I K A
kor torej obstaja že neka »fuzija« med človeškim in elektronskim oziroma računalniškim. Mali John Connor je lahko Terminatorju 2. dobil drugega, kibernetičnega očeta, prav kolikor je v 90. letih, torej danes, sam »otrok računalniške dobe«, otroK, ki se ne igra več s kamenčki, marveč z elektronskimi avtomati; in če je bil v prvem Termi-nalorju, kjer je moral biti John Connor spočet, še nujen erotični prizor med njegovimi starši, je zdaj edino erotično razmerje med strojem in človekom kot očetom in sinom. Humanizirani kiborg postane tudi tragično bitje, je celo nekakšen Kri-
MISERY
stus, ki se žrtvuje, da bi rešil človeško vrsto. Predvsem pa je bitje, ki še premore neko identiteto, čeprav razcepljeno na videz in bistvo oziroma med površino in ogrodjem: on je stroj s človeškim videzom ali človek z elektronsko-kovinskim ogrodjem. Zato tudi lahko izzove dvojni učinek fascinacije: najprej s svojim človeškim videzom, ko se gol pojavi med motorističnim gangom, in potem s svojim umetnim ogrodjem, ko si pred znanstvenikom ki »ni vedel, kaj je proizvedel«, odere kožo z roke. Nasprotno pa je kiborg-terminator brez identitete, to je čisti stvor, gola anorganska materija, te-
režija:	Rob Reiner
scenarij: William Goldman po noveli »Misery«, Stephena Kinga
fotografija: Barry Sonnenfeld
glasba: Marc Shaiman
igrajo: James Caan, Kathy Bates
proizvodnja: Columbia Pictures, ZDA, 1990
Misery Roba Reinerja je devetnajsti celovečerec, ki je nastal po predlogi Stephena Kinga in hkrati — po filmu Ostani z menoj (Stand By Me, 1986) — druga Reinerjeva ekrani-zacija kakšne Kingove literarne stvaritve.
Kadar gre za pravega fana »horror« filma, trdi Stephen King, se pri njem »razvije podobna rafiniranost, kot jo 'ma obiskovalec baletnih predstav«, Gledalec dobi občutek za globino in teksturo žanra ter za sicer skoraj neopazne razlike v kvaliteti, tako kot »ljubitelj dom perigno-na dobro ve, zakaj pije svojo pijačo lz kristalnih in ne iz navadnih kozarcev«. Ker se je mojster literarnega »horrorja« zavedal, da ekraniza-c'j njegovih del v glavnem ne odlikuje »kvaliteten zven pravega kristala« (vsaj nekaterim med njimi sicer ne bi mogli očitati, da niso uspele, na splošno pa so končni izdelki slabši, kot bi bilo pričakovati
glede na učinkovitost predlog in glede na imena avtorjev, ki so te filme režirali), je pri nekaterih filmih tudi osebno sodeloval. Značilno je, da so rezultati v primerih, ko je bil Stephen King pisec scenarija, praviloma še manj zadovoljivi, za najslabšega med zgoraj naštetimi devetnajstimi filmi pa velja Maximum Overdrive, prav tisti film torej, ki ga je sam celo režiral — King pač ni Clive Barker. Stand By Me, posnet po noveli The Body iz zbirke Different Seasons, je sicer manj »horror« in bolj nostalgična »Američana« na temo odraščanja in prijateljstva, gre pa za ekranizacijo, ki je v vseh pogledih izpolnila pričakovanja Stephena Kinga. Misery je (tako kot Stand By Me) v veliki meri Kingova osebna izpoved, zato mu je bilo še toliko več do tega, da bi bil Rob Reiner režiser (ali pa vsaj pro-ducent) tudi tega filma (Reiner je prevzel obe vlogi). Pomen »horror-
koči metal, ki lahko prevzame poljuben človeški videz. Toda njegova prva in najbolj trajna identifikacija je prav priličenje policaju. Kaj je torej bolj grozljivo — to, da ta stvor ogroža človeštvo v policijsko-militaristični preobleki, ali to, da se lahko policijsko-militaristični duh materializira v neuničljivi substanci in nenehno regenerira? Grozljivo je seveda oboje skupaj in zato vredno, da se scvre v peklenskem ognju. Naj so specialni efekti še tako lascinantni, brez bibličnega imagi-narlja vendarle niso nič.
