Namesto uvodnika Evald Flisar: Kdo ubija slovensko kulturo? ...................................... 1585 Mnenja, izku{nje, vizije Nara Petrovi~: Kako postati I{trian?................................................. 1589 Pogovori s sodobniki Leja For{tner z Borisom A. Novakom .............................................. 1594 Sodobna slovenska poezija Meta Ku{ar: Taki majski dnevi ......................................................... 1616 Adam Šuligoj: Stransvet ................................................................... 1627 Nevenka Mikli~ Perne: Usodni dnevi ............................................... 1639 Sodobna slovenska proza Stanka Hrastelj: Prva dama ............................................................... 1645 Zoran Kne`evi}: Otrok supermarketa ............................................... 1643 Tuja obzorja Arlene Ang: Pesmi ............................................................................ 1658 Trije eseji o poeziji Andrej Medved: Poietos: dotikanje kot l'animalité z vpra{ajem ...... 1666 Robert Simoni{ek: Uzreti pesem ...................................................... 1676 Andrej Lutman: Ob preminjanju....................................................... 1685 Alternativna misel Michaël Fossel: Kritika in komunikacija: Poslanstvo filozofije (Pogovor z Jürgenom Habermasom).............................................. 1694 Sprehodi po knji`nem trgu Marko Pavliha: Dvanajst do dvanajstih (Matej Bogataj) .................. 1707 Simona Kopin{ek: Lom glasu (Ana Schnabl) ................................... 1712 Novica Novakovi}: XXI. (Milan Vinceti~) ....................................... 1716 Mirt Komel: Pianistov dotik (Ana Ger{ak) ....................................... 1719 Mlada Sodobnost Tanja Komadina: Fino kolo (Milena Mileva Bla`i}) ........................ 1723 Peter Svetina: Kako zorijo je`evci (Sabina Burkeljca) ..................... 1726 Gledali { ki dnevnik Matej Bogataj: Za otroke gre! ........................................................... 1729 Letno kazalo ................................................................................. 1737 Evald Flisar Kdo ubija slovensko kulturo? Na za~etku 20. stoletja, pred pribli`no petnajstimi leti, sem kot predsednik Dru{tva slovenskih pisateljev z delegacijo tedanjega predsednika repub­like Milana Ku~ana odpotoval na dr`avni obisk na Mad`arsko (deloma zato, ker je bil takratni predsednik Mad`arske, Arpad Göncz, pisatelj, {e bolj pa zato, ker je bil Milan Ku~an edini predsednik Slovenije, ki se mu je zdelo pomembno, da obi~ajnemu bataljonu gospodarstvenikov in biro­kratov priklju~i vsaj enega predstavnika slovenske kulture – nekaj popol­noma nezasli{anega, saj tega ni storil niti eden Ku~anovih naslednikov). V Budimpe{ti sem se obna{al {e kar dostojno; s predsednikom Gönczem sva se celo dogovorila, bolj na~elno kot konkretno, o “literarnem sodelova­nju med obema dr`avama”. Na slavnostnem banketu v Szekesfehervarju pa sem zagre{il diplomatski faux pas, ki mi ga marsikateri udele`enec slovenske odprave verjetno {e zdaj ni odpustil. Za bogato oblo`eno mizo (ob kakr{nih se slovenski kulturniki znajdemo redko) sem se ob dobrem mad`arskem vinu razgovoril in v dru`bi mad`arskih poslancev povedal ve~, kot je bilo dobro zame in (vsaj na formalni ravni) za ugled Slovenije. Pikre {ale so bile vedno del mojega verbalnega arzenala, zato si nisem mogel pomagati, da ne bi sku{al v ozra~je smrtno resne formalnosti vnesti nekaj dobre volje. In sem povedal, kaj je rekel Gőring o kulturi. “Kadar sli{im besedo kultura, se`em po pi{toli.” Nekaj, ~esar ne bi nikoli sli{ali od ~lana slovenskega parlamenta, sem dodal. ^lan slovenskega parlamenta bi dejal: “Kadar sli{im besedo kultura, se`em po slovarju.” Mad`arskim gostiteljem se je pripomba zdela zabavna in prav ni~ spor­na; zasmejali so se, eden se je celo opogumil in dodal, da nekaj podobnega velja tudi za njihove parlamentarce. ^lanom slovenske delegacije pa so se vidno povesili obrazi (z izjemo predsednika Ku~ana, ki se je morda z mano celo strinjal, predvsem pa je vedel, kako neprotokolarno se po nekaj kozarcih znamo obna{ati Prekmurci). Ko smo po banketu pri{li na prosto, mi je Ivo Vajgl, tudi ~lan delegacije, z zadr`ano mero ostrine svetoval, naj se izogibam diplomacije. In kaj ugotavljam po vseh teh letih? Da nisem povedal {ale. Da sem zgolj opisal vsesplo{ni in trajni odnos slovenske politike do kulture. In ~e slovenskim poslancem ni ve~ treba se~i po slovarju, kadar sli{ijo besedo kultura, se ob njej {e vedno namr{~ijo, saj nekatere o~itno tako iritira, da je raje ne bi sli{ali. Kar je razlog za to, da jo tako pogosto presli{ijo. Ali odrinejo na stranski tir. Da jim ne bi povzro~ala glavobola. Seveda je ne morejo kar prepovedati z vladnim dekretom (s tem bi se osme{ili v Brus­lju, predvsem pa bi na volitvah izgubili morda odlo~ilni dele` glasov, ki jim omogo~a, da ostajajo na dobro pla~anih polo`ajih). Lahko pa ji zadajo hude udarce, iz leta v leto huj{e, in morda to po~nejo v upanju, da bo prej ali slej umrla “naravne” smrti in ne bo ve~ treba z mize pometati drobtin v la~na usta “umetnikov parazitov”, kakor jih imenujejo anonimni komen­tatorji na spletu, s katerimi se marsikateri izmed politi~nih odlo~evalcev na son~ni strani Alp na skrivaj o~itno celo strinja. Zakaj bi sicer pred ~asom ~lani vlade (z ministrom za finance na ~elu) sklenili, da je v naslednjih dveh letih smiselno in nujno potrebno zmanj{ati kulturi namenjena sredstva za 11 ali celo ve~ odstotkov? Ob skoraj hkratni novici, da se je gospodarska rast zvi{ala za tri odstotke, niti najbolj bistroumni Slovenci ne bi premogli dovolj pameti, da bi iz tega izpeljali ena~bo. Slovenski PEN je proti temu nezasli{anemu napadu na `e hudo osiroma{eno duhovno podlago slovenstva ostro protestiral in od finan~nega ministra zahteval, naj pojasni, kaj pravzaprav je gospodarska rast ter komu in ~emu bo slu`ila, ~e ne tudi kulturi? Minister Mramor pa ni~. Kot da se ne bi zavedal, da je na polo`aju po volji ljudstva in da ima ljudstvo pravico vedeti, kako vlada razporeja na{ skupni denar in kaj bo storila s tem triodstotnim pribitkom. Vlada ni zasebno podjetje in ni upravi~ena do poslovnih skrivnosti, ~eprav je teh ~edalje ve~ in se vse zaporedne vlade iz leta v leto vedno bolj brez sramu zavijajo v molk o ve~ini pomembnih stvari, ki zadevajo na{o skupno usodo. Kulturniki, ki sicer nismo gospodarstveniki, nismo pa brez zdrave pameti, si ob napo­vedi gospodarske rasti predstavljamo, da lahko `ivahnej{e gospodarstvo pomeni kve~jemu to, da se bo v dr`avno blagajno nateklo ve~ davkov, z uvedbo dav~nih blagajn {e precej dodatnih. Zakaj potem v ozra~ju opti­mizma, ki ga finan~ni minister ustvarja s svojimi izjavami, dati na tnalo kulturo in ji brez anestezije amputirati roko in nogo? In zakaj izvesti ta masaker samo na podro~ju kulture, vsem drugim resorjem pa prizanesti? Zakaj je vsaki~ in vedno znova `rtvovana samo ali predvsem kultura? In zakaj je treba vse zaporedne vladarje (besedo uporabljam namerno, kaj­ti tako se mnogi med njimi obna{ajo) kar naprej, leto za letom, spominjati na dejstvo, ki bi se ga morali {e kako zavedati: da je slovenski narod zrasel iz srca in na ramenih kulture, brez katere ga ne bi bilo? In brez katere ga ne bo? Ve~ini kulturnikov se zdi nesmiselno to ponavljati v nedogled, kot da pou~ujemo prvo{ol~ke. Ne zdi se nam mogo~e, da se politiki tega zgodo­vinskega dejstva ne bi zavedali; preprosto so sklenili, da ga bodo ignorirali. Ali pa so prepri~ani, da je obstoj naroda zagotovljen z obstojem dr`ave, pri ~emer pozabljajo, da zgodovine ni konec in lahko dr`ava enako hitro, kot se je rodila, tudi umre, in kdo bo ohranjal narod pri `ivljenju po tem? Spet kultura? Te`ko, ~e jo bomo prej dotolkli ali celo ubili. Da bo mera polna, je dr`ava `e doslej od kulture dobila ve~, kot ji je pripravljena vrniti; zgodba o tem, koliko davka na dodano vrednost pobere od knjige in koliko manj od pobranega knjigi vrne, je stara in splo{no znana. Ob tem pa vlada no~e niti sli{ati o tem, da (recimo) Velika Britanija ne pozna davka na dodano vrednost na knjigo, ~eprav je dovolj velika, da bi usodo knjige lahko prepustila trgu; {e manj je pripravljena prisluhniti dejstvu, da so pesniki in pisatelji na Irskem opro{~eni pla~evanja davkov. Prav nasprotno, dr`ava se trudi onemogo~iti normalno dihanje ne le kulturi na splo{no, ampak tudi kulturnikom. Izdatno smo bili obve{~eni o “honorarjih”, ki so si jih v sto tiso~ih evrov izpla~evali nekateri dobro pozicionirani sre~ne`i – za “svetovanja”, ne za umetni{ka dela, da ne bo pomote (kar vse naj bi bilo legalno, ker pa~, kot je izjavil finan~ni minister, “ne `ivimo ve~ v komunizmu”). Manj znano je slovenskemu narodu dejstvo, da mora prejemnik honorarja za literarno delo, pa naj zna{a mizernih 80 evrov za recenzijo ali enako mizernih 4000 evrov za debelo knjigo (za leto dni dela!), od tega pla~ati 8,85 % prispevkov za PIZ in 6,36 % prispevkov za zdravstveno zavarovanje tudi v primerih, ko te prispevke `e pla~uje z drugega naslova (za PIZ celo v primeru, ~e je `e upokojen!). In tako ubogemu avtorju po odbitku akontacije dohodnine prispe na ban~ni ra~un samo pol (!) `e na za~etku poni`ujo~ega pla~ila za ustvarjalno delo. Kulturniki smo v tej dr`avi obravnavani kot dvorni nor~ki; dr`ava nas ropa, da bi prihranila denar za milijonske bonuse oholih posameznikov, ki so nam pridelali ban~ne luknje. Z rezi v kulturo sku{a vlada stvari urediti tako, da bi revni bili {e revnej{i in bogati {e bogatej{i. Vsi `al ne moremo in niti no~emo postati “svetovalci”, nekateri bi radi predvsem ali samo ustvarjali in s tem ohranjali Slovence med kulturnimi narodi Evrope. To je na{e poslanstvo. Vladajo~i gospe in gospodje pa nas s svojimi roparskimi napadi na kulturo sku{ajo zriniti med zaostale, kulturno revne, neozave{~ene narode, ne samo na obrobje, ampak na dno Evrope. Verjetno se sploh ne zavedajo, da se bodo s tem svojim po~etjem zapisali v zgodovino. Ki ne zna odpu{~ati. (Ali naj “pes {e enkrat pogine”, tokrat v “svobodni” Sloveniji?) Res je pri nadaljnjih usklajeva­njih v prora~unih za leti 2016 in 2017 (brez dvoma zaradi na{ih protestov) bilo kulturi odvzeto manj, kot je bilo napovedano, toda {e vedno ni kultura ni~esar dobila, {e vedno je izgubila. ^e se bodi rezi v kulturo nadaljevali, bo to (in prav ni~ se ne {alim) prej ali slej privedlo do umora kulture, ki je osmi{ljala na{o narodno eksistenco vsa dolga stoletja. In kaj bomo po tem? Hlapci, neuki mezdni delavci tujih korporacij? Italijanski premier Renzi je pred kratkim napovedal, da bo italijanska vlada boju proti terorizmu namenila dodatni dve milijardi evrov, pri ~emer je po njegovem bistveno, da za vsak porabljen evro za varnost dr`ava nameni {e dodaten evro za kulturo. To je po prepri~anju italijanskega predsednika vlade glavni smisel boja zoper terorizem, ki se mu je po robu treba postaviti tudi na kulturnem podro~ju. Je slovenska vlada seznanjena s tem ukrepom? Prebivalci Apeninskega polotoka, seveda, so bili razsvet­ljeni `e, ko smo Slovenci bili {e barbari. Menda si nobeden vsaj zmerno razumnih Slovencev ne `eli, da bi to spet postali? Bi se morda lahko od Italijanov nau~ili kaj ve~, kot kuhati u`itne {pagete in pe~i dobre pice? Nara Petrovi~ Kako postati I {trian ? Istra je mo{nja zmaja, kravata Jadrana, pristan po~itnikarskih nomadov, hrepene~ih po soncu, odklopu, lenobi. Istra je konec Evrope, za~etek Balkana, nekaj med kotlom in epruveto, vrtavko in dinamom, kipom in silhueto, bela, siva in rde~a. Nikoli monotona, nikoli dolgo~asna, navadno dobro prevetrena, le ob~asno zavita v meglo. A obstaja kdo, ki kdaj ne razo~ara? Istra ni izjema. V~asih razo~ara s poletno gne~o na cesti, v~asih s preve~ uspavanim utripom pode`elja (so to le {e spalna naselja?), v~asih z nezaupljivostjo do tujcev (pa tudi do najbli`jih sosedov), v~asih s trdim zna~ajem doma~inov, v~asih z ne­prehodnimi potmi in luknjastimi cestami, v~asih s politi~nim tajkunstvom (ki pa ga, resnici na ljubo, tudi drugje ne manjka). Toda vse to ne more ukrasti Istri posebnega ~ara, s katerim je premamila tak{ne in druga~ne … ljudi­liste: raznih oblik in barv, kvalitet in veliko­sti – nalagali so se drug za drugim v debelih plasteh, prihajali in izginjali, oblikovali humus polikulture tega nemirnega polotoka. Kamor koli v preteklost pogledamo, v o~i bode dejstvo, da je Istra na prepihu. Ljudstva so letala sem ter tja, mimo in po~ez, se kri`ala, deli­la, menjala. @ivljenje nikoli ni bilo dalj ~asa stabilno. Od gradi{~ prek Rimljanov, Habsbur`anov, Italijanov, Jugoslovanov in dandanes turistov svetovljanov so se menjali poglavarji in vladarji, nizale so se tudi vojne. Vse to je pu{~alo sled in oblikovalo ljudi – tu ni zdrave pameti ali logike, ampak le odtisi ~asa. Istra je kot potovalni kov~ek, ki nikoli ni {el na pot, pa vendar je na debelo polepljen z nalepkami, ki jih hote ali nehote lepijo `e be`ni mimoplujo~i, kaj {ele tisti, ki se jim tu zatakne sidro. Kdor si tu kon~no postavi dom in ustvari dru`ino, izbori varnost in mir – morda `e nagonsko ~uti, da je to treba ~im dlje obvarovati! A za­man, saj vedno znova prihajajo novi nemiri, novi vladarji, nova ljudstva. Meje drsijo levo­desno, gor­dol. Istra je bila le redko zedinjena pod enim vladarjem, pa {e takrat so ljudstva kljub majhnim razdaljam med njimi ostajala raznolika in razdrobljena ter neogibno tudi pome{ana in prikraj{ana za globino. Te`ko je bilo zgraditi trajno identiteto posami~nih zdru`b, skupnosti so ostajale majhne in nezaupljive do drugih skupnosti. Prav zato, ker se je vse skupaj vneto menjavalo, do konca nestanovitno, se tukaj{nji ljudje dr`ijo tega, kar je. Stabilne, utrjene dru`be, po drugi strani tak{ne z mo~no identiteto v {ir{em prostoru, dobro povezane in organizirane, niso nezaupljive do tujcev, ne bojijo se jih. Kve~jemu jih zlorabljajo ali se z njimi okori{~ajo s tak{no ali druga~no trgovino, mo~ne so, stabilne, samozavestne. Tak{ne celo potrebujejo pod seboj ljudstva hlapcev, kar Slovenci/Slovani pregovorno smo. Ljudstva gradijo skupno identiteto na razlikah, ki jih lo~ijo od drugih, in na podobnostih oziroma enakostih znotraj izbranih skupin. Jugo­slavija je bila povezava Slovanov z idealom premo{~anja razlik in gradnje identitete na skupnih potezah (jugo oziroma iugo v latin{~ini pomeni povezati, sku­paj, most). Dokler je ve~ina dr`avljanov na tem gradila trdnost identitete, je bila Jugoslavija mogo~na dr`ava. Toda izkazalo se je, da je bilo to preve~ za zrelost dr`avljanov in dru`be kot take. Razpadu Jugoslavije je botrovalo hujska{tvo, ki je preusmerilo pozornost ljudi k nasprotju: gradnji identitete na druga~nosti, ki je imela trdno podlago v zgodovinskih dogodkih (in ki je nazadnje vodila `e v ba­nalne sosedske zdrahe). A tudi ~e se “Jugoslovani” kot sosedje ne prena{amo najbolj{e, se, ko smo na drugem koncu sveta, razveselimo drug drugega, ne glede na to, iz katerega vogala smo in katere nacionalne zmesi. Ta “enotnost” je bila gra­jena (tudi) na lo~evanju od druga~nosti: zlasti od narodnih sovra`nikov – vsi vemo katerih –, ne smemo pozabiti {e notranjih ”izdajalcev”, ki se jih spominjamo v zmerljivkah in kletvicah. To dvoje gre vedno z roko v roki. Kadar koli pogledam zemljevid Evrope, me zamika, da bi meje zarisal na novo! V zahodni Evropi {iroke, a mehke in nekontrastne, na Balkanu tanke, trde in ostre, med EU in nekdanjo ZSSR pa Kitajski zid. Ko pri­dem do Istre, me presune, kako umetne so vse ”ograjice”, kar so jih kdaj poglavarji postavili svojim podanikom, in kam nas pelje to ograjevanje od soljudi. Pazi, koga sovra`i{, `e ~ez nekaj let si utegne{ z njim deliti dr`avo! Identifikacija po podobnostih in razlikah deluje na vseh ravneh dru`be. Na njej temelji skupna identiteta dru`in, vasi, regij, dr`av, kontinentov. Lahko se znotraj meja odlo~imo iskati podobnosti in se identificira­mo z njimi, lahko pa i{~emo razlike in se identificiramo s temi. Na podlagi iskanja razlik sem lahko dr`ava zase `e kot posameznik. Na podlagi iskanja enakosti lahko pridem do spoznanja, da so meje preprosto izmi{ljija in da smo vsi skupaj dr`avljani sveta. Nobena skrajnost me ne more pote{iti, potrebna je zlata sredina – ko kot posamezniki in skupnosti vidimo podobnosti in razlike ter se jih dob­ro zavedamo. Med ljudmi se gibljemo z zavedanjem, da ni~ ni v kamen vklesano, da se spreminjamo in razvijamo in da je tako tudi prav. Istra je multikulturni koncentrat, tu so razdalje med ljudmi velike, tudi ko so v prostoru majhne; hkrati je prepletenost razli~nih zelo visoka in terja strpnost, tudi ~e se ljudje temu dejstvu izmikajo in se o njem ne po­govarjajo. Oblikujejo se tihi tabuji, ki s~asoma povzro~ijo spore in celo nepremostljive prepade znotraj majhnih skupin. Ni redko, da se v majhni vasi ljudje ne pogledajo, ne pogovarjajo, da se med seboj opravljajo in se niti ne `elijo pobotati. Med tem prihajajo novi “tujci”, ki izkori{~ajo razdeljenost doma~inov, se tiho naseljujejo mednje in jim tako dajejo novo kost za glodanje. Doma~in te do`ivi kot tujca, `e ~e si za kak{no dolino ali hrib predale~, kaj {ele ~e si od koder koli onstran ^rnega Kala. Dejansko pa bi te`ko na{li skupne korenine sklenjenih skupin ljudi, ki bi segale nekaj stoletij v preteklost. Ni homogenosti, saj v Istro vedno rinejo tak{ni ali druga~ni tujci in se me{ajo z ”doma~ini” – ampak ~e gremo dovolj dale~ v pre­teklost, smo v bistvu tujci vsi! Danes se mi “Slovenci” zgra`amo, ko prihajajo Rusi in Angle`i, jutri se bodo prav ti Rusi in Angle`i zgra`ali, ko bodo prihajali Arabci in Kitajci. Dana{nji nonoti si `elijo ohraniti tradicijo svojih nonotov, medtem ko njihovi vnuki s piercingi in tatooji buljijo v touchscreene. A tudi ti mulci bodo neko~ nonoti, dodali bodo {e eno primes, {e eno plast h kulturi so­dobnih ameboidnih “ljudstev”, ki se morajo prilagajati pritiskom ~asa, da pre`ivijo. In ker je sramota izstopati, globalizirana dru`ba pa agresivno narekuje potro{ni{ke trende, nonoti veselo objemajo splo{no sprejete no­vosti, ki brutalno uni~ujejo dedi{~ino prednikov (beton, stiropor, plastika, traktorji, pesticidi, monokulture), zmrdujejo pa se nad netrendovskimi novostmi. Paradoksno nonoti objemajo vnuke, ki so se odtujili od njihove lastne kulture; ~e bodo to kulturo pri{li ohranjat “tujci”, se bodo celo borili proti njim! To je recept za kulturno samouni~enje. Zahrbtni parazitski stroj “svobodnega” trga je izgubil nadzor nad samim sabo in postal ne le na{, ampak celo svoj lastni krvnik. Iz preteklosti in narave poznamo mnoge parazitske strategije: kukavica zvali jajce v gnezdo drugih ptic, te pa potem vzredijo njenega pti~ka. Turki so ugrabljene otroke vzgajali v jani~arje, ti pa so nazadnje pobijali lastne krvne sorodnike. Dana{nja dru`ba uporablja prav poseben parazitski prijem: otroka pusti v rokah star{ev in nonotov, ti ga ne vzgojijo v agresiv­nega uni~evalca roda in dedi{~ine, temve~ ga reprogramirajo, tako da mu odtegnejo pozornost od samopre`ivetvenih znanj in ga naredijo odvisnega od kompleksne dru`bene matrike. Potem oni sami naprej prena{ajo pro­gram na svoje potomce. Ledena kraljica nam vsadi v srce ostri kristal, da ne vidimo, kaj sploh po~nemo – kako izgubljamo sebe zavoljo plasti~nih igra~k in izumetni~enih trendov. I{triani nezaupljivo postrani gledajo fore{te, ker prihajajo od dale~ – bog ne daj, da iz Ljubljane! Obenem so v dnevno sobo na najvidnej{e mesto postavili brezsramnega agitatorja: televizor. Izdelan v Koreji iz delov, narejenih na Kitajskem in v Indiji, narejenih iz {e manj{ih delov iz Banglade{a in Indonezije, narejenih iz surovin, izkopanih v Kongu in Braziliji, televizor pa je do vas pripeljala francoska ladja na nafto iz Savdske Arabije. Ali obstaja ve~ji tujec? A tako pa~ je. Ne mislim, da lahko trenutno stanje kdor koli spremeni z modro odlo~itvijo in pozivom k zdravi pameti, z odprtim pogovorom in transparentnostjo, kaj {ele s politi~no voljo. Sprememb si ne izbiramo, dolo~ajo jih sile, ki so onstran na{ih izbir. Kar vem, je, da prehodi generacij zabri{ejo korenine in ~ez ~as tujci po­stanejo doma~ini. Vsi se s~asoma prilagodijo duhu posameznega prostora; koliko velja{ za doma~ina, je odvisno od stopnje integracije v vsakdanje navade. V vinorodnem okoli{u je treba znati spiti kak kozar~ek, poznati lokalno hrano in jo tudi ceniti, govoriti po doma~e, znati pesmi. To je to. ^e izstopa{, ne bo{ sprejet, zato bi vsakdo, ki bi se danes odlo~il `iveti, kot so `iveli prebivalci Istre sredi 19. stoletja, veljal za ~udaka. ^e bi se odlo~ili zares `iveti tradicijo – in ne za ohranjanje le­te dve uri na teden na folklornem kro`ku –, bi vas doma~ini imeli za ~udaka. Tradicija je, skratka, `e izgubljena, ne uni~ujejo je fore{ti, ampak jo uni~ujemo kar vsi skupaj. Ljudje globoko v sebi ~utijo, da so sami zakockali svojo kulturno identiteto, a si tega ne morejo in ne marajo priznati. Prav zato ostajajo nekje v sebi nesre~ni in zagrenjeni; nesre~ni ljudje pa se najbolj bojijo sprememb. Izgubila se je samopre`ivetvena zmogljivost – postopno in neopaz­no. Do sredine 20. stoletja so bile naravne danosti prostora intenzivno iz~rpavane. Ljudje niso `iveli trajnostno. Jemali so, kolikor se je le dalo; k dolo~eni meri trajnosti so bili prisiljeni, sicer ne bi pre`iveli, toda s~asoma so prostor vse bolj obremenjevali in ga iz~rpavali. Niso se spra{evali, kako bodo pre`iveli bodo~i rodovi ~ez 100 ali 300 let, mislili so za leto, dve vnaprej, kve~jemu za desetletje. Niso imeli sredstev merjenja vpliva ~love{kih aktivnosti na okolje: kako masovno erozijo plodne prsti so s~asoma povzro~ili, kako so preusmerili tokove organskih snovi v centre mo~i, ne da bi se odpadne snovi vrnile naravi, kako netrajnostno je to in na dolgi rok samouni~evalno. Kdo bi jim zameril, ko pa {e danes nismo ni~ bolj{i, ~eprav imamo znanstveni uvid v {kodljive posledice svojih dejanj. ^e bi po drugi svetovni vojni nadaljevali in ne bi pri{lo do praznjenja istr­skega zaledja, ~e ne bi bilo poceni nafte in premoga in revnih kolonij, iz ka­terih {e danes dobivamo ceneno potro{ni{ko blago in hrano, bi bilo pre`ivetje od zemlje iz desetletja v desetletje vse bolj surovo, dokler ne bi za nami ostala pu{~ava. Zdaj pu{~ave pa~ nastajajo nekje dale~ onstran oceanov. Novo plast istrske identitete prina{a mladi val ekolo{ko ozave{~enih ljudi – doma~ih in tujih, mednarodnih, polikulturnih, razgledanih, dina­mi~nih in prav zato idealnih za ta prostor. Ne obe{ajo se na razlike, ampak gradijo kolektivno identiteto na podobnostih: ne na nazivih in dejanjih, temve~ na zna~aju, idejah in iskri v o~eh. Kot je rekel Bala{evi}: ”Neko~ smo se bratili po pogledu, slute~, da enako sanjamo, in {e bogu je bilo vseeno, ali se krstimo ali klanjamo.” Ozadje ~loveka je popolnoma nepomembno, ~e premore osebnostno integriteto (nedvoli~nost, pristnost, ~ustveno zrelost), miselno koherent­nost (zdravo pamet, nedvoli~nost razmi{ljanja, bistrino idej), sposobnost vra~anja ljubezni za sovra{tvo, vklju~evanja izklju~enih in priznavanja napak, kadar nima prav. Ljudje, ki negujejo te lastnosti, vedno bogatijo prostor, v katerem se znajdejo. Na prvi pogled niso I{triani, saj niso trmasti in samosvoji. Istra ne bi veliko izgubila, ~e bi izpustila tak{no otro{ko ”pristnost” in si dopustila osebnostno in kulturno zrelost. Nedavno mi je prijatelj ob kosilu pripove­doval, kako so se doma~ini spri~kali z njim, Ljubljan~anom, ~e{ da je na obali vse ve~ Ljubljan~anov; pa jim je zabrusil nazaj, da se ve~ I{trianov preseli v Ljubljano in tam ostane, kot se Ljubljan~anov preseli v Istro in ostane tam. Po nekaj minutah zmrdovanja so nazadnje priznali, da ima prav. ^e polo`imo karte na mizo in drug drugemu povemo, kako zares ho~emo `iveti, bomo ugotovili, da smo si podobni bolj, kot si morda `elimo priznati. Najve~, kar lahko naredimo za ohranitev `ive istrske kulture in tradicije – pravzaprav katere koli kulture in tradicije –, je to, da se dvignemo nad mrtve obrazce ter spodbudimo prizadevanja za `iv in pristen prostor. Nih~e ni nikjer doma~in zgolj po dedi{~ini. Bolno je deklarirati se za doma~ina, obenem pa ksenofobno ograjevati doma~e okolje od drugih – naj raje propade, kot da pride v roke tujcem! Vsak pro­stor je zares `iv le, ~e je odprt in vklju~evalen. I{triani bomo vsi skupaj, ki tu `ivimo, ali nih~e. Leja For{tner z Borisom A. Novakom For{tner: Ste pesni{ki mojster in klasik, prevajalec, dramatik, esejist, literarni teoretik, redni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti in – kar je v dneh, ko pri~akujemo izid drugega dela le­tega najbolj aktualno – avtor prvega slovenskega epa Vrata nepovrata, ki bo iz{el v treh knjigah: Zemljevidi domoto`ja (2014), ^as o~etov (2015) in Bivali{~a du{ (2016?). Kaj morajo bralci vedeti o va{em opus magnum, ki v bistvu popisuje zgodbo va{ih prednikov, od katerih ste podedovali “venec besed”, s kate­rimi v epu pripovedujete “na{o zgodbo, svojo pesem”? Novak: Na Va{a vpra{anja bom posku{al odgovarjati na najbolj relevanten na~in, se pravi ne z racionalnimi literarnozgodovinskimi razlagami, tem­ve~ osebno in pesni{ko, torej tudi z ve~pomensko govorico samih verzov iz epa Vrata nepovrata. Res je, kar pravite, da moj epos popisuje zgodbe mojih prednikov, a po­leg njih upesnjuje tudi usode mnogih drugih, zgodovinsko resni~nih, vero­dostojnih akterjev. Iskreno povedano, sem se v letih pisanja ne{tetokrat vpra{al, kaj o njih sploh vem. Zmeraj znova sem si moral priznati, da gre kljub dejstvu, da zelo dobro poznam njihove `ivljenjske zgodbe in usode, le za moje interpretacije. In ker so te interpretacije pesni{ke, upam, da – ob vsej morebitni ali celo verjetni zgodovinopisni zgre{enosti – iz`arevajo globljo, pesni{ko resnico. V Zemljevidih domoto`ja upesnjujem – kot sugerira `e naslov – svojo nostalgijo po pokrajinah, kjer sem neko~ bil sre~en in kamor se zdaj lahko vra~am le s spominsko besedo, predvsem pa izra`am bole~e hre­penenje po du{ah, ki sem jih imel in jih imam {e zmeraj rad, a se jih zdaj lahko dotaknem le {e s pesni{ko besedo. Zato vse te ljube du{e tikam in jih – z redkimi izjemami – imenujem le z osebnimi imeni. ^as o~etov, ki s svojimi zgodbami zajema zgodovinsko obdobje od konca 19. stoletja do danes, v njem pa vrsto zgodovinskih, resni~nih osebnosti, je terjal od mene bistveno druga~en pristop. Resni~na imena in druge verodostojne podatke (uli~ne naslove, datume itd.) uporabljam tudi zato, ker v njih ~utim radioaktivno energijo, brez katere tega epa najbr` ne bi mogel napi­sati, vsaj ne na na~in, kot je napisan. S pomo~jo imen se odpre cel register osebnega in kolektivnega spomina, peta stran neba, cel re`enj kozmosa, ki bi sicer ostal zaprt. Šamaniziram torej. Ta entuziazem in empatija pa {e bolj poudarita temeljno resnico, da je to le moj na~in spominjanja, videnja, do`ivljanja teh dogodkov, krajev, oseb. V sodobni knji`evnosti se je razvil `anr, ki ga imenujejo avtofikcija; je sicer bolj zna~ilen za prozo, ker pa je ep pripovedno (~eprav verzno) delo, je to oznako najbr` mogo~e uporabiti tudi za Vrata nepovrata, seveda cum grano salis. Treba je razlikovati med resni~nostjo in pesni{ko resnico. Na koncu koncev bo moj ep obveljal le toliko, kolikor je (dobra) poezi­ja, kolikor mi je pa~ uspelo resni~nost prese~i v smeri pesni{ke resnice. Zato sem na za~etek ^asa o~etov postavil uvodno poetolo{ko razlago, naslovljeno ^as peSni: Pozor! Vsa ta imena so na smrt resni~na. ^im bolj resNi~na, tem bolj so zvok, zrak, ples likov, dom domi{ljije, dom … dim domnev. Zato so ni~na branja te Zgodbe, ki izbri{ejo razliko med Zgodovino in Snom, peSni{ko ReSnico. Ne le pepel, ta peSen ri{e tudi Ptico. Boris Ante Ana Lu`ar Novak, PeSniKovalec For{tner: @e v prvem spevu se nave`ete na starodavno epsko tradicijo Epa o Gilgame{u, pri pisanju ste se obra~ali tudi k Danteju, Vergilu, Homerju in Miltonu, vendar pa v sredi{~e epa niste postavili “kolektiva in njego­vih juna{kih zmag in porazov”, ampak “posameznice in posameznike v prime`u zgodovine”, ker je bil va{ osnovni motiv “re{iti mrtve pozabe in jim s pomo~jo pesni{ke besede podeliti dostojanstvo spomina”. Bi lahko rekli, da ste s tem epom posku{ali (po)vrniti dostojanstvo tudi samemu sebi, saj ste na neki na~in ''izbrisani heroj'', ki je (zgodovinska) herojstva “drago pla~al” v intimnem `ivljenju? Novak: Naj na vpra{anje o nujnosti svojega vra~anja k pesni{kim O~etom, h klasikom epske poezije, odgovorim kar s pesmijo. To klju~no poetolo{ko vpra{anje upesnjujem v ^asu pesnikov, prvem izmed dese­tih zvezkov ^asa o~etov. Dialog s temi epskimi predniki vzpostavljam predvsem v drugem spevu, naslovljenem ^as prvih pesnikov, v katerem se prva pesem glasi: ^as je vse kraj{i, moj samotni glas pa nima temelja v ~asu, ki be`i in bliskovit poraja tiso~ero ble{~ic, ko `veplo pozabljenja `re zbledela znamenja … Na koga naj oprem to dolgo zgodbo juter in ve~erov vseh svojih dni? Nih~e mi v tem be`nem ~asu ne pomaga s primerom, kako pripovedovati vojno, kak{no mero ubrati med kri~anjem in ti{ino in kako naj zmaga skandira svoj re`e~ obraz, ta gnus. Nikogar ne zanima, kako izbrati ritem, da bi boj – da bi beg – – da bi divja jaga – – da bi kri kapljala na sneg papirja, in kako naj stara, revna rima prikli~e lesk zrcaljenja neko~ magneti~nih teles, kako pri~arati bogastvo, ki ga nimam, nimam, nimam ve~? Le kako izraziti Neko~ in Vse, kar bilo je Res, pa je zdaj Ni~? Nazaj bom moral, z razdedinjeno besedo k izginjajo~emu spominu dedov, s siroma{nim glasom k pozabljenim zakladom vseh Za~etkov, s strahopetnim jazom, raz`rtim od vpra{anj, k skrivnostnim ~asom pesni{kih O~etov … Naj z zna~ilnimi verzi iz naslednjih pesmi ilustriram svoj odnos do teh dav­nih vzornikov. Tako Homerja kli~em na pomo~ v zvezi z vpra{anjem sprave: Tudi sam te potrebujem. Glej, posku{am napisati spev sprave med sovra`niki, a me zaveje sovra{tvo, zmeraj znova. Ho~em razumeti in poslu{am. Kako ~love{ko je Priamu Ahil izro~il truplo sina! Pomagaj mi, Homer, ti, Prvi Pesnik in brezdanja du{a, da polo`im te kitice na grob pozabe in spomina … … in da se po vsej grozi vrnem, ~ez vsa morja, gôre, meje, na svojo daljno Itako, na konec svoje odiseje … Moj epos je stkan iz samih lirskih niti. Posamezne lirske podobe, liki, zgodbe vzpostavljajo epsko celoto sveta, podobno kot na starih flamskih tapiserijah. Seveda upesnjujem tudi bitke, kot se za epiko spodobi, konje in ladje, brez katerih epov ni in ne more biti, vendar ozadje bojnih polj vselej pre{ijem z zlatimi, ~eravno pogosto bole~imi nitmi lirske poezije, ki je vselej ljubezenska, na tak ali druga~en na~in. To mi pomaga, da bojna polja ugledam in izrazim skozi o~i in usta `ensk, otrok, starej{ih, {ibkej{ih, torej ne zmagovalcev, ampak `rtev zgodovine. Skozi lirske drobce in ~re­pinje se monstruoznost zgodovine pogosto ka`e bolj natan~no kot skozi epsko pripovedovanje o slavnih zmagah in {e slavnej{ih porazih. Va{e vpra{anje, ali sem s tem epom “posku{al (po)vrniti dostojanstvo tudi samemu sebi, saj da sem na neki na~in 'izbrisani heroj', ki je (zgodovinska) herojstva 'drago pla~al' v intimnem `ivljenju”, se o~itno nana{a na stvari, ki sem jih povedal Patriciji Mali~ev v intervjuju Herojstva se zmeraj dra­go pla~ajo za Sobotno prilogo Dela (21. 2. 2015). K vsemu, kar sem tam povedal, bi dodal le to, da se nikoli nisem dru`beno anga`iral zato, da bi si prislu`il odlikovanja ali dru`beno mo~ kakr{ne koli vrste. Sem pa svoje anga`maje dejansko drago pla~al. Edini moj “pozitivni saldo” je izku{nja, ki je ve~ina pisateljev nima, zato tako radi blebetajo; v nasprotju z njimi jaz namre~ vem, kak{na so policijska, udbovska in sodna zasli{anja, kako smrdi voja{ko sodi{~e, kaj je vojna in kaj do`ivljajo begunci – tudi ti, ki v prav tem trenutku skozi bode~e `ice be`ijo pred smrtjo in lovijo sen bolj{ega, dostojnej{ega `ivljenja zase in za svoje otroke … For{tner: Po va{ih besedah je bila “stroga forma nekdanjih epov nujna zaradi mnemotehni~nih razlogov, /…/ ne ustreza pa stanju dana{njega sveta”, zato ritem in zven v epu spreminjate, in se kot “d`ezovski glas­benik” igrate s stalnimi metri~nimi vzorci, ki jih “posodabljate”. Poso­dobiti pa ste morali tudi jezik oziroma ste “izumil(i) poseben jezik”, da ste lahko “na epski na~in zajel(i) zgodovino zadnjega stoletja”. Povejte nam, prosim, ve~ o tem. Novak: Epe so na{i predniki neko~ poslu{ali, zbrani okoli ognja, ognja zgodbe, ki jim je povedala, od kod prihajajo. To po~nem tudi sam: otrokom pripovedujem zgodbe o njihovih prednikih. Tiso~e verzov so si pesniki in izvajalci njihovih pesmi lahko zapomnili le s pomo~jo trd­nega ritma. (V nam bli`jih ~asih je podobna usoda zaprtih pesnikov: ni naklju~je, da je Vitomil Zupan, ki so mu v dolgoletnem zaporu pre­povedali papir, ~rnilo in pisala, napisal toliko sonetov, ki jih je za tisk po`rtvovalno pripravila Ifigenija Simonovi}; trdne forme si je spri~o ritmi~nih in evfoni~nih vzorcev mogo~e neprimerno la`e zapomniti kot prozo ali ritmi~no nevezane verze.) Najve~ji problem dana{njega pisanja epov je ritem. Na tej ravni sem leta in leta zaman posku{al pisati prve verzije epa v metri~no pravilnih vzorcih, takih, ki so se ohranili v zakladnicah epske literarne zgodovi­ne … preden sem spoznal, da dana{nji ob~utek za ritem tovrstne strogosti pravzaprav ne prenese, da je za dana{nje do`ivljanje ~asa, glasbenega in pesni{kega ritma poleg stabilnega ogrodja bistvena tudi elasti~nost, varia­bilnost, {irok register uporabljenih vzorcev. V Vratih nepovrata sem se v osnovi naslonil na dantejevski kiti~ni model, terza rimo, to trdno ogrod­je pa mi omogo~a tudi {irok manevrski prostor za ples razli~nih korakov. Strogega ritma in rimanja se dr`im pri lirskih fragmentih, v pripovednih pasa`ah pa formo ve~inoma sprostim, enajsterec podalj{am v trinajsterec, petnajsterec in celo sedemnajsterec, ~iste rime nadome{~am z asonan­cami, trojno zaporedje rim pa razrahljam z manj geometri~nimi in bolj spontanimi vzorci. For{tner: V nekem intervjuju ste povedali tudi, da ste ep mestoma pisali iz “perspektive otroka, ki mi pol stoletja pozneje pri{epetava zgodbe, ki jih je sli{al in ki jih sam karseda natan~no zapisujem”. Trdite namre~, da ni pomembna zgodovina, ampak le zgodba. Lahko prosim raz{irite in poglobite tudi to misel? Novak: Kot otrok sem pozorno in hvale`no poslu{al, dobesedno pil zgod­be star{ev in drugih sorodnikov; petdeset let pozneje mi jih ta otrok dikti­ra, da jih karseda zvesto zapisujem. Del teh zgodb sem najprej dialogiziral v dramski kroniki Vojaki zgodovine, ki jo je Jo`e Babi~ (eden od likov druge knjige epa) re`iral na odru mariborske Drame leta 1988, upesnil pa sem jih tudi v svojih zbirkah, predvsem v knjigi MOM: Mala Osebna Mitologija. Dramska koncentracija je zahtevala nujne posege v zgodbe (npr. zdru`itev ve~ zgodovinskih osebnosti v en sam dramski lik), lirska koncentracija izraza pa je po eni strani omogo~ila “notranji”, ~ustveni pogled, po drugi strani pa ve~inoma ni mogla zajeti {ir{e dru`bene, zgodo­vinske panorame. @e od lirskih pesnitev iz zbirk H~i spomina in 1001 stih sem ~util potrebo po epski, pripovedni sintezi sveta, zato sem leta 1992 (po smrti o~eta) za~el pisati ep, a – kot se re~e – za tak podvig nisem bil dovolj zrel. Po materini smrti leta 2008 pa sem kon~no zmogel mo~ za to norost. Zna~ilno je, da je klju~ni impulz za ta ep povezan s smrtjo star{ev: dialog z mrtvimi je od Gilgame{a naprej temeljna tema epske poezije in v tem smislu sem daljni dedi~ velikih epskih pesnikov starih dob – ne da bi se z njimi seveda kakor koli primerjal. Najte`je je bilo iznajti epski jezik v ~asu, ki verjame, da je ep mrtva forma, ki pripada nepovratno minulim ~asom. A v Vratih nepovrata so {e zmeraj vrata, kot rad ponavljam. No­bena forma ni tako `iva kot tista, ki je nekaj stoletij po~ivala. Razliko med zgodovino in zgodbo sem v epu ve~krat artikuliral, na najbolj jedrnat na~in v haikuju: Ne zgodovina – pomembna je le Zgodba. Njen srh, smeh, godba. Zgodovina oziroma to~neje zgodovinopisje z ugotavljanjem splo{nih, mno`i~nih zgodovinskih zakonitosti ne pozna in ne omogo~a srha, sme­ha in godbe, ki jih ~utimo, ko poslu{amo in beremo zgodbe. Zato nam {ele zgodbe in le zgodbe omogo~ajo, da razumemo zgodovino tudi v ~love{kem smislu, da se vanjo naselimo, da za~utimo, kako nam iden­titeta priteka iz spomina. Ne skozi letnice in suhe razlage bitk ter eko­nomskih in politi~nih procesov – prvo svetovno vojno intimno razumemo skozi zgodbe deda, ki se je boril na so{ki fronti, in babice, ki je doma ta ~as bojevala enako hud boj, kako sredi vojne pre`iveti la~na usta otrok. V ^asu o~etov samega sebe na ironi~en na~in imenujem z neologizmom – zgodBovinar. For{tner: Pravite, da je otro{tvo va{ “najpomembnej{i vir poezije”, ker imate ob~utek, da ste, ko pi{ete “skozi o~i, usta in spomin otroka”, najbolj naravni in da je va{ glas takrat “najbolj zanesljiv, najbolj avtenti~en in na neki nenavaden na~in tudi najbolj pravi~en”. Je to morda zato, ker imate, odkar ste kot otrok zapustili rodni Beograd, v `ivljenju stalno “ob~utek brezdomstva, izruvanosti, iztrganosti” oziroma ker ste imeli pravi dom in ob~utek pripadnosti le kot otrok? Novak: Selitev iz rojstnega Beograda (iz zavi~aja, kot ga z neprevedljivo srbsko besedo {e zmeraj imenujem) v domovino star{ev je bila zame, ob~utljivega pubertetnika, zelo travmati~na. Star{a, ki sta bila ljube~a ~loveka, sta tako meni kot mojima bratoma omogo~ala topel dom in temeljno ~ustveno varnost do konca svojih dni, tudi v Ljubljani, ko sem zaradi hladnega okolja toplino doma {e bolj potreboval. Kar zadeva Beo­grad, mi poleg lepe hi{e, v kateri smo stanovali, besedi dom in zavi~aj vselej prikli~eta tudi velik, ~udovit vrt, na katerem smo se igrali, ~e{njo, na katero sem rad plezal in sem na njej, med nebom in zemljo, pre`ivel najlep{e trenutke svojega `ivljenja, ulice, po katerih sem tekal in jih v Vratih nepovrata z imeni priklicujem nazaj – Ulica Mladena Stojano­vi}a, Alekse Ba~vanskega, Krupanjska ulica … Preselitev iz Beograda v Ljubljano sem do`ivljal kot izgon iz raja, {e posebej zaradi prijateljev in prvih ljubezni, ki sem jih ob tem izgubil. Ta travmati~ni dogodek je nedvomno spro`il moj ob~utek brezdomstva, izruvanosti, iztrganosti, iz katerega sem pozneje spominsko skoval miti~ni padec, svoje otro{tvo pa do nezavesti idealiziral. Da ne bo nesporazuma: danes je Ljubljana ~udovito, ustvarjalno mesto, kulturno sredi{~e, ki dale~ presega svojo velikost. Malome{~ansko Ljub­ljano leta 1968 sem sicer vzljubil, a na nesre~en na~in; svoj odnos do tega ljubega mesta sem med drugim upesnil v Zemljevidih domoto`ja, med drugim v tretji pesmi trinajstega speva, posve~enega Mestom, ki sodi v zvezek Zgodovinski atlas zapu{~enih domovanj: Ljubljana, mesto, ki je lepo, kot je lepo `ivljenje, ki zado{~a samo sebi, slepo za druge, skrito pod barokom, snom, oklepom … Ljubljana, mesto, ki je toplo, kot je topla lu~ za okni hi{ samotnim sprehajalcem, klju~ do vekomaj zaprtih, daljnih, sre~nih du{ … Ljubljana, mesto, ki je moje, kot je moja rana najhuj{e bole~ine in samote, na pol poti od smrti do lepote … For{tner: Menda je “biti dr`avljan sveta” sicer va{a “usoda in izbira”, a ob~utek, da nimate doma, je po va{ih besedah eden najbolj bole~ih v va{em `ivljenju. Kot pravite, so Vrata nepovrata zato “med drugim veli­kanski napor, da bi si ta dom dokon~no zgradil v jeziku”, saj se po~utite “pravzaprav tujca povsod – razen v slovenskem jeziku”. Bi prosim podrobneje pojasnili svoj odnos do slovenskega jezika? Novak: O tem vpra{anju sem veliko pisal, tudi in predvsem na pesni{ki na~in. Naj namesto odgovora citiram prvo pesem ~etrtega speva ^asa o~etov, naslovljenega ^as­in­prostor moje prostosti: Nerad `ivim v gorskih krajih, kjer poldan spominja na somrak in sosed ka~je sika. Tu se ljudje bojite slednjega dotika, tako samotni, da za~utim strah in sram, ~e se smejim. Va{ gluhi govor se zatika brez samoglasnikov, te`ak, trd, teman … Ne v tej de`eli – v lastnem grlu sem doma. Jaz, pesnik, dr`avljan najlep{ega jezika. Pravico do jezika sem si priboril sam. Sloven{~ina je bajni, ~arni diamant. Brez la`ne skromnosti: sem magi~ni zlatar. Natan~no sli{im lomljenje plasti jezika. Neponovljiv, enkraten je moj dar, da zven besed pomeni in pomen zveni. Vi tega pa~ ne znate, gruntarji dolin. V va{ih ustih je ta jezik ~rno oglje. In vendar sem za vas umazan imigrant. Naj bo tako. Svet je velik in okrogel. Naprej bom brusil diamant. Zelo bo lep in ~ist. Z vami, jedci oglja, me ve`e le ta potni list … For{tner: Prepri~ani ste, da “imajo tujci, kar zadeva jezik, bolj ob~utljiva u{esa in tudi posluh srca, medtem ko doma~ini `ivijo avtomati~no: ne sli{ijo jezika in jemljejo svoje navade, svoj na~in `ivljenja kot nekaj popolnoma samoumevnega”. Zase pravite, da ste imeli vrsto let precej “poni`en odnos” do slovenskega naroda oziroma do slovenstva, a se je to spremenilo. Zakaj? Novak: Prehod iz jezika, ki se je neko~ imenoval srbohrva{~ina, v sloven­{~ino je bil zame skrajno bole~. Kakor bi samemu sebi operiral in tran­splantiral celotno telo. Ta ob~utek opisujem v uvodnem poglavju prevodo­slovnega dela Salto immortale (2011), upesnil pa sem ga v repatem sonetu Trije jeziki (Odmev, 2000), kjer soo~am “ravninski” in “planinski jezik” ter hrepenenje po “pesmi morja”. Intenzivno sem do`ivel, kako vsak jezik ka`e in osvetljuje svet na svoj in samosvoj na~in. Vsak jezik ima svojo gostoto, svojo resnico. Ko sem se pri petnajstih letih nenadoma zavedel, da me kli~e poezija, je to zame avtomati~no pomenilo tudi odlo~itev za pisanje v sloven{~ini, ki sem jo podzavestno do`ivljal kot jezik poezije. In obratno: moja odlo~itev za pisanje v sloven{~ini je najbr` pomenila slovo prozi, saj je bila proza mojih literarnih za~etkov zame tesno povezana s srbskim jezikovnim izrazom. Izbor poezije je torej obenem pomenil tudi odlo~itev, da se bom `ivljenjsko zasidral v Sloveniji. Najbolj mu~no obdobje mojega `ivljenja je bil prav ta ~as prehoda iz jezika v jezik, ko sem se poslavljal od srb{~ine, sloven{~ine pa {e nisem dovolj dobro obvladal (~eprav smo doma ves ~as govorili slovensko in so bile police polne slovenskih knjig). Po~util sem se, kot bi nenehno polzel, kot bi se ne mogel oprijeti stvari in sveta, kot bi bil na smrt bolan, nemo~en, neumen … Najbr` moja obsesija z zvo~nostjo pesni{kega jezika izvira ravno iz dejstva, da mi sloven{~ina ni bila dana samoumevno in da je v nasprotju z veliko ve~ino Slovencev nisem uporabljal avtomati~no, temve~ sem se moral vanjo znova vra{~ati. Zato sem jo sli{al druga~e. In zato – brez la`ne skromnosti – zmorem iz sloven{~ine izvabiti zven, ki ga ve~ina pesnikov ne zna priklicati, ker ga zaradi avtomati~ne rabe jezika kratko malo ne sli{ijo. To je tudi razlog moje samozavesti v odnosu do slovenskih nacionalistov, ki sloven{~ino praviloma mrcvarijo. Nacionali­zem paradoksalno nima nobene zveze z nacionalno kulturo – je politi~ni mehanizem za osvajanje mo~i. Za moj odnos do lepote slovenskega jezika sta bila klju~na oba star{a. Imela sta izjemen jezikovni ob~utek in sta bila moja prva in najbolj{a u~itelja pisanja, tudi pesnjenja. Iskreno povedano, sta bila neprimerno bolj nadarjena od mene. O~e je bil fantasti~en pripovednik, v mladosti je objavljal sijajno prozo, pisanje pa je opustila zaradi dru`benega delova­nja. Mati je {tudij petja opustila zaradi nas, otrok, in postala novinarka, ker je ta poklic la`e usklajevala s poklicanostjo matere; {ele zdaj – ko se trdovratno in obupano borim za ~as in prostor svoje umetni{ke prosto­sti – mi je jasno, kako velika je bila mamina `rtev. Skupaj z o~etom sta bila prva bralca mojih pesmi. Dobesedno u~ila sta me pisati. For{tner: Kak{en pa je va{ odnos do sodobne dru`be, v kateri je pod kremplji kapitalizma `e zdavnaj izdihnil humanizem, vse slab{e pa se pi{e tudi racionalizmu, ~emur smo v zadnjih mesecih vsakodnevno pri~a zlasti ob t. i. begunski krizi, ki je zajela Evropo (in Slovenijo). Kak{no je va{e mnenje o tej problematiki in o re{evanju te s postavljanjem ograj iz bode~e `ice na dr`avnih mejah? Novak: O postavljanju bode~e `ice na na{ih mejah sem `e javno izjavil, da gre za nehumano, neu~inkovito in sramotno dejanje. Prav zaradi skupne zavesti o nesprejemljivosti bode~e `ice smo Svetlana Makarovi~, Draga Poto~njak, Du{an Šarotar in jaz v petek, 13. novembra ob 11.55 (“pet pred dvanajsto”) v Dru{tvu slovenskih pisateljev organizirali novinarsko konferenco, na kateri smo izrazili svoje ogor~enje. Vsaka tovrstna “tehni~na ovira”, kot bode~o `ico v najbolj{i tradiciji orwellovskega “novoreka” sladka na{ visoko moralni predsednik vlade, ima dvojni u~inek: prepre~uje zunanjemu svetu vstop na na{e dvori{~e, v isti sapi pa zapira tudi nas, prepre~uje nam, da bi stopili iz za~aranega risa svojega malega, v samorazgla{eni ~istosti domnevno sre~nega sveta. @e prero{ko sli{im razprave v na{em parlamentu ~ez nekaj let, ko bosta predsednik vlade in minister za finance s srce parajo~im glasom to`ila, da ni dovolj denarja, da bi poru{ili bode~o `ico ob na{ih mejah. Istega stra{nega “petka, trinajstega” so teroristi~ni napadi v Parizu, ki jih naj­globlje obsojam, obrnili novo stran evropske zgodovine, po kateri ni~ ve~ ne bo enako; zgodovina spet neusmiljeno koraka s svojim o{kornjenim ritmom. Bojim se, da bodo ti teroristi~ni napadi dali nove la`ne argumente ksenofobom in rasistom, zakaj je bode~a `ica nujno potrebna. For{tner: Kako bo na razvoj te zgodbe vplivalo dejstvo, da obstajajo vse trdnej{i dokazi, da so pri organizaciji in izvedbi teroristi~nih napadov v Parizu sodelovali tudi t. i. prebe`niki? Novak: Dovolite, da vas popravim: pri po{astnem pobijanju nedol`nih civilistov v Parizu niso sodelovali begunci, ampak teroristi, ki so izko­ristili val beguncev, da bi se pritihotapili v Evropo. To je {e en dokaz o brezobzirnem cinizmu teh fanatikov: v nasprotju z vsemi gesli, da se borijo za vero in boga, jim je o~itno povsem vseeno, kaj se bo zgodilo z milijoni njihovih sester in bratov v veri, da o ogro`anju `ivljenj otrok sploh ne govorim. Celo ve~: neusmiljeno pobijajo tudi same muslimane, kar je glavni razlog, ki je pognal mno`ice teh ubogih ljudi v beg. Jasno je torej, da bo treba okrepiti varnostno kontrolo. Problem slovenske politike do beguncev pa je v tem, da je vrednota varnosti skoraj povsem zadu{ila zavest o nujnosti humanega in humanitarnega delovanja. Problem bode~e `ice je med drugim v tem, da ni le nehumano, temve~ tudi neu~inkovito sredstvo. For{tner: Prebrala sem, da `e od nekdaj nihate “med ustvarjanjem poezije in udejanjanjem kriti~ne dru`bene zavesti”, obenem pa je bila poezija za vas zmeraj “na~in osnovnega razumevanja sveta”. V zadnjih letih ste izdali dve pesni{ki zbirki, ki sta nastali pred va{im ''uradnim'' prvencem Stiho`itje (1977), in sicer Definicije (2013) in Satje (2010). Zakaj ste najzgodnej{e pesmi (v celoti) objavili {ele po ve~ desetletjih? Novak: Zaradi dveh razlogov. Prvi so bile – kot se vljudno re~e – nena­klonjene zalo`ni{ke razmere, kar je v grobi stvarnosti pomenilo, da so mi uredniki po zalo`bah zmeraj znova zavra~ali rokopise. Njihovih imen ne bom omenjal, bom pa zato s toliko ve~jim poudarkom in spo{tovanjem omenil velikega pesnika Kajetana Kovi~a, ki je kot urednik pri tedanji Dr`avni zalo`bi Slovenije sprejel v program mojo zbirko Stiho`itje, v ka­teri sem prvi~ udejanjil geslo svoje poetike, da “zven pomeni in pomen zveni”. Po mojem “internem” {tetju je bilo Stiho`itje ~etrta zbirka, ki sem jo sestavil (po humorno obarvani knjigi Zgodnje blodnje, zbirki pesni{kih miniatur Definicije in pesmi v prozi Satje), a je prva iz{la in obveljala za moj pesni{ki prvenec. Drugi razlog pa je ta, da po izidu Stiho`itja nisem ve~ hotel objavljati zgodnej{e poezije, za katero sem takrat verjel, da je {ibkej{a. Pozneje sem ugotovil, da sem v Definicijah dosegel kristalno zgo{~enost jezika in v Satju najve~jo svobodo kombiniranja besed, zato sem Satje in Definicije objavil kar petintrideset oziroma {tirideset let po nastanku, obe zbirki pri zalo`bi Goga, s katero v zadnjih letih intenzivno in lepo sodelujem, zdaj z izdajanjem epa Vrata nepovrata. For{tner: Po tem ko ste v prvencu vzpostavili svoje (trajno) poeti~no na~elo “zven pomeni in pomen zveni”, ste menda za~utili potrebo, da “glasbo besed” udejanjite skozi tradicionalne oblike. To ste realizirali v zbirki H~i spomina (1981), pesnitvi 1001 stih (1983) in zbirki sonetnih vencev Kronanje (1984), v katerih pa je va{a “himni~na” poezija “~ude­nja” pri{la do “tako dovr{ene, kristalne forme”, da je postalo nadaljevanje tega na~ina pesnjenja za vas “temeljna nezmo`nost”. Lahko to, prosim, ob{irneje pojasnite. Novak: Tri lirske pesnitve, zbrane v zbirki H~i spomina (Kamnita Afro­dita, Otro{tvo in Let ~asa) so ena izmed pomembnih prelomnic v razvoju moje poetike, po eni strani zaradi stro`je forme (igro asonanc in aliteracij sem tu okrepil z rimo), po drugi strani pa zaradi izrekanja ~ude`ne svetosti sveta. Šlo je za hvalnice ~ude`u bivanja slehernega bitja, sleherne stvari in vsemirja v celoti. Ko danes berem te pesnitve, mi je kar nerodno, tako polne so entuziazma, navdu{ene otro{ke ~istosti … v katero je kmalu vsto­pila bole~a zavest o minljivosti, predvsem v pesnitvi 1001 stih, tematsko naslonjeni na perzijsko­arabsko zbirko pravljic 1001 no~, ter v sonetnih vencih Mala morska deklica, naslonjeni na Andersena, in Harlekin, ki je bil posve~en magiji gledali{~a. Nato je v mojo poezijo s {kornji vkora­kala tema zgodovinskega sveta: sonetni venec Faeton je kr~evit izraz te travme, sonetni venec Kronanje – napisan ob rojstvu sina, z akrostihom Sre~no pot, otrok! – pa predstavlja zadnje zmagoslavje principa ~udenja nad grozo zgodovine, ki grozi otroku na njegovi poti. To je bila napoved moje poznej{e poezije, moje dotlej najambicioznej{e in najbolj celovito delo, ki pa mu nisem mogel ve~ slediti. Ob pritisku stvarnosti (kot mlad o~e sem moral skrbeti za pre`ivetje dru`ine) se je moja o~aranost nad lepoto sveta razbila, dotedanje poetike pa tudi nisem hotel reciklirati brez ~ustvenega in eksistencialnega pokritja. For{tner: Zaradi omenjenega spoznanja ste za~eli pisati drame, ki so “s svojo dialo{ko strukturo” bolj ustrezale obravnavanju dru`benih konflik­tov tistega ~asa, prevajati in pisati za otroke. K poeziji ste se spet vrnili po nekaj letih “skrajno mu~nega molka”, ko pa va{a najvi{ja umetni{ka ambicija ni bila ve~ “napisati lepo pesem, ampak napisati resni~no pesem, avtenti~no pesem”, in zato je va{ pesni{ki glas v zbirkah Stihija (1991) in Mojster nespe~nosti (1995) “potemnel”. Ste lahko prosim bolj konkretni tudi o tem? Novak: Na koncu osemdesetih in na za~etku devetdesetih let sem do`ivel zelo nenavaden pesni{ki razvoj: mojstrenje pesni{ke oblike se mi je dogajalo povsem vzporedno in v tesni zvezi z zgodovinsko zavestjo in dru`benim anga`majem. Kot predsednik Slovenskega PEN­a sem organi­ziral humanitarno pomo~ za begunce in pisatelje iz obleganega Sarajeva. Pesmi, ki sem jih takrat pisal in so zbrane predvsem v zbirkah Stihija in Mojster nespe~nosti, so bile zlatarsko dovr{ene, izpiljene do zadnje podrobnosti, a je ta popolnost – kot je neko~ lucidno analiziral Ale{ Debeljak – pri~ala o bole~i nepopolnosti sveta. Svojevrsten vrh in obenem konec te poti je pomenil sonet z odmevom Narcis in Eho. Genezo nastan­ka te pesmi sem leta 2011 razlo`il v pogovoru z Josipom Ostijem, ki je bil prav tako objavljen v Sodobnosti. Sre~a, da gre za mojo najbolj{o pesem, pa je hitro porodila tudi bole~o senco: zbal sem se, da bodo vse pesmi, kar mi jih bo dano odtlej napisati, pa~ nujno slab{e. Gre za pesem, ki je dovr{ena, in sicer dovr{ena v dvojnem smislu popolnosti in dokon~anosti, sklenjenosti, zaprtosti. Vendar me danes to vpra{anje ne vznemirja ve~. V umetnosti k sre~i obstajajo tudi vi{je kategorije, kot je popolnost. For{tner: Po tem ste med drugimi izdali {e dve zbirki ljubezenske poezi­je, Alba (1999) in @arenje (2003), nato pa je poezija vse bolj postajala prostor za dokumentiranje va{ega `ivljenja. Kot ste povedali v enem od intervjujev, je pomemben korak v tej smeri predstavljala `e zbirka Obredi slovesa (2005), prelomna pa naj bi bila MOM: Mala mitologija osebnosti (2007). Zakaj? Novak: Zbirki Alba in @arenje sodita med najbolj{e stvari, kar sem jih napisal. A ljubezenskih pesmi se ne razlaga, ljubezenske pesmi se bere. Ne vem, ~e je “dokumentiranje” najprimernej{i izraz za poetiko zbirk Obredi slovesa in MOM: Mala Osebna Mitologija. Mimogrede: zapisala se vam je simptomati~na napaka Mala mitologija osebnosti. Tako torej vidite mojo poezijo: kot kult osebnosti? Sam jo do`ivljam druga~e. Ne­dvomno pi{em iz lastnih spominov in izku{enj (kdo pa ne?), vendar te ~ustvene in eksistencialne podlage slu`ijo kot odsko~na deska za skok v odprt pesni{ki jezik. Tudi ne pi{em toliko o sebi kot o drugih. Uvod v MOM je hvalnica Pesmi – O, Velikodu{ni: Pesem, kako si velikodu{na! Samo na zra~nem polju iz jezika lahko spet vidim, sli{im, se dotikam vseh, ki jih ni ve~ in se jih moja du{a tako razveseli! For{tner: Na neki na~in so prelomne tudi {tudije o prevajanju poezije, ki ste jih leta 2011 v dveh knjigah izdali pod naslovom Salto immortale, ki se zdi mnogim zelo pomenljiv. Zakaj ste se odlo~ili za tak{en naslov oziroma kaj naj bi sporo~al? Novak: Naslov knjige sem povzel po svojem eseju Prevod – salto immor­tale, ki je bil v prvotni obliki objavljen v zbirki {tudij Po­etika forme (1997). V njem sem razgrnil svojo osebno izku{njo dvojezi~nega otro{tva, bogastvo in neizogibno bole~ino, povezano s sodobnim multikulturnim na~inom `ivljenja, ter prevajalsko dejavnost kot temelj na{e civilizacije. Izhodi{~ni izraz, da je prevajanje poezije salto mortale, smrtno nevaren skok iz jezika v jezik, se mi je zdel preve~ pesimisti~en, zato sem ga pre­segel s skovanko, da je prevod salto immortale, nesmrten skok, tveganje, ki omogo~i novo – a druga~no – `ivljenje pesmi. For{tner: Ker vem, da bo “epos do izida tretje, zadnje knjige va{ glavni projekt, ne le literarni, temve~ tudi `ivljenjski”, pozneje pa boste pisali “apokrifne speve in komentarje epa”, vas ob koncu ne bom povpra{ala o va{ih prihodnjih na~rtih, ampak vas prosim, da na tem mestu z na{imi bralci delite nekaj verzov iz ^asa o~etov, ki jih bodo prepri~ali, da pose`ejo po knjigi. Novak: Morda bo za ta namen najprimernej{i kar uvodni spev. Tu na sanj­ski, poeti~en, metafizi~en na~in razgrinjam temeljne teme ^asa o~etov – nadnaravno Postavo, ki v klju~nih trenutkih posega v dogajanje, potovanje v de`elo mrtvih, ki se v tej knjigi za~ne na tr`a{kem kolodvoru, svojega biolo{kega o~eta Anteja in svojega pesni{kega o~eta Danteja (naklju~na rima Ante – Dante, ki mi jo je daroval jezik, je ena izmed osnovnih traverz verzov te knjige in kozmosa celotnega epa), juna{ko epopejo partizanske­ga upora in zlo~in povojnih pobojev … VRATA NEPOVRATA (epos) Druga knjiga: ^AS O^ETOV Prvi zvezek: ^AS PESNIKOV Prvi spev: ^AS DANTEJEV, ^AS ANTEJEV ^as je vse kraj{i, pesen pa vse dalj{i, neizbrisni dolg. Neskon~ne ure med nespe~nostjo in blodnjami me vlak odna{a stran od zgodbe, ki me pi{e, v more~i molk … Med vekami in vekami obzorja le {e droben trak … Spominjam se samo, kako sem na tr`a{kem kolodvoru jadrno zbe`al iz vagona, tôvora smradu in srag, in s te`kim kov~kom, polnim knjig in listja, begal po prostoru, ki mi je bil na mo~ doma~, a ~udno razsvetljen: z lestencev je lila bela zvezdna lu~ in budni slavci so v zboru za{kripali: Attenzione, passeggeri per Firenze! Il rapido diretto parte subito dal numero uno! Komaj sem ga ujel in sko~il gor med potujo~e Nemce, te~nobno deco in italijanske mamme. Polno luno, sopotnico s hodnika, sem – zaspan – zamenjal za kupe. Ko je odprl vrata, je sprevodnik rekel: Non c'e nessuno! … Saj me res ni bilo: nisem imel vozovnice, srce mi je razbijalo na tra~nicah in stara knjiga – Dante: Komedija – je iz rok padla v nekdanji ~as … … v ve~ni zdaj, ve~ni ekspres … … Od nekdaj sem tja potoval, kot slepi potnik, srce mi je umiralo na tra~nicah in stra{na knjiga – Dante: Komedija – mi je iz ~asa padla v naro~je … … v nesre~ni zdaj: ekspres s hitrostjo tristo tiso~ slik vsak hip – tako reko~ instante – brzí z Vzhoda na Zahod, ~ez mejo. Na umazanem sede`u vagona, {e iz jugo ~asov, {tejem ritmi~ne konstante, kadar kolesje pre~ka tire, in na zarjavelem dnu okna {e zmeraj berem napis Ne naginji se kroz prozor – Nicht hinauslehnen – E pericoloso sporgersi (kot v snu, davno odsanjanem, ki me {e zdaj navdaja z grozo in domoto`jem), a me ritem Orient – Occident expressa zaziba, dvojno dno odsotnosti, v gluho lozo neskon~nega prostega padanja … Drdrajo~a kolesa znova prebodejo du{e~i dreme` … Ko odprem o~i, se mi prika`e znana podoba, tako telesna in hkrati zra~na, da ne vem, je iz mesa in krvi ali iz sanjskega privida in prisluha. Seveda ga takoj prepoznam. Nasproti meni sedi – On sam! … Najbolj me preseneti vonj. Ko poduham, nekajkrat, spremenjeni zrak, ugotovim, da iz njegovih rde~ih kril in izklesanih ustnic puha duh neprezra~enih stoletij, v nebo hlepe~i dim gore~ih stolpov in gradov, kamnita sivka vseh zavetij, kjer je od jutra do ve~era let mojstril zvenenje rim in ugotavljal dalj{anje vseh senc in kraj{anje poletij … Razveselim se: Mojster, gre{ domov? – Njegov smeh me prizemlji: Dom? Kak{en gnus! Jaz nimam doma! Sem na vekomaj preklet izgnanec in brezdomec, le bera~ spomina, kakor ti! – Vem, da si moral iz Firenc zbe`ati pred okrutno sodbo, pa vendar, kaj ni `e ~as, da gre{ {e enkrat dihat vonj lu~i nad Arnom in njegovimi mostovi, ki drhté se pno, kot bi odmevali drug drugega? – Prizadel sem ga. – Odprt je tvoj pogled, podobe pesni{ke, mi {epne, a kako, nenadno zakri~i, naj grem domov, jaz, obsojenec na smrt? – Saj si `e sedemsto let mrtev, ga mirim. – So tebi dane mo`nosti, da se vrne{ v svoj rojstni kraj, me zbode. – Zastrt je s strmimi mejámi ~asa, dolga desetletja dale~. – No, vidi{. Meni pa vrnitve ne dovoli ve~ni srd … obmolkne in dodá: … pa bagatela, imenovana smrt … – Povej mi, Mojster, kam potuje{, vpra{am. – Iz njegovih ust … Strmí skoz okno, tja k obzorju, kamor veter divjih uzd odjezdi z grivo spenjenih oblakov … in je na mah tema … pa pade sodba, kam sodim, obsodba, ki sem jo izzival in se je neskon~no bal: Obiskat knjigo Nepovrata, vrata tvojega pekla … … Ekspres zavira in obstane pod obokom iz no~i in obstrmim: nikoli videna `elezni{ka postaja je zidana iz samih zvezd, ozvezdij, tiso~ih o~i … Zabliska se, in strese me elektrika, in me navdaja srh strahospo{tovanja, ker vem: nad menoj se pne vi{ava onstran besed, kraj zunaj slehernega zemeljskega kraja, sinj kolodvor, za~etek in zaklju~ek zvezdnih tra~nic, slava neskon~ne katedrale, to~ka Ni~ in Terminus, vozni red vesolja … Nisem Zunaj, ampak Znotraj: obdaja me Postava, ki se nenehno in vsak mah spreminja, da za njo ostaja sled prahu, ki se strjuje v planete in `are~e pramene zvezd … Jeklo se topi in steklo {ip cvr~i; mehak kot med je zdaj vagon in vlak ves `idek … Glej, glej, saj gorim, plamene vidim, ki bruhajo iz mojega trebuha, a ne ~utim ni~ … Dante zdaj nosi uniformo kondukterja, iz ramen mu rasteta srebrni perutnici in ta ~love{ki pti~ z njima pahlja plamene, da {e bolj `arim, en sam gore~i stol … Uka`e mi: ^lovek, pusti za seboj vse zemeljske stvari! Ubogam ga: izpraznim `epe in odvr`em denarnico. Edino, kar `elim pretihotapiti skoz zadnja vrata, je star nahrbtnik, v katerem nosim svoj spomin in zgodbo … Sprevodnikova krila potemné, kot da krvavo zlata: Smrtnik, prav vse bo{ moral vre~i pro~, da bi objel usodo! Poslednjo mejo zmore{ pre~kati le bos in ~isto gol! … … Ogenj mi je se`gal obleko in sandale … Gol stojim pred vrati, na katerih tli napis: Pozor! Dvigalo v okvari! Odprem rjo vrat in vame butnejo no~, mraz, smrad, zgo{~eni v dim. Drhtim na robu in strmim v prepad pod svojimi stopali, ki me na smrt privla~i. Ne vem, kako globok je … – in vem, vem: globlji je od groze. Kljub temi kot da se na dnu zrcali kup mese~evih krajcev … – No~em vedeti: podobno je kostem. In ja{ek kot da je neko~ pripadal rudniku. In kante za smeti – znamenja pozabe. Zgoraj mrzel zvezdni diadem … – ^igava so okostja, tiho vpra{am. – Saj ve{, {epne Dante in mu peruti za`aré. – Ne vem, trmarim. – Kratkoviden sem in star, zakri~í, a vidim med uniformami uboren kme~ki klobuk in `enski ~evelj! … Zrem navzdol. Kako naj pridem `iv skozi grlo tega brezna? Drhtim. Med skalami prepada se pri`go kresnice in na oboku zvezdne piramide … Za~utim onemoglost, gnev, samoru{iteljsko naslado. Najraj{i bi umrl … Nahrbtnik, ki ga nosim, je vse te`ji. Zakaj je lepota tako neznosna, zakaj klecam pod zakladom? … Sklonim se – – E pericoloso sporgersi, zasli{im krik angela in me njegov pogled pribije v pregriznjen, gmotast molk. Zamolklo rde~a krila dvigne v globok prepad neba in mu obraz okamni. – Pred mano je zdaj temni prerok, iz belega granita izklesan, negiben spomenik. Prav tega trenutka sem se najbolj bal, teh o~i in teh rok in teh besed: Kaj nosi{ s sabo, me vpra{a najstro`ji sodnik … … In odprem star, strgan voja{ki nahrbtnik, ki ga – edino dedi{~ino – nosim s sabo svoje `ive dni … – o~etov partizanski nahrbtnik … Tudi ~e ne bi v vo{~eno platno v{il imena ANTE, bi prepoznal njegov nahrbtnik po prislovi~ni pedAntnosti: ob stran privezana italijanska brzostrelka s tremi {ar`erji, na vrhu triglavka in beretta za komandante, nato voja{ka specialka, prere{etana s kroglami, skoz sr~no stran preluknjan suknji~, bleda bluza, busola, varno zagozdena med zlo{~ena {kornja … – no, bolj {korenj~ka, na dnu pa {e voja{ki pas s signalnimi raketami in {irokocevno pi{tolo … Ta nahrbtnik je vseboval skrivnost – ljubezenska pisma padlega tenenteja in naslov njegove zaro~enke, brhke ~rnolaske iz Neaplja. Ante ji je poslal so`alje … Angelu ena sama kaplja zdrsne ~ez kamnit obraz, ki se na mah za~ne topiti … Zajame me vihar, vrtinec, skoz str`en ne vidim dalje kot do teh svojih daljnih rok … Slep in gluh za~nem tipati okrog, a najdem le – praznino … Ko pokleknem, mi skale pore`ejo kolena in dlani, a na skele~em dnu vesolja le natipam – kaj? – razsut nahrbtnik! – ko`o? – ne, usnje! – in s prsti prepoznam o~etov pas s signalnimi raketami in pi{tolo …, ki jo – ne vem, kako – nabijem in – le kaj mi je, blazne`u?! – zoper obro~ v temno no~, v zrak, pisanih raket pet dimnih, izstrelim za drugo eno samote, v neprepoznavno spremenjen in prazen svet, kjer ple{e stotine odsevov, medtem ko raznobarven de`nik utrinkov tihoma kopni v {e temnej{o no~ … … Pogosto sanjam mrtvega o~eta. Zmeraj se ga blazno razveselim, saj je v sanjah nasmejan in `iv. Z njim `ivim naprej, v meni zgodba, neizpeta … Zmeraj v zlati lú~i poznega poletja. (Zebli so ga spomini partizanskih zim, zameti po napadu na Lo`, temni Krim …) Avgust je vrt junakov v ~asu onstran {tetja. Ureja star nahrbtnik, zleknjen na odeji sredi vrta, morja trave, ki se razprostira do temne hoste, zimskega ve~era … Spokal sem ti nahrbtnik, se mi nasmehne, za na pot, odslej ga bo{ pokal sam, ~uk na palici! In mirno re~e: To je moj zadnji obisk. In zapre o~i. In odprem o~i. Na meji med dnevom in no~jo me kot temni blisk, temni, temni obelisk, prebada zavest: nikoli ve~ … Kako me mu~i o~etov zadnji stavek! Kje so klju~i poslednjega obiska? V pozabi? Ne. Mi ho~e o~e, moj dobri o~e, povedati, da sem ga izdal? Ne. Naj grem po svoje? Morda … Zdaj sem dokon~no sam. Zadnji~ zbogom, o~e … Zebe me to poletje, pozno, temno, le moje … … Ko odprem o~i, uzrem svoj lastni obraz na {ipi vlaka. Danteja ni ve~. Ni Anteja. Kupe je prazen. Zbegan stopim na hodnik. In vidim: prazni navkreber, prazen vlak so vsi kupeji, tra~nicah brzí po s strmega vrha pa navzdol, v temni gozd, mimo gorskih reber in praznih kolodvorov in praznih vasi in praznih mest v neskon~ni november … Meta Ku{ar Taki majski dnevi Vsepovsod Misli v `ilah, ~uti v glavi, vse globoko in {e globlje… kot safirji in talenti. Pride{, pride{, vsepovsod. Moj nos s strahom porezan. Pride{, pride{, vsepovsod. V ~olnu, v gozdu, morju. Moj ponos z modro nitjo, z ne`nimi prsti za{it. Dr`ava slovenskega naroda Ciganke se plajhajo, zingari ne. Kdo re~e semenu zdaj? Od kod se vzame klitje? ^e{nja brez filozofov vzbrsti. V Ustavi berem: to je dr`ava slovenskega naroda. Me ne pomiri. Pi{e `e, ni pa {e. Od kod se jemlje ta `e in {e ne? Ne samo v Ustavi. Ta `e in {e ne pada v vodo. Mo{ki na obali z razpetim pla{~em jé okrogel sendvi~. Slastno se za`ira vanj kakor v dojko. Potem sede za mizo in da darove na sredo. Na torek, na ponedeljek, na petek, na ta dan. Spletam besede v slovenski pesmi? V Ustavi pi{e: to je dr`ava slovenskega naroda. Plastika se lepi plast na plast. Pri~evanje je pred zgodovino. V ariji `elja ljubezni ni `elja nemogo~ega. Tipam. Drhtim med `e in {e ne. Pletem mogo~e, ki tipa nemogo~e. Kot plavanje nad stra{no globino. Kot hoja pod neizmerno vi{ino. Torbe in kov~ki. Okno je do vrha zalo`eno s kovtri in pov{tri, debelim kamelharjem in knjigami. Prihaja? A prihaja? Na drugi strani zakloni{~a razbite hale z azbestom, s katerih odpada slab cement. Kdor ne zna prijemati `ivljenja, naredi nered. Odmiranje. Nikoli ne zapustim skrivali{~a spomina. Vame strmijo moji mrtvi in `ivi u~itelji. Mrtvi in `ivi pesniki. Dve dlani na o~eh. Iz skrivali{~a jih vzamem in dam nazaj. Prihaja? A prihaja? Minevanje ~asa pljuska s tako silo, da tega metafizika ne zadr`i. Prihod preoblikuje ~as. Ga skraj{a, spiha, trga, vrne kamor ~e{. Odejica Kako to naredi{, da je odejica, s katero me pokriva{, povsem otipljiva? Vsem ~utom dosegljiva. Modro Kako bo`ati mo{ko du{o? A jo greti? To, to. To! Naenkrat za~utiti njen ogenj. Njen veter. Njen gejzir. O mo{kih ni~ ne vem. O mo{kem, o enem, pa. V plju~a vle~em `arenje svobode. Slap pljuska. Sij grmi. Gledam ga. Sre~na ga slavim. Vse dam za modri zaklad. ^e mo{ki pogrunta, kako gre, je izgubljen. Samo v srcu izgubljen, ima vse. V pari{ko modri no~i je ko~a. Ni Pariza v njej. Samo midva. Kresnice Oklepno vozilo sem poslala. Naj se ustra{ijo in skozi okna poska~ejo. Ugrabljenega naravnost na trinajstico. Takoj! Med kresnice, ki drhtijo, ker pri~akujejo roso. Kaj naj z objavami, moledovanjem in sitnobami? Ko sko~i iz oklepnika, se pla~ani skrijejo pod skale. Zabarikadirajo se na pra{ne stela`e z majko per{unko za sto let. Paranje po dolo~enih biolo{kih principih gre. Tako je tukaj `ivljenje. Fanike nastopijo. ^e je zid objokovanja ve~ od Boga, zakaj potem rabi{ Boga? ^etrtek Tople pesmi i{~em. Pa ostre, previdne, preudarne, nevarne, ko~ljive, tvegane, usodne, ob~utljive, razburljive … in skrite. Poltene. Preve~ boli, kadar se strast vali v barbarskih verzih kakor kokainska {ala. Ali tukaj noben zares ~arati ne zna? Primem dolge, sve`e popke. Sredi papirjev bruhajo di{ave. Cvet se ve~erno odeva. Do sem di{i. Gorí ta biti, kakor kres. Na toplem sem. Ves ~as gori, ves ~as na toplem. V soboto kruh postane roka. V nedeljo kruh postane jezik. Vino se nato~i kakor kri. Obratno ne! Ne izgúbi zdrave transpozicije. Obratno ne, ~e ho~e{, da bo kri vzdr`ala. Drhtenje izvira je ve~ni vodnjak. Kot ka~a. Kot pesem. MIKS, ta bolj{a Heraklit okove tre, Uran pa tuje otroke `re. ^lovek je zme{an, njegov duh ves ope{an. Na knjige polaga vro~e opeke, iz srca mu derejo reke. ^asti jih kot sonce, te egiptovske lonce. Zidaki izdajajo, hostije vzhajajo. Kadar verz `ivi, ta slabim du{a be`i. V nevidni strasti se skrije v podrasti. V rese jezika resnica prenika. Venera v drobtinah, Eros na malinah. Ne zmrduj se nad belim kruhom in ne dajaj ~asti smrduhom. Mrtva sini~ka za`arí v pravljici vesolja, pesem zabelim s kapljico sr~nega olja. Orion utripa, medno`ec skovika. Kamni se levijo, meseno ti{~ijo. Vitezi orlov in vitezi jaguarjev stra`ijo, svet'ga Ireneja in Avgu{tina tola`ijo. Vse diha, a dih je en sam. Ni~ ne pomaga, ~e gre{ stran. Z Ranjenim kolenom ne bodi grob, saj pravemu konju nasuje zob. Leto potk. Milo leto milih dni, ~as po travci ska~e in se veseli. Pono~i ^as je za umret. Pono~i delam okroglo testo. Pono~i delam iz rozin, iz orehov, iz medu. Pono~i delam pismo. No~na hrana se sveti od sladkosti. Srknem jo. Spomin je v redu. Preteklost so mrtvi konji. ^as je pekel v peklu. Potihoma odkleni omaro. Ven leze drug ~as. Ne {krta sredi no~i! Srce nesli{no kot kresnice! Vse poletje pehtranove potice! Maline, mrzlo vino in mesne poga~e! Blake je poletja ob reki pre`ivljal. Pono~i, podnevi po doma~e. Barcelona Slovani smo crknjena nacija. Tvoja du{a je stara in velika. V njej ni Karpatov. Quirinale, pane pugliese, brazilske pomaran~e, bardolino chiaretto, {pageti, {alama, grandiozni vzorci. Dateljni so jokali in vodnjak, perjanice so snemali, ko sva se razcepljena opotekla vsak v svojo je~o. @uborenje je vse dneve in no~i teklo skozi line. Kette, prijatelj, ne odhajaj zdaj na vlak. Prepojena sem z majskim sokom. Utrujena od smeha. Ob petih zjutraj, najkasneje ob pol {estih zvonec zazvoni. Katera sila ga navije? Katera spro`i feder? Pesniki ho~ejo vedeti, kaj se dogaja v tujih hi{ah. Ko jih povabim v bazen, se utopijo. Popijejo Boga in mislijo, da so zme{ani. Odrivajo du{o. Kokain misli, da so genialni. To je pena, Afrodite pa ni. Taki majski dnevi Zve~er je izrekel stra{ni stavek: Sr~na vez je ~udovita vez, ampak ne traja. Ti{ina se je iz teh besed razvlekla po sobah. Besede niso odlo~ilne, te`a jih vali in topi. Jaz plavam in letim. V verzih je te`a v vdolbinah. Tja jo shranjujem. Jabolko shranjuje sladkor pod olupek. Beseda ne premaga ledenega molka gr{ke tragedije. Šele ko po vdolbinah ste~ejo bogastva, dobim verz, ki ga nosim skozi `ivljenja. Poznam prekletstvo, kadar tega ne vem. Adam Šuligoj Stransvet Ko{~ej Sredi otoka, kraj morja, drevo stoji nad breznom zla, pod njim jeklena skrinja spi, skrita pred o~mi ljudi. V njej je zajklja shranjena, v zajklji gos iz Stransveta, v gosi – jajce! – bucika! z nesmrtno du{o jezdeca. In jezdec s trupom iz kosti, brezdu{en jezdi ~ez vasi, z mrzlim me~em kot vihar, ki vse umori … in vsakogar. Knuta Poka! Šviga! siva knuta, v usnje iz ljudi obuta, s ~vrsto roko jo dr`i, tiran brez du{e in kosti. Bi~a roke, trup in noge, vbada `ela kot ostroge, v krhka rebra `ivih bitij, dokler ne za~nejo gniti. In kdor sli{i vrana kljun, preglasiti knuto strun, temu no~ iz jeter sna, vcepi tumor Stransveta. Rusalka Kraj globin ledenih rek, za zatiljem ~rnih smrek, v pala~i iz mokrih skal, rusalka tke mrtva{ki {al. Z belo roko mese~ine, rekam {iva rob gladine, nit za nitjo, smrt navzkri`, v drobne zobotrebce hi{. @e sli{i se, povodenj gre, zidovja `ro zveri teme in {al rusalke, glej! Cinglja! poln korald iz Stransveta. Ogenjcvet Kjer je duh brez sna doma, v odprtem oknu Stransveta, zrklo v mre`ast mrak bol{~i, da no~ kot bakla plamení. V njem je mrtev kot zrcal, brez gori{~ in brez tipal, ve~no ~rn, vodnjak brez dna, ki grize, melje in golta. Tam med kvarki vseh stvari, brezsnoven ogenjcvet blesti, okronan z `ezlom ve~nega, ki vse za~ne … in vse kon~a. Spanec Kot gnila dlan v prst kopni, spanec klije v drob o~i; z izku{enimi kremplji vran v korenine dna mo`gan. Še packa sem, siv made` tja in `e te mrzel duh treplja, brez barve, vonjev in oblik, strupen za um kot cianid. Star{e, `eno, hi{o, ma~ka, spanec jih vse obkva~ka, da zbudi{ se od groze bled: ne diha{ ve~! Zdaj si Stransvet. @arptica Na vrhu gore Stransveta, nad ogenjcvet ugnezdena `arptica perje si kali, v razbeljeni `erjavici. Odeta v gostoleten mrak, vprega suh, posvaljkan zrak in ga z iskro upepelí, v pi~el drobec ve~nosti, ker `arptica ho~e dlje: dlje od sen~nih tajg teme, tja, na son~ni vrt sveta, po rajska zlata jabolka … Kamniti gozd Pod te`o proda Stransveta, vsled grafitne jase sna, gozd stoji kot zvo~ni zid, nedotaknjen in kamnit. Polno~ daje mu tinkturo, mesec ga ostri z glazuro, ko iz kro{nje zaskovika, ~rn, zaripel glas malika. Z rezkim glasom temnih {karij, strah zdaj z gozdom kolobari … in naenkrat (!) gozd je grob (!), grob iz tiso~ nemih sob. Buba Te~e potok v belkast snop, v ozke re`e, skozi drob s plodno slino dna kotanj, v bubo rjavo kot kostanj. V bubi pa kot pr{ bodic, utripa leglo mladih klic, sovra`nih vsemu, kar brsti iz bujnih prsi iluzij. Bohotno sije ogenjcvet, bubi pot naprej v Stransvet, ko iz nje na dan priveka, zdrizast paglavec ~loveka. Nosferatu Ob skrajnih mejah Stransveta, iz tolstih korcev kamenja, glava stare utrdbe spi, na ostrem kolu ve~nosti. Okoli nje kot jata pti~ev, trza z udi trop mrli~ev, ko s kopiti mrtvih konj, dirja ~ez strehe bled demon. Dojen~ka v rokah {e dr`i, da zrak di{i kot sve`a kri, ko iz teme plane k bratu, kreatura … Nosferatu. Grad Tiho iz plasti oksida, z `ivo mreno senc privida, sam, brez stolpov in arkad, iz ni~a raste sajast grad: megla re`e skozi `ita, zemljo seka hrsk grafita, polja so `e ~vrst granit, drevesna debla … tonalit. Poti ni ve~, ni ve~ gora, ni rek, ni morij, ni sveta, le kroglic par se kotali, v sajast grad na dnu o~i. No~ Po kragulj~kih iz srebra, neizprosna no~ cinglja, no~ peklenskih, zlih o~i v ostrih re`ah `aluzij. ^ez hribovja kakor plaz no~ vali se v bli`njo vas, z la~nim gobcem kot {akal, trupel sredi plime skal. Po hi{ah pa kot pa` lu~i, plamen sve~e v mrak strmi, oven~an z avbo upanja … in kaosom iz Stransveta. Knjiga V drobni knjigi Stransveta, s peresom blaznost se igra, da no~ kot listje rumeni, v modrem sijaju izmi{ljij. Iz sanj vzhaja dvi`ni most, iz vol~jih jagod ~rn grozd, ki vodi onstran vidnega z o~esno le~o krokarja. Tam dan je no~ in tla nebo, `ivljenje smrt in dobro zlo, v `ivi igri lahkih palcev, z ve~no uro brez kazalcev. Nevenka Mikli~ Perne Usodni dnevi * Napisala bi ti vse pesmi tega sveta, pa se bojim, da bi zvenele oguljeno in prazno v odnosu do tvoje nedol`ne lepote. @e to, napisano do sedaj, so krilatice, ki ne povedo ni~esar o moji bole~i ljubezni. * Nenehno se mi zdi, da je zgodba o moji mami, najpomembnej{a zgodba na tem svetu, nesli{ana. Morda pa po stoletjih kopanja nekdo najde napis na vhodu v brezno: To je zgodba o moji mami, ki je za vselej spremenila ta relief. * Na moje majhno stre{no okno pada droben pesek, prah in neke kaplje. V moji mali podstre{ni sobi se zrak gosti. Na moje majhno stre{no okno se od znotraj lepijo drobne `ivali. V moji mali podstre{ni sobi so velike skrbi. * Ta ko{~ek puste zemlje ob tej hi{i, lahko bi si ga lastila, ~e bi `ivela v tej divji samoti. Kdaj bi si lahko lastila pokrajino s prepadi, ki jo ta trenutek po`ira moje oko? Lahko bi tukaj posadila drevo in ~ez leta upala na marmelado (a `ivljenje ne pove niti, kaj bo jutri). Kdaj bi si lahko lastila Boga? Menihi tukaj se poni`no zapirajo v prostor – z njim, nih~e ne re~e ni~, nih~e ne re~e, da ga pozna. Kdaj bi si lahko lastila umetnikovo jedro? Tiho je in nedotakljivo. * Sre~na ro`a, ki je umrla zate. Sre~en popotnik, ki je naletel nate. Sre~na glava, ki je ne te`ijo spomini. Sre~ni spomini, ki ne prina{ajo bole~ine. Sre~na bole~ina, ki barva du{o na svetlo modro. Sre~na ro`a, ki je umrla zate. Sre~ni otroci, ki so jo utrgali. * V~asih, skoraj nikoli, a vendar kdaj, se usedejo usodni dnevi na koledar. Nemir se izkristalizira, burja razred~i kro{nje in njih prebivalce, ni ve~ poti nazaj, ve~krat tudi ne naprej, usoda loputa z vrati, v~eraj pri sosedih, danes pri meni. Drobne rde~e jagode kapljajo z mize na tla, kot v filmu, vse, kar poznam, je spremenilo obliko in polo`aj. Kot otrok, ki ne pozna izbire, ~akam, da mine. Stanka Hrastelj Prva dama (Odlomek iz romana) *** Kadila sta nargilo in pila sahlep, pravega, iz gomoljev orhideje, ne kak{en ceneni ponaredek, prvo spominek iz Carigrada, drugo darilo tur{kega ambasadorja, puhala sta in srkala, David je rekel, da bi lahko zraven igra­ la tablo, Bat{eba je rekla ne znam, David te bom nau~il. Ko jo je osmi~ zapored porazil, pred tem pa ji tudi ni {lo bog ve kako dobro od rok, je tablo obrnila na drugo stran in rekla dovolj table, dajva zdaj {ah. David jo je posvaril, da je v {ahu {e bolj{i, a ga je v dvain{tirideseti potezi matirala. Prvi~ izgubil, revan{, drugi~ izgubil in {e tretji~, Bat{ebo je to spravilo v mnogo vedrej{e razpolo`enje, David pa je od znotraj brbotal, rekel ji je prvi~ sem proti komu izgubil trikrat zapored, Bat{eba je vedela, kako mu je pri srcu, zabavalo jo je, pokroviteljsko je navrgla ampak drugi so morali biti manirlih in so ti pustili zmagati, jaz pa te ljubim. *** Ko se je zbudil in se zazrl v nebo, je bilo tako ~rno, da je bilo vijoli~asto. Ko se je med sestankom s premierjem ozrl skozi okno, je v nebu zasijala svetla lisa, oblaki so se za~eli razmikati. Zamrmral je sam zase hvaljen bodi Bog, Gospod vesolja! *** Neki popoldan ji je po ju`ini omenil Abigajilo, modra `enska, jo je hvalil, jaz pa sem bil `e na tem, da njenega mo`a lastnoro~no raz~etverim kot Matija Gubca. Raztolma~il ji je vse do potankosti. Abigajila je navadna opravljivka, dragi, ne bi smela grdo govoriti o lastnem mo`u in zganjati hinav{~ine, jaz, ljubezen moja, ~esa podobnega ne bi nikdar storila. Nik­ dar! Aber meine Liebe, haben Sie vergessen – Sledil je premolk, kratek kratkcen molk, poznana merica, to, vikanje in posmehljivi pogled, ki se je delal otro{ko nedol`nega, so ji nabrbotali kri v lica. Kaj! – da sam ljubljeni soprog, sam kralj osebno, usmeri prst v njeno ambicioznostno prera~unljivost, pa to ne more{! In ob tem hvali to cafuto, to putano! Šla je v sobo, vzela no` (no`, no`, v sobi, v predalu, ne damska pi{tola na toaletni mizici, ne bejzbolski kij pod posteljo, no`, no`), ga zgrabila, zarezala. Ne, ni res, ni zarezala. Ureznina bi bila vidna, ko`a prve dame ne sme biti pohabljena, ne na tak na~in, izvedelo bi se, parlament bi staknil glave, rekli bi kralju zdaj pa tako – lo~itev ali abdikacija, stran torej z no`em, pro~, nazaj v predal, odvihrala je do vrha stopni{~a in se vrgla dol, dol. *** Spodrsnilo mi je. *** Podpluta in polomljenih reber je Bat{eba sanjala: ah, nekaj pa bi res rada, ko ravno spra{uje{, ~ez dober mesec bodo imeli koncert Einstür­ zende Neubauten, ja, to si `elim, iti tja. David je sli{al, kakor je sli{al, razumel, kakor je razumel, ob zori njenega rojstnega dne ji je pod oknom odgodel Stello Maris, po napevu Ko{uta ob zori, kot oto`nim baladam priti~e, s temnim in `ametnim javkom v refrenu. Prebudil jo je, pokukala je skozi okno, podaniki so odgrinjali zavese in se kradli na balkone, oh, kako lepo, in glejte, na{ kralj je spreten tudi na godalu, resni~no, on je pravi maziljenec, niso se mogli vzdr`ati, plosknili so od razne`enosti, se re~e, Bat{ebo je iz matavosti dokon~no prebudil bu~en aplavz, David je `arel in se muzal, vtaknil vrtnico med ble{~e~e zobe, se poklonil, rekel vse najbolj{e, ljuba moja, in vrgel vrtnico proti njenemu oknu, Bat{eba je osupnila, plebsu so po licih tekle solze ginjenosti: kako jo ima rad. Bat{eba je imela srce v grlu, si rekla ~e se ~lovek veliko smehlja, se smeh prenese v njegovo notranjost, tam se ugnezdi in dobi mlade, nov zarod, in tako postane ~lovek sre~nej{i, smehljaj se, Bat{eba, smehljaj se. A tekle so solze, modri vedo, kako je s tem. Kak{ne sanje, kak{ne sanje! *** ^e bi imel ve~ ~asa, bi se z veseljem vrtel okrog {tedilnika, kuhanje mi je bilo od nekdaj pri srcu, ~e ne bi imel te slu`be, bi odprl verigo restav­ racij, kdor bi jedel z mojih kro`nikov, bi si polizal vseh deset prstov, se je David kdaj pohecal. Prav ni~ ni maral kuharije, le rad je dobro mezil. Vendar je revici Bat{ebi vseeno lastnoro~no skuhal pre`ganko, mmm, kako je di{ala, ko pa je odprl vrata njene sobe, mu je {al~ka z juhico padla na tla – polomljena ljuba ni le`ala v postelji, temve~ je gonila sobno kolo, od bole~in so ji po licih tekle orja{ke solze. Danes nisem {e ni~ tekla, je opravi~ila svoje po~etje. *** Bat{ebina so{olka z gimnazije se je zazrla v njene kodre in vzkliknila (vzklik radosti) lej, siv las! ^akaj, no, malo, evo, lej, ga vidi{? Bat{ebi se je za~el dvigati pritisk, nekaj kot bes pravi~nika. Od {oka bi jo najraje zabila v zemljo, jo pogreznila v blato, ji vzela kisik iz zraka. Saj si vendar barva lase, in to z rastlinskimi barvami, scumpranimi po ajurvedski re­cepturi, brez sinteti~nega smetja, rastline ro~no pobrane, niso jih testirali na `ivalih in prodajajo jih po na~elu pravi~ne trgovine, vse absolutno krasno in boguv{e~no, in barva deluje naravno, ni kot ~elada, na sivih laseh je pa~ nekoliko svetlej{i odtenek, da pa se bi na njeni glavi svetili srebrni trakci, to pa~ nikoli in nikdar ne dr`i! Pohlevno ga je skrila, bes. Posku{ala je razmi{ljati trezno. Gre za nesprejemanje mojega staranja, gre za nesprejemanje mene kot take, ali biv{a so{olka ne sprejema lastnih sivih las, lastnega staranja, staranja kot takega? Sama se barva `e vsaj deset let, in ~e najde sivega, kaj – ga izruva? (Ni ji najbolj {lo, to s trez­nostjo.) Staranje svoje lastne osebe morda `en{~ina smatra za izsu{itev (je gorelo v njej), kajti zadnja leta je uspela le~i le z nekim poro~enim Lahom in z nekim lazaristom, kar je isto kot ni~, phe, kak{no rev{e, phe kak{na podani{ka prepro{~ina. Bat{eba je prekrila jezo, spremenila temo pogovora in jo povabila na prekmursko gibanico. Le jej, je govorila sama pri sebi, le jej in naj se ti obesi na boke! *** Ni mogla zbrano brati, saj se je David motovilil okrog nje in si prepeval Herr, wohin, wohin sollen wir gehen. Imelo jo je, da bi mu zabrisala buklo v glavo. David, je zapredla, daj, poli`i mi jo. *** David, ni nama treba vsaki~ potovati v prvem razredu, gledano realno, med prvim in ekonomskim razredom je razlika neznatna, tako reko~ je ni. Moti{ se, meine Liebe, ti si tako drobcena, zate ni opazno druga~e, jaz pa rabim dovolj prostora, dovolj zraka (kot pesem: zraka, veliko zraka, in pokrajino etc.), jaz to rabim. Ti in tvoj vamp, si je mislila, ni~esar pa rekla, morda iz hvale`nosti, da jo je zgolj mirno, ~eprav za~injeno s cinizmom, zavrnil, lahko bi vzrohnel, da dobro ve, kako bi ona uporabila razliko v ceni, da bi {la in si najprej kupila potovalno torbo iz govejega usnja, ki si jo gore~e `eli, ~emur on sicer ne oporeka, vendar potem bi se razvnela, kupila bi serumsko podlago za make­up, teko~e ~rtalo za veke in sen~ila za smokey look, umetne trepalnice, ki si jih ne bi nikoli nadela, parfum, ki bi ga vohala le s papirnatega testerja, ne pa tudi preizkusila na ko`i, kar je po njegovem mnenju nezasli{ano, kupiti parfum za 84 evrov (razlika v dohodku), ne da bi ga ~lovek korektno preizkusil, je plebejsko dejanje, ~isto in docela neprimerno njeni osebi, {e ve~, pri kupovanju parfuma na slepo bi se {ele za~elo, metala bi artikle v ko{arico in fr~kala njegov denar, ve~kratnik razlike v ceni letalske vozovnice prvega in ekonom­skega razreda, znatno in bistveno ve~ od le­te, dokler ne bi zaprli zadnje drogerije, on to dobro ve, konec koncev vendarle pozna svojo `eno. (David v resnici ni tako razmi{ljal in ne bi nikdar reagiral na tak na~in, to je bilo le v Bat{ebini glavi, od tistega kazanja s prstom na corpus delicti je za~ela na stvari gledati zelo sumni~avo.) Morda je v tem ti~al vzrok njene hvale`nosti (molka), morda je bilo kaj drugega, ali pa razlog ni bila hvale`nost, kdo bi vedel. Kakor koli: ve~erja ji ni teknila, nato mu je odrekla, ~e{ da jo boli glava, ko je nehal `icati in se spokal v svojo spalnico, se je za~ela bo`ati, vendar je po nekaj gibih odnehala, nobene radosti ni za~utila. *** Nabavila si je daljnogled, stojalo je postavila pred okno, ki je gledalo v stavbo nasproti, da bi kdaj pa kdaj preverila, kaj po~ne Abigajila, da bi razkrinkala, da je ta povsem dolgo~asna `enska, spletkarska in pokvar­jena. Opazovala je okna, za katerimi se je neko~ sama gibala, teraso, na katero je neko~ sama hodila pole`avat, ~itat, se son~it, zalivat zeli, se pretegovat, dokler ni bila opa`ena in se je potem zgodilo, kar se je zgo­dilo, ampak kaj bi to, ko pa se je moralo zgoditi, saj je bilo tako vnaprej zapisano v zvezdah ali `e kje. Pa ji je {inilo v glavo, da skozi le~e ne bo ve~ pogledala. Da bo naredila tako kot David, ko sta se s Savlom preganjala po skalah in votlinah in pu{~avskem {odru. (Ko je Savel po~epnil na veliko potrebo, mu je Da­vid odrezal ko{~ek pla{~a, lahko pa bi mu odrobil glavo, recimo. Se je zadr`al.) Da je ne bo nadzirala. Da si zaradi nje ne bo gnala k srcu. Snela je daljnogled, ga stehtala, si obte`ila gle`nje, vsako nogo za te`o re{petlina, {la te~. *** Nisem pasivna, je ob kavi razmi{ljala Bat{eba. Sogovornica na drugi strani mizice je segla po maslenem roglji~ku, odgriznila, ko{~ek prepojila s slino, `ve~ila, pogoltnila. Nisem pasivna, v to, da ~esa ne naredim, ko me to prime, vlo`im stra{no veliko energije, to je aktivnost per se, Mazzini tega ne razume, dejansko. Óna na nasprotni strani je ugriznila ponovno, po ustih se je razlezel okus marmelade, mmm, kaj je tu notri, kardamom?, nekaj je v tej v marmeladi, mmm. Gestikulirala je, da se strinja (prikima­vanje), a z mislimi se je zataknila pri Mazziniju, tuhtala, kje neki je neko~ in kdaj `e sli{ala za tega tipa, govori~ila je zato o dodatku marmeladi in kako da jo je prevzel `moht, morda eteri~no olje nerolija, ~eprav ne, okus sploh ni tak, kaj so vendar dodali?! Razen ljubezni do gledali{~a nista imeli `enski ni~esar skupnega, morda zgolj mr`njo do Abigajile, tiste, ki je takrat in takrat s svojo kramo stopila pred Davida (padla pred njega na obraz) in `lobudrala, kak{en osel, da je njen mo`, kar se ju ni neposredno tikalo, a v dolo~enem oziru vendarle: povpre~no poreklo, dobra partija, velika noga, tak{ne stvari. (@enska na drugi strani mize je naro~ila {e en roglji~ek, pa {e enega, pa {e, po petem je ~utila, da jo bo razneslo in najraje bi si vtaknila prst v grlo, najraje bi izbruhala `elodec, rada bi bila kot Bat{eba, visoka in tanka.) *** Kako dr`im naj du{o, da se ne dotakne tvoje … Dragi, to si ti napisal? Pred o~i mu je pomolila iz bele`ke iztrgan listi~, opomnik (Klub!!! Mojster Eckhard, Hildegard von Bingen, T. Špidlik, Ivan Rupnik) z verzi na hrbtni strani, kazalo je, da so bili napisani `e zdavnaj, pogledal je, prepoznal svo­jo pisavo, zavoj pri k, leta ga je izpopolnjeval, lepa je njegova ~rka s tem zavojem, od nikogar in sploh ni pri~akoval tega vpra{anja, hotel je `e re~i jaz, kajti pisec je on, pisava je njegova, ta k. Tehni~no gledano, se pravi tehni~no gledano pritrdilni odgovor ne bi bil la`, ampak: da je on avtor? Ti je v{e~? Še se je ukvarjal z mislijo, da je pisec prav on, kajti silen stih je to, ~eprav njegovo komponiranje {e zdale~ ni za odmet, kje pa, on je main­stream, mno`ice ga obo`ujejo, pa vendar, tak{en verz! Saj razume{, da to ni tehni~no vpra{anje? O, David se je zavedel, da je to rekel na glas, da jo je pri tem pogledal v o~i (namig, da ne {teka poezije), o, to zdaj res zgleda, kot bi bilo namenjeno njej, o, ne, ne, pomota, `al prepozno in `al greben prevelik, da bi besede vzel nazaj. Kako ga je pogledala! Opravi~il se je tako: peljal jo je na izlet v Devin, sprehajala sta se z ro­ko v roki po strmi adrijanski obali, duhala borovce, jadra so se lesketala, morje je plavelo, nebo sinjilo, v partizanskem bunkerju ji je recitiral wer, wenn ich schriee, hörte mich denn in tako naprej, ni opazil, kako je vse bolj tankcena, kako jenja njeno lepo telo. *** Zvonilo je, ko je pregledovala gledali{ke abonmaje za novo sezono, v gugalniku na terasi, nerada se je oglasila. Ugani! je bilo sli{ati. Kaj naj ugibam? Novico imam! Kaj, se bo{ poro~ila? Pa kako si vedela?! Saj ni vedela, rekla je nekaj, kar se ji je zdelo nemogo~e, nemogo~e, da bi so{olka z gimnazije, ki je mo{ki zaradi tak{nih in druga~nih razlogov niso pretirano zanimali, ona pa njih ne, kar na lepem {la pred oltar, ne da bi ji kdaj prej kakor koli namignila, da se z nekom videva, da se nekaj plete ali vsaj, da ji je nekdo v{e~. Nadoknadila je vse za nazaj, kako sta se spoznala prek spleta, bla, bla, bla, obisk, toliko skupnega, toliko, bla, bla, bla, vrnjen obisk, vse kot v pravljici, bla, bla, bla, kako jo je pred par dnevi vpra{al (morda napol za {alo), ~e bi se poro~ila z njim, in kako je ona (morda napol za {alo) pristala. Se bo preselil k tebi? Ne, jaz grem gor, komaj ~akam, je rekla `enska, doslej prilepljena na svoj zape~ek, sem se `e vpisala na jezikovni te~aj. Bat{eba kar ni mogla verjeti. David je v notranjosti brenkal ljudske pesmice. *** Polna luna, ne more spati, zapusti posteljo, vstopi v Davidovo sobo, le`e zraven njega, nasloni se na komolec, gleda svojega kralja, z mese~ino glazirano obli~je, gleda z mehkobo in, ne glede na vse (vse in {e: odprtih smr~e~ih ust ni enostavno zbrisati s slike) z ob~udovanjem. Na králjev kraljevski obraz od nekod prileze pajek, pajek zleze v kraljeva usta, kra­ljevi nos puhne, kraljeva usta mljasknejo, pohrustajo pajka, kralj spokojno spi naprej. *** Prosila jo je, ~e bi bila njena poro~na pri~a. Bat{ebi se je zdelo izpod ~asti iti na ohcet tako grobe in netaktne osebe, ~eprav ju je vezalo tesno prijateljstvo (rekla si je bodimo po{teni, od tega prijateljstva je imela ona veliko ve~), pravzaprav ji na kraj pameti ni pri{lo, da bi ji bila pri~a. Ljuba du{a, z velikim veseljem sprejemam to ~ast! *** Kadar in ko si Bat{eba za`eli teater in o tem spregovori s soprogom, mi­ ne le nekaj hipov, pa ji zabrni telefon: cercle, prva vrsta, sredina, sede` {tevilka deset, dobrodo{li, spo{tovana. Ali: parter, prva vrsta, sredina, sede` {est, cenjena dama, dobrodo{li. V predstavah u`iva: praviloma gre gledat predstave in/ali igralce, o katerih ji je notranji mus govoril, da bi jih bilo greh zamuditi. Neko~ (prva vrsta, sredina, dobrodo{li) je sedela iz o~i v o~i, le meter narazen, nasproti, da bolj ne bi {lo, z onanirajo~im Markom Mandi}em. Ni u`ivala, spra{evala se je, kaj v pri~ujo~em pri­ meru naj bi igra bila, kje je zaznati gara{ko gradnjo lika, kje je meja med pornografijo in umetnostjo, kaj prese`nega je v onaniranju pred publiko, kaj naj si o vsem skupaj misli, kaj naj re~e, da si misli, kaj dejansko mislijo drugi, ko re~ejo, da si o vsem skupaj mislijo to in to, kaj naj gre gledat prihodnji~, predvsem: kaj naj si prihodnji~ ogleda. Naslednji~ je {la v teater inkognito, neopremljena z dobrodo{lispo{tovana, komad z Nata{o Matja{ec in Brankom Jordanom, pri{la sta ji (igra) blizu, da tako blizu ne bi zmogel niti zlati de`, tresla se je (drhtela, tresenje je zakrinkala v blago podrhtavanje, kar jo je dokaj izmu~ilo), solze so ji tekle po licih, tako blizu sta ji pri{la. *** Na debeli ~etrtek je pripravila ve~erjo za goste, obilno, slastno in omamno di{e~o. Postavila jo je pred povabljence, z veseljem so jedli in veselega srca pili vino, Bat{eba jih je gledala, po~utila se je izpolnjeno, zadovoljna je bila sama s seboj in s svojimi kuharskimi spretnostmi, jeda~e in pija~e pa se ni dotaknila. *** Navdu{ena je bila nad Ai Weiweijem, kako je prijel vazo prednikov, dva tiso~ let starodavno, milijon dolarjev dragoceno, kako je razmaknil dlani in je ta preprosto – padla, se preprosto – razbila. *** Mahnila jo je skozi park, na klopci je sedela ista gospa kot po navadi, s tistim hecno okrancljanim klobu~kom, golobe je hranila, vrgla pest semen tako reko~ pod njene noge, pti~i so se ji pognali tako reko~ pod krilo, nakrem`ila se je zaradi prhutajo~ih gnusov, lepo vas prosim!, je povzdignila glas, `enska pa je rekla kaj, a vam so pti~i v{e~ samo, kadar nosite njihovo perje, ni~ ni rekla, kaj ~e re~i, kaj sploh odvrniti na tako neumestno pripombo. In res, nosila je uhane iz `ivobarvnih peres neke eksoti~ne ti~ice, ro~no jih je izdelala punca, ki izdeluje tudi vabe za mu­ harjenje, jako precizna obrt, vpra{ala jo je, kako pride do peres, punca je povedala, da jih naro~i po spletu iz Amerike, ampak Bat{eba nikoli in nikdar ni razmi{ljala o teh `ivalcah, ki proizvajajo perje za nakit, o tem, kako `ivijo in kako umrejo. Stisnilo jo je v prsih, pomislila je ob tem na Marka Mandi}a, ki onanira in ji gleda v o~i, in pomislila, da je bil hakelj predstave morda v postavljanju ogledal, v tem, da publika izkusi, kako je biti igralec, kako je, ko te razgaljenega in izpostavljenega in ranljivega motrijo neusmiljeni pogledi, kako brez milosti je poklicna pot igralcev, in zdaj {e ta golobja mama – saj ne hrani golobov, iz ljudi brije norce. In ko bi babnica vedela, kak{ne zgodbe imajo {ele njeni belgijski diamanti … Pred o~mi se ji je zameglilo, kolena so ji klecnila, mehko je padla na tlak, mimoido~i so jo obstopili, med njimi bo`ji sel (pla~o je dobival iz naslova osebnega varovanja ~lanov kraljeve dru`ine), ki ji je na vrat polo`il moker robec in jo trepljal po licih (ji primazal klofuto), da se je ovedla, vpra{al, ali naj pokli~e re{ilca (ne, ne, samo zvrtelo se mi je, hvala vam), jo pod roko spremil do doma in si mislil, da kraljeva dru`ina pri~akuje nara{~aj. Zoran Kne`evi} Otrok supermarketa Ko pridem, grem najprej na parkiri{~e preverit vozi~ke. Najprej vozi~ke pregledam. Ljudje pustijo vozi~ke povsod. Poberem vozi~ke in vzamem kovance. Samo v~asih je bilo denarja ve~, danes imajo skoraj vsi `etone. Vsi imajo `etone. Danes sem iz vozi~kov dobil manj kot pet evrov. Jah, bolj{e kot ni~. Bolj{e kot ni~. Ko peljem vozi~ke pred vhod, sre~am {tu­denta. Ta je Primo`, ta je v redu, ni kot prej{nji, z unim sva se skregala, skoraj stepla sva se. Sva se stepla. Rekel je, da mu jemljem delo. Sam to ni res. On dela prek {tudenta, dela prek {tudenta in dobi denar po urah, tisto, kar izvle~e iz pu{~enih vozi~kov, gre njemu v `ep, to ni prek {tu­denta. Naj gre delat sam tiste vozi~ke pod nadstre{kom in tiste pri vhodu, tisti so `e zlo`eni. Naj meni pusti tiste, razmetane po parkiri{~u. Pol me je pustil pri miru. Primo` je v redu, Primo` je v redu, on samo zlo`i tiste pod nadstre{kom in jih pripelje pred vhod, ostale prepusti meni. Pa {e re~e: ]ami, a bo kaj? Primo` je v redu. Primo` je v redu. Dela samo do­poldne, popoldne pride Uro{. Uro{ je zaposlen. Z Uro{em je tko: en dan sva v redu, drug dan vpije name in me podi. Podi me s parkiri{~a. Sam to ni zato, ker je zaposlen, mislim, da je to zato, ker je kompliciran. Uro{ je kompliciran. V~asih je dobre volje in sva frenda, v~asih se dere name. Ob dnevih, ko se Uro{ dere name, nisva frenda. Ampak v~asih se razumeva. Najhuj{i je Drago, vodja varnostnikov. Drago je najhuj{i, on me vedno preganja. Drago me vedno preganja. Sam jaz ga ne jebem. ^e re~e, da se umaknem, se malo umaknem in po~akam, da gre stran, potem grem pa spet not. Danes grem not, pa ne na glavni vhod, ne na glavni, not pridem pri tobaku. Ker tam so stave. Najprej pridem do okenca, danes je tista baba, nje ne maram, ona nima pojma, pojma nima, ne vem, zakaj jo sploh majo. Ni~ ne ve o {portu. Ne more{ se z njo pogovarjat. ^e bi bila Nina, bi se pogovarjala. Z Nino bi se pogovarjal. Nina je v redu. Pa na {port se spozna. Vpla~am vseh pet evrov na stave. Mogo~e bom dobil. Mogo~e bom dobil. Enkrat sem. Dobil sem {trdeset evrov. Štrdeset evrov. Ve~ino­ma ne dobim ni~. Ampak mogo~e bom danes. Mogo~e bom dobil petde­set evrov. Kaj ve{? Mogo~e bom dobil. Potem grem naprej, mimo varno­stnika na glavnem vhodu. A ve{, da sem na{el manj kot pet evrov v vozi~kih, mu re~em. Aja, re~e. Ja, ni ve~, ni ve~, samo `etoni, in mu na pultu pustim polno pest `etonov. Na, mej, re~em. Poka`em mu listek od stav in re~em: Vse sem vpla~al na stave. Skoraj pet evrov. Mogo~e bo kaj. Spet re~e aja. Sigurno je danes Drago vodja izmene. Kadar je on vodja izmene, se varnostniki ne smejo pogovarjati z mano. Ne smejo se pogo­varjati. Grem naprej po hodniku in sre~am drugega varnostnika, tistega, ki se sprehaja ob blagajnah. Kje si ]amil, mi re~e, danes zamuja{. Danes sem spal do poldneva, re~em, on vpra{a: Zakaj pa? A ti ve{, da je Super­nova danes odprta do polno~i, mu re~em. On ne ve, ej, on ne ve, da je danes Supernova odprta do polno~i. Pa zakaj bi pri{el prej, saj bom ostal do polno~i. Ej, ta ni~ ne ve! Hodiva skupaj po hodniku, in ko prideva do informacij, vidim, da spet limajo tisto zeleno folijo na strop. Limajo fo­lijo na strop. Zakaj pa to delajo, vpra{am varnostnika. Zato, ker de`uje pa kaplja s stropa na punce, ki delajo na informacijah, re~e. Danes popoldne je napovedan de`. Pa saj je bilo `e en teden nazaj zalimano, mu re~em. Ja, ampak vmes ni de`evalo pa so dali dol, pravi varnostnik, ker so misli­li, da ne bo teklo. Saj so tr~eni, to je tak folk, tr~en v glavo. Tr~en v glavo, re~em. Varnostnik se smeji, potem gre h puncam in re~e: Ej, veste kaj pravi ]amil? Pravi, da ste vsi tr~eni v glavo. Punce se smejejo. Ena re~e, ta je pa dobra, ta je pa res dobra. Tudi jaz se smejem. V{e~ mi je, ko se smejejo. V{e~ mi je. Oni se {e smejejo, jaz pa grem naprej. Še neki se spomnim, se obrnem in re~em: To s folijo zgleda kot na tr`nici v Kladu{i. Zdaj se pa {e bolj smejejo. Še bolj. Grem naprej, mimo cvetli~arne, mimo klju~ka, ustavim se pri avtu. V~eraj ga ni bilo tukaj. Ni ga bilo. Vem, vsak dan sem tukaj. Nek tip deli ene letake. Stojim in gledam. ^rn, velik avto. Sli{im, ko un tip govori enmu staremu: To je audi, najnovej{i model, lahko se usedete, to je zelo udoben avto … Grem naprej do loterije. @e od dale~ vidim, da dela Špela. @ivjo, ]amil, re~e Špela. Špela je prijazna. Kaj bo dobrega, re~e. Špela je super. Dobil sem petdeset evrov na stavah, re~em. Ja, super, to je pa res lepo. Špela ima dolge ~rne lase in o~ala. Lepa o~ala ima. Špela je lu{tna. Moram se umaknit, ker nekaj strank stoji in ho~e vpla~at loto. Špela je z vsemi prijazna. Na koncu vsakemu re~e: Pa velik sre~e. Mimo pride en stari z veliko praznih steklenic na vozi~ku. Zraven loterije je v steni avtomat za prazno embala`o. Pridem in re~em: A vam pomagam, gospod? A vam pomagam, re~em. On ne zna. Steklenice mora{ dat v zgornjo luknjo in pol pritisne{ tipko in ti da potrdilo. On ne ve. Pa ne ve niti, da lahko v spodnjo da{ tudi zaboj. Zaboj da{ v spodnjo luknjo. Mu re~em, da ga po~akam in mu pomagam nalo`iti pija~o v avto. On re~e: To bi pa bilo fajn. Ko sem mu zalo`il v avto, mi je dal {tiri evre. Štiri evre mi je dal. Grem po parkiri{~u in i{~em vozi~ke. Na tej strani jih je kar nekaj. Zlagam jih pod nadstre{ek in skoraj v vsakem najdem evro ali dva. Potem sre~am Uro{a. Uro{, a ve{, da bom kupil audija. On me sam gleda. Punci ga bom kupil. Ne re~em, da je moji pun­ci ime Špela, nisem neumen. Uro{ me samo gleda. Ali lahko kupim avto, ~e nimam vozni{kega? Ne, ne bom ji ga kupil. ^e me pusti, ga bo vzela. Uro{ zavpije: Spelji se budalo! Grem nazaj. Uro{ je grd. Uro{ smrdi. Jaz imam sprej Adidas. Adidas. Kupil sem ga za 2,65 evra. Uro{ ga nima. Uro{ smrdi ko hudi~. Uro{ je grd. Uro{ je grd in smrdi. Pridem do loteri­je. Ni strank. Špela bere. Vem, da bere, ker ima glavo sklonjeno. Špela vedno bere, kadar ima sklonjeno glavo. Grem naprej. Pridem do kioska, kjer izdelujejo klju~e. Ustavim se in re~em: Danes sem pokadil dve {kat­li cigaret. Un vpra{a: Zakaj pa? Zato, ker so poceni. Preden sem pri{el sem, sem bil v Lidlu. Imajo akcijo. 1,60 evra za {katlo. 1,60! Un ne ve. Un je kar tiho. Grem naprej. Sli{im za mano: ]amile, ]amileee! To je ziher moja mat. Obrnem se. ]amile, kje si ti?!? Ej, stara, pust me pri miru, re~em. Ajde, greva domov. Pust me stara, pejt ti lepo domov, mene pa pust pri miru. ]amile, si ti sploh kaj jedu danes? Sej sem, sej sem, kaj mi te`i{. Kaj si pa jedu, mi te`i. Moja stara mi skoz te`i. Dve porcije kosmi~ev, re~em. Dve. Kupil sem v Merkatoru. Po tri evre, ampak sedem­deset procentov popusta. Kosmi~e si jedu? Pa v Merkatoru si bil? Spet mi te`i. Ja, kosmi~e sem jedu. Dve porcije. Pa ne navadne. Sadne. Stara mi je najbolj te`ila za dom. Še fotra je prepri~ala, da je zame najbolj{e, ~e bi bil v domu. Da je ona skoz v slu`bi, da fotra itak nikoli ni doma in da sem prepu{~en samemu sebi in da se samo klatim po Rudniku. In na koncu ga je prepri~ala. Ampak bil sem tam samo en teden. Samo en teden. @e prvi dan popoldne, ko smo imeli prosto, sem pri{el sem. Potem sem {el v dom prespat, drug dan sem spet pri{el popoldne. V petek pa sem po zajtrku spakiral in od{el. Ne bom {el ve~ v dom. Ne bom {el. ]amile, pejva do­mov, re~e stara. Spelji se, stara, spelji se, jaz bom pri{el kasneje. Še v tr­govino grem. Obrnem se in grem. Mat je zoprna, ampak zna naredit najbolj{i burek. Moja stara je iz Kladu{e. ^e re~e, da bo pripravila burek, grem vedno domov jest. Druga~ pa jem tukaj. Po navadi pico. Imajo po­ceni pico. V toplem koti~ku. Poceni. Tri evre in pol. Mala pica. ^e imam dost pice, vzamem sendvi~. Imajo poceni sendvi~e. S {unko je evro in {tiriintrideset. Tega imam najraje. V~asih imajo akcijo: dva sendvi~a za dva evra. V~asih za dva evra dobim sendvi~ in koka kolo. V~asih imajo poceni pi{kote. Pa enerd`i drinke. Pa sokove. Najraje imam sladki sok ali radler. Radlere se da dobiti zelo ugodno. Zelo ugodno. Grem na drugo stran in izstopim pri tobaku. Grem na parkiri{~e. Nekaj vozi~kov je raz­metanih. Enega po enega pripeljem pod nadstre{ek na parkiri{~u. V enem dobim petdeset centov, v drugem pa kar dva evra. V {tirih najdem `etone. V {tirih najdem `etone. Zdaj imajo vsi `etone. Še malo se sprehajam po parkiri{~u med avtomobili. Morda bom na{el kak{no denarnico. To se mi je ve~krat zgodilo. Ve~krat najdem denarnico. Nikoli ni~ ne vzamem. Vedno odnesem na informacije. Punce in varnostnik naredijo zapisnik. In re~em: A je kartica od trgovine? ^e je kartica, dajo one v ra~unalnik in jim poka`e {tevilko. Re~em: Pokli~ite, bo pri{el. In po~akam. Ko pride, pa re~em: Jaz sem na{el va{o denarnico. In vedno mi dajejo. Pa {e zahva­lijo se mi. Zahvalijo se mi. Enkrat je ena imela celo pla~o v denarnici. Dvajset evrov mi je dala. Dvajset evrov. Sam danes ni nobene denarnice. Ni denarnic. Vseeno imam zadosti za v trgovino. Spet vstopim skozi vhod pri tobaku. Preden grem v trgovino, me nekdo ustavi. Obrnem se. Vidim Dragota. Zavpije name: Kaj je, ti stopetdesetkilski retardirani idiot!?! Drago je nesramen. Sem ti `e ve~krat rekel, da te no~em ve~ videti tukaj?? Drago je nesramen. Dela{ {kodo trgovini! Stranke se prito`ujejo, da jih nadleguje{! Drago je nesramen. Spizdi, da te ne vidim!! Odidem skozi glavni vhod. Stojim pred vhodom. Tu pa lahko stojim. Ni~ mi ne more. Sprehajam se ob vhodu. Dragota ne vidim ve~. Drago je nesramen. Ni­mam sto petdeset kil. Zadnji~, ko sem se tehtal, sem jih imel sto dvanajst. In nobene {kode ne delam. Celo poskrbim za trgovino. ^e vidim, da je na vozi~ku pokvarjeno kolo, ga odpeljem Uro{u in re~em, da je za na servis. ^e vidim, da na parkiri{~u dajejo reklame po avtomobilih, to sporo~im varnostniku. ^e vidim bera~e, to tudi sporo~im. ^e je zuni mraz in pole­dica, povem vzdr`evalcu, naj posipa s soljo. Njih moti, da jaz poberem kovance iz vozi~kov. Moti jih, da jaz pobiram kovance. Nesramni so. Nesramni. Dragota ne vidim. Vstopim v trgovino. Danes je gu`va na tekstilu. Gu`va na tekstilu. Ful folka. Ful folka. Petdeset procentov po­pusta. Ne rabim tekstila. Grem naprej. Pridem do degustatorke od koka kole. Ena Klavdija. Vse degustatorke poznam. Klavdija je v redu. @ivjo, ]amil, re~e. Kaj ima{ danes, vpra{am. En nov sok imamo, bo{ poskusil, smeji se. Klavdija je prijazna. Pogledam in re~em: Še veliko ga ima{, ne bo{ ga porabila. Ja, ]amil, ti bom pustila en sok, ko kon~am, re~e. Pust mi pri varnostniku, re~em. Klavdija je super. Grem naprej. V topli koti~ek. Jure me `e pozna. Bo{ kot po navadi, vpra{a. Jure je v redu. Nosim pico in grem do oddelka z mle~nimi izdelki. Danes imajo popust na jogurte. Na sadne jogurte. Šestintrideset centov. Vzamem jih {est. Blagajni~arka me gleda. Ona me kar gleda. Kaj, ]amil, bo{ jedel pico z jogurtom, re~e. A si nora al kaj, pico bom pojedel. Pico! Jogurti so za domov. Pico pojem na klopci na hodniku. Jogurte pustim pri varnostniku. Grem ~ez parkiri{~e proti Supernovi. Vozi~kov ni. Sigurno jih je Uro{ pobral. Uro{ jih je po­bral. Na desni, na unem drugem parkiri{~u, sli{im motorje. Motorji so super. Grem pogledat. Poznam une, ki vozijo. Vsi so z Rudnika. Stojim in gledam. Motor~ki so super. Mogo~e si bom kupil enga. Uni me zagle­dajo in mi pomahajo. Tudi jaz jim pomaham. En se pripelje do mene. Bi se peljal, ]amil, me vpra{a. Sam prete`ek si za moj motor. Obrnem se in grem stran. Mra~i se `e. Zamudil bom. Na parkiri{~u sre~am eno gospo. I{~e avto. Jaz vam lahko pomagam, re~em. Dejte mi klju~, gospa. Dejte mi klju~, ne se bat, jaz ne kradem avtomobilov, pomagal vam ga bom najti. Vzamem klju~ in grem po parkiri{~u proti drugemu vhodu. Ti starej{i so zme{ani. Pridejo v center na en vhod, grejo v trgovino in potem izstopijo na drugem vhodu. In tam i{~ejo avto. ^isto zme{ani so. Zme{ani. Pridem do drugega vhoda in za~nem pritiskati gumb na klju~u. Kmalu zasli{im biip, biip. Evo vam va{ avto, re~em. Ona re~e: Hvala pa na svi­denje. Hvala pa na svidenje! Jaz ji najdem avto, pa ni dala niti za kofe. Pa klju~e sem imel v roki. ^e bi vedel, da ne bo dala ni~, bi ji ga odpeljal na drugo parkiri{~e. Pohitim v trgovino. Zamujam. Pogledam proti loteriji. Je `e zaklenjena. Pogledam na drugo stran proti tobaku. Vidim njen pla{~. ^rno­rde~ pla{~. @e odhaja. Zamujam. Pridem do varnostnika. Vzamem jogurte. Re~e: Še sok ti je pustila degustatorka. Re~em: Dej mi. Gledam za Špelo. Špela vsak ve~er zapre loterijo pet pred deveto, ker gre na bus. S sedemko se pelje. Jaz malo hodim z njo. Jaz ne grem na avtobus. Sta­nujem v bli`ini. Na Rudniku. Na Rudniku stanujem. Ni mi treba iti z avto­busom. Danes sem zamudil. Po navadi grem s Špelo do avtobusne. Ali vsaj za njo. Hodim proti avtobusni in vidim, kako bus pripelje in vsi vstopijo. Tudi Špela. Hodim po~asi za avtobusom. Ko pridem domov, se spomnim, da je Supernova odprta do polno~i. Sam zdaj se mi ne da. Vstopim v hi{o. Stara za~ne te`it: Kje si, sem ti rekla, da pridi takoj? Fotr gleda televizijo in zavpije: ]amile, a si spet lutao po trgovinama!? Kaj te briga, tudi ti luta{, pa nikomur ne odgovarja{. Pridem v svojo sobo. Stara in fotr vpijeta: ]amileeee. Zaklenem. Ule`em se na posteljo. Pre­{tejem denar. Šestnajst evrov in {estdeset centov. In {est jogurtov. In nov sok. Ni slabo. Ni slabo. Sli{im, kako se ona dva kregata. Tudi ti bi se mu lahko mal posvetil, tudi tvoj otrok je. Tudi tvoj otrok je, vpije mat. Ne, ni moj otrok, vpije fotr. Potem niti moj ni, vpije mat. In tako, vse dokler ne sli{ita, kako udarjam s pestjo po steni. ^igav otrok sem, zavpijem. ^igav otrok pa sem, pizda! Najnovej{a zbirka pesmi Arlene Ang Do`ivljenjsko izob~ena (Banned for Life) je leta 2014 iz{la pri zalo`bi Misty Publica­tions. Pesnica je pred tem objavila zbirke The Desecration of Doves (2005), Secret Love Poems (2007), Bundles of Letters Including A, V and Epsilon (2008), ki jo je napisala skupaj z Valerie Fox, ter Seeing Birds in Church is a Kind of Adieu (2010). Njene pesmi objavljajo {tevilne literarne revije, na primer Ambit, Caketrain, Diagram, Poetry Ireland, Poet Lore, Rattle, Salt Hill, uvr{~ene pa so bile tudi v antologiji Best of the Web 2008 in 2009 (Dzanc Books). Arlene Ang `ivi v Spinei, Italija. Spletna stran: www.leafscape.org. Arlene Ang Pesmi Slike Nikdar nismo sli{ali mo{kega iz zgornjega nadstropja, dokler ni umrl. Njegov telefon je v presledkih zvonil dva dni, nato utihnil. Ko je pri{la policija, je vdrla vrata in zagnala tru{~, kakr{en lo~uje `ive od nedavno umrlih. Odnesli so ga ven kot smeti. Pono~i smo {li noter, da bi ukradli nekaj cedejk. Namesto teh smo na{li {katle s slikami. ^rno­belimi. Videli smo sadje na razli~nih stopnjah nagnitosti. Videli smo odto~ne kanale – v nekaterih mo{ke, notri do pasu, v nekaterih samo za{~itne ~elade kot opomin na mo{ke. Videli smo sebe, brezposelne in veri`ne kadilce. Nikdar nismo usmerili pogleda v fotoaparat, nikdar videli mo{kega iz zgornjega nadstropja, dokler se nismo za~eli zazirati vase, nikoli naravnost v o~i. Postopek pozabljanja Ko je gospa Kovacs pustila vrata odprta, smo to pripisali nepazljivosti. Po treh dneh smo pomislili na vlom ali huj{e, na ~rvi~e, ki se drenjajo v telo. Gospe Kovacs pa ob njeni smrtni uri ni bilo doma. Ko so jo na{li v reki, so morali poiskati nekoga, ki bi jo prepoznal. Kaj smo sploh vedeli o na{ih sosedih – da pozabi{ sanje, zado{~a manj kot deset sekund. Nismo {li za pogrebom. Tiste no~i smo pri`gali sve~o in bedeli, dokler ni do konca pogorel gozd senc na stenah. Dan za dnem smo `deli v parku in kadili, dokler se ni hrastova senca – v obliki mo`ganov – po~asi zapolnila z re`ami, ko je ~edalje huj{i mraz iz nje osmukal listje. Tako smo spoznali, da je bistvo smrtnosti pozaba. Ko smo drug drugega opazovali, so bile vrzeli `e tam; lobanja jih oklepa, na{i ~uti navadni podnajemniki, ki morda nenadoma sklenejo, da grejo plavat v ne~em absurdnem, recimo plasti~nih rokavicah in baletnih copatah. Relikt Mesto duhov sem. Sapa sem. Gibljem se z zavestjo vodke, ko jo polije{ po rani. Vsako jutro se ponavljam v mrli{ki ve`ici s slu{alkami na glavi. Bombone odvijam naravnost v ko{ za smeti. Ta glasba ni glasba, kakr{no uti{a{ po lastni volji. Ocean je, ki pokli~e nazaj svoje `elve, potem ko so na bregu izlegle jajca. Ka~a se grize ~edalje bli`e srcu. O~e je, ko poka`e svoji h~eri truplo, tako da jo prime pod pazduhami in dvigne kvi{ku, kakor bi jo obujal od mrtvih. Glasba sem jaz, ki strmim v njeno belo spodnje perilo in ne mislim na ni~. Ne bom pristranska do odgovorov, ki jih danes recitiram pred `ivimi. Ne bodo me povlekli na stran in mi dali denar. Ne bom imela {minke na zobeh. Ne bom. Danes. In jutri ne bom ni~ bolj pametna. Ne bom videla svojega skeleta, sezidanega iz treh tiso~ nepokajenih cigaret – zlepljenih med sabo in tako obupno smrde~ih po nuji. Hi{a v drevesni kro{nji Vandali so odnesli steklena okna, ne pa vrat ali gumba na vratih. Nekaj je narobe, recimo {tirje razpr{ilci barve, na podnicah pa nobenih grafitov. Lestev se kon~a na pol poti navzdol kakor govornik, ki umolkne sredi stavka. Le veter prina{a, kar najde po naklju~ju: listje, gosenice, muhe. Med nalivom vstopi de` – na hi{o sede s te`o, s kakr{no mrli~ postane breme v star{evskem naro~ju. Vsakdanji sprehod mimo te bukve, s psom na povodcu, vzbudi ob~utek, kot da nosi{ mrtev svet v osemindevetdesetih odstotkih mo`ganov. Hi{o so pribili na prirastne kolobarje kakor vsadek z mikro~ipom, ki vsebuje podatke o gostitelju, ve~inoma sezname tistega, kar manjka. Kaj pomeni drevesu dan, kot je sreda? Drevo pre`ivi tako, da svoje potrebe zagrebe v tla – kot vojni veteran, ki naro~a martini za martinijem in jih zliva vase, dokler za pultom v baru ne poseda samo {e on. Zunaj Neki mo{ki grabi. Ne pomaha. Pogleda stran, kot bi se hotel izogniti oku`bi. Kr~i se, hkrati ko se kôpa listja ve~a. Oblaki tam gori mu hodijo navzkri`. Gre za vzorec, kot pri cerkvenih porokah. Premiki otipljivega sveta so redkokdaj podobni prizorom s televizije. Zreli kakiji na njegovi trati uprizarjajo ladijsko bitko, njihova pulpa le`i{~e mesarskih muh. Njegov pes je rjav od lis, podobnih sledem cigaretnih o`igov. Mo`ak se skloni, poka`e ple{o – ~lovek s hibami in pogosto mol~e~. Obiskov ne sprejema. Trakovi ~asopisnega papirja od minulega naliva li`ejo travo. Puhnem sapo, on se zarosi. Ko ga znova vidim, je ravnokar napolnil vre~o za smeti. Vle~e jo ~ez travnik kakor ranjeno srnjad, kot vir utehe. Nisem psihopat Zajtrk za~nem tako, da si zave`em ~evlje. Po svetu ne hodim z nasmehom plasti~nih vampirskih zob. Sedem televizorjev imam, po enega za vsak porno program. Pred nedavnim sem {el v cerkev. Vem, kaj storiti, da se zdi kot nesre~a. Vpra{am sosede, kako so, ali jim morda lahko pomagam. Nimam dru`ine, imam pa kupone za hrano. Tudi figurice robotov zbiram. Soba trofej sem, polna slovesov drugih ljudi. Ne spominjam se svojih sanj. Pred spanjem zaklenem vrata, okna in hladilnik. Neko~ sem otroke pou~eval klavir. Padel sem v odto~ni kanal in pustil v njem prstne odtise. ^loveka znam ubiti z `ge~kljivo pli{asto igra~o. Svojemu terapevtu sem stal ob strani do njegove smrti. Dvakrat so me prijeli zaradi manj{ih kraj v trgovini. @ivim v pravem mestu s pravimi ljudmi, ki poznajo moje pravo ime. Lahko vam povem, kje sem bil in kaj sem po~el 25. avgusta 1967. Nisem se {e rodil. Ven sem pri{el pozneje. Ni~ nimam opraviti s trupli, nedavno najdenimi v soseski. Ne vem, zakaj ima ta stol samo tri noge. V{e~ so mi zgodbe, v katerih nastopajo psi. Vedno se izmaknem obsodbi. Imam vra{~en noht na nogi, ki me boli kot ves preostali svet. Ponovno odkrivanje Pariza prek delov `enskega telesa Povabi{ jo v svojo sobo na kozar~ek pred spanjem, prebira{ vijugave ulice z njene dlani. To razkritje je zaupno kot ustnice drugega mo{kega na njenem vratu. V polmraku se sle~e. Njene roke so porisane s kavarnami, platnene strehe okrasne zapestnice. Bol{je tr`nice se ji prerivajo okrog stopal, pra{ne, toliko je `eparjev. Nohti na njenih nogah te vzburjajo; vse je ceneno. Zlekne se na posteljo. Sena ji te~e med nogami, tvoja roka zatava navzgor kot kuter s strtim jamborom in se zasidra blizu njene luke. Elizejske poljane se ji razgrinjajo okoli popka, valujo~e v cestni razsvetljavi. Trgovine obljubljajo visoke cene; promet zastaja kakor tvoja sapa. Njene dojke stresajo louvrske piramide. Mona Liza se skriva v mikroskopskih brazgotinah okoli njenih bradavic. Pod ko`o prepozna{ {u{marstvo s silikonom. Notre Dame je v njenem umu. Vstopi{ skoz njene o~i, sname{ bejzbolsko kapo. Katedrala je prazna, razen turistov, in temna, razen bliskavic. Vpra{a{ jo, ali nima ni~ proti, da jo cepi{ na dele. Nasmehne se, omamljena od drog in vina. Veri`na `aga se vklju~i; ona zadrema. Prevedla Miriam Drev Andrej Medved Poietos: dotikanje kot l'animalité z vpra{ ajem Leta 1841 so na{teli {estinsedemdeset novih fiziologij. Po tem letu je za~elo njihovo {tevilo upadati, z me{~anskim kraljestvom vred je ta zvrst knji`evnosti izginila, bila je v temelju malome{~anska. Monnier, mojster tega `anra, je bil z nenavadno zmo`nostjo opa­zovanja opremljeni filister. Fiziologije nikjer