LETNIKXVI., ST. 31 (754) / TRST, GORICA ČETRTEK, 1. SEPTEMBRA 2011
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Jurij Paljk
V slogi je moč!
Kardinal Angelo Bagnasco je v nedeljo med pridigo v nekem italijanskem božjepotnem središču dejal dobesedno takole: "Moralno vprašanje v politiki kot tudi v vsakdanjem javnem in zasebnem življenju je izjemno pereče in kar kliče po takojšnjih rešitvah in ne zadeva samo posameznike, ampak tudi javne strukture in ustanove! V sedanji družbi smo vsi pod udarom kulture, ki seje laži in vzbuja vtis, da je resnični človek tisti, ki ima denar in oblast. Ta kultura tudi vzbuja vtis, da so zakoni in pravila sovražni svobodi, da se je treba predajati bolj trenutnim občutkom kot pa razumu, da je moralno dobro tisto, kar dosežemo brez vsakega napora in vsake osebne žrtve". Po tej hudi obtožbi dejanskega stanja in moralnega propada političnega vodstva v državi je kard. Bagnasco dodal, da "prav ta kulturna klima razjeda zdrav pogled na življenje, na družino, delo, smisel za dolžnost in samega Boga". Jasne besede, ki prihajajo v čas in trenutek, ko je jasno samo to, da ni nič več jasno!
Predsednik Italijanske škofovske konference kardinal Angelo Bagnasco, ki je poznan predvsem po svoji previdnosti, je tako tokrat jasno povedal, da je sedanje stanje morale v javnem življenju nesprejemljivo, da je moralni razpad že itak razrahljanih političnih pravil v državi dosegel najnižjo stopnjo. Nadškof iz Genove je še dodal, kako se zaveda, da vseh ne gre metati v isti koš, saj je med ženami in možmi, ki so v javnem in političnem življenju dejavni, tudi veliko takih, ki so vsakomur od nas lahko za zgled zaradi svojega poštenja, žrtvovanja, moralne drže in delavnosti, a je istočasno tudi zatrdil: "Nujno je spremeniti sedanje stanje, ker je tako prav, in predvsem zato, ker ljudje tako zahtevajo"! Kardinal je v znanem svetišču Matere Božje pri Genovi (Madonna della Guardia) tudi odločno zahteval, naj se politika bolj zavzema za družino, kajti "država je dolžna in mora zaščititi in pomagati družinam"! Nekateri ocenjujejo kardinalove besede za izjemno hude, dodajajo, da prihajajo prepozno, tretji pa se te dni zaganjajo v italijansko Cerkev, češ da ne plačuje davkov. Na to zadnjo obtožbo je jasno odgovoril dnevnik Italijanske škofovske konference Avvenire, ki je na prvi strani povedal, da gre za laži, saj lahko že vsaka občinska uprava pove, koliko Cerkev prispeva v skupno blagajno, kjerkoli seveda ima podjetja.
Da pa gre v državi za resne zadeve, priča že ta podatek, kajti znano je, da je bil v Italiji odnos med Vatikanom in italijanskimi vladami vedno tesno povezan, in ni nas malo, ki smo v Cerkvi zadnje čase na glas zahtevali od vodstva italijanskih cerkvenih krogov bolj odločne besede proti sedanji vladi in moralnemu propadu; končno smo jih le dočakali! Sam sem prepričan, da nikdar ni prepozno, kot lahko zagotovimo, da v italijanski Cerkvi ni malo visokih dušnih pastirjev, ki so vedno imeli jasno besedo. Navedimo samo kardinala Tettaman-zija, ki je z njemu lastno umirjenostjo vedno govoril o tem, da "nihče ni nad zakonom, da se zakonov ne sme pisati za enega samega človeka, da smo pred ustavo v državi vsi enaki", in s tem jasno kazal na premierja, ki je za avgustovske počitnice izginil v neko zasebno kliniko, kjer je izgubil odvečne kilograme, pred tem pa je preko svojih ministrov posrkbel za naše hujšanje, saj bo sedanji finančni manever še kako posušil naše denarnice. Tudi tokrat je pokazal, da je izjemno zvit, saj je poslal v ogenj druge ljudi, sam pa je izginil...
Seveda se vse te zadeve še kako tičejo tudi nas, Slovencev v Italiji, saj naše zamejstvo ni nikakršna "o-aza miru in blagostanja". Že dejstvo, da se premalo na glas sprašujemo, kaj bo z nami, če bomo dovolili, da se ukine statut posebne dežele Furlaniji Julijski krajini, ki ga ima samo zaradi naše prisotnosti v njej, kaže na veliko potrebo po večjem in tesnejšem združevanju med nami, predvsem pa kaže na nujo po takojšnji organiziranosti v skupno politično predstavništvo, ki naj od sedanje deželne vlade zahteva pojasnila, predvsem pa naj nas spet poveže, tudi danes namreč velja, da je v slogi moč!
Študijski dnevi Draga 2011 so pred vrati
O družin^ identiteti/ Cerkvi in Sloveniji
Leto je naokrog in spet je čas, da se pred začetkom sezone ustavimo ob razmisleku in javni debati. Letošnji, že 46. študijski dnevi Draga 2011 bodo v prihajajočem koncu tedna ponudili veliko vsebin za skupno merjenje mnenj. Na letošnjem srečanju, ki kot vsako leto poteka v parku Finžgar j evega doma na Opčinah, se bomo s pestrim predavalnim in mikavnim spremljevalnim programom spomnili tudi Jožeta Peterlina, ob 100-letnici njegovega rojstva in 35-obletnici smrti. Draga 2011 se bo pričela v petek, 2. septembra, ko
živimo. Ali lahko tudi zamejski Slovenci praznujemo 150-letnico Italije, bo vprašanje, ki ga bo dr. Dolhar poskušal analizirati v soboto. Gre vsekakor za upravičeno vprašanje, predvsem v času, ko postaja identiteta fluiden pojem, a je hkrati v interesu vseh, da ne samo preživimo, a da tudi ostanemo Slovenci.
V nedeljo, 4. septembra, se bo Draga 2011 pričela z bogoslužjem. Ob 9. uri bo za udeležence na voljo sv. maša, ki jo bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Anton Stres. Prav on bo tudi prvi
perspektive in kakšne možnosti je imela Slovenija ob svojem nastanku in kako jih je izkoristila.
Naj vse ljubitelje slovenske kulture opozorimo še, da bo v petek ob 21. uri priložnost za vrhunsko glasbeno doživetje. Na odru Drage bo namreč nastopil Slovenski oktet, ki se pravkar mudi po Sloveniji ob praznovanju 60-letnice obstoja. Njihovega petja ni vredno zamuditi!
Izšel je tudi ličen in že tradicionalen zbornik, ki pod naslovom Na robu zbira predavanja in posege prejšnje sezone. Vsa predavanja, razen jutranjega nedeljskega, se bodo pričela ob 16.30, poleg njih pa bo na voljo še knjižni sejem založbe Mladika in predstavitev nove knjige Katice Cukjati, ki pravkar razstavlja na Opčinah v Cinkovem domu.
Toplo in množično vabljeni, da skupaj oblikujemo naš skupni kulturni prostor na 46. izvedbi študijskih dnevov Draga 2011.
Jernej Šček
bo govor o družini v današnjem času. Družina, v kakršnikoli obliki že, ostaja kljub pretresom in spremembam osnovna celica družbe. Priznani dr. Bogdan Žorž in Kristina Martelanc bosta spregovorila o krizi odnosov v družini, ki jih kot terapevta na terenu spremljata v svojem vsakdanjem delu. Prav takšen, torej praktično naravnan, bo tudi njihov predavalni prispevek, v katerem se bosta spraševala o tem, ali je družina res večna, trajna vrednota in v katero smer se le ta razvija. Kot vsaka kriza je vendarle lahko tudi kriza odnosov v družini in pri posamezniku priložnost za delo na sebi za boljši skupni jutri.
Drugi dan Drage 2011 bo namenjen aktualnemu in nadvse kompleksnemu razmišljanju ob 150. obletnici italijanske države. Organizatorji so težko nalogo zaupali dr. Rafku Dolharju, velikemu opazovalcu in poznavalcu našega vsakdana, ki je v svojem življenju na lastni koži doživel različna in številna obdobja naše narodne skupnosti. Slovenci v Italiji smo razpršeni v treh pokrajinah, zaradi zgodovinskih sosledij prejšnjih stoletij pa drugače doživljamo razmerje do države, v kateri trenutno
govornik zadnjega bogatega dne, saj bo že ob 10. uri imel preva-danje z naslovom Nova evangeli-zacija po slovensko. Krščanski svet prestaja v zadnjih desetletjih hudo družbeno in moralno krizo, a tudi krizo same Cerkve, ki je povod za kritičnost kristjanov samih do svojega vrednotnega središča. Po papežu Janezu Pavlu II. se je Cerkev odpravila na pot nove evangelizacije kot odgovor na pojav sekularizacije, msgr. Stres pa jo bo umestil v slovenski kulturni prostor.
Zadnji bo na letošnji Dragi spregovoril finančni strokovnjak dr. France Arhar, in sicer o poti slovenske valute od tolarja do evra in o horizontih naše male ekono-mije. Ob praznovanju 20-letnice slovenske osamosvojitve bo povedal svoje mnenje o tem, kakšne
46. STUDIJSKI DNEVI
DRAGA 2011
Park Finžgarjevega doma - Opčine (TS) Dunajska cesta 35
petek, 2. septembra 2011 ob 16.30: dr. Bogdan Žorž, Kristina Martelanc KRIZA ODNOSOV V DRUŽINI
ob 21. url bo na prireditvenem prostoru koncert SLOVENSKEGA OKTETA
sobota, 3. septembra 2011 ob 16.30: dr. Rafko Dolhar ALI LAHKO TUDI ZAMEJSKI SLOVENCI PRAZNUJEMO 150-LETNICO ITALIJE?
nedelja, 4. septembra 2011
ob lO. uri: dr. Anton Stres NOVA EVANGELIZACIJA PO SLOVENSKO
ob 15. uri možnost ogleda razstave o Bari Remec v Zinkovem domu z nagovorom predsednice Slovenske kulturne akcije dr. Katice Cukjati
ob 16. uri: dr. France Arhar OD TOLARJA DO EVRA
v nedeljo, 4. septembra, ob 9. uri bo za udeležence Drage sv. maša, ki jo bo daroval ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Anton Stres
DSI - Ul. Donizetti 3 - 34133 Trst (Italija) tel. +39 040 370846 - faks +39 040 633307, el. naslov: redakcija@mladika.com
V septembru 3- sklop srečanj slovenskih izvoljenih javnih upraviteljev
O Tremontijevih
SSk žaluje za uglednim sorojakom	v	n	I	•!
Z dr. Andrejem Bajukom varcevalmh ukrep.h odhaja velik Slovenec
Nenaden odhod dr. Andreja Bajuka
Veliki soustvarjalec mednarodnega ugleda Slovenije
Ob žalostni izgubi dr. Andreja Bajuka izreka Svet slovenskih organizacij občuteno sožalje ženi Katarini in ožjim družinskim članom. Obenem izreka SSO sožalje tudi stranki Nova Slovenija, katere je bil dr. Bajuk ustanovitelj in prvi predsednik. Svet slovenskih organizacij se spominja dr. Bajuka kot osebo, ki je veliko prispevala k mednarodnemu ugledu slovenskega naroda in njegove mlade države. Še posebno se je izkazal
Dr. Andrej Bajuk, ugleden finančnik in politik, se je rodil 18.10.1943 v Ljubljani, staršem, ki so po vojni pobegnili pred komunističnim nasiljem v Argentino. Tam je diplomiral iz ekonomije, nato še magistriral in doktoriral v ZDA ter se zaposlil v Mednarodni razvojni banki, tudi v njenem predstavništvu v Parizu. V slovensko politiko je vstopil leta 2000, ko je bil na združitvenem kongresu SKD-SLS aprila izvoljen za podpredsednika stranke, ter je po njenem razpadu še istega leta ustanovil Novo Slovenijo-Krščansko ljudsko stranko.
Nato je vodil slovensko vlado od maja do novembra 1. 2000, da bi ob zmagi pomladne opcije v mandatu 2004-2008 prevzel in vodil finančno ministrstvo. V tem svojstvu je
s svojim delom kot finančni minister in podpredsednik vlade Republike Slovenije v obdobju 2004-2008.
Svet slovenskih organizacij bo ohranjal spomin na dr. Bajuka zaradi njegove človečnosti, preme narodne zavesti, visoke strokovnosti in predanosti služenju za družbeni napredek. V teh vrednotah gre podčrtati njegovo občutljivost za Slovence izven meja Repu-like Slovenije. Ta občutljivost pa je bila osnovana na Bajuko-
uredil in utrdil slovenske finance do take mere, da je bila Slovenija kot edina med novimi članicami EU sprejeta
v	klub držav z evrom, za kar si je 1. 2005 prislužil od revije The Banker naziv finančnega ministra leta. Ko 1. 2008 nova stranka na volitvah ni prestopila parlamentarnega praga, se je umaknil iz politike.
V	zvezi z njegovim človeškim likom je treba poudariti, da je bil v tujini vzgojen v zavednega Slovenca in da je v zrelih letih žrtvoval bleščečo kariero, da bi lahko pomagal svoji domovini na njeni poti v demokratično prihodnost. Njegov življenjski čredo se je opiral na krščanske vrednote, ljubezen do domovine in demokratična načela. Zahtevne družbene funkcije je sprejemal z veliko
vi	življenjski poti.
Svet slovenskih organizacij ocenjuje, da bi lahko dr. Bajuk še veliko prispeval k splošnemu razvoju slovenske družbe in države. Zato bo pomembno ohranjati in vrednotiti njegovo občečloveško, politično in narodno zapuščino.
Nedeljske pogrebne svečanosti se je v imenu Sveta slovenskih organizacij udeležil predsednik Drago Štoka.
Trst, 19. avgust 2011 Svet slovenskih organizacij
odgovornostjo ter jih opravljal profesionalno, s srcem, transparentno in brez sence korupnosti. Kot človek je bil iskren, prijeten in tudi šaljiv. Z velikim človeškim dostojanstvom je tudi sprejemal nizke udarce, ki so mu jih s tranzicijsko levico usklajeni mediji neusmiljeno odmerjali. Kot bi verjetno po drugi strani v svojem gospostvu znal razumeti in človeško odpustljivo sprejeti tudi njihova sedanja sprenevedana posmrtna priznanja. Moral je pač umreti, da je dobil svojo ceno; morda je prav s svojo smrtjo tudi razgalil ta del naše družbene izprijenosti ter jo na ta način tudi pomagal preseči.
Slovenija je z Bajukom izgubila velikega moža, ki bo z zlatimi črkami zapisan v njeno knjigo, njegovi najdražji pa dobrega, ljubečega in širokega človeka, ki mu je bila družina varen pristan, za kar vse jim izrekamo naše iskreno sožalje.
Milan Gregorič
Furlanija Julijska krajina je avtonomna dežela s posebnim statutom, ki ji jamči pravico do suverenega odločanja tudi glede organizacije delovanja javnih uprav. Zaradi tega ni nobenega avtomatizma pri izvajanju starih in novih Tremontijevih varčevalnih ukrepov, saj bo v zvezi s tem odločal Deželni svet na osnovi lastnih zakonodajnih pristojnosti. To seveda še ne pomeni, da mora ostati vse po starem. Tudi glede ustroja krajevnih javnih uprav, konkretno občin in pokrajin, so seveda možni in marsikje verjetno tudi dobrodošli posegi, ki naj posodobijo obliko dela in spodbudijo racionalizacijo stroškov. To se marsikje že dogaja, saj sosednje občine že skupno upravljajo številne javne storitve, kar predstavlja zmanjšanje stroška in izboljšanje kakovosti storitve, ki je občanu še najbolj pri srcu.
Pri vsem tem pa bo moral zakonodajalec upoštevati določene fiksne količke, ki jih zaradi mednarodnih sporazumov in zaščitnih zakonov predstavlja zgodovinska prisotnost slovenske narodne skupnosti na Tržaškem, Goriškem in v videmski pokrajini. Temu se morajo prilagajati ukrepi, ki gredo v smer racionalizacije šolske mreže in njenega upravljanja, in prav tako se mora temu prilagajati vsakdo, ki tako v Rimu kot na krajevni ravni razmišlja izključno računovodsko o ukinitvi ali povezovanju občin ali pokrajin. Tudi Slovenci smo torej poklicani, da politično trezno in strokovno razmislimo o možnih spremembah v delovanju in organizaciji krajevnih stvarnosti, v katerih imamo tako ali drugače odločilno besedo. So negativni namreč precedensi: pred leti so nam ukinili Kraško gorsko skupnost in niso zalegle niti slovesne (volilne) obljube o njeni ponovni vzpostavitvi.
Podobno se dogaja danes na Videmskem, kjer preoblikovanje nekdanjih gorskih skupnosti ne upošteva potreb dvojezičnega območja. Najbližji primer je zmanjševanje števila rajonskih svetov na Goriškem, kjer si še
vedno na več ravneh prizadevamo za pravičnejši razplet.
Povezovanje nekaterih dvojezičnih občin in pokrajin Trst in Gorica je že pljusknilo v javnost kot predlog, ki je sprožil prve reakcije. Prav tako ne gre podcenjevati ali metati v koš npr. teoretičen predlog o razširitvi občine Števerjan na goriška rajona Pevma in Podgora. Zato je nujno, da že takoj razmislimo o naših korakih, ki naj gredo v smer premišljenih in izvedljivih predlogov. Kjer se odločimo, da je ohranitev status quo nujna, pa moramo biti pripravljeni, da gremo v brezkompromisen (političen) spopad. Utemeljitve imamo, kot zapisano, v po vojni podpisanih mednarodnih listinah in v zakonih, ki naši narodni skupnosti priznavajo pravico do aktivne soudeležbe pri upravljanju naselitvenega ozemlja.
Predvsem pa je pomembno, da drugi ne izkoristijo trenutka nepripravljenosti ali morebitne zmede, da nam vsilijo pogubne rešitve. Za vogalom je ponovno ali še vedno predlog o mestni (metropolitanski) občini Trst, medtem ko snujoči se zakon o
nekdanjih goratih območjih lahko ponovno odpre razpravo o potrebi po drugačni upravni povezavi tržaškega in goriškega Krasa. Konkretno: spojitev tržaške in goriške pokrajine z ohranitvijo, v zameno, upravne in politične avtonomije vseh občin in novega instrumenta za razvoj Krasa bi bila za nas sprejemljiva? Upravne meje se itak v času spreminjajo: Goriška je npr. pred sto leti segala v današnjo tržaško pokrajino, ta pa v Istro.
V	začetku septembra bom zato ponovno dal pobudo za sklic tretjega niza srečanj slovenskih izvoljenih javnih upraviteljev, ki smo prvi poklicani, da ponudimo svoje poglede in predloge in da se okoli teh po možnosti tudi zedinimo; zato, da naši dogovori ne bodo le "ne", temveč "tako ne, ampak... ". Prepričan sem, da smo tega zmožni!
Igor Gabrovec
Povejmo na glas
Barvita tudi letošnja Draga
Verjetno si ni mogoče zamisliti boljšega začetka delovnega leta, kot so Študijski dnevi Draga, ki bodo letos doživeli že 46. izvedbo. Ob ponovnem srečanju s to prireditvijo se zavemo, kako hitro mine eno leto, istočasno si želimo soočenja z najnovejšo predlagano problematiko. Letošnja Draga je posvečena 100-letnici rojstva Jožeta Peterlina in 35. obletnici njegove smrti, spomnila pa se bo tudi 20-letni-ce samostojne Slovenije ter 150-letnice Italije. Ob tem velja še posebej podčrtati enega od osrednjih namenov prireditve, ki želi prispevati k plodnemu povezovanju vsega slovenstva, se pravi Slovencev v matični domovini, Slovencev v zamejstvu in tistih v zdomstvu. Štiri predavanja ponujajo razmislek o štirih različnih temah, ki pa bodo gotovo postregle s skupnim imenovalcem - ta je predvsem v osvetljevanju upoštevanih ali manj upoštevanih vrednot, do katerih se dokopljemo vselej, kadar se približamo pomembnim stvarem s primerno zavzetostjo in globino. "Kriza odnosov v družini" (dr. Bogdan Žorž in Kristina Martelanc) je že takšna priložnost, ki zadeva v živo. Kaj je z dmžino dandanes, je res, da globalizacija načenja tudi osnovno celico družbe, nastajajo nove oblike družine, ali pa smo nemara priče razpadu vrednostnega sistema zahodne civilizacije? "Ali lahko tudi zamejski Slovenci praznujemo 150-letnico Italije"? (dr. Rafko Dolhar) bo gotovo zelo vznemirljivo razmišljanje, ne nazadnje zaradi predavatelja, ki se odlikuje z odkrito in
nikakor ne olepševalno besedo. Smo pri večno odprtem odnosu med večinskim narodom in manjšino, kjer si lahko dovolimo prepričanje, da je manjšina, v tem primeru mi, večinskemu narodu zrcalo in ne obratno in da ima večinski narod za odnos z manjšino nemara toliko večjo odgovornost, kolikor večji je. “Nova evangeliza-cija po slovensko" (dr. Anton Stres) je seveda zaradi predavatelja središčni dogodek letošnje Drage. Slovenski metropolit je izreden poznavalec družboslovja in zato še dodatno usposobljen za osvetlitev sedanjega verskega trenutka, ko "sekularizacija ukinja družbeno podporo krščanski vernosti". Da ne govorimo o pozivu, da je nujno "odkriti osebno vero", kar pomeni nadgraditi tradicijo in biti sposoben soočenja s sedanjimi prelomnimi spremembami družbe in sveta. Letošnjo Drago bo sklenilo predavanje "Od tolarja do evra" (dr. France Arhar), na katerem bo predavatelj kot finančni strokovnjak, ki je bil dolgo na čelu državne banke, osvetlil tudi sedanje težave Slovenije, kjer so “neizkušenost, želja po hitri bogatitvi in neodgovorno lastništvo" tisti dejavniki, ki so povzročili današnji bistveno večji padec gospodarske rasti naše matične države, kot se je to zgodilo v drugih delih Evrope. Tematika naravnost kliče po kar največjem obisku prireditve, saj osrednja izvajanja poglobijo še pogovori s predavatelji, torej posegi občinstva, ki so vedno prodorni in prijetno nepredvidljivi.