ZDENKO VRDLOVEC
ja« je v povezavah, ki jih vzpostavlja med irealnim in realnim, med našimi osebnimi strahovi in »objektivno«, »resnično« grozo. Tisti veliki strah, s katerim se moramo prej ali slej neizogibno soočiti prav vsi, ki je (na takšen ali drugačen način) osrednji motiv vsakega »horrorja«, strah pred smrtjo namreč, je seveda v veliki meri prisoten tudi v filmu Misery, hkrati z drugimi strahovi. V prvi vrsti je to občutek ujetosti v silnice, nad katerimi nimamo nadzora, kar ponazarja odnos med pisateljem Paulom Sheldonom (J. Caan) in njegovimi bralci, pri katerem se zdi, kot bi šlo za skrivno »pogodbo«, kjer je avtorju sicer zagotovljeno udobno življenje, v zameno pa mora producirati poceni ljubezenske romane. Ko hoče od »pogodbe« odstopiti (in »ubiti« Misery Chastain), Sheldonova »subjektivna« ujetost postane dobesedna: Annie Wilkes (K. Bates), njegova »oboževalka številka ena« ga ujame, zapre in prisili (pri tem ga je pripravljena tudi pohabiti), da še naprej izpolnjuje »pogodbo«. Prikrita ironija ni samo v tem, da arhetip-ski »glasnik smrti« iz globin podzavesti ni npr. psihopatski bralec grozljivk, kakršne piše tudi King, temveč gre za bralko solzave »romantične« literature, ki je povrhu še medicinska sestra (spretno je izrabljen še en tabu: prikriti strah in nezaupanje, ki ju — četudi se prepričujemo drugače — tolikokrat občutimo do izvrševalcev medicinskega poklica, ki smo jim prepuščeni »na milost in nemilost«, kadar šarijo po naših telesih). Tako kot igra Jamesa Caana in Kathy Bates je brezhibna Reinerjeva režija; kamera pogosto v ključnih trenutkih uporablja velike plane in nenavadne kote snemanja, izvrstna je tudi montaža. Kot piše Mark Kermode v Sight and Soundu, morda prav dejstvo, da »ni velik horror fan«, Reinerju omogoča tako uspele ekranizacije Kingovih predlog: zaradi rahle distance očitno zmore opaziti in v pravih trenutkih tudi koristno uporabiti tiste nadrob-nosti žanra, ki dobremu »horrorju« dajejo zaželeni »kristalni zven«.
IGOR KERNEL
INFO
14. oktobra se bo v Los Angele m začelo snemanje »horrorja« Dracula: The Untold Story, ki ga bo režiral Francis Coppola; scenarij je (po romanu Brama Stokerjaj napisal Jim Hart, igrajo pa Gary Otdman, Winona Ryder, Keanu Reeves, Anthony Hopkins in Sadie Frost (proizvodnja in distribucija: Columbia Pictures)
Columbia je za filmske pravice avtobiografîje Nathana McCalla — Makes Me Wanna Holler —odštela 200.000 USD, režiser pa bo John Singleton, avtor Fantov iz soseščine (Boyz N the Hood). Gre za pripoved o mladem črnskem zaporniku, ki postane novinar Washington Posta. Singleton se s Columbia še vedno ni dogovoril za višino honorarja, saj ni zadovoljen s tistim, kar mu pripada po pogodbi, ki jo je seveda podpisal še v času, ko se nihče ni nadejal, da se bo Boyz /V the Hood tako visoko povzpel na B. O. lestvici
Potem ko je Bruce Beresford s svojim filmom Black Robe otvoril festival v Torontu, je 13. septembra že pričel snemati svoj naslednji celovečerec, Rich In Love (proizvodnja: The Zanuck Co., distribucija: MGM/UA); scenarij je Alfred Uhry (Šofer gospodične Daisyj napisal po romanu Josephine Humphrey, igrajo pa Albert Finney, Jill Clayburgh, Piper Laurie, Suzy Amis in Kyle MacLachlan
Teden dni po smrti Franka Capre se je začelo šušljati o »remakeu« njegove klasične komedije iz leta 1936, Gospod Deeds gre v mesto (Mr. Deeds Goes to Town), za katerega je Capra dobiI svojega drugega Oscarja. v vlogi Longfellow Deedsa, ki podeduje 20.000.000 USD
in se odloči, da jih bo podaril revežem, pa je nastopil Gary Cooper. Za ta »remake« naj bi pod okriljem Columbie svoje sile združili Arnold Schwarzenegger ter brata Jerry in David Zucker
V Severni Carolini snemajo Children of the Corn U (Corn Cob Prods.), 33 »sequel« enega manj uspelih »horrorjev« (nastal je leta 1984), posnetih po literarni predlogi Stephena Kinga; režiser je David F. Price, igrajo pa Terence Knox, Rosalind Allen in Ryan Bollman
IGOR KERNEL
n f o