bitja razuma. Vse
tisto smo, kar smo v življenju doživeli in
kar pogosto nezavedno nosimo s seboj.
Izoblikovale so nas prisile in travme, na-
grade in kazni, uspehi in neuspehi, vzpo-
ni in padci. Naše enkratnosti torej ne
oblikuje samo razum. Oblikujejo jo tudi
naša dejanja in naše vedenje. Pogosto rav-
namo nelogično in neracionalno. Marsi-
kdaj smo podloženi nerazumljivim ču-
stvom, ki nas znajo v trenutku preplaviti
in v katerih se naša individualnost še
izdatneje izrazi. Tudi v tem se razliku-
jemo drug od drugega.
3. Sam postopek heterološke misel-
ne metode pri proučevanju drugačnosti
pa lahko konkretno razgradimo na na-
slednje ključne elemente, ki se med seboj
prepletajo in dopolnjujejo:
•	Vživljanje (empatija) in z njo po-
vezana introspekcija pomeni vživljanje
opazovalca v opazovano in približa opa-
zovalca opazovanemu. Bližina olajša em-
patijo, vendar se opazovalec ne sme do-
cela identificirati z opazovanim, saj v tem
primeru njegovo proučevanje opazova-
nega izgublja objektivnost. Na področju
socialnega dela pa to hkrati pomeni, da
lahko identificiranje z ljudmi in njihovimi
težavami pelje v izgorevanje opazovalca.
•	Inverzija pomeni preskok v razu-
mevanju opazovanega oz. prevajanje dru-
gačnega in nenavadnega v našo lastno
navadnost oziroma v jezik opazovalca. V
331
VIOLETA IRGL
nasprotju z vživljanjem na eni in distan-
čno držo na drugi strani, ki sta stalnici v
heterološkem procesu, pa je inverzija tisti
element, ki je navidez predvsem trenut-
nega značaja, četudi je sam še kako po-
vezan z vživljanjem in z distančno držo.
• Distančna drža je najpomembnej-
ša pri vživljanju v drugačno, saj omogoča
ohraniti objektivnost opazovanja, ki je za
vsako znanstveno metodo nujna in po-
trebna. Omogoča celovit vpogled v opa-
zovano; tako je sposobnost za distanco
sposobnost iz različnih zornih kotov
videti celoto, pa tudi njene posamezne
segmente skupaj in posebej, ter iz tega
izluščiti nov vzorec, ki se ustvarja. Di-
stančna drža potemtakem ne omogoča
samo drugačnega in s tem objektivnej-
šega pogleda na celovito problematiko,
temveč hkrati onemogoči identifikacijo z
enim samim zornim kotom. Kljub temu
pa je distančna drža pomembno poveza-
na z empatijo. Preveč poudarjena distan-
čna drža namreč onemogoči vživljanje v
opazovano in s tem zmanjša objektivnost,
podobno kot premalo poudarjena distan-
čna drža, v kateri objektivnost izginja v
procesu izgorevanja preveč vživetega
opazovalca. Pravo mero med empatijo in
distančno držo mora kljub načrtnosti he-
terološke metode najti vsakdo sam.
4. Ob koncu velja opozoriti tudi na
element opazovanja in samoopazovanja.
Oba navedena elementa se pomembno
navezujeta na uporabo heterološke misel-
ne metode in sta različna, dopolnjujoča
se pristopa v dojemanju in preučevanju
drugačnega. Opazovanje je na splošno
namreč pogoj vživljanja in je torej po-
membno povezano z vzpostavitvijo dis-
tančne drže. Razlika med opazovanjem in
samoopazovanjem je v tem, da pri opazo-
vanju opazovalec ni ista oseba kot opazo-
vani, medtem ko sta pri samoopazovanju
opazovalec in opazovani ista oseba. Ra-
zlika med opazovanjem in samoopazo-
vanjem potemtakem nastopi pri inverziji
oziroma pri prevajanju razumevanja dru-
gačnega. Pri opazovanju približujemo in
prevajamo drugo sebi, pri samoopazova-
nju pa se približamo lastni drugačnosti in
tujosti in ju prevajamo. Samoopazovanje
omogoča opazovanje lastnih reakcij na
opazovano in s tem boljše poznavanje
sebe, prav v tem pa se kaže največja vred-
nost samoopazovanja in hkrati opazo-
vanja. Samoopazovanje in opazovanje z
boljšim razumevanjem drugega in dru-
gačnega pomembno prispevata in olajšu-
jeta vpogled tudi v razumevanje sebe in s
tem omogočata vzpostavitev lastnega od-
nosa do sveta in družbe, v kateri živimo.
POTREBA PO UVAJANJU
HETEROLOŠKE MISELNE METODE
VSOCIALO
Heterološka miselna metoda in način nje-
ne uporabe, prikazan v prejšnjih razdel-
kih, nakazuje primernost in celo nujnost
vpeljave te metode pri delu z ljudmi tudi
na področju socialnega dela. Socialno de-
lo namreč »ni nikoli bilo in ne more biti
pozitivistično, >objektivno< delo z ljudmi,
temveč vedno izhaja iz prepletanja dveh
biografij, dveh spolov in dveh izkušenj
sveta, tiste ali tistega, ki ponuja svoje
znanje, in tiste ali tistega, ki ga potrebuje«
(Zaviršek 1994: 25).
