Dr. O. I.: !8 ČBjNI KKIŽ ?RI HEASTOTCU. Zgodovinska povest. Zadovoljen se je vračal, saj to, kar je hotel, je dosegel, sedaj ima župnika in Agato v svoji moči. jPrav škodoželjno se je zasmejal, ko je prišel domu, saj davno je že hrepenel po tem, da dobi zadoščenje; sedaj je prišla tudi prilika, da pove graščakinji vse, kar ve o njenem sinu in Agati. — Koloman Šef je smatral za potrebno, izkoristiti dejanski položaj, kolikor se je dalo. Sestaviti je bilo prošnjo na škofa Martina Brennerja za dovoljenje zidanja nove cerkve. Toda zdelo se mu je bolj umestno, da ne piše on sam te pročnje, ampak kdo drugi, ki je temu tudi bolj vešč. Pri tem mu je prišel na pomoč trški pisar Mihael Gale. Bil je doma dol nekje pri Ptuju, starši so imeli lepo posestvo, vsled česar so dali brihtnega sina v šole, da bi postal duhovnik. A Mihael, ki se je spočetka pridno učil, je dobival od matere na tihem preveč denarja, zato se je raje potikal po gostilnah in začel zanemarjati uk. Vsa svarila učitelja niso dosti zalegla, nekoč se je celo stepel v neki pivnici in bil nekaj dni zaprt. Ker je bilo videti, da ni misliti na poboljšanje, je bil izključen iz šole. Dokler so starši šc živeli, je še shajal, a po njih smrti si je moral iskati sam svoj zaslužek. Kei" je znal dobro pisati in brati, je našel še vedno vire, da je mogel shajati. Poznejša leta so ga izučila, da ni bil več tako lahkomišljen je bil pisar v tem in onem trgu, nazadnje je prišel v Šent Lenart, kjer se je tudi oženil z Nežo Sporer, hčerjo tržana Tomaža Sporer. Ker s svojo malo plačo ni mogel lahko shajati, je pisal za različne osebe, ki niso bile pismene, zato pa je dobival raznovrstne dajatve, bodisi v denarju, bodisi v živilih. Do njega se je obrnil tedaj Koloman Šef ter mu razložil vse, kar bi se naj poročalo. Ker je bil Gale s svojo ženo pristaš luteranske vere, je sestavil tem rajši prošnjo in navedel med drugim vseb trinajst čudežev, ki so se že zgodili na tem kraju. Prošnja je bila tedaj sestavljena čisto po želji Kolomana Šefa. Šlo pa je za to, da dobi tudi potrebne podpise od vplivnejših oseb. Zato se je zopet podal k oskrbnikom graščin Velika Nedelja, Cmurek, Negova, Maribor, Polhaimb, Winterfeld, Biltovž, Stubenberg in Borel, ki bi se naj podpisali kot priče za resničnost čudežev, ki so se zgodili, kar so ti tudi storili. / Nazadnje je prišel Šef k oskrbniku Mihaelu Trenak v Hraštovec. Le-temu je prišel prosilec ravno prav. Na ta način je zvedel vse podrobnosti celega večera in kdo se je udeležil shoda od tržanov. Trenak se dela prav začudenega, ko sliši tudi ime Niirnberger in njegove hčere Agate. »Meni se zdi,« meni Trenak navidezno malomarno, »da sta prišla ta dva samo iz radovednosti, ko sta vendar prepričana katoličana.« »O milostljivi gospod, mislim, da sta prišla v prav resnem namenu, kajti prinesla sta večjo svoto denarja, katero sta izročila meni, tudi je obljubil gospod, da bo še tudi drugače podpiral, kedar se začne z zidanjem cerkve.