KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1971 STATUTI SREDNJEVEŠKE OBČINE IZOLA IZ LETA 1360 V ODNOSU DO TUJCEV MIROSLAV PAHOR Istrske srednjeveške občine so iz raznih razlogov skušale v svojih statutih urediti po- leg cele vrste vprašanj oblastnega, uprav- nega, civilnega in kriminalnega sodstva tudi odnos do tako imenovanih tujcev. Tujec v občinah pa je bil vsakdo, ki ni imel ureje- nega statusa deželana, meščana ali vsaj pre- bivalca občine. Po vseh istrskih statutih so- deč, je bil torej tujec vsakdo, ki je prihajal z onkraj občinske meje in si ni pridobil sta- tusa prebivalca mesta ali občine, kasneje pa statusa meščana ali deželana. Tujci so v ob- činah pomenili lahko potencialno nevarnost ali pa določene gospodarske prednosti, ki jih je bilo treba izrabiti v prid stalnemu pre- bivalstvu. Vendar so v vseh znanih statutih odredbe o tujcih popolnoma različne, kar je deloma razumljivo. Tu je bilo treba naselitev preprečiti, tam jo je bilo treba podpreti. Tu so bile razmere na mejah razmeroma ureje- ne, tam je prihajalo do pogostih sporov. V eni občini so bili takšni, v drugi zopet dru- gačni problemi. Trgovina v Kopru, Miljah in Piranu je bila na primer razvitejša kakor v Izoli in Bujah. Prav tako je bilo polje- delstvo nekje slabše, nekje bolje urejeno itd. Izola je bila gotovo med gospodarsko naj- manj razvitimi občinami. Vendar če verja- memo Morteaniju, doslej edinemu piscu, ki jo je skušal resneje obravnavati, se je začela dokaj zgodaj politično organizirati v samo- stojno komuno. Prve statutarne odredbe je bržkone uredila že sredi XIII. stoletja. Kdaj je nastal prvi popolni kodeks statutov mesta, ni znano. Prav tako ni znano, kako so se statuti spreminjali in dopolnjevali. Iz uvoda k statutu iz leta 1360, ki ga je objavil Mor- teani, pa se da sklepati, da je bil stari statut poln nejasnosti in dodatnih odredb, ki so bile v nasprotju s starimi. Tedanji oblastniki so se pritoževali, da se ni več mogoče rav- nati po njem.' Zaradi tega je bilo treba ure- diti novo, prečiščeno redakcijo statutov, ki bi ustrezala času in odpravila nejasnosti z upoštevanjem novih zakonov in z odpravo zastarelih. Tako se je podestat Ivan Sanuto, ki so mu pomagali sodniki Vitale Vitali, Mi- hael Varneri, Almerik Albini in Matej Ma- rani, lotil leta 1360 nove redakcije, ki naj bi odpravila vse pomanjkljivosti. Dne 5. no- vembra istega leta sta nove statute potrdila Veliki svet občine in Arengo ter so s tem stopili v veljavo. V nasprotju z drugimi statuti, ki so navad- no razdeljeni v štiri knjige, piranski celo v deset, imajo statuti mesta Izole samo tri knji- ge. V prvi, ki jo lahko imenujemo tudi kri- minalni zakonik, so zbrane vse odredbe kri- minalnega značaja vse od navadnih kletvic do krvnega sodstva, v drugi so zbrane vse civilnopravne odredbe, tretja knjiga pa ob- ravnava občinsko oblast in upravo ter notra- njo ureditev mestnega in občinskega življe- nja.2 Vprašanje tujcev ni obdelano posebej. Od- redbe, ki zadevajo odnos občine Izola do tuj- cev, so raztresene po vseh treh knjigah. Za- konodajalec jih je dal tja, kjer je pač imel prostor, kjer so odpadli zastareli predpisi ali pa na konec knjige, kakor je primer z razmejitveno pogodbo s Koprom. Vendar vse te odredbe sestavljajo neko celoto, ki nam dokaj dobro nakazuje problem. Kakor drugje po Istri je bil tudi v Izoli tujec vsakdo, ki je prišel z druge strani občinske meje, bo- disi to Pirančan, Koprčan ali trgovec iz Kranjske, Furlanije ali od drugod. Izjema so bili, kakor povsod, Benečani, ki jih je mo- rala občina obravnavati kot svoje deželana oz. meščane. Ce zberemo vse odredbe izolanskih statu- tov, ki zadevajo tujce, pridemo do zaključka, da obravnavajo štiri bistvena vprašanja, ki postajajo toliko bolj važna, kolikor bolj se hočemo spoznati z izolanskim prebivalstvom poznega srednjega veka. To so: vprašanje od- nosa do obmejnih občin, vprašanje poselitve občine, vprašanje odnosa do tujih trgovcev in končno vprašanje odnosa do tako imeno- vanih prebivalcev. Vsa štiri vprašanja bodo lahko služila za podlago kasnejši študiji o izvorih izolanskega prebivalstva, o razume- vanju notranjih socialnih trenj in o politiki občine do sosedov ter do občinskega gospo- darskega življenja.' ODNOS DO OBMEJNIH OBCIN Med najzanimivejšimi vprašanji odnosa do tujcev sodi v Izoli vsekakor odnos do obmej- nih občin, torej do Pirana in Kopra. Treba je vedeti, da je bila občina Izola med naj- manjšimi občinami v Istri, stisnjena med dve gospodarsko in politično močnejši občini, ki sta si v teku XIII. stoletja prizadevali raz- širiti svoje meje ena s severne, druga pa z južne strani. Gotovo je, da si je Izola pri- zadevala urediti vprašanje svojih meja tako s Koprom kakor s Piranom. Tako je na pri- mer Landus de Montelongo pomagal urediti obmejna vprašanja med Izolo in Piranom 18. septembra leta 1254.'' Ze naslednje leto je 77 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1971 ta ista vprašanja reševal Marko Zane, po- destat občine Koper,' leta 1283 pa piranski podestat Andrej Dandolc« Leta 1285 je ob- mejne spore med Izolo in Piranom reševala komisija, ki so jo sestavljali podestati Kopra, Novigrada in Umaga Henrik Dauro, Janez Delfin in Karantan Zane.' Vendar se stvar ni nehala tukaj. Kako globoki so bili spori okoli meje med obema občinama, priča dej- stvo, da so bili preneseni v