niso prebijale svojega skrajno omejenega obzorja. Potem ko so opravile s ~love{kimi tipi, je pri{la na vrsto fiziologija mesta … Ko je bil tudi ta vir iz~rpan, so avtorji tvegali “fiziologijo” ljudstev. Seveda niso pozabili “fiziolo­gije” `ivali, saj so bile `ivali od nekdaj priporo~ljive kot ne{kodljivo krotka podloga. In krotka ne{kodljivost je bila bistvena. Walter Benjamin: Flaneur Kako zato vstopiti v telo umetnosti, v podobe poezije? Kako prodreti v njegovo avtonomnost, v pristno govorico pesmi? Vsekakor z ustreznim branjem, ki de{ifrira njeno povr{ino in avtorjevo sporo~ilo. Tradicionalno gledanje je enosmerno, dobesedno in ulovi le videz, se pravi le privid poetskega zastora. Simbolno branje, ki ga gledalec obi~ajno ne pozna, {ele odkrije smisel poezije, ki je tuj mi{ljenju, ki vztraja pri o~itnosti besede in pesemske podobe. Zato je treba presko~iti, odriniti tradicionalno razumevanje umetnosti, na~ine gledanja, ki so vne{eni v zavest od zunaj kot neka apriorna urejenost pesni{kih segmentov, ki jih mora vsaka dobra pesem vendar vsebovati. Potrebna je subverzija, ki nas popelje globlje v elementarnost poezije in v odkritje mehanizmov, ki ne temeljijo ve~ na zapovedanih, vnaprej dolo~enih na~inih literarne “poslikave”, naj bodo avantgardni, visokomodernisti~ni ali pa postmoderni. Poet nas s tem prisili, da se odre~emo opazovanju povr{ine, ki je lahko le izhodi{~e, za~etna to~ka za na{ vbod v njeno snovnost. Besede in podobe seveda niso brez pomena. Naivnega gledalca prav tak{na nepripovednost odbije. Ko na{ vid predre tkanino, ki ga lo~i od skrivnosti sporo~ila, stopa gledalec v prostor, v katerem pojasnjuje in odseva rudimentarne izku{nje, zavedne ali nezavedne. Nekak{ne “rane” in “o~esca gube”, a v resnici le~e, drobnogledi in zrcala, brez pozrcaline. Pomen in vloga poezije sta v introspekciji, ki je vedno dialo{ka in nikoli ni obstajala zunaj vezi avtor­bralec. V robovih te nove, prenovljene poezije in poetske sku{nje se oblikuje temeljni odnos v dvogovoru, ki je na{ lastni govor: odboj besednega in na{ega telesa. Ko videnje Poeta – Poezije odstira opno neposredne povr{ine, ki `e v predstavljenem dogodku razbije vsak poudarjeni smisel, stopamo v sim­bolni prostor. V njem se odlu{~ijo pomeni, ki so prilepljeni na pesem in na na{e branje. Zdaj se za~enja pravo gledanje in branje; brez mask, pretiranih artikulacij. Za~ne se vdor v telo besede, se pravi vra{~anje, priklju~evanje v miceli~ne izrastke, v mno`ico impulzov, v pesmi in v na{em nezavednem. Simbolno branje, to mikroskopsko delo, razblini opti~no prevaro, saj kot zrcalo zdru`i vse segmente vida in poezije v novo, “preobrnjeno” celoto. Zunanja bralnost pesmi je torej (le) nujni clair obscure, ki nas popelje globlje v ob~utljivo, ~utno, spazmi~no telo, kjer se za~ne u`itek. Pesmi so erogene to~ke, ki omogo~ajo pribli`evanje, da se otresemo predsodkov in se prepustimo, da brez cenzure vstopimo v besede, ki se v njih bralec vidi in (po)imenuje. Poetsko tkanje nikakor ni instrumentalno, zatorej tisti, ki mu ne morejo ali pa no~ejo slediti, ob branju izgubijo vsak u`itek. Simbolni red je zanje (le) mistifikacija ali pa ga zaradi konformizma zavrnejo kot vrednostno merilo za umetnost. Od na{ega Pogleda­Branja je torej zdaj odvisno, ali bomo umetni{ko besedo prav – ustrezno – razumeli. Govori nam o neki izku{nji, mogo~e o izku{nji nasploh. Bila naj bi v naslednjem: ~utiti se se ~utiti dotaknjenega, seveda, torej se ~utiti dotaknjen(o)/­ega. (Spol pi{em v oklepaju, zato ker lahko gre za sublimno imaginacijo, kot smo rekli hip pred tem, pa tudi zato, da bi poudaril in spo{toval spolne razlike. Dotakniti se pomeni dotakniti se vsega, kar se lahko prevede, vsaj z metonimijo, v neki “dotakniti se spola” – in torej vseh spolnih razlik). Ampak isto~asno bi se izku{nja na splo{no za~ela tukaj: za~ela bi ~utiti, da se je dotaknila neke meje, ~utiti, da se je je dotaknila neka meja, njena lastna meja. Kaj je dotakniti se tako svoje lastne meje? To je tudi ne dotikati se, se ne dotikati dovolj, se dotikati preve~: nemogo~a sublimnost tipa, diaboli~na mahinacija ljubezni, ko narekuje neskon~no odpoved. To je izgubiti po­sebej v trenutku, ko se ga dotaknemo, in ta prekinitev, ki jo predstavlja dotik dotikati se, dotik kot dotikati se, to je tisto, kar imenuje sinkopa. Ko je pisal o sinkopi, ne da bi o tem veliko govoril, celo ne da bi sploh govo­ril, mogo~e, o dotiku, je o tem `e govoril, in to bi bila dobra pot, da bi posledi~no vse povezali. Da bi ga povezali, njega, pa tudi da bi povezali vso filozofsko tradicijo. Malo dalje bomo sku{ali pokazati, da bo motiv sinkope, torej neke dolo~ene prekinitve v kontaktu, podpisal prav vse pre­kinitve med najmo~nej{imi tradicionalnimi miselnostmi dotika pa do tiste Nancyja. Te prekinitve ne bodo vedno o~itne in lahko dosegljive. Sku{ali jih bomo analizirati kar se da “blizu” enih in drugih in tu bo “logika” sinkope, pod tem ali kak{nim drugim imenom, igrala odlo~ilno vlogo … ^e tip in bo`anje ne znata najti mere ali postave v nekem “bolj ali manj” dotika, mogo~e nimata ni~ skupnega z izku{njo dotika in vsemi oblikami, ki nam jih prina{a. Treba bi bilo vse revidirati v tej leksiki, tej retoriki, in se je ne dotakniti brez neskon~nega {tevila previdnosti. Spomnimo se vsaj Phedona. Tu je `e vse “prefigurirano”. Ho~em re~i, da se podoba dotika tu prefigurira. Sokrat vpra{a, kdaj se psyche dotakne (aptetai) resnice. Odgovor: kadar je ne zmotita ne vid ne sluh, noben u`itek ali neu`itek telesa. Druga~e povedano, ko se je poslovila od ~utne­ga, ko je znala dati “slovo” ~utom in telesu (khairein to soma) in “ko, po­tem ko je zlomila toliko, kolikor more, vsako ob~evanje, vsak stik z njim (med'aptomene), stremi k realnemu” (kot tisto, kar je: oregetai tou ontos). Psyche se tako dotakne resnice, dose`e aspekt, vidnost eidosa, tisto, kar zares je, realizira idealizirajo~, samo ~e se ne dotakne ve~ dotika, se pravi telesne literarnosti in ~utnega, otipljivega. A takrat, ko se dotakne s figuro, se dotakne zares (aptetai) resnice (J. Derrida, Le Toucher – Ni kaj videti, “ni 'tistega' dotika” (hapti~no, techne ali ekotehnika teles)). Ta odlomek o prehodnem daru, ~e lahko tako re~emo, daru tega, kar se daje, kar daje samo sebe kot mo~ darovanja (= pesem kot poeti~nost, poetskost, poezija), kar daje dar, se pravi pesem samo, ta odlomek o roki, ki daje nekaj roki, pesnikovi roki, ki se daje, je o~itno odlo~ilnega pome­na. Odlomek enakega zna~aja ali enake strukture najdemo v naslednjem stavku: ‘znakov ne daje in ne ka`e zgolj ~love{ka roka, temve~ je ~lovek (pesnik kot subjekt in ek­sistenca) sam znak ali znamenje’… Bolj ali manj neposredno, na bolj ali manj viden na~in igra roka (pesnika in filozofa) ali beseda Hand velikansko vlogo v vsem Heideggerjevem pojmovanju od Sein und Zeit naprej, predvsem v opredelitvi navzo~nosti na na~in Vorhandenheit ali Zuhandenheit. Prvo smo prevedli v franco{~ino bolj ali manj ustrezno z ‘obstoje~’ (étant substant), {e bolj{i angle{ki prevod pa je presence at hand, drugo pa z biti pri roki, biti na razpolago (etre disponible) kakor pripomo~ek ali orodje, {e bolje pa z ready­to­hand, readiness­to­hand, saj se v angle{kem prevodu ohrani roka. Dasein ni niti vorhanden niti zuhanden. Njegov na~in navzo~nosti je nekaj drugega, vendar mora res imeti roko, da bi se nana{al na druge na~ine navzo~nosti. Heidegger v Was heisst Denken? kmalu po odlomku o roki ve~krat nasprotuje enosmerni misli ali poti. ^eprav tu spomni, da je Geschlecht (se pravi pesnik, njegov rod in vrsta … in “seksualnost” kot dejavnost – teti~nost pisave in poetskega diskurza … in kot pesnikova = pesni{ka genealogija) odprt za neke vrste ve~pomenskost, gre naprej in nazadnje proti neki dolo~eni enotnosti, ki je podobna tej ve~kratnosti. Ta enotnost ni identiteta vendar ohranja enostavnost istega celo v skr~eni obliki (J. Derrida: La main de Heidegger). Sledimo Derridaju … “Spolna diferenca mora biti na vi{ini ontolo{ke” … Vsekakor govorimo pri Hedeggerju o seksualni nedolo~nosti, nevtralnosti in celo aseksualnosti tubiti (= pesnikove – pesni{ke pisave) v delu Sein und Zeit: “Ta nevtralnost pomeni tudi, da Dasein ni nobeden od dveh spolov.” Pozneje bo ta beseda – Geschlecht – dobila, pridobila celotno polisemi~no bogastvo tega pojma: spol, vrsta, rod in zvrst, dru`ina, generacija, potom­stvo in korenine, skupnost, genealogija, ki pa so {e vedno nedostopne, prek dvojega (le deux, Zwiefalt, se pravi Falt kot “guba” = pomno`ena, podvo­jena guba, mnogozna~nost gube, ki v nem{~ini kot Einfaltigkeit pomeni tudi enostavnost, enogubnost kot prepro{~ino), ki se nana{a le na spola, na tisto, kar ozna~imo za spola. Prehod od Mann (= poeta kot subjekta) k Dasein (v pesmi, poeziji) pomeni (tu) prehod od mo{kega v nevtralnost, da mislimo – izrekamo – Dasein izvorno iz da (od) Sein (se pravi iz izvor­nosti, iz “bitnosti” poetskega izreka) in torej transcendenca, ki je das Sein. ^e “tubit” ne pomeni “~lovek” (Mensch), potem ne ozna~uje niti mo{kega in niti `enske. Nevtralnost Dasein je nevtralnost tudi z ozirom na razliko, aseksualna Neutralität v ni~emer ne deseksualizira, v njej ni nobene nega­tivnosti, se pravi ontologische Neutralität v smislu same seksualnosti (se pravi pesnjenja kot temeljne dejavnosti Poeta, Nietzschejevega ~loveka – Mann kot “nad~loveka” v ve~nem vra~anju umetnosti in poezije), temve~ v odnosu do razlike, do dualnosti, ki je v na~elu seksualna. Geschlecht je skupek in celota, skupnost, zbirali{~e, zbir (Versammlung), organsko ob~estvo, ne naturalno, ampak duhovno … v neskon~nosti na­predovanja, duhovnega napredka. Gre za la monstre, za menjavo spola, tj. na~ina roda, vrste in zvrsti. Po{ast(nost), monstrum, spa~enost, izrodek, za izrojenost, za kazanje, razkrivanje, postavljanje (montrer). Une monstre (= pesem in pesni{ka pisava) je predmet – “kaza” (une montre), se pravi znamenje, ki opozarja in je v resnici brez vsakr{nega smisla (deutungslos). Toda: ta monster je on – ~lovek? “Mi” rekanja, “mi” stavka Ein Zeichen sind wir, je to “mi” ~loveka? Gre torej za razlikovanje med ~love{ko (= pesnikovo) roko in roko opice (= `ivali), se pravi roko kot prostorom seksualne `elje? Roka postavlja znake, ka`e, prikazuje po vsej verjetnosti zato, ker je znak ~lovek, kot je zapisal Heidegger. Geschlecht, ki ga pre­vajamo s spolom, vrsto, generacijo, dru`ino, s skupnostjo, genealogijo, Geschlecht, ki je Versammlung – zbor, organska skupnost (umetni{ke in pesni{ke besede) v duhovnem smislu in ki verjame v napredek duha, brez konca, v svobodi. Neskon~no nous, ki se izliva, zve`e in zdru`uje v krogu (Bund in Kreis) te prav neskon~ne volje … V tej ~utni sferi vsako znamenje, vsak znak (beseda, ~rka, pesemska enota) lahko postane jasen, ~ist, jasnina, zaradi trenutnega dotika z ozna~eno stvarjo. Vztrajam pri znaku (Zeichen), kajti v trenutku pridemo k znaku kot neki monstruozno­sti – kazanju, kazi. Roka kot prostor spolne `elje, Geschlecht v spolnem, temeljnem razlikovanju. Roka kot monstruoznost, lastna ~loveku – biti­bitju, kot demonstracija, prikazovanje. Opica (= `ival) na primer poseduje (le) organe za prijemanje, a za Heideggerja ne poseduje roke. ^love{ka roka bi bila na ta na~in poseb­na “stvar”, a ne zato, ker je lo~ljiv organ, ampak ker je druga~na, ker je razli~na (verschieden) od vseh organov za prijetje, kle{~ in krempljev, tac na primer. A prav od njih jo oddaljuje, neskon~no (unendlich) oddaljuje brezno njene biti (durch einen Abgrund des Wesens). To brezno sta – v tem primeru – govor in mi{ljenje. Le bitje, ki govori in misli, ima lahko organ, ki ga poimenujemo za roko, in z rokovanjem opravlja ro~na dela. Da se ~love{ko roko misli iz mi{ljenja, jo v resnici mislimo iz govora ali jezika. V tem je dvojna vloga, dvojno “nagnjenje” te roke: znamenja in pa kazanja, ki daje in se daje, se pravi monstruoznost dajanja in tega, kar se daje. Gre torej za darilo, darovanje in zdravilo (Gift in/ali pharmakon), za dajanje in za jemanje, in kon~no je to dejanje brez “stvari”, brez nekega predmeta. Beseda, ki se vpisuje (eingezeichnet), pisana beseda, je tista, ki se tako (pri)ka`e v pogledu. Beseda kot pisava je torej manualna, ro~na. Stroj besedo degradira na neko sredstvo, na prenos, “transport” (Verkehrsmittel), tipkana beseda je v resnici kopija, Abschrift. Pisalni stroj zastre, prikrije bistvo pisma in pisanja in pisave, ki postane zeichenlos, brez znaka, brez­pomenska, se pravi da izgubi (to) roko. Roka rokuje, v njej je bistvena pri­padnost, sopripadnost roke in besede … bistvena distinkcija ~loveka. Saj roka ka`e, demonstrira to, kar je prikrito, skrito. Kajti izvirno si pripadajo beseda – legein in logos – bit, Schrift kot Handschrift. A vedno mislimo na eno roko, ta monster ima eno roko. Ne le kot sam organ v telesu, v glavi kot kiklop … in ne le kot organ prijemanja, prijetja. Se pravi, ~lovek nima rok, temve~ je roka tista, ki zavzema, zaposeduje bistvo vsakega ~loveka. V Was heisst Denken se Heidegger, kmalu po govoru o roki, izrazi proti enosmerni poti in spregovori, da je Geschlecht odprt polisemiji, pa vendar se obrne k dolo~eni enotnosti in enosti, ki zbere mno{tvenost, a ne v identi~nosti, v identiteto … k enotnosti, ki vendarle ohranja enost in enakost v preprostosti (Einfalt), celo v obliki “gube”, Falt. Heidegger­jevo razmi{ljanje bo zdaj usmerjalo razmerje med “udarcem” (Schlag = “udarcem” pesni{ke besede, ki pomeni tudi rod in spolnost) in med tem, kar imenujemo Geschlecht. Ime Geschlecht: vrsta, rod in spol poimenuje dvojnost, dvogubnost in generi~no rodovno podvojenost (Zwiefalt der Geschlechter) … a ne imenuje seksualnosti, ampak generi~no rodovno dvojnost spolov. Bli`ina – bli`nje sre~anje “udarca”, Schlag, in spola kot Geschlecht ni izven govorice, Sprache. Pesem, Gedicht, in pesnjenje kot dichten, dodatno naddolo~ena z idiomom misli in mi{ljenja, dolo~a, zaznamuje Heidegger­jevo pisavo. Mi{ljenje – pesnjenje sta prav tako kot Handwerk v nevarno­sti, ogro`ena kot roka, se pravi, da zdaj spregovorimo o polisemi~nosti in polisemiji znamenja, Geschleschta, kar Derrida lo~uje od tega, kar poime­nuje “raztrositev”, diseminacija. Torej govorimo o dobri polisemi~nosti, v pesnjenju, v jeziku poezije, ki se`e v vi{jo harmonijo (Einklang), v nje­no edinost in hkrati v neko bistveno enopomenskost. V tem je gotovost (Sicherheit) strogosti poezije, ki jo opredeljuje zbranost nasproti slabi (in popre~ni) polisemi~nosti neke pesmi, ki nima svojega, edinstvenega me­sta (Ort). Razlikujemo torej med Dichtung in Gedicht. Gedicht je prostor zbira, zbranosti, zdru`itve vseh Dichtungen, vseh pesmi … edinstveni izvir, ki se ne predstavlja v nobeni pesmi. Izvorni prostor ritma, pesem je ungeschprochene – neizgovorjena, neizgovorljiva. S tem se poka`e edinstvenost prostora (Ort) te Poezije. V tem je izjava, zveza in razmerje o recipro~nosti ali menjavi kot zamenjavi, izmenjavi (Wechselbezug), tj. vzajemnosti in povezavi med prostoritvijo (Erörtung), interpretacijo in pojasnilom, Erlauterung, razlago. Erörterung (od Ort) je situacija in so razmere, stanje, polo`aj, umestitev in “vkrajitev”, ki dolo~a to edinstveno, posebno mesto Poezije. Po drugi strani razlikujemo med (tem) Erörterung in pojasnilom (kot Erlauterung), razlago pesmi, poezije, da se`emo do dna, do jedra pesni{ke “izjave”. A Derrida v mnogih tekstih po letu 2004 (Politike `ivalskosti, @ival ki – torej – sem, @ival in suveren) spregovori o novih nemi{ljenih razse`nostih t. i. animalnosti, o karnofalologocentrizmu, zoopolitiki, haptocentriz­mu, ki vodi k mi{ljenju `ivali, ki je hommage tem ne~love{kim bitjem, `rtvovanim v imenu neke civilizacije in dru`bene zaveze. Mislec govori torej o etiki in politiki njegove eksistence, o dekonstrukciji animalske­ga in animali~nega bitja. In zdaj smo spet pri pesni{kem dotikanju – z l'animalité – z roko in tacami in kremplji, s pharmakon teh rok in tac, s strupom in zdravilom, ki ga vsebuje ta izraz, z “`ivalskostjo”, ki jo `rtvu­je, v tiso~letjih, civilizacijski Zahod, z `rtvovanjem neke eksistence, ki naj bi ne imela du{e in substance. V magijskih, obrednih ritualih so iz `ivali izgnali zlo, vendar je strah, ta uro~enost in to “zlo” postalo zdaj zdravilo. @ival kot pharmakos torej danes ne predstavlja dveh teles, biolo{kega in simboli~nega telesa, ampak – bolj bistveno – dvojni ontolo{ki status kot `iv nosilec nujnih dobrobiti in suveren subjekt, ob~estven institut vseob~e politi~nosti dru`be, kot “potencialni strah” nevarnosti in zla, ki se pred njim ta dru`ba zavaruje. Obenem pa je animalnost v temelju dobrotna, ne`na, vseprisotna in zavezujo~a. Poezija je dotikanje ~love{ke – pesnikove roke … `ivalskih tac in du{e, ki je “poslanost” in “dogodek” v Badioujevem pomenu, dogajanje in “pri­lastitev” (kot Er­eignis, kot appropriation), dejanje in dajanje pesni{ke pisave: kot ~rka, znak in znamenje telesa (Leib) iz – pesnikove – ko`e in polti. Se pravi znamenje, semeion mega: veliko znamenje njegove `alosti in sre~e. Veliko znamenje de l'animalité ~love{ke du{e kot psyche, ki vodi roko v razkrivanju pekla in svetlih, premakljivih, mnogozna~nih zoomorfnih in antropolo{kih praoblik in nezavednih “form” v vrtovih Edna. Poezija = negotova ostra meja med ~love~nostjo in animalnostjo do`ivljanja in do`ivetja: logique de la sensation, se pravi logika ob~utja, “vsevednost”, vseprisotnost nekega ob~utenja, ki ni samo od pesnika kot l'homme, ~loveka, ampak prihaja od celote `ivega in `ivih bitij in rastlin in kamnov, se pravi zoomineralogije in vsakr{ne geografije, ki jo naseljuje pesnikova anima kot vis elastica, kot plodnost in “porojevanje” v kon~no in neskon~no razprostorjenost Pisave. V ~love{ko in animali~no svobodo, kot osvoboditev in ~ista odgovornost do notranjega in do zunanjega sveta, ki ga z vsako pesmijo naseli pesnik kot sujet barré, se pravi hkrati ome­jen in vedno znova tudi {e osvobojen, oseben in kozmogoni~en v istem hipu, ujet v ve~nem arhetipi~nem in “spazmi~nem” trenutku, ki mu daje mo~ in vseobsegajo~, vsesveten praspomin, v igri zvo~nih, vizualnih in slogovnih ritmov. Nebe{kih in peklenskih ritmov, ki oblikujejo nastanek in minevanje – minljivost Poezije … njegovo rojstvo in “zni~itev”: “Ko te na koncu ulic dohitim …” Sam individuum jemlje seksualnost (umetni{ko dejavnost) za enega od svojih ciljev, z drugega vidika pa se ka`e, da je sam (poet – umetnik) le privesek svoje kli~ne plazme (= umetni{kosti = ve~ni nietzschejanski Igri umetnikove ustvarjalnosti: umetnika kot “nad~loveka”: kli~na plazma kot die ewige Wiederkehr des Gleichen), ki ji daje na voljo svoje mo~i v zameno za nagrado z ugodjem, ki je umrljivi nosilec neke – morda – neumrljive substance (Freud: Vpeljava narcizma). Narcis v ogledalu: Pesnik … Njegove slike in besedne zveze so trajen metafori~en privid, ki jih vodi ^as kot krut, okrutni, a vedno {e pravi~ni, vsesvetni in odre{ujo~i aion, ki sodi in presoja in kaznuje vso in vsakr{no lenobo, ne~imrnost, obup in `alost in `alobnost … in gre{no so­odvisnost in od­sotnost … z eno (eno samo in/ali smrtno) {ahovsko potezo na pladnju ({ahovske) plateie. Umetnost je kot magi~na votlina (“Odpri se, Sezam”), za njim, za himnom stene z vhodom, za prividno steno pesni{ke podobe, je temeljna umetni{ka – umetnikova “stvar” kot bistvo umetnine, “stvar” pesmi na odprti skali ali ploskvi nepopisanega lista. Stvar = bistvo umetnine, ki jo i{~e in razi{~e le poet, umetnik. Bernard bi dejal, da i{~e zadnjo, kon~no sliko slik, zadnjo naslikano podobo, ki ga k njej vodi gon, nagon, “gonilo” kot Triebfeder, se pravi notranja (na)gonska “vzmet”, ki vodi k zadnjemu dejanju, gon (Trieb) po sliki slik, a mora spet spoznati, da to ni ve~ mogo~e, da ni uresni~ljivo, da to ni mo`no … in mora spet za~eti znova, na za~etku. Da mora pesnik znova v krog besede, kot da se ni~ v resnici ni zgodilo … Ponovno v Ring der Rings, v ka~o, v serpente, ki grize v lastni rep, v serpentino in dvokrakasto osmico kot znamenje neskon~ne ponovitve, ponavljanja, lebdenja = perpénétration. V lebdenje poezije, ki se spet za~ne, da se nikoli v resnici ne kon~a, izpolni, dovr{i. Med prsti s svin~nikom je roka kot samosebni (vz)gib, se pravi samo­dejni gib, odvisen le od sebe, kot vzmet in kot gonilo, ki zdaj in vedno vodi pesnikovo roko. Ki je v resnici ta in tudi `e umetnikova roka. V pre­gibu roke in svin~nika med prsti je erotika kot Eros in Geschlecht (vrsta, rod in spol in spolnost, genealogija), ki je dejansko seksualno gibanje, pregib in guba, pomikanje in stik z belim listom, eroti~ni nihaj od tu do tam, od zunaj navznoter in od znotraj spet nazaj – navzven … hiperbola in teti~nost, dejavnost, erotska stava in oplodnja, zaploditev. Lebdenje, nihanje te roke v igri stikov in dotikov kot spolnost v stikanju in vtikanje te roke s svin~nikom v {pranje in nabrekle gube obeljenega lista. Yin­yang, mo{ko in `ensko, po`enstveno na~elo, zdru`itev in spojitev in znova lo~evanje ~utnih dlak na himnu in belini “praznega” papirja. Ve~no pro­diranje, do­tikanje, ve~na, nikoli dokon~ana penetracija, ve~na razcvetitev kot vdor in vdiranje in vdrtje v Oko, v Pogled, v gubo prapodobe Pesmi. Oko = Pogled = umetnikov pogled v himen, v himen nepopisanega lista, Lacanova lamela, ki se premika kot ameba … in kot ameba pre`ivi prav sleherno delitev, sleherni delitveni proces (na pesmi, na besede) … in je kot libido – organ: (na)gon nesmrtnega `ivljenja. Se pravi macchia – made` iz besed v obeljenem papirju in v du{i, ki se razcveti v erotskem plesu podobitve in besedne Forme, ki se iztegne v prostor kot ameba (amebnost = prestopanje, delitev in lebdenje pesnika in pesni{ke podobe). Pesnik kot @ (= `enska): “edina `enska, ki jo ljubim” (Nietzsche), je zdaj obsesionalec, njena obramba je simboli~na oblika “steznika”, ki brani vstop v tkanje poezije … kot varovalka – varovanje – pred grozo samega (s) seboj. – Groza pred samim sabo je groza Ni~a: groza­pred­ni~em, ki je v resnici groza pred lastno – materni~no – horo (prastar izraz v gr{~ini za prvo, in prvotno, prvinsko substancionalnost), pred maternim prostorom in “ovojem” in pred “zavr`kom” v prenatalni jami (v pomenu Kristeve v Silah groze). Groza pred Ni~em je v resnici groza pred vrnitvijo v Ni~­in­smrt­pred­rojstvom, s tem, da je ni~ pred rojstvom le pra(arhe)podoba in projekcija, posnetek Ni~a materne “kaverne” (labur inde), njegova maska in mimikrija, prevara, zastra{itev; zastra{evanje, po Lacanu, in nadome{~anje in travestija: kot razsredi{~eni punctum in kot freudovska pulzija, ki je v zvezi z nagonom smrti. Njen rob je guba, “vbi~” kot vbit in `iva meja @enske in Subjekta (ko ta ne{tetokrat zamenja vloge), a tudi Eksistence v celoti, ki dolo~a (zdaj) vso teti~nost, “dejavnost”, in ves smisel, vsak vpogled v Besedo in Pisavo. Rob – `iva meja poezije, njen vbi~ kot vbit(je) je dejansko meja Realnega kot bitja v “spirali brez(d) na”, Abgrund des Wesens, njegove prapodobe in podobe na{e eksistence, ki edina proizvaja – zmore proizvajati – to, kar je v resni~nosti privid in iluzija `ivosti, `ivljenja. Ta “~udotvorna ro`a”: liqueur spirituele et poetique = ve~na substanca, ki je njen minljivi del zapre~eni subjekt = poet, nekak{en minus phi, pri­vesek in “dozdevek” te pesni{ke substance, privid umetni{kega dela. Torej ta ro`a pesnika in poezije je kot Lacanova “lamela” in libido – ljubezen. V resnici je transfer – prehod, prehajanje od mojstra na u~enca, iz zgodbe o umetnosti v njegovo praizvornost in iz preteklosti v sodobnost … Pri transferju ne moremo razumeti ni~esar, ~e ne vemo, da je tudi posledica te ljubezni, te prisotne ljubezni, in psihoanalitiki morajo med analizo misliti tudi na to. Ta ljubezen je prisotna na razli~ne na~ine, toda naj se je spomnijo vsaj, ko je tu, ko je opazna. Prav v funkciji te, recimo ji realne ljubezni, se vzpostavi to, kar je osrednje vpra{anje transferja, tisto, ki si ga zastavlja subjekt v zvezi z agalmo, in sicer, kar mu manjka, kajti prav s tem mankom ljubi. Kako je objekt identifikacije lahko tudi objekt ljubezni? Naj le metafo­ri~no izruje ljubimca (l'amant), ~e uporabimo srednjeve{ki in tradicionalni izraz, saj se predstavlja pod takim statusom, statusom ljubezni vrednega (l'amable), érôméos, da bi iz njega napravil érastes, subjekt manka, tega, s ~imer se konstituira ravno v ljubezni. To je tisto, kar mu daje, ~e lahko re~em, instrument ljubezni, vsaj ~e, pa se spet vra~amo na to, ljubimo, ~e smo ljube~i, s tem, ~esar nimamo (Lacan: Sinthome). Robert Simoni{ek Uzreti pesem Moj namen je, da v najpreprostej{i obliki zapi{em, kar vidim in ~utim. (E. Hemingway) Vsake toliko ~asa me presenetijo lahkotne avtopoeti~ne izjave renomi­ranih piscev, ki so v nasprotju z njihovim zapletenim pisanjem. Kot da bi {lo za inkonsistenco med mi{ljenjem in poezijo. Te te`ave se dostikrat posku{a opravi~iti s kultnimi, vsesplo{no sprejetimi, ve~inoma geograf­sko oddaljenimi ali anahronisti~nimi predstavami o poeziji. Ki nimajo do­sti zveze s konkretnim kulturnim okoljem, v katerem se nahaja slovenski pisec. Ali pa imamo opraviti s povsem drugo skrajno taktiko razmisleka, ko avtor pi{e o svojem `ivljenju in situacijah, morda tudi pesnikih, ki ga trenutno fizi~no obkro`ajo ali okupirajo, trdno prepri~an, da govori o univerzalni izku{nji, s katero legitimira svoje po~etje. Ena od skrajnosti je mistifikacija poezije in pristanek na to, da o njej ni mo`no veliko izre~i, ne da bi za{li v iracionalnost. Nerazumljivost in hermeti~nost postaneta cenjena sopotnika govora o poeti~nih (ne)zmo`nostih. Marsikdaj je te`ko razlo~iti, ali je ta izku{nja utemeljena v avtorjevem do`ivljanju ali je samo ble{~e~a etiketa, s katero ta prikriva lastno nemo~, da bi izustil kaj do­stojnega o svojem odnosu do poezije. Po drugi strani so razlage o poeziji pre`ete z neko nostalgijo ali tako formalisti~ne, da zanikajo eksistencialne sledi, ki so ji imanentne. Pisci se na splo{no soo~amo z nevarnostjo, da za­pademo v apologijo lastnega pisanja, v nekak{ne opombe, ko se posku{a o`iveti podro~ja, kamor poezija sama ni prodrla. Argumentirati je mo`no kar koli. Aksiomi, ki utemeljujejo to ali ono poetiko, so v~asih podobni tistim v religiji, pri ~emer ni ve~ treba dokazovati, da bog obstaja. Zado{~a pripadnost dolo~eni etablirani kliki in njihovim t. i. prerokom. V na{tete okvire se po navadi napne platna in `e nastaja enkrat bolj realisti~na, drugi~ bolj abstraktna kompozicija. Izurjeni bralec kmalu zasluti, kaj se bo prikazalo na sliki. Vrtanje v poezijo se tako redko pribli`a dejanskim problemom, s katerimi se avtor sre~uje v praksi. Je razmi{ljanje o poeziji res tako dale~ od nje same, ali gre za nemo~ izra`anja, morda celo za non{alanco? Glede na to, kaj vse je bilo o njej `e povedanega, se nehote ustvarja vtis, da ni mo`no ve~ re~i kaj dovolj tehtnega. In morda na tak{no mnenje ve~krat pristanejo izku{eni avtorji, katerih predstave so bolj kontaminirane, morda celo utrujene od konven­cionalnih predstav. Te ponotranjijo ob branju drugih avtorjev in analiti~nih tekstov. Dvajseto stoletje je bilo najplodovitej{e v produciranju idej, kaj naj bi poezija bila. Ve~ina premislekov se te`ko izogne nasprotjem, ki jih je razgrnil ta ~as. Takrat vzniknejo najradikalnej{i odgovori in recepti za ustvarjanje. V strujah in gibanjih tega ~asa prevladujejo enkrat bolj religiozni, drugi~ romanti~ni, razsvetljenski ali avantgardisti~ni toni. Za sleherno novo paradigmo pa so prihajali tudi njeni gore~i nasprotniki in outsiderji. Tako dobimo vtis, da gre med pesni{kimi grupacijami za pre­cej namerne poskuse prepri~evanja, kaj je prav in kaj ne, kaj resni~no in kaj videz. Dandanes, ko za ~lovekove podzavestne vzgibe kljub razvoju znanosti in duha {e vedno ni oprijemljivej{ih pojasnil, kaj natan~neje se dogaja pri umetni{kih kreacijah, ni dosti druga~e. V izogib estetskemu fundamentalizmu se bom sku{al gibati v odprtosti, kar poeziji konec kon­cev tudi priti~e. Preve~krat opevana in modernisti~ni poeziji ustrezajo~a derridajevska misel, da so med hoteti, napisanim in prebranim neprehodni prepadi, da v polaganju pomenov kar naprej drsim, ne ponuja opore. @e v tako razmajanem svetu literarni tekst dodatno zavaja, morda vzbuja larpurlartisti~ni u`itek, ki priti~e nerazlo`ljivim podzavestnim procesom. Ta misel gre tako dale~, da predpostavlja, da namesto nas ustvarja drugi. ^e si predstavljamo pesnika v trenutku, ko je odlo`il knjigo nekega avtorja, njegove mentalne procese v hipu zapisanega verza, in ob tem upo{tevamo zmo`nost tvorjenja simbolnih vezi, smo se zna{li v nepre­glednem {tevilu korelacij. Polifonija razlag, ovitih z literarnimi, socio­lo{kimi, psiholo{kimi in matafizi~nimi toni, izvira iz razmerja pi{o~i subjekt­literarni tekst­tradicija­svet­bo`je. Dileme ob nastajanju teksta, premi{ljevanja o vlogi lastne izku{nje ter tradicije, forme in vsebine, pa tudi raznorazni triki, so neizogibni za tiste, ki dalj ~asa vztrajajo v poeziji. Imajo bistveno druga~en karakter od za~etnikov. Marsikdo si o tem ne `eli ve~ premi{ljevati na glas, ker bi padel v brezno, ki se ga je posku{alo `e mnogokrat raziskati in opisati. Morda se zato nekateri zreli in starej{i pesniki raje zatekajo k opisovanju osebnih, morda za~etni{kih izku{enj, ki jih idealizirajo ali za~inijo z anekdotami. Nekak{na alternativa temu je beg od problemov in tem, ki jih obdelujejo literarni teoretiki. S tem se vnovi~ ustvarja vtis, da avtorjevo preresno ukvarjanje s tem, kaj se doga­ja v ozadju literarnega teksta, vodi v obmo~ja, ki jih nima smisla znova imenovati. Verjamem, da se avtor v svojih razmislekih dostikrat znajde na za~etku poti. Da mora vnovi~ vstopiti v prostor, kjer je neko~ `e bil. ^eprav v drugih okoli{~inah. In morda je ravno to dokaz o “kro`nosti” poezije, njenih te`enj k ve~nemu vra~anju enakega. Pri jeziku, ki je sicer omejen na {tevilo znakov, imamo {e posebej pri poeziji izjemno veliko mo`nosti, kako nekaj izre~i. Moderna ali sodobna poezija je v marsi­katerem pogledu skrajna, fluidna in iracionalna. Vendar to ne bi smelo pomeniti, da je premi{ljevanje o njenem nastajanju zunaj interpretativnih zmo`nosti. Besede se neredko zdijo pametnej{e od nas in zatekanje v ti{ino je dobro opravi~ilo pred neizrekljivim. A tudi v poeziji, kjer je molk pogosto razumljen kot subtilna kategorija nebivanja, se slej ko prej znajdemo pred izzivom, da zavzamemo tak{no ali druga~no stali{~e. Razumevanje `ivljenjskih situacij je v marsi~em odvisno od primer­janja. Tako bom svoje pisanje bolj{e razumel, ~e ga primerjam s tujim. Njegova posebnost in avtenti~nost mi bosta prej dostopni. Kdor bolj{e razume tujo pisavo, z ve~jo gotovostjo stoji v lastni. Najbr` velja tudi obratno. ^lovek, ki se `eli seznaniti z raznolikimi poetikami, bo posegel po antologijah in revijah. Spotoma bo naletel na zgodovinske, nacionalne in druge delitve. Kot pri mnogih stvareh v `ivljenju bi moralo veljati, da manj ko se bo z njimi seznanjal, manj bo razmi{ljal o sami procesualnosti. Bolj ko se bo ukvarjal s problemi ritma, metafor, arhitektonike in sorod­nimi pojmi, po~asnej{i in preciznej{i bodo premiki na papirju. Vendar teoreti~no vedenje in tehnopoetske ve{~ine same po sebi ne zagotavljajo kvalitete. V dokaz bi lahko navedli dobre pisce, ki o tem ne vedo dosti povedati. Potem so tu {e tisti, ki posedujejo izjemno znanje, ga zmorejo pedago{ko posredovati, njihovo pisanje pa tega ne potrjuje. Ve~krat sem sli{al od kak{nega avtorja, {e posebej iz tujine, da akademiki nimajo pojma o poeziji – trend je ameri{ki – in da so v resnici najslab{i pisci. ^eprav se gibljemo na ravni pav{alnih izjav, najprej pomislim na primere iz doma~ih logov. Interpretacije raznolikih poeti~nih izrazov so me dosti­krat razo~arale. Kve~jemu se mi je razprl neki horizont, poenostavljen paralelni svet, zame irelevanten. Razli~nih delavnic poezije, ki jih danes kar mrgoli, nisem obiskoval. Na za~etku poti bi mi morda pri{le prav. Danes mi ne bi ve~ koristile. Ker preve~ ~utim, kako razlage in predstave o poeziji vnaprej ka`ejo pot pesmi. Po drugi strani pa je popoln umik od “smerokazov” pravzaprav nemogo~ in neko stali{~e je vedno prisotno. Za­to pesni{ki prostor ostaja tako ambivalenten, hkrati omejen in neizmeren. In vendar – ali ni sleherni avtorjev imaginarij druga~en od tistih njegovih sodobnikov, kaj {ele od predhodnikov, `e zaradi osebnosti in svojstvene­ga glasu, ki ga nosi? In je potemtakem vsa “umetnost” v tem, da ta glas ohranja oziroma ga vsaki~ znova odkriva. Z vidika opazovalca, ki se ne spozna kaj dosti na poezijo, je pesnjenje lahko precej nesmiselno po~etje. Pesnik pa se lahko nasmeji romanti~nim predstavam o vpletenosti angelskih, demonskih sil in genialnosti. Kakor koli, pi{o~i ustvarja znake in edini rezultat vase zatopljenega procesa je pisava. Misel, da gre pri tem izklju~no za ~ustveno kreacijo me prav tako ne zadovolji kot neko konceptualisti~no rezoniranje. Pri katerem koli do`ivljanju sredi dneva namre~ te`ko pristanem na izhodi{~e, da so ~ustva lo~ena od intelekta. ^eravno je emocionalnost udele`ena v izrekanju, jo `e akt pisave ukroti. To seveda ne pomeni, da zanikamo dru`bene kompo­nente ali metafizi~ne temelje poezije, o katerih se sicer najve~ {pekulira. Dobra pesem je redek dogodek, enako velja za zbirke. Njena kratka forma je zgolj na videz la`e “preverljiva” kot pri dalj{ih tekstih. Morda pa smo kot preve~ izurjeni bralci, misle~, da se bomo s poezijo zbli`ali, za{li. Pesem je ne le izgubila ~ar v smislu kli{ejskega vzdihovanja, ki se ga o~ita za~etnikom, temve~ tudi orientacijo. V izogib, da je ne bi razumeli dobesedno in povr{no, smo iskali klju~e, ki bi omogo~ili vstop v njeno bolni{ko sobo, kirur{ko smo se sklonili nad njene posledice in spregledali vzroke. Še zmeraj prepri~ani, da obstaja ozadje, skrit pomen, `elimo ve~ zvedeti o avtorju, obdobju, pojmih, s katerimi nas nagovarja. Nekako tako kot izurjeni in v simptome zagledani zahodnja{ki zdravniki smo pri pacientu spregledali tisto, ~emur pozornost namenjajo vzhodnjaki. Bi si morali vzeti odmor? Nekaj podobnega se dogaja v trenutkih, ki na prvi pogled nimajo ni~ s poezijo. Na{a pozornost je vseskozi na preizku{nji. Pritegnejo nas ljud­je, stvari, dogodki, morda nas obvladuje neko ~ustvo ali misel, ki nas odteguje od resni~nosti. Ve~ino ~asa ne posve~amo globini stvari in do­godkov. Na{a dnevna zavest lebdi nad povr{ino. In kadar smo se zmo`ni osredoto~iti na posamezno stvar, izgubljamo celoto. Delujemo kot dobro ute~eni, a med seboj nepovezani ra~unalni{ki programi. Navajeni, da prej preverimo kar koli bomo storili ali kupili, nas vodijo navodila, splo{na mnenja, o katerih se redko podvomi. Druga skrajnost je skepticizem. ^etudi se tem pastem posku{amo izviti, porabimo ogromno energije, da se izognemo vsakdanjemu stresu. Ve~ina nas hipnih, iracionalnih odlo~itev ne prepozna kot pomenljiv vzgib. ^love{ki razum s te`avo sprejme nekaj, kar ni v skladu z njegovimi zakonitostmi. Dru`ba – predvsem pa odrasli z izku{njami – nam dopoveduje, da se izogibamo neargumentiranim odlo~itvam. Pojme, kot so treznost, razsodnost in smiselnost, razumemo znotraj pragmati~nega delovanja in birokracije, ki zaseda vedno vidnej{o vlogo. Nezavedno jih prena{amo na druga podro~ja bivanja. Toda pesem vsemu temu nasprotuje. Zahteva specifi~no naravnanost in koncentracijo. Med njo, svetom in ustvarjalcem se vzpostavi specifi~en odnos. Poleg glasbe je najbolj imaterialna oblika sre~anja. Za dober literarni tekst ne potrebujemo veliko. Ker smo edini nepogre{ljivi in{trument v tej skladbi mi sami. Treba je “samo” primerno uglasiti misli, ~ustva in telo. Ne glede na vsebino nas lahko pesem zapelje v drug svet, od koder se vra~amo spremenjeni. Ne katera koli, zgolj tista, ki nam uspe oziroma je uspela drugemu. Obstaja meja, do katere se lahko pribli`amo poeziji, meja njene avtonomnosti. ^e jo prestopimo, zremo le {e v odseve. Mar ni tudi pri glasbi tako, da ugodje ob~utimo samo do dolo~ene stopnje glasnosti? Vse, kar se`e ~ez rob, sli{imo kot mote~e. Je torej neka idealna pozicija, s katere nam je poezija dostopnej{a? Kot razgled, ki ga i{~emo, kadar se dvigujemo iz doline, da bi zaobjeli veduto. ^e se nam uspe zasidrati tja, jo bomo la`e ovrednotili. In morda je tako tudi z drugimi literarnimi teksti. O ~em govorim? Recimo, da ima poezija neko prostorsko dimenzijo. Pesem ima dolo~eno “orientacijo”, razpon in meje. Ima tudi dolo~eno akustiko. Recimo, da stojimo pred neko pala~o – primerjava je namerna, ker nas takoj vpotegne v aristokrat­sko naravnanost poezije. V tem trenutku to ni bistveno in je ravno tako dovolj, ~e si predstavljamo zapu{~en industrijski objekt s socialisti~no patino, ali kme~ko hi{o. Ne govorim o vizualnih elementih v poeziji niti o njenih aristokratskih, delavskih ali kme~kih socialnih ozadjih. Najbolj{o in hkrati najbolj obrabljeno primerjavo morda ponuja katedrala. Portal, atrij, ladje, stebri, ki nosijo vso strukturo, okna, ki se nizajo k oltarju, in dekor so posami~ni ~leni, ki funkcionirajo {ele v celoti. Katedrale se kljub sakralnosti utilitaristom prikazujejo kot gola in`enirska zadeva. Vendar je koncipiranost prostora v celoti odvisna od intuicije in ob~utka. Tehnika sama ni dovolj, da bi lahko pojasnili, zakaj se v neki katedrali po~utimo dobro. V igri so enigme, ki jih posku{amo razvozlati. Nasprotja med protestantsko cerkvijo in baro~no katedralo bi lahko primerjali s poezijo, ki dopu{~a praznino, in tisto bolj komplicirano, gostobesedno. Pri prvi to~no vemo, kako priti do oltarja, ki je sredi{~e svetlobe, pri drugi nas de­koracija in kapele vodijo v stranske rokave. Kakor koli, v pesem vstopimo skozi vhod, `e prej seveda po stopni{~u. Nato nadaljujemo proti sredi{~u. Lahko nas vodi tudi dlje, vse dokler se pogled ne razpre v drug prostor ali zunanj{~ino. Podobno kot ob~utimo vibracije in nas prostori na dolo~en na~in stimulirajo k sodelovanju, se zgodi v poeziji. Ko pronicamo v neki prostor, nas ta posrka ali izvr`e