PORABSKI DEPORTIRANCI V TABORIŠČIH NA HORTOBÄGYU' V LETIH 1950-1953
Pregledni znanstveni članek|1.02
Izvleček: Avtorica v prispevku opisuje predvsem z etnološkega vidika še precej neraziskane okoliščine in posledice deportacij v zaprta taborišča, ki so med letoma 1950 in 1953 delovala v madžarski pokrajini Hortobagy in kamor je bilo deportiranih tudi nekaj deset slovenskih družin iz Porabja. Pri predstavitvi takratnega dogajanja so opira na pričevanja še živečih deportirancev.
Ključne besede: deportacije, taborišča, Rakosijev režim, porabski Slovenci, Madžarska
Abstract: Between 1950 and 1953, a number of labor camps operated in the region of Hortobagy in Hungary. Among the deportees were also several dozen Slovene families from Porabje, a Hungarian region with a large Slovene population. On the basis of interviews with Slovene deportees the article investigates, primarily from an ethnological point of view, the largely unknown deportation process and the consequences of deportation upon the lives of these people.
Key Words: deportation, labor camps, Rakosy regime, Slovenes from Porabje, Hungary
Uvod
Obravnavanje usode deportirancev je v tesni povezavi s širšim družbenopolitičnim kontekstom polpretekle madžarske zgodovine. Zgodovino madžarske družbe v letih 1945-1953 lahko označimo kot obdobje povračilnih ukrepov, kolektivnega kaznovanja in prisilnih izselitev oziroma preselitev prebivalstva. Iz številnih zgodovinskih in drugih študij so znani detajli večine dogodkov, procesov in postopkov v obdobju Rakosijevega režima (19491953) po Resoluciji Kominforma, ki so se dotaknili vseh družbenih slojev. V letih 1950-1953 so v zaprta taborišča v pokrajino Hortobagy deportirali okoli 10.000 nedolžnih ljudi. Med depor-tiranci je bilo nekaj deset slovenskih družin iz Porabja. Deportacije so z etnološkega vidika dokaj neraziskane. Avtorji dosedanjih raziskav na temo deportirancev v »Madžarski Gulag« so obravnavali problematiko generalno. Zato bo moja raziskovalna pozornost posebej osredotočena na porabske Slovence, ki za to temo še nimajo narejene znanstvene etnološke raziskave. Izhodišče obravnave bo preučevanje okoliščin njihove deportacije, življenja v taborišču in po vrnitvi iz njega kot tudi preučevanje posledic te individualne in družinske izkušnje za slovensko etnično skupnost v Porabju. Podatki o deportirancih so še danes težko dostopni, arhivski dokumenti z oznako »strogo zaupno« so bili do leta 1995 nedosegljivi za javnost in raziskovalce, preživeli iz »madžarskega gulaga«2 pa so zaradi zastraševanja molčali še dolga desetletja po ukinitvi taborišč. Podatki kažejo, da je preučevanje problematike polpretekle zgodovine dobilo zalet in težo šele po spremembi političnega sistema. Pri odstiranju pro-
42
0 10
Uporabljala bom geografski termin Hortobagy, ki je splošno znan v madžarskem prostoru in se je uveljavil tako pri madžarskih avtorjih kakor tudi pri laični javnosti po predstavitvi dokumentarnega filma bratov Gulyas o deportirancih leta 1988. Treba pa je poudariti, da so se »hor-tobagyska« taborišča nahajala na širšem ozemlju, in sicer od severnih delov pokrajine Nagykunsag do severozahodnega dela pokrajine Hajdusag. Obravnavano območje leži na severovzhodnem delu Madžarske. Madžarski Gulag je le ena izmed sopomenk za zaprta taborišča. V objavah različnih madžarskih avtorjev se pojavljajo npr.: stalinistična madžarska Sibirija, zamolčana madžarska Sibirija, pekel Hortobagya, če naštejem le najbolj zgovorne.
blematike je treba omeniti tudi pomembno vlogo Društva deportiranih v prisilna taborišča na Hortobagy/Hortobagyi Kenyszer-munkataborokba Elhurcoltak Egyesülete,3 ki organizirano zbira, dokumentira in objavlja podatke o deportirancih. Pozornost raziskovalcev je bila v preteklosti namenjena t. i. južnim Slovanom,4 usoda porabskih Slovencev je bila kljub številnim obravnavam doslej le sporadično izpostavljena.
