SLOVENSKA
MAŠA
V BUDIMPEŠTI str. 4
KU-KU-RI-KU RADIO MONOŠTER str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 17. oktobra 2002                      Leto XII, št. 21
Slovenski utrinki deset lejt stari
V Porabji vejndrik nega človeka, steromi, gda čüje pesem Dragi moj saused posaudi mi kolau, nej bi na pamet prišla televizijska oddaja Slovenski utrinki. Tau je glasba, stero čüjemo na začetki slovenskoga magazina Zdaj že deset lejt. Prvo samostojno oddajo v slovenskom geziki na vogrskoj televiziji smo si leko poglednili 10. oktobra 1992. leta.
Na konci osemdeseti lejtaj je prišlo do demokratičnoga preobrata na Madžarskom, tau je dosegnilo manjšine tö. Razpadnila je Zveza južnih Slovanov, gde smo bili vküper s Srbi pa Hrvati. Tak kak so oni napravili svoje samostojne organizacije, smo mi tö ustanovili Slovensko zvezo.
Tau že skurok dejte vej, ka tisto, o čem se ne piše, se ne guči, tak vögleda, kak če bi ranč nej bilau, če bi se ranč nej zgodilo.. Informacije majo velko mauč, zatok morajo pridti do lüstva. Zatok trbej meti cajtinge, televizijo, radio. Tau so dobro vedli na Slovenski zvezi tö, zatok so 1990. leta začnili vödavati novine Porabje. Baugi vala, se je v tisti lejtaj madžarska tele-
vizija tak Odlaučila, ka naj imajo manjšine svoje magazine. Ništerne manjšine so že pred tistim tö mele Svoje oddaje, mi Slovenci smo meli vküper s Hrvati in Srbi. Dapa tiste oddaje je pripravlah ekipa iz Peča, tak smo Slovenci rejdko meli »mesto« v njij.
Po planaj madžarske televizije so po vrsti začnila delati nauva uredništva Romskega magazina (ciganjska oddaja), Domovine (slovaška oddaja), Unser Bildschirma (nemška oddaja), Ecranul Nostru (romunska oddaja), Hrvaške kronike, Srbskega ekrana pa Slo-
venski urtinkov. Slovenski utrinki se od začetka predvajajo vsakši drugi keden, na začetki so se zamenjavali s Srbskim ekranom, od tistoga mau, ka Srbi majo svoje oddaje vsakši keden, pa z oddajo Rondo, stero pripravlajo vküper Poljaki, Armenci, Bolgari, Grki pa Rusini. Največ manjšinski oddaj ma svoje uredništvo v Budimpešti, ene pa tam, gde živi na enom küpi največ manjšincov pa so dani pogoji tö. Slovenske utrinke pripravlajo v Somboteli, urednica oddaj je od začetka Ibolya Dončec. S svo-
jimi sodelavci je v tej deseti lejtaj gorvdarila skurok vsakši kaut v Porabji, od Verice do Gorenjoga Senika, od Števanovec do Sakalauvec. Tam so na programaj, prireditvaj. Na začetki so se lidgé abali od kamere, ka oni prej ne znajo tak lepau povedati, Zdaj so se že navadili tak kamere kak snemalca. Njivadva že skurok vsikši pozna po Porabji, ka tau je prej Geza snemo, tau pa prej Šefi biu...
Na Slovenske utrinke so trno navezani tisti Porabski Slovenci, steri živejo indrik po Vogrskom, ka je prej
oddaja glas od daumi. Na srečanji Porabski Slovencov v Somboteli mi je gospa Dončec iz Maribora, stera je rojena v Slovenski vesi, tak prajla, ka ona vsakšo oddajo pogledne, ka te tak čüti, kak če bi malo doma bila.
S pomočjauv Slovenski utrinkov Slovenci na tej strani meje večkrat leko prejkpoglednemo na drugo stran, na Goričko, v Prekmurje ali kama inan v Slovenijo. Tau je dobro za nas, dapa najbole za tiste Slovence, steri živejo indrik po Madžarskom pa ne morejo gledati programe Televizije Slovenija.
Slovenski utrinki se predvajajo na prvom programi madžarske televizije vsakši drugi četertek v 14. vöri (slejdnja oddaja je bila ranč 10. oktobra), oddaja se ponavla v soboto v 1l. vöri na drügom programi madžarske televizije.
Slovenskim utrinkom želimo v imeni našega uredništva za deseti rojstni den vse najbaukše, dosti dogodkov, programov, dobre sogovornike in dosti gledalcom
Marijana Sukič
Ekipa Slovenskih utrinkov med delom
na Gorenjom Seniki. Posnetek: eR
2
Radenci: Pred mednarodno konferenco
Sezonstvo in izseljenstvo v panonskem prostoru
Pod pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Milana Kučana bo v Radencih od 22. do 25. oktobra mednarodna konferenca Sezonstvo in izseljenstvo v panonskem prostoru - Sosedstvo Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije. Konferenco pripravljajo Inštitut za slovensko izseljenstvo Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Petanjci in Inštitut za migracije in narodnosti, Zagreb. Projekt vodita dr. Marina Hacin-Lukšič in akademik dr. Anton Vratuša.
Na konferenci bo predstavljenih 40 referatov, Daša Hribar pa pripravlja priložnostno razstavo pod pomenljivim naslovom Med in sol tujine - Pomurski izseljenci se predstavijo. Kot trajen dokument konference bo zbornik z referati, povzetki referatov v angleškem jeziku in s poudarki iz razprav, ki bodo po posameznih tematskih sklopih.
Z referatoma bosta sodelovali tudi porabski raziskovalki dr. Katarina Munda-Hirnök: Sezonstvo med porabskimi Slovenci v 19. in 20. stoletju in Marija Kozar-Mukič: Arhivski podatki o izseljevanju Slovencev na Madžarskem. Zanimive tematike se je lotil Igor Roblek v referatu Situacija koroških Slovencev in vpliv narodnih skupnosti na podeželje; primerjava med podeželskimi narodnimi manjšinami - primer koroških Slovencev in prekmurskih Madžarov. Izseljevanje gradiščanskih Hrvatov v Ameriko, tudi z manjšinami povezan referat, bo imel dr. Robert Hajszan.
Dr. Katarina Munda-Hirnök v povzetku piše, da segajo začetki poljedelskega sezonskega zaposlovanja v konec osemdesetih in začetek devetdesetih let 19. stoletja. Pomembne so bile spremembe v madžarskem agrarnem gospodarstvu, zlasti po krizi v pridelovanju žita. »Porabske Slovence je po svetu „s trebuhom za kruhom” silila revščina, posledice nerodovitne zemlje, družine z veliko otrok, razkosanost posesti zaradi običajnega dednega prava ter pomanjkanje industrijskih obratov, ki bi lahko v večji meri zaposlovali ljudi. Spremembe v madžarskem agrarnem gospodarstvu so jim ponudile možnost za sezonsko zaposlovanje. Smeri sezonskega zaposlovanja v prvem obdobju so bile veleposestvo Festetich v Keszthelyu, posestvo opatije v Kapornaku oziroma južne pokrajine v Somogyski in Žalski županiji. « Avtorica razmišlja tudi o žetvenih pogodbah, ki so se na veleposestvih pojavile ob koncu 18. stoletja. »Razčlenitev teh pogodb pomaga dognati in razumeti tiste dejavnike, ki so bili odločilni za sezonsko zaposlovanje: na primer razvrstitev poljskih del, način dela, načine in oblike plačila, čas sezonskega zaposlovanja, vrednotenje delavcev po spolu, starosti in zmogljivosti. «
»Po letu 1848 je bilo odpravljeno tlačanstvo tudi na Ogrskem. Pri dedovanju so dobili vsi otroci svoje deleže, zato se je zemlja drobila. Število malih kmetov se je večalo. Na Madžarskem je okrog 1890 dosegla svoj vrh agrarna kriza. Na stotisoče ljudi se je izselilo v druge države Evrope in v Ameriko z željo, da si prislužijo
potrebna sredstva za vračilo dolgov, nakup posestva, dokup zemlje, razširitev stare ali gradnjo nove hiše in s tem izboljšajo svojo materialno osnovo, « poudarja v povzetku referata Marija Kozar-Mukič.