XIV. stoletje. V piranskem arhivu hranijo nekaj listin, ki pri- čajo, da so se obmejni spori nadaljevali z nezmanjšanim sovraštvom. Po drugi strani z občino Koper ni bilo nič drugače, vsaj kar se tiče druge polovice XIII. in prve polovice XIV. stoletja. Toda dejstvo, da je Veliki svet občine Izola sodil za pri- merno, da je ureditev obmejnih vprašanj s Koprom vnesel v knjigo statutov,** priča, da so bili obmejni odnosi med obema občinama le nekako urejeni v obojestransko — morda le navidezno — zadovoljstvo. Takšne statu- tarne ureditve pa ni dobilo vprašanje meje s Piranom. Zaradi tega je prišla v statut vrsta odredb, ki so naperjene proti občini Piran in njenim gospodarskim koristim ob meji. Res je, da so te odredbe neredko ško- dovale tudi koristim Izole, vendar je v do- ločenih primerih prevladalo politično sov- raštvo nad gospodarskimi koristmi. Najbolj sporni del izolansko piranske meje je bil na predelu, imenovanem Valeta, tj. v kraju, ki gre od rta Ronek po grebenu nad Strunjanom ob cesti, ki je vodila od cer- kve in samostana Sv. Basa proti Izoli. Tu so se posesti Pirančanov in Izolanov tako prepletale med seboj, da je bila jasna mejna črta, ki bi ločila posesti obeh občin, popol- noma nemogoča. Ker je prav tu prihajalo do najbolj pogostih sporov med občani obeh ob- čin, se je Veliki svet Izole odločil spremeniti ves ta predel v puščo. Tozadevna odredba pravi v prostem prevodu takole: »Prav tako odrejamo, da meščani Izole ne smejo v bo- doče obdelovati polja na Valeti, tj. ob cesti, ki pelje od Sv. Basa v Izolo.« Kazen za pre- kršek je bila globa, ki so jo določili na 25 beneških lir, kar je dokaj visoko. Poleg tega je meščan Izole tvegal, da mu bo dala ob- čina uničiti opravljeno delo. Odredba nada- ljuje s prepovedjo meščanom Izole, da bi sprejemali posamezne dele ali parcele tam- kajšnje zemlje od »meščanov Pirana ali dru- gih tujcev« pod isto kaznijo, ki je določena za obdelovanje in ki jo brezpogojno izterja občina." Kaže, da je ta odredba prenesena v statut iz leta 1360 iz neke prejšnje redakcije sta- tutov, kajti zadnji stavek, ki je očitno na- Podestatski grb na stebru fontika v Izoli (15. stoletje) stal kasneje, morda celo v letu 1360, pravi takole: »Ali naj se omenjena zemlja obdela ali ne, naj odloča volja gospoda podestata.;< Očitno je ta stavek v nasprotju s celotno od- redbo. Nesmiselno bi bilo namreč popolnoma prepovedati obdelovanje nekega predela in v isti sapi pustiti volji podestata, ali naj bo zemlja obdelana in ali naj ostane pušča. Očit- no je, da so so se obmejni spori leta 1360 toliko polegli, da je Veliki svet imel za po- trebno nekoliko popustiti od svojih prejšnjih stališč in pooblastiti podestata, da v tem ozi- ru ukrene po svoji uvidevnosti. Da pa je bila omenjena zemlja dolgo časa neobdelana, dokazuje tudi uredba, ki prepo- veduje pašo tujcev, v tem primeru Piranča- nov, na ozemlju občine Izola ali v sami Izoli. Ker gre tudi za mesto oz. njega neposredno okolico, je treba poudariti, da se živina z no- bene strani ni mogla tako približati Izoli, ka- kor prav z Valete, ki je bila najbliže mestu. To zopet dokazuje, da omenjena odredba ni mogla biti napisana proti nikomur drugemu, kakor proti Pirančanom.'" Razumljivo je, da je odredba predvidela tudi visoke kazni. Po- leg tega, da je kršitelj, kateremu je bila za- plenjena živina, moral poravnati vso škodo 78 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 oškodovancem, je občina izterjala še 20 sol- dov globe za vsako kravo, vola, konja ali m.ezga, 10 soldov za osla in 6 soldov za vsako glavo drobnice. Dohodek od takšnih glob so razdelili med občino in prijavitelja v odnosu 2 proti 1 v korist občine. Meja med občinami se ni ustavila na rodo- vitni zemlji. Cez nerodovitni pas je segala prav do obale. Odredba o obalah prepoveduje tujcem, da bi odvažali gradbeno kamenje z obal občine Izole brez izrecnega dovoljenja podestata. Kazen za prekršek je znašala 100 soldov. Poleg tega je smela občina zapleniti kamenje.Da gre tudi v tem primeru za od- redbo, ki so jo namenili proti Pirančanom, dokazujeta dva momenta. Prvič se je v tem času Piran širil zunaj starega obzidja. Sever- no in severovzhodno od notranjega mandrača je nastajala popolnoma nova mestna četrt, imenovana četrt Poljskih vrat, ki je pove- zovala stari del mesta na Punti z naseljem Marčano na jugovzhodu mandrača. Po drugi strani se ujema izolanska prepoved tudi z gradnjo solinarskih hiš v strunjanskih soli- nah. Za obe gradnji je potreboval Piran ve- like količine gradbenega kamna, ki ga je lah- ko dobil tudi na obali izolanske občine, pred- vsem od rta Ronek proti severovzhodu. Jas- no je, da je obsegalo dovoljenje podestata tudi določeno ceno za gradbeni material, če- mur so se hoteli podjetni Pirančani najbrž izogniti. Prav tako je jasno, da je gradbeni kamen potrebovala tudi občina Izola tako za svoje stanovanjske gradnje, kakor za pomole in pristanišče. Zato je odredba o prepovedi odvažanja kamenja popolnoma razumljiva. Kaže, da so izolanski poljski stražarji ali drugi meščani ali deželani večkrat opazili ka- kega tujca, ki je na občinskih mejah prestav- ljal mejnike. Verjetno se je celo zgodilo, da so takšnega hudodelca ujeli in kaznovali. Za- radi tega je prišla v statute tudi odredba o prepovedi odstranjevanja občinskih mejni- kov in spreminjanja meje. Kršitelj — če so ga ujeli — je bil kaznovan z globo 10 lir.'