Janez Povše
In memoriam
Dr. Andrej Bajuk
Nenadna smrt dr. Andreja Bajuka je močno odjeknila tudi med Slovenci v Italiji. Slovenska skupnost, zbirna stranka Slovencev v Italiji, izreka soprogi Katerim in ožjim sorodnikom občuteno sožalje. SSk je sožalje izrekla tudi stranki Nova Slovenija, saj je bil dr. Bajuk med njenimi ustanovitelji in njen prvi predsednik. Dr. Andrej Bajuk predstavlja visok zgled človečnosti in predanosti pri služenju skupnemu dobremu. Zgodovinska usoda je njegovo družino prisilila, da je zapustila Slovenijo, okusila grenko življenje
v	taboriščih in ponovni začetek v daljni Argentini. Kljub temu ji je zaverovanost v temeljne vrednote, med katerimi so bili krščansko prepričanje, ljubezen do slovenske domovine in zavezanost demokratičnim načelom, nudila osnovo za ponovni dvig.
Slovenska skupnost še posebno ceni odločitev dr. Bajuka, da se vrne v samostojno Republiko Slovenijo in ji ponudi svojo strokovnost, ki jo je pridobil na uglednih univerzah in v mednarodnih finančnih ustanovah. Dr. Bajuk je opravil iz-
cer kratko obdobje vodil slovensko vlado, in pa leta 2004-2008, ko je vodil Ministrstvo za finance in bil podpredsednik vlade Republike Slovenije. Za vse nje-
redno politično in institucionalno delo. Predvsem nam ostajajo v spominu čas, ko je si-
gove zasluge ga je leta 2005 revija The Banker razglasila za finančnega ministra leta v EU.
V	političnem življenju je dr. Bajuk ostal mož širokih pogledov, strpnosti in doslednosti.
Slovenska skupnost se dr. Andreja Bajuka spominja tudi kot človeka, ki je že davno pred vstopom v politiko poznal našo manjšinsko stvarnost in gojil posebno občutljivost za Slovence, ki živimo zunaj meja Republike Slovenije. Zato je stranka SSk ponosna, da je bil dr. Bajuk njen častni gost in govornik na novoletnem sprejemu januarja 2007.
Dr. Bajuk ostaja za vse Slovence zgledna osebnost in državotvorni politik, ki je svoje visoko strokovno znanje daroval ljubljeni domovini in narodu.
Delegacija SSk se je v nedeljo na ljubljanskih Žalah udeležila pogreba dr. Andreja Bajuka.
Deželno tajništvo SSk
Giulio Tremonti
mttMU Prof. Martin Mazora
"Evropejec živi v raju, čeprav tega
ne ve!"
Profesor Martin Mazora je izobraženec, pisatelj in filozof, rojen v Argentini slovenskim staršem, ki so se v to latinskoameriško državo preselili v drugem povojnem obdobju. Oče je bil doma iz Breginja, mati, ki še živi v Buenos Airesu, pa je doma z Mosta na Soči oz. iz Sv. Lucije. Prof. Mazora se je pred petimi leti preselil v Gorico, kjer živi in ustvarja v svojem stanovanju v mestnem središču. Je nečak priljubljenega duhovnika Mirka Mazora, ki je bil v povojnem času dejaven na Tržaškem in Goriškem, nazadnje v Podgo-ri.
V zadnjih letih se prof. Mazora posveča predvsem pisanju romanov v španskem jeziku. V pripra-
vi	je njegov tretji roman, ki bo v kratkem izšel v Argentini, napisan pa je bil v Gorici. Njegov drugi roman pa se dogaja v Gorici.
Z njim smo se pogovorili o pisanju in vlogi književnika v današnji družbi, o argentinski in slovenski duši, o slovenstvu, o tem, kako se je iz večmilijonskega Buenos Airesa vživel v Gorici. Intervju se je snoval v španščini, za prevod v slovenski jezik se iskreno zahvaljujem prof. Alešu Breclju.
Najprej bi Vas prosili, da bi se našim bralcem predstavili.
Začnimo po vrsti. Rodil sem se v Argentini leta 1954. Imam še dve sestri. Oče je bil rojen vBreginju, umrl pa je v Buenos Airesu. Mama se je rodila na Mostu na Soči oz. v Sveti Luciji in bo naslednje leto praznovala 90 let. Osnovno in srednjo šolo sem obiskoval v zavodu, ki so ga vodili hrvaški frančiškani. Kot večina otrok slovenske povojne emigracije sem ob sobotah hodil v slovensko šolo. Kar znam slovenščine, se moram zahvaliti tem tedenskim slovenskim tečajem in seveda svojim staršem. Krivdo za to, česar ne znam po slovensko, in tega ni malo, pa moram pripisati sebi, svoji naravni težnji, da puščam stvari napol.
V glavnem bi lahko rekli, da sem precej lenoben, vendar zaradi tega greha ne čutim prevelike krivde. Po eni strani zato, ker imam obdobja, ko sem zelo produktiven, po drugi strani pa zato, ker je vsak pač takšen, kakršen je, in za to tavtologijo ni zdravila. Mogoče se še najbolj kesam obdobja, ko sem bil trgovec. Kar šestnajst let sem vodil trgovino na debelo z igračami. To je bilo predolgo. Danes čutim, da je bil to zame izgubljen čas.
Kar se pa tiče odnosov s slovensko skupnostjo v Argentini, moram reči, da jih ni veliko, vendar tvorijo pomemben del moje osebne zgodovine. V hvaležnem spominu so mi ostali slovenska sobotna šola, prijateljstvo z raznimi slovenskimi družinami, tombole v slovenskih domovih, dve leti počitnikovanja v koloniji p. Rudolfa Hanželiča v Cordobi in nogometne tekme, ki smo se jih kot otroci udeleževali vsak četrtek v slovenskem domu Pristava v Castelarju, na obrobju Velikega Buenos Airesa. Diplomirali ste iz filozofije. Pisali ste tudi filozofske eseje, ukvarjali ste se predvsem s Heglom. Kaj bi povedali o tem poglavju svojega življenja? Kaj Vam pomeni danes filozofija?
Moja pot po univerzi je bila kar burna. Začel sem študirati filozofijo, in sicer tri mesece, nato sem opravil eno leto inženirstva, potem pa štiri leta sociologije.
Končno sem postal profesor filozofije na Univerzi vMoronu v buenosaireškem predmestju. Vrnil sem se torej k prvi ljubezni! Moj doktorat pa je ostal nedokončan. Opravil sem zadevno študijsko kariero, vendar svoje doktorske disertacije nisem
predstavil in branil, ampak sem se odločil, da jo objavim, ter tako končal svoj univerzitetni študij. Disertacija ima naslov La socie-dad civil en Hegel (Civilna družba pri Heglu). Gre za kritiko Hegla z Marxovega stališča in tudi za kritiko Marxa s Heglovega vidika. Delo mi je dalo veliko zadoščenja in je imelo precejšen odmev v akademskih krogih.
V svojem drugem eseju Esplritu ylogica del cristianismo (Duh in logika krščanstva) soočam heglovsko "lepo dušo" z “odločitvijo za reveže" v smislu Teologije osvoboditve. V njem razpravljam o misli, ki je značilna za krščansko tradicijo, vključno s Heglom, da pomeni dati življenje za bližnjega, dati vse, kot da bi bil to največji izraz ljubezni do bližnjega. To bi lahko veljalo za ateista, toda za verujočega obstaja nekaj, kar je pomembnejše od življenja, in sicer zveličanje. Morda - in to je teza tega eseja - samo kdor je pripravljen, da se tudi pogubi iz ljubezni do reveža, emarginiranca -obteženega zaradi mnogoterih posledic greha -, lahko upa, da se bo zveličal.
In v resnici seje Jezus postavljal po robu svetim postavam svojega časa in si je utrl lastno pot, ki je bila krivoverska z vidika religije njegovega ljudstva. Ker je prihajalo do nasprotja med božjo postavo in pomoči potrebnim bližnjikom, seje Jezus sistematično opredeljeval za človeka. "Slišali ste, da je bilo rečeno ..., jaz pa vam pravim ..."
V miselnem svetu Zahoda obstaja ideja, ki jo je najti pri Heraklitu, Adamu Smithu in Heglu, in sicer misel o božji premetenosti. Božanstvo naj bi se posluževalo domislic, da bi dosegalo svoje cilje. Zato bi se lahko dogajalo, da je odrešitev namenjena tistim solidarnim dušam, ki se upirajo neobčutljivosti sveta in njegovim nepravičnim zakonom, dušam, ki živijo do konca svojo odločitev za bližnjega, ne
da bi pri tem imele pred očmi lastnega zveličanja.
Nazadnje naj omenim še esej o Hansu Georgu Gadamerju, v katerem kritično razpravljam o njegovem načinu razumevanja začetka v Heglovi Logiki. Gre za tehnično zadevo, namenjeno
hegeljancem.
Kar se tiče pomena filozofije zame danes, za moje romane, pa bi povedal, da mi po eni strani nudi dragocene prispevke, toda po drugi predstavlja prav tisto, čemur se moram izogibati. Filozofija terja namreč resnico, natančnost in doslednost, literatura pa nasprotno zahteva dvoumnost, protislovja, resnice, a tudi laži. Ljudje navadno mislimo eno, govorimo drugo, delamo pa tretje. Gre, skratka, za pripomočke, ki nam omogočajo, da se nekoliko približamo temačni zagonetki, imenovani človek.
Poučevali ste tudi na raznih univerzah, na eni izmed teh ste bili vrsto let podrektor. Kaj bi o tem povedali?
Zakaj ste se potem odločili drugače?
Da, šestnajst let sem bil docent na Univerzi vMoronu, na Državni univerzi v Buenos Airesu in na Državni univerzi v San Martinu, vedno na območju argentinskega glavnega mesta. Na Državni univerzi v San Martinu sem delal deset let, pri čemer sem šest let opravljal vodstvene funkcije. To je bila zelo zanimiva izkušnja, saj sem sodeloval pri nastajanju same univerze. Prva študijska smer na Univerzi v San Martinu je zaživela leta 1993, jaz pa sem se temu vseučilišču pridružil leta 1995. Ko sem leta 2005 odšel, je delovalo 80 smeri. Delali smo od zore do mraka. Ni bilo sobot in niti nedelj. Vse se je dogajalo v neverjetnem ritmu, a nismo imeli občutka, da bi nam bilo delo v breme. Vladalo je veliko navdušenje in vsi smo si zelo prizadevali. Toda prišel je trenutek, ko moje navdušenje ni bilo več takšno kot prej, moja zanimanja so se začela seli ti v sm er litera tu-
re in tedaj sem sklenil, da sprejmem ta novi izziv. In sedaj sem tu, da poskušam zgraditi nekaj novega.
Kdaj in zakaj ste pravzaprav začeli pisati? Kaj bi povedali o svojem prvem romanu? Odločitev, da sem začel pisati svoj prvi roman, mi je nekako vsilil Jose Saramago. Ko sem prebral njegov Evangelio segun Je-sucristo (Evangelij po Jezusu Kristusu), sem začutil potrebo, da pripravim literarno verzijo svojega eseja o krščanstvu. V Sarama-govem Evangeliju neki podrejeni Jezus sprejme ukaz Boga Očeta, da žrtvuje ovco, ki jo je bil kot otrok rešil pred daritvijo v templju. Lahko bi trdili, da, s tem da izvrši ta Očetov ukaz, Saramagov Jezus izda samega sebe, izda svoja nekdanja mladeniška prepričanja, in to žrtvovanje ovce je prispodoba njegove lastne žrtve na križu. Sam pa vidim Jezusa v nekakšni uporni drži v odnosu do Očeta. In v resnici se Nova zaveza, beseda Božjega Sina, ne sklada najbolje s Staro zavezo, besedo Boga Očeta. Tu je vrsta kratkih stikov, bolj ali manj prikritih konfliktov.
Tako, na tej osnovi je torej nastalo moje prvo delo Maria Magdalena condenada (Obsojena Marija Magdalena), obsojena, ker ni odpustila Bogu Očetu, da je dovolil Sinovo smrt.
Drugi roman, ki ste ga podpisali, se dogaja v Gorici. Kako bi ga predstavili bralcem?
Moj drugi roman El doble y sus copias (Dvojnik in njegove kopije) je satira na račun peroniz-ma. Satira je postavljena v go-riško okolje in se navdihuje pri Dostojevskem. Dogaja se v ob-soškem mestu, ker je glavni junak Goričan, ki je živel v Argentini, bilperonistin se na stara leta vrnil v domače kraje. Navdihuje se pri Dostojevskem, ker
vsebujeta življenjepisa Juana Dominga Perona in velikega ruskega pisatelja nenavadne podobnosti. Oba sta odraščala na kmetih, se naučila ljubiti naravo, pogovarjati se s kmečkimi ljudmi, spoštovati vrednote tradicije. Med odraščanjem sta oba morala v veliko mesto - Dostojevski v Sankt Peterburg, Peron v Buenos Aires - da bi obiskovala vojaško šolo. Kot odrasla sta oba okusila zapor in doživela obrekovanje, vendar tudi zmagoslavno vrnitev, odobravanje javnosti; spremenila sta se, vsak na svoj način, v voditelja svojega ljudstva. Oba sta zaničevala socializem, kapitalizem, katoliško Cerkev in ved-
no sta raje upoštevala ljudsko modrost kot pa resnice izobražencev, intelektualcev.
No, prav na tem nenavadnem paralelizmu sem zgradil to satiro. Dvojnik je med drugim naslov drugem u roman u Dostojevskega.
Kaj pa roman, ki je tik pred izidom?
Tretji roman, ki nosi naslov Ese dios que rie a mis espaldas (Tisti bog, ki se mi smeji za hrbtom), je nastal na podlagi dveh del Jor-geja Luisa Borgesa. Gre za povest Las ruinas circulares (Krožne razvaline) in sonet z naslovom Ajedrez (Šah). Povest pripoveduje o mladeniču, ki ga oplazijo plameni požara, a se ne opeče. Neki čarovnik pozna žalostno resnico: mladenič ni v resnici živo bitje, ampak plod sanj, ki jih sanja sam čarovnik. Mine nekaj let in ogenj požara doseže tudi starega sanjača. Tedaj tudi sam opazi, bolj zgrožen kot olajšan, da ga ogenj ne opeče in da je tudi on plod sanj nekoga drugega.
V	sonetu pa se šahovske figure premikajo po šahovnici, ne da bi vedele, da jih vodi igralčeva roka. Na isti način je tudi igralec ujetnik drugih prstov, ki vodijo njegovo življenje. Sam sonet se konča takole: "Dios mueve al ju-gador, y este, la pieza. Que dios detras de Dios la trama empieza, de polvo y tiempo y sueno y agonlas"? ("Bogpremika igralca in ta figuro. Kateri bog za Bogom začenja zaplet iz prahu in časa in sanj in agonije"?) Z drugimi besedami: za Borgesa ni boga, ki bi bil prepričan o svojem božanstvu. Vedno je možno, da je nad njim še višje bitje, in to se potem ponavlja v nedogled. S to brezdanjo intuicijo Borges končuje povest in zapečati pesem. Sam sem sklenil iz tega tragičnega konca narediti izhodiščno točko. Govorim o tragičnosti, ker bi bi-
lo	v takšni situaciji prvo, kar bi takšen bog čutil, negotovost. Ne bi vedel niti, kaj ali kdo v resnici je, razžirala bi ga dvom in strah. V bistvu bi bil v svojem bivanju izenačen tesnobni eksistenci vsakega ustvarjenega bitja. V takšni negotovosti bi se bal, da bi ga kdo vrgel s prestola, bal bi se izgubiti tisto malo, kar ima, to je utvaro o lastnem kraljestvu. In seveda bi v svojem potomstvu videl največjo grožnjo.
Dogajanje romana je postavljeno v Sarajevo. Leta 2002 stari Vladimir, ki ga razžira ljubosumje, s puško umori ženo in nato ustreli še sina, starega deset let. Potem vtakne cev v usta, da bi si vzel življenje. Toda zgrabi ga strah, oklene ga bojazen, nima poguma, da bi pritisnil na petelina, in tako opusti svoj načrt. Tedaj z olajšanjem odkrije, da sin ni mrtev; je sicer hudo ranjen, a živi. Spozna tudi, da nima razloga, da bi izpovedal zločin. Bolje je počakati, da sin ozdravi in da ga on obtoži pred vsemi. Naj sin s prstom pokaže na očeta. Lahko pa bi se tudi zgodi-
lo,	da sin tega ne bi naredil, da bi molčal in da bi si po sedmih ali osmih letih, ko bi bil že mož, na lastno pest zagotovil pravico. Tako se začenja zgodba.
Ali velja tudi za vas definicija, ki jo še vedno uporabljajo tudi Slovenci, ki so že rojeni v Argentini, in sicer da ste se v Gorico "vrnili"? Ali ste se enostavno preselili?
Da, čeprav se čutim bolj Argentinca kot Slovenca, imam na vsak način občutek, da sem se vrnil. In če nekoliko pomislimo, ni čudno, da je tako. Čeprav sem petdeset let živel v Argentini,
sem tam istočasno gradil neko drugo notranjo domovino iz zgodb in dogodkov, ki sta nam jih pripovedovala mati in oče, iz pisem in fotografij, ki smo jih prejemali iz Gorice in Slovenije. To drugo domovino so sestavljali še potice, "štraube", štrudlji, navade in šege ter, seveda, tudi jezik, ki smo ga govorili doma.
V nekem smislu sem bil vedno tukaj. Kar pa se selitve tiče, ne bi znal povedati, ali sem se dokončno preselil ali ne. Morda je tako ali pa tudi ne. Rekel bi, da sem v Gorici, ker sem se iz filozofije preselil v literaturo in sem tu v Gorici našel miren kraj, primeren za pisanje.
Vsako leto se za nekaj mesecev vračate v Argentino. Kaj pogrešate od prejšnjega življenja v tej latinskoameriški državi?
No, prav zato, ker mi je možno vsako leto iti v Argentino, ni ničesar, kar bi preveč pogrešal. Lahko bi to veljalo za osebni stik s prijatelji, z družino. Toda dandanes lahko prek svetovnega spleta ohranjamo tekoče stike. Poleg tega lahko prebiram argentinske dnevnike, poslušam radio. Tudi tista vsakoletna srečanja v Argentini so čudovita in jih seveda po tamkajšnji navadi obvezno praznujemo z dobrim "asadom" (mešano goveje meso na žaru op. p.).
Zahodni politični, gospodarski in duhovni svet doživljajo v zadnjih letih globoko krizo. Kje vidite izhod iz te za zdaj še vedno slepe ulice? Ste optimisti?
Naj povem takole: seveda opažam to krizo, vendar za Argentinca imajo krize drugačne razsežnosti, mu povzročajo drugačne vrtoglavice. V Argentini smo brez prestanka preživljali zelo težke situacije. Do leta 2001 smo poznali izredno hude krize, prav grozne. Mislim na vojaške diktature z njihovim zaporedjem preganjanj, mučenj in usmrtitev, kakor tudi na gospodarske krize, podobne potresom.
V nasprotju s tem pa v zadnjih osmih letih in tudi danes gredo stvari v Argentini nekoliko bolje.
V vsej Latinski Ameriki je večja ekonomska stabilnost, je večja rast in nekaj manj revščine.
Gre nam relativno bolje iz istega razloga, zaradi katerega stvari v Evropi ne gredo najbolje. Kapita-li z Zahoda se prvič stekajo v večjem številu v razvijajoča se gospodarstva, v Kitajsko, Indijo, Latinsko Ameriko. Produktivne naložbe rasejo, ker je naša delovna sila cenejša, in raste tudi izvoz, pa naj bo tradicionalne ali netradicionalne narave.
Skratka, menim, da ta evropska kriza ni nekaj prehodnega. Po mojem je prišla, da tudi ostane. In v principu se mi zdi, da bi situacija ne smela biti preveč travmatična. Kljub krizi in vsemu drugemu Evropejec živi v raju, čeprav tega ne ve. Dovolj bi bilo, da bi se sprijaznil le z nekoliko nižjo ravnjo potrošnje in blagostanja. To pa seveda ne pomeni, da bi morali navadni ljudje nositi največje breme krize.
Zaželeno bi bilo, da bi iz vsega tega vzniknila odločnejša kritična stališča do bančnega sektorja, do farmacevtske industrije, do podjetniških lobijev. Prav tako bi bilo želeti, da bi naredili konec tistemu odvratnemu mehanizmu, po katerem se dobički privatizirajo, podružabljajo pa tveganja in izgube. In končno bi bilo želeti manj potrošniške religije, manj malikovanja trga in več politične participacije, več demokratične kakovosti.
V nasprotju s tem pa bi bilo hudo, če bi napačno kanalizirano socialno nezadovoljstvo postalo gojišče nazadnjaških, ksenofobičnih, protidemokratičnih političnih idej in pobud.
To bi bila resnično katastrofa.
Etika Jazbai
Martin Mazora Maria Magdalena condenada
1. septembra 2011
Kristjani in družba
prebivalcev), ki so jo zgradili v '60. letih in v katero so se ljudje večinoma nezakonito naselili po potresu, ki je zajel južno Italijo leta 1980. Gre za grdo četrt, polno ogromnih, sivih, umazanih in na pol zapuščenih palač. Smeti so vsepovsod in nikjer ni videti nobenega normalnega zbirališča mladih, nobenega trga, lokala. Prevladuje vtis totalne moralne in socialne praznine. V taki sivini je camorra našla idealen teren za svoje kriminalne posle in je tako Scampio spremenila v največji trg droge v južni Evropi. Sredi te navidezne pustote smo spoznavali realnost ljudi, ki želijo s svojim življenjem pokazati, da je življenje lahko drugačno, da ni edina možna pot do dela tista, ki pelje v kriminal. Sprejel nas jebratEnrico, ki nam je v dneh v Scampii stalno stal ob strani in nam v skupnih pogovorih razlagal tamkajšnje življenje. Naše služenje se je dogajalo v različnih realnostih: nekateri od nas smo se igrali z otroki iz neapeljskih in romskih družin, ki jih sestre zbirajo, da ne bi preživljali dneve prepuščeni samim sebi na cesti. Drugi so služili v majhni skupnosti psihiatričnih bolnikov. Tretji so pa ostali v Casa Arcoba-leno in čistili vrt okoli hiše. Srečali smo se tudi z drugimi pričevalci: s psihiatrom, dr. Di Petta, ki vodi center za odvisnosti v Scampii, s socialno delavko, ki dela s psihiatričnimi bolniki, s sestrami. Skratka, slišali in videli smo ogromno oseb, ki so nas s svojim zgledom pretresle in nam močno dokazale, kako je resničen Baden-Powellov stavek "išči veselje v tem, da daruješ veselje bližnjemu".