iz razli~nih razlogov. Morda ni po na{em okusu, se v njem z ni~imer ne identificiramo ali preprosto ne vzbuja nam primernih asociacij. Prostor nas nagovori ali pa~ ne. Vse to se dogaja precej neodvisno od na{ega poznavanja arhitekture. Pri vzpostavljanju odnosa s prostorom nas ne zanima, kdo je njegov konkretni avtor. Vsaj dokler ne za~nemo premi{ljevati in se lotevati posameznih medprostorov, histori~nega konteksta ipd. Podobne misli so me prevevale pred za~etkom nastajanja zadnje zbir­ke. Seveda sem prej ravno tako gojil predstave o poeziji. A problem se je jasno artikuliral pozno. Ugotovitve niso toliko zanimive kot na~in, ki sem se ga poslu`eval. Zlagoma se vsak avtor spoprime s tem, da razrahlja ali opusti privzete vzorce. Pred vsako novo knjigo se nekako po naravni poti odprejo {tevilna vpra{anja. Spremembe v dojemanju in pisavi so del napredovanja, ~e le ne `elimo, da bi pisali vedno eno in isto pesem. Odvre~i stara obla~ila, opustiti dolo~ene navade. Razmislekom, s katerim se soo~ajo pisci z relativno dobro kondicijo v tem ali onem obdobju zaradi razli~nih razlogov in krize, je treba dati ~as. ^e so na za~etku lastni recepti dovolj, se tekom let zadeve upo~asnijo. Avtor vedno te`e vidi tisto, kar mu je pred nosom. ^im prej bo to spoznal, tem prej se bo samoidentificiral. Vsak svojstveno prehaja z ene ravni na drugo, emanira in se sku{a izogniti pastem na premici razvoja. Iz vsake levitve, vnovi~nega vpogleda vase in v ustvarjanje, izhajajo tako zapleti kot re{itve. Tovrstnih te`av sem se lotil z ne~im, kar bi lahko opisal z besedno zvezo uzreti pesem. To pomeni biti prevzet od napisanega ne glede na avtorja ali na sociolo{ko, psiholo{ko, filozofsko ali katero drugo ozadje pesmi. ^eprav je to nekaj, kar ve~ina avtorjev uporablja kot test za preverjanje, se mi je {ele takrat prikazalo kot smiseln, spontan, a uhajajo~ postopek. Edina pot je bila vrnitev k pesmi sami, brez spremnih besed, strokovnih tekstov, komentarjev, ki se zdijo priro~ni ali celo genialni. Gre za vrnitev na za~etek. Uzreti pesem ne pomeni zagledati jo kot sintezo ~rk, razmotrevati motivno in oblikov­no dimenzijo pesmi lo~eno, niti videti v smislu vizije. Pomeni zajeti jo v celoti, ne posami~no, jo de{ifrirati izven teoretskega diskurza, zagledati njeno jedro – ~e v pesmi to obstaja. Stopiti korak nazaj, kolikor je to mogo~e sploh opisati, ne zapasti v mistifikacijo, zanesti se na ob~utek, ki nastane ob uzrtju. Tekst sem za~el opazovati z druge plati, mu iti naproti s to pravzaprav za~etni{ko metodo, ki je enako uporabna pri prebiranju lastnih literarnih tekstov kot drugih. Pri slednjih seveda nimamo opraviti s paradoksalnim razmerjem med lastnim ustvarjanjem in ovrednotenjem. Pri tujih tekstih se `e ob ne nujno pozornem prebiranju nekako organsko nagibamo k temu, da izlo~imo dobro od slabega. Lahko pa nekoliko intenziviramo stopnjo te koncentracije. ^e pesem poseduje nekaj, kar nas premakne, ~e nas presune ne glede na to, kaj vemo o njenem kulturnem ozadju, avtorju ipd., je dosegla svoj namen. Tu gnezdi njena sve`ina. Vedeti kaj o samem avtorju in {ir{em kontekstu pesmi ni nepomembno – ve~inoma tekst za­popademo prek nekih predstav, nastalih prek {olskih stereotipov, mnenj v revijah in na socialnih omre`jih. Te se usidrajo v podzavest in ustvarjajo bariero med besedilom in bralcem. Uzrtje jo posku{a odstraniti. ^e sem prebral oziroma uzrl tak{no pesem, me je v drugem planu zanimal tudi njen sociolo{ki, zgodovinski, artisti~ni kontekst ipd. ^e ne, sem jo opustil in poiskal novo. Od teksta, ki me na noben na~in ne gane, namre~ te`ko pri~akujem, da ga bo obudila objektivna interpretacija. V tem trenutku postane edino merilo pozornost. Stali{~e seveda ni v{e~ zagovornikom poezije, ki za`ivi na podlagi nekega konceptualnega ozadja. Tu ne gre samo za vpra{anje trendov, temve~ prevzemanja neke matrice. Avtor, ki svoje predstave bodisi oblikovno bodisi vsebinsko podredi slovenski ljud­ski pesmi, je na isti ravni kot nekdo, ki vsak teden bere izdajo najnovej{e najuglednej{e svetovne literarne revije, dokler vse, kar napi{e, ostaja v preverjenih shemah. Ne reakcionarna, ne eksperimentalna, ne trendov­ska ne katera koli druga dr`a ni zagotovilo, da bo{ uskladil notranjost z zunanjim svetom in to prenesel na papir. Uzreti lastno pesem, lo~iti bistveno od dekorativnega, jedro od navlake, je bistveno te`je. Lahko se zgodi `e v fazi nastajanja, lahko pozneje ob branju. Vseskozi se nam izmika. V spoznavnoteoretskem smislu se nikdar ne moremo popolnoma povzpeti s horizonta svoje zavesti. La`e je, ~e imam do napisanega ~asovno distanco, kar povzro~i pozabo procesual­nosti pesmi in razpolo`enja, ki nastaja ob njej. Slednje, strogo gledano, na papirju nima ve~ nobene zveze z njo. Ko bralec tipa pesem, ta nima ve~ nobene povezave z vzdu{jem, ki je botrovalo nastajanju. On ne pozna mojih ~ustev, misli, svetovnega nazora, najsi so {e tako intenzivni. Sledi le zaporedju verzov oziroma pomenov. Za avtorja je to dejstvo pravzaprav osvobajajo~e. Od bralca zahteva neko specifi~no perspektivo. Ko avtor bere lasten tekst, prevzema bral~evo vlogo. Bralec v klasi~nem pomenu besede smo le, kadar imamo pred seboj tekst drugega avtorja. Ob branju prestrezamo pomene in jih omre`imo s svojimi misli ter ~ustvi, s preraz­porejanjem in usklajevanjem podob ustvarjamo nove pomene in krojimo razpolo`enja. Idealno bi bilo, ~e bi se tudi pri svojih tekstih pribli`ali tipi~nemu bralcu. Tako bi la`e lo~ili tok od meandrov. Gre za poskus ne biti v vlogi avtorja v procesu branja. Ve~krat zaigrati vlogo bralca. Ker hipno uzrtje v stanju {ibke ali intenzivne koncentracije ni ponovljivo in se lahko dogaja v nizu, so “zaklju~ki” lahko vsaki~ druga~ni. Vendar morajo v kon~ni fazi zadovoljiti “lastnika”. Lotiti se branja lastnega teksta pomeni znova in hkrati u~iti se branja. Lahko bi rekli, da z vidika zajemanja pesmi sebstvo zaupa lastni presoji in izbere “pravo sekvenco”. Pri tem ni bistveno, kateri du{evni mehanizmi so na delu, ali jih poimenujem intuicija, estetski ~ut, ob~utek ali uporabim kateri koli drug sposojen izraz, ki pokrije razko{je pojma. Jasno da lucidnost tega uzrtja nasprotuje akademsko­kriti{kim para­metrom. Vendar me to neusklajevanje ne skrbi. Gre za gibanje v nasprotno smer od tistega, kar smo pridobili z leti. Ko zadovoljen ali ne odlo`im svoj tekst, da bi se odlo~il, kaj z njim, sem zopet na “stari poti”. Za~asno sem odlo`il prtljago. Pridobil sem nov vpogled, na podlagi katerega la`e razlo~im obrise v zrcalu. Ta dvojna vloga avtorja samo potrjuje njegovo relevantnost kot prve in zadnje instance literarnega teksta. V tako zastavljeni perspektivi nimam nobenih ambicij, da bi svoje pisa­nje pribli`al trendovskemu. Ugotovitev o druga~nosti mojega zapisa je kve~jemu merilo njegove avtenti~nosti. ^eprav je dandanes v poeziji vse dovoljeno, se ume{~a med skrajnosti. Konceptualni pesniki so na{li oporo pri neki struji, posamezniku ali teoriji, tisti bolj zaprise`eni romanti~nim koreninam ho~ejo poezijo v zameno za subjektivnost vrniti v primordial­no stanje, ~im dlje od vplivov in ustaljenih postopkov. Za obe omenjeni skrajnosti se zdi, da sta legitimni. Vendar tudi obe implicirata vnaprej{njo sodbo o tem, k ~emu naj bi poezija strmela in kaj zajela. Mnogi pogledi se zdijo le radikalizacija ali kombinacija teh dveh. Ko beremo katero koli interpretacijo poezije, kadar poslu{amo argumente za in proti, smo se seveda prisiljeni vpra{ati, kdo jih izreka in zakaj. Kdor spremlja analize poezije, zlahka dobi ob~utek, da je, kot vse oblike dejavnosti, ki si ustvar­jajo svoj prostor pod obnebjem javnosti, nemalokrat v slu`bi, da bi prek te ali one intence slu`ila temu in onemu posami~nemu ali skupinskemu namenu. Najo~itnej{i primer je poezija, ki slu`i politi~nim ciljem ali opravi~uje dolo~eno politi~no stali{~e. Ta nevarnost obstaja od nekdaj. Celo antolo{ki izbori, ki imajo opraviti s pesniki prej{njih dob, so lahko v skrajni fazi indikator urednikovih politi~nih preferenc tukaj in zdaj. Si­cer pa lahko nekdo postavlja v sredi{~e pozornosti tudi poezijo, ki ne go­vori o ni~emer in je ideolo{ko popolnoma neobremenjena. S tem priznava, da poezija kot medij in pesnik kot kreator nimata ve~ kaj sporo~iti bralcu. Pesnik je tu kve~jemu zato, da dekonstruira celoto, ~e se slu~ajno pojavi prilo`nost, da se ta realizira. S tem na tihem priznava, da tudi okolje oziroma dru`ba, v kateri se avtor nahaja, nima smisla in pomena. Toda ali ni `e v sami naravi pesmi intenca, da ima neko svojo, celo neodvisno “voljo”? Da se tako na ravni pomena kot sintakse giblje stran od ni~a. In da je v kon~ni fazi izro~ena drugemu. Zaznati to silo pri nastajanju ali pri branju marsikdaj ni preprosto. Opu{~anje in umik od konvencij sprosti njen tok in ji dopu{~a, da se razvije v nekaj novega, samolastnega. Vendar je ta pot tudi najmanj gotova. “Napake” v poeziji pa so lahko celo mesta njene avtenti~nosti. @ivljenjska pozicija in moja osebnost sta edinstveni, zato moja “prednost” izhaja `e iz teh. Tako ni nujno, da moja ustvarjalnost zavisi od ukvarjanja s problemi in zakoni poezije. Lahko da se napaja iz povsem drugih “virov”. Nesmiselno in tvegano bi bilo, ~e bi avtor te vire odklenil, jih analiziral ali celo priporo~al drugim. Zadostuje, ~e jih sluti in se jim prilagaja. Pomanjkanje enozna~nega odgovora na to, kaj je bolj{e, kaj prav in kaj ne, ne odpira superiorne perspektive, kot je ta, da je poezija bistvo sveta in da je vse, kar ni povezano z njo, manjvredno. Nastajanje, razumevanje in razmotrevanje literarnega teksta ni lo~eno od na{ih `ivljenj. Matrice znotraj posameznih vrst in `anrov so lahko v pomo~, a hkrati ukalup­ljajo. Motrenje premo{~a razdalje med tistim, kar se oblikuje v na{ih glavah, in dejansko zapisanim, ne omogo~a absolutno varovalke. Tu se je treba preprosto zanesti na instinkt. Morda je pri poeziji to celo la`je kot pri dalj{ih literarnih tekstih, ki v fazi nastajanja niso nujno zahtevnej{i. Seveda pa je neko podobno preverjanje mo`no tudi pri teh. Avtor sam je prvi in najbolj{i urednik. Najrazli~nej{e redukcije, kot je na primer ta, da mora poezija zaobjeti vsakdanjost, se gibati na razumljivi ali nera­zumljivi ravni, se zdijo zgolj kot {e en odmev iz njenega histori~nega labirinta. Dobro pisanje u~inkuje lahkotno, ne glede na snov in na to, ali je bilo njegovo nastajanje res enostavno do`iveto ali morebiti zapleteno, celo mu~no. Je hoja po robu, ne le z vidika profita, temve~ kot sam akt. Zdru`uje ekstremne pozicije in jih spravlja v ravnote`je. Vsak naslednji korak bi lahko bil druga~en, vsaka beseda nadomestek druge. Zahteva integrirano osebnost, predvsem pa pozornost, ki nam v sodobnem svetu zaradi hekti~nosti nenehno uhaja. ^e `e moram pristati na neki minimalni skupni imenovalec pri “resni” poeziji, ki ji ni samo do videza, je to, da gre za sre~evanje. Ko z napisanim pose`em v svet, se ta zaradi izre~enega spremeni. V neki to~ki se polaganje besed udoma~i in ~lovek se o njih ne spra{uje ve~, kot se ne spra{uje o zakonitostih dihanja ali hoje. Svet pa se {e zmeraj spreminja. V samoumevnosti, ki zapira vrata radovednosti, ti~i tudi nevarnost, da izgubim preglednost nad dogajanjem. Znotraj risa, ki me obkro`a, moram najti na~in, kako izstopiti iz njega. Tvegati, predvsem pa se vedno znova u~iti potrpe`ljivosti. Andrej Lutman Ob preminjanju Preu~evanje ter pou~evanje povednega in povedanega dolo~a pogled na sou~e~e se v dosegu sprotnega samopodu~evanja. Preu~evanje osredini pogled, ki je na povedih v pripovednih pesmih, razdeljenih na prigodnice, ki so zankasto zasnovane na na~in prostega pretoka misli. Poduk spro`i pouk – sta par v polju. Prigodnice ustvarjajo u~inek povra~ilne narave: se na tak{en na~in vrne nazaj, da se dozdeva, da sploh ne gre nikamor naprej; kot da se ne bi nikamor mudilo, kot bi zadr`alo pregovorno neodgovornost; kot se ne bi hotelo kon~ati, kot da ne bi … Mencanje naredi prigodnice za so~no bra­nje, za popla~ano o~esno ritje za ~rkopisom. Mencanje gre v omembnost, v lastnost besedila, kjer je zabrisana razlika med ospredjem in ozadjem besedilovega izraza. Pripoved v besedilu izra`a pomembnost omemb, saj so osnovni gradniki razbiralne prepone, miselne priprave, ki narede niz besed za prepoznaven, za smiselno in s tem za zapomljivo celoto. Omem­be narede sence zanimivej{e od telesa in svetlobe. Preu~evanje spovedanega dolo~i ogor~enje nad zvrstjo pesmi z ozna­ko izsanjenka oziroma izsanjanka: zapesnjeno preitje v jasen spopad s sedanjostjo, z zdaj{njostjo in tukaj{njostjo, s stanjem ob potrebi odprtega izgorevanja za vsako ceno, za vsako predajanje strastem ob zanikanju razumarstva in s tem tudi znanosti v smislu preverljivosti oziroma ponov­ljivosti. Zato nastopi veda. Veda med znanostjo in umetnostjo, veda o zdru`evanju. In veda o tlenju, razplamtevanju odpora do nasilja ustanov, upora glede okostenele dr`avne skoposti, pa tudi odpora do upora samega: zamisel o zdru`bi vsakr{ne svobode domisli stalno osvobajanje. Pesniti v sanjah torej. Pesnjenje v sanjah sanjati, si pesem zapomniti in jo zapisati v budnosti, odpeti v dreme`u. Izsanjanka posreduje odmisel na okove zapovedane pomenske skladnje. Nastavek. Prigodnica in izsanjanka izzivata polje osamosvajanja, pod`gano z ve­denjem, da dru`ba na ra~un zasu`njevanja s potro{ni{ko pomno`itvijo in zasi~enostjo navidezno, prek javnih oziroma mno`i~nih ob~il, prevzema vlogo osvoboditeljstva zasu`njenih teles, kar osemeni osamosvajanje s sku{njavami po odvratu, po prevratu z razvratom. Sku{njave store, da telo, osnova za bivanje, pridobi lastnosti mesa za prodajo; pesem pojo~e telo v razprodaji do prodaje zalog. Izpostavljeno stanje v obliki kakega predstavljivega lika na prese~i{~u polja deluje kakor prigoda iz sanj. Razkorak med podobo in njenim izvorom utele{a vsaka ustanova v oskrbi tako poimenovanega pravilnega mi{ljenja, ko se odpre ob raziskovanju pesni{kega osamosvajanja od dolo~ujo~ega niza zapovedanih pomenov. Osebnostnemu stanju izrekanje postavi v izzivalno nihajo~ polo`aj vzhi~enost in s tem tudi pesni{tvo, in to nad tako brezmej­ne, mere~e se razdalje med pesmimi, vrsticami, nad pose`ki za pesmimi. Po polju nastane krivulja, vijugava zaznamba, slede~a pesmim in branju, sestavljena iz miselnih naklonov, smiselnih predpostavk, zrcalnih primer­jav … ~akanj v vsepetju. Razdaljo do pomenov se domeri z ma{ili, praz­ninami med zveznimi prispodobami, med medmeti, kjer oblika podle`e vsebini, ko postane ostanek povezava med pesmimi. Ve~ je predmetov kot pa zvenenja, vse ve~ je védenja glede na predpesemsko stanje. Zavest postane preobremenjena z odla{anjem v dolgovezja. Razdalje tako reko~ ve~ ni. Primerjave. Beseda nanos oziroma nana{anje pove {e najve~ o pesnjenju, o zlaga­nju jezika v naro~ju narave, v nara{~ajih nare~ij. Nana{anje ter vna{anje doma~in{~ine k ustaljenim uporabam materin{~ine se potrjuje z reklom: kot napev pove. Po vzpostavitvi lastnega ravnovesja petje napeva izosebi v ~ud in ~ar v ~asu. Sence narede zanimivej{a telesa v svetlobi, omogo~ijo nana{anje oziroma nizanje slikovitih besedí. Krivulja rije med plastmi jezika pod nanose besedi{~a. Zaprise`ena nadaljevanju pesem, nakazujo~a preprostost praznote, pri­~akovanje po izpraznjenosti, poje izpraznjen svet, v katerem se bohoti. Domet ozna~evanja se`e do oznake: pesem na prvi pogled. Pesem je slika, je domi{ljen lik na povr{ini. Je izpisek, zasledovanje pojava do tiste mere, ko pojav preraste pesem in postane njeno pojasnilo ter se kot dopolnilo prile`e pesmi, ki sledi v nastajanju, v obetu. Pomisel vstran: in sozvenenje ni sorazumevanje; in pozaba je osnova za sporazumevanje. Kako namre~ razvozlati zapis v ne~rkovni obliki, kako dose~i, da izpis dobesedno zapoje? S prebiranjem, z razbiranjem zvo~nosti ~rkovnega zapisa, s sledenjem ~rtam, ki so ~rke? Izpre~i se torej iz dolo~il jezika kot takega, pesniti pesmi kot same sebi namenjene jezikovne domislice. Slede ponavljanja, kar preponavljajo~e se ponavljanja. A ni kaj: pesem ne obmolkne. In pogledi nanjo so spogledi s ti{ino, morda belino, morda z meglenim mrakom ob mlaju. Sledi. Slede pripovednice, ki se jih lahko umesti med zvrsti tudi kot izrazno obliko, poimenovano spesnjena pripoved ali pripoved v vrsticah. Ob njih je zaznati pogled takrat in na tokrat. Pripovednice vedno nastopajo v tropih, jatah ali celo ~redah. Dr`i se jih sloves pripovedovalk, saj so jim dodale svoje nagibe v komaj {e sprejemljive oblike za dojemanje, v komaj {e vzdr`ne izrazne re{itve, v mejne polo`aje, kjer se izhodi{~e za dojemanje sveta izven pesmi dolo~a vedno znova. Dolo~a pa se tudi razdalja do na~ina sprejemanja ter spremljanja tak{nih po~etij, kot je ustvarjanje razli~nih stanj, ob katerih se sprejemljivost za pesem zazna kot preizku{anje samih zmo`nosti pesmi. In pevec? Njegove pesmi dajo ~utiti slo in trud pesnika, da prese`e svoj lastni domet, napuh biti v{e~en, svojo dopolnitev pomenov pesmim, katerih sporo~ilnost, pogojena z vsebino v dostavkih, v katerih je dejan­skost izzvana s strani ustvarjalca jezika, ustvarjalca pisave in ustvarjalca pomena, ne vzdr`i. A zdru`ita jih vselej pevec in pripovedovalka v pripovednice na prvi pogled. S tem se na sunkovit na~in rahlja izpostavljeno pomenorodno polje besednih poimenovanj. Dosega u~inek zapoznelih klicev po krajevnih, z valovitimi obronki obdanih njiv: delovnih povr{in. V nastavkih za izpe­ljavo poglavitnih oseb, o katerih se poje oziroma pripoveduje, se pojavlja­jo vrivki za nadaljevanje pripetljajev, kar daje povode za vedno vnovi~na do`ivetja pre`ivelega. In spomin je preslaboten, da bi ostajal na povr{ini. Preide se k izra`anju v zasukih. Pripovednice se zvrstijo v sprevod. Po­hod pa ne pomeni samo dolgega trajanja, pa~ pa tudi dolgo~asno odla{anje glede odlo~anja o prekinitvi. Udarna pesem ima mo`nost, da se pomno`i hitreje, kot bi se jo dalo zapisati, morda izgovoriti, morda celo zapeti. Misel na stran: razbesedanje. Pote~e postopek razgradnje dolo~enih pomenskih sklopov in povedi, da ostanejo nosilno ogrodje, iskalo za sporo~ilnost. Osnova pesmi je plesnica, kjer pride do svojega polnega izraza zlo­govno poudarjena izgovorjava ustnic ter grla v dihanju s plesom. Petje oziroma govor v gibanju spro`a vse napetostne, opisne ter ~utne u~inke. Je igra. Je preigravanje samogovora s sogovori v stopnjevanih pomenskih izhodi{~ih, je nizanje podob pojavov na pripovedno nit, ko je zazankanje skrajnosti povod do`ivetju in raz`ivetju in podo`ivljanju. Zazna se vsaj tri izrazne zmo`nosti telesa v prostoru: premiki glasu, gibi v zvoku, pomeni ob glasbi. In plesnica v smislu prepoznavnosti zgodbe naredi sebe za nekaj tako pribli`ujo~ega se, da pomenljivost besed dolo~a njihovo namenskost. Na~in. Se pravi: skladnja povedi popreprosti dose`eni u~inek, ki je vedno znova izhodi{~e. Izhodi{~e je seveda v mirovanju, ob molku. Je ~as za izsanjanko. Pesem kot osnova ustvarjalnosti. Tak{na oznaka se nana{a na naravne vire, vsekakor pa tudi na stanje duha, ko je najbolj prepoznavni izraz nasi~enost, ki seveda pelje k nujnim dolo~itvam red~enja, omejevanju. Prenasi~enost ali nabuhlost pa ni le oznaka za pojave, ob katerih so tak{ne dolo~itve nujne, pa~ pa je ta oznaka lahko tudi opozorilo za dotrajanost preposplo{enega na~ina ozna~evanja ali kar naslavljanja. Toda: poved, stav~na ali kak{na druga~na, sili k dolo~itvi premikov, k razse`nosti. In iz~rpnemu, to~nemu, doslednemu in kar je {e takega pridevni{kega izra`anja glede dolo~itve premika telesa v prostoru je po­ved nasproti pomenljivosti smisla streso~a se pojo~a soha. Telesni gib gre v zapis: vezaji, vezi; pomi{ljaji, misli. Igra s potuho. Vaje v besedi~enju so tudi neponovljive igre v obsegu izraznih zmo`­nosti oziroma sposobnosti. S sodobnostjo zaznamovana smer ima kako­pak dolo~eno usmeritev v ~asovni razse`nosti sobivanja v trajanju. Poteka od tistih za~etkov tam nekje, prehaja v tisto vmes; in zastane, da je zdaj. In zamuja: pojasnilo za nastanek jezika, dopolnilo k plemenitenju stav~nih vezav. Pesem ne zamuja, ko pa je v stiku s stalnimi napori v biti in pre­danosti, v ljubljenju s pesmijo. Ovinkarjenje in zankanje, spreganje in sklanjanje, razvr{~anje in prepustitev gne~i v razprostranjenosti besedi{~a povzro~a zastoj, ki je prenasi~enost, nabuhlost izraza. Krivdo nosi zapiso­vanje, pisanje, saj vodi v potuho pozabi, pelje v skladi{~enje, v grobnice. Pesem, zapisana ali zapeta, prebrana ali odplesana, pesem v sliki ali pesem z glasbili. In na zraku zvene~e: zvok z zvenom in napevom zaustavi ~as ~asovni umetnosti, dejavnosti, zaznamovani s trajanjem, na sosledju blagoglasja, na vzorcu sli{anega in sti{anega. Je klju~, ki odpira ubra­nost, ureja gibanje, spro`a tok. Petje je igranje zraka, je tresenje telesa in delovanje zvoka, petje je igranje na zrak. Gr~anje, izdih, gr~anje, dih, gr~anje, vdih. In kr~ v ti{ini. Zvok od nekje dale~, zvok od neko~, zvenenje navzven v naprej. Trajnost zago­tavlja lastnost zvoka, vi{ina v odvisnosti od tresljajev glede na ~asovno enoto se {iri z mo~jo odzvokov in odmevov, zvok je obarvan in izvabljen od vsepovsod. Je obseg, ki ni le dose`ek glasu. Obseg pesmi zavzema mnoge {irine glasu in mnoge vi{ine misli. Umestitev pesmi v pojmovno polje, ozna~eno s kakr{no koli `e besedo, je ote`ko~ena, saj je tak{no polje pre{iroko za dosego izbora. Tak pa je tudi glas bli`ine izreke in nare­kovanj, povzro~enih s stalnim ukvarjanjem osebnih zmo`nosti: narediti resnobnost za resnost, da preide v odzvene, pa preide v vedrino. Mojstrstvo. Strojni zapis glasov naredi zareze v zmo`nosti ponovitve, nastop kot enkratno dejanje te`i k po~itku, a glas ostaja: sr~no sozvo~je zra~nega stebra. Petje, godenje nase. Med meti navzgor in padi so medmeti, gla­sovi z napevom, ma{ila za stali{~a: mrmranja, sopetje, pripetje, odpetje. Godenje usmerja zra~ne stebre. Mojstrstvo je usoda ustvarjalnih, posebej tistih, ki se u~e leteti na podro~jih onkraj ustroja skladnje, zgrajevanja stvaritve: skladbe, slike, besedila, giba; mojstrstvo je torej biti onkraj ustaljene povedne skladnje, a isto~asno ostajati z zavezo prese`eni skladnji, skladanju gibov, glasov, barv, besed v ustroju prese`enega, na neponovljivo izvirnost obsojenega, ki zahaja na meje razberljivega, silno privla~nega, da naredi do`ivetje mojstrovine za obred. Menjavanje podobe, lastnega videza, ene od lastnosti lika osrednjega posledi~no pomeni menjavo imena, dejavnosti, pojavnost. Meh v skraj­nih legah. Napetosti, posledice domi{ljeno izbranih likov, nasprotnikov, protisil; kar umetnino naredi razberljivo, so razreze resni~nosti in opisi bivanjskih polo`ajev: dosledni, jasni, silni in docela obarvani s skladnjo; so polje ~istega ~utenja. Mojstrstvo ustvarja pomenske vr{e oziroma obrise pojmovnih mre`, s ~imer se lovi daljne smisle in jih vsaj deloma pribli`a to~ki doumetja ali navdiha, in so napete nad spra{evanje o koli~ini prenesenega odnosa oziroma {e sprejemljivi koli~ini skladnje, da vzdr`i smisel razbiranja. Misel stran: pomensko dolo~ena razumska oranja med medmeti in na­glasi v preobilje znakov, polj, slik, podob, preslikav, odzvenov, zgibanj in zgubanj dajejo prednost izpisovanju brez lo~il; med dotikanjem smislov, med razhajanjem namigov, pri lo~evanju med tistim, ~esar ni, in med vsem, ker neizbe`no pride. Vmes je praznina, najprepoznavnej{e lo~ilo. V spominjanju nedoumljive usode odlo`enega trajanja ob zapisovanju glasov. Krogosu~nost skladnje z brezlo~ilnim zapisom ni zadostna oznaka ob prepoznavanju, da tresenje spomina na prej{nje budi `eljo po ponovnem. Razhod, odsotnost `e do`ivete izku{nje, gre v poseljenosti, odkriva raz­korak med mladostjo in ustaljenostjo, med `eljo po nadaljevanju, a hkrati naveli~anost nad novim, prihajajo~im. Pesnjenje, ponavljanje lastnih sledi. Sleherno vra~anje k osnovi izraznih mo`nosti povle~e za seboj naslanja­nje na starej{e vznike oziroma nastavke za izbolj{ave lastnega izraza ter bogatenje sicer z neskon~nostjo omejenega. Potrebnost navdiha, prebuja­nje potrebe po dihanju na zadih. Odlomki oziroma za~etki v vlogi napotil peljejo gledalstvo k zadrtosti do vedno vnovi~nih posku{anj izra`anja, prav k ihtavosti in razmiku glede vzroka za sonihanje z izviri, prav do gonja po stvarjenju. Pojmovanje vklju~i vse, kar je: zvesto posnemanje sodobnega, zdaj{njega. Premi{ljenost in naklju~nost, odsev trenutnega sta par, pogleda vzvi{enosti, stali{~i nad ostalim glede pomnogoterje­nosti. Zdru`itev misli, giba, slike in glasu oziroma odmeva povzro~i, da je nujnosti vsaj za hipec posve~ena pozornost, ko dosega razcvet dejstev. Tanko~utno sprejemanje druga~nosti v smislu prilagajanja in iskanja sprotnih re{itev, ko tr~ita ustaljena predstava o ne~em ali nekom in popolnoma druga~en pristop do istega, tudi tujega, prisega na lebde­nje v smislu nedore~ljivosti. Polovica povedanega, zapisanega, druga zamol~ana, dolo~ujo~a polovica prve {ele ob stiku s prvo polovico. Kako torej dopovedati, da obstaja vrstni red, da obstaja nekaj pred in nekaj po in nekaj vmes? Vsekakor s praznino, s pomanjkanjem, z odsotnim. Vsi poimenovani in nepoimenovani osebki namre~ prav izra`anju v obliki pesmi dajejo tisti pomen, ki zagotavlja, da tudi neosebno dru`enje prina{a plodove v obliki osebnih izku{enj, ki se sporo~ajo skozi pesem. Ponavljanje. Po vsem tem in potemtakem so tudi priredbe lahko del umetelnega, celo umetni{kega. Prirejanje ni prenarejanje in tudi ne ponarejanje. Predelava krepi pridelavo. Tak{no vzdu{je raz{irjata zapis in poustvarjanje tako na osebek kot tudi na predmet: bivanje v ljubezni izpostavi prav tisto vmes, tiste nastavke poplemenitenih dru`enj: pesem v branju in petju, v zvo­ku in glasu. Je notranje sozvo~je, je beseda nanos oziroma nana{anje, kar pove {e najve~ o tovrstnem pesnjenju, o tak{nem zlaganju jezika v naro~ju narave, v nara{~ajih knji`nega jezika in nare~ja. Vrstica v pesmi je re~ni tok, miselni postanki so jezovi, ki narede smisel, saj povezujejo spodnje z gornjim, dvigajo~e s padajo~im, celo obratno in nasprotno. Samozado{~anje predstavlja eno od plati razgrinjanja plasti ~love{kega v`ivljanja v raziskovanje ljudske brezenske nravi v izrednih bivanjskih razmerah, kar daje samosvoj naboj hiposti, saj se razdeljeno poenostavi na zgo{~anje in red~enje, predstavljajo~e tako prigodnico in izsanjanko. Zanka za znak. Ihta po ozna~evanju, `ivljenjska gonja po izpisovanju je tista, ki in kar pesnika sili v posredno izrekanje, ki se pojavi, ko dozori tista mo`nost smele uporabe, kjer lahko s to isto lastnostjo oziroma namembnostjo sebe ubeseduje{ predvsem kot tisto skrajno, najbolj izmikajo~e se v izrekanju, zapisovanju. Sta domena in domet pesmi v znakih in glasovih. Skozi pestrost jezika se ka`e pravzaprav le izbor in na~in ustvarjanja pesmi; tako domena in domet dobita enotnost, ki ka`e jezik. Poimenovanja dolo~enih pesmi glede na izvor ali namembnost pelje v stanje petja sebi. Pooseb­ljanje zvrsti oziroma razvr{~anje na prvi pogled nujno povzro~i delen odmik od jezika, ki ima namen tudi v sporo~anju in sporazumevanju, pa nikakor ni razlog za tarnanje ali kaj podobnega. Je izku{nja kot vse dru­ge in vredna tega, da se o njej zapoje. Izhodi{~i, ki sta domena in domet v napev povezanih znakov, ka`eta na mo`nost zdru`evanja, spremljanja in zapisovanja podob, ki jih bralstvo do`ivlja skozi skupke ~rk, a prav ti skupki ~rk prikli~ejo podobe, ki niso besednega zna~aja. Videnje z uvidi pravi, da je pesnik prevodnik za tok podob in jih kot pes­nik zapi{e, naredi do neke mere ponovljive in prenosljive, da pride s prebi­ranjem do ponovne vzpostavitve toka podob pri bralstvu. Ni nujno, da so podobe iste, celo redko se to dogaja, a so podobe, ki jih tako dobi bralstvo, sklicane po besedah pesnika. Pesnjenje poteka v stalni nedore~enosti, stilni neopisljivosti ter odsotnosti znane mere. Prav prelivanje, stakanje vase in naokoli so poglavitne prvine postopka, da se ulovi sporo~ilo. Vsak prizor, ki ga stkejo verzi, je dodelan v jezikovnem in pesni{kem smislu: ~rke pojejo, kar je v pesmi najpomembneje. Ima pa~ prednost in mo~, da razvr{~a besede in njih pomene po svoje, po lastnem nagibu, in s tem ustvarja pomene sveta. Da pa do tega postopka sploh lahko pride, je potrebna skrbna in natan~na raz~lemba, kar pa je skoraj nujno bole~e in povezano s strahom, pa ~etudi zgolj v prispodobi, saj se deli celovitost poti, ki se pri~ne in kon~a na pra{nem doma~em pragu. Edini prah, ki ga stresa, je prah, ki se je bil nabral, ko je zrl do praga. Nudi pa ga kot prah vseh prehojenih poti. Je potohodec na poti, ki je ni. Pripovedovanje v petju, ki navdu{uje za posege v domene sveta, dolo~ajo~e ~love{ko prestavo o svetu in sebi. Vsaka predstava o svetu in ~loveku ima te`njo po ve~nosti in celovitosti. Da pa lahko to predstavo pesnik razi{~e in o njej zapoje, jo mora nekje na~eti, se pravi razdeliti. Je glasbilo, na katerega igra ti{ina … Nasvet. Treba je znati zaviti se v molk, sicer nas molk zavije popolnoma po svoje. Tako je lahko pesem zanka, saj omami, da pozabimo na ti{ino. Pesnik pa lahko izpesni kako pesem preve~. Kje je prava mera? Kdaj torej nehati brati pesmi? @e v izhodi{~u je stanje zasi~enosti in mo`en je zgolj odmik, nikakor pa ne postopek o~i{~evanja ali sploh namera za spremem­bo stanja. Tudi ni poskusov bega ali sprenevedanja nad tem stanjem. Kot bi pesni{ki osebek gojil nekak{no vzvi{enost posebne vrste: lahkotnost pogleda. Delna vpletenost v dogajanje ali stanje je tisti najmanj{i vlo`ek biti zraven, biti skoraj notri in biti tako reko~ zunaj. Nedolo~enost pesni­kovega polo`aja je odli~en polo`aj, v katerem pesnik izpove o odmaknje­nosti od ljudi, o lastni majhnosti in hkratni visokosti, saj je njegov duh in tudi dih v vi{inah vr{acev, ko v zvo~ne skladovnice niza vtise ter razgrne ~ez vrstice in kitice tiste mo~i, ki narede strdke besed. Ponuja se tudi svet {tevil, ki pre{teva zloge, glasove, nudi svet mre` in skladenjskih vzorcev. Je tudi ~as, pi{ davnin, opomin sedanjosti in oris ne~esa prihajajo~ega. Pa ljubezen, ki je ve~na in vedno pri~ujo~a danost. In bivanje na meji, predvsem to zadnje: mejitev in zamejevanje. Tehtanje sebe z vsem dru­gim, iskanje lastne uravnote`itve. Mnogo je `e dore~enega, zale`e le {e urekanje. Vrstice spenjajo spevne loke, ki so lahko s skraj{anostjo pred­vsem zobati, sekajo~i, z mnogimi robovi, ki jih ostri pomen. Svet ostrine, togosti, nepreklicnosti in neizbe`nosti. Med prostori torej, v vratih: za vstop in izstop. Kaj je kaj, kdaj se vstopa in kdaj izstopa, in kam? Izpis pesmi je trenutek in prostor pre{itja. Pesem, ki se pesni, je tisti trenutek na meji med pred­tem in po­tem. V svojem zdaj­u izreka resni­co, ki pa je le za zdaj, prav za ta trenutek. Za~asna resnica torej. Vsaka naslednja resnica prej{njo spremeni, kar pomeni, da so uvodnice, pesmi za predigro, pesmi, ki {ele kaj prikli~ejo in jim je namenjeno po`elenje, vsaki~ znova dele`ne odrinjenosti, saj so v sredi{~u, v zdaj­u. Pesem, igra prej{nje, predigra naslednji. Prav rokovanje z mo~jo pesmi in osvobajajo~ odnos do svetega tkiva zapovedane pesemske oblike sta vsekakor za{~itni in osrednji ozna~bi, ki vsaj namigneta na smer osamosvobajanja glede zapisa in petja. Spremine`, spreminjanje ne mineva. Misel za na stran: je pesnik, ki potrebuje bralstvo z zelo tanko ko`ico, je pesnik, ki lahko soo~i z brezmejno besedo, je pesnik, ki mirno zavrne. In se spra{uje o samoveli~ini le za hip, le za pozabo, a ne verjame vanjo, saj pi{e za ohranitev. In se zaziblje v smislu, da se {e lahko prepoznava kot odsev in kot odmev ne~esa, kar ga neskon~no presega zdaj in za vedno. In pesnik kljub temu ve, da bo spet poskusil. V tem pa je tudi vse, kar ima pesnik kot pesnik sploh {e izpovedati. Stalnica v pesni{tvu je globlje in bli`nje soo~anje z ni~em, z nehanjem, ki pa nekako ni prenehanje obstoja, le odlo`itev. Bivanjski krog je pre`a smrti na `ivljenje in na ~as, ki ga ima to `ivljenje, da morda spozna kaj, kar pojav samega `ivljenja in zavedanja razlo`i, pojasni. Pesnik je ob tem pravzaprav brez mo~i, da bi kaj posebej spreminjal; le spremlja in poje lahko. Na klju~. Poudariti je treba dejstva, da lahko le pesem ve, kaj je navpi~nost ozi­roma pokon~nost ustvarjanja, da je le v pesmi zapisan kr~ ob stiski biti kot mno{tvo, biti v delitvi, biti v pomno`itvi, da je zvok, ki gre v pesem, pesem, ki se ne vrne kot zvok, ampak kot pesmarica. Iz pridiha v grla zbo­ra. In nato prisotnost. Prisotnost kot opomin k dreme`u, da pesem vseeno ne preslepi. Pa ~eprav je to najlep{a obsedenost, se ji nikar prepustiti. Le toliko, da se spesni pesem. Pi{~al za posebne prilo`nosti, pesmi za zasebna besedovanja. In pesmi? Izra`ajo stalno odzivanje na vse, kar v dolo~enem trenutku moti, in pa nekak{no opozarjanje na pojave, ki so po svoji skrivnostnosti stalni, tako reko~ ve~ni: vedno v pre`i nad svetom. Izra`ajo sprejemanja sveta, ki se jim nudi v zretje in petje. Pou~evanje v napevu pove vse o pripevih, pove tisto preznano, ni~ko­likokrat odpeto pesem o so`itju narave z urejevalnikom besedila, o `ivlje­nju po dolini pa ~ez gri~e, o urjenju ~rede besed in rejenju plemenskih ve{~in, kot je tudi pesni{ka pa{a na polju besedi{~a. Vsekakor se svet spre­minja v ograjene prostore, kjer se ne pase kaj dosti, ko pa ni ve~ potrebe za vzgojo ~rede, za gojenje odnosov mno`ice do prepomno`itve uslug, izdelkov, storitev, dodelav, preureditev, zadol`itev. In ostane opomin ob preminjanju in spreminjanju. Jürgen Habermas Michaël Fossel Kritika in komunikacija: Poslanstvo filozofije Pogovor z Jürgenom Habermasom Jürgen Habermas {e desetletja po tem, ko se je v okupirani povojni Nem~iji prvi~ sre~al z britanskimi pogledi na demokracijo, vztraja pri zavezanosti kriti~ni teoriji dru`be, ki zagovarja ~lovekovo osvoboditev. To je posledica filozofskega dialoga, ki mu je bil privr`en vse `ivljenje. Michaël Foessel: Postalo je nekaj vsakdanjega, da va{e delo povezujejo z iniciativo, ki jo je v tridesetih letih prej{njega stoletja vpeljala frank­furtska {ola: oblikovanje kriti~ne dru`bene teorije, ki bi lahko vdihnila novo `ivljenje projektu osvoboditve v svetu, kakor ga ustvarja tehnoka­pitalizem. Ko ste se po drugi svetovni vojni lotili {tudija na univerzi, je v Nem~iji prevladovala druga~na podoba filozofije: manj juna{ka slika nemo~ne vede, ki jo je kompromitiral nacionalsocializem. Kaj vas je motiviralo, da ste izbrali to disciplino? Je na va{e prvotne odlo~itve o filozofiji ({tudij Schellinga) vplivala pesimisti~na ocena razuma, izra`ena v Horkheimerjevi in Adornovi Negativni dialektiki ? Jürgen Habermas: Ne, ni bilo tako. V Frankfurt sem {el {ele leta 1956, dve leti po tem, ko sem v Bonnu dokon~al doktorsko disertacijo o Schel­lingu. Da bi pojasnil, kako sem pri{el do kriti~ne teorije, pa moram na­vesti nekaj podrobnosti. Na nem{kih univerzah je bilo med letoma 1949 in 1954 na splo{no mogo~e {tudirati le pri profesorjih, ki so bili bodisi nacisti ali pa so se nacizmu pokorili. Nem{ke univerze so bile nemoralne tako s politi~nega kot z eti~nega gledi{~a. Zato je obstajala nenavadna lo~nica med mojim {tudijem filozofije in levi~arskim prepri~anjem, ki se je razvilo v ne{tetih no~nih razpravah o sodobni knji`evnosti, pomembnih gledali{kih predstavah in filmih, podro~jih, na katerih sta takrat prevla­dovali predvsem Francija in Italija. @e v zadnjih letnikih gimnazije pa sem si priskrbel dela Marxa in Engelsa in se za~el ukvarjati s histori~nim materializmom. Glede na moje zanimanje bi bila logi~na izbira {tudijske smeri sociologija, vendar je na univerzah v Göttingenu in Bonnu {e niso uvedli. Po zaklju~ku {tudija sem dobil {tipendijo za raziskovanje “pojma ideologije”. V tistem ~asu sem se seznanil s teoretskimi deli o marksizmu iz dvajsetih let, predvsem pa s hegeljansko­marksisti~no tradicijo, in po­tem sem bil navdu{en, ko je Adorno leta 1955 objavil Prizme. @e prej sem poznal Horkheimerjevo in Adornovo Negativno dialektiko, toda vsebina te radikalno “mra~ne” teorije se ni ujemala z odnosom mladih do `ivljenja, kajti navsezadnje so hoteli vse delati bolj{e. Toda Prizme so name naredile popolnoma druga~en vtis. To je bila zbir­ka Adornovih odli~nih esejev o Oswaldu Spenglerju, Karlu Mannheimu, Thorstonu Veblenu in drugih iz {tiridesetih in z za~etka petdesetih let. Dandanes si ni ve~ mogo~e predstavljati protislovja med temi iskrivimi besedili in zmedenim, zasirjenim vzdu{jem Adenauerjevega obdobja. V Nem~iji je bil za za~etek hladne vojne zna~ilen protikomunizem, ki je spodbujal prisiljeno potla~itev o~itno zamol~anega nacisti~nega obdobja. V ta negotovi molk so posegle ostro oblikovane besede genialnega uma, ki je – ne da bi ga ustrahoval protikomunisti~ni Zeitgeist – v rekonstruirane marksisti~ne kategorije jasno ujel tedanje razpolo`enje. Radikalna termi­nologija in zapletenost mra~nega sloga sta predrli meglo prvih let Nem{ke zvezne republike. O~aralo me je tudi izra`anje “popolne modernosti”. Toda v Adornovih esejih sem se predvsem soo~il s ~lovekom, ki je po­stavil na glavo zgodovinsko distanco – ki je bila do tistega trenutka nekaj samoumevnega – med trenutno hladno vojno in marksisti~no dru`beno teorijo iz dvajsetih let, kajti tematiko je obravnaval zelo sodobno, mo­derno. ^e se spomnite, tudi Jean­Paul Sartre, ki je s svojimi gledali{kimi igrami obvladoval povojne odre, takrat v resnici {e ni bil politi~ni filozof. Nam, {tudentom, je Drugi spol Simone de Bouvoir deloval veliko bolj politi~no kot Sartrov Bit in ni~. Ko me je nato Adorno, ki je `e prebral nekatera moja besedila, s po­sredovanjem novinarja, Musilovega urednika Adolfa Friséja, povabil na In{titut za dru`bene raziskave, me ni~ ni moglo ustaviti. Moja `ena {e danes govori, da sem “zmagoslavno” odvihral v Frankfurt. Še vedno sem prepri~an, da sem imel sre~o, da sem leta 1956 postal Adornov prvi asistent. Michaël Foessel: Za svojo intelektualno kariero pogosto re~ete, da je “posledica prevzgoje”. Po nem{ki katastrofi ste bili od samega za~etka odlo~eni, da boste