^ Ta odredba, ki je bila vnesena v prvo, tj. kriminalno knjigo statutov, je veljala prav tako proti Pirančanom, kakor proti Koprča- nom. Ker pa je bilo vprašanje meje s Kop- rom statutarno rešeno, je gotovo, da je velja- la predvsem proti Pirančanom. Toda mejo s Piranom je bilo možno kontro- lirati le v bližini mesta. V oddaljenih kra- jih, predvsem v okolici Cedelj, Medošev, Sta- re vasi in od tod proti griču Sv. Onofrija, kontrola že ni bila več tako učinkovita niti ne lahka. Pomisliti je treba, da je nam zna- na knjiga izolanskih statutov nastala leta 1360, torej samo 11 let po veliki kugi, ki je morila po Istri in je zelo zreducirala istr- sko prebivalstvo. Prav verjetno je, da je tedaj skoraj popolnoma propadla Stara vas in da so bila zelo prizadeta tudi druga na- selja izolanske občine. Prav zaradi tega je bilo treba te predele ponovno naseliti. V zve- zi s piransko-izolanskimi mejami je torej zelo važna še odredba, ki govori o naselitvi tega predela, predvsem pa meje od Cedelj vzdolž Kaštelirja tja do kraja z ledinskim imenom Nargucan, ki je na piranski strani. »Zaradi blaginje in koristi občine Izola — se glasi odredba Velikega sveta — odrejamo in ukazujemo, da lahko vsak tujec, ki bi hotel ostati v občini Izoli, lahko dobi dva orala — in ne več — občinske zemlje na meji med občinama Izola in Piran od Cedelj proti Kaštelirju. To zemljo naj začne obde- lovati od spodnjega konca pri meji proti zgor- njemu koncu (tj. proti obronkom Kaštelirja). Prejemnik mora zemljo čimprej zasaditi s trtami. Za prejeta dva orala ni treba plače- vati nobene najemnine in vsak naseljenec je za deset let prost tudi tlake. Poleg tega mu je vsak tamkajšnji kmet dolžan po- magati z enim delovnim dnevom ali temu ustrezno vsoto v gotovini. Kdor ne bi hotel pomagati, bo kaznovan z globo v vrednosti dveh delovnih dni. Naseljenec ne sme pro- dati ali zastaviti ali vknjižiti omenjene zem- lje ali je kako drugače odtujiti, razen v pri- meru, če gre za meščana ali prebivalca Izole. Prav tako lahko dobi dva orala tiste zemlje vsak meščan ali prebivalec Izole in jih ob- dela. Izjema je le v tem, da temu ne gre pomoč enega delovnega dne.«'^ V tem pri- meru gre za pravi naselitveni zakon, kakor jih poznamo tudi v drugih krajih Istre. Ker je bil pod občino Piran tudi del vasi Cedlje,'^ je jasno, da je veljala naselitev tega kraja, ki bi jo lahko raztegnili tudi proti jugozaho- du, kot protiutež tamkajšnjemu piranskemu prebivalstvu, ki bi utegnilo spremeniti mejo v svojo korist. Zaradi tega ni dvoma, da je veljala tudi ta uredba proti Piranu. Iz vsega navedenega lahko sklepamo, da so Pirančani v izolanskih statutih veljali za prave, tj. sovražne tujce. Bistveno drugačen je odnos izolanskih sta- tutov do Kopra in Koprčanov. Čeprav je tudi do njih veljalo določeno nezaupanje, je bilo vprašanje meja med občinama — kakor že rečeno — urejeno statutarno, kar pomeni, da sta se tako Izola kot Koper podredila raz- sodbi razmejitvene komisije, ki sta jo vodila Marko Morosini in Ubaldin Giustiniani, po- destata občine Koper oz. Izola. Razmejitve- na pogodba med obema občinama je zadnja odredba izolanskih statutov. Iz nje je raz- 79 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 vidno, da je bila vnesena tudi v statute ob- čine Koper, morda kot dodatek, ker je bila veljavna redakcija koprskih statutov izdela- na kakih deset let pred obstoječo izolansko. V pogodbi se obe stranki obvezujeta, da bo- sta vzajemno kaznovali lastne meščane in deželane, ki bodo delali škodo na meji. Prav tako sta se občini dogovorili, da bosta kaz- novali tatove grozdja. Glede pašnine, ki je bila najpogostejši vzrok sporov med občina- ma, sta se delegaciji dogovorili, da bosta uvedli enotne kazni za škodo, ki bi jo živina delala na obeh straneh meje, tako da bodo koprski prebivalci, ki bi delali škodo na izo- lanski strani, plačevali odškodnino izolan- skim oškodovancem in obratno. Da ne bi pri- šlo do pogostih prekrškov, sta obe občini uvedli enotne kazni, ki jih je moral povzro- čitelj izplačati občini oškodovanca, če ne bi šlo drugače, tudi pod prisilo. Na koncu sta obe delegaciji pooblastili poljske čuvaje, naj skrbno pazijo, da ne bi prišlo do prekrškov. Kolikor pa bi prišlo do kakršnihkoli nevšeč- nosti, naj jih nemudoma prijavijo podestatu prizadete občine, ki bo ukrepal po določilih pogodbe. Ni dvoma, da je omenjena obmejna pogod- ba zaključni del dolgotrajnega spora okoli meja, ki sta ga pa obe občini poravnavali strpneje, kakor je to bilo med občino Izolo in Piranom. Gotovo pa je, da je tudi med Izolo in Koprom, kljub statutarni rešitvi, še vedno prihajalo do obmejnih trenj. Doku- menti, ki jih hrani koprski arhiv, bodo to gotovo potrdili. Toda dejstvo, da sta obe ob- čini vnesli razmejitveno pogodbo v statute, bodisi kot redni zakon, ki je sestavni del statuta, ali kot dodatni zakon, ki je statutu samo priložen, priča, da so Izolani imeli Ko- prčane za manj nevarne, kakor so jim bili Pirančani, torej tudi ne sovražne. Torej so bili Koprčani tujci, s katerimi se je dalo po- govarjati, priti do nekih pozitivnih in za Izolo koristnih zaključkov, medtem ko za Pi- rančane tega ne moremo trditi. SKRB ZA NASELITEV MESTA IN PODEŽELJA Že prej omenjena odredba o naselitvi ob- močja Čedelj in jugovzhodnega pobočja Ka- štelirja nam jasno kaže, kako je občina s statuti