Tabor v Kampaniji predstavlja zagotovo za vse nas udeležence zelo močno izkušnjo. Seveda nismo šli tako daleč od doma, da bi skušali reševati Scampio. Šli smo, da bi videli, da bi se naučili odpreti oči nad tudi tako zapletenimi realnostmi, da bi premagovali brezbrižnost, ki danes vse bolj prevladuje v mladih.
Cilj takih velikih izzivov je pa vedno isti: da se mlad človek vrne v svoj kraj, bolj bogat in bolj moder in da si na podlagi tega zaviha rokave in dan za dnem dela, da bi svoj košček zemlje pustil lepši, kot ga je dobil.
Veseli Gams
Klan Trst 3-4 v srcu Kampanije
"Za tiste, ki želijo svetu podariti žarek sonca"
Klanovci tržaškega stega 3-4 smo se letos odločili za pripravo zahtevnega potovalnega tabora. Ni prvič, ko si zadamo velik cilj: lansko leto smo po sledeh nenasilja in pričevanj o vojnih grozotah prehodili pot med Sarajevom in Mostarjem in letos pozimi smo sredi snežnega neurja prehodili gozdove okoli Ojstrnika. Za poletni potovalni tabor pa smo se odločili za nov izziv: odšli smo v Kampanijo, deželo južne Italije, o kateri vse bolj pogosto slišimo samo grde glasove: smeti, kriminal, onesnaženost. Odločili smo, da bomo ravno v tej deželi iskali lepe plati, lepe osebe in da se bomo tu -preko služenja- tudi mi sami razdajali.
Ob tej misli smo tudi kot geslo tabora izbrali stavek "... za tiste, ki želijo svetu podariti žarek sonca"! .
Nočni vlak nas je peljal iz Trsta do mesteca Cava dei Tirreni, med Neapljem in Salernom. Od tu smo začeli našo pot in se še isti dan povzpeli na vrh hriba Mon-te Avvocata, od koder se nam je odprl čudovit pogled na vso amalfijsko obalo. Postavili smo šotore na krasni razgledni točki
zopet povzpeli, mimo slovitega mesteca Ravello do hriba Santa Maria dei Monti. Zopet krasen pogled, krasen sončni zaton, krasen skavtski večer. Pot nas je na-
četrt, temveč v zloglasno Scampio.
Celo leto smo namreč v Trstu v centru San Martino al Čampo, ki ga vodi don Mario Vatta, spozna-
slednji dan peljala po grebenu doline nad Amalfijem (Valle del-le Ferriere), v kateri so v času Amalfijske pomorske republike delovale dve papirnici in ena železarna, od katerih so danes vidni samo ostanki. Sredi te čudovite narave, slapov, potokov in veličastnih pogledov na morje smo preživeli še eno noč, naslednji dan pa smo se zvečer spustili v Amalfi, kjer smo prenočili v skavtskem sedežu.
in si čisto po skavtsko skuhali večerjo na plinskih gorilnikih. Naslednji dan smo se spustili do morja, v mesto Maiori, nato se pa
Tu se je prva polovica tabora končala. Naslednji dan smo se namreč z avtobusom peljali v Neapelj, a ne v katerokoli mestno
vali realnost brezdomstva, revščine in tako imenovane "nove revščine". Revščina namreč dandanes ni več samo tista v Afriki, temveč se je zelo približala naši vsakdanjosti. Delovna negotovost, kriza družine in finančna kriza vse več ljudi rinejo na cesto. To se dogaja v Trstu, toliko bolj pa v Neaplju. Obstaja pa še en dodaten faktor, ki v Neaplju (in v vsej južni Italiji) dodatno zapleta problem revščine: to je kriminalna organizacija - camorra. Odločili smo, da bomo spoznali ravno to realnost in da jo bomo skušali razumeti. Med taborom smo zato brali Savianovo knjigo Gomorra, ter življenjepis skavtskega duhovnika don Peppina Diane, ki ga je Camorra usmrtila leta 1994, ker je preveč glasno nastopal proti ekonomski, socialni in politični oblasti kriminala v Kampaniji.
V Scampii smo živeli v Casa Arcobaleno - Mavrični hiši, ki so jo Bratje krščanskih šol ustanovili, da bi dali mladostnikom možnost šolanja in zdravega druženja, da bi, skratka, pokazali, da se v Scampii lahko živi drugače.
Scampia je velika četrt (150.000
mn,'lil Iz naših župnij
Na punk rock holiday ali na srebrno mašo?
Letošnje poletje je pretresljivo (tresla so se le tla pod nogami) zaznamovalo naš Tolmin, saj smo po množičnem Metalcampu gostili še Punk Rock Holiday, oboje je bilo tudi medijsko privlačno in odmevno. Še večja zanimivost je, da sta se oba festivala ujemala z dvema res velikima dogodkoma, in sicer s praznovanjem nove maše Gašperja Lipuščka v juliju in srebrne Silvestra Čibeja na župnijski praznik "rožnico" (Marijino vnebovzetje) v avgustu. A za tale dva ni izvedela tujina, še manj Slovenija, zato se prebuja puntarski duh, ki bi rad prehitel zamujeni vlak verske medijske pozornosti.
Pri sv. maši 15. 8. ob 10. uri smo Tolminci, srebrnomaš-
nikovi domači in drugi obiskovalci delili praznično zanesenost z duhovno bogatim srebr-nomašnikom Silvestrom. Ubrano smo se odzivali njegovi besedi in petju, saj se ni dovolil zmesti od zdravstvenih težav. Na naša plodna tla so padle tudi misli iz njegove pridige, da verniki pričakujemo popolne duhovnike, vendar je nepopolnost človeška lastnost. Jubilant je skromno priznal, da je jezen, ker je neroden, a vesel, da ni padel. Pretresljivo izkušnjo sprejetega križa nam je namesto pisca Silvestra Čibeja posredoval tolminski župnik Damijan Bajec. Zahvalo dveh župnijskih predstavnikov in izročeno darilo slavljencu je župnijski pevski zbor pospremil z glasbeno noviteto iz srebrnomašnikovega
novomašnega gesla Kadarkoli te kličem, me slišiš in povečaš moč moji duši. Besedilo je prispeval Leon Oblak, uglasbitev pa je delo Mateja Kavčiča. Slovesnosti nove in srebrne maše sta pomembni zlasti za nas tolminske župljane, saj smo se nanju pripravljali z duhovnim in telesnim delom (z molitvijo, s petdnevnim celodnevnim češčenjem pred Najsve-
tejšim, z obnovo podružnične cerkve, s pletenjem vencev, krasitvijo, peko, pevskimi vajami zborov, z vajami pritrkovalcev...). Oboje nas je vzgajalo, utrjevalo in krepilo v osebnem izkustvu srečanja z Bogom, hkrati pa smo čutili, da ohranjamo dostojanstvo človeka, skupnost, da sledimo Poti, Resnici in Življenju.
Marta Rutar
Koliko je vredno, če imajo roke čuteče srce in če ima srce darežljive roke.
S. Mihelangela
Letos je minilo 15 let, ko se je v večnost preselila s. Mihelangela, Marijina sestra. Kako ponosni smo, da smo jo poznali, bili deležni njene tople besede in njenega zgleda živeti za druge. Pred 33 leti je s pomočjo sodelavcev in italijanskih prijateljev skupnosti DUM z g. Robertom Revelantom na letovanje v Li-gnano peljala slovenske bolnike in invalide. Vse od takrat nas več kot 50 vsako leto preživlja čudovite trenutke povezanosti in skupaj gradimo prijateljstvo. Vsega tega ne bi bilo, če tega dela ne bi začela in ga tako skrbno načrtovala prav s. Mihelangela. Takrat še v Lignanu, zdaj že
nekaj let v Bibioneju.
Želimo nadaljevati njeno delo, ki ga je tudi z vašo nesebično pomočjo začela že pred mnogimi leti. Ja, ona še živi, živi v naših srcih, živi ned nami, ker verujemo, da je prav ona zvesta priprošnjica pri Bogu za vse nas. Želimo se zahvaliti vsem dobrotnikom, tako iz zamejstva kakor tudi domačim, za pomoč, ki smo jo bili od vas deležni v vseh teh letih prav mi vaši - naši slovenski prijatelji. Z mnogimi so se stkale močne prijateljske vezi. Naj nas še naprej povezuje ona, ki nam je bila velik zgled Božje ljubezni.
Prav naša povezanost je živ dokaz njenih besed, ki še danes dokazujejo njeno pristnost - samo ljubezen ostane.
Slovenski prijatelji (Renata Strmole)
himiih Praznovanje farnega zavetnika
Versko in kulturno bogat Jernejev teden
Openska župnijska skupnost prireja okrog 24. avgusta že tradicionalni Jernejev teden oz. pestro paleto kulturnih in predvsem verskih dogodkov, ki spremljajo praznovanje vaškega zavetnika.
Za glasbeni uvod so že v soboto, 20. avgusta, poskrbeli v prvi vrsti domači organisti David Leni-sa, Vinko Skerlavaj in Niko Trento. Zadnja dva sta se udeležila poletnega orgelskega seminarja v režiji ZCPZ v Dolenjskih Toplicah. Kot že vrsto let ga je tudi letos vodil ljubljanski stolni organist, prof. Gregor Klančič, ki je sobotno glasbeno srečanje končal z izvedbo donečih Fanfar Jacquesa-Nicolasa Lemmensa. Zelo dobrodošle so bile tudi pevske točke: oblikovala sta jih baritonist Marjan Skerlavaj in sopranistka Renata Vereš, ki je v duetu z Vinkom Skerlavaj em zapela odlomek iz rekviema slavnega skladatelja svetovno znanih muzikalov, Andrewa Lloyda Web-bra. Večer se je nato nadaljeval v Zinkovem domu, kjer je do nedelje, 4. septembra, na ogled razstava, ki je nastala v Narodni in univerizitetni knjižnici v Ljubljani in je posvečena Bari Remec, eni največjih slovenskih izseljeniških slikark, ob 20-letnici njene smrti. Avtorica razstave, Helena Janežič, je na odprtju povedala, da želi postavitev opozoriti javnost predvsem na ilustra-torski opus Bare Remec, ki je večinoma dopolnjeval besedne umetnine svaka, dr. Tineta Debeljaka, s katerim sta tesno sodelovala že doma in nato v Argentini.
Višek Jernejevega tedna je bil že naslednjega dne, v nedeljo, 21.
avgusta, ko so se openski verniki zbrali pri slovesnem bogoslužju in procesiji okrog cerkve, ki ju je vodil župnik, g. Franc Pohajač. V ponedeljek pa se nekateri pogumneži kljub hudi vročini, ki je zaznamovala drugo polovico avgusta, niso odpovedali pohodu po Jernejevih poteh, ki so se vile po večini po senčnih stezah. Dan zatem je domača cerkev imela v gosteh nov glasbeni dogodek, koncert sopranistke Dane Furlani in organista Benedet-ta Sestana, ki je podpisal tudi nekaj izvedenih skladb.
Na sam god sv. Jerneja, v sredo,
24. avgusta, pa so se v božjem hramu na Opčinah pri dvojezični sv. maši zbrali slovenski in italijanski župljani, ki so se priporočili svojemu patronu, kar bodo lahko počeli še naprej, predvsem po zaslugi požrtvovalnega gospoda župnika, ki je za priložnost pripravil lično podobico z detajlom glavnega oltarja na prvi strani, na katerem je upodobljen sv. Jernej, v notranjosti sta slovenska in italijanska različica odlomka iz Janezovega evangelija, ki omenja srečanje med Jezusom in Jernejem, na hrbtni pa še prošnja k openskemu zavetniku. Sledila je družabnost v večernem hladu košatih lip in kostanja, ki kraljuje za cerkvijo, kjer so se mali in veliki še dolgo zadržali ob lepo obloženih mizah in prijetnem klepetu. Jernejev teden je drugo jutro,
25. avgusta, sklenilo romanje openskih faranov do božjepot-ne Marijine cerkve na Zaplazu, kjer je dobil svoj oltar mladi slovenski mučenec bi. Alojzij Grozde.
AL
Ob 15-letnici smrti
Topel spomin na sestro Mihelangelo
jtf 1-s
NOVI
GLAS
Kristjani in družba
1. septembra 2011
ga je imenoval tudi za enega izmed delegatov na 9. rednem zasedanju Sinode škofov o Bogu posvečenem življenju.
Papež Janez Pavel II. ga je 22. maja 1986 imenoval za nadškofa pomočnika v Torontu, vodenje nadškofije pa je prevzel 17. marca 1990. Leta 1991 je ustanovil nadškofijski urad za mladinsko pastoralo z namenom prenoviti obstoječe mladinske skupine ter razviti duhovne in socialne programe za mlade. V času njegovega opravljanja nadškofovske službe je Toronto leta 2002 gostil Svetovni dan mladih. Kot torontski nadškof je bil član Teološke komisije in skupine za pastoralo pri Kanadski škofovski konferenci, opravljal pa je tudi službo predsednika Komisije za mi-
grante.
Papež Janez Pavel II. je nadškofa Ambrožiča 18. januarja 1998 imenoval za kardinala, kardinalski klobuk pa mu je uradno podelil 21. februarja 1998 in dodelil titularno cerkev sv. Marcelina in Petra. Po smrti Janeza Pavla II. je kardinal Ambrožič sodeloval pri volitvah novega papeža, 16. decembra 2006 pa se je zaradi doseženega 75. leta starosti odpovedal nadškofiji. Kardinal Ambrožič je (bil) član vatikanskih Kongregacij za vzhodne Cerkve, za bogoslužje in disciplino zakramentov ter za kler; član Papeških svetov za pastoralo migrantov in priseljencev in za kulturo; Sveta kardinalov za preučevanje organizacijskih in ekonomskih problemov Svetega sedeža.
Kratki
Romanje na Barbano
V ponedeljek, 29. avgusta 2011, jo potekalo vsakoletno romanje slovenskih župnij goriške nadškofije in tržaške škofije v romarsko svetišče na Barbani pri Gradežu. Ob 10. uri je bila v romarski cerkvi ura molitve za duhovne poklice, ob 11. uri pa je mariborski nadškof msgr. dr.
Marijan Turnšek vodil somaševanje ob asistenci sedmih duhovnikov. Nadškof je svojo homilijo osredotočil na temo romanja. Življenje je romanje, zato seje potrebno vedno znova premakniti, potruditi, očistiti notranjost, skupaj z drugimi graditi skupnost, se vaditi v sprejemanju drugih, predvsem pa razumeti, da nas Bog potrebuje predvsem zato, da na romanju razglašamo Njegovo dobroto do vseh ljudi. Še posebej potrebujemo duhovne poklice, ki bodo še naprej posvečevali ta svet- predvsem s pomočjo zakramentov. V moči te hrane pa bomo vsi lahko drug drugega klicali na romanje v Božjo smer in se na poti drug drugega blagoslavljali... Sklep romarskega shoda je bil ob 14.30 z molitvijo rožnega venca in petimi litanijami Matere Božje.
G. Mirko Bufkovič župnik v Steverjanu
Ob koncu poletja vsako leto v goriški nadškofiji objavijo premestitve duhovnikov; tokrat so dali v javnost novico, da bo odslej župnik v Števerjanu g. Mirko Butkovič, ki je doslej deloval v Krminu, tudi v prihodnje pa bo skrbel za slovenske vernike na Subidi. Za župnika všlovrencu je bil imenovan g. Bruno Sandrin, na njegovo dosedanjo župnijo sv. Jožefa v Tržiču pa prihaja g. Fulvio Ostroman.
Ko fobije postanejo realnost
Sprejmite držav ki ste si jo izbrali
Neprijetno se počutite, če vam pošlje pismo nekdo, ki ga ne poznate, vsaj jaz imam takšen problem. Prav tako se neprijetno počutite, če kdo nekaj napačno tolmači, kar kdo napiše ali pa si stvar razlaga po svoje. Iznenaden sem bil, ko mi je iz državnega kabineta, s katerim sploh nimam nobenega stika ali kakršne koli povezave, prišlo pismo. Nekdo je pač prebral tisti moj članek o fobijah, in ker ga je članek nagovoril, mi je poslal misli, ki jih je javno sporočil priseljencem premier Avstralije, mr. Kevin Ruud. Mogoče bo zanimivo tudi še za koga. Takole piše:
To je to, ali vam odgovarja ali pa ne. Sit sem tega, ko naš narod skrbi, da nismo slučajno užalili nekaterih posameznikov in njihove kulture. Od terorističnega napada na Baliju do danes smo priče vala patriotizma, ki prihaja od večine Avstralcev.
Ta kultura je zgrajena v 200 in več letih z muko in trudom in je zmaga milijonov mož in žena v iskanju svobode. Govorimo angleško in ne špansko, libanonsko, arabsko, kitajsko, japonsko ali kateri drug jezik. To pomeni, da, če želite biti tu, se naučite naš jezik!
Večina Avstralcev veruje v Boga. To ni neka krščanska desna orientacija, niti ni to politično vsil-
jevanje, to je dejstvo, ker so ta narod, kar se vidi iz dokumentov, utemeljili možje in žene krščanske vere in krščanskih načel. Zato je razumljivo, da se krščanska obeležja nahajajo na zidovih naših šol. Če je Bog za vas žalitev, predlagam, da si izberete kak drug del sveta za vaš dom.
Dopuščamo vam vašo vero in ne sprašujemo, zakaj vanjo verujete. Od vas pa zahtevamo, da spoštujete tudi vi našo vero in da živite z nami v harmoniji, miru in ljubezni.
To je naša domovina, naša zemlja pa tudi naš stil življenja in dopuščamo vam, da v tem uživate.
Ampak, če se ne boste nehali pritoževati, protestirati in ogrožati našo zastavo, našo čast, našo krščansko vero in način življenja, vam srčno priporočamo, da izkoristite drugo veliko svobodo, ki jo imajo Avstralci, to je svoboda, da zapustite našo deželo. Če ste tu nesrečni - odidite! Nobeden vas ni prisilil, da ste prišli k nam. Sami ste zahtevali, da vas sprejmemo. Torej, sprejmite državo, ki ste si jo sami izbrali.
Mr. Kevin Ruud, premier Avstralije PS. Avstralija je daleč, misli tamkajšnjega premierja pa so lahko tudi nam blizu, le zakaj bi jih ne poznali?
Ambrož Kodelja
so zares	X
nebesa bližja!/^ Svete Višarje.
Odkrijte čarobni svet, kjer se narava in duh stapljata v čudovito doživetje.
Spoznajte, kako enostavno je priti semkaj, dovolj je stopiti v kabino žičnice.
ZICNICA V ZABNICAH (CAMP0R0SS0)
Ob državni cesti št.13
Vsakdan od 11.junija do 11. septembra.
Jč	Sobote in nedelje:
M	17./18. september, 24./25. september,
I	1./2. oktober.
^	"	Urnik:	\J§A
delavniki 9.00 -12.15 • prazniki 8.30 -18.15
o
"	ROMARSKO SVETISCE	SVETE VISARJE	-i
Ob državni cesti št.13
PROMOTUR
Urnik Svetih Maš Delavniki: 10.00- 11.00- 12.00 Nedelje in prazniki: 10.00 -11.00 12.00-15.00
ZA INFORMACIJeToRLIČITEiJEL. 0428 653915 - FAX 04203085
www.proimotur.org
Janeza Pavla II., ki ga je leta 1990 postavil na čelo najpomembnejše kanadske škofije in ga leta 1998 imenoval tudi za kardinala. Vrhunec njegovega pastoralnega delovanja je bil nadvse uspešen svetovni dan mladih v Torontu leta 2002, katerega se je zadnjič udeležil tudi papež Janez Pavel II. Kardinal Ambrožič si je prizadeval za poglobitev krščanske duhovnosti med duhovniki in verniki ter utrditev pripadnosti Katoliški Cerkvi in njenim temeljnim vrednotam. Katoliška Cerkev v Sloveniji in državljani Slovenije se ga bomo spominjali zaradi njegove neomajne slovenske narodne zavednosti, ki jo je ohranjal pri vseh svojih visokih službah v Cerkvi v Kanadi. Z velikim zanimanjem je spremljal dogajanja v domovini, ki jo je pogosto obiskoval, posebej pa se je zanjo zavzel ob osamosvojitvi, ko je uporabil ves svoj vpliv ter javno in odmevno nastopal v podporo slovenske samostojnosti. Bog naj mu bo bogat plačnik! Življenjepis Kardinal Alojzij Ambrožič se je rodil 27. januarja 1930 v Gabrjah v župniji Dobrova pri Ljubljani kot drugi od sedmih otrok. Po osnovni šoli v Dobrovi je obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Maja leta 1945 se je družina umaknila na Koroško, leta 1948 pa v Toronto v Kanado. Gimnazijo je končal v begunskem taborišču v Špitalu, bogoslovje pa v semenišču sv. Avguština (St. Augustine's Seminar}?) v Torontu v Kanadi, kjer je bil 4. junija 1955 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v tamkajšnji slovenski župniji Marije Pomagaj.
Prvi dve leti je služboval kot kaplan v župniji sv. Terezije v Port Colbornu in kot profesor latinščine na St. Augustine's Seminar}?, nato pa je med letoma 1957 in 1960 študiral v Rimu na Papeški univerzi sv. Tomaža Akvinskega (Angelicum) in na Papeškem bibličnem inštitutu, kjer je opravil licenco iz teologije in bibličnih ved. Po vrnitvi v Kanado je bil profesor Svetega pisma v semenišču, leta 1967 pa je nadaljeval študij v VVurzburgu v Nemčiji, kjer je dosegel doktorat iz teologije. Po opravljenem doktoratu je leta 1970 postal profesor in je do leta 1976 predaval novozavezno eksegezo na Teološki šoli v Torontu (Toronto School of Theology), hkrati pa je bil med letoma 1971 in 1976 tudi dekan v semenišču sv. Avguština. Od leta 1971 do 1975 je bil član nadškofijskega senata duhovnikov. Kot duhovnik in kot škof je vodil številne duhovne obnove po Kanadi in Avstriji.