V pričujočem prispevku bom predstavila preliminarne izsledke raziskave »Porabski Slovenci v >madžarskem Gulagu<«5, ki se posveča prav doslej še nepreučenim vprašanjem. Po osvetlitvi nekaterih družbenopolitičnih dejavnikov v času Rakosijevega režima v Porabju, ki so prevedli do deportacij, bom podrobneje obravnavala deportacije slovenskih družin v prisilna taborišča na Hortobagyu.
Družbenopolitično ozadje deportacij
Porabje je bilo v času Rakosijevega režima - zlasti še po Resoluciji Kominforma - že zaradi političnogeografske lege (obmejni trikotnik med Avstrijo in Jugoslavijo) območje, ki so ga »intenzivno budno« varovali organi državne varnosti in policije. Tam živeči Slovenci - v manjšem številu tudi Nemci in pripadniki drugih narodnostnih skupin - pa so postali za oblast »nezanesljivi« oziroma »nezaželeni«. Omenjene značilnosti (obmejnost, etnična pripadnost) so zadoščale, da so posamezniki lahko pristali na seznamu kulakov,6 seznamu deportirancev ali pa so bili
Danes ima društvo 915 članov, med njimi so tudi porabski Slovenci. O delovanju društva glej: http://www.dfmc.hu.
S tem pojmom so na Madžarskem označevali Hrvate, Srbe in Slovence. Raba termina je bila zavajajoča, kajti iz podatkov o južnih Slovanih se ni dalo zmeraj izluščiti podatkov o dejanski identiteti posameznih narodnostnih skupnosti.
Temeljni raziskovalni projekt »Porabski Slovenci v >madžarskem Gula-gu<« se izvaja na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Nosilka projekta je dr. Katalin Munda Hirnök s sodelavcema doc. dr. Attilo Ko-vacsem (INV) in izr. prof. dr. Naškom Križnarjem (ISN ZRC SAZU). Projekt financira ARRS, traja pa od maja 2009 do aprila 2012. Kulak je komunistični izraz za premožnega kmeta po sovjetskem vzoru. V času Rakosijevega režima se je pojem kulak, s katerim so prvotno
Dr. Katalin Munda Hirnök, univ. dipl. etnol. in prof. slov. jezika s književnostjo, znanstvena svetnica, Inštitut za narodnostna vprašanja. 1000 Ljubljana, Erjavčeva 26, E-naslov: katalin hirnok@guest.arnes.si
3
4
5
2
6
kaznovani zaradi zaostanka pri obvezni dajatvi poljščin. V posebnem položaju so se porabski Slovenci znašli tudi zaradi zgodovinskih okoliščin in značilnega načina življenja, ki so ga po eni strani določale skromne razmere kmečkega gospodarstva, na drugi strani pa močna verska pripadnost in navezanost na tradicijo, kar jih je tudi politično opredeljevalo.
Slovence so imeli za ljudstvo, ki se ni zanimalo za politiko in je bilo vase zaprto. Dejansko so se zaprli vase zaradi težkih pogojev preživetja, prilagajanja, ki se je v njih oblikovalo skozi stoletja, zaradi sposobnosti prenašanja vsega tega, kakor tudi zaradi pomanjkanja svojih političnih organizacij in pomanjkanja lastne inteligence (Stipkovits 1994: 11).
