Anton Hribar: Mane,  Tekel,  Fares.
579
pimusque negata", hudo nagnjenje v človeku so spoznavali že stari modrijani. Narodnostni princip je pričel svoj tok in nobena moč ga ni več zadržala, in sicer v Avstriji s tem, da so nas vse poskušali priklopiti v Frankobrod. Nemška zveza je plapolala na zastavah, in še celo dijaki so pomagali velikansko zastavo z grbi vseh k nemški zvezi spadajoČih dežel nesti na ljubljanski grad v sprevodu po Florijanskih ulicah. Gori prišedsi jo obesijo na dolgem drogu proti glavnemu mestnemu trgu, in tesarski mojster Košir, možak velikan ter krepke postave, trobil je na vse štiri vetrove s stolpa na govorno trobilo: „ Hoch lebe das vereinigte Dedfschland!" in iz sto in sto grl je odmeval jednak vrišČ. Možje, kakor pokojni dr. Bleiweis, so se smehljaje muzali tem komedijam. Čez noč pa pride vihar in vsi skupaj skrpani grbi mogočne germanske zveze so bili zjutraj na kosce raztrgani in razpršeni, da je z grajskega stolpa molel le še drog. Na šolskem poslopju obešene tri jednake zastave so bile na jutro prav tako scunjane. Kaj ne — slabo znamenje za zjedinjeno  Germanijo !
V šolah je ostalo še 1. 1848. vse ob starem, ker v naglici in med letom nihče ni vedel sveta
s premembami; tembolj pa je šumela zavrelica za shod v Frankobrodu. Se naši Dolenjci so se vnemali zanj in tje poslali kmeta Gr. iz Mirne peči. Kaj je ta poslanec, nazaj prišedsi, svojim sosedom in somišljenikom vse kvasil in tvezel, to je presmešno, da ne bi se zapisalo v trajen spomin. Pravil je med drugim, kako je bil na Dunaju v cesarski palači silno prijazno sprejet, kako so ga posadili na blazinast stol, prinesli mu iz omarice kranjskih mesenih klobas in poljič najboljšega dolenjca iz Gadove peči, in ga silili, naj vse to poje in izpije, da se bo v Frankobrodu dobro postavil za Avstrijo in prav opravil svoje velevažno poslanstvo. Se na pot so mu dali celo gnjat in hlebec belega kruha. Take in jednake je izpod pazduhe jemal in mirnopeški kmetje so vse te godČevske imeli za golo resnico in strmeli nad njim, da, kar zijali so, ko jim je za gotovo obečal, da je tlaka in desetina proč, le z malo krajcarji se bo odkupila, drugo bo pa cesar sam odplačal, jeden del pa grofje utrpeli. Tisti gospod kmet pa, ki je bil v cesarski palači tako elegantno sprejet in s klobasami in z gnjatjo pogoščen, spal je v Frankobrodu na otepu slame in v konjskem  hlevu.                                       (Konec.)
Oi
'j  Babilon,  oj  Babilon, Ki si sejal nezgode; Verig in  spon  nad  milijon Skoval si za narode: Ozemlje tvoje in  vode O solzah,  krvi govore, Ki so jo lili todi Podjarmljeni  narodi.
Mane, Tekel, Fares.
Počiva zemlja vsa okrog, Molči in  se raduje; Iz  babilonskih stisk,   nadlog Rešitve dan praznuje: Kako je  Libanon vesel, Da mu sovrag ni ceder vzel; Prosti so vražje groze Polje,  vrtovi, lože.
Odpira,   kralj,  se  že  pekld, Budijo  se pošasti, Ti,  Baltazar,  letiš  na  dno V peklenskih sil  oblasti: Ze  kralji teme vstajajo, Naproti  ti prihajajo; Vse  brezdno  se ti  čudi, Da ti sem  prideš  tudi.
A zdaj je jenjal odrtnik, In  davki so nehali; Zdrobljen zmešnjave je malik, In jarmi so razpali. Gospod  mu palico je stri, Ki rod je mnog pod njimi mrl, Zdrobljen je meč in jeklo, Ki robom rane seklo.
Glej,  konec dnij je,  Baltazar, Oholi Babilonec, Krvnik si bil in  ne vladar, Sedaj je vlade konec: Seštel Gospod je tvoje dni. In  stehtal te, prelahek si; Kraljestvo Medijanci Delijo s Perzijanci.
Mogočen  bil si,  o  vladar,
In bičal si narode,
Razsajal, rušil,   kot vihar
Po ložah dela Škode;
Bogu jednak si  biti  htel,
Češ, v zvezdah prestol bom imel;
Prisegel si,  obljubil,
Da svet boš ves pogubil.
A pal z višave si višav, Prestole zgubil zlate, In pal v nižavo si nižav, Kjer ni več nade zate: In glejte, to je tisti mož, Ki je nad ljudstvi krhal nož, Pretresal je kraljestva, Zdaj sam je brez posestva.
Anton Hribar.
37