IZ NAŠIH MEST UMRLI SO: Otmar Reiser t V začektu letošnje pomladi je legel na pokopališču v Studencih pri Mariboru k večnemu počitku dr. h. c. Olmar Reiser, ornitolog svetovnega slovesa, prvi specialist bal kanske ornitologije ter eden od graditeljev prirodopisne- ga oddelka muzeja v Mariboru. Otmar Reiser se je rodil dne 21. decembra 1861 na Du naju kot sin odvetnika iz politično in gospodarsko za Maribor XIX. stoletja pomembne rodbine. Gimnazijo je študiral na Dunaju in v Dunajskem Novem mestu, kjer je imel za profesorja grščine med drugim tudi Frana Detelo, katerega je hranil vse življenje v hvaležnem spominu. Po maturi v Dunajskem Novem mestu 1. 1882. je odšel O. Reiser na visoko šolo za zemljedelstvo (Hochschule fur Bodenkultur) in 1. 1887. diplomiral za gozdarja. Po di plomi ga je avstro-ogrsko finančno ministrstvo poslalo v Sarajevo; tu je O. Reiser najpreje kot volonter, od 1. 1888. pa kot kustos ustanovil in organiziral prirodopisni odde lek Sarajevskega zemaljskega muzeja in ga vodil do 18. septembra 1919, ko je predal zbirke Stj. Bolkavu. Večer življenja je preživel največ na Hrastju pri Pekrah na ze lenih in vinorodnih pohorskih vznožjih na jugu od Ma ribora, kjer je postal 1. 1932. doktor honoris causa graške univerze in kjer ga je pokosila smrt 31. marca 1936. Znanstveno je začel O. Reiser delovati v visokošolski dobi na ozemlju mariborske okolice, katero je spoznaval iz pekrskega rodbinskega posestva kot eden prvih smotr nih turistov, kot lovec in kot prirodopisec. Sad Reiser- jevega visokošolskega študija v mariborski okolici je nje govo prvo sistematsko delo »Verzeichnis der im Gebiete der k. k. Bezirkshauptmannschaft Marburg a. Drau ein- schliefilich des Donati- und Wotschgebirges vorkommen- den Holzgewachse (gesammelt und zusammengestellt von Othmar Reiser, stud. forest« Samozaložba. Pekre pri Ma- KRONIKA 139 Dr. Otmar ReUer France Reltz riboru 1885. 8° 12 str.) Iz mladostnega botanika pa se je Reiser preko lovca razvijal vse bolj v zoologa in v Sara jevu se je razvil v avtoriteto svetovne ornitologije, kar do kazuje najlepše dejstvo, da je bil ob smrti član osmih znanstvenih ustanov, med njimi dunajske akademije zna nosti in londonske ornitološke družbe. Reiserjeva pot v službo 1. 1887. iz Slav. Broda v Sara jevo je bilo tudi prvo študijsko potovanje po Balkanskem polotoku, katero je kot lovec s puško v roki in v družbi svojega psa izvršil v štirih dneh. Pozneje je na neštetih manjših potovanjih po Bosni in Hercegovini ter na de vetih večjih znanstvenih potovanjih proučeval ornitologijo Balkana ter prišel kot tak v ozke, prijateljske stike z dru gimi znanstvenimi zastopniki Balkanskega polotoka, tako n. pr. z geografom Jovanom Cvijičem, prav posebno pa še z drugim strokovnjakom na polju balkanske orni tologije, z bolgarskim knezom in carjem Ferdinandom. Med balkanskimi študijami O. Reiserja je omeniti na pr vem mestu potovanji 1. 1898. v Grčijo in 1. 1902. na egej- ske otoke; izmed drugih pa je najvažnejše Reiserjevo so delovanje pri ekspediciji dunajske akademije znanosti 1. 1903. v severno Brazilijo, na kateri je Reiser zbral okoli 4000 vrst ptičjih jajc in o kateri . je tudi napisal delovno poročilo. V sarajevskem Glasniku zemaljskog mu zeja je priobčeval izsledke svojih bosanskih študij od ustanovitve 1. 1889. pa do 1. 