Prebivalci, ki so se pretežno ukvarjali s poljedelstvom, so se zaradi slabe kvalitete zemlje, ki je bila gričevnata in ilovnata, težko preživljali.7 Podatki kažejo, da je bilo razmerje med zemljiškimi kategorijami v primerjavi z drugimi deli Madžarske neugodno za poljedelstvo. Na Madžarskem je bilo 57 odstotkov njiv in 14 odstotkov gozdov, v Porabju pa je bilo to razmerje ravno obratno, 47 odstotkov območja pokriva gozd, orne zemlje je 26 odstotkov (Kozar-Mukič 1994: 39). V Porabju je pripadala tretjina zemlje kmetovalcem, ki so imeli manj kot 15 oralov8 zemlje, večji delež od tega so sestavljali pašniki, travniki, vrtovi in gozdovi. Večina prebivalstva Porabja je kmetovala le na nekaj oralih zemlje. Zaradi omenjenih dejavnikov se je med prebivalci razvilo sezonsko zaposlovanje (Munda-Hirnök 1992). V Porabju niti agrarna reforma leta 1945 ni prinesla bistvenih sprememb, kajti zaradi navedenih vzrokov ni bilo kaj vzeti in ne deliti.9 Zaradi omejenih možnosti poljedelstva so se v Porabju razvijale tudi druge dejavnosti, od sadjarstva, prodaje lesa, žganjekuhe, stiskanja bučnega olja, gobarstva do trgovine z jajci. Nadaljevalo se je tudi sezonsko zaposlovanje prebivalstva. Kot vir preživetja je treba omeniti tudi tihotapljenje blaga med sosednjimi državami, ki je postalo intenzivno zlasti po letu 1945 in je bilo posledica pomanjkanja blaga oziroma pomanjkljive javne oskrbe (M. Kozar 2003: 36). Na parlamentarnih volitvah po drugi svetovni vojni so prebivalci Porabja svoje glasove oddali tistim strankam, ki so v svoje programe vključevale tudi tradicionalne vrednote, leta 1945 Neodvisni stranki malih kmetov in leta 1947 Demokratski ljudski stranki (več o tem glej Stipkovits 1994: 24-26; 47-52). Zaradi tega je komunistična partija po prevzemu oblasti leta 1948 to območje obravnavala kot območje t. i. črne reakcije. Dodaten udarec za Slovence v Porabju je bila resolucija Komin-forma leta 1948. To obdobje je prineslo večkratne popise prebivalstva, preseljevanje, psihološko propagando, popolno zaprtje meje, gospodarsko nazadovanje ter zatrlo skromen začetek
označevali kmeta, ki je imel več kot 25 oralov zemlje, zelo razširil. Tako je lahko »kulak« postal vsak, ki ni bil simpatičen oblastem.
7	Zaradi revščine je območje v začetku 20. stoletja zapustilo veliko ljudi: med letoma 1909 in 1914 so se iz devetih porabskih vasi v ZDA izselile 604 osebe, v druge države pa 100 oseb (Kozar-Mukič 2003: 111).
8	1 oral obsega cca. 57,5 a.
9	Na Gornjem Seniku ni bilo delitve zemlje, 22 prosilcev je odstopilo od
zahtev, ko so izvedeli, da hočejo razdeliti zemljo nekdanjih Volksbun-
dovcev, ki so še živeli v vasi in s katerimi so bili v sorodu. V vaseh Va-
shegyalja in v Slovenski vesi ni bilo zemlje, ki bi jo lahko delili. Na kon-
cu so med 61 prosilcev razdelili 117,7 ko (katasterskih oralov) zemlje,
od teh je bilo 8 kmetijskih delavcev, 44 drobnih posestnikov, 8 malih
posestnikov in 1 delavec gozdnega gospodarstva (Stipkovits 1994:23).
manjšinskega šolstva.10 S postavitvijo t. i. »železne zavese«11 leta 1949 so se dokončno pretrgali do takrat legalno ali ilegalno, vendar nepretrgano vzdrževani stiki s Prekmurjem. V takšnih razmerah naj bi bila manjšina nevaren dejavnik za varnost Madžarske. Odstranitvi »sovražnika« so bile namenjene tudi deportacije, ki so bile samo ena, toda najučinkovitejša metoda.