prevrednotili (ve~inoma negativni) filozofski pogled na demokracijo. V kolik{ni meri je ta potreba vplivala na va{o oceno Heideggerjevega lika, kajti vsaj v Franciji je mo~no vplival na sodobno filozofijo, ki si je veliko sposodila od njega? Za trenutek poglejva onstran Heideggerjeve osebne vpletenosti: ali ni sporna to~ka tudi privla~nost filozofije v svetu, ki ga ogro`a iracionalizem? Jürgen Habermas: Kant in francoska revolucija sta {e vedno odlo~ilna za moje dojemanje demokracije. Neposredno po vojni smo `iveli v bri­tanski okupacijski coni in se pobli`e seznanili z britansko demokracijo. Ob tem, in v lu~i razdrobljene preteklosti nem{ke demokracije, smo tedaj posku{ali razumeti nedoumljivo nazadovanje v fa{isti~no brezno. Mojo generacijo je to oku`ilo z globokim pomanjkanjem samozaupanja. Za~eli smo brskati za tistimi nadle`nimi protirazsvetljenskimi geni, ki bi se morali skrivati v na{i tradiciji. Preden sem se sploh za~el posve~ati filozofiji, je bil zame to osnovni poduk, ki bi mi ga morala dati katastrofa: nad na{o tradicijo je lebdel dvom, ni~ ve~ je ni bilo mogo~e nekriti~no posredovati naslednikom, treba jo je bilo pridobiti z razmi{ljanjem. Vse je moralo skozi sito razumskega preizpra{evanja in utemeljene odobritve. Ko sem poleti leta 1953, torej {e med {tudijem v Bonnu, prebral Uvod v metafiziko, malo prej objavljeno Heideggerjevo predavanje iz leta 1935, so mi jezik, izbira terminologije in slog takoj dali vedeti, da je bil v teh motivih, mislih in stavkih jasno izra`en duh fa{izma. Knjiga me je vrgla iz tira, kajti dotlej sem se imel za Heideggerjevega u~enca. ^asopisni ~lanek, v katerega sem {e tisti konec tedna izlil svoje veliko politi~no in filozofsko razo~aranje, je bil zato naslovljen: Razmi{ljanje s Heidegger­jem proti Heideggerju. Takrat nismo mogli vedeti, da je Heidegger `e leta 1916 svoji `eni pisal antisemitska pisma in da je `e veliko pred letom 1933 postal prepri~an nacist. Dejstvo, da je tudi ostal neskesan nacist, pa je bilo znano vsaj `e leta 1953. Pozneje se mi je nekriti~no sprejemanje Heideggerja v Franciji, pa tudi v ZDA, vedno zdelo nenavadno. Zame je popoln nesmisel, da ^rni zvezki danes veljajo za novost in da nekateri kolegi celo posku{ajo ople­menititi obstoj Heideggerjevega antisemitizma in drugih oblik njegovega sovra{tva. Po drugi strani pa sem {e vedno prepri~an, da teze iz dela Bit in ~as, ~e jih beremo s stali{~a Kanta in Kierkegaarda, ohranjajo pomem­ben polo`aj v zgodovini filozofije. Kljub politi~ni protislovnosti sloga na njegovo delo gledam kot na dolgo zgodovino detranscendentaliziranja Kantove filozofije: Bit in ~as z uporabo metod Husserlove fenomenologije tudi asimilira pomembno zapu{~ino ameri{kega pragmatizma, nem{kega historicizma in filozofijo jezika, kakor si jo je zamislil Wilhelm von Humboldt. Nekateri kritiki berejo knjigo le iz perspektive zgodovinarjev politi~nih idej. Toda bralec v tem primeru spregleda pomen filozofskih tez in dolgoro~no nepredvidljivost vijug filozofske vede. Moj prijatelj Karl­Otto Apel od nekdaj trdi, da je Heidegger `e leta 1929 s Kantom in problemom metafizike nakazal smer svoje usodne filozofije v poznej{ih letih in si zato umislil prednostni dostop do “usode resnice”. Heidegger je odtlej vedno bolj opu{~al filozofske razprave, postal je samotarski mislec. Prehod od Marbur{kih predavanj, ki jih je imel s teologom Rudolfom Bult­mannom, k nastopnemu govoru, ko je postal rektor Univerze v Freiburgu, je pomenil tudi premik od individualne interpretacije “bivanja” (Dasein) h kolektivisti~nemu (völkisch) branju, k “bivanju ljudi”. Heidegger je s tem leta 1933 postal propagandist in pozneje, po letu 1945, zagovornik nacisti~nega re`ima ali celo reklamni agent nacisti~nih zlo~inov. Michaël Foessel: Pozneje, v Filozofskem diskurzu moderne, francosko filozofijo obravnavate z gledi{~a svoje kritike enostranske obsodbe razu­ma. Pri tem se predvsem pri Foucaultu in Derridaju sklicujete na mo`no povezavo med postmodernizmom in neokonservatizmom. Bi lahko na kratko spregovorili o ozadju take ocene in razlogih, zaradi katerih ste poz­neje spremenili mnenje (pomislite na knjigo, ki ste jo napisali z Jacque­som Derridajem, ali na svojo po~astitev Foucaulta v Negativni dialektiki)? Jürgen Habermas: V moji generaciji je bilo veliko nesporazumov med filozofi na tej in oni strani Rena in le malo poskusov, da bi drug drugega razumeli, ne pa ignorirali. Ena redkih izjem je ob~udovanja vredni Paul Ricoeur. Vzrok za te nesre~ne okoli{~ine je gotovo tudi izrazito nagnje­nje Nemcev do britanske filozofije. Dodaten vpliv so imeli jezikovni in naklju~ni nesporazumi. Va{e vpra{anje me je spomnilo na zme{njavo zaradi izrazov “mladi konservativec” in “neokonservativec”. Foucaulta in Derridaja sem razglasil – priznam, da polemi~no pretirano in zato krivi~no – za “mlada konservativca”. @elel sem jima dopovedati, da nem{ke avtorje, na katere se sklicujeta veliko bolj kot na druge, postav­ljata v politi~no zastrupljene povezave. Heidegger in Carl Schmitt sta ~rpala iz izrazito nem{kih, bojevitih protirevolucionarnih virov, ki so v ostrem nasprotju z namerami razmi{ljajo~ih prosvetljenih mislecev in tudi z levo usmerjeno tradicijo na splo{no. Te mlade konservativce so v Nem~iji o`igosali kot “levi~arje z desnice”, ker so hoteli biti “moderni”. @eleli so prodreti z elitisti~nimi idejami o avtoritarni dru`bi, zdru`eni v protibur`oaznih dejanjih. Ta aktivisti~na miselnost se je napajala iz odpora proti versajskemu miru, ki je bil zanje poni`ujo~. Carl Schmitt in Heidegger nista po naklju~ju postala intelektualna pionirja nacisti~nega re`ima, temve~ zaradi motivov, globoko vsajenih v njune teorije. Vedno sem se zavedal, da so njune te`nje v nasprotju s Foucaultovimi in Derrida­jevimi. Svoj ~ustveni odnos bi morda lahko pojasnil s tem, da so bili ravno ugledni francoski levi~arji obsedeni s temi ljudmi. Priznam, da bi bil moral bolje krotiti svoja ~ustva. Toda vpra{ali ste me po razlogih mojega nesoglasja glede prosvetljeno­sti. Kolikor razumem, pri tem sporu ne gre za nesporno ideolo{ko vlogo, ki jo je v zgodovini zahodnega modernizma vedno znova igrala selektivna raba zahodnega egalitaristi~nega in individualisti~nega univerzalizma. S tem smo pogosto prikrivali – in to {e vedno po~nemo – uveljavljanje dvojnih meril tako pri hinavskem opravi~evanju represivnih re`imov kot pri imperialisti~nem uni~evanju in izkori{~anju tujih kultur. Sporna je predvsem pravilna filozofska razlaga tega dejstva. Priznati moramo, da vsaka kritika hinavske selektivne rabe univerzalisti~nih meril goto­vo ustreza merilom tega univerzalizma. V kolikor razpravo o eti~nem univerzalizmu ohranimo na pojmovni ravni kantovskega dokazovanja, postane samorefleksivna: do zadrege pride ob ugotovitvi, da ni mogo~e kritizirati lastnih napak, temve~ se mora{ nasloniti na svoja merila. Prav Kant je premagal ta zgodovinski, domnevni “univerzalizem”, osredoto~en nase in omejen s svojo ustaljeno perspektivo. Carl Schmitt je govoril o politi~nem “univerzalizmu”, zna~ilnem za nekdanje imperije. Tam je ve­ljalo, da onstran njihovih meja `ivijo le barbari. V skladu s tako okorelo perspektivo so svoja domnevno razumna merila uporabljali za vse tuje, ne da bi pomislili na perspektivo tujcev. V nasprotju s tem pa kritiko prenesejo le tista merila, ki jih je mogo~e upravi~iti iz skupne perspek­tive, ki se je razvila med skupnim razmi{ljanjem, za katero je bilo treba vzajemno sprejeti perspektive vseh prizadetih. Taka je diskurzno eti~na razlaga univerzalizma, ki upo{teva samorefleksijo in drugih ne prilagaja sebi. Pravilno razumljeni univerzalizem se za~enja z mislijo, da so vsi tuji vsem drugim in `elijo tak{ni tudi ostati. Foucault me je leta 1982 za {est tednov povabil na College de Fran­ce. Prvi ve~er sva se pogovarjala o nem{kih filmih: njegova najljub{a re`iserja sta bila Werner Herzog in Hans­Jürgen Syberberg, jaz sem bil naklonjen Alexandru Klugeju in Volkerju Schlöndorffu. Pozneje sva drug drugemu pripovedovala o vsebini najinega {tudija filozofije, ki se je malce razlikovala. Pripovedoval mi je, kako sta mu Lévi­Strauss in strukturalizem pomagala, da se je osvobodil Husserla in “je~e transcen­dentalnega subjekta”. Glede na njegovo diskurzno teorijo mo~i sem ga takrat povpra{al po osnovnih merilih, na katerih temelji njegova kritika. Rekel je le: “Po~akajte na tretji del moje Zgodovine seksualnosti.” Takrat sva `e dolo~ila datum najinega naslednjega razgovora o “Kantu in pro­svetljenstvu”. Šokiran sem bil, ko je prej umrl. Pri Derridaju sem na sre~o sprejel pobudo ravno {e pravo~asno, da sva razjasnila najine nesporazume. Potem sem ga ve~krat obiskal v Parizu in on mene v Frankfurtu. Sre~ala sva se tudi v New Yorku in vse do konca ostala v stikih po telefonu. Hvale`en sem za mo`nost tako prisr~nih odnosov v zadnjih letih. Toda ker je umrl tudi Bourdieu, sem v Parizu postal zelo osamljen. S kom naj bi se sre~eval na kosilu? Zato sem bil toliko bolj vesel zanimanja mladih francoskih kolegov, ko sta me Jean­François Kervégan in Isabelle Aubert lani povabila na zanimivo konferenco v Parizu. Michaël Foessel: V knjigi Strukturalna preobrazba javnosti (1962) ste polo`ili temelje svojih filozofskih stali{~ v Nem~iji in na tujem. V kolik{ni meri ta knjiga, v kateri posku{ate prevrednotiti me{~ansko ideologijo pro­svetljenosti in ideal “javnosti”, odra`a odmik od pravovernega marksizma? Ali se morate zaradi tega odmika odpovedati na~rtu “realizacije filozofije” v korist refleksivne metode, ki zavra~a vsakr{ne “polo`aje, s katerih bi zvi{ka gledali” na dru`bo? Jürgen Habermas: Frankfurtski in{titut je `e od ustanovitve protista­linisti~en, {e bolj pa po vojni. Obstajajo tudi drugi razlogi, zakaj me pravoverni marksizem nikoli ni mikal. Na primer, nikoli me ni prepri~al osrednji dose`ek politi~ne ekonomije, teorija prese`ne vrednosti, ~e po­mislim na vpletanje dr`ave blaginje v ekonomsko politiko. V mladosti sem bil vsekakor tesneje povezan z levi~arskim aktivizmom kot pozneje. Prav tako je bil tudi zgodnji projekt “realizacije filozofije”, ki ste ga omenili, bolj idealisti~en; navdih zanj je dal mladi Marx. Strukturalna preobrazba javnosti, moja postdoktorska naloga pod mentorstvom Wolf­ganga Abendrotha, edinega marksista, ki je predsedoval kaki nem{ki univerzi, se v najbolj{em primeru zgleduje po socialdemokraciji. ^e ho~ete, sem bil vedno parlamentarni socialist; v tem pogledu sta prva leta name vplivala avstrijska marksista Karl Renner in Otto Bauer. Odkar sem leta 1971 napisal uvod k novi izdaji Teorije in prakse, se moje mnenje ni bistveno spremenilo. Akademske {tudije so vedno napisane s pridr`kom, da je vsaka raziskava lahko zmotljiva. To vlogo je treba jasno lo~iti od drugih dveh vlog levi~arskega intelektualca: od njegovega sodelovanja v politi~nih razpravah v javnosti in organiziranja skupnih politi~nih akcij. Tako lo~evanje vlog je nujno tudi v primeru, ko intelektualec posku{a v eni osebi zdru`iti vse tri vloge. Michaël Foessel: Lahko bi rekli, da s svojim filozofskim projektom, katerega nedokon~ano razli~ico najdemo v Teoriji komunikativnega delo­vanja, posku{ate najti pot iz “vojne bogov” in vrednostnega relativizma, o katerem je govoril Max Weber pri opisovanju modernizma. V kolik{ni meri je ta projekt povezan z novim razumevanjem izraza “razum”? V kolik{ni meri menite, da so dana{nje obsodbe instrumentalnega razu­ma – glede na to, da so spet naletele na {irok odziv –, {e vedno primerne pri izogibanju slepim ulicam modernizma? Jürgen Habermas: “Vojne bogov” Maxa Webra ni mogo~e spraviti v sklad z argumenti, ~e mislite le na tekmovanje med “vrednotami” in “identitetami”. Vsaka kultura spravi vrednote, v katerih se prepoznava, v druga~en prehodni red kot druge. Enako velja za samopodobo ljudi, ki oblikuje njihovo identiteto. V obeh primerih je na eksistencialna vpra{anja dobrega ali uspe{nega `ivljenja mogo~e odgovoriti le iz prvo­osebne perspektive. Toda spor o eti~nem univerzalizmu zadeva vpra{anja pravi~nosti, na katera je na~eloma mogo~e odgovoriti, kadar so vsi priza­deti pripravljeni sprejeti perspektivo poedinega drugega, da bi spor re{ili enakovredno v interesu vseh vpletenih. Malce druga~no je va{e vpra{anje o kritiki instrumentalnega – jaz bi raje rekel funkcionalnega – razuma. To vpra{anje se danes zastavlja, na primer, v zvezi s finan~nim kapitalizmom, ki je zbezljal in postal politi~no popolnoma neobvladljiv. Naj strnem: iz dolgoro~ne zgodovinske perspek­tive je zaradi razmaha kapitalisti~ne ekonomije v dru`bi nastal sesirjen kos “druge narave”, namre~ ekonomski sistem, ki ureja samega sebe tako, da se ravna izklju~no po logiki profitno naravnanega individual­nega izkori{~anja kapitala. Marx v tej posledici dru`benega razvoja vidi resni~no sredstvo dru`bene modernizacije. Kot vemo, je to navdu{eno pozdravil, ~e{ da bo sprostilo proizvodne sile. Hkrati pa je raziskoval in zavrgel kapitalisti~ne te`nje, ki uni~ujejo dru`beno povezanost in se posmehujejo razumevanju pojma demokrati~no urejena dru`ba. V drugi polovici 20. stoletja je take te`nje v dr`avah OECD v dolo~eni meri krotila dru`ba blaginje. V nasprotju s tem pa se globalni kapitalizem, ki je medtem za`ivel popolnoma samostojno, v na{i vedno bolj soodvis­ni, ~eprav vseskozi narodnostno razdrobljeni svetovni dru`bi {e vedno prete`no izmika vplivu politike. Politi~ne elite pod krinko demokrati~­nosti skoraj brez dru`benega odpora tehnokratsko uresni~ujejo tr`ne imperative. Ker so ujete v narodnostno perspektivo, tudi nimajo druge izbire. Zato raje lo~ujejo postopke sprejemanja politi~nih odlo~itev od javne politi~ne sfere, ki v vsakem primeru usiha in katere infrastruktura propada. Taka kolonizacija dru`b, ki se razkrajajo od znotraj in druga proti drugi zavzemajo desni~arska stali{~a, se ne bo spremenila, dokler nobena politi~na sila ne bo imela poguma, da bi se lotila politi~ne borbe za splo{ne interese onstran narodnostnih meja, ~etudi le na obmo~ju Evropske unije. Neoliberalisti vztrajajo, da je razumno dati polno svobodo tr`nim meha­nizmom. Spra{ujete, kako je treba razumeti “racionalnost” ali “razum”, ~e nismo zadovoljni z izklju~nim sklicevanjem na vzorce racionalne iz­bire ali funkcionalno racionalnost samoohranitvenih sistemov. Dru`bena teorija v tradicionalnem pomenu besede se lo~i od posameznih disciplin dru`benih ved ne le po odnosu do celote, temve~ tudi po kriti~nih priza­devanjih. V Teoriji komunikativnega delovanja torej posku{am pojasniti podlago za kriti~na merila, ki jih pogosto zakrivajo psevdonormativne predpostavke. Nameravam poiskati sledove komunikativnega razuma, ukoreninjenega v komunikacijske procese dru`benih praks. Obstoje~e stranke med vsakodnevnim delovanjem vzajemno predpo­stavljajo, da delujejo odgovorno in govorijo o istih ciljih. Obi~ajno mol~e domnevajo, da mislijo tisto, kar govorijo, da bodo izpolnile dane obljube, da so njihove trditve resni~ne, da so pravila, ki jih mol~e sprejemajo kot veljavna, v resnici upravi~ena itn. Vse to prostodu{no vsakdanje komunikativno delovanje poteka pod vplivom razlogov iz ozadja, ~e so vzajemne trditve o veljavnosti sprejete kot nekaj verodostojnega. Toda kritiki podvr`ene trditve o veljavnosti je mogo~e kadar koli zanikati. In vsak tak “ne” zmoti obi~ajne postopke; vsak ugovor sprosti prikrite razlo­ge. Z izrazom “komunikativni razum” opredelim sposobnost dru`benih udele`encev, da delujejo v taki sferi razuma s kriti~nim sondiranjem na­mesto slepo tipaje. Ta sposobnost se ka`e v zavra~anju, glasnem ugovar­janju ali tihem razveljavljenju domnevne privolitve. Pa tudi v zavra~anju dogovorov zaradi dogovorov, v uporu proti neznosnim razmeram ali v tihem umiku – bodisi zaradi cinizma ali otopelosti – pri tistih, ki so odrinjeni na rob ali izklju~eni. Vsak dru`beni red ali ustanova nastane iz dolo~enih razlogov. ^e ne bi pri~akovali bolj ali manj pravi~nega sojenja, v primeru te`avnih sporov sploh ne bi hodili na sodi{~e. ^e ne bi skle­pali, da vsak glas “{teje”, ne bi sodelovali na demokrati~nih volitvah. Te domneve so priznano idealisti~ne in pogosto v nasprotju z dejstvi, toda iz perspektive udele`encev so nujne. Dandanes vidimo, kaj se zgodi, kadar jih postdemokrati~ne razmere o~itno izpodbijajo: vse bolj se ve~a dele` tistih, ki ne hodijo na volitve. ^e dru`boslovec te nujne domneve analizira iz perspektive udele`encev, lahko svojo kritiko postdemokrati~nih razmer utemelji z obliko razuma, ki izvira iz dru`bene prakse. Michaël Foessel: Za vse va{e delo je zna~ilen poskus detranscendenta­liziranja filozofije, tj. opu{~anje paradigme o subjektivnem zavedanju sebe in svojih sposobnosti. Odpoved transcendentalnemu stali{~u se razkriva v dolo~enih temah, kot so diskurz, intersubjektivnost in potreba po spajanju filozofije z dru`boslovjem. Ali to za vas pomeni, da je pojem “subjektivnost” izgubil normativno vrednost? Jürgen Habermas: S paradigmati~nim premikom od filozofije subjekta k filozofiji jezika ste se dotaknili pomembnega vpra{anja. @e Hegel se je zavedal simbolnega in zgodovinskega utele{enja razuma v oblikah “objektivnega uma”, na primer v pravu, dr`avi in dru`bi. Toda on je nato zanikal ta objektivni um v dematerializiranih mislih absolutnega uma. V nasprotju z njim so J. G. Hamann in Wilhelm von Humboldt ali mlado­hegeljanci, npr. Feuerbach, Marx in Kierkegaard, menili, da se transcen­dentalni dose`ki lahko uresni~ijo le v performativnih dejanjih subjektov, zmo`nih govora in delovanja, ter v dru`benih in kulturnih strukturah njihovega `ivljenjskega okolja. Zanje razen subjektivnega uma obstaja le objektivni um, ki se materializira v komunikaciji, delu in medseboj­nem vplivanju, v orodjih in ro~nih izdelkih, v uresni~evanju posameznih `ivljenjskih zgodb in mre`i dru`beno­kulturnih oblik `ivljenja. Toda razum medtem ne izgubi transcendentalne mo~i spontanega projiciranja obzorij, ki razkrivajo svet. Ta “ustvarjalna” mo~ domi{ljije se ka`e v vseh domnevah, razlagah, zgodbah, s katerimi potrjujemo svojo identiteto. V vsakem dejanju je navzo~ tudi element ustvarjanja. Pragmatizem in historicizem sta bila soudele`ena pri razvoju detran­scendentaliziranega na~ela razuma hkrati s fenomenologijo, filozofsko antropologijo in eksistencialisti~no filozofijo. Sam bi dal dolo~eno pred­nost jeziku, komunikativnemu delovanju in obzorju `ivljenjskega okolja (kot ozadju vseh postopkov sporazumevanja). Podro~ja, ki utele{ajo razum, torej zgodovina, kultura in dru`ba, so strukturirana simboli~no. Pomen simbolov pa je treba deliti intersubjektivno. Ne obstaja osebni je­zik ali osebni pomen, ki bi ju lahko razumela le ena oseba. Taka prednost intersubjektivnosti pa ne pomeni – ~e se vrnem k va{emu vpra{anju –, da bi morala dru`ba v dolo~eni meri vsrkati subjektivnost. Subjektivni um odpira prostor, do katerega ima vsak ~lovek prednosten dostop iz prvo­osebne perspektive. Vendar pa izklju~ni dostop do dokazov ~lovekovih do`ivljanj ne sme nadomestiti strukturne povezave med subjektivnostjo in intersubjektivnostjo. Vsak dodatni korak v procesu ~lovekove sociali­zacije med odra{~anjem je hkrati tudi korak proti oblikovanju osebnosti in lastnega jaza. Svojo notranjost lahko razvijemo le z eksternalizacijo, z vstopanjem v dru`bene odnose. Subjektivnost “jaza”, torej subjekta, ki sprejme odnos do sebe, se poglablja edino z vzporednim napredovanjem in odkrito vpletenostjo v dru`bene mre`e. Michaël Foessel: V osemdesetih letih prej{njega stoletja ste za~eli dol­gotrajno razpravo z britansko filozofijo tako v politi~ni filozofiji (Rawls, Dworkin) kot v filozofiji jezika (Searle, Putnam, Rorty, Brandom idr.). Kako bi opisali prispevek razli~nih britanskih mi{ljenjskih {ol k zavedanju filozofije o sebi in svojih mejah? Jürgen Habermas: V politi~ni teoriji, kjer omenjate Johna Rawlsa in Ronalda Dworkina, vrzel med evropsko filozofijo, prevladujo~o v Fran­ciji in Nem~iji, in britansko filozofijo nikoli ni bila tako izrazita kot v filozofiji jezika ali znanosti, ki sta temeljni podro~ji analiti~ne filozofije. Na vseh teh podro~jih sem se veliko nau~il v sodelovanju in prijatelj­stvu z ameri{kimi kolegi, ki so pripadali pragmati~ni filozofski {oli v naj{ir{em pomenu besede, predvsem o povezavi zmotnega dojemanja pojma diskurzivnega razuma, ki ne sprejema malodu{ja. Vsekakor mi je pomagalo, da sem se lahko skliceval na skupno dru`beno okolje. Ameri{ki pragmatizem ima namre~ prek Emersonovega transcendenta­lizma v za~etku 19. stoletja korenine tudi v nem{ki tradiciji in Schillerju, nem{kem idealizmu, Goethejevem pojmovanju narave itd. ^e na splo{no spra{ujete po britanskem prispevku k pojmovanju filozofije in nujnih omejitvah postmetafizi~ne misli, pa se je treba zate~i k ostrej{emu razli­kovanju. Dandanes je globok razkol `e v sami analiti~ni filozofiji. Trdo znanstveno jedro analiti~ne filozofije mi je bilo vedno tuje. Danes ga zagovarjajo kolegi, ki se zavzemajo za redukcijski program enotne zna­nosti iz prve polovice 20. stoletja na podlagi malce samosvojih podmen in v filozofiji prete`no vidijo pripomo~ek kognitivnih znanosti. Zagovorniki tistega, kar bi lahko imenovali “znanstvenost”, konec koncev le ugoto­vitvam fizikov pripisujejo, da so lahko bodisi pravilne bodisi zmotne, ki vztrajajo pri nesmiselni zahtevi, da moramo na ~loveka gledati izklju~no skozi naravoslovne opise. Toda opisovanje in prepoznavanje sebe nista isto: razsredi{~enje varljivega razumevanja samega sebe zahteva pre­poznavanje na podlagi druga~nega, izbolj{anega opisa. Znanstvenost zavra~a mnenje o samem sebi, ki mora nujno biti navzo~e v vseh primerih prepoznavanja sebe. Znanstvenost hkrati izkori{~a predstavitveno mne­nje o sebi; s tem mislim na mi{ljenje o sebi kot socializiranem subjektu, zmo`nem govora in delovanja v svojem `ivljenjskem okolju. Znan­stvenost sprejema domnevno spreminjanje filozofije v znanost tako, da opusti nalogo razumevanja sebe, ki jo je podedovala po velikih svetovnih religijah, ~eprav zaradi prosvetitve. Nasprotno pa `elja, da bi razumeli sebe izklju~no s pomo~jo tistega, kar smo se nau~ili o predmetnem svetu, pripelje do konkretiziranega opisa brez mo`nosti, da bi se nana{al na lastni jaz, samo zato, da bi pri{li do bolj{ega razumevanja “sebe”. Michaël Foessel: Kaj {e zmore ponuditi filozofija glede na rasto~e nezaupanje do obetov, ki jih ponuja demokracija, in na soo~enost z nevarnostjo tistega, kar imenujete “kolonizacija `ivljenjskega okolja” zaradi tr`ne logike? V kolik{ni meri je filozofija {e vedno upravi~eno del osvoboditvenega projekta prosvetlitve? Jürgen Habermas: Kot sem rekel, filozofija – ki je bila, mimogrede, s svojim platonisti~nim izvorom nekak{en religiozen svetovni nazor, soro­den konfucijanstvu – je podedovala pomembno, celo `ivljenjsko va`no nalogo razumevanja sebe, ~etudi z namenom, da ~loveku to olaj{a po razumski poti, torej na podlagi bolj{ega poznavanja sveta, tudi nas samih kot njegovega dela. To trditev bi rad obrazlo`il iz dveh zornih kotov. V okviru `e omenjenega postmetafizi~nega razmi{ljanja filozofija da­nes, v nasprotju z miti in religijami, nima ve~ mo~i, da bi ustvarila svoj svetovni nazor, nekak{no podobo sveta kot celote. Krmari med religijo in naravoslovjem, dru`boslovjem in humanisti~nimi vedami, kulturo in umetnostjo, da bi pridobila novo znanje in razpr{ila iluzije. Ni~ ve~, `al pa tudi ni~ manj od tega. Filozofija je danes parazitska pobuda, ki se hrani s tujimi {tudijskimi postopki. Toda prav v tej drugotni vlogi povrat­nega povezovanja z drugimi, `e obstoje~imi oblikami objektivnega uma lahko filozofija kriti~no upo{teva vse, kar vemo ali mislimo, da vemo. “Kriti~en” tu pomeni “z namenom prosvetljevanja”. Mimogrede, nena­vadno sposobnost decentraliziranega pogleda na svet in nas same je razvila srednjeve{ka kr{~anska filozofija z dolgimi razpravami o “veri in znanju”. Filozofija nas lahko kaj nau~i o la`ni samopodobi zato, da se zavemo pomena, ki ga ima za nas ve~je poznavanje sveta. Postmetafizi~no razmi{ljanje je zato odvisno od znanstvenega napredka in novih, kulturno dostopnih perspektiv sveta, ne da bi pri tem tudi sama postala znanstvena disciplina, ~eprav je {e vedno akademska dejavnost, ki se je lotevamo v znanstvenem duhu. Filozofija se je na univerzah uveljavila kot pred­met, vendar sodi k znanstveni specialisti~ni kulturi, ne da bi privzela izklju~no konkretizirajo~o perspektivo discipline, za katero je zna~ilna osredoto~enost na metodolo{ko omejeno vsebinsko podro~je. Po drugi strani mora filozofija v nasprotju z religijo, ki izvira iz kulta verskih skupnosti, izpolnjevati {e eno nalogo: razumsko mora izbolj{evati ~love­kovo razumevanje samega sebe s pomo~jo argumentov, ki jim glede na njihovo obliko prepu{~amo varljivo pravico, da so splo{no sprejeti. Nadalje menim, da je vloga samorazumevanja bistvena, ker je bila vedno povezana z vlogo dru`benega povezovanja. Tako je bilo vse dotlej, dokler so verski nazori in metafizi~ne doktrine utrjevali skupinsko identiteto ver­skih skupnosti. Toda tudi po koncu “svetovnonazorske dobe” pluralizirano in individualizirano samorazumevanje dr`avljanov ostaja zdru`evalni element sodobnih dru`b. Odkar je dr`avna oblast tudi v resnici posvet­na, si religija ne more ve~ lastiti pravice do podeljevanja legitimnosti politi~ni oblasti. Breme zdru`evanja dr`avljanov zato preide z dru`bene na politi~no integracijo, torej z religije na temeljna pravila ustavne dr`ave, vklju~ena v skupno politi~no kulturo. Ta ustavna pravila, ki zagotavljajo preostanek splo{nega strinjanja {ir{e javnosti, pridobijo prepri~ljivost zaradi vedno znova uresni~ene filozofske argumentacije razumske pravne tradicije in politi~ne teorije. Vendar danes vedno bolj `iv~no apeliranje politikov na “na{e vrednote” zveni {e bolj prazno. @e me{anje “na~el”, ki zahtevajo nekak{no utemelje­vanje, z “vrednotami”, ki so bolj ali manj privla~ne, me neizmerno jezi. Vidimo, kako na{e politi~ne ustanove med tehnokratskim prilagajanjem zahtevam svetovnega trga vedno bolj izgubljajo demokrati~no vsebino. Kapitalisti~ne demokracije se bodo vsak ~as skr~ile le na fasado. To doga­janje kli~e po znanstveno utemeljeni prosvetitvi. Toda nobena od pristoj­nih znanstvenih disciplin – ekonomija, politi~ne znanosti ali sociologija – do take prosvetitve ne more pripeljati samostojno. Razli~ne prispevke teh disciplin je treba obdelati v lu~i kriti~nega samorazumevanja. @e od Hegla in Marxa naprej je zame prav ta naloga kriti~ne dru`bene teorije bistvo filozofske razprave o modernosti. Prevedla Du{anka Zabukovec Intervju je bil prvi~ objavljen v nem{ki reviji Esprit 8–9/2015. Objavljamo ga z dovoljenjem spletne revije Eurozine (www.eurozine.com ). © Jürgen Habermas, Michaël Foessel / Esprit © Eurozine Matej Bogataj Marko Pavliha: Dvanajst do dvanajstih ali Za norost je zdravilo le modrost: eseji o iskanju svetlobe. Ljubljana: Zalo`ba UMco (Zbirka Anga`irano), 2014. S tem ko Pavliha uvodoma na{teje svoje predhodnike, s ~imer ne misli samo esejistov in premi{ljevalcev dru`benega in besednih ustvarjalcev, temve~ prav posebno podvrsto teh, pred nas prikli~e tako raznolika imena, kot so France Bu~ar in Vasilij Poli~, od tujih pa od Cicera do Grishama in Schlinka. S tem postavi temelje za svoje premi{ljevanje. Sklicuje se na svoje predhodnike pravnike oziroma “jezi~ne dohtarje”, kot jih ime­nuje, torej jezikave in z znanjem podprte posameznike, ki so se strastno zavzemali za stvari dru`be. Pri tem ob posebni ob~utljivosti za sprevr`eno stanje sveta vzpostavi nekak{no 'proti toku' dr`o; v ~asu, ko sta tekmo­valnost in medijska podoba vse, je pisanje skoraj anahronisti~no in proti­ uspe{no, ~e poenostavimo, luzersko po~etje, nas prepri~uje. Pa vendar so med vsemi pravniki ravno tisti, ki so se ukvarjali s pisanjem, ostali v spominu, ne samo Mil~inski starej{i, za Dreyfusovo afero vemo zaradi Zolájevega teksta, voja{ki to`ilci in zagovorniki obto`enega iz pravnih vrst so potonili v morju anonimnosti. Kot bi verjetno brez pisateljskega anga`maja pozaba prekrila tudi sam proces; ravno stopnja artikuliranosti civilnodru`benih obto`b ga je ohranila v spominu. Seveda navajamo to (tudi) kot primer tak{nega delovanja, ki je v zaostrenih dru`benih raz­merah ne samo za`eleno, temve~ celo nujno. Se zdi, da je na sledi tega anga`maja, premisleka in analize tudi Pavlihovo pisanje in tudi knji`na zbirka, v kateri je delo iz{lo, nosi naslov Anga`irano. Medtem ko nas okoljski aktivisti prepri~ujejo, da smo `e tik pred kon­cem, tik pred dvanajsto, recimo tistih pregovornih pet do, je Pavlihova razlaga dvanajstice iz naslova druga~na; dvanajst je {tevilo polnosti in celote, dvakrat ponovljeno pa spominja na dvojno vija~nico DNK; eseji naj bi se, ~e sledimo dobesedno, ovijali okoli sebe pribli`no tako kot Asklepijeva ka~a okoli palice. In kaj jim daje oporo, kaj je tisto osi{~e, okoli katerega so oviti? Predvsem etika, morala, pravo in duhovnost, ki pa jo Pavliha razume kot kolektivni projekt, zavzema se za dru`beno pre­vetritev, ki bi v vzgojo (dr`avljanov) prinesla tiste poudarke in vsebine, ki so pomembni za pre`ivetje planeta. Najprej v svoji esejisti~ni zbirki, za katero pravi, da je nastala z re­dakcijo in predelavo predhodnih esejev, izhaja iz predpostavke, da vlada v dru`bi (j)eti~na ali duhovna tuberkuloza, in pri analizi stanja, ki ga povzame podnaslov poglavja Globalno vrednostno razsulo, je precej natan~en in tudi nepopustljivo oster. Zapi{e, recimo, da se zavest `al ne razvija hkrati s tehnologijo, nave`e se na Bo{tjana M. Zupan~i~a in detek­tira padec plodnosti in feminizacijo pri mo{kih, tudi prededipalnost vse ve~jega dela populacije, zraven pa porast psihi~no motenih na vodilnih polo`ajih; za stanje je zna~ilno, ~e ga kar povzamemo, da “norci vladajo, normalni pa norijo”. Pi{e o kupljivosti vsega in o strategiji kapitalizma, ki si za `rtev izbere (pre)zadol`ene dr`ave ter jih neusmiljeno molze; pri tem finan~nim okupatorjem pridno pomagajo doma~i izdajalci, dodajmo. Njegova analiza je surova in neusmiljena, pa~ predmetu obravnave ustrez­na, pri tem pa je izvorno esejisti~en, ne samo s spretnim kro`enjem okoli travmati~nega jedra civilizacije in njenega dozorelega stanja, tudi glede uporabe in sugestivnosti stila, ob udarnih aforizmih, kakr{en je citirani, je tudi kak pavlihizem, kot mu sam pravi, stilska zgostitev, ki duhovito in neprizanesljivo pomo~i tiste, ki so zamo~ili in nas potunkali, konkretno z enim stavkom kar celo centralno ban~no garnituro. Pavlihu se njegova strast in vpletenost poznata na ve~ ravneh, v ob~asni evfori~nosti, ko je treba potegniti lo~nico med dobrimi in zlimi, pa tudi pri `ivahnem stilu in nabiranju primerov iz kar najbolj {irokega nabora. Seveda pa so vpletanja posameznih imen in interesnih skupin esejisti~no pristranska, avtorska in imamo morda potem tudi kak pomislek; bral~ev izbor pozitivcev, njegova lo~itvena ~rta bi bila nedvomno lahko tudi druga~na. Po tem se loti iskanja skupnega dru`benega dogovora in pravil za druga~no, se re~e bolj zdravo in sre~no sobivanje, pri tem se kot pravni strokovnjak najprej opre na zgodovino prava, etike in morale. Z vso raz­gledanostjo in vpogledom v zgodovino idej, ki sta za kaj takega potrebna, od prvih zakonikov do nekak{ne sodobne 'metaetike'. Vendar ob tem tudi ugotavlja, da za napa~no delovanje ni krivo pomanjkanje zapovedi, teh je morda celo preve~, temve~ “pi~la implementacija” oziroma so krivi ljudje, “ki jih ignorirajo in zlorabljajo”. Se{tevek vseh premislekov oziroma tak{no zgostitev, ki je povze­la prej{nje in je dana{njemu ~asu ustrezna, vidi predvsem v projektu svetovni etos, katere izpostavljeni nosilec je Hans Küng, nekdanji tesni sodelavec in prijatelj pape`a Benedikta oziroma Ratzingerja; dodajmo, da so Künga ekskomunicirali, kolega pa je pokleknil in za nagrado poz­neje vodil Kongregacijo za za{~ito vere, v kar se je preimenovala Sveta inkvizicija. Nadalje Pavliha razdela deklaracijo o svetovnem etosu, ki jo je podpisalo dvesto ~lanov parlamenta svetovnih religij, torej dvesto ekumensko zbranih in v iskanje osnovnih to~k, okoli katerih se lahko strinjamo, naperjenih sve~enikov z vsega sveta, spregovori o zlatem in tudi o platinastem pravilu, pretrese vse pogoje dobrega delovanja in po­dobno. V iskanju in premisleku temeljev za pravi~nej{o dru`bo se Pavlihu pozna podkovanost, zahteva temeljitej{i premislek o na~elih pravi~nosti, tudi v gospodarstvu, pretrese pa {e nekaj teorij o altruizmu in se sklicuje na dalajlamovo posvetno etiko. Zahteva, kot biv{i politik in ~lovek z vpogledom v delovanje politi~nih organov, recimo parlamenta, sprejetje eti~nega kodeksa poslancev, s katerim kljub relativni pripravljenosti nerazumno dolgo odla{ajo. Ugo­tavlja (ne)znosno zmuzljivost pravne dr`ave, kar je tudi naslov poglavja, detektira razpaseno strankokracijo in se zavzema, da bi vsi postali aktiv­ni dr`avljani, postavlja spomenik Janezu Drnov{ku kot prelomnemu politiku, spregovori o njegovem razsvetljenju in opeva mo~ njegove vere. Kot da ni bil ravno kot premier in pozneje predsednik zaslu`en za postopno drsenje kulture na obrobje, zelo konkretno tudi za tajkunizacijo zalo`ni{tva. Pavliha se mestoma preve~ razvname in nas potem prepri~uje o kvalitetah tega ali onega, ki so vidne bolj njemu, nam pa morda zakri­te, in eden od spustov knjige je povzetek pisanja, ki ga je iz onstranstva Drnov{ek diktiral “Adrianu iz Ri`ane”; ali pa hvali “neorazsvetljenske revije Delo, Jana in Na{a `ena” ter zraven parafrazira Junga, da bo prihod­nost iracionalna (duhovna), ali pa je ne bo. Torej iracionalna prihodnost, ali pa nadaljevanje razsvetljenskega projekta, oboje hkrati je ravno odraz dolo~ene dezorientacije. Posebno poglavje posveti razmerju med vero in duhovnostjo in v tem segmentu se Pavlihu zapi{e prenekatera majava, recimo ko se zavzema za “do`ivljanje Enosti onkraj umskega operacijskega sistema”, kar omogo~a zavest, ko “vibrira na pravih frekvencah, oddaja in sprejema signale ozi­roma energijo iz Enosti, kar je duhovnost ali bistvo Du{e”. Da je takoj nato omenjen samozvani poglavar mahajane, dalajlama, se zdi kot spo­drsljaj, du{a, kaj {ele Du{a je nekaj, kar budistom pomeni bogoskrunstvo v naj~istej{i obliki, za to ti jih v zenovskem samostanu po{teno nalo`ijo z loparjem za popravo dr`e med sedenjem. Vendar ne gre za (osamljen) spodrsljaj. Ko govori o duhovnih dimenzijah, ki jih mora ~love{tvo razviti, da bi pre`ivelo, se mu jih pritakne cel kup: govori o “mahajani ali zenu”, o nekak{nem kultiviranju pozitivne energije in preseganju ne­gativnih vzorcev in podobnem. (Od vedno so mi malo sumljivi tisti, ki se jim zdi, da sta mogo~a rast in vzpon brez krize; ali ni `e Nietzschejev Zaratustra ugotovil, da bolj ko se kro{nja drevesa pne proti nebu, bolj se mu korenine za`irajo v globino, v temo?) Name{a celo vrsto teorij, precej naivno in njuejd`evsko vzhi~eno, verjetno tudi in predvsem zato, ker mu kot opora – vsaj ena od, knjige nisem imel v rokah – slu`i recimo G. C. Giaccobe Kako postati buda v petih tednih; celo Šakjamuni, histori~ni Buda, je kljub mo~nemu poznavanju tehnik in temu, da je odrasel v ~isto drugi, vzhodni misti~ni tradiciji, rekel, da si ni treba vzeti ve~ kot osem let. Izjavo najbolj sistemati~nega psihologa vseh ~asov lahko razumemo kot spodbudo, ki naj ne zamrzne in otopi na{e prakse zaradi oddaljenosti cilja. In {e; ali ni razsvetljenje, kot ga razumemo iz naslova duhovno priro~ni{ke Giaccobejeve knjige, ena poslednjih iluzij in samoprevara: kako naj bo nekaj, kar je pridobljeno in ni stvar milosti, ki se poka`e v eksistencialno razprtih situacijah brez izhoda, nepodlo`no spremembi? Ali ne gre za duhovni materializem v naj~istej{i obliki, kot bi to imenoval Trungpa, za tisto veliko egovstvo, ki si doda {e masko duhovnosti, da se ja bolj{e po~uti, da ja la`e kraljuje. Pavliha je v pravnem in eti~nem delu prodoren in inovativen, tudi {iroko razgledan in daje odlo~ne smernice, v tem segmentu pa bi se moral dvig­niti vsaj na raven priklicevanja Primo`a Pe~enka in njegove knjige Pot pozornosti ali kakega Jongeja Mingjurja Rinpo~eja, torej nekoga s prakso in za{~itenega z avtoriteto predhodnikov. Vendar Pavliha lastno dr`o tudi nekoliko zrelativizira, ko spregovori o lastnih dilemah znotraj dualizma in namesto napaberkovanih teorij preide v nekak{no introspektivno in tudi ironi~no pisanje o sebi in lastnih preizku{njah in nemiru. Takrat vidimo, da bi bilo za bralca bolj smiselno in produktivno branje o njegovih dilemah duhovnega iskalca, tam je pol­nokrven in dovolj samoironi~en, ni~ pridigarski, bistveno bolj priljuden in poljuben. @e iz njegovih zapisov vidimo, zakaj so imeli svetniki in pu{~avniki vedno toliko opraviti s prikaznimi, sku{njavci, sukubi, v po­dobi hudobcev in prelepih pohotnih `ensk. Predvsem je ta del pomemben, ker ka`e realno stanje, njegov lastni in globoki ustvarjalni nemir, dileme, upanje in strahove, skratka vse tisto, kar sestavlja fluidni um zahodnjaka. Pavlihovi do sebe iskreni dnevni{ki zapiski so bolj{a osnova za pisanje o pasteh in pomra~itvah na duhovni poti kot golo na{tevanje teorij o razsvetljenju in metod, {ol in praks, predvsem pa v 'duhovnem' delu esejisti~ne zbirke {e bolj pride do izraza kompiliranje; Pavliha je nagnjen k zgo{~enemu povzemanju teorij, ki ravno zaradi zgo{~enosti obvisi­jo v abstraktnem prostoru, ka`ejo sicer erudicijo, vendar delujejo tudi u~beni{ko, torej bolj ali manj brez (pedago{kega) erosa ali kreativnosti. Pri Pavlihi obstaja gojenje duhovnih vrednot kot ideal, kot kon~ni smo­ter bivanja, kot utopija. S tem ni ni~ narobe, dokler zadeva ostaja znotraj literarnega projekta, dokler se v tem imenu ne za~ne mobilizacija in potem tudi izlo~evanje, ki gre k vsaki utopiji. Pavlihova knjiga ima namre~ druge kvalitete: nudi kompakten pregled globalnih dru`benih antagonizmov in tudi izhodov iz krize, ki ni samo ekonomska. Ta samo omogo~a, da sta o~itnej{a eti~na razsredi{~enost in