Iz Železne županije je med letoma 1899 in 1913 odšlo 25 tisoč ljudi, največ, 6 tisoč, iz monoštrskega okraja, kamor je spadalo devet slovenskih vasi. Prva svetovna vojna je zaustavila migracijo preko morja, ki se je po letu 1920 spet razmahnila. Ker je ameriški kongres omejil število priseljencev, so se spremenile smeri izseljevanja. Prej so se iz Železne županije izseljevali predvsem v Združene države Amerike, po tem pa so odhajali v Kanado in v Južno Ameriko.
Naslovi referatov in njihovi nosilci zagotavljajo, da bo konferenca na visoki strokovni ravni. Namen organizatorjev pa hkrati je, da bi spoznanja, strnjena v referatih in razpravah, imela tudi praktično vrednost in pomen, tako glede problematike sezonstva in izseljenstva kakor aktualnih tudi s članstvom v Evropski uniji povezanih nalog - denimo referat na temo Migracije, državne inštitucije, Evropska unija in regionalizacija.
Razstava Med in sol tujine bo izhajala iz raziskovanja vasi Šalamenci na Goričkem, kjer so se dijaki soboške gimnazije pogovarjali z izseljenci, ki so se za stalno vrnili domov - mentorica je bila Melita Franko, dijaki ljutomerske gimnazije pa so pod vodstvom Irene Štuhec raziskovali izseljevanje prebivalcev vasi Lukavci po drugi svetovni vojni do danes.
eR
Sombotel: Visoka šola Daniel Berzsenyi
Tudi mali jeziki imajo bodočnost v združeni Evropi
Ob Evropskem dnevu jezikov, 26. septembru, je sombotelska Visoka šola Daniel Berzsenyi pripravila slovesnost, ki je izzvenela v spoznanju, da bodo mali jeziki, denimo slovenski pa tudi madžarski, pomembni tudi v bodoči združeni Evropi. Rektor, dr. Karel Gadanyi, je na slovesnosti poudaril pomen učenja malih jezikov in jezikov sosednjih narodov, slovenski generalni konzul v Monštru, dr. Zlatko Muršec, je govoril o pomenu sodelovanja med Visoko šolo Daniel Berzsenyi in mariborsko Pedagoško fakulteto pa tudi o pomenu prizadevanja za dvig kakovostne ravni slovenskega pouka v porabskih narodnostnih osnovnih šolah.
Slovenska lektorica dr. Elizabeta Bernjak je predstavila Slovenijo z zgodovinskega, kulturološkega, zlasti pa z jezikovnega vidika. »Menim, da je tak način promoviranja slovenske kulture v sosednji državi zelo pomemben, posebno pred vstopom naše države v Evropsko unijo. Na tak način lahko dobimo več slušateljev na našo katedro. V Evropski uniji se bodo upoštevali tudi mali jeziki, zato bo mogoče več dijakov pritegniti k študiju slovenskega jezika. Gre pa tudi za to, da postaneta slovenščina in kultura razpoznavni v okviru malih evropskih ježkov. Pričakujemo in želimo, da bi na našo novo usmeritev, prevajalstvo in tolmačenje, dobili čimveč študentov, tudi iz Porabja, « ocenjuje lektorica, dr. Elizabeta Bernjak, ki je bila tudi avtorica manjše razstave o Sloveniji. Za pomoč pri pripravljanju razstave se je zahvalila Znanstvenoraziskovalnemu centru slovenske akademije znanosti in umetnosti, ljubljanski Filozofski fakulteti ter Modemi in Narodni galeriji.
Slovesnost ob Evropskem dnevu jezikov na Visoki šoli Daniel Berzsenyi je bila dobro obiskana in tudi medijsko odmevna, kar pomeni, da je dosegla namen promocije malih jezikov, ki jih poučujejo v okviru jezikovnih kateder.
eR
RADIO MONOŠTER na
UKV (FM) 106, 6 MHz
Porabje, 17. oktobra 2002
3
Papiri pripovejdajo
Kristoš s križa
V vsikšoj porabskoj vesnici vidimo križe, kapejlice, kipe (szobor) pri pauti ali na dvoriški ništerni (h)iž, srejdi cintora/graubišča. Postavili so je na spomenek preminaulim lidam, kakše nesreče ništerne držine ali cejla ves. 1970. leta je püšpekija vkűpspisala te spomenike v števanovskoj fali tö. Tistoga ipa so cü števanovskoj fari
slišale vesnice: Otkovci, Verica, Sakalauvci, Slovenska ves in Andovci. Vsevküper je bilau v fari 29 spomenikov. Kameni križov je bilau 19. Od toga so trgé stali na graubišči v Števanovci, Slovenskoj vesi in Sakalauvci. V Števanvoci je bilau 11 spomenikov, na Verici pa v Slovenskoj vesi 4-4, v Sakalauvci 5, v Andovci pa sta bila dva.
V Andovci sta bila 1970. leta samo dva križa. Leseni Tupin križ na začetki vesi, pa kameni križ pred ižof Ferenca Talabera. Na Tupinom križi vrkar so bili s pleja vövrezane, na srebrno pofarbane zvejzde pa mejsec. Z drügi kraj pa je bilau sunce, na zlato pofarbano. Na lesenom križi sta bila z lesa izrezljana (faragott) Kristoš in Marija. 1983. leta sta že badva lagvo vögledala. Kristoša so dojvzeli in odpelali. Eden umetnostni zgodovinar (művészettörténész) ga je pogledno in dau restavrirati. Na püšpekijo je napiso edno pismo, ka je toga Kristoša napravo v 19. stoletji gvüšno eden umetnik („képzett faragóművész”). Zatok ga prej ne smejo več nazaj tavö na paut djati, ga morejo skrb meti indrik.
Marija Kozar
Pismo iz Sobote
Snena jesen
Ka pomnim, je bila jesen takša živa, takša puna tiste radosti zavolo dobroga pouva, takša optimistična pa puna tisti živi gob v lejsi. Takša jesen je rejsan lejpa, takša jesen je prava jesen. Dapa ta našajesen je touleto nej nikša jesen. Boug moj, gratala je mrzla, kak če bi že zima bila, kcuj k tomi pa je eške takša meglena pa vodena. Mene pa najbole od vsega mantra eške ta njena siva farba, kak če bi tou sploj nej bila nikša jesen.
-Tou je sploj nej nikša jesen! - se že nekaj dni kori z takšim vrejmenom moja tašča Regina, trno čedna ženska. - Vej pa nikše vole
nejmam v gredaj delati, ka bi pa v laug poglednola za grbanjami, tou si pa ranč
ne brodim. Tou je sploj nej nikša jesen, zato ka če bi tou bila jesen... -li loboče pa loboče ta moja tašča Regina, trno čedna ženska, od toga, ka nema nikše vole, dapa loboče pa non-stop. Pri tom delinjoj nigdar ne sfali vole.