Deportacije iz Porabja
Do prvih večjih deportacij, »čistk« z obmejnega pasu, tudi iz Porabja, je prišlo 23. junija 1950, sledili sta še dve: 6. decembra 1951 in 29. maja 1952. Po do sedaj znanih podatkih je bilo iz Porabja deportiranih 79 družin.12 Največ družin je bilo deportiranih iz tistih vasi, ki so neposredno mejile na Jugoslavijo (Gornji Senik, Števanovci, Verica). S terensko raziskavo13 sem zbrala zanimiva pričevanja nekdanjih deportirancev o tem, kdo, kdaj in kako je deportacije izvajal, kakšno je bilo življenje v taboriščih in po vrnitvi iz njih.
Za pravni okvir deportacij je rabil 2. zakonski člen (150. paragraf) zakona o obrambi iz leta 1939 (ta je med drugo svetovno vojno omogočil odstranitev tistih oseb, katerih navzočnost v določenem naselju ali na določenem območju države je ogrožala javni red, javno varnost ali kakršenkoli drug državni interes), ki ga je Notranje ministrstvo z zakonskim členom 228.010/1948/ IV/1. ponovno uzakonilo (Füzes 2001: 9; Saad 2001: 42). Deportacije je izvajala Allamvedelmi Hatosag - AVH (Državna varnostna služba).14
Deportacije so se izvajale ponoči. V vaseh so zbrali po več družin in jih s tovornjaki (ali z lastnimi vozovi deportirancev) odpeljali najprej v Monošter, od tam pa z vagoni v zaprta taborišča na Hortobagy,15 kjer so opravljali poljedelska dela. Ozračje nočne akcije nazorno ilustrira pričevanje nekdanjega deportiranca iz Slovenske vesi:
23. junija 1950 so mene in celo družino odpeljali na Hor-tobagy. Rekli so, da smo kulaki, ker imamo 37 oralov zemlje, pa da smo nevarni za režim, zato moramo oditi
10	Učitelji slovenskega jezika, ki so končali tečaj za učitelje leta 1946 in 1947 v Pecsu, so iz strahu pred deportacijami in iz strahu pred zapori zbežali v Jugoslavijo. Posledice njihovega pobega so čutili družinski člani, ki so ostali doma. Več o tem glej: Frankovič 2007: 55-66.
11	O izgradnji in delovanju železne zavese glej podrobneje Orgovanyi 2007: 97-120.
12	Do te številke se je dokopala domačinka iz Števanovcev na podlagi arhivskih dokumentov, ki se nahajajo v Arhivu Železne županije (Vas Meg-yei Leveltar) v Szombathelyu. Glej: Doncsecz Etelka 2008.
13	Terensko raziskavo sem izvajala junija 2010. Opravila sem 9 globinskih intervjujev z nekdanjimi deportiranci (7) in z vaščani, ki niso bili deportirani (2). V prispevku uporabljene citate sem iz madžarskega jezika in iz porabskega narečja prevedla v knjižno slovenščino.	43
14	AVH (Allamvedelmi Hatosag) - Državna varnostna služba; po prevzemu oblasti s strani Komunistične partije Madžarske je postala glavno orodje pri teroriziranju madžarske družbe.
15	V letih 1950-1953 so na območju Hortobagya ustanovili 12 taborišč (Ar-kus, Borsos, Borzas-Mihalyhalma, Ebes, Elep, Erzsebet-tanya, Kocspu-szta, Konya, Kormopuszta, Laszlomajor, Lenintanya in Tedej). Na teh lokacijah so izvajali komunistično »preoblikovanje narave« (zemljo so
sta bombaž in riž). O izoblikovanju in delovanju taborišč glej: Kiss 2005: 29-32; Hanto 2001: 20-28.