1914., v katerem letu je re- sumarno podal poročilo o lastnem muzejskem delu v Sa rajevu. Za prirodopisno sliko Bosne in Hercegovine v »Osterreich-ungarische Monarchie in Wort und Bild« je prispeval bistveno gradivo. V mednarodnem ornitološkem svetu pa se je prvič uveljavil na mednarodnem ornitolo škem kongresu v Budapešti 1. 1891. Rezultate svojih študij na Balkanskem polotoku pa je strnil v monumentalnem delu Ornis balcanica, od katerega so do danes izšli trije zvezki, medtem ko je četrti zvezek, ki pa je v bistvu prvi, ostal v konceptnein rokopisu. Nadaljnji rezultat Reiserjevih balkanskih študij je ogromna zbirka 16.000 ptičjih jajc, pač najpomembnejša Srednje Evrope, ki je z njegovo smrtjo prešla v last dunajskega prirodopisnega muzeja, Kjer tvori sestavni del 23.000 komadov velike zbirke. Pokoj je užival O. Reiser v poletnih mesecih na svojem posestvu pri Pekrah, v zimskih mesecih pa na Dunaju. Na Dunaju je katalogiziral v prirodopisnem muzeju svojo ornitološko zbirko, jo kritično študiral ter pripravljal za tisk zadnji zvezek Ornis balcanicae. V Pekrah pa je poleti in jeseni nadaljeval tradicijo svoje mladosti v spoznavanju in študiju mariborske okolice, katero je prirodopisno po znal vsestransko ko nikdo drugi; obenem pa je stalno zasledoval delo v mariborskem muzeju. Ko se je v Mari boru ustanovilo 1. 1902. Muzejsko društvo, mu je stopil O. Reiser takoj ob stran in baš z njegovo pomočjo in z njegovim znanjem je nastala v mariborskem muzeju po polna zbirka podravskih ptičev, lepa zbirka podravskih ptičjih jajc in popolna zbirka vseh vrst lesa, ki raste v Avgust Sninlk Vladimir Puienjak Podravju. Ob svoji smrti je zapustil na svojem posestvu lepo domačo ornitološko zbirko, ki bo najbrže v bližnji bodočnosti dopolnila Reiserjevo življenjsko sode lovanje z mariborskim muzejem v zaključeno in enotno ornitološko zbirko Podravja. Vzporedno s sodelovanjem pri zbiranju ornitološkega gradiva za mariborski muzej je pripravljal O. Reiser izdajo dela o ptičih v mariborski okolici. Knjiga je izšla 1. 1925. v Gradcu v založbi Priro dopisnega društva na Štajerskem (Die Vogel von Marburg an der Drau. Nebst Erinnerungen an den steierischen Or- nithologen Eduard Seidensacher. 8°. 143 strani), kjer opi suje 227 ptic. Namera izdati delo tudi v slovenščini se O. Reiserju ni posrečila, pač pa je delo služilo kot izho dišče za referat S. Antiča v Izvestju Muzejskega društva v Mariboru I, 1932, o pticah mariborske okolice. V nem ščini in v slovenščini (v prevodu Fr. Mišica) pa je O. Reiser izdal v samozaložbi topografsko sliko Sv. Bolfenka na Pohorju (Sv. Bolfenk na Pohorju. Maribor 1933. 8°. 16 str.), v kateri nas seznanja z zgodovino pokrajinsko zanimive in častitljive stavbe ter s prirodopisnim znača jem njene okolice. Z brošuro o Sv. Bolfenku n. P. se je O. Reiser povrnil v svojo mladost, v kateri je po trikrat na dan napravil pot iz Peker k Sv. Bolfenku in nazaj in ko je zopet od izključne ornitologije ponovno začel štu dirati geologijo, botaniko, zoologijo in kulturo tal, torej celotni prirodopis mariborske okolice. Pri tem pa je z zanimanjem spremljal znanstveno delo povojnega Mari bora ter ga pospeševal z nasveti ter posredovanji v ino zemstvu. Navdušeno je pozdravil Izvestje Muzejskega dru štva v Mariboru in dobrohotno dovolil 1. 