Mene je ta jesen naredla vcejlak ovakšoga. Zato nemam nikše vole poslüšati tou mojo trno čedno žensko. Nemam vole sploj meti oči oprejte, nej pa ka bi brodo od gračenka ali pa od lejsa. Najraj sploj nej bi nika brodo. Dapa delati dun trbej. Na, bar v slüžbo trbej ojdti, če že nej na delo. Zazrankoma kuman goroprem oči, vanej pa je tak, kak če bi biu pod nekšo zamazano vodou. Groza pa straj! Dapa trbej sé vöskobacati iz postele. Pa vö iz rama tö trbej stoupiti. Eške vekša groza pa straj, Vej pa svejt tak vövidi, kak če bi biu iz samo edne farbe. Pa ge se ranč tak čütim, kak če bi biu samo edna takša posenjena soklata prkou. Zejvam tak na šurko, ka bi leko nut v lampe spar-kejro menkši traktor. Sneni sam, tou je gvüšno. Dapa spau sam dvanajset vör vküper. Eške telko bi spau pa se vejn ne bi vönaspo. Nika ne pomaga, trbej iti z doumi. Tam v Varaši je vse vküper eške bole vodeno. Kak če bi bili v kakšom ribnjeki, samo ka se té ribe, se pravi lidge,
giblejo pomalek, kak če bi se bodjali, ka njim kakša rouka ali pa glava vkraj spadne. Kak vövidi, se je takša jesen nej spravila samo name. Leko spigem pet, deset kafejov, nika mi ne hasni, zejvlem kak krokodil. Oči so mi vse bole skuznate in pomalek me že pečejo. Če je kakši hasek od mene v toj mojoj slüžbi, tou ne vem. Brodim si, ka je nej ranč kakši velki té hasek, dapa ne morem si pomočti. Vsikšoj poštenoj slüžbi pride cajt za güžino. Nikše vole nejmam grizti, obračati gezik pa delati z lampami. Raj si za tiste pou vöre malo vövtegnem noge, kcuj k tomi pa zaprem oči. Kouli poudneva me ma šegou pozvati moja tašča Regina, trno čedna ženska. Palik si je zbrodila, ka vse trbej prinesti iz baute, kcuj k tomi pa mi guči eške vsefele drugo, tak ka ge že pomalek spim na telefoni. Tak za pou vöre enja, ge pa sploj ne vem, ka je gučala. Že za dvej minute mi telefonira žena in me spravla, ka škem gnes meti za obed. Najraj bi njoj pravo, ka samo edno süjo pa toplo postelo pa nika drugo nej. Kuman že čakam tisto vöro, ka mo leko šou domou. Dapa cajt se vleče kak lagvo vküp naredjeno testau, ranč takšo, ka se ti zakeli za prste pa ga ne moreš dole spraviti.
Na, pride konec slüžbe tö. Najraj bi bejžo domou kak kakši vöter, dapa žmetne noge, snena pa toupa glava mi toga ne dopistijo. Mojomi padaši tö nej. Zato deva domou ta na rob Varaša tak pomalek, Vmejs pa si parkrat dole sedeva, ka si malo spočineva. Na tou najinoj pouti so štiri krčme ranč tak vöstalena, kak če bi nekak vözravno. Počivleva na vsikši dvejstau metrov, dapa doj si sejdeva dun pomalik, ka si steri ne bi kaj naredo. Tisto pijačo pa pigeva tak pomalek, tak kak če bi gledo kakši šport na teveni, gda tak naredijo, ka se vse gible čistak pomalik. Tak pomali dejva pa dale do druge krčme. V zadnjoj krčmi pa mava eške telko mouči, ka si
kaj pogučiva. Nej trbej poseba povedati, ka si zgučavle va trno pomalek in kuman operava kak mlinski kamen žmetne pa trde lampe.
-	Vejš, - se padaši ta rejč kuman potegne vö iz lamp, -zato so edne živali trno čedne. Kak bole mrzlo grata, se potegnejo nut v tisti
svoj doum v zemlej ali pa v kakšoj drejvi in spijo, dokečji ne zbidi sprtolejtje, -ga je tej njegvi guč tak zmantrau, ka je že tam za stolom tak na pou spau.
-	Trno čedne živali, - je vse, ka sam leko povedo, ka mi je glava delala eške samo tak napou.
Domou sam se privlejko kak kakši takši človek, ka je edno cejlo leta pa en den samo odo pa odo in nika drugo. Nejsam čüto nej noug, nej tejlo, glavou pa sam vejn nin zgübo. Od kakšoga obeda sam si ranč nej brodo. Samo v postelo sam se potegno, se pokriu prejk glave in škeu biti čeden, kak so čedne tiste živali, ka spijo, gda mrzlo grata. Vejn bi spau do sprtolejt, če bi se nej od nikec vzela moja tašča Regina, trno čedna ženska.
-Eti maš drženco, pa te kaput za dež si obleči, vejpa nemo čakali, ka te dež pa ta megla premineta. Grede mujs trbej vred vzeti, - me je gor zgonila, sama pa zazejala in se doli legla.
Tam vanej v gredaj sam se nastano na lopato in zaspo kak mali medved. Zbüdo sam se od smeja moje žene pa moji mlajšov in sousedov, steri so prišli gledat, ka za čüdnoga stvorenja je vözraslo na našom gračenki. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je nej bila med njimi. Eške itak je spala. pri gori zakapčenomi teveni. Moj prvi sosused pa mi je pravo, ka sam nouri, ka se spravlam kopat tou mokro pa kelečo zemlou. Eške dobra, ka ga je nej čüla tista naša trno čedna ženska, dapa ge sam njemi dau istino in odišo spat v toplo pa süjo postelo.
Sneni Miki
Porabje, 17. oktobra 2002
4
Evropska komisija Slovenijo priporočila za vstop v EU leta 2004 Evropska komisija je v četrtek, 10. oktobra, Slovenijo - skupaj še z devetimi državami (tudi Madžarsko) - priporočila za sklenitev pristopnih pogajanj do konca letošnjega leta ter vstop v Evropsko unijo v letu 2004. 'To je zapisala v strateškem dokumentu za vse kandidatke z naslovom Proti razširjeni uniji, ki ga je skupaj z rednimi letnimi poročili o napredku kandidatk sprejela na zasedanju v Bruslju. Dokončno morajo njena priporočila potrditi voditelji petnajsterice na vrhu v Bruslju 24. in 25. oktobra. Za pozitivno priporočilo se je komisija odločila, ker je ocenila, da bo država glede na opravljen napredek od leta 1997 dalje, ko je bila podana ocena o njeni prošnji za članstvo, stopnjo usklajenosti zakonodaje, trenutno administrativno usposobljenost in dosežke pri uresničevanju pogajalskih zavez sposobna prevzeti obveznosti članstva v Evropski uniji v zastavljenem časovnem okvirju za širitev. V obdobju do vstopa pa mora država nadaljevati s pripravami skladno z zavezami iz pogajanj, opozarja komisija.
Slovenija in Malta vstopata v EU kot stari partnerici
Slovenija in Malta sta danes na pragu Evropske unije, zato je njun dialog, ki temelji na dolgi tradiciji, medsebojnem zaupanju in spoštovanju, pravzaprav dialog dveh držav, ki se že vidita kot partnerici v EU. To je glavno sporočilo dvodnevnega uradnega obiska slovenskega predsednika Milana Kučana naMalti. Kučana, sta spremljali soproga Štefka in močna gospodarska delegacija. Kot je slovenski predsednik poudaril ob koncu obiska, je bil ta zelo pomemben in uspešen, saj do njega prihaja v času, ko Slovenija in Malta vstopata v sklepno fazo pristopnih pogajanj z EU. Slednja sicer za kandidatke za članstvo ni idealna združba, je pa edina zanesljiva izbira, ki jo Evropa ponuja. Nove članice, ki niso obremenjene z zgodovino obstoječih odnosov v petnajsterici, bodo v unijo prinesle svežino, to pa bi lahko pomembno prispevalo k preseganju miselnosti, da je EU zgolj gospodarska skupnost, je menil Kučan.
Slovenska maša v Budimpešti
Znano je, da so Porabski Slovenci zelo verni ljudje. To je motiviralo slovensko manjšinsko samoupravo v 18. okrožju v Budimpešti, da je organizirala sveto mašo v maternem jeziku, kajti smo mnenja, da lahko versko življenje zelo združuje ljudi iste narodnosti, pripomore pa tudi k zbliževanju manjšine in večine.