Q UJ CO
44
o c5
od doma [_] ponoči ob treh so prišli. Pripadniki AVH-ja so obkolili hišo in so trkali na vrata, naj vstanemo. Rekli so nam, naj se v času, ko se vrne oče, katerega so peljali k županu v Monošter, pripravimo na pot. V Monoštru so izdali papir, katerega je moral podpisati Vpregli smo konja, na voz smo naložili prtljago[_] in tako smo se peljali na železniško postajo [_] tam so nas gnali v vagone, v enem delu smo bili mi, v drugem pa živina« (TI 2010/4, 1).
Pri nadaljnji usodi imetja (premičnine in nepremičnine) depor-tirancev so dobili vlogo okrajni in županijski sveti. Naredili so inventure,16 del nepremičnin so prodali na dražbi, večji del so uporabili organi partije in sveti (občine) oziroma druge javne ustanove. Večji del zemlje je prišel v upravljanje zadrug ali v državno rezervo. Hiše so prešle v upravljanje zadrug, za potrebe nalog javnega značaja ali pa so jih dali v najem.
Tisti vaški oblastniki so vse odpeljali iz hiš, prišli so z vozovi. Vse so ukradli, pri eni družini so celo odstranili leseni pod (TI 2010/2, 2).
Živino, ki je ostala doma, so odpeljali v kmetijsko zadrugo v Rönök in na Dolnji Senik, vozove pa v Kerkaskapol-na. Doma ni nič ostalo (TI 2010/4, 6). Gozd je prišel v državno last, en del zemlje je prišel v upravljanje zadruge, drugi del so razdelili med vaščane. Pohištvo in gospodarsko orodje so odnesli. V hiši je nekaj časa nekdo stanoval, potem so jo uporabljali kot kaščo (TI 2010/1, 10-11).
Pri odtujitvi imetja deportirancev so nemalokrat sodelovali tudi vaščani.
Hiše in bivalne enote v taboriščih so sestavljale zaprto območje, kamor so druge osebe lahko vstopile le z dovoljenjem lokalnega policijskega poveljnika ali vodje županijske policijske postaje. Deportiranci brez dovoljenj niso smeli zapustiti ne zaprtega območja ne bivalnega prostora in ne delovnega mesta. Obiskovalce so lahko sprejemali enkrat mesečno prav tako z dovoljenjem policijskega poveljnika. Isto je veljalo za prejemanje pisem in paketov, ki pa pogosto niso prišli do naslovnika, kajti policijski poveljniki so poslano po pregledu obdržali zase. Pričevanja nekdanjih deportirancev kažejo, da je bilo prejemanje (in pošiljanje) pisem in paketov dovoljeno šele leta 1951 in pozneje.
Eni so ga dobili (pismo, op. p.), drugi ne, kajti vsako pismo so odprli, če je bilo kaj v kuverti razen papirja, so odstranili. Mi nismo dobivali paketov, ker nismo imeli sorodnikov na Gornjem Seniku. Pa doma niso vedeli, kje smo, da bi nam lahko pisali (TI 2010/3,5). Tudi našemu očetu je rekel nek policaj: »Vi pa veliko denarja dobite iz tujine!« Mi nič nismo vedeli o tem (TI 2010/4, 2).
Delo, ki so jim ga določili, so morali opraviti. Kršitelje pravil so kaznovali, nemalokrat so se nad njimi znašali tudi fizično.
Vse smo delali, kar je bilo potrebno. Kosili smo, želi,
16 V Arhivu Železne županije (Vas Megyei Leveltar, v nadaljevanju VaML) sem našla le nekaj posameznih seznamov. Njihova značilnost je, da so zelo izčrpni. Glej: VaML XXIII. 1. c. Vas Megye Tanacsa VB. elnöki »Szigoruan bizalmas« es »Bizalmas iratok«. Szentgotthardi Jaras kitele-p^tesi leltarak.
okopavali, ženske so celo v vodi delale, kajti v zadrugi so pridelovali tudi riž. Tisto delo je bilo grdo, cel dan so morale stati v vodi (TI 2010/4, 2).