Za pomožnega škofa v Torontu je bil imenovan 26. marca 1976. Škofovsko posvečenje je prejel 27. maja 1976 v torontski stolnici sv. Mihaela. Za škofovsko geslo si je izbral stavek: "Jezus je Gospod". Bil je odgovoren za osrednji del nadškofije Toronto ter za etnične skupnosti in župnije. Kot član Komisije za katoliško vzgojo pri Kanadski škofovski konferenci je sodeloval pri potrjevanju programov za verski pouk po katoliških gimnazijah. V šolskem letu 1984-85 je obiskal vseh 43 katoliških gimnazij v nadškofiji z namenom okrepiti in podpreti programe verskega pouka. Neposredno je sodeloval tudi pri reviziji kanadskega izvoda Katekizma Katoliške Cerkve. Bil je eden od štirih kanadskih škofov, ki so leta 1990 v Rimu sodelovali na 8. rednem zasedanju Sinode škofov o vzgoji duhovnikov. Sveti sedež
26. avgusta je umrl kardinal Alojzij Ambrožič
"Bil je markantna osebnost, velik Slovenec!"
Po hudi bolezni je v petek, 26. avgusta, umrl slovenski kard. Alojzij Ambrožič, nekdanji nadškof v Torontu v Kanadi. Pogreb je bil v sredo v stolni cerkvi v Torontu.
Izjava kardinala Franca Rodeta
Ob smrti gospoda kardinala Ambrožiča se z globokim spoštovanjem priklonim njegovemu spominu, v hvaležnosti za vse, kar je naredil za Cerkev in kot nadškof v Torontu za prepoznavnost Slovenije v svetu.
Kardinal Ambrožič je bil nedvomno ena od markantnih osebnosti v času pontifikata Janeza Pavla II. Kljub temu da je slovenska skupnost v multietničnem Torontu med manjšimi, ga je papež izbral za nadškofa zaradi njegove zvestobe katoliškemu nauku, zavzemanju za ohranitev katoliških šol in sploh za vidnejšo navzočnost Cerkve v kanadski javnosti. Pokojni kardinal Ambrožič se je po svojem prihodu v novo domovino leta 1948 hitro in uspešno vključil v anglosaški kulturni svet, kar se je odražalo v njegovem perfektnem obvladanju vseh subtilnosti Shakespearjeve-ga jezika, pragmatičnem pogledu na svetin značilnem britanskem smislu za humor. Nikoli ni pozabil na svoje slovenske korenine. Z zanimanjem in ljubeznijo je spremljal slovensko pot v samo-
stojnost in jo z vsem srcem pod- nizmom ob koncu 2. svetovne piral. Da nas je Kanada priznala vojne zapustiti domovino, saj je že 15. januarja 1992, dosti prej kot Združene države Amerike, je gotovo tudi njegova zasluga. Ob razglasitvi samostojne slovenske države je v tedniku Družina objavil eno najlepših in najbolj navdušenih izjav, kar jih je prišlo iz tujine. Katoliška Cerkev, Kanada in Slovenija s ponosom	in
h valežnos tj o gledajo na zvestega in premočrtnega človeka in kristjana, kar je bil nadškof in kardinal Ambrožič.
Izjava nadškofa Antona Stresa Ko se torontska nadškofija v Kanadi s hvaležnostjo poslavlja od svojega nekdanjega nadškofa kardinala Alojzija Ambrožiča, se ga s hvaležnostjo spominja
tudi ljubljanska nadškofija in	ostal brez doma in domače hiše.
celotna Cerkev na Slovenskem.	Postal je duhovnik torontske
Rojen v župniji Dobrova v ljubi-	nadškohje in se dejavno vključil v
janski nadškofiji je kot 15-letnik	kanadsko cerkveno življenje. Uži-
moral pred totalitarnim komu-	val je polno zaupanje papeža
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Mladinski dom / Šola za šalo
V	ponedeljek, 29. avgusta, se je v Mladinskem domu v sklopu Poletnosti 2011 pričela predšola za osnovnošolce z imenom Šola za šalo. Na prvi izvedbi seje zbrala skupina otrok, ki so se začeli, malo za šalo in malo zares, pripravljati na novo šolsko leto. Po dolgem poletnem premoru jih novim šolskim izzivom naproti spremlja in nanje pripravlja vzgojiteljica Martina Šole. Da bi bil začetek čim bolj
prijeten, je prvi dan potekal v sproščenem vzdušju, saj je Martina pripravila zanimive in zabavne didaktične igre. Med jezikovno delavnico slovenščine so tako na igriv način urili svoje govorne sposobnosti in se obenem naučili novih besed ter lepega izražanja.
V torek je bila na vrsti matematika. Teden se je nato nadaljeval z delavnicami italijanščine in angleščine.
Letošnje Poletnosti se bodo sklenile prihodnji teden s Šolo za šalo, ki se bo nadaljevala, in s pripravo na vstop v srednjo šolo, ki je namenjena vsem dijakom prvega razreda nižje srednje šole. Vodstvo Mladinskega obvešča tudi, da bo v sredo, 7. septembra, ob 18.30 na sedežu v ul. Don Bosco 60 uvodno informacijsko srečanje za vse starše gojencev pošolskega pouka. Še so možni vpisi. Informacije dobite na 334 1243766 ali 328 3155040.
ZCPZ prireja orgelski tečaj
Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica bo jeseni priredilo orgelski tečaj, namenjen začetnikom in tudi izkušenim orglarjem. V ta namen prirejajo od 30. avgusta do 3. septembra uvod v tečaj, kjer bo lahko vsakdo, začetnik ali že izkušen organist, poskusil to glasbilo pod vodstvom profesorja Mirka Butkoviča. Lekcije bodo individualne in bodo potekale v cerkvi sv. Leopolda v Krminu po eno uro na dan, od torka do sobote. Urnik po dogovoru. Za prijavo in pojasnila pokličite prof. Butkoviča na 333-4140364 oz. pišite na elektronsko pošto mirkobutkovic@yahoo. it. Prispevek za tečaj znaša 40 evrov na osebo.
Koncert baročne komorne glasbe na Subidi
V cerkvi na Subidi v Krminu bo v nedeljo, 4. septembra, ob 11. uri (po sveti maši) koncert baročne komorne glasbe. Izvajalci: Marjetka Luznik-sopran, flavta, Mirjam Pahor-alt, Doris Kodelja-flavta, Eva Dolinšek-čembalo, David Šuligoj-kontrabas. Izvajali bodo dela baročnih skladateljev: Vivaldi, Handel, Locatelli, Sweelinck in Scarlatti. Prisrčno vabljeni!
Ob 80-letnici Silvestra Komela bo spominska razstava v Gorici in Novi Gorici
Letos se spominjamo 80-letnice rojstva slikarja Silvestra Komela, ki se je s svojim bogatim opusom pomembno zapisal v zgodovino slovenskega modernega slikarstva. V petek, 2. septembra, bo ob 18. uri v galeriji Kulturnega doma v Gorici, ob 20. uri pa v Mestni galeriji Nova Gorica odprtje spominske "čezmejne” razstave Silvester Komel
-	Zmagoslavje svetlobe. V goriškem Kulturnem domu bodo na ogled zgodnja slikarjeva dela z naslovom Izhodišča in iskanja; v novogoriški galeriji pa bodo na ogled novejša dela Preboj in nagovor. 0 umetniku in njegovem delu bosta spregovorila umetnostna zgodovinarja dr. Stane Bernik in dr. Milček Komelj.
Spominsko razstavo v goriški in novogoriški galeriji prirejata Kulturni dom Nova Gorica in Kulturni dom Gorica s pokroviteljstvom mestne občine Nova Gorica, goriške občine in pokrajine. Častni pokrovitelj razstave je predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Turk. Razstava bo odprta do 23. septembra 2011.
Gorišk|upokojenci / Poklon žrtvam Rižarne in ogled Skeden|skega etnografskega muzeja
Letošnje tradicionalno poletno srečanje goriških upokojencev, ki poteka v obliki izleta in piknika, je imelo za cilj obisk Rižarne pri Sv. Soboti v Trstu in ogled Škedenjskega etnografskega muzeja. V soboto, 6. avgusta, je okrog 10. ure množica 125 goriških upokojencev pripotovala s tremi avtobusi v Trst in se ustavila pred veliko skupino stavb nekdanje tovarne-luščilnice riža, t. i. Rižarne, ki jo je nemški okupator najprej spremenil v začasno jetniško taborišče za italijanske vojake, ujete po 8. septembru 1943, nato pa v policijsko jetniško ta borišče, iz katerega so pošiljali zapornike v smrt v Nemčijo, na Poljsko in drugam. Žrtve Rižarne so bili predvsem Židje, partizani, Slovenci, Hrvati in Italijani. Upokojenci so zbrano in spoštljivo prišli do velike ploščadi, kjer je do 1945 stal krematorij, edini v Italiji, v katerega so Nemci metali zapornike. Po položitvi venca pred žalostno obeležje in po poklonu žrtvam so prisotni prisluhnili besedam dveh vodnikov, ki sta dovolj izčrpno govorila o grozotah, ki so se tam dogajale. Po ogledu “celice smrti”, 17 celic in drugih prostorov ter zgodovinske razstave so avtobusi peljali udeležence v Škedenj, kjer so si poleg Doma Jakoba Ukmarja ogledali Etnografski muzej, ki je nastal leta 1975 po zaslugi gospoda Dušana Jakomina z namenom, da se ohrani to, kar so delali naši predniki. Muzej hrani v majhnih prostorih veliko dragocenih eksponatov, od nekdanje kuhinjske sobe in pohištva, peči za peko odličnega kruha, ki so ga delale in hodile peš prodajatvTrsttako imenovane “krušarice", do raznih vrst orodja, posode, dragocenih narodnih noš itd. Popoldne je bilo na programu ob obilnem obedu družabno srečanje ob glasbi, petju in rajanju ter bogatem srečelovu v velikem pokritem prostoru v restavraciji Al mulin Norbedo pri Kopru. / (ed)
Pevski teden Mladinskega pevskega zbora Emil Komel
Nepozabna izkušnja malih pevcev na Gorenjskem
Poletno središče Štandrež
Mlečna cesta za domišljijski vzlet s postankom v šolskih klopeh
Po prazniku Marijinega vnebovzetja se ob tihi šolski stavbi OŠ Fran Erjavec v Štandrežu spet oglašajo razposajeni otroški glasovi. Že vrsto let namreč prireja župnija sv. Andreja apostola v sodelovanju z domačimi kulturnimi in športnimi društvi ter rajonskim svetom, pa tudi društvom sKultura, če nanese priložnost, poletno središče Standrež, namenjeno predvsem otrokom, ki obiskujejo štandreško slovensko šolo. Počitniški dopoldnevi v družbi živahnih vrstnikov so se začeli v sredo, 17. avgusta, in bodo trajali štiri tedne, do
9.	septembra, ko bo šolsko leto že pred vrati. Prav na ta pomembni stik s šolskim delom se v sproščenem vzdušju pripravljajo obiskovalci središča, saj se vsak dan, kljub letošnji res tropski avgustovski vročini, pridno spoprijemajo z jezikovnimi vajami in matematičnimi zankami. Porazdeljeni so kot po navadi v dve skupini: v eni so malčki, ki bodo šele prestopili šolski prag in se zvedavo spogledujejo s črkami in števili, ter prvo in drugošolci, ki pridno otepajo prah s počitniško ožarjenih glavic, da bi se pridobljeno znanje spet vsaj malce zaiskrilo; drugo skupino pa sestavljajo tretje, četrto in petošolci ter tisti, ki bodo letos prvič stopili v nižjo srednjo šolo. Marsikdo še dokončuje domače delo, ki so ga učencem naložile učiteljice, da bi med poletjem priučena šolska snov prehitro ne spuhtela iz svobodno begajočih misli. Tisti pa,
ki so že doma marljivo opravili vse naloženo, rešujejo naloge, ki jim jih dodeljujejo brhka dekleta, Nikol Kerpan, ki vodi delo v središču, Beatrice Cijan in Greta Zavadlav, katerim se je pridružila vrsta mladih dijakov in dijakinj, Alessandro Toso, Matej
Marjan Breščak, redno prihaja na ogled, kako poteka "letovanje na vasi". Živahne neugnance obiskuje tudi domači župnik, g. dekan Karel Bolčina.
Vezna nit letošnjega središča je Mlečna cesta, zato je tema delavnic odkrivanje prostranega
Zavadlav, Enrico Schincariol, Adam Nanut, Manuel Manfreda, Jurij Faggiani, Thomas Tabai, Michela Manfreda, Valentina Cijan, Alessia Peressini in Martina Delisanti, ki jim pomagajo pri delu z živahnimi otroki. Ti seveda najbolj uživajo, ko po približno dveh jutranjih urah spravijo obdelane liste v mapice in stečejo na dvorišče poslopja, v katerem ima sedež rajonski svet, in tam v veseli druščini pojedo malico, za katero kot vsa leta skrbi rajonski svet, pripravlja pa jo dobro poznani vaški market. Predsednik rajonskega sveta,
vesolja. Prav zaradi tega bo cilj ene izmed ekskurzij tržaški observatorij. Tudi bistrina soške struge je že pritegnila otroško pozornost. Člana Šilca, izkušena ka-jakaša Bojan in Robert Makuc, sta otroke pospremila po brzicah 'hčere planin', tako da so še sami okusili radoživo vznemirjenje, ki ga prinaša izkušnja po rečnih tokovih. Z vodnimi igrami pa se bodo srečali, ko se bodo šli ohladit v goriški bazen. Tudi pametni in sloki konji so vzbudili njihovo radovednost, saj so prejšnji teden šli do konjušnice La Remu da v Pevmi. V naslednjih
dneh bodo šli pogledat, kakšne so naloge civilne zaščite, čakajo pa jih tudi izleti v hribe in čudovito srečanje s pisanostjo lahkokrilih metuljev. V novi kuhinji pod funkcionalno zgrajeno 'lopo' v župnijskem vrtu so se z gospema Joano in Anico "še-tali in kretali" med lonci, kuhalnicami, pečico ... ter pekli priljubljene pizze in sladke piškote. Seveda so prišli na vrsto tudi nogometaši, ki so se borili za žogo pri društvu Juventina. Prejšnji petek so vsi prisluhnili pravljici ... o zvezdi, seveda! Otroci - drugi teden jih je bilo okoli dvajset, za naslednja dva pa jih pričakujejo okrog štirideset - prihajajo ob 7.45-
8.30	in odhajajo ob 13.00. Od 8.45 do 10.15 so na vrsti 'učne ure', ki pač zahtevajo zbranost, mirno sedenje v klopi..., potem pa se listi, svinčniki... umaknejo in nastopi čas za raznolike delavnice
-	morda bodo ob koncu središča pripravili razstavo izdelkov -, in za družabne in skupinske igre, ki jih imajo mladi navihanci najraje. Takrat se pomešajo najmlajši z malce večjimi in ... razigranost radoživo prednjači. Kot so nam povedali, ko smo jih obiskali, se imajo v središču lepo, ker se zabavajo, kot je dejal Kevin, ki je v lanskem šolskem letu zapustil osnovno šolo in ga čaka sedaj 'malo višja učenost', ali pa, ker 'delajo' naloge, kot se je izrazil Victor, ali, ker se brezskrbno igrajo, kot je odkrito priznala Liza. Zadnji teden bo zato najbolj luštno, saj bodo spravili knjige in zvezke v kot ter se ves dopoldan igrali, da si bodo pridobili dovolj energije za srečen začetek šolskega leta, ki je, žal, že pred durmi!
Iva Koršič
Foto DP
r "if.ir i' -" .!.
Otroci Mladinskega zbora Emil Komel so doživeli še eno nepozabno izkušnjo. Pevski teden, ki je letos potekal od 24. do 28. avgusta v Domu duhovnih vaj sv. Jožefa na Brezjah, je namreč povsem uspel.
Kot nam je povedala dirigentka prof. Damijana Čevdek Jug, so se tokrat imeli izjemno lepo, saj so imeli v udobnem domu na razpolago tri krasne učilnice, primerne prostore in lepo zunanje igrišče. "Pri frančiškovih sestrah, ki vodijo dom ter so nas zelo toplo sprejele in tudi pogostile, je bilo res krasno".
V	tem lepem kraju in v prijetnem vzdušju so veliko peli.
"Od 8.30 do 12.30 so bile na sporedu pevske vaje". Poltretjo uro so potekale skupne vaje, nato pa še ločene vaje za posamezne glasove. Tudi popoldne so otroci izmenično vadili petje in kitaro. Delavnico kitare, nad katero so bili vsi fantje - in ne samo - zelo navdušeni, je vodila prof. Marja Feinig ob pomoči mladega Antona Konca Lorenzuttija.
Prav poseben dan so imeli v četrtek, 25. avgusta, ko je glasbeni šoli Emil Komel v soorganizaciji z Združenjem cerkvenih pevskih zborov Gorica uspelo prirediti tečaj z vokalistko Nino Kompare Volasko. V jutranjih urah je otroke uvajala v sprostitev, nato v dihal-
zborčkom".
Enaindvajset otrok se je tokrat ukvarjalo s pravim, čistim - ne le terčnim - dvoglasjem. Damijana: "Letos smo izbrali precej
poseben način dotaknilo tudi mašnika, ki se je otrokom in mentorjem izrecno zahvalil. Tik pred slovesom je zborček poklonil staršem in drugim prisotnim še
cerkvenih skladb, ki jih mladinski zbori povečini le malo izvajajo. Peli smo celo Orlanda di Lassa in polifonsko glasbo, ki so jo radi in dobro sprejeli".
Kot je že tradicija, je zadnja dva dneva preživel z zborčkom ravnatelj prof. Silvan Kerševan, ki se je - skupno z zvesto korepetitorko Dalio Vodice - lahko veselil dosežkov obetavnih pevcev. Ubrano petje se je v nedeljo, 28. avgusta, ob popoldanski maši v baziliki Marije pomagaj, ki so se je udeležili tudi starši otrok, na
Foto DPD
krajši nastop, iskren prikaz uspešno opravljenega dela ter hkrati uigrane in usklajene skupine; dirigentka se je ob koncu še enkrat zahvalila sestram in animatorkam Ivani, Tini in Nadi, ki jim z živahnimi otroki res ni manjkalo dela. Kakšni pa so naslednji izzivi, smo vprašali dirigentko. "Izdati nameravamo zgoščenko z najlepšimi skladbami iz zadnjih let. To je posebna želja našega ravnatelja, ki pravi, da moramo krasne glasove odličnih malih pevcev posneti, preden se spremenijo"... / DD
no in vokalno tehniko v skupini. Kot nam je povedala dirigentka Damijana, so nato razdelili male pevce na šest manjših skupin, pač glede na njihove vokalne sposob-
nosti in težave; na tak način je Nina Kompare Volasko delala z njimi na bolj poglobljen način in tudi individualno. "To je bila prekrasna izkušnja, saj gre za odlično pedagoginjo, ki zna razložiti tudi najtežje prehode z ustreznimi besedami in primeri. Ze-
lo	jasno in čudovito dela tudi z otroki, ki so jo pozorno poslušali in naravnost 'srkali' njene besede. Sama je bila zelo navdušena nad skupino in posameznimi pevci; izrazila je željo, da bi se jeseni vrnila in še delala z
POGOVOR
Simon Peter Leban o Svetovnem dnevu mladih
//
Papež nam je zaupal zahtevno nalogo nove evangelizacije"
Obvestila
Slovenska knjižnica D. Feigel, ki ima sedež na Verdijevem korzu, sporoča, da je od ponedeljka, 29. avgusta 2011, odprta po novem umiku: od ponedeljka do petka: od
10.00	do 18.00. Hkrati obvešča, da bo tudi v Gorici Knjižnica pod krošnjami, in sicer na notranjem dvorišču Kbcentra, od 30. avgusta do 3. septembra 2011. V senci magnolije in palm bo možno branje knjig in časopisov po tem programu: Čas za listanje: od torka do petka med 15. in 19. uro in v soboto dopoldne. Spremljevalni dogodki pa so ali bodo obsegali še: glasno branje z Luiso Gergolet (Zgodbe s poti, 31. avgusta); 1. septembra: o prehrani v sodelovanju z ZTT; 2. septembra: Mizica, pogrni se, pravljica z lutkami, nastopa Anže Virant; 3. septembra: bralna glasba v živo, na kitaro igra Maja Pahor. Če bo slabo vreme, bo program potekal v prostorih knjižnice.
V sklopu letošnjega mednarodnega literarnega festivala Vilenica prireja Združenje Ex Borderob podpori KB1909 v torek, 6. septembra, na vrtu KBcentra na Verdijevem korzu 51 (če bo slabo vreme pa v Tumovi dvorani), ob 19. uri, večer poezije kot predokus Vileni-ce. Gosta bosta pesnika Aleksander Peršolja in Francesco Tornada, ki bosta prebirala svoja dela. Besedna umetnika bo predstavil naš odgovorni urednik Jurij Paljk, ki je, kot znano, tudi sam pesnik. Kulturnemu programu bo sledil aperitiv v Qubik Baru. Isti dan bodo predstavili tudi letošnji Praznik kulture (Festa della Čultura) z naslovom “Alla fine”, ki bo od 17. do 20. novembra v Gorici.
V prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici je prosto stanovanje pribl. 90 kv. metrov. Zainteresirani naj predstavijo prošnjo na upravi Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici.
Darovi
Za Zavod Sv. Družine: ob 32.
obletnici smrti drage tete s. Ahacije Kacin darujeta Marija in Metka 100 evrov.
Ob srebrni poroki darujeta
Anastasia in Piero z Vrha 1.200 evrov za CRO iz Aviana.
Čestitke
Spet je štorklja v Števerjan prispela, saj sta Evelin in Gianni za lepo novico poskrbela. Patrikje bratca dobil, odslej se bo Luka z njim na dvorišču podil. Z njimi se veselimo mi z Bukovja vsi ter jim želimo sreče, zdravja in veliko prespanih noči!