Prvo slovensko mašo smo v 18. okrožju Budimpešte priredili 1. 2000 v rimskokatoliški cerkvi v ulici Batthyányi, kjer smo doživeli zelo prisrčen sprejem, po zaslugi tamkajšnjega župnika dr. Imreja Varjú. Maše so se v zelo lepem številu udele-
žili Slovenci, ki živijo v Budimpešti, in tudi ostali verniki tamkajšnje župnije. Dober odziv na prvo slovensko mašo v našem okrožju nas je spodbudil k nadaljevanje 21. septembra letos
smo ponovno organizirali božjo slüžbo v slovenskem jeziku. »Domanji« župnik nam je brez nadaljnjega zagotovil prostor in pomagal. Za maševalca smo zaprosili gornjeseniškega župnika Ferenca Merklija, za sodelovale na maši pa tamkajšnji cerkveni pevski zbor, ki ga vodi Ilonka Győrvári. Tako župnik kot zbor sta takoj
sprejela našo prošnjo, — Naši gostje so se napotili v zgodnjih jutranjih urah z Gornjega Senika, tudi na Dolnjem Seniku in v Sakalovcih so se njim pridružili še nekateri verniki. Bili smo jih zelo veseli, kajti med nji-
mi je bilo veliko starih znancev in prijateljev, s katerimi smo budimpeštanski Slovenci svojčas skupaj hodili v šolo ali v slüžbo. Naši gostje so si v zgodnjih popoldanskih urah ogledali znameni-
tosti glavnega mesta, bili so na budimskem gradu, v Matjaževi cerkvi ter na Trgu herojev.
Maša se je začela ob 18. uri, zanimanje je bilo tudi tokrat precejšnje, cerkev se je skoraj napolnila, kajti prišli so Slovenci tudi iz drugih okrožij Budimpešte ter tudi naši madžarski prijatelji. Med našimi gosti smo pozdravili županjo Donjega Senika ter predsednika slovenske manjšinske samouprave z Dolnjega Senika in Sakalovcev.
Gospod župnik Merkli je v svoji pridigi med drugim govoril o veri raznih narodov oz. o povezovalni vlogi vere ter si je pridobil simpatije navzočih vernikov, ne glede
na njihovo nacionalno pripadnost.
Člani zbora so s svojimi pesmimi, ki so res zvenele iz srca, popestrili obred svete maše. Na koncu maše so zapeli še nekaj lepih svetih pesmi. Vsem udeležencenu smo razdelili podobe, ki jih je prinesel g. župnik.
V imenu slovenske samouprave 18. okrožjavBudim-pešti bi se rad zahvalil gospodu župniku Ferencu Merkliju za darovanje sv. maše, cerkvenemu pevskemu zboru za sodelovale. Zahvalil bi se vsem, ki so nam na kakršenkoli način - tudi z udeležbo - pomagali da je upelo spet skupaj hvaliti Gospoda.
Ferenc Kranjec predsednik samouprave
Cerkev je bila skoraj polna
Del Cerkvenega pevskega zbora z Gornjega Senika
Svetovni den starejših 1. oktober je svetovni den starejših. Sto so pa starejši? Uradno tak držijo, ka se es držijo vsi tisti, steri so več stari kak 65. lejt. Depa dobro vejmo, ka je v živlenji tau zatok nej gnako. Gestejo lüdje, ki že pri 45 lejtaj stari vögledajo, gestejo pa, steri, gda so že prejk osemdeset, leko zatagijo 10-15 lejt, tak dobra vögledajo. Nejsmo gnaki pa nejmamo v živlenji gnake usode.
Leko se spitavamo, gda je bilau baukše stari biti, inda svejta ali pa na gnes. Po mojem je stari gratali nigdar nej najbaukše. Kak lejte dejo, človek mora misliti na tisti zadnji čas, gda ga več nede. Geste edna sploj lejpa pesem, v steroj tak spejvajo, ka prej smo se narodili, etak pa mrejti tü moramo. Pa tau je tü istina, ka v človeškom živlenji smrt ne zaodi samo staroga.
Gda je baukše bilau stari biti? Gnes ali inda svejta? Skurok je vseedno. Inda svejta so stari lüdje v držinaj bili, tau je bilau za nji lepše, baukše. Meli so vekši mir kak gnes. Zakoj? Nejso meli takše brige kak gnesden. Kak vöplačajo elektriko, vodau, kak dajo popraviti radio, televizijo, če se pobunta. Če so starejši v držinaj bili, nej se njim trbelo bojati, ka baude, če več nika nedo mogli, nej s postele, nej se mujti pa se nej sam nagesti. Tam so bili mladi pa so njim pomagali.
Kakoli gnes baukše Živemo, z ednoga tala smo bole srmacke, kak so bili predniki. Kelko pa kelko stari lüdi želi dobra rejč, lübezen svojih, pa tau ne dobi. Ka pomaga bogastvo pa lepota, če nejmaš svojega ali ga maš pa se tak drži, kak če bi tihinec biu. Zakoj so takši? Leko je razmejmo? Vsakši leti za svoj slüž, nišče nešče doj ostati od drugoga. Etak pa keden za kednom, mejsec za mejsecom, leto za letom, odleti cajt pa se sami, mladi tü tak nagnauk v stari lejtaj najdemo. Dapa zatok bi se nigdar nej smeli spozabiti od toga, ka smo lüdje. Mamo - če mamo - düšno vesi, pamet, smilenje, znamo se radüvati pa žalostiti. Pa je tau nej sam mladim dano. Če je pa človek že starejši, vse več modrosti (bölcsesség) nosi v sebi, stero je nej na kvar poslüšati.
Starejšomi človeki je velka vrejdnost, če tak čüti, ka ga ešče nücajo, ešče ma dajo na rejč, ga pöštüvajo pa dobi dobre reči od svoji, od mladi. 	I. B.
Porabje, 17. oktobra 2002
5
Sploj rada dem med lüdi
 V Števanovci, gde največkrat drüštvo za lepšo ves ma prireditve, programe, leko napona tam najdemo iz Otkauvec Ano Kovač, po iži Kozaulino Anuš. Te dni sam go malo gor poiskala. K našomi pripovejdanji so se pa pridrüžili njena mati, tetica Kozaulina Mariška, stera so že 79 lejt minauli.
•	Anuš, gdakoti kaj geste v
Števanovci, ti
si tam, pomagali, se veseliš z drugimi.
»Gnesden se lüdje nut zaperajo. Sploj rejdko je, če eden drugoma kaj pomore, vsakši samo svojo obredi pa tak vövidi, ka ne želejo nikoga nej.
Po mojem je tau etak nej dobro. Zatok sam pa sploj rada, če kakše programe vküp napelajo, kakoli ka sam dja nej članica drüštva za lepšo ves. « 
Anuša mati pa etak gučijo od toga: »Samo naj bi dja Zdaj mlada bila! Jaj, če bi mi, gda smo mladi bili, leko etakšo živlenje meli kak gnešnja mladina! Pa itak tak čütim, ka smo mi staukrat tak veseli bili kak gnešnji mladi. Cejli den sam na njivi delala, sam prišla domau, malo sam se mujla, te se je že mladina vküp čakala pa je bila takša rajža, takšo veselje, ka tau si gnešnji ranč ne vejo zmisliti. Pa gnesden je že sploj tak, ka nistarni sploj nika nedejo na takšo, doj gledajo tiste, steri se za kaj takšoga vzemejo. Dja pa tak pravim, kak je edna ženska iz Slovenske vesi prajla: Dja, mam takši klüč, ka delo etakšoga reda nut zaprem. «
•	Anuš, eške si mlada, depa že si v penziji.