vse bolj uveljavljeni brezobzirni dru`beni darvinizem, zato nam toliko bolj odzvanjajo in nas nagovarjajo Pavlihovi pozivi k ve~ji dr`avljanski aktivnosti in opozorila, da moramo zelo paziti pri izbiri (vladajo~ih), sicer nam jih bodo izbrali drugi. Ana Schnabl Simona Kopin{ ek: Lom glasu. Maribor: Litera (Knji`na zbirka Piramida), 2015. Pesnica Simona Kopin{ek ne prikriva izpovednosti in avtobiografskosti pesmi v prozi, zbranih v njeni zadnji zbirki Lom glasu. Avtobiografski pakt poda `e uvodno besedilo z naslovom Spo{tovana Praznina, podpisano z imenom in priimkom avtorice. Pismo oziroma nagovor bralca ne sezna­ni le z osebnoizpovednimi dejstvi zbirke, pa~ pa ga pripravi tudi na tonaliteto poezije: “@alost si je najela sobe povsod in se hrani z vsem, kar je mogo~e odgrizniti. V~eraj sem videla. Glodala je otro{ka u{esa in kot pla{~ odsevala vsakogar, ki je hotel vdihniti za krik Stoj! Tudi k meni se seli. Plazi se skozi odprtine za zrak in ho~e {e v moja usta. / Me lahko obi{~e{? / Ko si tukaj, ne more vstopiti nih~e drug.” Veselja je v Lomu glasu torej malo, naseljujejo ga zlasti tiste emocije, ki ~loveka davijo ali peklijo po bitki in po izgubi, emocije, ki {~ipajo v samoti in v ljubezni – saj je za pesnico ljubezen vselej tudi ~isto malo samot(n)a –, ter spoznanja, ki bi si jih marsikdo rad prihranil {ele za konec `ivljenja, saj je brez njih preprosto la`je `iveti. Poezija Simone Kopin{ek je potemtakem `alostna, `alostna. Njena bridkost se v pesmi Soba ve`e na spomin na ljubljeno osebo, verjetno mati: “V sobi je ostal moj glas. V slehernem trenutku i{~em na~ine, da ga osvobodim. Selim se tja in s solzami, zabodenimi v grlo, na strehi no~i kot pti~je petje v jutrih nelo~ljivosti poslu{am bole~e vzdihovanje, ki ga dopu{~a s ~love{ko roko napisan bo`ji zakon. / Te`ke besede izrekam, vem. In vem, da razume{. Tudi ti si bila prisiljena oprostiti, druga~e ne bi prenesla `ivljenja. Morda nikjer ne ostanem dlje kot tri letne ~ase, ker si ostala ti. Zvesta prisegi pred oltarjem. Ker ti obljubi{ vselej. ^etudi ustrahovana, pretepena, z izbitimi zobmi, zlomljena in potem zdrobljena kot nekaj, ostalo po kristalni no~i. / ^udne so te niti, ki naju ve`ejo.” V pesem so zadelane podobnosti in razlike med (domnevno) mamo in h~erjo, gre za tisto v~asih nedojemljivo odpornost, ki jo nekateri izkazujejo, spet drugi ne. Pesnica prikazuje vdanost v okoli{~ine in nenavadno gibanje volje iste okoli{~ine prese~i, saj ob subjekt niso postavljene zgolj po igri naklju~ja, temve~ tudi po scenariju, ki ga je pridelal sam. Pesnica spreminja samo sebe in svoje okoli{~ine, nikoli ni “hotela biti kot ti. Tvoje lepote in uslu`nosti.” Kljub nenehnim premenam pa nekatere stvari ostajajo iste, subjektu nudijo stabilnost, zanesljivost in drobno pest predvidljivosti, zaradi katere ve, da je njegovo `ivljenje njegovo in da je eno samo: “Leonard, letos je sne`ilo kot v letih moje rasti. Neke zime sem bosa, skoraj gola, be`ala pred zverjo. A luna me je spregledala in moj vonj je prekrila rosa Zemljinih o~i. Na njivi za hi{o je tisto leto rasla najlep{a koruza.” Pesem Naravnost skozi spomin, iz katere izvira citirani odlomek, vsebuje za poezijo zbirke Lom glasu zna~ilne postopke sugestije (celo insinuacije) na motive dru`inskega nasilja, po{kodovanih `enskih teles in brazgotin, ki so ostale. Motivi se v nekaterih pesmih preselijo v metafore – v pesmi Vedro se nasilje nad otrokom premesti v poboj ma~jega zaroda, v nekak{en sprijeni ritual, ki ga on, ne glede na razdejanje, ki ga povzro~a, ponavlja vsako pomlad. In pesnica poudari, da ni in ne bo kot on, saj “nih~e nima trajnej{ega spomina kot otrok, ki se ni pozabil”. Ker avtorica pi{e poezijo, ve, da si celostne razlage in analize tistega, kar je pretrpela, ne more privo{~iti, da je po ~rki poezije prisiljena vztrajati v dispozitivu potujitve. Ne ona ne mi ne bomo dele`ni olaj{anja videnja, olaj{anja pri~evanja. Razlogi za bole~ino in `alost ostajajo zakrinkani, opaziti smemo le njihove zna~ilne poteze, recimo udarce ali `eljo po ti{ini. Znova iz pesmi Naravnosti skozi spomin: “Za sabo sem vlekla leseno raco, postala je moja prva ptica. Milovala sem si otekline od udarcev. Nanje polagala mokro kostanjevo listje in posku{ala razumeti. Danes razumem, zakaj me prekinjanje ti{ine boli in zakaj se {e bojim prijaznih ljudi. Spominjajo me name.” In iz pesmi Steklena: “@e davno si razbil vse steklenice, bilo jih je za stekleno obalo … (…) Po tvoji sapi prepoznam vse pijance v mestu. In vem, kako se pogovarjati z njimi, premaganimi ~arovniki.” Poezija Simone Kopin{ek je `alostna, `alostna. Avtorica se je svojo `alost priu~ila vdihovati in izdihovati – vsakokrat izdahne ne`nost –, mo~virnata podlaga pa vztraja in se mestoma celo poglablja. Vendar `alost ni vsa zgodba. Pesem Opro{~am zgosti in pomiri vse dotlej razodeto: “Nisem te znala videti s svetom, bel mo` v ~rni obleki. Šele zdaj razumem razpoke v zlomih, vidim kristale, ki si jih zame hranil v njih … (…) Kot ti, se izganjam. Moja vretenca so iz tvojega semena. Še vedno nabira{ kostanje. Hodi{ s sklenjenimi dlanmi na hrbtu. Mi govori{ kot ~lovek ~loveku. Zdaj, ko si sestavil kosti svoje du{e, lahko vstanem tudi jaz.” ^etudi ima pesnica vso pravico do bridkih ob~utij – `e zato, ker je ~lovek –, si sem in tja vzame tudi pravico do tola`be: “Raje imam sivino. Pomirja, dopu{~a. Sredi napol izgubljenega dne nebo obarva druga~e, ga odmakne zemlji. Odmeri prostor za vdih. Pred ve~no zadnjim potopom.” Da bi se zavarovala pred rezkimi spomini in izku{njo, ki si je vrezala pot v njeno telo, se obla~i v dotike, si vedno znova prizadeva za ne`nost, edino silo, ki zmore vsaj za hip raztopiti grozo. V pesmi Hranjenje izvemo, da bi obnovitveno mo~ lahko imelo tudi materinstvo; revitaliziralo bi telo in tako tudi poezijo, ki je nemudoma `ivljenje. Materinstvo bi po`ivilo, a deteta ni: “Moje pesmi so znova postale povsem navadne in besede preve~krat ponovljene. Sneg je med bivanjem v svetlobi skopnel, poto~ja so visoka in v meni {e podro~ja z neprebujenim, predrznim.” Tola`bo za neizkopano predrznost pesnica priredi v ljubezenski poeziji, mestoma razrasli v eroti~no. ^e se subjektova bojevitost in vitalnost njegovega duha na eni strani izkazujeta v tem, da nikoli, nikoli ne postane “kakor ti”, je tak{na ne­ne­neodvisnost vselej zgolj za~etek prenove. Pesnica ve, da zdravje lahko preizkusi {ele ljubezenski oziroma eroti~ni odnos z drugim ~lovekom; kdor v odnosu pade, za~etka svoje poti {e ni prepoznal, kdor pa v odnosu stoji, po svoji poti `e hodi. Ljubezen je novo Prebujanje: “Ko ple{e{, zapre{ o~i in pusti{ telesu, da se vname. Gledam te z reko v dlani. @ejna sem bila tisto no~, ko si mi odrekel ljubljenje. Obraz sem zarila v tvojo pazduho. Di{al si po mleku. Obliznila bi te, se privila in se do jutra dojila pri tebi. Vem, kako je biti la~en svoje snovi. Stojim pred tabo, ko te~e{ v neznane kraje (slutim daljavo bli`ine). Zjutraj bo{ tisti, ki me {e ni sre~al.” ^e je ljubezen v uteho, mora izruvati vse prikazni. Proces pribli`evanja je vselej tudi proces podiranja, eroti~ne izku{nje so zato “polzenje v lahkost bivanja”, ko “v ustih iz trebuha vstaja sonce”. Z ljubezenskim sklopom pri~nejo v zbirko Simone Kopin{ek prodirati tudi bistroumni nesmisli, postopki zdru`evanja nezdru`ljivega – kakor da lahko o ljubezni resnicoljubno govorimo le tedaj, kadar naznanimo njeno iluzornost. Lirski subjekt, ki je avtorica, najde ljubezen in ~uti pripadnost, a se vseskozi {~ipa v podlaket, da ne bi pozabila, kako nasilno ljubezen vsakokrat razpade. Po prete~eni `alosti, `alosti zbirke Lom glasu, ki je, ker je pa~ `alost, sama po sebi ganljiva, lahko sklenem, da pesni{ka govorica Simone Kopin{ek ni dovolj samosvoja ali inventivna, da bi zmogla svoji `alosti in pa `alosti, ki se enakomerno razporeja med vsemi `ivimi, pridati nove konture ali jo poglobiti. Ne gre za to, da bi morala iz `alosti narediti nekaj tujega, jo razpihniti do nerazpoznavnosti, temve~ za to, da sta `alost in prebolevanje v Lomu glasu izpisani predvidljivo; izpisani sta tako, kakor ju je kot masovni figuri treba izpisovati: pateti~no, z zamolki, metaforizirano. V posluha vredno snov pesnica ne intervenira posebej domiselno, pa~ pa predvsem pravilno. Ker je umetnost za razliko od osta­lih re`imov ~lovekove produkcije zaznamovana z izjemo in izjemnost­jo, izzvanja normativnost pesni{ke govorice Simone Kopin{ek nekako v prazno. Vsekakor – pesnica ne la`e, a hkrati ne govori tako, da bi njeno `alost s polnimi plju~i lahko vdihnili tudi mi. Le gledamo jo, kot bi si skozi vitrino ogledovali `ival, ki jo sicer sre~ujemo iz dneva v dan. Milan Vinceti~ Novica Novakovi }: XXI (Pesmi iz malhe latinskih rekov o izgubljenem veku) . Ljubljana: LUD Šerpa, 2015 Da je anti~na miselnost neumrljiva in hkrati neizbrisna zibelka evrop­ske civilizacije, ne pri~ajo samo umetni{ki/arhitekturni artefakti, temve~ o`ivljajo~e se klasi~no jezikoslovje – v mislih imam predvsem u~enje latin{~ine, v kateri so bili zapisani tudi “latinski reki in maksime, ki so na neki na~in podobni poeziji”, kot je zapisal dr. Janez Kranjc v spremni besedi pri~ujo~e pesni{ke zbirke. In prav latinski reki, od Seneke prek Plinija do Cicera, so grundirali Novakovi}eve pesmi v prozi, iz katerih veje “iskanje lastne kulture in izgubljenih vrednot, /…/ iskanje domovine, ob~utek pripadnosti in ljubezni, pa ~eprav (si) kot kak{en brezdomec, ki ni nikjer doma, ker je povsod doma”. Seveda ne gre za interpretacijo ali komentar latinskih (iz)rekov, temve~ predvsem za aktualizacijo le­teh, o ~emer pri~a `e naslov knjige, ki ga lahko prebiramo kot 21. stoletje. Še ve~: pesnik se, seveda skozi dana{nji fokus, vztrajno “dr`i predmeta”, za­vedajo~ se, da “besede bodo sledile” (prosto po Katonu st.), zato najdemo v pri~ujo~i knjigi predvsem osebne postanke in razgledi{~a o naravi, ob moralno­eti~nih zdrsih, medsebojnih razmerjih, potro{ni{ki mrzlici ter navsezadnje o minevanju, kjer da se “problem dol`ine (`ivljenja, op. p.) jasno poka`e v kratki ~rtici med dvema letnicama”. Pesni{ka zbirka je zgrajena iz {tirih razdelkov, ki predstavljajo primarne danosti, kazalnike in mejnike na{ega `ivljenja, ki je prepojeno s strahovi, spori, paragrafi, dvomi, druga~nostjo, nevednostjo, radovednostjo, upor­nostjo ali navsezadnje zgolj “preprosto in ~udovito” z upanjem “na bolje, za enaindvajseto stoletje, za novi svet”. Seveda ob slednjem pesniku ne moremo pripisati naivnega (v)pogleda v prihodnost, ki se dandanes izra`a predvsem skozi prizmo zlizanih poklonov in frazemov, ne, pesnik je trdno prizemljen in hkrati nemo~en zaradi “izginjanja vrednot, ki ga nih~e ne bo mogel premagati ne z me~em ne z zlatom”. Ali kot pomenljivo zapi{e v pesmi z naslovom Utopija?: “ /…/ vsi si zastavljamo vpra{anja o `ivlje­nju in sre~i, o smislu in med~love{kih odnosih, zato je pravi~na razdelitev dobrin lahko vir vsesplo{nega zadovoljstva in sre~e ter ob~ega so`itja, to pa je temelj pravi~ne dru`be, ki jo usmerjajo morala, vrednote in eti~na na~ela, zato naj bo ideal pravice vedno nad ~rkami posameznih para­grafov.” A boj, ki ga bije zoper ta bestiarij, ki neizprosno vlada v “dobi reklam”, ni boj z mlini na veter, temve~ pot(ovanje) vase, v labirinte “brez obsojanja tistega, ~esar ne razumem”, i{~o~ “rde~o nit in primerne besede, da bi lahko vse skupaj {e enkrat povedal, {e enkrat zapisal, tokrat nekoliko druga~e, z mnogo manj besedami, ali le s ti{ino”. Slednje namiguje na nedramatiziran, rekel bi linearni tok naracije, ki pa se hote ne predaja (za) umnosti, hermeti~nosti ali sentimentu, ~eprav hkrati prisega na mo~ prave “dane besede, (ki bo) ponovno najsvetej{a stvar v `ivljenju”. Pesnik se {e kako zaveda pasti obsesije z materialnimi dobrinami, ki nas zlahka zapeljejo na polje zlaganosti, sprenevedanja ali drugih pregreh, zato se znova zareka na primarni humani ~ut, manj pa na dru`bene vred­note na{ega kafkovsko­orwelovskega sveta, ki se nezadr`no in “po~asi spreminja v gromozanski zakonik, prepoln paragrafov, zapovedi in kaz­ni”, s katerimi “namesto da bi `iveli, smo nenehno vpeti v nekak{ne postopke /…/ (in) tako `ivimo dale~ od resni~nega bivanja”. Ki je lahko, vsaj po pesnikovem, tudi srednja pot, torej pot druga~nosti ali navsezadnje le “pot preprostega ~loveka, ki je dele`en zaslu`ene hvale brez koristi in utemeljene graje”. A dru`beni normativi nas venomer uokvirjajo in per­fidno ter sproti vedno znova (pri)stri`ejo peruti pogumnej{im letalcem, ki presko~ijo tako notranje kot od zunaj postavljene zidove. ^loveku je torej dano le, da premaguje svoje (male) strahove ali utesnjenosti, ki se pojavljajo “zadaj med zavestjo in podzavestjo”, torej med ujetostjo in pobegom, ki limitira med “paragrafi na2” in izre~enim/hotenim, kajti “zapisane besede (tudi dejanja, op. p.) ni mogo~e vzeti nazaj”. Beseda zato ostaja tako zaveznik kot krvnik, ka`ipot in brezpotje, na katerem “posku{amo z majhnimi koraki, z drobnimi stvarmi, s preprostimi re~mi, vsak dan” zaviti in brez egoizma “dodati ko{~ek mavrice v mozaik `ivljenj nekih drugih ljudi, ljudi, ki jih ne poznamo” . V tretjem razdelku, ki ga naslavlja retori~no vpra{anje A je tam?, se pesnik vrne z obmo~ja dru`bene vpetosti ~loveka v njegove osebne trav­me, frustracije, manije, hipokrizijo, torej v (ne)drobne ne~ednosti, ki tudi narekujejo “premislek o pravi~ni dru`bi”. Res je, gibala zgodovinskega toka so bile predvsem prelomnice, ki so bile najve~krat posledica “na­pak, ki so bile narejene iz pohlepa in brezobzirnosti”, napak, na katerih se nismo ni~esar nau~ili, zato jih vneto ponavljamo, ~eprav se obenem nenehno trudimo, seveda pod de`nikom “inflacije besed biti druga~en, bolj{i ~lovek”. Še ve~: ta za~arani krog, v katerega smo ujeti z refleksom ~rednega nagona, nam hkrati daje varno zavetje in nas peha v letargijo, saj se “ponavljajo vedno iste napake in kjer se znanje zgolj vrtin~i, name­sto da bi se vse bolj nadgrajevalo in {irilo”. A ~eprav ~lovek, predvsem posameznik, tu in tam smelo zaplava proti toku, se gladina komaj opaz­no vznemiri, saj se je `e dokon~no strgala/natrgala nekdanja “~udovita paj~evina skupnih usod”. In kje je zdravilo te brezizhodnosti? So to ~ude`ne tabletke “za ohranja­nje mladostnega videza in vitalnosti”? Je to razum, ki je “zmo`en dojeti, kaj je prav, lo~iti dobro slabo, pravi~no in krivi~no”? Na vsa ta vpra{anja, ki si jih vsakodnevno postavljamo, pesnik preprosto odgovarja: “/…/ pa vseeno, v~asih je treba prisluhniti tudi srcu, ki bije v prsih, razum in srce pa nas lahko skupaj vodita po poti kreposti in so`itja z naravo”. Slednje je bil in ostaja neuresni~en ideal, prav tako kot iskren stisk roke, ki ga je vse manj, kot je vedno manj tudi “odgovornosti do samega sebe”. Prav tu ti~i kle~ pokrajin Novakovi}eve zbirke XXI.: “ob~utek za to, kar je prav, naj bo poslej vedno na prvem mestu, pri vseh nas, ki {e vedno sanjamo in ki {e vedno upamo”. Kajti: ~e so “za dr`avo potrebni ozemlje, oblast in prebivalstvo, ampak tisto, kar je najbolj pomembno, so ljudje in njihove vrline, kajti ljudje so tisti /…/, ki so eti~no primerni in pokon~ne dr`e”. Torej pisani z veliko. Ki jim je treba slediti in jih tudi prerasti, ~eprav je preobrazba dolgotrajna in bole~a. Zavedati se moramo, da pesnik ne `eli biti u~itelj, kaj {ele danes mod­ni du{ebri`nik, ne, pesnik je zgolj, in to upravi~eno, zaskrbljen zaradi ponorelosti sveta. Pesni{ka beseda, tokrat hote skrojena v realisti~nem, mestoma celo hladnem tonu, je `e zdavnaj izgubila demiurgi~ni obstret, lahko pa v nas prebudi vsaj kan~ek samozazrtja vase, brez katerega si lahkoverno – kar je tudi veli~astni imperativ glasnikov globalne vasi – “prepri~an, da si zelo zanimiv in samostojen, ~eprav je zna~ilno, da ve{ o vsem ni~ in o ni~emer vse”. Ta drobna, neambiciozno zastavljena zbirka brezkompromisno razgalja na{e “varljive ob~utke”. In prav slednje je njena najve~ja dodana vrednost. Ana Ger{ak Mirt Komel: Pianistov dotik. Novo mesto: Zalo`ba Goga (Literarna zbirka Goga), 2015. Vse, kar zadeva vednost, se vrti okrog ljubezni – in da ne bo pomote, parafraza ni moja. Max Weber je empati~ni pristop do objekta zastavil kot metodo in s tem, da je ljubezen klju~ do razumevanja, bi se verjetno na~eloma strinjal tudi pripovedovalec Pianistovega dotika, ~eprav ga dotikanje ljubljenega objekta ne pripelje do nobene klju~ne realizacije. Seveda ni ostalo neopa`eno, da je Mirt Komel `e kar nekaj ~asa znan­stveno fasciniran nad dotikom. Poskus nekega dotika in Sokratski dotik se ukvarjata s kulturolo{ko­a­ne­samo razse`nostjo te na videz tako mimobe`ne geste. Zgodbo ekscentri~nega in po sili razmer nesre~nega klavirskega genija Gabrijela Goldmana bi skoraj lahko brali kot faze iz kazala Sokratskega dotika: “zareza”, “zadrega” in “zaljuba”, ki se, na neki na~in, v avtorjevem romanesknem prvencu prekrivajo z dramskim trikotnikom pripovedi. Tudi navezava na gledali{~e ni naklju~je. Komel je svojo literarno pot za~el s pisanjem dramskih tekstov (Mes(t)ne dra­me in Luciferjev padec), v Pianistovem dotiku pa ohranja ljubezen do dramati~nega pripovedovanja. In do teatrali~nosti nasploh. Roman se glede na tematiko in njeno usodnost simptomati~no za~enja s predsmrtno izku{njo, ki evocira vnovi~no in prvotno/dejansko rojstvo. Ostareli – tako gre vsaj sklepati – Goldman iz ne povsem pojasnjenih razlogov izgubi zavest, pristane v bolni{nici na oddelku za reanimacijo, zgodba, ki sledi, pa njegovo sedanjost v izmeni~nih slikah sopostavlja s preteklostjo, dokler ju ne pove`e romaneskni zaklju~ek, ki se lahko ali pa tudi ne kon~a s smrtjo protagonista: “Vsem naj vam bo `e vnaprej zagotovljeno, da se roman ne bo kon~al s smrtjo protagonista (pravice do spremembe konca pridr`ane v imenu kapriciozne umetni{ke svobo­de).” @ivljenje Gabrijela Goldmana je ena sama predestinacija, utele{ena v mitu prekletega genija, njegova cikli~na struktura pa je kljub temu bolj plod navdiha kot premi{ljenosti. Junak je bil `e od rojstva nenavaden, obdarjen s posebno ob~utljivostjo za zvoke; `e v porodni{nici je bilo njegov krik mogo~e jasno razlo~iti od vseh ostalih. Usojeno mu je bilo postati glasbenik, ker pa govorimo o tragi~nem junaku par excellence je njegov vzpon prepre~ila prav usodna napaka v podobi prirojene in jako skrivnostne hibe oziroma motnje, na katero vsi veliko namigujejo, vendar je nih~e ne imenuje, po romanesknem naslovu sode~ pa se nana{a na dotik. Goldman trpi zaradi podobnega problema kot njegov literarni kolega Antoine Roquentin, le da se njegov gnus nana{a na stvari in ljudi, ki ga `e v osnovi odbijajo, z izjemo klavirja. Kljub temu odnos protago­nista do ljubljenega instrumenta ni enozna~en. Goldman klavir ~asti kot feti{isti~ni objekt, {e ve~, vidi ga kot podalj{ek svojega telesa in, ker je v bistvu romanti~ni junak, gotovo tudi kot zrcalo du{e, o ~emer pri~ajo vro~i~ne sanje o avtopsiji ravno v ~asu, ko je ljubljena ~ajka iz zapu{~ine ni~ manj ljubljenega dedka na popravilu. Zastavek je ne glede na pateti~ni podton zanimiv: razmerje med Goldmanom in instrumentom se razvija v smeri dialekti~nega odnosa med hlapcem in gospodarjem. Ko protago­nist svoje ustvarjalnosti ne more nadzorovati, ali bolj{e, ko ~uti, da svojih notranjih ob~utkov ne more dovolj natan~no pretopiti v glasbeni jezik, ga popade gospodovalen bes. “Osvobojen vseh spon, tako star{evskih kot u~iteljskih, si je domi{ljal, da lahko igra, kakor mu srce po`eli, ne mene~ se za pravila. /…/ Vendar tak{no igranje ni prineslo tiste svobode, ki jo je pri~akoval. /…/ V tej zbeganosti se je lovil pri igranju in ponavljal eno in isto do objestnosti, vse dokler ni za~el v jezi udrihati na slepo po klavia­turi.” Vsaj dvakrat pod silovitostjo udarcev v klavirju glasno po~i. Instru­ment protagonistu vzbuja ambivalentne ob~utke. Klavir postane metafora “diktature umetnosti”, imperativa ustvarjanja, vir prekletstva in bla`enosti umetnikovega poklica, ~e se zate~em k nekoliko zastareli prispodobi. Slednja postane {e mo~nej{a, ko postane Gabrijel su`enj svojih lastnih rok: “Ti nama bo{ ukazoval? Ti, najin su`enj, najina marioneta, ki hodi naokrog in si domi{lja, da poseduje roke? Ne, dragi, midve imava tebe, midve igrava tebe!” Umetnik je po tej logiki su`enj umetnosti, zavezan slu`enju proti svoji volji, tako kot je njegov “dar” v resnici nadnaraven, v Komelovem romanu povezan s tistimi kli{ejskimi “temnimi silami”, ki jih v Pianistovem dotiku predstavlja kot hiba skrivnostni in nepojasnjeni dajmon. Gledali{ki pridih Komelovega romana izvira iz njegove romantisti~ne podstati. V zgodbi odzvanjajo Hoffmannove pripovedke, gogoljevski liki, wertherjanski zanos, baudelairovska vzvi{enost, helenisti~na estetika in {e bi se dalo na{tevati – ne nujno z najbolj{imi nameni. Da ne bi pri{lo do pomote, so vsi navdihi poimensko na{teti, ne nujno v izvorni, a dovolj prepoznavno maskirani obliki variacij imen, tipa Jean Jacques Goldman, Gabrijel Kant, Martin Luther Gold, Garles Goldelaire in podobno. In ker gre za “romanti~ni” tekst, v njem ne smejo manjkati filozofske digre­sije, ki jih prijazno in obilno servira nekoliko samov{e~ni in vsekakor vsevedni pripovedovalec. Goldman je izjemen, ker ga pripovedovalec definira kot genija, in ker je genij, je preklet in usodno zapisan trpljenju, ena~aji pa v tem primeru niso problematizirani. Ostajajo na povr{ini, tako kot se zajemanje iz bazena literarne, filozofske in glasbene tradi­cije ka`e zgolj v pripovednem slogu, ki postane gost, redundanten in neredko samonana{alen. Kljub romantisti~nemu izhodi{~u je Pianistov dotik baro~ni roman, namenjen razkazovanju pripovedoval~eve verbalne bravuroznosti in razgledanosti, manj pozornosti pa je namenjene razvi­janju zgodbe. V navezavi na Pianistov dotik se pogosto govori o Bildungsromanu, ~eprav se junak skozi razli~na `ivljenjska obdobja ne spreminja preve~. Iz ustaljenih tirnic ga ne premakne niti usodno kli{ejska in kot taka nujno platonska ljubezen do “bledoli~ne Ester”, ki si Gabrijela ne upa poljubiti, ker “bi to bilo, kot da bi se dotaknila oceana”. Nekako z Webrom bi rekla, da je morda Gabrijel ne ljubi dovolj, da bi “spoznal”, da @enska v tak{nem tipu narative junaka lahko vedno odre{i. Kli{e bi bil v vsakem primeru realiziran. Morda pa ne ljubi dovolj niti svojega instrumenta, saj Goldman o svojem odnosu do glasbe in do klavirja ne razmi{lja preve~. Ustavi se na ravni opisa, tako kot se problema dotikanja nikoli zares ne dotakne. Gnus se pa~ pojavi, morda je za to kriv dajmon, morda pregovorna newyor{ka umazanija, najverjetneje pa pripovedni imperativ, ki `eli ekscentri~nosti Glenna Goulda zdru`iti s tragi~no romanti~no figuro in slednjo povezati z mitologijo genija norca, obdanega z groze~imi prikaznimi, Doppelgän­gerji (Aleksander Savski in do neke mere ruski dedek Jevgenij Vrubel/ Evgen Bruvel) in renéjevskim trpljenjem. Pianistov dotik je retro roman. Ali pa vsaj vintage, ~e to zveni kaj bolj pri­jazno. Izvedba je v svojem bistvu precej konservativna. Podobo nerazum­ljenega in s pripovedoval~eve perspektive povsem nereflektiranega genija, lepe du{e v grdem svetu, ki se spopada z lastno senco v podobi skrivnostne “hibe”, ki mu ploskajo vsi, brez izjeme, ki prav tako brez izjeme vse o~ara, celo nasprotnike, je v navalu pripovedoval~evega navdu{enja te`ko jemati zares. A kaj, ko perspektiva nikjer ni izpostavljena dvomu. Gabrijel Gold­man, orokavi~eni pianist, je Genij z veliko za~etnico, o tem ni dvoma. Samemu sebi najhuj{i sovra`nik, a spet ne dovolj velik, da bi upravi~il dramati~ni pristop k zgodbi. Ne morem se znebiti ob~utka, da je roman, tako kot njegov junak, u{el izpod avtorjevega nadzora in se prepustil njegovim prstom. Pianistov dotik se dejansko za~ne kot parodija, kot (avto)ironi~ni komentar romantisti~nega diskurza, v drugi polovici pa se prestavi v tonaliteto najbolj “`ajfaste” melodrame. Ne, te`ko bi rekla, da se me je Pianistov dotik zares dotaknil. Kljub vsemu je to Komelova do zdaj najbolj{a knjiga. Verjamem, da ji lahko sledijo le {e bolj{e. Milena Mileva Bla`i} Tanja Komadina: Fino kolo. Ljubljana: Zalo`ba Forum, 2014. Stripovski prvenec ilustratorke Tanje Komadina je nastal na podlagi literarne predloge Manke Kremen{ek Kri`man. Slednja je v mladinski literarni svet vstopila leta 1997 z zbirko kratkih sodobnih pravljic ^e se pravljice ujamejo za rep in druge zgodbe, uveljavila pa se je pred­vsem z obetavno zbirko kratkih sodobnih pravljic Po sedmih pravlji~nih de`elah. Avtorica se je od za~etnega pisanja za mlade naslovnike podala na pot pisanja za odrasle z zbirko kratkih realisti~nih pripovedi Dvori{~na okna. Med njimi je tudi pripoved Fino kolo, ki jo je Tanja Komadina pretopila v dalj{o stripovsko zgodbo z enakim naslovom. Mladi bralci ilustratorko poznajo predvsem po ilustracijah razli~nih knjig ter po kraj{ih stripovskih prispevkih za revijo Stripburger. Revija je nastala leta 1992 in interdisciplinarno zdru`uje razli~ne vrste umetnosti. Navkljub dejstvu, da se nenehno sre~uje z neprijetno stalnico (pomanjkanjem finan~nih sredstev) odli~no opravlja svoje delo in poslanstvo, predvsem na podro~ju povezovanja del slovenske kulture (npr. stripi po motivih poslikanih panj­skih kon~nic Honey talks, 2007) in slovenske (mladinske) knji`evnosti s stripom (npr. Slovenski klasiki v stripu, 2009). Besedila v skladu z zah­tevami nekoliko druga~nega medija slogovno utemeljeno prenavljajo in posodabljajo. Njihove predelave in priredbe slovenskih (mladinskih) knji`evnih besedil so osmi{ljene, imajo svojo vlogo v literarnem sistemu ter predstavljajo inovacijo na podro~ju slovenske literarne kulture, ki je relevantna za evropski prostor. Prizadevanja revije Stipburger niso margi­nalna, ampak so po dvajsetih letih kontinuirane in kakovostne dejavnosti v ~asu postmodernizma, ki je naklonjen vitalni margini, del osrednje slovenske kulture. Skupina mladih ilustratorjev, akademskih in/ali ljubi­teljskih, organizirana v delno strukturirano dru`beno skupino, ki omogo~a licentio poetico in pluralizem perspektiv, je postala vitalni del slovenskega literarnega sistema. Kot tako bi jo morali upo{tevati tudi nomoteti, npr. pri vklju~evanju slovenske (mladinske) knji`evnosti v kanonizirane oblike, npr. u~ne na~rte, u~benike, osrednje literarne dogodke ipd. Kratka realisti~na proza z naslovom Fino kolo je sestavljena iz dveh dogajalnih linij oziroma temelji na zakonu dvojnosti prelomnih dogod­kov in prostorov (kronotopov): Mostar leta 1991 in Ljubljana leta 1993. Realisti~no besedilo se za~ne v Mostarju, kjer se v ozadju velike vojne v biv{i Bosni in Hercegovni odvija {e zasebna vojna de~ka Mileta, ki se bori sam s seboj, z rev{~ino in veliko `eljo po kolesu. Ta simbolizira, jas­no, svobodo (znamka kolesa, nomen est omen, je angl. freetime). De~ek je prispodoba za prvotno domovino, prvinskost, ki je simbolno prikazana kot ~ista `elja. Mati, logi~no, v vojnih razmerah sinu ne more kupiti kole­sa, ~etudi si to `eli in ~eprav je zni`ano. Prvi del se zaklju~i z besedami: “Kako `e pravijo? Da takrat, ko ugasne sve~a, umre mornar?” Gre za intertekstualno parafazo angle{ko-irskega pregovora oziroma vra`e (ang. The candle must never be allowed to die out, or it brings death to some sailor out at sea.) Zanimiva povezava, ki sicer pove`e umiranje `elje in umiranje mornarja, ~eprav mornar ni implicitno povezan z dogajanjem. Prvi del torej na zanimiv na~in implicira nasprotje med splo{nim in posebnim: prelomni dogodki, povezani z vojno, na eni strani ter de~kova intimna `elja po kolesu in s tem povezani notranji boji na drugi. Drugi del zgodbe se nadaljuje leta 1993 v Ljubljani, ko se de~ek Mile poleti preseli k daljni sorodnici gospe Kova~evi~. Zanimivo je, da brezimna mati do konca ostane anonimna. Mile se v Ljubljani spoprijate­lji z deklico Lano (“svetlolaso deklico svetlo modrih o~i, ki je stanovala v sosednjem bloku.”). Do zapleta pride, ko Lana dobi tak{no kolo, kot si ga je de~ek `elel. Ker se mu ne more upreti, ga ukrade, pri tem pa ga zaloti gospa Kova~evi~ in ga fizi~no in psihi~no viktimizira ter ozna~i s pejorativno sintagmo “Balkan, cigan”. Ta se v delu nekajkrat pojavi tudi med otro{ko igro (“le sem in tja je v vri{~ otrok ostro zarezalo … Balkan, cigan!”). ^e primerjamo kratko realisti~no pripoved Manke Kremen{ek Kri`man in predelavo Tanje Komadina, vidimo, da je ilustratorka spretno preobli­kovala izhodi{~no besedilo, namenjeno odraslim bralcem (spremenila je na primer zna~ajske lastnosti de~ka, ki prvotno niso bile napovedane ozi­roma imanentne, ponovila pa je nekatere stereotipe prvotnega besedila). Avtorici sta torej na intencionalni ravni morebiti `eleli prese~i stereotipe, ki pa jih besedili (literarno in likovno) prej poudarjata kot odpravljata. Glavni literarni lik je begunec, trojno ranjeni otrok v marginalni situaciji (o~e ni omenjen, rev{~ina in vojna, neuresni~ena `elja in kraja), stereotipna stali{~a pa najdemo tudi v besedah tete Kova~evi~ ter v zaklju~nih besedah omnipotentnega pripovedovalca, ki de~ka ozna~ujejo z `e omenjenima slogovno zaznamovanima besedama (“Balkan” in “cigan”) ter (verjetno nehote) izzvenijo kot glavno sporo~ilo dela. Obe avtorici sta torej besedilo odli~no in skrbno na~rtovali, vendar pa na vsebinski ravni v obeh besedilih najdemo dolo~ene pomanjkljivosti. Tako na primer kraja kolesa, ki predstavlja popolno spremembo otro{kega zna~aja, ni motivirana v notranjem dogajanju in ne temelji na besedilu, saj ni nobenih pokazateljev, da bi pri{lo do tak{ne zna~ajske spremembe de~ka. Tak{ne spremembe se morajo zdeti verjetne in pri~akovane, biti morajo motivirane, vendar v literarni predlogi ni najti pokazateljev za ta obrat niti za obrat vsevednega pripovedovalca. Niti ob razpletu torej ne pride do katarze oziroma pomiritve med splo{nim in posebnim, ampak bralca pospremi zaklju~na neracionalna misel “Balkan, cigan!”. Tako junak `al ni samostojen akter, marve~ je samo funkcija literarnih dejanj in spominja na mitskega junaka, ki je brez subjektivnega interesa le de­monstrator kozmi~nega reda ali predsodkov. Besedilo, nastalo po literarni predlogi, bi lahko bilo prese`no, ~e bi se uredniki (zalo`be Mladinska knjiga, ki je izdala prvotno besedilo Manke Kremen{ek Kri`man, zalo`be Forum ter revije Stripburger) skrbneje po­svetili omenjenim vsebinskim zadregam. ^e prafraziram Slavoja @i`ka, bi rekla, da gre za prikazovanje ideje v mediju ~utnega videza oziroma simbolno artikulacijo ideje, ki jo evocira beseda oziroma zadnji besedi, ubesedeni v poanti, ki nima skupnega imenovalca z intencionalnim po­menom dela. Sabina Burkeljca Peter Svetina: Kako zorijo je`evci. Dob pri Dom`alah: Mi{, 2015. Peter Svetina je pisatelj, pesnik, prevajalec, urednik in literarni znan­stvenik; je eden vrhunskih sodobnih slovenskih ustvarjalcev za otroke. Za svoja dela je prejel najvi{ja priznanja in nagrade ter nominacije. Iz izku{enj pi{em, da otroci v {oli njegove knjige dobro sprejemajo, uvr{~ene so na sezname doma~ega branja, bralne zna~ke ter druge bralne sezname, avtor se z veseljem odzove na povabilo in sre~anje v `ivo, kar je za mlade motivacija in dodatna spodbuda za branje njegovih del. V najnovej{i knjigi Kako zorijo je`evci v pisateljevem prepoznavnem pisanju uzremo bogastvo jezika, zgodbenosti, melodike (kar sli{im glas­no avtorjevo prebiranje Je`evcev, njegove premolke in melodijo besed), duhovitosti ter sporo~ilnosti. Inovacija Svetinovega pisanja se ka`e v po­vezavi estetskega, eti~nega in spoznavnega – ~utimo jo kot celoto. Je`evci so sicer knjiga za otroke, s kakovostjo in bogato sporo~ilnostjo pa je to knjiga za vse bralstvo, ne glede na starost. Dobra knjiga za otroke je dobra tudi za odraslega bralca, obratno pa to seveda ne dr`i vedno (odvisno je od ~ustvene in spoznavne starosti mladega bralca). Kako torej zorijo je`evci, kaj prina{ajo v na{ svet? Kdo sta Helge in Nikozija? In ves preostali pestri svet `ivali pisanih imen? Kaj nam pripo­vedujejo? Jih znamo sli{ati? Sama berem (mladinske) knjige predvsem skozi o~i knji`ni~arke peda­goginje, ki vstopa v ranljivi svet mladih in prek kvalitetnih knjig pri`iga lu~ko sredi morja. Knjiga je lahko svetilnik; tako kot je Nikoziji ves ~as jasno, da je ta svetilnik Helge. Mislim, da se tudi pisatelj zaveda, kaj da besedna lepota otroku – lahko mu pomaga v okolju, ki sicer ni najprijaznej{e. V ~asu, ko sem prebirala knjigo, o kateri te~e beseda, sem vzporedno prebirala (po na­klju~­ju?) knjigo slovenske zdravnice in psi­hoterapevtke dr. Sanje Rozman Pogum: kako preboleti travmo (Modrijan, 2015). Pred resnico si mnogi zatiskajo o~i in morda ni primerno mesto, da ne bi je`evci po krivici hodili v senci, a si bom vseeno drznila zapisati nekaj besed o tem – v lu~i lepote in zdravljenja otro{ke du{e, zapi{em, da imajo nekateri otroci, zlorabljeni (~ustveno, fizi~no, spolno) `al samo ta svet (~e jih knjige najdejo ali oni njih – tu je velika vloga nas mentorjev/ motivatorjev branja). Ti otroci v svetu lepote besed uzrejo Helgeja in Nikozijo, s katerima popotujejo po pokrajini, ki ni kruta, sovra`na, ki jih s svojo estetskostjo in sporo~ilnostjo objame in napolni z lepim; tu se smejijo in sprostijo, ta svet iz besed (in podob) je lep, ni groze~ in neva­ren. O tem pi{em, saj se zavedam tega, kar pravi Rozmanova, da bi rada rekla, da je zlorab malo, da so osamljeni primeri, a temu `al in {e enkrat `al, ni tako. Ko se otrok stisne k lepoti besed, mu to pomaga. Otrok nujno potrebuje sonce, de`elo smehljajev, zato tak{ne knjige zdravijo z obje­mom besed. Pa ne samo zlorabljene, osamljene, zanemarjene otroke, ki jih je ve~ kot preve~; u~ijo tudi one druge (sr~no upam, da jih je ve~), da bi znali biti ~love{ki, topli, odprti, pristni do tistih prvih, ki jim ni tako lepo. Sama vidim veliko vlogo (mladinske) literature pri tem. Branje in ponotranjenje lepote je za otroke pomembno in potrebno. Res je `e ~as, da literarna veda, psihologija, psihoterapija in {e katera veda stopijo v isti ~oln glede literature in opolnomo~enja ~lovekove du{e. Zgodbe dokazano zdravijo popa~en pogled na svet, zdravijo tudi preventivno, torej odpirajo k so~utju, razumevanju, toplini, in tako obogaten ~lovek, s ponotranjeno lepoto, ne bo ranil drugega. Prek zgodbe jasno za~utim njegovo stisko, razumem svet iz drugega zornega kota, ne da bi sam {el po isti poti. Zato so kvalitetne leposlovne knjige po mojem mnenju tako pomembne. Bije `e minuta do poldneva, da se na tem podro~ju literature zgodijo premiki in se meje med posameznimi podro~ji sprostijo in razprejo. Vrnimo se nazaj k je`evcem. Svetina je mojster besedi{~a – besede izbira (tudi `ivali in njihova imena so posebna, prav tako kot eksoti~ne `ivali, npr. Genadij, Krizantema, Valerijan, Nikozija, Astor …), jezik ni preoblo`en, raje ima manj in tisto pravo, stavki so kratki, povedni. Samo­stalniki pogosto stojijo sami, ne potrebujejo veliko pridevnikov, z glagoli pove dovolj: “Pla~a jih in jih oble~e. Odhaja.” Melodijo in zven dosega s ponavljanji (npr. “Luke` Svit je podlasec, podlasec je.”), tudi z odseka­nostjo. Pisatelj se igra z besedami, konci zgodb niso pri~akovani, ravno nasprotno. V vseskozi prisotnem humorju zaslutimo kritiko dru`be, graja­nje kli{ejskosti, tudi izgubo igrivosti, spro{~enosti tega sveta. Duhovitost se ka`e tudi v zna~ajih in `ivljenju `ivali, ki jih v teh kratkih zgodbah najdemo za pravi `ivalski vrt (tudi v poprej{njih knjigah, npr. v Modrosti nilskih konjev), na primer pri lenivcih, ki pozabita celo, kako jima je ime (Kaj `e?). Kar sli{im otro{ki smeh na vsa usta. Podoben odziv bo verjetno spro`il stavek “avtobus ne vozi, ker nima son~ne kreme” (Kako je sivka, ~e je lila). Pisatelj se v knjigi zaveda svojega poslanstva (vem, precej izrabljena beseda, a tukaj povsem na mestu), pi{e tudi zato, da bi bilo mladim lepo, iz iglic bodic (Astorjeva slika), zna ustvariti pesem/sliko. Torej, tudi iz bodic (torej bole~ine) se da ustvariti lepoto. Pisatelj je ustvarjalec lepega sveta. Je svetilnik. K nam ne prihaja na obisk, podarja nam ga (Obisk s kupom vpra{anj). Svetinova izvirnost se ka`e tudi v re{itvah nenavadnih problemov. Nesre~na vidra Angelca ne ve, v katero smer naj gre, in Helge najde na~in, da gre vsepovsod (Takole, re~e Helga), ali pa, koga moramo v `ivljenju zares premagati, ~e sploh koga/kaj (Tekma s ~asom). Ne pozabimo na gorile`evo “dirkanje” (in huj{anje) na motorinu na malico, ki jo presko~i, ker se pelje tako po~asi. Pisatelj bolj kot da bi svet grajal, gradi lep{ega, bolj{ega, toplej{ega (Kajmebriga). ^ri~ku Genadiju je treba ve~krat po­kazati, da mendranje ni lepo. Mu bo `e s~asoma postalo jasno, mu bomo pa ve~krat pokazali. Tudi zelena zavist ne obrodi dobre solate (Helge in zelena zavist). Subjektivno zapisujem, da je ena mojih najljub{ih v zbir­ki zgodb Helge in ~udna misel, ki s pomo~jo preprostosti, ki je seveda iz~i{~enost pisateljevih misli, pove, kako se razplesti iz ~udnih misli. Dober nasvet, ni kaj. @ivljenje Svetinovih je`evcev je lepo, toplo; absurd tu dobi nove raz­se`nosti, nove konotacije; to ni razgrajen svet, kjer vse razpada, nasprot­no, z njim (se) zgradi nekaj toplega, celovitega. Odpadejo vsi “kaj bodo rekli drugi” in nam je preprosto lepo. Naj se ustavim {e pri ilustracijah Damijana Stepan~i~a, ki zaokro`ajo izvirnost in duhovitost ter spro{~enost besedila, hkrati pa stojijo same zase, pripovedujejo/dopolnjujejo/{irijo pisateljevo besedo. @e pripenjam Je`evce na priporo~ilni seznam kvalitetnega branja za otroke na {oli. Prepri~ana sem, da se bodo radi in pogosto dru`ili z njimi – pomagali jim bodo (pre)`iveti v tem svetu, dokaj zapletenem za otro{tvo. Postali bodo most (Nikozija, Helge in {e sre~a), zidov je na tem svetu tako `e veliko preve~. Naj za konec {e parafraziram pisatelja: In sediva (bralec in knjiga). Pa gledava ta svet, ki je lep. Ampak v~asih ~isto malo manj. Zdaj lep{i z dobro knjigo ve~. Matej Bogataj Za otroke gre! Simona Hamer: Samorastniki. Po motivih Pre`ihovega Voranca. Pre­miera 