« »Tako, tako,« mrmra Trenak nekako zadovoljno, srca pa je polno veselja ob tem poročilu, zato se tudi nič dalje ne obotavlja, da podpiše prošnjo, katero predloži Šef. Saj si je mislil, storilo se bo že vse, da se prošnji ne ugodi. Koloman Šef je odšel ves srečen iz Hrastovca, kajti prepričan je bil, da se mora prošnji iifoditi, ki je podprta s podpiti tako uglednih oe«b. Ker^, je imel trški pisar ravno opravke v Gradcu^mu je izročil Šef prošnjo, da jo je predložil sekovskemu škofu Martinu Brenner. To je bilo začetkom meseca novembra leta 1599. A tudi nasprotniki skakaške sekte niso držali križem rok. Še isti večer se je zvedelo vse, kar se je zgodilo v kapelici. Posebno to, da se je udeležil shoda tudi župnik iz Šent Lenarta, je razburilo vse strogo verne tržane. Katarina Niirnberger je bila kakor iz sebe in tisto noč ni mogla zatisniti oči. »Zdaj vidiš,« je rekla svojemu možu, ko se je že spravljala k počitku, »kakšen protestant jc naš župnik. To vendar presega vse meje, da se še katoliški župnik udeleži norčije take prismuknjene družbe in trpi, da pridiguje Šef svoje pri smodarije in celo roti kozla, meneč, da je sam peklenšček. In tvoj svak, no, saj sem si vedno mislila, da je prikrit luteranec, zdaj je pokazal svojo barvo, le čakaj — in tista bledolična njegova hčerka, kako zavija drugače oči in se dela sveto, tu se pa klati okoli po noči in vmešava med to babjeverno druhal. Kaj je to drugega, kakor nekaj prismojencev, ki izrabljajo lahkov«riiost ljudi iii jim kradejo denar in blaffo, U po- glej ga Šefa, kakšen je bil prej, suh kakor komar, da bi ga lahko veter odnesel, če je šel iz Šent Lenarta po vrhu proti Radehovi, poglej ga sedaj, pitan je kakor kakšen vol. Seve, Če je pojedel vse, kar so mu nanosili lahkoverni neumneži od vseh strani, tako je že prijetno biti vodja kake družbe, ko ni treba nič delati, ampak imeti samo ljudi za norce.« Taka ploha se je vsula naenkrat iz ust svete jeze polne Katarine, mož Caharija pa je mirno poslušal v postelji, kdaj bo konec. Ko se je blaga zakonska polovica malo oddahnila, je povzela zopet besedo: »Da mi jutri takoj popišeš vse te norčije ter jih sporočiš admontskemu opatu Janezu, da ukrene vse potrebno pri škofu Martinu, da je teh neumnosti nekrat konec!« Caharija Niirnberger je uvidel, da se daljc ne more protiviti svoji ženi in je dal popisati celi dogodek, katerega resničnost so potrdili možje, ki so bili iz Šent Lenarta navzoči iz same radovednosti, drugače se pa nikakor niso strinjali s početjem skakačev in tedaj tudi obsojali, da se druži s temi zaslepljenci župnik Morenus. Tako na dolgo ln Siroko popisani in po pri6ah potrjeni dogodek je zanesel Caharija Ntirn berger osebno v Jarenino ter listino izročil župniku Andreju Niger ter mu še vse enkrat ustmeno razložil. Tako mu je namreč naročila pred odhodom njegova žena: Le povej gospodu v Jarenini, kakšno garjevo ovco je umestil v naši župniji, ne bo trajalo doigo, pa bo napravil naš župnik iz naše cerkve lutrovski tempelj in plesal v njem s svojimi skakači, le nič ne pozabi! pa tudi tega napihnjenega trškega sodnika pošteno okrtači, saj veš zakaj! Jareninski župnik se ni malo začudll, ko je vse to poslušal ter čital. Sestavil je takoj drugi dan obširno poročilo ter ga poslal patronu šentlenartske cerkve opatu Janezu v Admont s prošnjo, da predloži celi popis višjemu pastirju v Gradcu v presojevanje in odredbo potrebnili ukrepov. Katarina Nurnberger pa je posebno slavila tisti dan, dekla Uršika je morala stopiti večkrat v klet po okrepčilno pijačo, ker gospodinjo je mučila danes posebna žeja, dokler se ni sklonila pod težo zavžitih dobrot njena glava na mizo in sladko zaspala.