»V židanoj fabriki sam delala, etak sam leko ranej prišla v penzijo. Depa kak največ
slovenski žensk, smo nej samo v fabriko ojdle, nej samo deco gor ranile, liki gda smo edno dokončale, smo drugo delo gor vzele. Moja usoda je tü nej najsrečnejša bila, etak sam pa vsigdar sploj dosta delala. Dugo lejt sva z materjov same gazdijo pelali mele sva 4 krave pa eške male tevce tü, redno sva de-
lale grünt, kak moški. Med tejm sam 22 lejt v fabriki tü delala. «
Tetica Mariška so pa tadala gučali: »Gnesden je vse ovak. Dja sam v Farkašovce ojdla v šaulo, naj se prej Vogrski navčim, zatok ka sam v šauli na začetki ranč telko nej znala Vogrski ka »Gyere ide«. Pa te - nej ka bi se valili - skauz v osnovnoj šauli sam bila odlično« (Pa so mi tetica pokazali spričevalo (bizonyítvány), ka svedoči, kak so se lepau včili. )
• Nej ste še meli priliko tadala včiti? Kak z vami gučim, lepau gučite slovenski pa vogrski ranč tak. »Tadala se včiti? Jaj, Baug moj! Tüj je bila zemla, gazdija, sam mogla ostati doma pa na gazdiji delati. Nemo pravla, ka je tau meni tak prauto bilau. Etakšoga reda geseni, gda je sunca vözösijalo, smo krave tavö gnali, sejali smo, opravlali smo ge-
sensko delo. Tau, ka človek na zemlej leko dela, se leko pauvi radüje, je tü radost pa veselje. Nej kak gnes. Ešče bi se s čerjov, z Anušom itak kaj spravite z zemlauv, če bi nama divjačina nej vse na nikoj djala. Es nut v dvor odijo, vse nam vničijo. Djagarje, steri bi nam mogli kvar plačati, si norce delajo z nas. Etognauk sam se tü mogla svaditi z njimi, depa prajla sam, ka k leta več nemo pauvala tikvi tü nej. Te nemo mejla čemerov pa kvara tü nej. Etak vse doj pride, v čim smo gnauksvejta telko radosti meli, kakoli ka smo se dosta mantrali tü. «
• Anuš, praviš, ka rada deš
kaj na prireditve. Ka pa mati? Oni so za toga volo nej čemerili?
»Nigdar nej. Ona ma eške pošila pa truca, naj samo dem. Etak se leko malo veselim, malo sam z lüdami,
med dobrimi padaši, si spravim lepe spomine. «
Tetica pa etak: »Nigdar ji ne branim, če kam ščé titi. Vüpam, ka te prireditve kaj nazaj prinesejo iz tisti stari cajtov, gda so se - po mojem - lüdje bola poštüvali. Nigdar ne pozabim, gda sam
menkša dekličina bila, s svojih babov sva Večkrat vanovce skurok na konec vesi šle. Tam smo meli nikši grünt. Paut je nej kratka bila etak sva pa peški dugo ojdle, sva pri vsakšom križi stanile, se prekrižile. Pa te sva sé srečale s tistimi, steri so skrajek pri pauti meli iže. Tisto pozdravlale, tisto velko poštenje eden do drugoga ne morem pozabiti. Vsakši nam je pravo kakšo dobra, pošteno rejč. Kaj takšoga bi gnesden tü nej bilau na kvar. Zdaj je skurok tak, ka če se stoj približava, bi največkrat vkraj skočo, nej ka bi trbelo s kom pripovejdati. «
• Tetica Mariška, vi ste že dosta vse zadobili. Na gnes
vam nede lagvo, vej pa vse
mate. Itak. Ka vas najbole boli na gnes?
»Meni se tak vidi, ka je pavar vsigdar več poštenjé emo, njegvo delo več vrejdnosti melo kak Zdaj. Vej pa pred tejm, ka se je vse obernaulo, ka prej mamo tau velko svobodo, je tü baukše bilau pavrom kak gnes. Pred 10-15 lejtami smo za krave dobili pejnaze, subvencijo, mlejko pa maro smo za poštene pejnaze leko odali. Zdaj zakoj boš delo? Za divjačino? Pa pavra nikše ne zagovarja. «
• Ka bi si vüve
po tejm toga želejle?
Anuš: »Meni je najbola
potrejbno, naj mi zdravje slüži, ka bi eške rada živela. «
Tatica Mariška pa, ki so zatok skauz veseli pa se ne dajo, etak pravi: »Ge bi tak prajla: Düša moja, gej pa pi, ne vejš, kak dugo boš živela. «	I. Barber
Kozaulina Anuš
Na starom kejpi je Anuš samo dvej leta stara
... DO MADŽARSKE
Madžarska dobila dobro oceno
Evropska komisija je pripravila letošnje poročilo o napredku kanditatk ter ga objavila 10. oktobra. Ocenila je, da je Madžarska skupaj z drugimi devetimi kandidatkami pripravljena na vstop v Evropsko unijo leta 2004. Po oceni komisije ter komentarjih madžarskih politikov je Madžarska med najbolj pripravljenimi kandidatkami, kajti v državi delujejo institucije demokracije ter tržno gospodarstvo. Upoštevajo se človekove in manjšinske pravice. Odlično oceno države je pokvarilo delno nerešeno romsko vprašanje ter to, da se prepočasi ustanavljajo institucije na podeželju, ki bodo sposobne prejemati agrarne podpore.
Vse madžarske stranke so bile zadovoljne z letošnjim poročilom.
Stavba madžarskega parlamenta je stara sto let
8. oktobra 1902. leta je prvič zasedala madžarska skupščina v novi stavbi parlamenta. Načrtovanje novega parlamenta se je začelo leta 1882, graditi so ga začeli 12. oktobra 1895. Pri gradnji so uporabili štirideset milijonov opek, trideset tisoč kubičnih metrov kamna. Končni proračun gradnje je znašal 37 milijonov kron, štirikrat več, kot so prvotno načrtovali.
Prireditve, programi
•	14. oktobra so v knjižnici Berzsenyi Daniel v Szombathelyu predstavili monografije šestih vasi, ki so izšle ob tisočletnici madžarske državnosti. Med vasmi sta tudi dve z narodnostnim prebivalstvom, vas Narda, kjer živijo Hrvati, in Gornji Senik, katerega večinsko prebivalstvo je slovensko.
•	Slovenska filharmonija je imela 13. oktobra koncert v Budimpešti na Glasbeni akademiji Liszt Ferenc.
Porabje, 17. oktobra 2002
6
Seja predsedstva
Ku-ku-ri-ku, Radio Monošter
Predsedstvo (elnökség) Slovenske zveze je zadnjo sejo, djilejš melo 2. oktobra. Za dnevni red, ka se moramo vküper zgončali pa odlaučiti, si furt najbola aktualne teme odaberemo. Zdaj smo meli tri tašne teme.