privabljala tujce na izpraznjeno zem- ljo. S tem, da je kmete obvezala, da poma- gajo naseljencem z enim dnevom dela, je sa- mo podprla naselitev. Res je sicer, da gre v tem primeru med drugim za to, da se pre- preči prilaščanje zemlje po Pirančanih, ven- dar je tudi dejstvo, da gre za novo, hoteno naselitev po kugi izpraznjene občinske zem- lje. Kdo so ti naseljenci, nam jasno pove XXXIII. odredba civilnega zakonika statutov. Tu namreč beremo, da Slovenci ali Furlani, kmetje ali hribovci, ki bi prišli stanovat na izolanska tla in obdelovat občinska zemlji- šča, ne smejo zapustiti ali prodati dobljene zemlje nikomur, razen svojim dedičem ali zakonitim naslednikom. V tem primeru ni iz- jema niti volilo cerkvi »za blagor svoje du- še«. S tem si občina zagotavlja, da bo zem- lja ostala tistim zakonitim dedičem, ki bodo ostali na izolanskem ozemlju in postali stal- ni meščani ali deželani občine.'^ Tu je govor o Slovencih in Furlanih. Malo verjetno je, da bi se hoteli furlanski kmetje naseljevati na tedaj pusti in zapuščeni izo- lanski zemlji. Zato je opravičena domneva, da je občina Izola podpirala naselitev svo- jega agrarnega zemljišča predvsem po slo- venskih kraških in hribovskih kmetih. To je tembolj verjetno, ker so se v vseh izolanskih vaseh in zaselkih ohranili popolnoma sloven- ski priimki, ki segajo najmanj na začetek XV. stoletja (Grbec, Medoš, Vuk, Korenika, Mejak, Glavina itd.). Jasno pa je, da se niso naselili samo Slovenci. Priimek Debernardi dokazuje, da je prišlo nekaj naseljencev tudi s področja piranske občine. Italijanski nase- ljenci v izolanskem zaledju pa so bili tako redki, da so se popolnoma slovenizirali v slo- venskem okolju, ki je imelo, kljub kugi, že stare korenine. Tudi XXXIII. odredbo civilnopravne knji- ge je treba imeti za pravi naselitveni zakon. Njen zaključni stavek namreč razglaša, da postane zopet last občine vsako zemljišče, ki bi bilo darovano (npr. »za blagor svoje du- še«) ali prodano, torej ki bi bilo proti do- ločilom odredbe v nevarnosti, da ne pride v roke zakonitim naslednikom.'' Prav to do- ločilo nam pove, da je hotela občina Izola trajno naseliti zapuščeno zemljo s tujci, ki naj bi postali stalni izolanski deželani. Da so bili tujci v glavnem Slovenci, ni ni- kakšen slučaj. Podoben primer imamo v Pi- ranu z zakonom o naselitvi Krasa, ki je ne- koliko kasnejšega datuma. Slični so primeri tudi na koprskem ozemlju. Slovenski kmet se je rade volje naselil na beneškoistrskem ozemlju — in s tem pomnožil prebivalstvo starejše slovenske kolonizacije — zaradi te- ga, ker je bil na beneškem ozemlju izpostav- ljen manjšim dajatvam, družbeno pa je bil enako vrednejši mestnemu prebivalstvu, ka- kor je to bilo v starem kraju v razmerju do zemljiškega gospoda. Veliki svet občine Izola ne bi bil dosleden samemu sebi, če ne bi skušal z naselitveno odredbo ponagajati Piranu. Ni gotovo, ali je 80 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 Grb družine Manzioli na vhodu gotske hiše (leta 1470) hotel Pirančane pridobiti na račun manjših dajatev in delovnih obveznosti ali morda s tem, da je garantiral svobodno posest, o čemer govori odredba. Ta se v prostem pre- vodu glasi: »Odrejamo, da v bodoče vsak Pi- rančan — moški ali ženska —, ki je v Izoli naseljen ali bi se hotel naseliti, lahko, če se podvrže dajatvam in osebnemu delu, ki je v navadi v Izoli, kupi ali drugače pridobi vsakovrstno posest v mestu in na podeželju, kakor je to dovoljeno meščanom Izole.« 2e ta prvi odstavek nam jasno pove, da so bili v Izoli naseljeni Pirančani, če so plačevali redke davke in poravnavali obveznosti oseb- nega dela, izravnani z meščani Izole. V tem primeru je odpadla desetletna doba, ko je bil novi mestni naseljenec obravnavan kot prebivalec. Gotovo je torej, da je to za na- selitev Pirančanov zelo ugodna odredba, ki je lahko naselitev samo pospeševala. Vendar si je hotela občina tudi zagotoviti, da bi na- seljeni Pirančani le ostali v mestu in v ob- čini. Zato jim je bilo prepovedano posestva darovati, prodati ali zapustiti drugim Piran- čanom, razen če so že bili polnopravni meš- čani Izole. V primeru izselitve so morali pro- dati posest meščanom Izole najkasneje v dveh letih, sicer je zapadlo zaplembi in ga je občina brezpogojno vključila v občinsko posest.'** Končno je tu še odredba, s katero skuša občina zavarovati občinsko obdelovalno zem- ljišče pred lastnimi meščani. LXXI. poglav- je knjige kriminalnega zakonika namreč pre- poveduje posameznim meščanom, da bi pro- dajali ali darovali tujcem posamezna ob- činska zemljišča. V primeru, da bi se to zgo- dilo, bi občina razveljavila prodajno ali da- rilno pogodbo in obsodila kršitelja na 20 be- neških lir globe." Kakor prodaja je bilo po- sameznikom prepovedano tudi dajanje ob- činske zemlje v najem tako tujcem kakor domačinom. Kazen za tak prekršek je zna- šala prav tako 20 beneških lir.-" Spričo prej omenjenih odredb, po katerih se tujcem do- voljuje naseljevanje in pridobivanje občin- ske zemlje po pravno veljavni poti, je ta od- redba popolnoma razumljiva, ker obenem ščiti tujca pred morebitnimi kupoprodajni- mi goljufijami, ki so se že pripetile, če je občina imela za potrebno izglasovati takšno odredbo. Lastno zemljo in drugo imetje pa so lahko meščani in prebivalci Izole neovirano pro- dajali tudi tujcem, ki so bili voljni kupiti in plačati občini kupoprodajni davek. Iz tega določila so bili izvzeti Pirančani,ki jih je občina raje kontrolirano naseljevala na ob- činskih zemljiščih. Vsak kupec zemljišča ali hiše je moral prijaviti pogodbo občinskemu vicedomskemu uradu zaradi legalizacije na- kupa. Toda medtem ko je bil domačinu od- merjen rok za prijavo 30 dni, so tujcem do- voljevali dva meseca.'