Bistriška
V mraku
| »P^Sb e'e> niehke zvezdice padajo z neba na zemljo. Bogati boršti sanjajo, jijl^jl zakrite poljane sanjajo, in Sava — zelcna nevestica — sanja a^M^g v svoji dremajoči pesmi.
Od neba do zemlje je en sam neizmerno velik bel oblak, ves poln mehkih, neslišnih sanj.
HuJ Mraz je tudi in zima Skriplje s svojimi vclikimj zobmi.
V sobici je polutema. Skozi zastrta okna sije večerna luč. Tiho sc plazi — včasih zapleše na tleh srebrn metulj, pa v trenutku zopet izgine. Od peči sije rdeč žar, toplo bogastvo se usipa po stenah in tleh.
»Tesneje k meni sedit otročičck!« Drobne ročice sc oklepajo mojega pasu, in iz poluteme blesti dvoje globokih luči, dvoje svetlih žarkov — Doričinc oči. Boječe se o4pirajo mala usteca: »Moja gospodična, prosim, povejte mi kakšno povest!«
Z njenimi mehkimi kodrčki se igrafo moji prsti in božajo okroglo glavico ljubljene ptuičke.
»Otročiček, o čem naj ti povem? 0 Jezusčku, ki je priplaval iz nebes ali o ptičku-zlalokljunčku, ki skače po srebrnih vejicali in posipa otrokom velike svetle cekine?«
Očesca ji zažare v prečudni luči, ustka zašepečejo: »0 JezusčkuU »Na nebu so bile prižgane zvezdice, in po vsej zemljl so zazvonili srebrni zvončki cin-cin, tin-tin. Od vsake zvezdice je bila napeljana do zemlje zlata nitka. Po teh nitkah — vseh zlatih, vseh mchkih — so pri-plavali angelci. Od največje in nasvetlejše zvezdice pa je vodila nitka iz satnih svetlih biserov slkana, in po njej }e prav rahlo priplaval Jezusček. Angelci so nosili košarice iz samih belih rož, iz njih so se smejali drobni srčki, priostrcni čeveljci, okrogle preste, sladki bonbončki — in še vse lepo in dobro, česar prosi Dorica in nieni prijateljčki, Sredi mize je po-stavil Jezusček drevesce, prižgal na zelenih vejicah tisoč lučic, vpletel med nje srebrnih angelskih lasec, posul mehkih piškotov in sladkih bon-bončkov. Pod bleščečo smrečico pa lcži v zibki lep otročiček — drabne _ ročice se stezajo, da pobožajo Dorico, in njcgove svetle oči jo bodo prav fl  tiho vprašale: »Dorica, kako li jc?«                                                          m
 »Drevesce jc že postavljeno, luči so prižgane ... Takrat bo prav lepo zapel zvonček. Angelci z Jezusčkom bodo spet splavali nazaj v sveto ncbo. Skozi vratca pa bo prišla Dorica. V njenc očke bodo padlc srebmc zvezdice, žametna ličeca se bodo nasmejala, usteca bodo rriskala ...«
»Dorica, ali spiš? Otročiček, ali te zebe?«                                      M
Iz poluteme zažari vante dvoje toplih lučic,                            ^^^J
»Ali mj mamica ne bo nič prinesla iz nebes?«                         ^^^^m
Nekaj grenkcga mi zalije srce, črna roka zgrabi po duši...       ^fl^B »Moj otročiček, mamice ne bo! Ona je nekje daleč, daleč; z angelet se igra in z Jezusčkom se pogovarja o svoji punčki,   Poslala pa je ona drevesce in Jezusčka k tcbi.   Otročišek v zibclki pod drevescem ti bo J povedal, da je mamici lcpo, lepo tam gori.«                                              I
Kodrasta giavica mi je legla v naročje.   Zvezdice v očeh ugašajo, rdeča ustka  drhte v živem pričakovanju, drobne ročice objcniajo moie te!o.   Otročiček spi, dušica pa sanja o angelcih in stopa z mamico po   B zvczdnatih dobravah.                                                                               I
Polena v peči pojo svojo trdo pesem, po stenah trepcfe rdeč žar. M<^e oii zro nekam daleč za umrlo mamico, duša pa prosi blagoslova m sreče Dorici — sirotici. Zdi se mi, da stopa nckdo po sobi; kakor pod rahlimi slopinjami se oglašajo deske. Morda blagoslavlja mamica njeno pot •— ležko in strmo cesto spečega otročička.
Sneg pada, pada ... Bele zvezde se gromadijo na poljanah in po gozdovih. V sobi je prazničen mir, otročičck spi in sanja o angelcih, moja duša pa iskreno moli za beli cvet, za dehtečo rožo, da bi je nikoli nc zamorila slana.
Blagoslovljena bodi tvoja cesta v življenje, o sirota — Dorica!