Deportirance so varovale posebne policijske postaje (»K« rendörörs).17 Do vedenja policajev so bili naši sogovorniki zelo kritični.
Policaji so vsak dan trikrat preverjali število ljudi v taborišču. Spominjam se, to je bilo drugi dan našega bivanja, ko so nas cepili proti tifusu. Po cepljenju sem dobila vročino in sem težko stala, ko so nas preštevali, zato sem se opirala na mamo in očeta. Tisti, ki so ga po imenu poklicali, je moral iz vrste. Jaz nisem bila sposobna in policaj se je začel dreti: »Ti smrkavec!« Bili so verbalno zelo grobi, označevali so nas s pridevniki kot garjav, ušiv (TI 2010/1, 3).
Deportiranci so na območju državnih zadrug bivali v hlevih in v drugih gospodarskih poslopjih, v nekaterih primerih tudi zunaj, brez strehe nad glavo.
Moški so iz ovčje staje skidali gnoj, na tla smo dali slamo in smo tako spali. Tisti, ki so imeli kakšno ponjavo, so jo dali na tla. V tistem prostoru je zelo smrdelo (TI 2010/3, 3).
Bivalne razmere so bile kritične zlasti v letu 1950, kajti zadruge, kjer so se nahajala taborišča, niso bile pravočasno obveščene o prihodu deportirancev. Bivalne razmere so se sčasoma malo izboljšale. Tudi higienske razmere so bile zelo pomanjkljive.
Tam je bil en vodnjak (panonski vodnjak, op. p.) in tam smo se umivali. Nedaleč je bilo stranišče, katerega so takrat naredili, ko smo prišli. Izkopali so jamo, eno desko so dali čez in to je bilo stranišče. Pred straniščem je bila dolga vrsta (TI 2010/3, 4).
Amnestija
Po Stalinovi smrti leta 1953 je napetost rahlo popustila tako na političnem kot tudi na gospodarskem in družbenem področju. Vlada Imreja Nagya je objavila splošno amnestijo. Eno izmed poglavij splošne amnestije je bila ureditev položaja deportiranih oseb v zaprtih območjih Hortobagya. To je urejal odlok 1034/1953 (VII. 26) Ministrskega sveta, ki določa ukinitev policijskega nadzora oziroma odpravo deportacij. Vlada je dala direktivo Notranjemu ministrstvu, naj z 31. oktobrom 1953 odpravi taborišča. Deportiranci iz mest Budimpešta, Miskolc, Komlo, Sztalinvaros Varpalota in iz južnega in zahodnega obmejnega pasu se po izpustitvi iz zaprtih taborišč niso smeli vrniti na svoje domove. Z odlokom o zapustitvi »prisilnega bivališča« so jim izročili tudi sklep o tem, da so izgnani s svojih prvotnih domov in da so prišli na seznam opazovanih (Füzes 2001: 12-13). Ti ljudje so bili zato prisiljeni iskati službo in nastanitev v tistih delih Madžarske, ki niso sodila v »prepovedana« območja. Podatki kažejo, da je večina porabskih Slovencev po zaprtju taborišč našla delo in »nov dom« zlasti v kmetijskih zadrugah blizu Porabja v Železni županiji.
Šele z odlokom Ministrskega sveta 29/1956 (IX. 8.) so deporti-rancem vrnili premoženjske pravice in pravico do vrnitve na nekdanje domove; bili so upravičeni do 5.000 forintov podpore ter največ 10.000 forintov posojila za nov začetek (Füzes 2001: 14).
17 O značilnostih delovanja posebnih policijskih postaj kakor tudi o vedenju policajev do deportirancev glej: Tabajdi 2006: 61-62.