^- Ce pa je hotel tujec zopet prodati kupljeno zemljo, jo je moral ponuditi meščanu ali prebivalcu Izole, ker je le-ta imel predkupno pravico. Edino v pri- meru, če ni mogel dobiti kupca med doma- čini, jo je lahko prodal kakemu tujcu, vendar pod pogojem, da se je ta namenil stalno na- seliti in s tem postati prebivalec^^ izole. Iz vseh omenjenih odredb je razvidno, da je bilo vprašanje naselitve urejeno dokaj li- beralno. Od kuge prizadeta občina je na vsaK način hotela poseliti tako svoje podeželje ka- kor tudi mesto, vendar v mejah varnosti za svojo zemljiško posest in za kmečko pode- želje, od katerega je dobivala določene da- jatve in osebno delo. Vendar si je hotela ob- čina zagotoviti tudi popolno nadzorstvo nad stanovanjskim fondom; ta ni smel prehajati v roke tujcev, ki se niso namenili postati pre- bivalci Izole. Samo v dveh primerih so bile naselitvene odredbe zelo stroge. Ce se je tujec z name- nom, da bi pridobil meščanske pravice, po- ročil z Izolanko ali mestno prebivalko in se je zvedelo, da je že poročen, ga je moral po- destat aretirati, vtakniti v mestne zapore in kaznovati z minimalno globo 200 beneških lir. Ko je globo izplačal, so ga izgnali čez mejo. Dve tretjini globe sta pripadli tako ogoljufani Izolanki za odškodnino, ena tret- jina pa je pripadla občinski blagajni.^* Bi- gamija je bila torej kaznovana in niti tako kočljivo vprašanje, kot je bilo vprašanje na- selitve, je ni moglo omiliti. Drugi primer se 81 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 nanaša na tujce, ki bi, odhajajoč — tudi za- časno — iz Izole, odpeljali s seboj moškega ali žensko, ki sta bila v službi pri meščanu ali prebivalcu Izole. V takem primeru je bil kršitelj statuta kaznovan z globo desetih be- neških lir v korist občine, oškodovanemu meščanu ali prebivalcu pa je moral porav- nati povzročeno škodo. ODNOS DO TRGOVCEV Drugo važno vprašanje v gospodarsko ne- razviti občini, kakor je bila Izola, je bilo vprašanje odnosa do tujih trgovcev in do trgovine nasploh. Razen vina, ki ga je imela v izobilju, in olja, ki je bilo na drugem me- stu med kmetijskimi proizvodi, je bila izo- lanska občina skoraj popolnoma odvisna od uvoza. Kakor druga mesta v Istri, je uva- žala iz širšega slovenskega zaledja, iz Furla- nije, iz samih Benetk in iz drugih krajev, ki jih je določila beneška republika. Trgo- vina z vsemi proizvodi razen vina je bila skoraj popolnoma prosta. Trgovci so lahko pripeljali v Izolo vse vrste proizvodov, edino z omejitvijo, da so smeli prodajati po tržnih cenah, ki so veljale v Izoli.-« Posebno je to veljalo za pšenico in druga žita, ki jih je v mestu najbolj primanjkovalo.-' Vsak trgo- vec je lahko pripeljal s seboj toliko vina, kolikor ga je potreboval zase, tj. za čas biva- nja v Izoli. Kupil pa je lahko vsako blago razen pšenice in drugih žit, govejega usnja, svinjskih, ovčjih, kozjih in jagnječjih kož in sira.2* Prepoved izvoza omenjenih proizvo- dov kaže na izrazito slabo razvito kmetijstvo in živinorejo. Torej so bili ti proizvodi pod posebno zaščito občine. Izvoz žita je bil do- voljen samo z dovoljenjem podestata. Kdor je le tvegal in poskusil izvažati omenjeno blago, je utegnil imeti dvojno škodo, kajti na meji so mu lahko zaplenili tovor, globa, ki jo je plačal občini, pa je znašala, kolikor je bila v celoti vrednost blaga. Da bi pritegnila v mesto čimveč tujih tr- govcev, ki bi tu prodajali pšenico in druga žita ter proizvode, ki jih je Izoli primanjko- valo, je skušala občina urediti tranzitno po- stajo, tako da je trgovec lahko svoje blago odpeljal »varno iz izolanske občine, brez ovir s strani naših meščanov«. Isto je veljalo, če je prišel tuj trgovec v Izolo kupovat vino.^' Občina je takim trgovcem dovolila sprem- stvo do meje in po potrebi tudi dalje. V tem pogledu so zakonodajalci šli tako daleč, da so dovolili spremljati trgovce tudi osebam, ki bi morale na ukaz mestnega glasnika priti na sodišče in se zagovarjati pred obtožbo ali nastopiti kot priče. V primeru spremstva tu- jim trgovcem je moralo sodišče pač poča- kati,^' ker je bila varnost trgovca in njegovo dobro počutje za občino važnejše. Nekoliko strožji so bili predpisi o dolgovih. Tako ni mogel na primer tuj trgovec svo- jemu dolžniku v Izoli ničesar zarubiti brez podestatovega dovoljenja. Tega ni mogel sto- riti niti s posredovanjem domačina niti v njegovem spremstvu. Kršitelj je bil v takem primeru kaznovan s 25 lirami globe. Poleg tega je moral vrniti vse, kar je zarubil.'