1934. arheolo ška izkopavanja na svojem posestvu pri Sv. Bolfenku n. P., ki so odkrila srednjeveško tičnico in tako nakazala izvor Sv. Bolfenka n. P. v srednjeveški lovski koči ali lovski zgradbi sploh. O. Reiser je bil po rodu in po mišljenju Nemec. Po znanje Balkanskega polotoka in slovenskih dežel, zlasti Podravja ter najožje sožitje s kraji in ljudmi na slovan skem jugu pa je povzročilo, da je Reiser kot otrok vele mesta, a kot velik prijatelj prirode s slovanskim jugom čutil ter vedno predvsem gledal v njem bogato prirodo, ki ga je zanimala. In tudi ko so se razvijale prilike, zlasti ob prevratu, v smeri, ki je bila nasprotna njegovemu nem škemu mišljenju, je bil O. Reiser mož, ki je razmere pri nas v Podravju ter na Balkanu doumel ter razumel razvoj tudi s stališča malih narodov. In radi tega, predvsem pa radi znanstvenega ornitološkega dela na Balkanskem polotoku bomo vsi Jugoslovani ohranili O. Reiserja v trajnem spominu; na Slovenskem posebej pa bo spomin na O. Reiserja gojil Maribor, kjer si je pokojnik postavil z ornitološko in lesno zbirko v muzeju trajen spomenik, v prirodopisnem opisovanju mariborske okolice pa vzbujal ljubezen in zanimanje za lepo Podravje nam vsem. Franjo Baš. 140 KRONIKA Evgenija Hribarjeva Rafael Thaler Karel Kauschegg Ana Majdičeva Dr. Rado Schober, sanitetni polkovnik v p., je umrl v Ptuju 8. marca. Rodom je bil iz Novega mesta in kot zdravnik zelo priljubljen. Franc Reitz, Novomeščan, je umrl na zagrebški kliniki 11. marca. Z bratom je sodeloval v starem urarskem pod jetju. Vidna vrzel bo ostala za njim v novomeškem dru štvenem življenju, kjer ga bodo pogrešali Gasilska četa, kateri je bil poveljnik, Sokol, Strelska družina, Obrtno društvo, Lovsko društvo in dr. Marica Špornova roj. Grafenauer, zdravnikova soproga je umrla v Ljubljani 23. marca. Jernej Pinter, bančni ravnatelj v p., je umrl v Ljubljan: 28. marca. Od začetka je sodeloval pri bivši Jadranski banki v Trstu in se kot ravnatelj preselil ž njo v Ljubljano Pušenjak Vladimir je bil rojen 31. marca 1882 pri Kapeli v severovzhodnih Slovenskih goricah. Gimnazijo je štu diral in končal 1. 1901. v Mariboru, nato pa je odšel po začasnem študiju prava in filozofije po iniciativi Za družne zveze v Celju na zadružno visoko šolo v Darm- stadtu, katero je absolviral kot prvi Slovenec 1. 1906. Po krajšem službovanju pri Zadružni zvezi v Celju je vstopil v službo pri Zadružni zvezi v Ljubljani in sicer najpreje kot potovalni učitelj, nato pa kot revizor in višji revizor. Ko je bil 1. 1908. ustanovljen pod predsedstvom dr. A. Korošca v Mariboru poseben štajerski oddelek Zadružne zveze v Ljubljani, je postal Pušenjak njegov vodja in to ostal do svoje smrti dne 23. aprila 1. 1936. Pod Pušenja- kovim delovnim vodstvom se je zadružništvo na Slov. Štajerskem široko razmahnilo ter je organizacija Zadružne zveze v Ljubljani dosegla premoč nad Zadružno zvezo v Celju. L. 1908. je bilo v mariborskem oddelku ljubljanske Zadružne zveze organiziranih 83 zadrug, danes, ob nje govi smrti, pa jih je 287 in to: 177 hranilnic in posojilnic, 30 nabavljalnih, 7 mlekarskih, 14 živinorejskih, 7 kmet- skih strojnih, 5 vinarskih, 10 elektrarn, 9 stavbinskih, 8 obrtnih, 4 vodovodne in 16 raznih zadrug. Z dopisi je Pušenjak sodeloval pri »Domovini« in »Slovenskem go spodarju« od visokošolskih let, pozneje pa je prispeval narodnogospodarske in zadružne članke za »Stražo«, »Slovenca« in za »Narodnega gospodarja«, obenem pa tudi za glasila zadružništva v Gradcu in na Dunaju. Sa mostojno je izšlo dvoje njegovih zadružnozgodovinskih slik (Ljutomerska okrajna posojilnica in kmetijski za drugi v Rečici v Savinjski dolini) ter šest zadružno- vzgojnih spisov. Politično je Pušenjak deloval v pred vojni dobi v Slov. kmečki zvezi, po vojni pa v Slov. ljud ski stranki, za katero je zastopal od 1920—1929 v narodni skupščini slovenjgraško-gornjegrajski volilni okraj in so deloval zlasti pri proračunskih debatah kot zastopnik Ju goslovanskega kluba. V 1. 