Arhivski podatki (prošnje za podporo in posojila)18 kakor tudi pričevanja nekdanjih deportirancev kažejo, da so se porabski Slovenci začeli vračati na svoje domove proti koncu leta 1956 in nato leta 1957. Deportiranci so bili stigmatizirani še dolga leta po vrnitvi. Mladi zaradi hortobagyskih predsodkov niso mogli študirati, starejša generacija pa si je s težavo ustvarila nov dom. Rehabilitacija omenjenih ljudi je bila po letu 1957 za več desetletij pozabljena. Novo poglavje deportirancev se je začelo s spremembo politične ureditve na Madžarskem (1989/90) in je povezano z izvršitvijo odškodnin. Vendar pa gre le za posamezne prošnje nekdanjih deportirancev, oblasti se z njimi kot s posebno skupino ne ukvarjajo.
Sklep
Na podlagi preliminarnih izsledkov raziskave se je v grobih orisih pokazalo, da je bilo Porabje med Rakosijevim režimom zaradi političnogeografske lege še zlasti izpostavljeno območje, tam živeči Slovenci pa posebej izpostavljena družbena skupina. Zaradi notranje- in zunanjepolitičnih dejavnikov so porabski Slovenci postali za komunistično oblast »nezanesljivi«, del njih pa tudi »nezaželen«. Njihovi odstranitvi so bile namenjene tudi deporatacije na Hortobagy. Podrobnejšo strukturo deportirancev, morebitne druge vzroke deportacij kakor tudi obsežen etnološki opis življenja v taboriščih in življenja po amnestiji bodo prinesle naslednje faze projekta.
Viri in literatura
DONCSECZ, Etelka: Gazdasagi es tarsadalmi valtozasok a szentgotthardi
jarasban az 1950-es evekben. Kulakok es deportaltak a nyugati hatarszelen.
Szakdolgozat. ELTE BTK. Budimpešta, 2008, 86. str.
FRANKOVICS, Duro: Ob 60. obletnici poučevanja južnoslovanskih jezikov
na Madžarskem. Slovenski koledar. Monošter, 2007: 55-66.
FÜZES, Miklos: Sziberia-szindroma Magyarorszagon. V: Hanto Szuzsan-
na idr. (ur), Magukkal fogjuk megzs^rozni a földet. 2000 junius 23-24-en a
»Hortobagy - a magyar Sziberia« c^mmel magtartott konferencia elöadasai
(Kitasz^tottak 1). Budimpešta: Alterra, 2001, 9, 12-13, 14.
HANTO, Zsuzsanna: Kenyszermunkataborok a leveltari forrasok tükreben.
V: Hanto Szuzsanna idr. (ur.), Magukkal fogjuk megzs^rozni a földet. 2000.
18 VaML A Szentgotthardi Jar. Titk. Ir. Kölcsönügyek a 29/1956. MT. Sz. Rendelet alapjan.
junius 23-24-en a »Hortobagy - a magyar Sziberia« c^mmel magtartott konferencia elöadasai (Kitasz^tottak 1). Budimpešta: Alterra, 2001, 20-28. KISS, Laszlo: Zarttaborok a Hortobagyon es Nagykunsagon 1950-1953. V: Jozsef Saad (ur.), Telepessors. Budimpešta: Gondolat Kiado, 2005, 29-32.
KOZAR-MUKIČ, Marija: Slovensko Porabje = Szlovenvidek. Ljubljana in Szombathely, 1994, 39.
KOZAR-MUKIČ, Marija: Arhivski podatki o izseljevanju porabskih Slovencev po drugi svetovni vojni. V: Lukšič Hacin Marina, Sezonstvo in izseljen-stvo v panonskem prostoru. Zbornik razširjenih razprav mednarodne konference. Radenci, Slovenija, 22.-25. oktober 2002 (Migracije 4). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003, 111-118.