- Kaže pa, da podestatovega dovoljenja za takšne primere ni bilo težko dobiti. Prav tako je dajal podestat polnomočja domači- nom, da so zastopali tuje trgovce v pravdah proti izolanskim dolžnikom. Ce pa domačin ni vprašal za dovoljenje, je bilo trgovčevo pooblastilo brez vrednosti. Opolnomočenec je moral pred sodiščem priseči, da ni sprejel od svojega klijenta nikakega daru, ali če ga je, da mu ga ni dolžan v nikaki obliki vrniti. Izjema pri tej odredbi so bili meščani Be- netk, ki so smeli tožiti in zastopati tujce tudi brez podestatovega dovoljenja.Dolgove, ki so jih tuji trgovci napravili v Izoli, so bili dolžni brez izjeme plačati v Izoli in to v do- govorjenem času.''' Možno pa je bilo, da se je izolanski trgo- vec zadolžil na tujem. V tem primeru je mo- ral upnik, ko je prišel v Izolo, predložiti svo- je papirje pri občinskem vicedomskem ura- du, da so dobili pravno veljavnost tudi v izolanski občini. Ko pa je bil izplačan, je moral zadolžnico pretrgati ali prečrtati, tj. razveljaviti. Kolikor tega ni storil, je moral plačati globo 25 denarjev, od katerih je iz- terjala polovico občina, drugo polovico pa prijavitelj.'" Kakšen smisel je imela ta od- redba, ni popolnoma jasno, kajti če je upnik vrnil zadolžnico, je bilo s tem že dokazano, da je bil dolg poravnan. Drugačen pa je bil primer, če se je domači dolžnik skril pred tujim upnikom. V tem primeru ga je dal po- destat dvakrat do trikrat poklicati. Ce se v petnajstih dneh ni pojavil, je bila možna dražba določenega dela njegovega premože- nja in to pod pogojem, da je imel upnik svoje papirje v redu. Ko se je dolžnik vrnil iz svojega skrivališča, so ga povrh kaznovali z desetimi soldi globe, ki jih je moral plačati takoj.'« Se eno odredbo o tujih trgovcih, ki pa ve- lja tudi za vse druge tujce v Izoli, je treba omeniti. Ce se je zgodilo, da je v Izoli umrl brez testamenta kak tuj trgovec ali drug tu- jec, ki je imel v občini nekaj imetja in ni imel dedičev, je imel podestat pravico in dolžnost zaseči mrtvečevo imetje in tega vpi- sati v občinsko inventarno knjigo. Seveda je 82 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 to imetje postalo občinska last samo v pri- meru, če se v zakonitem času, ki ga pa od- redba ne določa natančno (v drugih primerih je veljalo 15 let), ne bi pojavila oseba, ki bi imela zakonito pravico do omenjenega imetja. Ce se je taka oseba pojavila in do- kazala svoje pravice, je bila podestatova dolž- nost, da ji vrne vse zaseženo imetje.'' Iz zgoraj omenjenih odredb je videti, da si je občina Izola zamišljala svoje odnose s tujimi trgovci precej preprosto. Med vsemi odredbami istrskih mestnih statutov so izo- lanske najmanj natančne in najmanj stroge. To je bilo razumljivo. V Izolo ki je bila, kakor rečeno, stisnjena med dve gospodar- sko močnejši občini, je bilo treba trgovce pri- tegniti s primerno demokracijo. VPRAŠANJE PREBIVALCEV Vse omenjene odredbe govorijo o mešča- nih, deželanih in prebivalcih Izole. Ne sme- mo misliti z Morteanijem, da so bili meščani samo člani Velikega sveta. Res je sicer, da je iz statuta razvidno, da je tudi občina Izo-- la opravila v XIV. stoletju zaporo Velikega sveta in da so smeli biti voljeni v ta organ samo ljudje, ki so lahko dokazali, da so za- koniti potomci tistih družin, ki so se udele- žile zapore. Toda Veliki svet je bil omejen na 100 ljudi in možno je bilo, da bi tudi po- tomci tistih družin ostali zunaj tega telesa. Takšni bi po Morteanijevi razlagi izgubili meščanske pravice.Po Morteaniju so bili torej prebivalci enaki mestnim popularom, kar pa ne vzdrži resne kritike. Tudi v Izoli so bili takoimenovani prebivalci — habita- tores — tujci. Vendar, da bi lahko opredelili položaj prebivalcev, za katere ni v statutu niti ene odredbe, ki bi jih podrobneje ozna- čila, moramo pogledati, kaj v statutu pome- nita besedi »vicinus« in »civis«. Iz vseh od- redb v statutu, ki uporabljajo besedo vici- nus, se da sklepati, da so bili vicini prvotno polnopravno prebivalstvo Izole in vsega nje- nega ozemlja. Ker kraj ni bil posebno velik, je razumljivo, da je beseda popolnoma ustre- zala stanju tako v samem centru kakor na podeželju, ki je segalo preko zahodnega gre- bena Šavrinov skoraj do doline Dernice. Ko pa se je začela Izola v XIII. stoletju razvi- jati in je dobivala podobo večjega tržnega naselja, torej v pravem pomenu trga, je za- čelo njeno prebivalstvo počasi prevzemati naziv civis za polnopravnega prebivalca in civitas za mesto samo. Vendar sta bila oba izraza dolgo časa v rabi drug poleg drugega in celo iz statutov, ki so nastali celo stoletje pozneje, težko razvidimo, kdaj hočejo z eno od obeh besed opredeliti pravega meščana Izole, kdaj pa prebivalca občine, kajti v ne- katerih primerih imata v statutih obe besedi enak pomen. Vendar lahko popolnoma za- nesljivo rečemo, da so odredbe, ki za mešča- na Izole rabijo izraz vicinus, starejšega da- tuma, da so torej prevzete iz starejših — ne- ohranjenih — statutarnih redakcij, medtem ko nove odredbe statuta vztrajno uporabljajo izraz civis. Potemtakem lahko rečemo, da se je za izolansko meščanstvo opuščal izraz vi- cinus ter prevzemal oziroma hote uveljavljal izraz civis. »Civis Insule« je torej polnoprav- ni prebivalec Izole ne glede na to, ali spada ali ne v tiste družine, ki so imele pravico do sedeža v Velikem svetu občine. Vendar se je tudi v novih odredbah sta- tuta ohranil izraz vicinus. Ta se pa ne ome- juje na prebivalstvo mesta. S tem izrazom hočejo statuti opredeliti stalno prebivalstvo vse občine, torej tudi vasi, ki so se razvile na območju ozemlja, ki ga je upravljal Veliki svet iz svojega centra. Gre za vasi Malijo, Cetore in Korte z zaselki. Ce gledamo s tega vidika, pomeni izraz vicinus v novih odred- bah statuta deželana, torej vsakega stal- nega in polnopravnega prebivalca občine, tako meščana Izole kakor vaščana omenjenih vasi in zaselkov. Potemtakem ko