1929—1931. in od konca 1. 1935. do smrti je bil finančni referent mariborskega mestnega sveta. Pred smrtjo je postal član nadzorstva Privilegirane agrarne banke, vendar ga je za izvrševanje nove funk cije prehitela smrt. Avgust Sušnik, posestnik, brat ljubljanskega kanonika Iv. Sušnika, je umrl, 78 let star, 2. aprila v škofji Loki. Udejstvoval se je tudi v javnem življenju kot dolgoletni občinski odbornik, nekaj časa kot občinski gerent. Evgenija Hribar roj. Šumi, vdova po industrialcu Dra- gotinu Hribarju, je umrla v Ljubljani 3. aprila. Milko Kramer, brat ministra dr. Kramerja, industrijec, je umrl v Ljubljani 22. marca. Jos. Deisinger, ugleden trgovec, je umrl v Škofji Loki 17. marca. Rafael Thaler, lastnik veletrgovine »pri Lukežu«, je umrl 11. aprila v Škofji Loki. Rodom iz Železnikov, je bil brat lani umrlega šentiljskega župana Thalerja. Kljub dolgotrajni težki bolezni je spremljal z zanimanjem vse škofjeloške dogodke. Ustanovil je gasilsko godbo in bil podpornik vsem društvom. Svojo trgovino je povečal po sebno s tem, da je zgradil tvornico za odeje in tkanine. Ana Majdič, vdova po veleindustrijcu in veleposestniku, je umrla v Celju 16. aprila. Karel Kauschegg je umrl v Ljubljani 18. aprila. Rodom Dolenjec se je v poznejših letih posebno udejstvoval kot priznan gospodarstvenik. Svojo trgovino z železnino je prepustil svojima nastavljencema, ki sta ustanovila znano tvrdko Schneider & Verovšek. Ril je več let predsednik Ljudske posojilnice. Kot človek je bil silno skromen. Oton Jeruc, tajnik Mestne hranilnice v Ljubljani, je umrl 21. aprila. Bil je odličen uradnik in med kolegi kakor tudi pri občinstvu zelo priljubljen. Ana Anžič, roj. Zaje, posestnica in mesarica, je umrla v Ljubljani 29. aprila. Bila je pristna predstavnica ugled nih ljubljanskih obrtnic. Ing. chetn. Baltazar Baebler, direktor tvrdke »Isis«, je umrl 30. aprila v Ljubljani. Rojen 1. 1880. na Vrhniki, je postal 1. 1904. profesor na idrijski realki. L. 1914. je bil Oton Jeruc KRONIKA 141 Dr. Anion Schoeppl Gabrijela Pogačnik težko ranjen. L. 1917. je bil imenovan za ravnatelja realke v Idriji, odkoder je pa moral uiti pred Italijani, ki so ga dali pod nadzorstvo in ga hoteli konfinirati. Ker ni dobil profesorske službe, se je zatekel v celjsko cinkarno, ki ji je postal ravnatelj, ko je bil ravnatelj Kropač poklican na ljubljansko univerzo. Zadnja leta je bil ravnatelj tvrdke »Isis«. V mladih letih je priobčil v raznih listih lirične pesmi, ki razodevajo lepo nadarjenost. Za srednje šole je spisal kemijo. Dr. Anton Schoeppl vitez Sonnivalden, upokojeni rav natelj bivše Kranjske hranilnice, je umrl 1. maja v svo jem gradiču Vrhovem na Dolenjskem. Gabrijela vitez Pogačnikova, roj. Jeglič, vdova po prvem predsedniku narodne vlade, je umrla v Podnartu 7. maja. Jakob Golmajer, sluga Trgovske šole, ki je sodeloval ob njenem napredku od začetka z izredno vestnostjo, je umrl v Ljubljani 9. maja. Egidij Čeh, upok. profesor trgovske šole v Ljubljani, rodom iz Roča v Istri, je umrl v Ljubljani 12. maja. Tomaž Einspieler, brat koroškega slovenskega voditelja Andreja Einspielerja, sodni višji svetnik v p., je umrl v Ljubljani 30. aprila. Kot neustrašen borec za pravice slo venskega jezika pred sodnijo je bil pod Elsnerjevim re žimom upokojen. 142 KRONIKA