Pri študiju seminarskih nalog o dvoj-
ni diskriminaciji sem ugotovila, da se
diskriminacija dogaja tudi ali zlasti v so-
cialnih službah in pri strokovnih delavcih
in delavkah, ki vse prevečkrat spregledajo
drugačnost svojih strank. Naše stranke so
namreč enkratni, neponovljivi individu-
umi, ljudje s svojo osebnostjo, zasebnost-
jo in posebnostjo, ki jo je treba tako tudi
razumeti in upoštevati, če že ne sprejeti.
To pa pomeni v prvi vrsti videti, razumeti
in sprejeti njihovo drugačnost in jih kot
take z našo »posojeno« močjo podpreti
pri preseganju naključnosti njihovega
bivanja.
Enako kot uporablja antropologija
heterološko znanje o drugačnem za po-
trebe svoje stroke, bi moralo torej veljati
tudi za socialno delo, saj ima prav zavoljo
svoje univerzalnosti heterologija tudi na
področju socialnega dela gotovo svoje
mesto.
Glede na značilnosti socialnega dela
je heterološko preučevanje usmerjeno
predvsem k preučevanju in razumevanju
332
HETEROLOŠKA iMISELNA METODA V SOCIALNEM DELU
drugačnih sodobnih družb oziroma raz-
ličnih načinov bivanja človeka v sodob-
nih družbah, ki so nam tuje (druge
kulture znotraj okvira lastne družbe -
npr. begunci). Tovrstno preučevanje se v
veliki meri navezuje na področje social-
nega dela, ne le v smislu proučevanja, pač
pa se odraža predvsem kot konkretno de-
lovanje na podlagi razumevanja drugač-
nosti. Drugič, usmerjeno je k proučeva-
nju tistega, kar (je lahko znotraj naše
družbe, vendar pa) našemu osebnemu iz-
kustvu ni znano in ni dostopno (spol, sta-
rost, smrt, bolezen).
Izmed značilnosti in posebnosti bi
rada v kontekstu razmišljanja o uporabi
heterološkega znanja na področju social-
nega dela še zlasti izpostavila humani-
stično poslanstvo, ki ga vzpostavlja in
omogoča uporaba heterološke miselne
metode. To poslanstvo se najjasneje raz-
kriva pri spoštovanju človekovih pravic,
kot so pravica do drugačnosti, pravica do
izbire in do odgovornosti za lastno živ-
ljenje. Prav razumevanje, . sprejemanje,
spoštovanje in nevrednotenje opazovane
drugačnosti naj bi končno pripeljala tudi
do relativizacije lastnega in s tem do to-
lerantnosti do drugačnega nasploh. Pri
tem pa načrtna uporaba heterološkega
znanja odnos do drugačnega spreminja iz
dobrih namenov v konkretna dejanja.
Pogoj za uporabo heterološke misel-
ne metode je v socialnem delu, tako kot v
antropologiji in nasploh v vsaki znanosti,
odvisen od osvojenega znanja in izkušenj.
Pri tem mora tudi socialno delo u-
poštevati osnovno pravilo uporabe hete-
rološke miselne metode, ki ga v temelju
sestavljajo tri ključne točke. Da je posa-
meznik neponovljiv individuum s svojo
osebnostjo, zasebnostjo in posebnostjo,
kar sem že večkrat omenila. Da je posa-
meznik tudi družbeno bitje z vsemi vplivi
socializacije in ne zgolj bitje razuma, tem-
več tudi bitje čustev. In da je v vseh treh
komponentah drugačen od drugih.
Te tri ključne točke sestavljajo pravi-
lo uporabe heterološke miselne metode
in bi ga morali imeti socialni delavci pri
svojem delu, ki temelji na srečevanju z
drugačnostjo, nenehno pred očmi.
Na splošno se tako pomen hetero-
loške miselne metode v socialnem delu
izraža zlasti v sprejemanju, nevrednote-
nju in razumevanju drugačnosti, ki jo
omogoča razmišljanje o drugačnosti, ne-
obremenjeno s predsodki ali nujnostjo
razvrščanja. To vpeljevanje v drugačno pa
se dogaja s pomočjo opazovanja in samo-
pazovanja, pri čemer opazovanje drugač-
nega pripomore tudi k spoznavanju in s
tem k relativizaciji lastnega, torej k razu-
mevanju drugačnega in s tem k razume-
vanju sebe.
Socialni delavec ali delavka, ki po-
zna in pri svojem delu uporablja hetero-
loško miselno metodo, tako v srečanjih s
strankami, katerih značilnost je prav dru-
gačnost, ne more otežiti njihovega polo-
žaja še s svojim (zavestnim ali nezaved-
nim) diskriminirajočim odnosom.
Literatura
S.}\ilmC.il9Sl\ Antropologija. Ljubljana: DZS.
—	(1983), Lingvistična antropologija. Ljubljana: FSPN in Dopisna delavska univerza Univer-
zum.
-	(1990^, Identiteta. Ljubljana: FDV.
B. Mesec (1994), Poglavja iz metodologije raziskovanja v SD IL Ljubljana: VŠSD (Študijsko
gradivo za interno uporabo).
E. L. Sponsel, t. Gregor (1994), The antropology of peace and nonviolence. London: Lynne Ri-
enner publishers. Inc.
T. ŠUČUR (1994), Kaj je drugačnost? Socialno delo 32, 3-4.
D. Zamršek (1994), Ženske in duševno zdravje: O novih kulturah skrbi. VŠSD.
333