Ka za cejlo porabsko lüstvo vali, pomagati na tejm, naj se oddaje Radia Monošter vseposedik v Porabji leko čöja. Od dosta lidi čüjemo, „ka valá nam radio, če ga ne moremo poslöjšali, ka samo šimi ali se kaši drügi glas čüje taum, gde bi se mogo čüti varaški slovenski radio. ” Porabski Slovenci že tretjo leto mamo svoj radio pa ške dun geste dosta tašni lidi, steri so ške nikdar nej čüli, ka se gonči v tau radioni. Dobro vejmo, ka je tau najbola zatok, ka je tehnična oprema slaba zatau, ka bi oddaja leko prišla prejk višeši brgauv. Ali drügi oddaj-nik ali anteno trbej gorpostavili na bola višešom brejgi, zvöjn tejva, ka Zdaj dela-
ta. (Tau tü istina, ka se na vsakšom starom radioni tü ne more „vloviti". ) Tau de dosta pejnaz koštalo. Radio Monošter za tau nejma pejnaz, tau se razmej, vej pa ške za svojo delo nejma proračuna. Tak brodimo, ka ta briga mora biti naša, steri smo nikak odgovorni za porabske Slovence, steri mamo možnost, ka leko pomagamo. Vej pa zatau smo forsi-rali na telke te radio, naj slovensko rejč s tejm tü pomagamo goradržati, ohraniti med porabskimi Slovenci. Človek z radia leko zvej največ informacij pa tau najlažej. Zvöjn slöjžbe kašokoli delo mamo doma pa gdekoli, radio se da poslöjšali vseposedik. Tau tü drži, ka radijske oddaje so za asek Vsejm Porabcom, od najmlajšoga do najstarejšoga. Zatau se je predsedstvo Slovenske zveze tak odlaučilo, ka najprvin trbej dati gora zmeriti s primernimi strokovnjaki, z lidami, steri se red-
no razmejo na tau, ka trbej vcuj k toma pa kelko de koštala tehnična oprema (technikai berendezés), s sterov se te problem da rejšili. Zveza se je vzela zatau, ka ceringo toga plana, načrta vöplača, ka de koštalo več staugezero forintov. Po tistim, gda de kreda plan, načrt, te pa poskrbi zatau, naj potrejbno pejnaze vküper leko spravi s pomočjauv drügi organizacij (Državna slovenska samouprava, natečaji) tü.
Za drügi dnevni red smo meli, kak tadale s financira-njom glasbene šaule na Gorenjom Seniki. Par lejt je Slovenska zveza Sama fi-nancirala, plačüvala ceringo, stroške te šaule, dobri par lejt pa vküper z Državno slovensko samoupravo. S tau šaulov smo steli zadobili tau, naj v Porabji mamo mlade slovenske muzikante, steri do radi igrali na harmoniko, steri do leko sprva-
jali folklorne skupine tü. Tau bi fejs potrejbno bilau pri seničkoj mlašečoj folklorni skupini pa pri sakalavskoj odrasloj skupini, vej pa do gnesden ena nejma žive muzike za sprvajat. Žau, depa tau zadobili nam je do gnesden ostalo samo v vüpanja Mlajši samo dočas igrajo, ka v osnovno šaulo odijo, potistim zgibijo volo. Škoda!! Mlajše včijo igrati že 8-9 lejt učitelji za glasbo iz glasbene šaule v Murski Soboti. S tejm so se mlajši z enim leko včili slovenski gezik tü, ka je fejs važno za nji. V letošnjoj šaulskoj leti se je pá zglasilo 10 mlajšov na seničkoj šauli. Stroški, ceringa te šaule je na šaulsko leto prejk milijona. Zatau sta na pobudo Državne slovenske samouprave obadvej organizaciji začnile iskati drügo rešitev. Predsedstvo zveze si je tak zgončalo, ka za prvo pau leto (do konca januarja) mo ške prosili učitela iz gla-
sbene šaule v Murski Soboti. Od tistec tadale de pa iz Monoštra odo učitelj včit mlajše igrat. Monošter že tü ma dobro glasbeno šaulo. Na srečo ma mladoga školnika, steri je po narodnosti Slovenec pa se je z veseljom vzeo za tau delo, ka de gorenjeseničke mlajše včiu igrati na harmoniko. Državna slovenska samouprava se je 4. oktobra na svojom občnom zbori tü tak Odlaučila, ka se strinja s tejm pa de na te način tü tadale finacirala seničko glasbeno šaulo. S tejm, ka sta obadvej organizaciji hvaležni pa sa lepau za(h)valita Vsejm učiteljem glasbene šole v Murski Soboti, steri so se več lejt trüdili z našimi mlajši.
Za tretjo temo smo meli, kak se nam trbej pripravlati na občni zbor zveze, kašo delo ma do tistoga kandidacijska komisija.
Klara Fodor, Sekretarka zveze
NA ZNANJE VAM DAMO
Pripravlamo se na občni zbor
Slovenska zveza vsakšo štrto leto ma občni zbor (közgyűlés). Na občnom zbori se ocenjuje delo zadnji štiri lejt zveze pa se voli nauvo Predsedstvo Slovenske zveze. Mandat predsedstva dola priteče, etak mo občni zbor meli 23. novembra 2002 (v soboto) v 10. vöri v konferenčni dvorani v Slovenskom daumi. Slovenska zveza je civilna organizacij a, dela kak krovna organizacija. Porabski Slovenci mamo svoja kulturna drüštva ške v Budimpešti, v Somboteli, v Porabji pa majo drüštva penzionisti, gasilci, futbalisti. Na kulturnem področji dela devet skupin. Zveza pri svojom deli na te drüštva leko računa najbola, etak finančno nji pomaga največkrat. Brigo mamo zatau, naj Vsakša porabska ves, Monošter pa Budimpešte Sombotel, Mosonmagyaróvár ma svoje delegate na občnom zbori pa člane v predsedstvi
zveze. Kak smo vözračunali, Odkec kelko delegatov naj bau? Na podlagi podatkov ljudskega štetja (népszámlálás) vsi leko vejmo, gde, kelko lidi se je priznalo za Slovence. (Tej podatki so bili v 18. številki novinaj Porabje. ) Za 50 lidi računamo enega delegata pa za vsakšo kulturno skupino enega. Etak Go-
renji Senik ma 15, Dolenji Senik 4, Sakalauvci 5, Slovenska ves-Monošter 16, Števanovci 10, Verica 4, Andovci 3, Sombotel 3, Mosonmagyaróvár 3, Budimpešta 3, tau je vsevküper 66 delegatov, steri zastopajo (képviselik) porabske Slovence na Vogrskom, steri se odlaučijo o tejm, kašno Predsedstvo de mejla
zveza tadale. Vse kulturne skupine, gasilska pa športna drüštva, vrtci, šole, drüštva Slovencov dobijo pismo o tejm, kelko delegatov leko predlagajo. Kandidacijska komisija de se brigala za tau tü, naj drüštvo penzionistov, cerkev pa same vesi tü leko majo svoje delgate, brodimo na tašne lidi, steri so nin nej nut. Kandidacijska komisija v vsakšoj porabskoj vesi pa v Monoštri vküp pozove djilejš, gde vsakši ma priliko, ka leko povej, glasuje, Sto naj bau delegat (küldött) izmed tisti, steri so predlagani. Te djilejše mo meli po lokalni pa manjšinski (helyi és kisebbségiválasztások) volitvaj. Gde pa gda do tej djilejši, tau damo na znanje prejk slovenskoga radiona pa s plakati.
Lopau prosimo, ka vse več pridte pa povejte svoje mišlenje, želje, negativne, pozitivne kritike. Zdaj je prilika za tau. V Budimpešti, v Sombo-
teli pa v Mosonmagyaróvári se tau te zgonči, gda taum živeči Slovenci vküper pridejo na program (v Somboteli 26. oktobra, v Budimpešti 12. oktobra, v Mosonmagyaróvári sé pa zvej po volitvaj, ka tam nejga slovenskoga drüštva. ) Med delegati baudejo, steri do kandidirali za člane predsedstva zveze. Za Predsedstvo de se volilo 19 lidi. Kandidacijska komisija (Erika Glanz, Elizabeta Šoš, Klara Fodor) se mora brigati za kandidate, delegati občnoga zbora pa s svojim glasovanjom odlaučijo, steri lidge do tisti, steri do v naslednji štiri lejtaj kak člani predsedstva delau za porabske Slovence. Če bi stoj rad biu delegat (küldött) ali kandidat (jelölt) za člana predsedstva, naj se zglasi pri kandidacijski komisija stera vküp postavi lišto kandidatov.
Klara Fodor  Sekretarka
Predsedstvi poteče mandat
Porabje, 17. oktobra 2002
7
Pripovejsti iz Črnoga lauga
-Stoje gnes küjo té obed? -je v pounouči z lagvim glasom pitala čaralica Zobata. -Trnje nej za gesti, tou je nej ranč za taličiti, tak ma lagvi žmaj!
