Zidarji pojejo
jeseni 1939
,                                        Li li  No vy
Zdaj ne moremo graditi, dim požara nas  duši. Nismo še s krvjo obliti, vendar nam lepijo sanje v duši, vlažne od krvi. Bolni   svit  rahlja  nam   spanje a nam ne zbudi moči.
V   čudni,   trudni  polzavesti tavamo skoz to jesen, kakor po zakleti cesti, brez miru in brez  oddiha. Vsak je v srcu slab in len, sever pa okrutno piha, brušen, kakor meč jeklen.
Kje je hiša, ki v jeseni
tiho se  zazira  v breg,
ki, z drvmi ob nizki steni
in s koruzo pod pristreškom,
sonce pije, sluti sneg,
da  z  dobrotnim  bi  nasmeškom
nam končala blodni beg?
Nismo božji  več  otroci? Nista naša hram in vrt? Nismo več v Njegovi roci? Nam je vse zavetje vzeto in raztrgan vsak načrt? Čez  oko  trikotno,  sveto, je teman razgrnjen prt.
Ah, kako bi spet dobili Tvojo žarko luč, oko, v hudi uri, v strašni sili Te ganili s prošnjo strastno in prevpili vse nebo, kjer glasno in veličastno Tvoji angeli pojo?
Ah, kako bi pregrmeli, prehrumeli   zemlje  hrup? Njena rana se ne celi, njene žile,  strupa polne, vlivajo v njen zarod strup. Grozni klobec tuli, kolne, bljuva  do neba  obup.
Ah,  kako preglaševalo vrišč pekla nam vpitje bi? Pod  ogromno,  črno skalo neugnana,  nevstrahvana vojska satana stoji. Skala je do dna preklana, srd pekla v nebo kriči.
Pa začnimo pesem staro, tisto pesem iz srca! Zavrzimo vso prevaro, vse privide lažne, bežne, kalne  želje,  greh mesa. Kitice  zapojmo nežne, ki jih revni rod pozna.
Pojmo pesem borne hiše, krotkih  in pohlevnih  sten, ki  skrbno jih  vedno  tise skriva   v   dan  megleno  sivi in v oblačno noč jesen. Pojmo tudi večni njivi, ki   je   vsak   na   koncu  njen.
Vzpnimo   se   zvesto   zavedno v  trnjevo in  strmo pot! Saj  nas jasno,  brezbesedno kličejo skrivnostni glasi, vodil nas bo složni rod k varni hiši v gorski vasi, ki jo čuva sam Gospod.
Naj nas preko zime ščiti nizke izbe trdni zid! Tam nam kaže čas prebiti tja  do svečnice plamteče. Ko nam v ozdraveli svit rožno  zagorijo sveče, pojdemo  naprej  gradit.
515