Sožalje
Ob izgubi dragega očeta Alberta izrekamo Adrianu in svojcem občuteno sožalje vsi iz pisarne Peric & Drufovka.
Ob slovesu dragega očeta Alberta Perica izreka osebje Zadruge Goriška Mohorjeva sinu Adrianu in svojcem občuteno sožalje.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 2.9.2011 Jo 8.9.2011)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 2. septembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev-Glasba iz studia 2.
Nedeljo, 4. septembra (vodi Ezio Gos-gnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 5. septembra (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zanimivosti in humor.
Torek, 6. septembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 7. septembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Na tečajih je topleje kot nekoč - Izbor melodij.
Četrtek, 8. septembra (v studiu Andrej Baucon):	Lahka	glasba	-
Zanimivosti in praktični nasveti.
V Kulturnem centru Lojze Bratuž
6 za eno... razstavo / Trinajsta izvedba
Udeleženci avtobusov Slovenija 2 in Slovenija 4
Slovenski skavti; levo spodaj, pod veliko zastavo, Simon Peter
Pod geslom "Ukoreninjeni in sezidani v Jezusu Kristusu, trdni v veri" (Kol 2,7) je od 16. do 21. avgusta potekal v Španiji Svetovni dan mladih (SDM).
O dogodku smo se pogovorili s Simonom Petrom Lebanom, mladim go-riškim skavtskim voditeljem in študentom fizike v Trstu, ki se je udeležil tega prav posebnega in nepozabnega romanja.
Si se že kdaj udeležil SDM-ja?
Ne, prvič. Sem pa bil na svetovnem Jamboreeju (London) leta 2007 in na Ro-verwayu (Islandija) leta 2009. Kako si se pripravil na letošnji dogodek?
No, organizacija je pripravila dve pripravljalni srečanji, na katerih smo se udeleženci spoznali. Osebno sem se pa tudi duhovno pripravil na '‘romanje", in sicer s prošnjo, da bi mi Gospod utrdil vero in da bi postal zares njegova priča med mladimi.
S kom si se odpravil v Španijo?
Odpravil sem se z društvom SKAM oz. s koprsko škofijo.
Kako so potekali dnevi s to skupino?
Na našem avtobusu (Slovenija 4) je bilo 54 udeležencev (večinoma iz Primorske in škofijci-dijaki škofijske klasične gimnazije v Vipavi in Šentvidu) in dva duhovna voditelja. Vodja avtobusa je bil g. Tone Česen. Vseh Slovencev pa je bi-
lo	okrog 800. Udeležencem SKAM-a moramo še prišteti frančiškovo in salezijansko mladino ter skavte (ZSKSS).
V	skupini sem se zelo dobro znašel, čeprav na začetku nisem poznal skoraj nikogar (no, nekaj znanih obrazov je bilo, saj smo imeli skupni pripravi). Kolikor je meni znano, ni bilo na SDM-ju nobenega drugega zamejca. Odpravili smo se vSpaniijo in sena poti ustavili v Barceloni. Potovali smo ponoči, tako da smo imeli cel dan za ogled mesta. Sprehajali smo se po skupinicah, si ogledovali mestno središče, muzeje in cerkve. Seveda smo se tudi kopa-
li.	Ob 22. uri pa smo imeli vsi
som Slovenija 2 (Štajerci) v škofiji Ciudad Real v Čampo de Criptana, ki je znan predvsem po mlinih, s katerimi se je boril Don Kihot. Sprejele so nas gostoljubne družine. Po dvojicah ali trojicah smo bili nameščeni po družinah, ki so nam poleg ležišča nudile tudi hrano in skrbele za naše dobro počutje. V teh dneh smo odkrivali prijetno mestece, njihove običaje in navade ter kuhinjo. Prostovoljci so pripravili izvrsten program, tako da smo skupaj z Venezuelci lahko res okusili španski
slovenski verniki skupno sveto mašo, nakar smo odpotovali vsak v svojo škofijo, kjer smo preživeli dneve po škofijah. Mi smo bili z avtobu-
način življenja (siesta, kopanje, procesije s kipi po mestnih ulicah, druženje, ponočevanje do poznih ur). Španci imajo drugačen način
življenja, saj podnevi pretežno počivajo ali se kopajo, življenje pa se prične po 20. uri in traja pozno v noč. Imeli smo tudi kateheze, češčenje, obisk bližnjega mesta Alcazar (dekanijski dan), v nedeljo pa skupinsko sveto mašo (škofijski dan), ki se je je udeležilo več kot
10.000	vernikov. S težkim srcem smo v ponedeljek zapustili družine in se odpravili v El Escorial, kjer smo bili nameščeni v dneh, ko smo bili v Madridu.
Ko ni bilo uradnih slovesnosti, smo imeli prosti čas, da smo si lahko ogledali prestolnico (muzeje, cerkve, stadij on, mestno središče - skoraj vse je bilo zastonj za romarje); poleg tega smo imeli tudi možnost udeležbe na festivalu mladih (koncerti, gledališke igre, musicali, predavanja, srečanja, ki so jih organizirale skupine iz vsega sveta). Zjutraj smo imeli Slovenci katehezo s škofom Jurijem Bizjakom in sveto mašo. Nazaj grede smo si ogledali Lurd.
Katerih srečanj s papežem si se udeležil? Katera so te najbolj zaznamovala? Udeležil sem se vseh srečanj: otvoritvene maše v sredo (vodil jo je kardinal), papeževega sprejema v četrtek, križevega pota v petek, vigilije v soboto in slovesne maše v nedeljo. Najbolj sta me nagovorila križev pot, saj so križ nosile skupine mladih, ki so pravi križ izkusile v svojem življenju (npr. nekdanji mamilaši, žrtve atentata, verski preganjenci izraznih držav sveta...) in seveda vigi-lija, ki smo jo preživeli v nevihti.
/dalje na str. 15 Danijel Devetak
Spomin na umetnika Franceta Goršeta
Odšel je pred 25 leti
Petindvajset let je že minilo od smrti umetnika in velikega človeka Franceta Goršeta. V spominu imam veličasten pogreb, ki se je vil skozi Sveče. Lepa, doživeta pogrebna sv. maša, velika množica pogrebcev; v sprevodu je izstopala številna duhovščina. Goršetova neomajna vera v Boga in vrednote je bila potrjena. Slovesa so se udeležili rojaki iz Koroške, Goriške, Tržaške in domovine, tiste domovine, ki jo je tako ljubil. Tako doživetje občutiš le enkrat, ostane ti v srcu, ko stopaš pod mogočno drevo, pod katerim si razpravljal in kramljal s prijatelji z umetnikom; tokrat pa slišiš le ptičje petje v pozdrav in šelestenje listov; vse se pretvori v melanholično melodijo.
V spominu imam uro molitve ob njegovi krsti. Z ženo sva se hvaležna in počaščena odzvala zadnji želji umetnika, ki je izbral njemu ljube ljudi, ki so ga vedno spoštovali in cenili, da so z molitvijo ob odprti krsti molili za njegovo dušo in ga še zadnjič počastili.
V lepem zelenem parku pred nje-
govo galerijo stojijo kipi velikih mož, katerim se je pridružil tudi sam. Tam stojijo kot nema priča Koroške.
Veliki ljudje, umetniki, znanstveniki in narodni buditelji, ki so jo ustvarjali, jo oplajali in v njej živeli.
Pokojni je v krsti ležal prav tam v svoji galeriji, ki je bila neko letošnjo poletno soboto nabito polna. Na povabilo organizatorjev in gospe prof. Alenke Inzko-VVeber smo se zbrali prijatelji iz vseh krajev. Pohiteli smo na to srečanje, da bi obudili in oživili spomine na pokojnega umetnika. Bilo je že marsikaj zapisanega in mnogo povedanega; rad pa bi poudaril, kar je lepo povedala tudi gospa prof. Marinka Inzko, in sicer Goršetovo energijo in voljo do življenja in ustvarjanja. Kljub vsem življenjskim težavam je ob svojem 75.
letu kupil na Koroškem domačijo, jo predelal v atelje, v katerem je ustvarjal, in v galerijo, kjer je razstavljal. Tam je živel in snoval svoja dela; to so bili pravi podvigi, polni energije in moči, ki bi jih marsikdo moral vzeti za
vzgled, kaj lahko človek naredi in ustvari tudi v ne več mladih letih. Oplajal je Koroško in jo obogatil; na nas, ki smo ga obiskovali, je prenašal ljubezen do
stvarstva, do umetnosti in prinašal vero v ustvarjalno življenje tudi v starosti.
Želel sem biti prisoten na odprtju velike razstave, ki je bila že pripravljena v Kostanjevici ob Krki, v slovenskih Benetkah.
To je bilo že v davnem letu 1972. Prišel sem na prizorišče v bližino galerije. Vse je bilo mirno, nikjer ni bilo nikogar, začuden sem se ozrl naokrog, a nikjer ni bilo nobenega. V ozki stranski ulici nasproti galerije sem ugledal ženico. Stopil sem bliže in vprašal po galeriji in razstavi. Zelo na kratko mi je rekla: "Je ne bo, jaz ne vem nič". Nato sem izvedel, da so razstavo prepovedali. Takratne oblasti so prepovedale odpreti že postavljeno razstavo! To so bili časi, za dogodke katerih še danes nihče ne da odgovorov; še zmeraj se samo sprenevedajo. Umetnik je proti koncu svojega življenja le imel zadoščenje ob postavitvi lepih in odmevnih razstav v domovini, in sicer v Ljubljani, pa še v Gorici in Trstu.
Naj mirno počiva na pokopališču v Svečah.
Kj
V	soboto, 27. avgusta 2011, je bilo v galeriji Kulturnega centra Lojze Bratuž ob prisotnosti številnih ljubiteljev fotografije odprtje trinajste izvedbe skupinske fotografske razstave šestih fotoklubov iz goriške pokrajine z naslovom 6 za eno... razstavo. Letos so fotografski klubi, ki jih združuje Koordinacijski odbor Združenja fotoklubov Goriške pokrajine, izbrali kot skupno tematiko Pripoved zgodbe.
Pri razstavi sodelujejo: Circolo fotografico "Castrum" iz Gra-deža, "Circolo Fotografico Isontino" iz Gorice, fotoclub "IL Torrione" iz Romansa, Fotoklub "Skupina 75" iz Gorice, Gruppo Fotografico "Lo scam-
bio” iz Gorice ter Fotoclub Lu-cinico. Tudi letos sodeluje kot gost Fotoklub Nova Gorica.
Po pozdravu predsednice Kulturnega centra Lojze Bratuž Franke Žgavec je koordinator fotoklubov Giovanni Viola predstavil letošnjo razstavo. Pozdravili pa so še Adriano Locci, deželni predstavnik italijanskega združenja fotografov FIAF-a (Federazione ita-liana associazioni fotografi-che), goriška prefektinja dr. Maria Augusta Marrosu ter pokrajinski odbornik dr. Fede-rico Portelli.
Razstava bo na ogled do 9. septembra, od ponedeljka do petka od 17. do 19. ure. Do 16. septembra pa bo ogled možen ob prireditvah ali po domeni.
Andrei Kosič, France Gorše
II progetto e realizzato dalla Provincia di Gorizia e finanziato dalta Regione Friuli Venezia Giulia, ai sensi delle leggi 482/99, 38/01 e della L.R. 26/07.
II progjet al e realizat de Provincie di Gurize e finanziat de Regjon Friul Vignesie Julie, ai sens des le?s 482/99, 38/01 e de L.R. 26/07.
Projekt izvaja Pokrajina Gorica, financira pa ga Dežela Furlanija julijska krajina v okviru zakonov 482/99 in 38/01 ter deželnega zakona 26/07. A
Ali so nizkocenovne počitnice izvedljive? Seveda so!
Vacanze low cost? Certo che si!
Poletje je čas za sprostitev in zaslužene počitnice tako za delavce kot tudi za dijake in študente.
V obdobju ekonomske krize, v katerem se trenutno nahajamo, pa je denarja za potovanja vedno manj. Zaradi tega smo se odločili, da vprašamo štiri študente, kako so si letos organizirali poletno letovanje, saj ravno skromne študentske finance silijo k uporabi fantazije in improvizacije. »Pri načrtovanju katerih koli počitnic imamo dve predpostavki: dobro ceno in destinacijo, kjer je možna zabava. Zaradi tega smo se letos odločili za devetdnevne počitnice na Pagu,« je povedala devetnajstletna Anida, ki se je s štirimi prijateljicami odpravila na Hrvaški otok z avtomobilom, saj so si tako med sabo razdelile stroške. »Potovanje smo same začrtale, za najem stanovanja pa smo se obrnile na znano slovensko potovalno agencijo, ki nam je poleg stanovanja priskrbela avtobusni prevoz do raznih »diskačev« in plaž. V stanovanju pa smo si same vse kuhale in pripravljale, tako da so nas nepozabne počitnice stale v celoti približno 400 evrov na osebo,« je še dodala Anida. Iste potovalne agencije so se poslu-žili tudi šestnajstletna Laura in njeni prijatelji. Njim pa je agencija priskrbela vse od prevoza do prenočišča: »Trajekt nas je peljal iz Benetk do otoka Krf, kjer smo preživeli čudovit teden. Odločili smo se, da se obrnemo na agencijo, ker je le-ta predstavljala neke vrste gotovost za naše starše,« je povedala Laura in nadaljevala: »Prenočevali smo v stanovanju, ki smo ga koristili tudi za kosilo in večerjo, saj smo tako prihranili veliko denarja. Vsega skupaj smo namreč odšteli približno 300 evrov.« Vsi mladi pa se ne odločajo za agencijo. Štiriindvajsetletnega Danieleja smo namreč zmotili ravno pred odhodom v Barcelono: »Počitnice smo si s prijatelji začrtali popolnoma sami. Vse rezervacije smo opravili preko spleta, od letalske karte do prenočišča v hotelu v samem središču Barcelone. Za letalo in šest nočitev bo vsak od nas odštel približno 400 evrov, čeprav bi lahko marsikaj prihranili, če bi se za izlet ne odločili v zadnjem trenutku.« Tudi dvajsetletni Michele je za počitnice poskrbel sam: »S prijatelji smo preživeli tri noči v Amsterdamu, eno pa v Bruslju. Potovanje smo prilagodili cenovnim zahtevam, tako da smo se z nizkocenov-nim letalom najprej odpravili iz Benetk v Charleroi, od tam pa z vlakom nadaljevali pot do nizozemske prestolnice,« je povedal Michele. »Tudi hostel smo rezervirali preko spletnega portala hostelworld.com, ki je za študente odličen vir za organizacijo poceni počitnic,« je še dodal Michele, kije za celotno potovanje potrošil približno 450 evrov.
m m m m Milinim m m um m m m m m m m m Milinim m m m m
In un periodo di crisi econo-mica com'e quello che stiamo attraversando ora, il denaro a disposizione per viaggi e vacanze e sempre piu scarso. Proprio per questo motivo ab-biamo chiesto a quattro študenti come hanno organizzato le loro vacanze estive, visto che le modeste disponibilita finan-ziarie stimolano i giovani a af-finare Vingegno e far uso della fantasia e delVimprovvisazione nel progettare i loro viaggi low cost.
Cronache Isontine
provincie di gurize
pokrajina gonca Cronichis Li s u n ti n i s - Posoška kronika
www.cronacheisontine.it
I cent agns dal 'Seminari minor di Gurize
I cenfanni del Seminario minore di Gorizia
Cuant che al e biel timp, il soreli si spi-ele su lis grandis parets di veri, inceant e sflandorant ator ator. Come se, e nol e propi il cas, al fos necessari riclama la atenzion sul edifici che invezit, za di bessol, si impon ae viste, jessint cussi maestos e parsore di une culine. In di di vue, come che a disin lis tabelis di indicazion, che e je la sede innome-nade e di ecelence de universitat. Nol e tant facil capi che cent agns indaur che specie di cjistiel al jere il 'Seminari minor di Gurize che, stant che al e stat finit ai 10 di Avost dal 1911, al a a pene finit cent agns. Come che al dis il san-rocar Vanni Feresin, za ae fin dal '800 si veve pensat di falu su. La incarghe dal progjet e fo dade a Anselm Werner, un benedetin dal convent stirian di Seckau. Tal 1908 si scomenga a meti in vore il progjet. Su la culine che e je tra San Roc, di une bande, e lis verdis culi-nis vue in Slovenie, di che altre, al taca a fasi su un palag che al veve la plante a forme di letare E (inizial de peraule Eucarestie). In gracie dai siei 139 me-
tris di lungjece e 53 di altece, al veve di deventa un dai simbui di Gurize. Inte Primevere dal 1910 la struture e fo finide, comprendude la tor cuntu-ne cros dorade su la ponte. L'an dopo, tal 1911, a forin ultimats i finiments e lis cuviertiduris di dut il palag, e ai 10 di Avost - une date ricuardade chest an ancje de secolar Sagre di Sant Roc - al fo inaugurat il 'Seminari Minor. La storie e il destin a an volut che il sflandor dal palag al duras poc: vie pe vuere grande il 'Seminari al subi grancj dams e i siei internis a vignirin convertits di corse in ospedal de Cros Rosse. Chest, pero, al e stat dome un cjapitul doloros de so storie, parce che subit dopo il palag al torna a deventa la struture pensade tal imprin, ven a stai un 'seminari. Ae fin al e deventat un puest dula che si ufris un altri gje-nar di formazion, che ai zovin univer-sitaris. E cuissa, tal futur dal 'Seminari, a cjaval tra Gurize e la Europe, tropis altris pagjinis di storie che a restin di scrivi.
Nelle giornate serene i raggi del sole si riflettono sulle sue pareti moderne e vetrate, abbagliando e illuminando tutfattorno. Come se fosse necessario richiamare Vattenzione del passante sulVimponente edificio che gia da solo domina la collina. Oggi, e lo spiegano
i tanti cartelli stradali disseminati per la citta, e sede universitaria di prestigio e d'eccellenza. Meno facile e intuire che un secolo fa, quello che pare un po' un castello, era invece il Seminario minore di Gorizia, che il 10 agosto 2011 ha com-piuto cenfanni dalla sua costruzione.
I A Tavagna cuinte edizion dal concors Estroverso	ESTRQo2^3V
A Tavagnacco quinta edizione del concorso Estroverso
II concors Estroverso, nassut di une idee dal Comun di Tavagna cu Vintent di promovi une politiche di integrazion cultural valorizant il furlan tant che len-ghe leterarie, al e rivat ae cuinte edizion. Ancje chest an a vegnin propuestis une schirie di opariš par fruts dai 7 ai 14 agns za publicadis tes lenghis dai Pais de Europe oriental, par che a sedin vol-tadis par furlan e par talian. Lis tre lenghis pe edizion dal 2011 a son il sloven, il lituan e Vongjares.
Lis voris a varan di jessi consegnats dentri di misdi dai 30 di Novembar li de Segretarie organizative dal premi tal Municipi di Tavagna. Lis traduzions in lenghe furlane a varan di rispieta la grafie uficial. I lavors a saran judicats di une comission formade di tre esperts par ogni lenghe, dal Sindic o di un so delegat o dal segretari. Ai sis vincidors a laran mil euros ognidun, cu la pussibi-litat di ex aequo.
11 concorso Estroverso, organizzato dal Comune di Tavagnacco, e giunto alla quinta edizione. L'idea di base e quella di tradurre in friulano e in itali-ano opere per ragazzi tra i7ei 14 anm
scritte nelle seguenti lingue originali: sloveno, lituano e ungherese. I lavori dovranno pervenire al Municipio di Tavagnacco (tel 0432 577311) entro le ore 12 del 30 novembre.
Prepustimo se šumenju knjižnih listov
II piacere della lettura nella “Biblioteca sotto gli alberi”
»Knjižnica pod krošnjami« je ime projekta s področja bralne kulture, ki je pred sedmimi leti uspešno zaživel v Ljubljani. Gre za izvirno zamisel, s katero organizatorji mimoidočim na me-
stnih ulicah ponujajo številne bralne otoke. V prijetni senci mestnih parkov se obiskovalci lahko ustavijo in udobno namestijo na ležalnikih ter si vzamejo čas za branje. Na lesenih policah jim
je na voljo pravzaprav vse od svežega časopisja in revij do bogatega nabora knjig.
Pobuda je v letošnjih poletnih mesecih iz Ljubljane priromala tudi na Goriško.
»Knjižnica pod krošnjami« se je letos prvič odvijala od 18. do 31. julija na zelenici pred Mestno hišo v Novi Gorici. Bralni kotiček pod milim nebom so organizatorji popestrili z bogatim programom. Spremne pobude v obliki otroških delavnic in tematskih srečanj so bile dobro obiskane kljub muhastemu vremenu.
Od 30. avgusta do 3. septembra bo »Knjižnica pod krošnjami« prestopila mejo in se preselila v Gorico. Na notranjem dvorišču Narodne in študijske knjižnice Damirja Feigla bodo poskrbeli za pester spremljevalni program. Slovensko literaturo bodo predstavili tudi italijanskim obiskovalcem knjižnice. Vzemimo si torej čas za branje in obiščimo »Knjižnico pod krošnjami«!
mi Mimi imi Mimi min m Milinimi m m milil iiimi imimi min n
Dopo essersi svolta nel mese di lu-glio a Nova Gorica, Viniziativa itine-rante della “Biblioteca sotto gli alberi", volta a incentivare il piacere della lettura negli spazi alVaperto, fara tappa anche a Gorizia dal 30 agosto al 3 settembre nel cortile della Biblioteca slovena Damir Feigel.
Mednarodno skavtsko srečanje Jamboree
II Jamboree mondiale dello scoutismo
Skavti iz vseh držav se vsaka štiri leta srečajo na enem koncu sveta. Zadnjič je bila na vrsti Velika Britanija, kjer se je rodil ustanovitelj
skavtizma Baden Powell. Letos se je 22. svetovni Jamboree odvijal od 27. julija do 7. avgusta na Švedskem. Jasmin Podveršič se je
s slovensko odpravo neverjetne izkušnje.
udeležila te
Koliko vas je bilo na svetovnem skavtskem srečanju Jamboree?