-	Vej je pa že zajtrik v devetoj večer nej biu za v lampe djasti, - je plüvo čalejr Koulivrat.
Prva, kak de ta pripovejst šla tadale, trbej prajti, ka je ranč tak bilou. Čalejri pa čaralice iz Črnoga lauga so spali vodne, bidili pa so se večer. Tak so meli zajtrik v devetoj večer, obed v pounouči, večergo pa v štrtoj zajtra. Rejsan pa je tou tö, ka se je ranč tou nouč küjati Kiselomi nika nej posrečilo. Čaralice so vujale, čalejri so plüvali.
-Brodim si, ka je tou za toga volo, ka v Črnom lougi nemamo nikšo gesti gori spisano. Mi sami moramo narediti knjigo z receptami, kak se kaj sküja pa po tistom več nemo meli te nevole, - ji je mirni čalejrski kral Vodislav.
-	Prav maš, moj mouž! - je svoje kcuj djala ške kralica Zarivana.
Čaralica Zaprilampe je vzela v roke nabrüšeno pero in začala pisati na drejvino skourdjo, kak se kaj sküja, ka po tistom küjar Kiseli več nede küjo kaj naoupak.
-	Piši! - je zapovedo kral Vodislav. - Piši najprlej od zajtrika! Za küjane kamle nücamo vodou iz Žute mlake. Kamli se morajo küjati, dokečso nej meki.
-	Tou je istina, dapa preveč méki so tö nej dobri, - se je za svojo meštrijo gor
gemau Kiseli.
- Gvüšno, preveč méki gratajo britki, - je vedo povedati ča-
lejr Bodikaj.
-	Brodim, ka si tou zamerkale Zaprilampe? Zdaj je na redi obed! - je tadale komandejro čalerski kral. Zaprilampe je mogla gora spisati tri recepte za tri najboukše gestije. Prvo je bilou pečena djazbecova sapa, zmejšana s stopajom divdje svinje v posenjenom blati. Tou gesti se mora zgotouvili v trej minutaj, ovak grata takšo keleče. Drugo gori zapisal gesti je naredjeno iz küjanoga perdja leteče kače. Tou perdje ne smej biti dukšo od ednoga pednja, küjati pa se mora ranč telko, ka se sploj ne sküja. V Črnom laugi pa majo za obed najraj krtove lüknje vküp zgraužane s kor atovim mlejkom. Tou trbej eške najbole friško namazali na krü iz vodene mele in pogesti pod punim mejsecom.
Tak je nadrejvino skourdjo naškrabala čaralica Zaprilampe. Od tistoga cajta dale se je küjar Kiseli držo tej receptov in gesti je več nigdar nej bilou lagvo sküjano.
-	Naš küjar je trno dober küjar, - so si lizali lampe po obedi, küjar Kiseli pa se je samo Žalostno smejau. Vej pa kak se ne bi tak držo, če pa je mogo küjati samo tisto, ka so njemi gori spisati, un pa bi tak rad sküjo kaj nouvoga.
Küjar Kiseli je zato tü pa tam stano že pred večerom. Čistak sam za sebe, gda so drugi ške spati, si je naredo svoj zajtrik. Najraj si je v vesi vkradno kakši falajček domanjoga črnoga krüja in si gor namazo žir, na njega sklau narejzani lük in vse vküper osoulo. Tou je biu takši zajtrik, ka bi ga leko zeu vsikši den, škem prajti, vsikšo nouč.
čalejr Mitivoj Roš
Zadnji izlet na gimnaziji
Sem dijakinja Gimnazije Mihaly Vorosmarty v Monoštru, hodim v četrti letnik. Zelo hitro je minil tudi ta čas in letos bomo končati srednjo šolo. Veliko se pogovarjamo s sošolci o tem, zakaj tako hiti čas. Saj smo šele zdaj začeti gimnazijo, prvi dan so prišli z nami starši in mi smo biti najmlajši. Zdaj pa nas loči od mature le osem mesecev.
V	življenju vsakega razreda veliko pomenijo izleti. Naš razred je bil že v Szombathelyu, obiskati smo Mariaujfalu, Szalafo, Pecs in dvakrat Budimpešto. Veliko smo potovati z vlakom, z avtobusom in s kolesi, biti smo v različnih muzejih in mestih.
Kot četrtošolci smo se morati že poleti odločiti, kam naj gremo na zadnji izlet. Veliko smo se pogovarjati o tem, kaj bi bilo najboljše za nas. Takrat je prišla misel in vabilo našega sošolca, naj gremo v njihovo poletno hišo.
V	razredu nas je trinajst, nikdar ni bil problem, kako naj potujemo. Toliko ljudi lahko potuje z vlakom,. z avtobusom. Letos smo se napotiti s tremi avti, saj imamo skoraj že vsi vozniška dovoljenja.
18. septembra po pouku se je 12. b-razred napotil v Balatonalmadi. Med potjo smo imeti majhno okvaro, toda ne pomembno. Vreme je bilo zelo lepo in biti smo zelo vznemirjeni. Zvečer ob pol osmih smo biti že na Blat-
nem jezeru. Samo ključ vhodnih vrat smo pustiti doma, zato smo morati uporabiti kladivo. Hišanas je presenetila, imeti smo dovolj prostora. Najprej smo malo počivati in jedli, potem pa smo šli skupaj na sprehod. Med sprehodom smo glasno peti, na srečo niso prišli policaji. Šli smo na pomol, kjer smo se usedli in se pogovarjati. Že se je mračilo, zato je bilo pristanišče čudovito.
Noči so potekale enako. Veliko smo se pogovarjati, peti, kartati in igrati družabne igre. Naslednji dan se je začel zelo lepo. Ob desetih nas je zbudilo sonce. Šli smo ven in smo skuhati okusno kosilo. Kuhati smo hrenovke,
pekli smo palačinke.
Jedli smo skupaj na terasi. Popoldne smo šli spet na sprehod, nekateri fantje so se tudi kopati v mrzlem jezeru. Naslednji dan nas je še čakal dober film v Szekesfehervaru.
Čas zelo hiti in mi smo spet v šoti. Pišemo naloge in teste, obenem pa sanjamo o najboljši ekskurziji, ki smo jo preživeti v Balatonalmadiju. Nismo imeti veliko programov, toda biti smo skupaj in to je najpomembnejša stvar. Nepozabni dnevi!
Žuži Sulič Gimnazija Monošter
Poletna doživetja
Poletne počitnice so bile zelo kratke. Cele počitnice sem preživel doma. Moja sestra pa je bila v taboru v Sloveniji. Mnogo sem pomagal staršem. Vsako nedeljo sem šel k maši, bil sem dvornik. Bil sem vesel, ker se ni bilo treba učiti. Zelo rad igram nogomet, zato sem se v prostem času ukvarjal s tem. Na televiziji me zelo zanima šport. V počitnicah sem tudi kolesaril in igral badminton.
Počitnice so hitro minile, komaj čakam naslednje poletje.
Gabor Holec
16. junija se je končala šola. Konec junija smo se peljati z družino v Szeged. Peljati smo se z avtom. Pot je bila dolga. Popoldne ob enih smo biti v Szegedu. Šli smo na prenočišče v dijaški dom. Ogledati smo si reko Tiszo in zelo lepo cerkev. Sprehajati smo se na glavnem trgu. Szeged je zelo lepo mesto. Julija in avgusta sem bil doma. Veliko sem spal, gledal televizijo, bral knjige. Zelo rad kolesarim in igram družabne igre s sestro. Počitnice so bile čudovite, toda kratke.