nove od- redbe statutov uporabljajo izraz vicinus ali vicini, govorijo o stalnem prebivalstvu ce- lotne izolanske občine ali dežele — districtus — torej o deželanih in v tem pomenu je tre- ba besedo razumeti. Stalno prebivalstvo me- sta Izola, tj. »cives«, se je torej ločilo od stal- nega prebivalstva občine le po tem, da je pripadalo tistemu obzidanemu naselju, ki si je hotelo pridobiti naziv civitas, čeprav mu te pravice ni nihče priznal, razen samih sta- tutov, ki pa so jih izdelali tako imenovani »meščani Velikega sveta«, torej višja plast meščanskega prebivalstva. V vsakem prime- ru, ko statuti govore o meščanih in dežela- nih, govore o stalnem, torej tudi o sta- rem prebivalstvu; to ima vse pravi- ce in dolžnosti, ki jih določajo razne statu- tarne odredbe. Statuti pa govore še o tretji skupini pre- bivalstva. To so, kot rečeno, »habitatores« ali prebivalci. Tu ne gre za neko podrejeno vrsto mestnega prebivalstva, ki bi se sesta- jalo, kakor misli Morteani, iz služabnikov in služabnic ali celo iz vsega Velikemu svetu neenakopravnega prebivalstva, torej iz vseh mestnih popularov. Predvsem je treba izraz habitatores raztegniti tudi iz mestnega ob- zidja na podeželje, kajti iz nekaterih odredb je jasno videti, da so habitatores bivali tudi tam. Zaradi tega in zaradi nepoznavanja sta- 83 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 nja V Kopru, Piranu in drugih istrskih ob- činah je prišel Morteani v tem problemu do napačnih zaključkov. Ker niti ena izmed od- redb izolanskega statuta ne opredeljuje sta- tusa prebivalca, moramo prav iz analogije s stanjem v Piranu, Kopru in drugod ugoto- viti, da tu ne gre za polnopravnega meščana nižjega stanu, torej za populara, temveč za nekaj popolnoma drugega. Analogija s Kop- rom in Piranom nam pove, da je bil habita- tor lahko vsakdo, ki se je stalno naselil v mestu ali na podeželju in se oprijel ene od gospodarskih dejavnosti, ki so bile tam obi- čajne. Torej so bili habitatores resnično tuj- ci, ki so prišli v Izolo z namenom, da bi se tam za stalno naselili. To se je lahko zgodilo na več načinov. Tujec se je lahko poročil z Izolanko in vstopil v njeno družino, s čimer je dobil pravico do upravljanja njenega po- sestva. Drugi način so npr. uporabljali trgov- ci, ki so kupili ali najeli stanovanje in dobili poslovni prostor za svojo dejavnost. Isto je veljalo za obrtnike. Prav tako je bilo možno kupiti hišo ali kakšno drugo posest. Možno je bilo tudi. da je Izolan zapustil svoje pre- moženje tujcu, kar je bilo sicer po statutih prepovedano, vendar so morali spoštovati po- slednjo voljo testatorja. Torej so morali tujci, če so hoteli postati »habitatores Insule«, ime- ti tako rekoč hišo in ognjišče — locus et focus —, če so hoteli veljati za prebivalce Izole oziroma občine. Prebivalci so bili ena- kopravni meščanom in deželanom v vsem, razen v dveh vprašanjih: niso se smeli udele- ževati arengov, tj. ljudskih zborov, ki so po- trjevali statute, in niso mogli dobiti niti ti- stih občinskih služb, ki so jih lahko dobili tudi populari. Toda status prebivalcev je bil le začasen. Ne moremo z gotovostjo reči, koliko je trajal v izolanski občini, ker nam obravnavani sta- tut, razen v eni točki, ne dopušča možnosti za točno terminsko določitev. Le zakon o na- selitvi Cedelj in Kaštelirja, ki pa velja samo za podeželje, nam pove, da je novi naselje- nec postal polnopraven deželan z vsemi pra- vicami in dolžnostmi po desetih letih biva- nja v kraju. Za Izolo kot mesto v statutih takega zakona ni. Toda z analogije s pode- željem in z občinama Koper in Piran lahko sklepamo, da je status prebivalca trajal de- set let. Po preteku tega časa je prebivalec postal deželan in seveda meščan, če je imel hišo in ognjišče, torej tudi svoje gospodar- sko središče v mestu. Torej so bili prebival- ci, čeprav tujci, ko so dosegli ta status, na najboljši poti da postanejo deželani in meš- čani. Res je sicer, da so imeli take meščane vedno za nove meščane ali prišleke. »Cives novi et adventitii« je bil izraz, ki se je dolgo ; ohranil zanje. To pa ne izključuje dejstva, \ da so si s tem, da so postali meščani, prido- '< bili iste pravice kot vsi stalni prebivalci raz- reda popularov ali kmetov. Čeprav z ome- njenimi omejitvami, ki pa imajo pomen samo do določene meje, lahko rečemo, da je ob- čina Izola, ki je bila prav tako prizadeta po kužnih boleznih kakor druge občine, na pre- cej demokratičen način reševala vprašanje novega poseljevanja svojih krajev. V tem si- cer ni izjema, vendar so bile ovire, ki so jih novim naseljencem postavljali drugje, veliko večje in dokaj strožje kakor v Izoli. ZAKLJUČEK Odnos do tujcev, kakršnega nam predstav- ljajo statuti občine Izola, kaže na izrazito gospodarsko nerazvito občino, ki je bila stis- njena med dve gospodarsko razviti sosedi, ki sta imeli v rokah tako glavne trgovske artikle, ki so prihajali v poštev za trgovanje z zaledjem, kakor tudi glavne poti, ki so vo- dile v notranjost dežele. Vse naselitvene od- redbe precej jasno govore o nerazvitem kme- tijstvu, o zapuščenosti določenih krajev ob- čine in o redki poseljenosti ozemlja. Prav tako nam govore odredbe o tujih trgovcih o slabo razviti trgovini. Toda v skoraj vseh odredbah, razen tistih, ki govore o odnosih do Pirana, smo naleteli na izredno demokra- tičnost glede na čas, v katerem so statuti na- stali. Poudarek