Na letošnjem Jamboreeju je bilo
50	Slovencev in vse skupaj 39.000 udeležencev.
Kako so potekali dnevi?
Vsak dan smo prostovoljci sprejemali od 5.000 do 6.000 ljudi dnevno, jim predstavili igre, jih motivirali in pazili na njihovo splošno dobro počutje. Popoldne smo imeli prosti čas za šport in zabavo. Potem je sledila večerja, kasneje pa žur z glasbo in s plesom. Kakšna je bila organizacija? Ka-
kšno pa vzdušje?
Organizacija je bila dobra, v glavnem je vse šlo kot po maslu. Vzdušje je bilo čudovito, vsi smo se zabavali, spoznali veliko ljudi in marsikdo se je tudi pozanimal za Slovenijo.
Kaj ti je najbolj ostalo v spominu, ko si se vrnila domov?
Znanje, ki sem ga pridobila v delavnicah ročnih spretnosti, spoznavanje drugih kultur, običajev in navad, ogromno motivacije, prijetni trenutki... Najbolj mi je ostal v spominu nasmeh vsake osebe, svetlopolte, temnopolte, tiste na vozičku ... Letošnji Jamboree je bil res enkratno doživetje!
Gli scout di tutto il mondo si in-contrano una volta ogni quat-tro anni in un raduno mondiale. L‘ultimo Jamboree mondiale si e svolto in Gran Bretagna, dove nacgue Baden Povvell, il fonda-
■
tore dello scoutismo. Quest'anno
il	tradizionale Jamboree ha avu-to luogo in Svezia dal 27 luglio al 7 agosto. Jasmin Podveršič ci racconta questa magnifica espe-rienza vissuta in prima persona.
Tampieste, tamesats i vignai da la provincie
Grandine, viticoltura detla provincia in ginocchio
Une date maledete e je stade che dai 23 di Lui,. Une di -o, par dile mior, une gnot- dula che, ancje-mo une volte, i vignai dai Cuei e dal Lusing a son stats tamesats: come tal lontan 1985, ancje che-ste volte vie par la gnot e je riva-de une tampiestade che tal zir di pocs minuts e a fiscat raps, fueis e plantis che di li a varessin vut di da, secont i esperts dal setor, une des mior vendemis dai ultins agns. E invezit, 1' incredibil: in-tun par di minuts la tampieste e a sdrumat i vignai di Mosse, di Fare e, bande Cormons, ancje di Zegle, di Plessive e di Bregan. Ta chestis areis al e lat pierdut ancje il 100%
de pussibile vendeme: une vere catastrofe natural par une tiere dula che, come in Friul Oriental, un dai motors de economie local e je propi la viticulture. "E je stade sdrumade la viticulture di dut il Cuei, e no dome, di Dolegne a Cormons, di Caprive a Mosse e fin a Fare”. Igor Erzetič, de azien-de agricule Branko, al a doprat chestis peraulis par descrivi trop grande che e je la disgracie che e a tocjat il setor agricul in che gnot teribile: i dams a son grafs, in dute la Provincie di Gurize si calcole che a sedin diviersis de-senis di milions di euros. "Cual-chidun al a subit dams pe metat
dai vignai, ma cualchidun al a vut dute la ue fiscade - al continue Erzetič - al e il dam plui grant fat di chestis bandis de tampieste tai ultins agns: tal 1985, di fat, e jere colade une tampiestade fuar-te come cheste che pero e veve cjapat une zone plui pigule. Se il probleme al e evident pe vendeme di chest an, si a sotlinia che a puedin jessi problemis ancje par che dal prossin an, parce che lis plantis a son stadis tamesadis e, se no si fas nuie, a puedin ve subit dams che a puartaran indenant par tant timp". Stessis declara-zions di bande de aziende Tiare. "II dam fat al e fur di misure e dal
sigur si fasara sinti su la vendeme di chest an: no dome parce che i produtors a an vude distrute dute la ue, ma ancje parce che cui che al a salvade la metat al riscje di ve un prodot di mancul cualitat. Lis fotografiis che o vin fat la di dopo de tampiestade a son une vore Claris: ancje se a jeris passadis un pocjis di oris dopo, a jerin ancje-mo grumuts di glace ator pai vignai. Chest al palese che la fuar-ce de nature e je stade une vore fuarte". Oscar Sturm al conferme: "Inte nestre zone o sin stats fiscats de tampieste e no si e salvat nuie: no mi visi di ve mai viodude une ruvine di cheste fate".
11111n111111111111111111 m 111 n 1111111111111 m 111111111111111111111111111111111111111111n ii 1111111111111111111111111111111111111111 n 111111111111111111
II 23 luglio e ormai una data male-detta. Un giorno, o per meglio dire una notte, che ancora una volta ha messo in ginocchio il mondo viti-vinicolo di buona parte del Collio e delVIsonzo: come nel lontano 1985, infatti, il copione si e ripetuto nelle stesse ore notturne, con la grandine che, come 26 anni fa, ha distrutto in pochi minuti grappoli, fogh e viti che di li a poche settimane avreb-bero dato, a detta di tutti gh esperti del settore, una delle migliori ven-
demmie di sempre. E invece, l'in-credibile: sono bastati un paio di minuti di chicchi gelati caduti dal cielo ed i vigneti di Mossa, Farra e delle localita Zegla, Plessiva e Braz-zano a Cormons sono stati lette-ralmente rasi al suolo. C'e chi in queste aree ha perso praticamente il 100% del possibile raccolto: una vera e propria catastrofe naturale per un territorio, VIsontino, in cui uno dei motori trainanti delVeco-nomia e proprio la viticoltura.
Museu da la Civiltat Contadine di Fare, 30 agns e no ju mostre
Museo della Civilta Contadina di Farra, 30 anni e non sentirli
Al e un dai museus che a rapre-sentin mior il Friul Oriental. O fevelin di chel de Civiltat Contadine di Fare, un ver e propi tesaur de culture de nestre provincie e che juste chest an al finis tren-te agns: "II statut - e spieghe la diretore Chiara Conte - al e stat fat tal 1981, ancje se il museu al e stat viert dodis agns dopo, tal
1993, in gracie de intraprenden-ce dal ex insegnant e assessor Marino Medeot. II stabil dula che si cjate il museu al e une vore plui antic: al e stat fat tai ultins dis agns dal Sietcent". Tantis lis sezions dentri de struture: "Si scomence - e dis la Conte - cun che su lis stanziis da la cjase, cu la cusine e la cjamare, par scu-
vierzi dopo 1'ambient dedicat ai mistirs tipics de civiltat contadine, cuntune part dedicade ae nassite dai credits cooperatifs e une sezion destinade ai cavalirs: di fat, par volontat dal Imperador Carli VI, tal 1726 a Fare e fo vierte une filande, la che cumo si cjate la ex caserme. In efiets i cavalirs a jerin une risorse e une buine jentrade di begs pe economie di Fare, che ta chei agns e je cres-sude e si e insiorade". In di di vue a son tantis lis scuelis che a vegnin a viodi il Museu: "Cu lis scuelis - e dis la Conte - si fa-sin une vore di ativitats. Si fasin ancje diviers laboratoris didatics dula che si insegne a fa pituris su stofe, ogjets in len e in crep, pro-dusi il mil, pipinis di panugs. Une vore preseabii a son propi i lavo-ruts su platuts di crep e i fago-lets di tele, graciis ancje al jutori di artesans esperts". Tal periodi estif il Museu de Civiltat Contadine di Fare al e viert, dome par apontament, il martars, la joibe e
il	vinars des vot di matine fin a
misdi. II Museu al propon ancje une schirie di events culturai: la plui part des manifestazions cul-turals che a vegnin fatis a Fare, di fat, si fasin propi ta chest pa-lag dal Sietcent, che prime al jere stat de famee Strassolt.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
II	Museo della Civilta Contadina di Farra e un vero e proprio gioiello culturale provinciale che quest'an-no compie 30 anni esatti: "Lo statuta - spiega infatti la direttrice Chiara Conte - risale al 1981, sebbene poi il museo abbia aperto ufficialmente i battenti nel 1993, grazie alVintrapren-denza delVinsegnante ed ex asses-sore Marino Medeot."
European Master Games
Saranno soprattutto šport a trecen-tosessanta gradi gli European Master Games, il mega evento globale che sara ospitato tra il 10 e il 20 set-tembre da Lignano Sabbiadoro e da
12	localita della regione, tra le quali figurano anche Gorizia e Grado. Gli atleti di ben 56 nazioni garegge-ranno nelle discipline quali atletica leggera, calcio a 5, beach volley, ci-clismo, scherma, tennis e vela.
Camminando camminando
La terza edizione del Festival iti-nerante internazionale di poesia e mušica ”Acque di acqua", denomi-nata "Camminando camminando", fara tappa a Basiliano il 31 agosto alle ore 21 presso la Villa Pasco-
lo,	per poi proseguire con un'altra tappa a Seeboden (Austria) il 10 set-tembre e infine concludersi a Redi-puglia il 23 settembre. Info: www. culturaglobale.it.
Uva in festa a Cormons
Vie e piazze in festa a Cormons il primo fine settimana di settembre, con un appuntamento che e ormai divenuto un classi-co. Migliaia di visitatori affolla-no ogni anno il centro collinare per la Festa delFuva, promossa dalFamministrazione comunale. Da venerdi 2 a domenica 4 settembre Cormons sara animata da mušica, teatro, eventi artistici, mostre e tante sfiziose proposte enogastronomiche.
Vino e motori 2011
La kermesse motoristica approda nuovamente nel centro collinare dopo un anno di assenza. Or-ganizzata dalVassociazione Rally Šport Cormons, la manifestazione, che abbina la spettacolarita delle esibizioni dei piloti alla produzio-ne enologica locale, sara ospitata domenica 11 settembre dalla zona industriale cormonese. Collabora-no alVevento le maggiori scuderie italiane, slovene e austriache.
Avostanis
A Villacaccia di Lestizza, presso 1'agriturismo Ai Colonos, e in corso la rassegna Avostanis, giunta alla XX edizione. Con il contributo degli assessorati alla Cultura della Regione, della Provincia di Udine e del Comune di Lestizza, per il 2011 1'associazione culturale Colonos affronta il rapporto tra 1'uomo e la macchina. Eventi fino al 6 settembre: info: www.colonos.it.
Regata isontina
Si	svolgera domenica 4 settembre la XXVI Regata isontina, riservata agli appassionati di kayak, canoa e gommone nel tratto delVIsonzo che si snoda da Salcano a Piedimonte. La manifestazione, organizzata dal Kajak klub Šileč di Gorizia e dal Kajak klub Soške elektrarne di Nova Gorica, rappresenta un appuntamento tradizionale per lo šport transfrontaliero tra Slovenia e Italia.
Scrivono / a scrivin / pišejo: Alessio Potocco, Marco Bisiach, Paolo Roseano, Matteo Femia, Tanja Zorzut, Jerica Klanjšček, Vanja Sossou, Albert Vončina.
Collaborano / a colaborin / sodelujeta: Servizio identita linguistiche / Servizi identitas Unguistichis / Služba za jezikovne identitete, Ufficio stampa / Ufici stampe / Tiskovni urad (Provincia di Gorizia / Provincie di Gurize / Pokrajina Gorica).
Promotori / Promotors / Pobudniki: Societat Filologjiche Furlane, Slovenska kulturno-gospodarska zveza, Svet slovenskih organizacij.
Kratki
Na 25. Kraški ohceti tudi razstava Ustvarjalne roke
Kot je že tradicija, gostujejo na Kraški ohceti tudi umetnostni obrtniki iz vrst Slovenskega deželnega gospodarskega združenja. V slikoviti lokaciji galerije Kraške hiše razstavljajo svoja najnovejša dela domača kamnoseka Ervin Guštin in Peter Škabar (Kajzer Marmi), njun kolega iz Cerovelj Andrej Mervič, umetnik kamna iz bližnjih Briščkov Pavel Hrovatin, izdelovalec lesenih in kamnitih skulptur Marko Milcovich P’c z delavnico v starem Trstu in openska draguljarna Malalan.
Gre za generacijsko bogato skupino, ki se z umetnostno obrtjo ukvarja z različno intenzivnostjo. Kot je znano, samo od tega se ne da živeti in vsi se morajo nujno ukvarjati tudi s komercialno bolj donosnim delom. Za kamnoseke je glavni vir dohodka serijska obdelava kamna, za zlatarje prodaja standardnih dragocenosti. Pa vendar so vsi osebnost zase, ki nas od ene do druge ohceti vedno presenečajo z novimi in izvirnimi stvaritvami.
Razstava Ustvarjalne roke, ki jo je obrtna sekcija SDGZ postavila s prispevkom Deželne komisije za obrt (CRA) FJK, je do nedelje ponujala možnost srečanja in pogovora z omenjenimi mojstri. Od vsega začetka prisotna Draguljarna Malalan prepušča počasi vajeti iz prvega rodu bratov Darka in Petra mladim. Milcovich in Hrovatin nas še naprej izzivata z zdaj uglajenimi, zdaj drznimi inovacijami. Ostali klešejo kamen v glavnem za okrasne predmete in domačo opremo v kraškem stilu, bolj tradicionalno pri bratih Ervinu in Danijelu Guštinu, sodobno uporabno pri Merviču. Škabar pa predstavlja svoje masivne in plastične predmete in kipe.
Ob odprtju Kraške ohceti in razstave je predsednik Zadruge Naš Kras Edi Kraus pozdravil prisotnost umetnostnih obrtnikov SDGZ in podčrtal pomen, ki ga ta ima pri ohranjanju tradicije, obenem pa predstavlja možnost za uveljavitev mladih.
Festival mladinske ustvarjalnosti na Opčinah/ MOSP in SKK vabita na različne delavnice
Od 29. avgusta do 3. septembra poteka v Finžgarjevem domu na Opčinah Festival mladinske ustvarjalnosti, ki ga že vrsto let prirejata mladinski organizaciji MOSP (Mladi v odkrivanju skupnih poti) in SKK (Slovenski kulturni klub). Festival je namenjen predvsem višješolcem, ki se zanimajo za različne oblike ustvarjalnega izražanja in se želijo preizkusiti v kateri izmed ponujenih. Poleg že tradicionalnih gledališke, likovne in novinarske delavnice je letos na voljo tudi novost: delavnica kreativnega pisanja.
Organizaciji MOSP in SKK delujeta v središču mesta Trst in združujeta mlade različnih interesov. Posebnost delavnic, celoletnih tečajev in drugih pobud, ki jih prirejata organizaciji, je ta, da prav vse vodijo mladi ustvarjalci pod mentorstvom izkušenih voditeljev, glavni cilj pa je združevanje tržaške mladine ob ohranjanju tradicije in viziji inovacije. Festival mladinske ustvarjalnosti je priložnost, da se vsi tisti, ki se še niso seznanili s pobudami organizacij, pobliže spoznajo z aktivnostmi in dejavnostmi, ki so jim na voljo.
Za gledališko področje je na Festivalu priskrbljeno kar z dvema gledališkima delavnicama. Prvo, kije namenjena višješolcem, ki obiskujejo bienij, vodita mentorici Maruška Guštin in Patrizia Jurinčič. Z različnimi pristopi raziskujeta gledališko dejavnost in z udeleženci pripravljata krajši prizor. Druga delavnica, namenjena spoznavanju dramske igre, odrskega govora in še marsičesa, je namenjena trieniju višje srednje šole; vodi jo Helena Pertot. Vajeti likovne delavnice je letos prevzela Sara Conestabo, ki bo udeležencem dala vpogled bodisi v t. i. klasične kot tudi inovativnejše tehnike risanja in slikanja. Pri tem jo bodo spremljali izkušeni pedagogi na tem področju. Urednica mladinske priloge Mladike Rast, Julija Berdon, z udeleženci delavnice spoznava novinarski svet: sestavljajo načrt za novo številko Rasti, se posvečajo tehnikam pisanja in spoznavajo delo na terenu. Ne nazadnje naj omenimo novost letošnjega Festivala, in sicer delavnico kreativnega pisanja, koordinacijo katerega je prevzela Julija Berdon. Udeleženci se posvečajo prozi in poeziji v družbi uveljavljenih gostov, ki jim predstavljajo čarobnost pisane besede in jim ponujajo enkratno priložnost, da se v njej tudi preizkusijo. Udeleženci likovne delavnice in delavnice kreativnega pisanja imajo med drugim možnost, da svoje izdelke prijavijo na likovni, fotografski in literarni natečaj, ki ga vsako leto razpišeta Mosp in SKK.
Pevski seminar ZCPZ 2011
Hudomušni utrinki v verzih
Objavljamo besedilo, ki ga je za četrtkov koncert (11. avgusta) v Hotelu Balnea Dolenjskih Toplic napisala in prebrala prof. Lučka Peterlin Susič. Šlo je za prvi predstavitveni večer, na katerem sta ob otrocih, ki so bili na seminarju, nastopila še brata Jurij in Aleš Lavrenčič, ki sta kot čelist in violinist izvedla ob klavirski spremljavi očeta Hilarija tri živahne skladbe. Solisti Marjan Štrajn, Verena Vereš in Marjan Škerlavaj so nato ob klavirski spremljali Hilarija Lavrenčiča in Gregorja Klančiča ter klarinetista Marka Štoke zapeli nekaj samospevov. Večer je sklenila Mlajša dekliška pevska skupina Vesela pomlad z Opčin, ki je nastopila pod vodstvom dirigentke Andreje Štucin ter izredne seminarske mentorice Helene Fojkar Zupančič. Naslednjega dne, v petek, 12. avgusta, pa se je letošnji seminar v organizaciji Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, ki se ga je udeležilo nekaj več kot 120 ljudi, končal z bogato razčlenjenim koncertom. Zaključni večer je najprej oblikovalo šest udeležencev orgelskega tečaja; njihov mentor je bil prof. Gregor Klančič. Med njimi so bili že bolj izkušeni organisti, ki so lahko nadgrajevali znanje, in učenci, ki so prvič pristopili h kraljici instrumentov. Med orgelskimi točkami so omenjeni solisti ob spremljavi Vinka Skerlavaja izvedli tri sakralne samospeve. Sledila je sklepna zahvalna maša, ki jo je ob somaševanju domačega kaplana Jeromna in še dveh duhovnikov vodil msgr. Franc Vončina. Na koru je mešani zbor pod vodstvom Helene Fojkar in ob spremljavi Angele Tomanič izvajal Vrabčevo tretjo mašo in ostale pesmi, ki so jih vadili med tednom.
Sledil je še krajši končni nastop zborov s posvetnim programom, ki so ga v veži hotela Balnea oblikovali Mlajša dekliška vokalna skupina Vesela pomlad pod vodstvom Helene Fojkar in Andreje Štucin, priložnostni moški zbor pod vodstvom Mirka Ferlana in še mešani zbor, ki je navdušeno zapel dve ponarodeli pesmi Mateja Hubada. Enotensko bivanje v Dolenjskih Toplicah so sklenili v soboto, 13. avgusta.
NEKAJ VTISOV S SEMINARJA
Predvsem je letos stal manj denarja,
in to gotovo je vsem všeč.
Potem je pa še druga reč, ki se sicer vedno ponavlja, a se le malokdaj poudarja:
nič lepšega ni na tem sveti, kot teden s petjem preživeti daleč od vseh skrbi.
Ne briga nas, kaj se godi: če je kje nastal prepir, kje je vojna, kje je mir, če vrednost delnic še kar pada, če princ in Kate se imata rada, če morda stari Berlusconi
ga te dni - kot vedno - lomi, če si je novo izbral George Clooney...
ne vemo! Kot da smo na Luni. Kaj s tem izgubljali bi čas?! Dirigenti čakajo na nas!
So bolj kot oni zanimivi: vsi lepi, mladi, očarljivi.
Vsa pozornost, občudovanje je te dni bila le zanje.
En mož, en fantin pa dve dami so ukvarjali se z nami.
Najmlajša * mlade je učila.
Kaj znajo, kmalu bo razkrila. Dekleta so se nastanila v župnišču, kje so z Andrejo naskrivaj
vadila... ne vemo, kaj.
Spodaj v dvorani vsi ostali, da bi prepono razgibali, smo sikali in blebetali, dihali, da vsak izdih sprožil je pravi prepih.
Ko smo razgibali čeljusti in telovadili z usti, vratna vse strani vrteli, končno smo lahko zapeli.
Uvod zamuditi? Bog ne daj! Razen... Marjan Škerlavaj. Hilarij** odpuščal mu je greh, se šalil in vse spravil v smeh, ker za prepono smeh koristi, pa še za trebuh in obisti.
Ko končno note smo imeli, z vsem navdušenjem smo peli, na dirigenta pozabili, vse "piane", pavze povozili.
Vsak zase je že imel nastop. Ko dirigent je rekel: "Stop"!, so basi peli kar naprej, dokler bilo je sape kej.
Drugi spet smo brez skrbi peli note, ki jih ni.
Pozneje smo postali pridni in rezultati so že vidni. Mirko * * * je dal informacijo
za boljšo intonacijo: vsak naj violino si nabavi.
Pri Kitajcih jih dobimo, pravi. Težje je ubogati Heleno. **** Da ne smemo peti leno, to sprejmemo, to je pravilo.
A kaj se bo potem godilo?
Z očki morali bi peti, v ustih vroč krompir imeti, jajčno lupino pa v glavi -da resonanca se napravi.
Z o-ji poljubčke pošiljati, s t-ji pa vse popljuvati.
Helena je še obljubila, da nam izgine kakšna kila, če dihamo prav do trebuha.
Pa kaj, ko se tu dobro kuha! Hrane je bogata izbira.
Če ne jemo, bo zamera!
Le poglejte naokrog, kaj ponuja prvi obrok!
Dveh vrst juho, pa krompirčka, zelenjavo, malo sirčka, pa še pašto, njoke, riž, vseeno, kaj si naložiš.
Glavna jed nas spravi v krizo: kaj naj prineso na mizo? Opoldne smo vegetarijanci, zvečer nam zadiše piščanci.
Za zaključek tri sladice, malo sadja, kos potice, zraven pa, da lepše izgleda, še nekaj kepic sladoleda.
Če vaga nam kaj več pokaže, gremo v bazen in na masaže. Če pa se le preveč pozna, pa bomo stradali doma!
Glavno, da smo se sprostili, se kaj novega naučili, lepo peli, se spočili.