M. KOZAR, Maria: A magyarorszagi szlovenek. Budimpešta: Press Publica (Valtozo Vilag 56), 2003, 36.
MUNDA HIRNÖK, Katalin: Vzroki in razvoj sezonskega zaposlovanja med porabskimi Slovenci. Razprave in gradivo 26/27, 1992, 238-248. ORGOVANYI, Istvan: A nyugati hatarzar es annak felszamolasa 1956-ban. V: Imre Okvath (ur.), AVH - Politika -1956. Politikai helyzet es az allambiz-tonsagi szervekMagyarorszagon, 1956 (Közelmultunk hagyateka). Budimpešta: ABTL, 2007, 97-120.
SAAD, Jozsef: Hortobagy - egy fejezet a deklasszalas törteneteben. V: Zsu-zsanna Hanto idr. (ur.), Magukkal fogjuk megzs^rozni a földet. 2000 junius 23-24-en a »Hortobagy - a magyar Sziberia« c^mmel magtartott konferencia elöadasai (Kitasz^tottak 1). Budimpešta: Alterra, 2001, 42.
STIPKOVITS, Ferenc: Porabski Slovenci. Dodatki k zgodovini porabskih Slovencev 1945-1949 = Szlovenek v Rabamenten. Adalekok a Rabamenti szlovenek törtenetehez 1945-1949. Celldömölk, 1994, 11, 23, 24-26, 47-52. TABAJDI, Gabor: A tettesek - A hortobagyi kenyszermunkataborok meg-szervezöi, a deportalasok vegrehajtoi. V: Peter Eötvös idr. (ur.), Hortobagyi munkataborok 1950-1953 között. Szimpozium 2006. szeptember 4. Budimpešta: Konrad Adenauer Stiftung, 2006, 61-62.
TI 2010/1, 3, 10-11 = Transkripcije intervjujev iz l. 2010, intervjuvanec št. 1, str. 3, 10-11.
TI 2010/2, 2 = Transkripcije intervjujev iz l. 2010, intervjuvanec št. 2, str. 2. TI 2010/3, 3, 4, 5 = Transkripcije intervjujev iz l. 2010, intervjuvanec št. 3, str. 3, 4, 5.
TI 2010/4, 1, 2, 6 = Transkripcije intervjujev iz l. 2010, intervjuvanec št. 4, str.1, 2, 6.
VaML XXIII. 1. c. Vas Megye Tanacsa VB. elnöki »Szigoruan bizalmas« es »Bizalmas iratok«. Szentgotthardi Jaras kitelep^tesi leltarak. VaML A Szentgotthardi Jar. Titk. Ir. Kölcsönügyek a 29/1956. MT. Sz. Ren-delet alapjan.
Slovene Families from Porabje Who Were Deported to Labor Camps in Hortobagy,
Hungary between 1950 and 1953
Coinciding with the Cominform Resolution, the regime of Hungarian political leader Matyas Rakosi implemented retaliation, collective punishment, and forced deportation. The newly-established labor camps of Hortobagy, which opened in 1950 and operated until 1953, served for the imprisonment of those who were, according to the regime, »untrustworthy« and »undesirable«; among these were also several dozen Slovene families from Porabje. The exact data on them is still largely unavailable because the families had been classified under the heading of South Slavs. Furthermore, the subject has not yet been researched adequately, particularly from an ethnological point of view. The article presents some preliminary findings of a study titled »Slovenes from Porabje in a Hungarian Gulag«. Examined are sociopolitical factors that led to deportation; the process of deportation from Porabje; camp life; and the life of deportees in the period between their release and the time when they were finally allowed to return to their homes.
On the basis of interviews with the Slovenes who had been deported to Hortobagy it was possible to reconstruct the events that took place at the time of deportation and the inhuman conditions in the labor camps. According to eyewitness accounts the state security police came at night, assembled the families, confiscated their property, and deported them to forced labor camps. The majority of Slovenes from Porabje were not allowed to return to their homes until 1956 even though the camps had been disbanded in 1953. To this day, the state of Hungary has not recognized the deportees as a special group that had suffered profound injustice inflicted by the past regime.
45
o c5
o m Q UJ CO