je na čimprejšnji naselitvi zapuščenih krajev in nevarnih predelov. Na- selitev naj bi potekala pod določenimi ugod- nostmi za vse naseljence, celo za drugače tako nevarne Pirančane. To nam poudarja željo Velikega sveta po razvijanju kmetij- stva, posebno pa vinogradništva, kakor po- udarjajo nekatere uredbe, kajti vino je bilo za Izolo poleg rib, majhnih količin soli in olja med najpomembnejšimi izvoznimi artik- li. Tudi s to odredbo kaže Veliki svet željo po utrditvi tako nerazvite trgovine. Skrb za trgovce, ki naj bi bili pogostejši obiskovalci občine, je zelo preprosta, vendar tudi resna. Oživitev trgovine po nesrečah, ki jih je Istri prizadela kuga, bi predstavljala za Izolo vir večje blaginje. Zaradi tega so bili tuji trgov- ci v mestu zaželeni gostje; treba jih je bilo privabiti z milimi, morda nepopolnimi zako- ni, ki naj bi jih privezali na mestno notranjo, zunanjo in tranzitno trgovino. Ni dvoma, da so temu cilju hoteli služiti tudi urejeni so- sedski odnosi s Koprom, saj so poti v zaledje vodile preko njegovega ozemlja. Kako so te odredbe uspele, ni popolnoma nemogoče dognati. Mesto je sicer ostalo med 84 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 najmanjšimi v Istri, nikdar pa ne srečamo v njem takšne populacijske krize, kakor na primer v Poreču in Pulju, ki sta imela v do- ločenih razdobjih le po nekaj stotin ali celo desetin prebivalstva. Zato lahko nedvoum- no rečemo, da so naselitvene odredbe uspele. Seveda so uspele bolj v mestu kot na pode- želju, vendar tako majhno kmetijsko zaled- je, kakor ga je imela Izola, si tedaj ni moglo privoščiti večje populacije. Torej je naselitev podeželja uspela, kolikor je ustrezalo željam in potrebam Velikega sveta občine in dru- gim mestnim prebivalcem, ki so se med dru- gim ukvarjali tudi s kmetijstvom in imeli v svojih rokah določen del agrarnega zem- ljišča. Kar se tiče naselitve, lahko poudarimo, da se je v Izolo zatekel tudi del piranskega prebivalstva. Ne moremo reči, da se je to zgodilo že v XIV. ali XV. stoletju, vendar tako v mestu kakor na podeželju nahajamo stare piranske priimke kakor so Dethemario, Alberico, Algerico, Tamaro, Colomban, Goi- na, Pierobon, Debernardi itd., ki dokazujejo, da so uspele tudi odredbe o naselitvi Piran- čanov.'" Kaj je bilo s trgovino, je težko reči- Lahko le domnevamo, da je bila zelo potreb- na v mestu, ki ni imelo globljega kmetijske- ga zaledja in posebno razvite obrti ter veli- kih in rentabilnih solin, kakor so bile v Kop- ru in Piranu. Prav verjetno je, da je mesto cteloma živelo tudi od tranzitne trgovine, za katero so si prizadevali statuti. Žal pa nam je v danih pogojih to nemogoče potrditi na osnovi lokalnih virov. Ostane torej odprto vprašanje tako notranjega razvoja kakor tudi nadaljnjih odnosov do tujcev, predvsem tujih trgovcev. Čeprav to ni stvar te razpra- ve, smo prepričani, da bodo vsa ta vprašanja rešili še neraziskani beneški in koprski viri. OPOMBE 1. Luigi Morteani: Izola e i suoi statuti. Atti e memorie della societa istriana di archeologia e storia patria (v nadaljnjih citatih AeM), Vol. III., IV., V. Poreč 1887—1889. Prim. vol. IV. str. 155—166 in 349—352. — 2. Prav tam. — 3. Sta- tuti občine Izola se v originalu niso ohranili. V požaru, ki je leta 1903 zajel občinsko hišo, kjer so hranili tudi ves arhiv, so zgoreli z arhivom vred tudi statuti. Edini ohranjen izvod hrani Mestni arhiv v Trstu (Biblioteca civlca). To je pravzaprav italijanski prevod originalne latin- ske redakcije statutov; ta je nastal najmanj sto- letje in poil po nastanku statutov, ki Jih ta čla- nek obravnava. Luigi Morteani se je verjetno poslužil tega izvoda, da je dopolnil drugi del tretje knjige, ki je originalu v Izoli najbrž manj- kala ali pa je bila toliko poškodovana, da je ni mogel brati. — 4. Camillo De Franceschi; Chartularium Piranense. Vol. I. Poreč 1924. Prim. str. 120. — 5. Prav tam. Str. 123, doku- ment 7. jul. 1255 in dokument 26. jul. 1255 na str. 124—126. — 6. Prav tam. Dokument 3. avg. 1283 str. 233, 3. in 4. avg. 1283 str. 234 in 6. avg. 1283 str. 235. Dalje še ne datirana ureditev meje, ki je gotovo nastala v prvi polovici a\-gusta 1283 pod pokroviteljstvom Andreja Dandola. —• 7. Prav tam. Dokument 8. ol^t. 1285 str. 244 in 19. okt. 1285 str. 247. — 8. AeM V. str. 191—193, kap. CXIII. — 9. AeM V. str. 177. kap. LXXIII. — 10. AeM V. str. 170, kap. XXXVII. — 11. AeM V. str. 175, kap. LXII. — 12. AeM V. str. 376, kap. LXXXIX. — 13. AeM IV. str. 418, kap. CV. — 14. M. Pahor: Socialni boji v občini Piran. Ljub- ljana 1972. str. — 15. AeM IV. str. 191—193, kap. CXIII. — 16. AeM IV. str. 397, kap. XXXIII. — 17. Prav tam. — IS. AeM V. str. 190, kap. CXII. — 19. AeM IV. str. 378, kap. LXXXXV. — 20. AeM IV. str. 372. kap. LXXI. — 21. AeM IV. str. 397, kap. XXXIV — 22. AeM IV. str. 396, kap. XXXII. — 23. Prav tam, kap. XXXV. — 24. Prav tam. — 25. AeM IV. str. 307 kap. LXII. — 26. AeM V. str. 173, kap. LV. — 27. Prav tam, kap. LVI. — 28. AeM IV. str. 403, kap. LV in AeM V. str. 173, kap. LV in LVI. — 29. Prav tam. — 50. Prav tam. — 31. Prav tam, kap. LIV. — 32. AeM IV. str. 372, kap. LXVIII. — 33. AeM IV. str. 407, kap. LXX. — 34. Prav tam. — 35. AeM IV. str. 416—417. kap. LXXXVII. in str. 408, kap. LXXVIII. — 3fi. Prav tam. — 37. AeM IV. str. 392, kap. XIX. — 38. AeM IV. str. 156. — 39. L. Morteani o. c. AeM IV. str. 171—174. 85