—~« 64 x-----
Mali pridigar
rako bi vže pohvalili Lučni-'kovega Oeneta? I nu, priden je bil, pa je. V šolo je hodil, rad je slušal, rad se u&il, za igraee pa ni dosti maral. Tako moder je bil vže od mladega. Kadar je zvršil svoje naloge, postavil je najraje stoleek na sredo izbe ter nanj stopil. Na stolčku pa je tako govoril in mahal z rokama kakor gospod katehet na leci ali prižnici. Govoril pa je navadno ne-kako tako-le:
rLjubi moji kristjani! Jezušček ima take rad, ki so pridni. Zato le pridni bodite in Jezušeek vas bode rad imel. Kdor pa itna Jezuščka rad, tistega bode on jedenkrat vzel k sebi v nebesa. Oe imate torej Je-zuščka radi, vzel bode tudi vas po smrti v nebesa. V nebesih pa bode neizrečeno prijetno. Amen."
Tako je torej pridigoval Lučnikov Cene doma svojim bratcem in sestricam, pa
tudi očetu in materi,  kakor je slišal v cerkvi in v šoli.   Seveda se mu je včasih
stolček prevrnil in namesto da bi svoje poslušalce spravil v jok, jokal se je sam.
Nekoč pa je vender Dušnikovo Pepico spravil v jok. To vam je bilo tako-le:
Pepica je lezla na sosedovo ograjo. Z ograje pa so se lahko trgala zrela jabolka
na bližnjej jablani. In Pepicajeto vedela inje to tudi storila. Ko pa zaene trgati
jabolka in jih metati v s?oj zastorček, pride mimo Lučnikov Oene. V šolo je šel.
Ko ga Pepica ugleda, prestraši se tako, da jej zlete vsa jabolka iz zastorčka
na sosedov vrt. Komaj zlezp raz zid, da bi stekla, vže stoji Cene pred njo. Ostro
jo pogleda, zapreti s kazalcem in govori:
—  Kaj delaš Pepica? Kaj bi bilo, da zdaj stoje pred teboj gospod katehet? Kako se glasi sedma zapoved božja?
—  Sedma: ne kradi, jeclja ganeno ralada tatica in si briše z desnico solze raz očij. Kar pogledati ne more v lice resnemu Cenetu in ihteč se, jeelja:
— Nikoli več, Cene!... Samo prosim te, da me ne zatožiš v šoli... Nikoli več!
—  No, ker ti je žal, naj bode! Ne zatožim te; samo glej, da res nikoli več kaj takega ne storiš, kar je greh.
—  Nikoli več, Oene! ponavlja mala grešnica.
—  Lo hitro pojdi v hišo po torbico in potem v šolo, da ne zamudiš, reče še Cene po očetovsko in gre svojo pot dalje.
Pepica je bila Genetu za njegovo ,,pridigo" vedno hvaležna.
Gene je rastel v starosti in modrosti in izvestno bi bil postal relik gospod, da ga ni Bog še raje imel kakor ljudje in ga vzel k sebi v sveta nebesa, kder se zdaj veseli in za nas Boga prosi.                           %*<>*>                                                         B.