Za to se bomo zahvalili še tem, ki jih nismo omenili, pa so se vsak dan trudili, da vse je steklo, kot je prav. Klančiču, da je orgiji pri mašah, organiste učil, v cerkvi dosti ur prebil.
Bolj pusto delo je imela potrpežljiva gospa Angela, ki je natančno in pozorno s pianolo krila petje okorno. Urški, da je malčke zaposlila,
jih učila, po vseh nadstropjih jih lovila.
In nazadnje, to se ve, hvala odboru, ki skrbi za vse: to so Berta, predsednik Marko in Race.
Kaj pa pravijo najmlajši? OTROCI:
Mi se pa igramo rajši.
Če bi mogli, bi ves dan tekali na tobogan, se gugali in čofotali, šele opolnoči zaspali.
Ker zjutraj starši grejo pet, nas Urška skuša spravit' vred.
Mi pa ji belimo lase.
Še dobro, da nas malo je!
Samo mi smo še ostali, le nam pravijo “ta-mali".
Kar nas bilo je prejšnja leta, so zdaj že fantje in dekleta.
Nič večne marajo za nas.
Z nami jim je zdaj dolgčas.
Ker so letos malo zrasli, mislijo, da so odrasli.
Fantje, važni, nagajivi, za deklice so zanimivi.
Mi teh skrbi še nismo imeli, zato smo srečni in veseli.
Ker ste z nami potrpeli, vam bomo zdaj nekaj zapeli. Zborovodje: ‘Andreja Štucin (Vesela pomlad), ** Hilarij Lavrenčič (posvetne pesmi), * * * Mirko Ferlan (moški zbor), * * * * Helena Fojkar Zupančič (cerkvene pesmi)
Foto Z. Vidau
V avgustovski pripeki
Pogled z obronka nad zalivom
nega zdravega razuma in pogleda na resnične potrebe človeka.
S temi mislimi se vračam nazaj v eno od teh hladnih betonskih zgradb, kjer sem resnično občutil
milim nebom ob vsakem vremenu, tudi ko se je spuščala temperatura globoko pod ničlo. Spominjam se noči in stopnjevanja občutka mraza ob spreminjaju
Stojim na vrhu hriba v senci črnega bora, ob plošči iz betona, na kateri so vrisane strani neba in smeri vetrov. Ob strani dve klopi iz debelih brun samevata v tej popoldanski avgustovski vročini. Večina ljudi se v tem času izogiba sončnim žarkom in se raje zateka v bolj hladne objeme - voda. Moj pogled se sprehaja po soparni meglici v daljavi, ki se dviga nad morsko gladino na obzorju, in po tem zaspanem mestu v zalivu. Tu se mi na njegovem obrobju zaustavi pogled na dveh betonskih zgradbah, ki ne sodita v okolje, v katero sta postavljeni. Dva betonska kompleksa, ki prav bodeta v oči; prvi bolj sploščen (Melara),
drugi štrleč v nebo (bolnišnica na Katinari). Poleg teh so še drugi manjši objekti na neprimernih mestih (oddajniki na Ferlugih), postavljeni kar sredi hiš v vasi. Ti ne samo kvarijo podobo vasi, pač pa so povrhu še nevarni za zdravje domačinov.
Kaj je navdihovalo tiste ljudi, ki so načrtovali in zgradili te pošastne zgradbe, ki nimajo nič skupnega z bližnjo okolico in s tem predmestjem, v katerem so bile zgrajene. Kako je mogoče, da strokovni ljudje tako nespametno ravnajo z okoljem. Sedaj se pripravljajo načrti za druge objekte, bolj problematične in nevarne; vse samo iz pohlepa po lahkem denarju. Neizpremišlje-
takšen mraz, kot še nikoli prej v življenju. Čeravno sem dolga leta delal vedno na odprtem pod
bioritma zaradi utrujenosti; a vseeno nisem občutil takšnega mraza kot v tistem hladnem be-
tonskem stolpu pred nekaj leti. Še omotičen od narkoze sem se prebudil, ko me je po celem telesu pretresal drgetajoč mraz, čeravno sem imel na sebi kar dve odeji. Ne spominjam se točno, koliko časa je preteklo, preden se je telo ogrelo in umirilo. Vsekakor takrat sem bil že nekaj časa v bolniški sobi skupaj z drugimi bolniki.
Z odporom gledam na to sivo štrlečo zgradbo v daljavi, zaradi njene neusklajenosti z okoljem, obenem pa ker me tisti sivi zidovi spominjajo na toliko trpečih ljudi, ki iščejo rešitev iz položaja, v katerem so se znašli. Ostaja jim samo upanje, da se bo stanje le izboljšalo, zanje, za sorodnike in bližnje, ki prihajajo, a tudi odhajajo; noči pa so dolge v pričakovanju jutra in boljšega počutja, ki ga prinašata spodbudna beseda ob pregledih in obiskih ter pogovor s svojci. Odpravljanje zdravstvenih težav je v rokah ljudi v belem oblačilu, ki se sklanja-
jo nad izmučenimi telesi bolnikov pri iskanju učinkovite terapije, ki bi pomagala do ozdravitve. Pomembno je, da obstaja tudi dovolj pozitivne energije v bolniku samem, da premaga bolezenske klice, ki so v njem, ker človeška znanost je učinkovita do neke meje. Od tu naprej pa je odvisno od duševnega razpoloženja bolnika, od vere - upanja, ki ju ima v sebi; do milosti Večnega duha, Očeta stvarstva. On lahko povrne upanje v novo človeka vredno življenje, tako da lahko nadaljuje pot z delom, z ustvarjanjem, za katerega je bil poklican v življenje.
Še vedno pripekajoče sonce greje razbeljeno kamenje pod nogami, ko zapuščam kraj šepetanja borov v lahnem južnem vetru, ki pihlja iz razgrete morske gladine v zalivu. Vse je tako tiho kot izumrlo, samo zamolkli udarci kamenja, ki se kotali pod nogami, me spremljajo pri hoji proti vasi.
Pavel Vidau
NOVI
GLAS
v
1. septembra 2011
Darovi
Na 25. Kraški ohceti 800 slovenskih narodnih noš
Vzela sta se nasmejana Martina in Aleš
Foto Slomedia.
Prejšnji teden je bilo v kraški vasici tik pod Tabrom nadvse živahno, saj sta se okrog prenovljenega repenskega trga čutila nenavadno vrenje in pozitivna energija. Kot je na nedavni tiskovni konferenci slovesno povedala Vesna Guštin, predsednica kulturnega društva Kraški dom, je letos potekala srebrna obletnica Kraške ohceti. Ta poročna navada že od leta 1968 privablja vsako drugo leto v Repen številne navdušence, ki se ob novoporočencih zabavajo in pripomorejo k res edinstvenemu vzdušju.
Na letošnji srebrni Kraški ohceti, ki je potekala po že ustaljenih tirih, sta se vzela Martina Sossi iz Pulj pri Domju in Aleš Grego-ri iz Bazovice. Oba sta bila izjemno vesela svoje odločitve, saj so se jima po skoraj devetih letih uresničile dolgo pričakovane sanje.
Ob tem dogodku, ki je za vaščane najpomembnejši v celem letu, so si vsi pridno zavihali rokave in začeli delo. Tako so že teden pred poroko marljive in pridne roke veščih "starih mačkov" in mladih vaščanov kljub nevzdržnim temperaturam postavile slavolok iz borovcev in brina pred Kraško hišo, pred repen-skim trgom in na Colu, dekleta pa so jih okrasila s papirnatim cvetjem. Dan pozneje sta predsednika krovnih organizacij Drago Štoka in Rudi Pavšič v Peterlinovi dvorani predala nošo ženinu. To je po Aleševih željah seši-la gospa Silvana Škabar, ki je podčrtala posebnost ovratnika in pentlje namesto tradicionalne rutice; klobuk je izdelal gospod Pajk iz Ljubljane. Ženinu sta nošo darovali krovni organizaciji, nevesti pa repentabrska občina. Tokrat so par Kraške ohceti sprejeli tudi na tržaški pokrajini, kjer so Martini in Alešu čestitali predsednica tržaške pokrajine Maria Teresa Bassa Poropat, podpredsednik Igor Dolenc in predsednik pokrajinskega sveta Mau-
rizio Vidali. Isti dan je skupina Et-noploč, ki jo sestavljajo Aleksander Ipavec, Piero Purini in Matej Špacapan, v lastni režiji priredila koncert na dvorišču Kraške hiše v poklon letošnjemu paru.
Uradno praznovanje se je začelo v sredo, 24. avgusta, v Kraški hiši,
mikalo od štedilnika do mize in nazaj, gnetlo mehko testo, ga polnilo z nadevom, zavijalo v obliko štruklja, potopilo v slano vodo in ga nato rezalo ter polilo s sladkim prelivom. Mize so se kar šibile pod težo ogromne količine štrukljev. Zaupali so nam,
ogled tudi unikatne kolekcije draguljev Draguljarne Malalan z Opčin, svoje keramične izdelke pa so razstavljali tudi gojenci združenja I girasoli-onlus.
V petek je bila podokenca pri Komunski Šterni, ko je Alešu uspelo splezati po lestvi do Martine, v soboto pa je najprej nastopila folklorna skupina Kellarious iz Sardinije s tržaško skupino Stu ledi, nato pa so si številni obiskovalci ogledali še tradicionalni prenos bale s Cola v Kraško hišo. Na težko pričakovano nedeljo je okrog osemsto narodnih noš krenilo izpred Kraške hiše v sprevodu in se preko Cola napotilo do cerkve na Tabru, kjer se je ob desetih začel poročni obred. Vsi so lahko občudovali nevestino obleko, ki je bila do zadnjega dne skrivnost. Sešili sta jo Alma Mauri in Evelina Corradini, Franka Slavec pa je spremljala potek dela in' štika-
v Pokrajinskem muzeju pa sta mešana pevska zbora Lipa in Slovenec - Slavec, pri katerih pojeta tudi mladoporočenca, oblikovala program "Srečno pot novic in novica". Repenski župan Marko Pisani se je zahvalil domačinom za požrtvovalno delo in vsem pokroviteljem manifestacije, predsednik zadruge Naš Kras Edi Kraus pa je pozdravil prisotne in poudaril simboliko oblačil, ki so že del našega življenja. Slovesnost je uvedel in sklenil domači moški pevski zbor KD Kraški dom pod taktirko Vesne Guštin. Na repenskem placu so od srede do nedelje, 28. avgusta, delovali dobro založeni kioski s hrano in pijačo, v njegovi neposredni bližini pa so lahko obiskovalci v številnih osmicah okusili domače vino in tipičen kraški prigrizek. Po mnenju nekaterih sladokuscev imajo že od nekdaj najboljše kuhane štruklje na placu pri domačem društvu KD Kraški dom. Ker nas je zanimalo, kakšna je priprava te znamenite kraške jedi, smo se po dvorišču prebili do kuhinje, kjer nas je zajel pravi vrvež. Okrog deset izkušenih žena, med katerimi tudi duša te prireditve Vesna Guštin, se je pre-
S
Foto Slomedia.it
da so za štruklje v dnevih Kraške ohceti porabili okrog štiristo kilogramov moke, skupno pa oddali pet tisoč porcij te znamenite kraške dobrote.
V četrtek sta se ženin in nevesta poslovila od ledih stanu; na Colu je bila dekliška neveste Martine, v Repnu pa Aleševa fantovščina. Isti dan so predstavili kamnoseška ročna dela, ki so vse do konca prireditve pod naslovom Ustvarjalne roke umetniških obrtnikov bila razstavljena v prostorih galerije Kraške hiše. Kamnite umetnine so delo Ervina Guština s Cola, Paola Hrovatina iz Briščikov, Andree Merviča iz Cerovelj, Petra Škabarja družbe Kajzer Marmi in Marca Milchovi-cha iz Trsta. V galeriji so bile na
la' rute. Da bi številnim radovednežem, pa tudi nošam omogočili ogled prireditve in se izognili nepotrebnim prometnim težavam, so organizatorji poskrbeli za avtobus, ki je peljal z Opčin in s Proseka do Repna ter nazaj.
V cerkvici na Tabru sta Martina in Aleš ob 10. uri končno dahnila svoj usodni "da" in se nasmejana pridružila številnim narodnim nošam, ki so ju čakale v špalirju pred cerkvico. Ob živahnem petju in razigranem vzdušju so noše dospele na repenski plac, kjer sta Martina in Aleš ob 17. uri odprla ples in se prvič zavrtela kot mož in žena ob zvokih Alpskega kvinteta. Živio ohcet!
Metka Šinigoj
Obvestila
Župnija sv. Jerneja in Društvo slovenskih izobražencev vabita v Zinkov dom na Opčine na ogled razstave ilustratorskega dela slikarke Bare Remec. Razstava, ki jo jeza Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani pripravila knjižničarka Helena Janežič, bo odprta do 4. septembra od 17. do 19. ure.
Misijonski krožek Rojan je prejel:
za misijonarja Ernesta Saksido (Brazilija): N. N. 30 evrov; ob 5. obletnici smrti dr. Marka Udoviča daruje žena Marija za akcijo riža otrokom misijonarja patra Ped ra Opeke na Madagaskarju 100 evrov.
Ob 5. obletnici smrti dr. Marka Udoviča daruje žena Marija 100 evrov za rojanski cerkveni pevski zbor.
ZAHVALA Zapustil nas je naš dragi
ELIODORO GREGORI
Iskrena hvala msgr. g. Dušanu Jakominu za pogrebni obred in vsem, ki so nam bili ob strani v tem težkem trenutku,
Žena Majda, hči Nataša z Giulianom in Nino ter sin Igor z Alenko
Ob boleči in prezgodnji izgubi dragega očeta
ELIODORA GREGORIJA
sočustvujemo s kolegoma Natašo in Igorjem in njuno mamo Majdo ter z ostalimi svojci in vsem izrekamo iskreno sožalje
UREDNIŠTVO IN UPRAVA NOVEGA GLASA
V Zinkovem domu na Opčinah
Razstava o Bari Remec
Župnija sv. Jerneja apostola in Društvo slovenskih izobražencev sta v soboto, 20. avgusta, priredila v cerkvi na Opčinah koncert organistov in solistov, udeležencev poletnega seminarja, ki ga vsako leto prireja Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Nastopili so Vinko Sker-lavaj, Niko Trento, Renata Vereš, Marjan Skerlavaj, David Lenisa in Gregor Klančič s skladbami Pachelbela, A. Vodopivca, Albi-nonija, Jericija, Davida Marie da Bergamo, A. L. VVebberja in J. N. Lemmensa.
Po koncertu so na bližnjem Zinkovem domu odprli razstavo o ilustratorki Bari Remec. Bara Remec je doma premalo poznana. Rodila se je 12. januarja 1910 v Ljubljani. Po diplomi iz slikarske umetnosti na Akademiji v Zagrebu je dve leti je poučevala v Zagrebu, nato pa je dobila zaposlitev v Ljubljani. Kmalu se je uveljavila tudi kot ilustratorka, predvsem v
delih, ki jih je prevajal ali urejal njen svak Tine Debeljak. Razstavo, ki je bila letos spomladi na ogled v NUK-u, je v Zinkovem domu postavila knjižničarka NUK-u Helena Janežič. Razmejena je v tri kronološke sklope: prvi predstavlja čas umetniškega ustvarjanja do začetka druge svetovne vojne, drugi vojno in begunsko obdobje, tretji sklop pa življenje v novem svetu - Argentini. Po brezskrbnosti predvojnih let gledalca presenetita teža in silovitost izkušnje vojne in begunstva, ki po mnogo letih izzveni v daljni argentinski pampi s pridihom indijanske barvitosti. Morda bo prav ilustracija navdih umetnostnim zgodovinarjem, da se lotijo natančnega pregleda del v slovenski in svetovni javnosti premalo poznane slikarke sinjih oči.
Razstava v Zinkovem domu je odprta vsak dan do 4. septembra od 17. do 19. ure.
Na Komenskem Krasu in v Braniški dolini
Festival stare glasbe z zanimivimi dogodki
Med 26. avgustom in 4. septembrom na Komenskem Krasu in v Braniški dolini v Sloveniji poteka 'desetdnevje' ob stari ali t. i. zgodnji glasbi z nastopi vrhunskih glasbenikov iz petih evropskih držav.
Polona Abram iz Ustvarjalnega središča Abram, ki je nevladni
in neprofitni zavod in organizator festivala, pravi, da ta dogodek predstavlja večji izziv med njihovimi programi, kjer se posvečajo kulturi v vseh njenih razsežnostih, od žive ustvarjalnosti, spoznavanja kulturne dediščine, odnosa do narave in dela na sebi.
V	Ustvarjalnem središču Abram
se zavedajo potencialov, ki jih ponujajo posamezna prizorišča v okolici. Njihovi prostori so namreč v srednjeveški vasici Pe-drovo blizu gradu Rihemberk, kjer se kraška planota spušča v Braniško dolino. Sama pokrajina je sugestivna. Obenem se ravno v tem okolju ponuja nekaj biserov kulturne dediščine, ki so jih izbrali kot prizorišča dogodkov znotraj festivala Dnevi stare glasbe 2011. Vrednote, ki jih ta glasbena zvrst zastopa, lepo odzvanjajo v arhitekturni dediščini teh krajev. "Načrtno smo izbrali posebna prizorišča, ki izstopajo bodisi po svojem sakralnem pomenu bodisi po svoji umetnostnozgodovinski vrednosti", pravi Abramova.
Polona Abram in sodelavci so pri svojem delu, to je pri vzpodbujanju vsestranske kulturne rasti, pozorni predvsem na to, kaj lahko dobrega naredijo zase in za okolico. Tako pravi Abramova, da lahko ta dogodek postane lepa dopolnilna dejavnost tudi za tiste ponudnike, katerih delo je usmerjeno v turistično promocijo Krasa in Braniške doline. Pravi, da vidi rešitev za uspešno izvajanje
tovrstnih kulturnih dogodkov z vključitvijo domačih podjetnikov in ponudnikov v kakovostno dolgoročno sodelovanje.
Med Poloninimi sodelavci prav gotovo v zgodbi festivala Dnevi stare glasbe 2011 izstopa domačin, mladi kitarist in lutnjist Bor Zul-jan, ki je pred kratkim magistriral na konservatoriju v Ženevi in je pobudnik omenjenega festivala. Tako so pod njegovim umetniškim vodstvom zasnovali program s koncerti, kjer nastopa nekaj znamenitih in nekaj mladih glasbenikov, ki pa že izstopajo v svoji generaciji.
Vrhunec festivala zagotovo predstavlja koncert španskega kitarista Xavierja Diaza-Latorre-ja, pedagoga, mojstra za stara brenkala in člana številnih uglednih glasbenih zasedb, v cerkvi sv. Tilha v Svetem pri Komnu.
Poleg njega je na festivalu prisotna skupina vrhunskih italijanskih glasbenikov iz zasedbe En-semble Lucidarium, ki se predstavlja s posebnim repertoarjem
hebrejske glasbe renesančne Evrope - Ars Hebraica.
Mladi trio La Pace ponuja italijansko baročno glasbo. V triu nastopa domača violinistka Mojca Gal, sedaj na študiju v Švici,
ki pa se že pojavlja na pomembnih evropskih glasbenih prizoriščih.
Prisotna je tudi študijska glasbena skupina Fata la parte, sestavljena iz študentov in pedagogov ženevskega konservatorija. Slavnostno odprtje festivala je bilo v Štanjelu 26. avgusta z mnogimi spremljevalnimi prireditvami, ki so trajale tudi po koncertu skupine Dramsam iz Gorice, ki jo vodi Paolo Ce-cere. Ob glasbi so zaplesali ple-
salci historičnih plesov iz skupine Compagnie del Bon-tempo.
V	desetdnevnem dogajanju nastopa šest glasbenih skupin. Koncerte spremljajo razstave, mojstrska delavnica, raznovrstna glasbena srečanja in pogovori z glasbeniki ter ogledi lokalnih znamenitosti. Med gosti spremljevalnega programa so izdelovalec lutenj Ivo Megherini in lutnjist Borut Novakovič ter kipar Peter Abram. Festival sta poleg zasebnikov podprli Občina Komen in Mestna občina Nova Gorica, kjer so veseli, da se je mednarodno poletno kulturno dogajanje razširilo tudi v izvenmestno okolje. "Spremljevalnih vsebin in glasbenikov v festivalu Dnevi stare glasbe 2011 je ravno prava mera za enotedenski oddih v znamenju kulturno glasbenih, kulinaričnih in izobraževalnih dogodkov", je povedala Polona Abram.
Poglejte spletno stran www. abram. si za več svežih informacij in rezervacije vstopnic.
Protikrizni dekret - stališče SSO
Italija naj spoštuje vse naše pravice!
Prav gotovo je hvalevredno prizadevanje italijanske politike, tako v vladni večini kot s strani opozicije, da se čim prej reši hudo finančno stanje državnega dolga. Ta cilj je pomemben, zato da se zagotovi italijanskim državljanom in njihovim družinam ter še posebno mlademu rodu mirna in urejena prihodnost. Pri tem pa gre podčrtati nujnost po takih ukrepih, ki so pravični in spoštujejo posebnosti italijanske družbe in njenega ozemlja. Pomemben dejavnik obeh so narodne in jezikovne skupnosti, ki jih Italija priznava v 6. členu (zaščita narodnih in jezikovnih skupnosti) svoje ustave. Pravice narodnih in jezikovnih skupnosti pa spadajo še v 2. (človekove pravice), 3. (enakopravnost) in 5. (upravna avtonomija) člen temeljnih ustavnih načel Republike Italije ter 3. člen štatuta Dežele FJk.
Svet slovenskih organizacij zato izraža zaskrbljenost nad določenimi posegi, ki so vključeni v vladni protikrizni dekret, ki ga te dni obravnava italijanski senat. Gre za določila, po katerih bo prizadeta upravna avtonomija manjših pokrajin
in občin. V to skupino uprav pridejo med drugimi v poštev tudi goriška in tržaška pokrajina ter kar nekaj občin na Tržaškem, Goriškem in Videmskem. Na področju obeh pokrajin in številnih malih občin živi slovenska narodna skupnost, ki ima v upravnih organih teh ustanov svoje predstavnike. Prav ti predstavniki so temeljno zagotovilo za učinkovito udejanjanje narodnih pravic ter uspešen družbeni razvoj. Neupoštevanje te stvarnosti s strani italijanske vlade in parlamenta bi pomenilo hud in krivičen udarec, ki bi utegnil porušiti težko vzpostavljeno ravnovesje političnega in upravnega predstavništva Slovencev v izvoljenih organih. Pri tem gre še upoštevati dejstvo, da italijanska zaščitna zakonodaja ne predvideva zagotovljenega predstavništva, ki si ga moramo Slovenci sami izvoliti.