Deneš Pint
Štipendije za srednješolce
Konec septembra je zasedal kuratorij Sklada za narodne in etnične manjšine, na dnevnem redu je imel več točk, med njimi štipendiranje srednješolcev. Kuratorij je določil tudi vsoto, 25 milijonov forintov, ki je namenjena za srednje- ter visokošolske štipendije v prvem polletju šolskega leta 2002/2003.
V tem letu je 36 odstotkov vseh prijavljenih srednješolcev dobilo štipendijo, to je dvesto dvajset oseb. Kandidati so morati ustrezati več kriterijem, za šolski
uspeh so lahko dobiti 500 točk, za manjšinsko aktivnost, ambicije, identiteto 160 točk. Članom podkuratorija je uspelo doseči, naj dijaki tistih manjšin, izmed vrst katerih kandidira za štipendijo sedem ali manj dijakov, dobijo vsi štipendijo, če drugače ustrezajo vsem pogojem. Tako se je letos izmed Slovencev prijavilo sedem dijakov, ki bodo vsi dobivali štipendije. (Žuža Sulič, 636 točk; Beata Bajželj 1 točk; Anita Vajda 621 točk; Reka Hirndk 618 točk; Gabor Holec
610 točk, Erika Dončec 605 točk; Deneš Pint 600 točk. )
Kuratorji so se dogovoriti tudi o tem, naj se državno srečanje manjšinskih gledaliških skupin priredi v Budimpešti. Na srečanje naj se povabi od 4 do 8 skupin, predvsem tiste, katerih delo je podpiral javni sklad.
Ferenc Kranjec član kuratorija
Porabje, 17. oktobra 2002
Trgatev v Dolencaj pri Fujsini
Djeseni je vseposedi najvekšo delo nutraspraviti vse z njive pa z goric. Dja sam tü pozvana bila v Dolence na trgatev, Branko Časar me je že eden keden prva po telefoni zvau, naj pridem pa naj poglednem, kak de pri nji trgatev. Dja nej tak kak pri nas, takšno sam ešče v živlenji nej vidla, kak se oni dobra majo na te den. Časarovi takšo šego majo, ka cejla držina, mlajši, bratje pa sestre vtjüp pridejo tam, gde je njegva žena rojena. Ovak se tü najdejo, depa te den je ovakši kak drugi dnevi.
Z bratom Tibinom sva se napautila v Dolence k Fujsini. Zdaj ka je na Verici meja odprejta, malo prva prejk leko pride v Slovenijo kak do tejgamau. Na, prideva v Dolence do njigvoga rama, sva nej vedla, če sva v dobra mesto prišla, ka je telko av-tonov stalo kauti rama. Vö iz avtona staupiva pa v dvauri nas je že Čako Branko Časar. Včasik sva pitala z Tibinom, če toj gostüvanje bau, ka je telko avtonov. »Nej, samo mo grauzdje brati, « je pravo Branko. Poz-
dravimo se pa vidimo, ka je štjedjen puno lüdi, dva veltjiva Stola je puno djesti pa piti. Brodila sam si, vej sva pa v dobra mesto prišla. V lampaj so mi že sline vtjüp priletele. Na stauli je bilau telko dobroga pa žmanoga, ka je tau nej za taprajti. Delavci so se napautili na delo, vsakši si je vzejo svoje škarice pa kantico. Fujsin gospaud, Pišta Korošec, so tü na traktor vseli, ka do domau vozili grauzdje, naj zet Branko doma tü ma delo. Müva z bratom sva tü za njimi šla, ka pogledneva, kak oni ovak delajo kak mi. Z
dobra volauv so kraj od rama šli, najbola Boštjan Časar pa njegvi padaš iz Murske Sobote.
Tak so začnili delo, ka so s
seov vzeli eno mlado dekli-no, naj njim igra z harmonikov, ka de njim bole šlau grauzdje brati. Tejva dva mladiva pojba sta edno lejpo naute popejvala pa sta
tak delo začnila. Leko, ka je njim tau dosta pomoglo, ka so meli muzikantko, ka so trno brž nosili grauzdje na traktor. Tisto je tak dobra bilau videti, kak pri nji tau de. Vsi so vtjüp popejvali, hejcali so se. Dva mladiva bojba sta nej zandolela nositi na traktor grauzdje, tak so brž brale ženske. Med delavci je bila Brankona tašča. Pitala sam go, Zakoj je ona toj na njivi, če go jo zet vöpüsto delat? Prajla je, ka je njej zet tak pravo, ka vsikdar je baukše v sonce gledati malo pa v taščo malo. Pa prej je tau tö ešče pravo,
ka naj bole vö ide, ka nede na pauti doma. Žene so se hejcale, na drügom konci so že kričati podje, ka gde je piti, ka so oni že trno-trno
žedni. Piti je buma prišlo pa so nej vöposeno. Gda so traktor napunili z grauzdjami, so moški mogli domau titi pa so leko začnili melati. Depa takšen mašin majo, ka njim ejkstra löjča grauzdje pa peclina. Moški so trno brž delali. Tak ka je Branko mogo bečke vse vredi meti, naj mošt leko v bečke lejva. Tisto njim je tak šlau, kak če bi v fabriki na traki delali. Kak je Branko mošt noso, sam ga zatok malo spitavala.
- Kak leko stoj küjarski šef v ednom velkom hoteli pa kak ma čas za tau, ka v Dolence odi delat z ženauv vret.
»Moreš svoj poklic rad meti pa tudi svoje brate pa sestre. Te den zatau mamo, ka se najdemo, delamo, veselimo pa si vse pogučimo.
Müva z ženauv sva si tak zbrodili ka va grauzdja mela, Zdaj že osem lejt delava. Delo dje od tistoga mau, gda trst začne gnati. Zadve-
čeri do tretje delava po tistim prideva v Dolence, toj sva do večera. Nejmava samo z grauzdji delo, liki starišom vse drugo tü pomoreva pa teva deva domau. Tau tak de skurok vsakši den. Tri fele grauzdja mamo, vse tri ejkstra samelemo, sprešamo pa v bečke vlajemo. Mamo bejlo pa rdečo vino, trno je žmano. Če Večkrat preleješ, te je najbaukšo vino, najmenje na leto štirikrat moraš prelejati. «
Ne morem vönjati žensko,
štera je vendar največ delalav tej dnevaj, tau jepažena Štefka Časar. Že eden den prva je pelda pogače, kolače, sladko, vse fele. Za zajtrk je dala okajena rebra, meso, klobase, za obed kašovo mlejčno župo, svinsko mešo, pohane pišča-
nce pa gulaš. Če stoj takšno djesti dobi, buma mora mauč meti! Depa na Štefki sam tau nej vidla, ka bi tröjdna bila, tak je njena rauka ojdla kak mašin. Videti, ka oni trgatev zatau majo vsakšo leto, naj se držine najde. Bili so tam, šteri so pomagali delati, sestrične, sausadje, prijatelji, tak ka dobri lidje so vse tam bili v Dolenci na trgatvi.
Sledi sam malo nazaj üšla na njivo, ka so dekle nesle njim malo vina, kafej pa makove in orejove kolače. Tak so prajli, ka dočas nedo domau, ka vse ne poberejo, te njim pa nika trbelo, naj mauč majo. Tau smo že nej počakali, gda so zgotauvili z delom, depa brodim, ka so vse redno naprajli. Kak dja gazdana poznam, je do večera vse na mesto prišlo. Pa je Branko Časar ešče v Hotel Djano tü prišo večer pa pogledno, kak so brezi njega sköjali večerdje na gostüvanje.
Večer, gda sva domau prišla z bratom, sva si gučala, ka če bi v Andovcaj nej meja bila, bi buma nazaj šla k njim, tak sva se dobra poznala. V živlenji sam nej bila na takšnoj dobroj trgatvi kak v Dolenci pri Fujsini.
Besedilo in posnetke Valerija Časar
Veselo na delo!
Ženske so brale...
... moški so prešali pa mošt probavali.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.