12. novembra 2015 na Mali sceni MGL. Samorastnike poznamo, se zdi. Zgodba o ljubezni med Hudabiv{ko Meto, bajtarico, in Karni~arjevim O`bejem, sinom velikih posestnikov, med katero stopita njegova ta stara, je dobila kar nekaj upodobitev, ob dovolj znamenitem filmu z Majdo Potokar v glavni vlogi je recimo eno od priredb pod naslovom Samorastne`i, kolikor se spomnim, napisal tudi Feri Lain{~ek v poznih osemdesetih. V pripovedi gre za klasi~no socialno razdelitev, ki je ob kljubovanju in naravnost trmi ta starih Karni~arjev skoraj vzoren model za lo~enost in nekohabitacijo razli~nih razredov in slojev; kljub fizi~ni torturi in vsakokratnemu kaznovanju namre~ Meta neutrudno rojeva O`bejeve otroke, njegovi star{i pa nikakor ne popustijo in ne dovolijo poroke. Tako na koncu sedi Meta v prozi in v filmu s svo­jimi samorastniki, 'pankrti' na robu in gleda nekam v dolino in govori o tem, da jih bo ~ez toliko in toliko let sto, potem pa {e desetkrat ve~, in Voranc kot tajnik Internacionale je s tem seveda mislil na nara{~anje mo~i in {tevila proletariata, deklasiranih in socialno marginaliziranih mno`ic, ki bodo v skladu z doktrino, v katero je tudi sam verjel, po~asi pod budnim in blagim o~esom avantgarde vzeli mo~ v svoje roke. Ta svet krivi~nosti razbijmo, do tal naj boj ga na{ podre, potem svoj novi svet zgradimo, bili smo ni~, bodimo vse. Potem pa tole. Vendar se dramatizacije proze Simona Hamer loteva nekoliko druga~e; gre za natan~no branje in delno preinterpretacijo, ki poudari nekatere prej spregledane, zdaj pa spet jasno vidne elemente dela. Najprej je zelo poudarjen in v ospredje postavljen del, ko se ta mlada ne moreta poro~iti z dovoljenjem star{ev in upata, da bosta v va{ki skupnosti za poroko, za­radi otrok, ki so realno dejstvo, dobila soglasje. Ne poznamo takratnega prava iz srede 19. stoletja, vendar je o~itno, da je morala ob~ina, ob~estvo, kakor koli `e re~emo, dati privolitev, kadar ta ni pri{la po normalni in obi~ajni poti: od star{ev kot skrbnikov bodo~ih poro~encev. Kot nam je morda ob branju u{el podatek, da gre o~e v svoji trmi pravzaprav precej dale~, nenavadno dale~, ne gre samo za poroko oziroma njeno prepre~itev, temve~ tudi za dedne pravice; stari Karni~ar namre~ O`beja razdedini, s tem pa ga tudi izpostavi voja{~ini, ki so je bili prvorojenci velikih kmetov sicer na~eloma opro{~eni zaradi vzdr`evanja kmetije in skrbi za dru`ino. Odnos star{ev do O`beja je pri Simoni Hamer dodatno pod~rtan, saj le tako lahko razumemo, kdo so prave `rtve tega zoprvanja: ne samo Meta, pridna, da ni za povedat, ne samo ve~no zbegani in oklevajo~i O`bej, ki od enega otroka do naslednjega, torej devetkrat, obljublja, da se bo z o~etom resno pogovoril in napravil zadevi konec, pa se ne, dokler ni prepozno in ni ta stari `e ~isto pregret in star~evsko zoprn, glavna `rtev so pravzaprav njuni otroci, vseh devet, ki jim je s tem odre~ena pravica do dedovanja, otroci, ki jih skupnost zasmehuje in tudi gospod `upnik si jih kar fino privo{~ijo s poimenovanji, v katerih vsi prepoznajo izvenzakonske. In zraven je vedno tudi skupnost, srenja, ki je bolj kot ne privo{~ljiva, sicer vse vidi, vendar se boji pose~i, boji se izre~i za pravico, saj je vloga gospodarja {e kako opazna, oni pa odvisni: aktualizacija je prestreljena z deli, v katerih nekje ob strani komentirajo ravnanje protagonistov, bolj kot ne `lehtno, bolj kot ne privo{~ljivo, pa~ ustrezno mno`ici in njenim mehanizmom. Za nastalo situacijo sta kriva, morda celo v dobri veri, ta stara Karni~ar­ja, ker ne dovolita poroke, ker ne dovolita, da bi imeli otroci normalne pogoje, vsaj fliko zemlje, ne pa da hodijo okoli past in za pestrne. Izzovejo pri tem srd Gospoda, kakor se ka`e skozi njegovega namestnika, @upnika. Povzro~ijo, da se ga O`bej po tem, ko ga razlastninijo in razdedinijo, po tem, ko mora zaradi tega k vojakom, zapije. Povzro~ijo, da Meta hodi {e pred zoro delat, in Voranc njeno delovno vnemo zelo hvali, dramatizacija pa povzema. Simoni Hamer pa ne gre samo za vsebinsko aktualizacijo besedila, ki se odziva na {e kako so~asno, ~eprav nikakor ne tudi sodobno, prej anahrono dilemo o tem, ali so vsi otroci, recimo tudi tisti iz `e obstoje~ih istospolnih zvez, enakopravni, ali lahko u`ivajo vse pravice, ki gredo ostalim. Še bolj so Samorastniki aktualizirani formalno, s potujevanjem, z dopisanimi deli, v katerih nas obve{~ajo o dejstvih tistega ~asa: o umr­ljivosti novorojen~kov, o {egah in navadah, ki so {le k porodu, opozorijo nas na pozno pridobljeno volilno pravico za `enske in podobno. Drama­tizacija in adaptacija sta tako poudarili – in dopisali, komentirali in s tem pod~rtali – vse tiste dele Voranca, ki govorijo o razrednih kriterijih, vendar speljanih skozi optiko trmastih, nerazumevajo~ih ljudi, predvsem obeh ta starih gruntarjev in nekoliko tudi skozi optiko mno`ice, ki jo dovolj uspe{no hujskata in obvladujeta z obljubami in gro`njami, tudi podkup­ninami. Tam je namre~ tudi del, ko stari podkupuje mno`ice, da bi se srenja uprla poroki, in se; gre za nekak{no obliko demokracije – ali ni bila ta od Sokratove obsodbe sem `e tolikokrat zlorabljena, da bi jo morali nehati idealizirati –, s pomo~jo katere ve~ina odre~e manj{ini osnovne pravice. Va{~ani pankrtom, vsem izstopajo~im, in ni~ ~udnega ni, da je @upniku v usta polo`en stavek, ki ga te dni pogosto sli{imo: “Kam pa pridemo, ~e bomo dovolili (istospolne) poroke? Za otroke gre!”, nekako tako. Adaptacija besedila z dopisanimi postdramskimi deli, ki komentirajo in potujujejo, izzveni ravno v tem slogu: za otroke gre, zato ga `e enkrat nehajte lomiti s svojo ideologizacijo in preganjavi~nimi konstrukti, da za zakonom stojijo nekak{ni lobiji; morda bi bilo tak{ne gejevske lobije po nasvetu pape`a Fran~i{ka, najvi{je avtoritete na tem podro~ju – ki jih je enkrat `e imenoval, mi pa smo jih prepoznali med na{imi profesionalnimi katoliki, ~e jim `e dostojanstveniki ne moremo re~i, vsaj ne vsem –, treba poiskati znotraj Cerkve. Seveda se kljub `ivahnemu pretikanju med ~asi Samorastnikom pozna nekaj patine in to re`ija Eve Nine Lampi~ {e poudari. Kot `e kdaj prej Ivica Bujan, ki je v kranjskem gledali{~u postavil nekaj nem{kih iger v slogu ljudske igre, tudi Eva Nina Lampi~ priskrbi nekoliko arhaizirano in postarano gledali{ko podobo. Pri tem ji polno podporo nudijo avtor glasbe Bo{tjan Narat, saj se nam v uho prisuka tudi kak{na tradicionalna vi`a, pa scenografija Danija Modreja in kostumografija Andreja Vrhovni­ka. Tudi sicer ne manjka kme~kih opravil, s katerimi razgibajo dru`insko dramo v ospredju, enkrat so to muzikanti, drugi~ bolj poljedelska in ro~na dela v interjerjih, igralci ska~ejo skozi ve~ vlog in se v njih razli~no znaj­dejo: kot reprezentanti mno`ice nastopijo Mojca Funkl, Mirjam Korbar @lajpah, Janez Starina in Gregor Gruden. Predvsem pa je v uprizoritvi poudarjena odgovornost, ki jo ima za na­stalo stanje opravljiva va{ka srenja; gru~ice, ki komentirajo in opravljajo, ki se klanjajo Karni~arju, ker je nosilec mo~i in denarja, pa @upnik kot njegova podalj{ana roka, ni~ kaj poln kr{~anskega usmiljenja, to so proti­igralci. Tudi nekoliko stilizirani, recimo ta stara Karni~arjeva, kakor ju odigrata Judita Zidar in Ga{per Ti~, sta do konca zategnjena, ona skoraj fanati~no nepopustljiva, jeklena in neizprosna, on pa rohni in se sploh ka`e kot mo` mo~i, da predira bobni~e in malo cikne na kak{nega step­skega brkatega suverena, kakr{nega se boji vsak demokrat. Na drugi strani scagani O`bej, ki ga Jernej Ga{perin zastavi kot medlo figuro, nekako anemi~en in brezbarven, tudi s pobeljenim obrazom, tipi~en primerek mo`aka, ki si ne upa stati za obljubo; vendar izpade v opreki z njim toli­ko bolj odlo~na Meta Anje Drnov{ek; trmasta, uporna, uprizoritev ji je namenila tudi nekaj skoraj 'opernih' solov, recimo `ganje s predivom kot kazen za pre{u{tvo in neodrekanje sadovom greha. Meta Anje Drnov{ek dovolj dobro niha med preganjano nedol`nostjo, brezmejno zaljubljeno­stjo in nekak{nim inertnim kljubovanjem. Vsi je ne odnesejo tako dobro, nekaj je dopisanih delov, ki izzvenijo v prazno, tudi kak monolog je napa~no plasiran, najbolj recimo grobarjev na koncu, vendar to morda manj zmoti zaradi tokrat natan~no premi{ljene in dovolj dobro izpeljane poante: usoda otrok, njihov zakonski ali izvenzakonski status, ne more biti v rokah na{~uvane va{ke mno`ice, zaradi trme centrov mo~i samorastniki ne smejo ostati brez osnovnih pravic. Ob socialni noti, ki je prisotna `e v Vorancu, tako zdaj skozi postdramske in potujevalne, komentatorske postopke skozi predlogo posije `iva zdaj{njost. Ponovimo lahko, danes, ko se ravno pri`igajo lu~ke v ve~jih mestih in vabijo mitolo{ke po{asti z jelen~ki s severa na obisk, otrokom v veselje, da ~etudi jih je danes de­vet, jih bo ~ez nekaj let sto, potem pa petkrat, desetkrat toliko … In ~e smo nekje ob izgubi utopije z umazano vodo iz banjice izlili tudi dojen~ka, torej zavzemanje za pravi~nej{o dru`bo in pravi~nej{o porazdelitev pro­duktov dela, bodo pravice vseh slej ko prej izena~ene. ^e ne na tem, pa na naslednjem referendumu. Vesna Hauschild: Inventura. Re`ija Ajda Valcl. Mala drama, Ljublja­na, november 2015. Inventura je s svojim sporo~ilom {e najbli`je dramatiki Matja`a Zupan­~i~a, ki na specifi~en in nekoliko metaforiziran na~in spregovarja o na{em korporativisti~nem tukaj in zdaj, o novem vrednotenju ~loveka, ki se pribli`uje novemu fevdalizmu, o svetu, kjer ~lovek toliko velja, kot pla~a, pla~ajo oziroma pla~o odmerjajo pa ve~inoma tisti najvi{ji na lestvici. Le da je pri Zupan~i~u, na primer v igri Shocking Shopping zadeva absurd­na, ker se sistem poganja tako reko~ sam od sebe, kiberneti~no, in tam vidimo vse bolj napredujo~o nesposobnost, vi{je ko gremo, v Inventuri pa so samo zaostreni trendi, ki veljajo pri ravnanju mened`menta s proleta­riatom: zahteva po totalni kontroli, zahteva po maksimalni u~inkovitosti, lojalnosti firmi, ki meji na verski fanatizem, odrekanje zasebnemu zaradi slu`benega, `rtvovanje za posel, sterilizacija, odpoved dru`ini, partnerstvu, vsemu. Ni~ ~udnega, da na koncu igre ena od kandidatk za zaposlitev rodi in otroka kar takoj polo`ijo v nakupovalni vozi~ek: naj `e takoj, prvi dan postane ~lan Corpusa, kot se glasi ime podjetja, da bo lahko nekje do smrti z marljivim delom pokazal vso hvale`nost, ki gre eni zadnjih tvrdk, ki {e zaposlujejo. Inventura ima nekatere elemente fantastike, negativne utopije, nekate­re tendence so prignane do skrajnosti, ne samo nadzor delavk, ne samo striktne minutne postavke za opravila vseh vrst, ne samo {tetje besed, ki jih lahko izmenjajo med sabo, razen kadar gre za poslovanje, ne samo tehnolo{ka izraba, ki omogo~a, da z v igra~e vgrajenimi mikrofoni zasle­dujejo `elje svojih potro{nikov, namre~ otrok, in jih potem zasujejo s po­nudbami tistega, kar si `elijo in o ~emer se izpovedujejo igra~am; tak{na je tudi uvedba Big Brotherja, {ef oziroma vodja jih spremlja na vsakem koraku in komentira njihovo uspe{nost, marljivost. Nekoliko izrabljeno, `e videno, kot seveda tudi korporativisti~en ritem dela, ki ubija, ~e ne fizi~no, pa vsaj pobebavlja. Inventura je namre~ igra o {tirih dekletih, treh od zunaj in ene notra­nje, `e zaposlene, ki jo uvedejo zaradi ve~jega privida konkuren~nosti, razli~nih starosti, ki se potegujejo za razpisano delovno mesto. Vendar po­tem vzamejo vse {tiri, pa dve vr`ejo, eno po{ljejo na Florido, kjer v skladu s svojimi pri~akovanji ureja poroke, samo da so pasje, kar ni bilo vnaprej izrecno poudarjeno. Vidimo dekleta, ki v imenu obljubljene slu`bice in ljubega kruhka po`irajo marsikaj, od ~okolade in imajo s tem povezano bulimijo, hodijo na fitnes in podobno, ali pa vse stavijo na seksapil in besno osvajajo {efa, ali pa so se pripravljene za slu`bo tudi sterilizirati, da ne bi vekajo~e bitje enkrat v prihodnosti ogrozilo njihove kariere. Ali zgolj po`irajo in si kljub za`elenemu “crkljanju pred televizorjem” v imenu kariere in {olanja otrok v maniri konja iz @ivalske farme nadevajo nove in nove obveznosti, vse v stilu: {e ve~ bom delal(a)! Vendar je celotni manever bolj kot ne nateg; obljuba slu`be je prej kot ne motivacija za njihovo prekomerno delo, vendar samo obljuba. V resnici so hoteli dobiti delovno silo, ki bi opravila inventuro. Vesna Hauschild se poigrava s stereotipi o uspe{nih `enskah, ki morajo med {tevilnimi kandidatkami pokazati najve~ v najkraj{em ~asu; pri tem zaradi obljube kariere `rtvujejo vse, saj kdor dela, tro{i in u`iva, brez tega pa si slej ko prej nula. Igra je spisana skozi tri nadaljevanja, dejanja, med katerimi je po nekaj mesecev razlike, da bi bolj videli naravo tega napredovanja. In da bi na koncu lahko videli produkt hitrega seksa, otro~ka Noeta: ~e je ta v igri, natisnjeni v gledali{kem listu, {e prodajni proizvod ali blizu temu, je potem v uprizoritvi, kjer je re`iserka Ajda Valcl z dramatur{ko podporo Mojce Kranjc o~istila nekaj pretiravanj, to Noe, otrok, obkro`en z `enska­mi, up nove dobe. S skupnostjo `ensk, ki izstopijo iz korporativizma in se za hip zazdi, da za`ivijo v nekak{ni materinski oziroma `enski komuni, izlo~ene iz podivjanega tempa sveta zunaj in {e bolj podivjanega sveta znotraj hiper{tacune. Morda se je pri premisleku o konceptu re`ija Ajde Valcl oprla na za~etno razgibavanje in vedenjsko uniformiranje kandidatk; v igri namre~ kadrovanje vodi Marcel, ki ga Klemen Slakonja odigra kot blaziranega nastopa~a in brezskrupuloznega priganja~a. On je uvajalec deklet v posel, in posel pomeni vse, posel je totalna in totalitarna zadol`itev, ki prili~i posameznika ustanovi. Marcel je brezobli~no bitje, samov{e~no na na~in kakega Hugha Granta, vendar ne ~isto brez {arma in elokvence, hiter v `aljivostih, servilen navzgor, proti {efici, ki vse skupaj komandira iz ozadja, prek zvo~nikov; ona je Veliki brat in on njen podrejeni. Vendar pa vmes, `e precej na za~etku, dekleta u~i primernih dr` in gest; to je seveda na raven {tacunarstva preneseno tisto famozno medijsko komuniciranje, posledica trdega drila in treningov, ki ga lahko opazimo pri izpostavljenih politikih, ki jih samo {e potne srage in ob~asni krucefiksi izdajo, da je za njihovo robotsko pojavo {e kaj. Temu so v Inventuri podvr`ena tudi dekleta; njihove individualne 'nastope' z vnaprej priu~enimi nasme{ki in dr`ami poenotijo, da grejo k imid`u {tacune. Vendar pa Ajda Valcl to zaostri in dekleta `e na predstavitev pridejo vsaka s svojo prisilno dr`o, sicer uniformirane, kolikor so temni trikoji `e uniforma, vendar vsaka s svojim tikom: ena zapeljuje s kro`e~o roko zadaj, ki jo uporablja skoraj kot rep (Ana Urbanc), druga z izzivalno dr`o in manekensko hojo, ki poudarja srednji del telesa (Nina Ivani{in), tretja svojo pretirano izobraz­bo skoraj prikriva z zafnano in skoraj pun~kasto, pubertetni{ko dikcijo (Sabina Kogov{ek) in preostala ka`e, da se v vsem skupaj ne znajde najbolj{e in bi {la najraje k dru`ini, sedet pred televizor, ta kamin ubogih na duhu, pa vendar tudi zadnjo tola`bo in zapik pred izgorevanjem na delovnem mestu (Nina Vali~). @e na prvi pogovor pridejo vsaka s svojim nastopom in tu se poka`e pomembna vloga koreografije in asistenta re`ije Sebastjana Stari~a: koreografija in izdelani nastopi ho~ejo prikazati nji­hovo artificielnost, ne`ivljenjskost, apeliranje na u~inek, ki naj ga naredi telo v prostoru, predvsem pa na predstavnika potencialnega delodajalca. In so potem vsi v kr~u, v nenaravnih pozah prilepljeni ob zid, valjajo se po stopnicah in pultu – scenografija Jasne Vastl –, vse z namenom, da bi pokazali, da so v resnici na odru. Ta pa je nekako prenesen, tudi za­radi glasbe Sa{e Lu{i}a, skoraj v disko, v zabavi{~e, odr~ek, kakr{nega do`ivimo v kakem klubu, kjer se me~ejo ven punce, ki bi naredile vse, da bi se jim izpolnile `elje. Tak{no gibanje in poudarjena izumetni~enost pa seveda ka`eta pravo naravo tak{ne dru`be in tudi podjetja; vse je unifor­mirano, seveda z majhnimi, za poznavalce pa prelomnimi podrobnostmi. Kot se v~asih zalotimo, da ne prepoznamo {oferja in vo`enega, ker imata enake obleke, ~e ne (pre)poznamo ravno blagovnih znamk in podobnih statusnih simbolov, tudi zdaj dobimo ob~utek, da so dekleta skoraj ista, vse dokler se ne razvijejo njihove specifi~nosti, da ne re~emo simptomi. @i`ek bi pristavil, da s svojim uniformnim maskiranjem v resnici ni~ ne prikrivajo, ta nastop je njihovo pravo bistvo, njihova ma{karada poka`e, kaj v resnici so in kaj postajajo. In Corpus, ta napol {tacuna in napol sekta, z njimi. Zato ni ~udno, da deluje {efica, ki jo odigra Vanja Plut, nekako vzvi{eno, ona je tista, ki je vse vaje za nastop `e opravila in zdaj iz ozadja, nevidna in vseprisotna, diktira tempo, modni stil, tike in morda daje napotke za reklame, ki se seveda ves ~as vrtijo nekje v ozadju naku­povalnega vsakdana. In niso ni~ manj bedaste, jim pa manjka nekaj tiste okretnosti pri karikiranju, ki jo najdemo pri nekaterih drugih slovenskih dramatikih, recimo pri Zupan~i~u ali Rozmanu ­ Rozi, onadva si znata te ljudi iz reklamarstva {e bolj privo{~iti. Rok Vihar kot zaro~enec ene od deklet in Boris Mihalj kot neustavljivi osvajalec z receptom za ~ema`ev namaz imata v tej igri bolj epizodni vlogi. Ravno ta radikalen re`ijski poseg v smer diskoidnosti daje predstavi dinami~nost in pospe{en tempo, ki prikrije nekoliko predvidljive zasuke na polju delodajalci–delojemalke. Vesni Hauschild se pozna, da se je kar precej {olala pri dialogih, njene replike so zaostrene, pogosto tudi duhovite, zdi se, da je to obetavna dramska pisava, ki mora morda samo malo bolj zakopati pod povrhnjico in svet videzov, da bi zbezala na plan probleme in njihove obdelave, ki presegajo nekoliko feljtonisti~en pristop h korporativizmu in aporijam hiperpotro{ni{kega ~asa. Vinko Möderndorfer: Nostalgi~na komedija. Re`ija Boris Kobal. SLG Celje, 27. novembra. Möderndorfer je v hudi kondiciji; pred kratkim premiera Evrope, Grumo­ve nagrajenke, potem Malega no~nega kvarteta, nominiranega za Gru­movo isto leto, zdaj pa {e Nostalgi~na komedija. Ne bi tokrat o pesni{ki zbirki in zbirki kratkih zgodb, vse pred kratkim. Nostalgi~na komedija je igra podvojitev in potrojitev; ~e na za~etku ne razumemo, kako se lahko tako spravljivo in z nasmehom o prvem sre~anju in njegovih podrobnostih pogovarjata Starec in Starka – Evgen Car in Anica Kumer ju odigrata sprijaznjeno in dobrodu{no, tako izzvenijo tudi drobni prepiri okoli resnice preteklosti –, nam postane proti koncu jasno: sta mrtva in zdaj iz nekak{nega zagrobja po{iljata svoja prej{nja jaza, Dekle in Fanta, potem pa srednjeletna Njega in Njo, na pot, ki sta jo `e prehodila. Kregata se glede malenkosti, kdo je koga v posteljo in kdaj, kdo je vrgel in kdo na{el hla~ke, ki so spodbudile eroti~ne apetite, kdo je koga prevaral in s kom, ~e `e in ~e sploh. Pri tem s svojimi prej{njimi jazi ravnata kot z lutkami, kot z marionetami, po{iljata jih sem ter tja in to daje obema mlaj{ima paroma kar nekaj mehani~nosti, togosti, seve­da pa se samovolji obeh starcev tudi malo upirata ali jo komentirata, bolj nemo in s pogledi, a vendar. Ta v osnovi pirandellovski potujevalni mehanizem, kjer je namesto avtorja kreator in demiurg sveta pri~evalec preteklosti, neki starej{i jaz, {e ve~, dva pri~evalca preteklosti v opreki in blagem nesporazumu, je seveda mo~an motor komi~nega. To oba para, predvsem Tanja Poto~nik in Bojan Umek kot par s te`avami in soo~ena z `ivljenjsko jebo, srednjeletna in malo zgarana od otrok in vzgoje in rutine, pa tudi mlada dva, Liza Marija Gra{i~ in Aljo{a Koltak, polno zagrabita ter v prete`no realisti~ni in umerjeno in zmerno komi~ni maniri tudi odigrata; zmerno zato, ker je vse skupaj podlo`eno z nostalgijo, s tem sentimentom do preteklosti in njenih ne do konca realiziranih mo`nosti. Malo pa je zadeva tudi beckettovska, kolikor sta tudi starca bolj kot ne nemo~na proti tistemu, kar se je v resnici zgodilo in se jima dogaja ven in ven in spet. Pri tem uspeta kostumografija in scenografija Ur{e Vidic in Sare Smrajc @nidar~i~ prikazati tudi pretok ~asa, dogajanje opremita s prepoznavnimi atributi ~asa, od oblek do opreme interjerjev. Vendar pa sta pravi zvezdi doma~i `ivali; da bi se bolj videlo njuno prikrajanje pre­teklosti in drobna konfliktnost, ki daje napetost znotraj para, kot so reci­mo drobni nesporazumi glede Beatlov in Rollingov, glede vzgoje sina in h~ere, kjer veljajo druga~ni kriteriji, pa~ zaradi vpletenosti in projekcije, pa glede odnosa do psa in ma~ke, te tudi odigrajo; Barbara Medve{~ek kot psi~ka in Igor @u`ek kot ma~kon, oba seveda govore~a in s tem blizu Snoopyju in Garfieldu, sta prava pro`ilca komi~nega. Odigrata tudi vlogi prijateljev, ki uletita na permanentni dvotedenski `ur, ki zamenja {tudijski dopust, @u`ek pa je izvrsten in natan~no doziran tudi kot u~itelj telovadbe, ki ga ob velikih imenih kinematografije, Pasoliniju in Fassbinderju, {e najbolj zanimajo ure telesne vzgoje s posko~nimi de~ki, ki ga popolnoma preokupirajo in iz~rpavajo, to je tisti komi~ni prese`ek. Da potem oba po smrti star{ev kot njuna nekoliko brezbri`na otroka poka`eta, kako malo vemo drug o drugem in kako nepomembni postanejo predmeti v hipu, ko se znebimo njihove sentimentalne in spominske te`e, to pa seveda sodi med nostalgi~ne plasti te natan~no spisane ter enako postavljene in odigrane komedije. LETNO KAZALO 2015 Uvodnik Grdina, Igor: Vedno na za~etku ........................................................ 1113 Kova~, Edvard: Pisateljsko sre~anje na Bledu pred novimi izzivi ..... 643 Kravos, dr. Bogomila: Trst je na{? ................................................... 1265 Pavliha, dr. Marko: Iskanje soglasja o temeljnih vrednotah ............ 1425 Pregl, Slavko: Dodatna vpra{anja in predlogi .................................... 355 Rugelj, Samo: Iz digitalnega spet v analogni zalo`ni{ki vek? ........... 499 Schnabl, Ana: Zakaj kritiki no~ejo u`ivati? ........................................... 3 Namesto uvodnika Ni denarja! ......................................................................................... 195 Flisar, Evald: Kdo ubija slovensko kulturo? ..................................... 1585 Mnenja, izku{nje, vizije Davies, Simon: Nadzor osvobaja ....................................................... 649 Haderlap, Maja: V lu~i jezika ............................................................ 217 Lehrer, Jonah: Marcel Proust in metoda spomina ............................ 1125 Per{ak, Tone: Pisatelj v dru`bi, ki je samo {e javnost? ...................... 361 Petrovi~, Nara: Kako postati I{trian? ............................................... 1589 Vollmaier Lubej, Janja: Esej o robcu, jeziku in zavra~anju zla ....... 1269 @unkovi~, dr. Igor: Etika in morala v sodobni slovenski dramatiki ........ 8 @veplan, @an: Generacija # ................................................................ 510 Alternativna misel Fossel, Michaël: Kritika in komunikacija: Poslanstvo filozofije (Pogovor z Jürgenom Habermasom) ............................................. 1694 In memoriam Jo`e Horvat s Sergejem Ver~em ......................................................... 518 Ku{ar, Meta: Dragi Toma`, carissimo! ................................................ 69 Pogovori s sodobniki Ana Jasmina Oseban in Andrej Pleterski ........................................... 225 Jo`e Horvat z Vilmo Puri~ ............................................................... 1277 Leja For{tner s Samom Rugljem ...................................................... 1140 Leja For{tner z Borisom A. Novakom ............................................. 1594 Leja For{tner z Gorom Osojnikom .................................................... 657 Leja For{tner z Marijanom Rupertom ................................................ 367 Simona Kopin{ek s Suzano Tratnik ................................................. 1438 Tina Kozin z Matev`em Kosom ........................................................... 23 Sodobna slovenska poezija Adam, Alja: Krogi .............................................................................. 677 Baba~i}, Esad: Pesmi ......................................................................... 409 Bedra~, David: Pesmi, ki jih pi{em, so tvoje ..................................... 398 Bizjak Petit, Mateja: Luping ................................................................ 65 Drev, Miriam: En sam tok .................................................................. 670 Hohler, Tanja P.: Pozablja{ ................................................................. 532 Huzjan, Zdenko: Tako zdaj kot prej ................................................. 1162 Jelen, Bernarda: Mo{ki mojih sanj ................................................... 1460 Jesih, Milan: Izkoprnevajo~ ................................................................. 37 Kor{i~, Petra: Naseli me, znova ......................................................... 390 Krajnc, Matej: Karneval ..................................................................... 554 Kravos, Marko: Kot suho zlato ............................................................ 45 Kravos, Marko: Rogovi .................................................................... 1315 Krsti}, Rade: Stop(i)nje svetlobe ....................................................... 546 Ku{ar, Meta: Taki majski dnevi ....................................................... 1616 Ku{ar, Meta: Zmajeve pesmi ............................................................. 683 Mikli~ Perne, Nevenka: Usodni dnevi ............................................. 1639 Muck, Kristijan: Na{li so rablja ........................................................... 57 Mustar, Ale{: Dru`inski vrt .............................................................. 1155 Novak, Anja: Ujeta ............................................................................. 252 Novak, Boris A.: ^as o~etov ............................................................ 1294 Novakovi}, Novica: Matrice ............................................................ 1172 Pintari~, Miha: Soneti ...................................................................... 1451 Šuligoj, Adam: Stransvet ................................................................. 1627 Vinceti~, Milan: Kalende ................................................................... 243 Zupan, Uro{: Opekline ....................................................................... 382 Sodobna slovenska proza Bevc, Cvetka: Nesre~a ....................................................................... 571 Cvetko Vah, Karin: Devetdesetletnica ................................................ 723 Hrastelj, Stanka: Prva dama ............................................................. 1645 Jurkovi~, Kristina: Vezave asfalta .................................................... 1194 Kne`evi}, Zoran: Otrok supermarketa ............................................. 1653 Kodri~, Zdenko: Film Zorice Grünfeld .............................................. 259 Likar Baj`elj, Mirana: ^igav je strah ................................................. 704 Mikli~, Marinka Marija: Vlak odhaja ................................................ 277 Möderndorfer, Vinko: Preteklost v {katli ............................................. 77 Oblak, Ale{: Neznosna cena bivanja ................................................ 1182 Petek Levokov, Milan: Turist info .................................................... 1322 Rezman, Peter: Teko~i trak .............................................................. 1329 Simoniti, Veronika: Entartete Kunst .................................................. 577 Stepan~i~, Lucija: Šifra ...................................................................... 268 Šimunovi} ­ Cilen{ek, Natalija: Sotto voce ....................................... 415 Vinceti~, Milan: Blagovestje sestre Kazimire .................................... 692 Vinceti~, Milan: Razirka .................................................................. 1470 Vresnik, Primo`: Minister za izobra`evanje in stara {ola .................. 562 @iberna, Marjan: Smrt na Šmarni gori ............................................... 713 Sodobni slovenski esej Bomba~, Jaka: Ve~no iskanje kon~nosti (v neskon~nosti) ............... 1218 Ger~ar, Jaka: Drobljene odlo~itve ...................................................... 728 Novak, Boris A.: Antikvariat ljubezni ................................................ 281 Pav~nik, Toma`: Delavci .................................................................... 427 @vikart Zaveri, Vlasta: Stoletje ti{ine ................................................ 586 Sodobna slovenska dramatika Berger, Ale{: Dve radijski ................................................................ 1571 Grisogono, Vedrana: Delamo na sebi ............................................... 1009 Möderndorfer, Vinko: Tri `enske ....................................................... 859 Svetina, Ivo: ABC oder KRIEG ....................................................... 1526 Vil~nik, Rok (rokgre): Tarzan ............................................................ 923 Zupan~i~, Matja`: Pesmi `ivih mrtvecev ........................................... 803 Sodobni slovenski dramatiki Leskov{ek, Nika: Dramski svet Iva Svetine ....................................... 473 Trije eseji o poeziji Andrej Medved: Poietos: dotikanje kot l'animalité z vpra{ajem ..... 1666 Robert Simoni{ek: Uzreti pesem ..................................................... 1676 Andrej Lutman: Ob preminjanju ...................................................... 1685 Tuja obzorja Ang, Arlene: Pesmi .......................................................................... 1658 Brandys, Kazimierz: Kako biti ljubljena ......................................... 1339 Dunn, Douglas: Pesmi ........................................................................ 442 Kapitáňová, Daniela: Samko Tále: Knjiga o britofu .......................... 594 Land`ev, Ivan: Pesmi ....................................................................... 1482 Lengold, Jelena: Potepanje .............................................................. 1202 Modiano, Patrick: Rodovnik .............................................................. 290 Proulx, Annie: Vsi s koraldami, vsi z uhani, s peresi, ob boku krilo loka .................................................................................................. 736 Sodobna mad`arska knji`evnost .......................................................... 95 Likovni forum Medved, Andrej: S tan~ico odstrt – enigma Gabrijela Stupice .......... 134 Medved, Andrej: Smrt kot “sprava”: Todestrieb (Pregljev diptihon Gon smrti) ..................................................................................... 1367 Brati ali ne brati … Atwood, Margaret: Ve~ni trikotnik: pisatelj, bralec in knjiga kot posrednica ................................................................................. 300 Razmi{ljanja o (b) knjigah Bi{~ak, Breda: O zgodbah, ki jih izpisuje Podivjana celina ............ 1228 Pavliha, dr. Marko: Mat {ob em le{an ali ljubezen `ari tudi nazaj ..... 749 Poni`, Denis: Na prese~i{~ih poezije in mi{ljenja ............................. 312 Sturman, Primo`: Slovenski pisci in italijanska knji`evnost ........... 1388 @iberna, Marjan: Tek in `ivljenje v teku .......................................... 1490 Sprehodi po knji`nem trgu Bogataj, Matej: Andrej Predin: Prihodnost d.o.o. .............................. 171 Bogataj, Matej: Maja Šorli: Slovenska postdramska pomlad ............ 774 Bogataj, Matej: Marko Pavliha: Dvanajst do dvanajstih .................. 1707 Bogataj, Matej: Polona Glavan: Kakorkoli ........................................ 619 Bogataj, Matej:Vladimir P. Štefanec: 66,3 m2 .................................... 318 Ger{ak, Ana: Andrej Arko: Hudomu{nice ......................................... 333 Ger{ak, Ana: Mirt Komel: Pianistov dotik ....................................... 1719 Ger{ak, Ana: Sebastijan Pregelj: Kronika pozabljanja ...................... 623 Ger{ak, Ana: Tomo Podsten{ek: Tiho`itje z mrtvo babico .............. 1502 Krivec, Alja`: Emil Filip~i~: Drame ................................................ 1395 Krivec, Alja`: Janko Kos: Umetniki in me{~ani: spominjanja ........... 608 Ku{ar, Meta: Toma` Šalamun: Dojen~ki ......................................... 1246 Pregl Kobe, Tatjana: Ciril Zlobec: Ljubezen – ~ude` du{e in telesa .. 1238 Punger{i~, Diana: Drago Jan~ar: Maj, november .............................. 163 Punger{i~, Diana: Du{an Šarotar: Panorama ..................................... 612 Punger{i~, Diana: Miha Mazzini: Otro{tvo ...................................... 1405 Punger{i~, Diana: Veronika Simoniti: Kameno seme ........................ 766 Schnabl, Ana: Katarina Marin~i~: Po njihovih besedah .................... 456 Schnabl, Ana: Marko Sosi~: Kratki roman o snegu in smrti .............. 759 Schnabl, Ana: Simona Kopin{ek: Lom glasu ................................... 1712 Schnabl, Ana: Zoran Kne`evi}: Dvo`ivke umirajo dvakrat ............... 322 Smrdelj, Rok: Radharani Pernar~i~: Bull­roarer ................................ 464 Smrdelj, Rok: Tina Kozin: Šumenja .................................................. 168 Stepan~i~, Lucija: Agata Toma`i~: ^esar ne more{ povedati frizerki ... 1499 Stepan~i~, Lucija: Franci Novak: Podnebne spremembe ................... 174 Stepan~i~, Lucija: Marjan @iberna: Norma ....................................... 616 Stepan~i~, Lucija: Marko Ur{i~: Štirje ~asi: filozofski pogovori in samogovori. Zima: ~etrti ~as, preludij: o sencah .......................... 1251 Stepan~i~, Lucija: Uro{ Zupan: Sto romanov in nekaj komadov ....... 453 Stepan~i~, Lucija: Vesna Lemai}: Koko{ka in pti~i ........................... 770 Švent, dr. Rozina: Mihael Glavan, ur.: Ljubimca z Vo{njakove ulice: pisma Silve Ponikvar in Karla Destovnika Kajuha ......................... 460 Urh, Alenka: Ale{ Šteger: Odpusti ..................................................... 778 Urh, Alenka: Matja` Luna~ek: Telovadci nad prepadom ................... 326 Urh, Alenka: Zdenko Kodri~: Nebesa Cadillac ................................ 1398 Vinceti~, Milan: Ale{ Debeljak: Kako postati ~lovek ........................ 450 Vinceti~, Milan: Boris A. Novak: Vrata nepovrata. Prva knjiga: Zemljevidi domoto`ja ..................................................................... 159 Vinceti~, Milan: Cvetka Lipu{: Kaj smo, ko smo .............................. 763 Vinceti~, Milan: Maja Vidmar: Minute prednosti ............................ 1243 Vinceti~, Milan: Marij ^uk: Ko na jeziku kopni sneg ....................... 330 Vinceti~, Milan: Milan Kle~: Lep pozdrav ...................................... 1505 Vinceti~, Milan: Novica Novakovi}: XXI. ....................................... 1716 Vinceti~, Milan: Peter Semoli~: Druga obala .................................. 1402 Mlada Sodobnost Bla`i}, Milena Mileva, Frelih, ^rtomir: Toma` Šalamun: Modro ne bo ................................................................................................ 785 Bla`i}, Milena Mileva, Pregl Kobe, Tatjana: Svetlana Makarovi~: Zlata ma~ja preja ............................................................................. 336 Bla`i}, Milena Mileva: Nagrada izvirna slovenska slikanica – prilo`nost za redefinicijo? ............................................................. 1508 Bla`i}, Milena Mileva: Primo` Suhodol~an: Lipko in Ko{orok ...... 1411 Bla`i}, Milena Mileva: Tanja Komadina: Fino kolo ........................ 1723 Burkeljca, Sabina: Aksinja Kermauner: Bela kot galeb ................... 1255 Burkeljca, Sabina: Peter Svetina: Kako zorijo je`evci ..................... 1726 Javernik, Larisa: Lucija in Damijan Stepan~i~: Kaj nam povejo besede .............................................................................................. 630 Kos, Gaja: Bina Štampe @mavc: Barka zvezd ................................. 1409 Kos, Gaja: Irena Velikonja: @ivljenje brez psa ................................... 782 Kos, Gaja: Polonca Kova~: ^u~ko ureja svet ..................................... 467 Oliver, Ma{a: Andrej Rozman Roza: Bober Bor .............................. 1258 Oliver, Ma{a: Brane Mozeti~: Alja dobi zaj~ka ................................. 341 Oliver, Ma{a: Tadej Golob: Kam je izginila Brina? ........................... 470 Oliver, Ma{a: Vladimir P. Štefanec: Sem punk ~arovnica, debela lezbijka in ne maram vampov ......................................................... 177 Pregl Kobe, Tatjana: Lila Prap: Kraca ............................................. 1513 Pregl Kobe, Tatjana: Maja Kastelic: De~ek in hi{a ............................ 626 Vogrin~i~, Ana ^.: Nata{a Konc Lorenzutti: Dru{tvo starej{ih bratov .... 180 Gledali { ki dnevnik Bogataj, Matej: Ko pi{tola naredi mo`aka ......................................... 182 Bogataj, Matej: Ostarele dame in kruhoborci .................................... 344 Bogataj, Matej: Raja in izbranci ........................................................ 790 Bogataj, Matej: Sence biv{ih bojevnikov ......................................... 1516 Bogataj, Matej: V tem mrazu ........................................................... 1414 Bogataj, Matej: Vladarji in modrost ................................................... 633 Bogataj, Matej: Za otroke gre! ......................................................... 1729 Kravos, dr. Bogomila: SSG – Trst, sezona 2014–2015 .................... 1103 Posladek Novak, Boris A.: Pogovor s Pre{ernom .............................................. 190 Pahor, Radivoj: Poredni stihi ............................................................. 798