Svet slovenskih organizacij že-
li	podčrtati, da spada problematika krajevnih avtonomij, kjer živimo Slovenci, tudi v mednarodne pogodbe in določila, ki jih je po drugi svetovni vojni sprejela Republika Italija. Gre za londonski Memorandum, za Ozimski spora-
zum, za Okvirno konvencijo za zaščito narodnih skupnosti Sveta Evrope iz leta 1995 (italijanski Parlament jo je ratificiral leta 1997) in za Evropsko listino regionalnih in manjšinskih jezikov (Strasbourg, 1992). Vsi ti dokumenti so tudi omenjeni v zaščitnem zakonu št. 38/2001 (člen 2). Obenem zakon izrecno nasprotuje spreminjanju upravnih meja v škodo slovenski narodni skupnosti (člen 21).
Svet slovenskih organizacij pričakuje, da bo italijanski parlament upošteval omenjeno zakonodajo in specifiko Dežele Furlanije Julijske krajine ter njeno statutarno avtonomijo, predvsem kar se tiče področij, kjer živijo narodne in jezikovne skupnosti. Zato je treba upati, da bodo odpravljena določila po krčenju krajevnih avtonomij, kjer te skupnosti živijo.
Svet slovenskih organizacij obenem pričakuje od pristojnih oblasti Republike Slovenije in predvsem njene vlade in zunanjega ministrstva, da bodo na odgovornih mestih opozorili na hude težave, ki bi jih utrpeli Slovenci, če bi stopila v veljavo sedanja določila protikriznega dekreta.
Pismo SSO ministru dr. Boštjanu Žekšu
O finančnih prispevkih RS našim organizacijam
Spoštovani gospod akad. prof. dr. Boštjan Žekš Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu RS Komenskega 11 1000 LJUBLJANA
V	vednost: Predsedniku vlade RS Borutu Pahorju Veleposlaniku RS v Rimu Iztoku Mirošiču
Predsedniku Republike Slovenije Danilo Turku Predsedniku Državnega zbora RS Pavlu Gantarju Predsedniku Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu Miru Petku
Generalni konzulki RS v Trstu Vlasti Valenčič Pelikan
Spoštovani gospod Minister!
Pred nekaj dnevi sem se preko Slovenske tiskovne agencije (STA, 12. avgusta 2011) seznanil s stališčem Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu do pripomb, ki jih je Svet slovenskih organizacij (SSO) poslal Vam in drugim naslovnikom v vednost dne 22. julija, za katere menimo, da bi lahko pripomogli k spoštovanju zakonitosti in k hitrejšemu popravku nesprejemljivega ravnanja Urada. Tudi po Vašem zadnjem objavljenem stališču ostaja za SSO popolnoma nerazumljivo, da si lahko Urad, ki je pri slovenski vladi zadolžen za Slovence zunaj matične domovine, vo-luntaristično privošči čisto po svoje razlagati postopek javnega razpisa. Javni razpis seveda ne zagotavlja, "da jim morajo biti finančna sredstva zagotovljena sama po sebi, avtomatično", kot pravite v svojem stališču. Urad razporeja svoje proračunske prispevke s pomočjo javnih razpisov že celo desetletje, zato nas ni potrebno poučevati glede že
utečenih pravil izvajanja postopkov.
V	Vašem stališču posebej preseneča naslednja ugotovitev, "smisel javnih razpisov je, da lahko razpisnik finančno podpre tiste projekte in dejavnosti, ki so v danem trenutku po njegovi oceni smotrne". Toda, spoštovani gospod minister, temeljni smisel javnih razpisov je, da se prijavitelji prijavijo na v naprej objavljene razpisne pogoje, ki jasno definirajo kriterije, na osnovi katerih se bo opravilo ocenjevanje prispelih prijav. Mimogrede, v primeru nepričakovanih sprememb, ki se lahko pojavijo v nekem trenutku, pa ima Urad na razpolago posebna t. i. intervencijska sredstva. Prijava se na osnovi izpolnjevanja razpisnih pogojev ustrezno ovrednoti in določi delež finančnega prispevka glede na obseg razpisne višine proračunskih sredstev. Kot tudi Vi dobro veste, so bili objavljeni razpisni pogoji zadnjega razpisa v tem delu nespremenjeni, zato sta tudi obe krovni organizaciji za svoji prijavi upravičeno pričakovali finančni prispevek, ki bi bil primerljiv z lanskoletnim.
Presenečen pa sem bil tudi nad tistim delom stališča, v katerem trdite, "da zato pri letošnjem rahlem zmanjšanju sredstev za SSO ne gre niti za izsiljevanje niti za politične pritiske, sploh pa ne za pritiske za združevanje obeh krovnih organizacij, čeprav si res želimo, da bi obe krovni organizaciji bolje sodelovali". Seveda ni šlo za zahtevo po združitvi dveh krovnih organizacij. Za nas pa je enako nesprejemljiv pritisk za združitev katerekoli organizacije, ki dobro deluje v korist manjšinske skupnosti.
Spoštovani gospod minister,
Slovencem v italijanski republiki danes pretijo nove nevarnosti za spreminjanje našega položaja na slabše; še naprej ostaja negotovo financiranje iz italijanskega proračuna, ogrožena ja kakovost delovanja naše edine šole v videmski pokrajini, napovedane so spremembe v ureditvi in tudi ukinitve (občine, pokrajine) tistih lokalnih uprav, v katerih živi slovenska manjšina, negotov je položaj šolnikov in šol s slovenskim učnim jezikom in še marsikaj bi Vam lahko naštel. Krovni organizaciji morata biti sposobni, da s svojim aktivnim delovanjem slovenski manjšini v italijanski republiki zagotavljata tisto podporo in zaupanje, ki bo zaustavilo slabšanje položaja manjšine in preprečilo asimilacijske procese. Ne želimo si, da bi nas ovirali s svojimi nepremišljenimi ravnanji v našem poslanstvu. Slovenska narodna skupnost ceni vsestransko podporo in pomoč Republike Slovenije, veseli-
lo	pa bi nas, če bi ta podpora ostala zanesljiva, stabilna in državotvorna, skratka, v skladu s slovensko zakonodajo in da ne bi prav skozi delovanje Urada prihajalo "do vnašanja političnih zdrah iz Slovenije", kot opozarjate v svojem stališču in kar se skuša narediti v tem konkretnem primeru z nezakonitim in neupravičenim odtegovanjem finančnih podpor.
Glede Vašega nasveta, da "bo SSO to rahlo zmanjšanje nedvomno z lahkoto prenesel s končno doseženim povečanim financiranjem z italijanske strani in seveda s prepotrebno racionalizacijo svojega delovanja", pa bi Vas želel spomniti, da smo bili včlanjeni v našo krovno organizacijo vse do demokratizacije Slovenije navajeni racionalnega delovanja, saj smo bili dolga desetletja popolnoma brez finančnih podpor iz matične domovine. Nas želite ponovno vrniti v tiste čase?
S spoštovanjem
Dr. Drago Štoka Predsednik SSO Trst, 19. avgust 2011
Stališče SSk o vladnih protikriznih ukrepih
Številnim slovenskim upravam grozi izginotje!
Stranka Slovenska skupnost je opravila prve ocene ukrepov protikriznega dekreta italijanske vlade in ocenila njegove učinke. Dekret, ki naj bi prispeval k sanaciji visokega javnega dolga Italije, vsebuje, med drugim, tudi drastične posege v javne uprave ter krajevne avtonomije.
Slovenska skupnost z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da bo napovedana reforma uničujoče posegla po krajevnih avtonomijah, kot so dežele, pokrajine in občine. Predvidena je namreč prepolovitev števila
iztržila s takim grobim kle-stenjem demokratičnih organov na lokalni ravni, in še zlasti ob dejstvu, da je glede na ukrepa o črtanju Pokrajin z manj kot
300.000	prebivalci celo zapisano, da bi sploh ne prišlo do prihranka in da je verjeten celo porast ostalih stroškov, slovenska stranka ocenjuje, da italijanska vlada s takimi posegi iz svojih državljanov dobesedno brije norce, še posebej iz naše manjšine. Slovenci v Italiji smo že utrpeli ukinitev Gorskih skupnosti na Tržaškem, Goriškem in Benečiji,
Foto DPD
deželnih svetnikov, ukinitev Pokrajin Trst in Gorica, najbolj pa so v nevarnosti manjše občine, ki jih dekret dejansko ukinja.
Med temi jih je kar deset, v katerih se izvaja zaščitni zakon!
Vse to neposredno zadeva slovensko narodno skupnost v deže-
li	Furlaniji Julijski krajini, kjer Slovenci, še zlasti kjer imamo svoje župane, neposredno u-pravljamo več občin. Skupaj z njimi pa bi moralo izginiti še veliko število krajevnih upraviteljev, svetnikov in odbornikov v vseh, tudi večjih občinah, pokrajinah in na deželi, kar bo hudo oklestilo raven našega predstavništva in kakovost upravljanja ozemlja slovenske narodne skupnosti. Hud udarec bo doživel tudi obseg slovenskega predstavništva v občinskih svetih večjih občin, kot sta Gorica in Trst, v katerih je prav tako predvideno drastično zmanjšanje števila svetnikov in odbornikov. Takšen razplet bi pomenil pravo katastrofo za slovensko narodnostno skupnost, saj predstavlja grobo in drastično kršitev zaščitnega zakona 38/2001, predvsem njegovih členov 21 in 28.
Slovenska skupnost ocenjuje, da so taki posegi krivični do narodnih manjšin, ne upoštevajo 6. člena ustave in kršijo mednarodne dogovore, predvsem Okvirno konvencijo o varstvu narodnih manjšin iz leta 1995, ki jo je italijanski parlament že ratificiral, kakor tudi načela Evropske listine o deželnih ali manjšinskih jezikih iz leta 1992.
Ob dejstvu, da je v tehničnem poročilu k dekretu, ki ga je vlada poslala v parlament tudi zapisano, da za zdaj sploh ni mogoče oceniti prihrankov, ki naj bi jih država
PROVINCIA Dl GORIZIA
POKRAJINA GORICA PROVINCE Dl GURIZE
sedaj tvegamo še, da izgubimo tudi pokrajini Trst in Gorica, kamor so bile med drugim komaj prenesene pristojnosti ukinjenih Gorskih skupnosti in ki zlasti na Goriškem, zadnje čase tudi na Tržaškem, igrajo zelo pomembno vlogo pri upravljanju z našim naselitvenim območjem.
Na Goriškem je še posebno kritičen položaj občine Števerjan, ki je po odstotkih slovenskega prebivalstva najbolj slovenska občina v Italiji in bi na podlagi navedenega dekreta morala izgubiti upravno avtonomijo in biti pridružena nekaterim sosednjim občinam, v katerih se sedaj zaščitni zakon ne izvaja. To bi povzročilo ogromne težave glede izvajanja določil zaščitnega zakona. Podobne hude težave z izvajanjem zaščite bi nastale tudi v Benečiji, kjer bi se pojavil podoben problem, še zlasti tam, kjer je izvajanje naših pravic šele na začetku.
Stranka Slovenska skupnost je za zdaj stopila v stik s parlamentarnimi predstavniki Južnotirolske ljudske stranke in Demokratske stranke in bo preko njih vložila potrebne amandmaje v senatu, kjer se bo začela razprava o spremembi vladnega dekreta v zakon. Prve dni naslednjega tedna bo tudi sestavila amandmaje, tako da jih bodo prijateljski senatorji manjšinskih strank ter DS -seveda, pričakujemo, tudi sloven-
ska senatorka - lahko pravočasno vložili.
Slovenska skupnost je tudi informirala vse pristojne državne organe v Republiki Sloveniji o nevarnih vplivih omenjenih določil vladnega protikriznega dekreta na raven naše zaščite in zaprosila za ustrezen diplomatski odziv in politično podporo, ki tudi tokrat, verjamemo, ne bo izostala. Slovenska skupnost ocenjuje, da se za Slovence v Italiji na obzorju pripravlja huda bitka za obrambo upravne avtonomije, ki predstavlja eno temeljnih sredstev, skozi katero se izvaja	tudi
naša zaščita. Zato gre poziv na vse dejavnike slovenske narodne skupnosti in skupno predstav-nišvo	za
učinkovito posredovanje proti krivičnim in pogubnim posegom italijanske vlade. Se posebej je utemeljena pobuda, ki jo je pred dnevi napovedal deželni svetnik SSk Igor Gabrovec o sklicu tretjega zbora slovenskih izvoljenih javnih upraviteljev. Slovenska skupnost bo v prihodnjih dneh tudi stopila v direkten stik s predsednikom dežele FJK Renzom Tondom in ga pozvala na spoštovanje zaščitne zakonodaje iz zakona 38/01. Dežela FJK ima poseben statut prav zaradi prisotnosti slovenske manjšine in torej izključne pristojnosti glede urejanja lokalnih uprav, od občinske do deželne ravni. Izključno iz tega ima torej pravico, da smernice in določila omenjenega vladnega dekreta na svojem ozemlju ureja avtonomno in po svoji volji. Zato Slovenska skupnost utemeljeno pričakuje, da bo to svojo pravico uporabila tako, da ne bo ogrožena av-tonomija lokalnih uprav, v katerih se izvaja zaščitni zakon, in da ne bo omejena prisotnost slovenskih izvoljenih predstavnikov v teh upravah.
Slovenska skupnost pričakuje tudi, da bodo vse krajevne uprave, katerim je ogrožen obstoj oz. jim preti drastično krčenje, podprle te utemeljitve, ki torej niso samo v korist naše narodnostne skupnosti, pač pa predstavljajo pravzaprav enega redkih možnih oprijemov za ohranitev sedanje upravne avtonomije v naši Deželi.
Deželni tajnik SSk Damijan Terpin
Srečanje deželnega tajnika SSk s poslancem SVP
Vladni protikrizni odlok: potrebni so še dodatni popravki
Opozorila in razna srečanja, ki so jih predstavniki SSk opravili za odpravo krivičnih določil vladnega protikriznega odloka, so obrodila zaželjene učinke. Potrebni pa so še dodatni popravki, ki morajo spremeniti še nekatera določila protikriznega odloka. Tako je mogoče strniti vsebino srečanja med deželnim tajnikom SSk Damijanom Terpinom in poslancem SVP Siegfridom Bru-gerjem.
Terpin in Bruger sta na srečanju na Južnem Tirolskem podrobno analizirala vsebino protikriznega odloka, ki je sedaj v obravnavi v pristojni senatni komisiji. Gre za zapleteno in hudo zadevo, saj je stanje države skrb vzbujajoče in je zato potrebno stalno delo na relaciji FJK - Rim. Oba sta izrazila zadovoljstvo, da je prišlo do sodelovanja med deželo FJK in pokrajino Bočen, za kar si je tudi SSk prizadevala in za katerega upamo, da ne bo omejeno
samo na ta primer.
SSk si predvsem prizadeva, da ne bi nastala škoda za slovensko manjšino; njeni popravki so sestavljeni v tem smislu. Za njihovo sprejetje se bo SSk naslonila na tri senatorje SVP Pinzgerja, Thaler-Ausserho-ferja in Peterlinija, katerim bo dostavila potrebno gradivo. Obenem bodo o popravkih obvestili tudi senatorja Demokratske stranke Blažinovo in Per-toldija.
Deželno tajnEtvo SSk
Sloveniia
--------^	M-
Žgoče poletje v slovenski politiki
Politična levica se krčevito oklepa oblasti
Poletje prehaja v jesen, narava se obdaja z drugačnimi barvami in pejsaži, ljudje pa se soočajo z mnogimi skrbmi in težavami. Kljub vsemu pa se je v Sloveniji novo šolsko leto v osnovnih in srednjih šolah pričelo 1. septembra redno in slovesno, kot veleva tradicija. Ob tem pa je politika izgubila skoraj že ves ugled, najbolj tisti del, ki se
samovoljno uvršča v t. i. levico. Slovenska država je v dvajsetih letih sprejela ustavo in vse zakone, ki jih zahteva model demokratične in pluralne družbe, vendar kaže, da so to izhodišče in možnosti, ki iz njega izhajajo, izkoristile predvsem politične stranke za svojo krepitev in uveljavljanje, pa kapitalske družbe in vplivni posamezniki, da so si prilastili nekdanje družbeno premoženje.
V	Sloveniji je še zmeraj prevladujoči dejavnik oblasti kapital, ki se mu vlada komaj kdaj pa kdaj upa upreti, zato ima prav Sabina Obolnar, odgovorna urednica ženskega magazina Ona, ki je ob začetku novega šolskega leta v
omenjenem časniku zapisala, "da imamo v naši državi pobesneli kapitalizem". Predsednik republike dr. Danilo Turk, premier Borut Pahor, ministri in drugi predstavniki politične koalicije, ki zdaj vodi in upravlja državo, o krizi redko in neradi govore, kljub temu da predsednik vlade Borut Pahor uživa najnižjo podporo volivcev med vsemi
državami članicami EU. Slovenski premier s svojo manjšinsko vlado, ki jo tvorita le njegova socialdemokratska stranka in LDS, ne misli odstopiti. Zanj sta očitno pomembna zgolj zakon in mandat, ki mu omogočata vztrajanje na oblasti, svojim kritikom, to je večjemu delu javnega mnenja, pa odgovarja, "da v Sloveniji sicer obstaja politična negotovost, vendar pa v državi ni krize". Zaradi odstopa ministric oz. ministrov iz političnih strank, ki so se sprle s Pahorjevo stranko Socialnih demokratov, bo premier manjkajočih pet ministrskih mest poskušal nadomestiti z novimi osebami. Predstavil jih bo v tem mesecu, nova imenovanja
pa bo povezal z zaupnico vladi. Zaupnico bo najbrž prejel, tudi zaradi podpore poslancev, ki jim mandat zagotavlja visoko plačo in status v družbi. Če bo premier in predsednik stranke Socialnih demokratov zaupnico v državnem zboru preživel, bo z dopolnjeno manjšinsko vlado upravljal Slovenijo do konca mandata, do jeseni leta 2012. Borut Pahor sicer omenja tudi možnost predčasnih parlamentarnih volitev, ki naj bi bile ob koncu tega leta ali pa v pozni pomladi leta 2012. Za te volitve, pa naj bi bile predčasne ali redne, se v političnih strankah intenzivno in mrzlično pripravljajo. Na levici gre za oblikovanje nekakšne alternative, katere glavni cilj bi bil preprečiti zmago opozicije, predvsem njenega vodje Janeza Janše, na omenjenih prihodnjih državnozborskih volitvah.
V	Sloveniji javna občila skoraj vsak dan poročajo o zamislih za oblikovanje novih političnih strank ali civilnodružbenih gibanj, ki bi se na volitvah predstavili s svojimi kandidati, s t. i. "novimi" ali pa "s starimi preizkušenimi obrazi". Neko novo gibanje naj bi se imenovalo Preporod, svojo politično stranko naj bi ustanavljali gospodarstveniki oz. nekateri slovenski poslovneži. Upokojena profesorica na fakulteti za družbene vede v Ljubljani in publicistka dr. Manca Košir se poskuša ponovno preizkusiti v politiki. Nagovarja posamezne osebnosti v civilnodružbenih organizacijah in dejavnostih, ki bi se potegovale za poslanska mesta v državnem zboru novega sklica. Katarina Kresal, ki je zaradi korupcije pri svojem delovanju morala odstopiti z mesta notranje ministrice, ima še zme-
raj velik vpliv v vladi in koaliciji. Poskuša se ponovno uveljaviti s funkcijo predsednice LDS, stranke, ki ostaja del koalicije. Ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki se rad predstavlja kot "boter" vladajoče koalicije, po novem zatrjuje, da na volitvah ne bosta zmagala ne Borut Pahor ne Janez Janša. On, Zoran Jankovič, naj bi bil domnevno edini rešitelj politične levice pred porazom na parlamentarnih volitvah.
Ob tem je koristno opozorilo na težnje v Sloveniji za oživitev politike in ideoloških ostalin nekdanjega režima, kar zmanjšuje u-gled slovenske države v svetu, v Evropi in zagotovo tudi pri Slovencih na tujem. Pisatelj Vladimir Kavčič je v svojstvu odgovornega urednika nestrankarske revije Svobodna misel zapisal, "da Slovenija za svojo narodnostno manjšino na Koroškem ni niti mignila s prstom in tega tudi v prihodnje ne namerava. Vse, kar zmore, je prirejanje vrtnih veselic za izseljence, ki pridejo v Ljubljano, in izjave, da izseljencem gre kar dobro in naj ne bomo zaskrbljeni zanje".
V	času, ko naš časnik zaradi počitnic ni izšel, je v Ljubljani umrl velik rodoljub, politik in strokovnjak dr. Andrej Bajuk. Odrekel se je udobju na tujem in se vrnil v Slovenijo, ki ji je dal na voljo svoje znanje in ustvarjalnost. "Svoji domovini je dal veliko, od nje pa ni dobil skoraj nič, razen žaljivk in posmehov", je bilo rečeno na žalnih slovesnostih ob njegovi smrti.
Založba Nova revija je izdala Slovenski zgodovinski atlas. Gre za velik dogodek, morda celo najpomembnejši ob dvajseti obletnici slovenske osamosvojitve. Atlas opisuje, razlaga in dokumentira vsa obdobja slovenske zgodovine, od prazgodovinskih kultur na naših tleh pa do osamosvojitve Slovenije kot neodvisne države. Tako delo, sicer v skromnejšem obsegu, so doslej imeli samo rojaki v Argentini, ki so resnično verjeli in verjamejo v slovenstvo.
Marijan Drobež
Slovenija dobila supervizorja
Novi "heroj" proti klientelističnim lopovom
Slovenska država in predvsem njena politika sta res čudni živali. Vlada životari in se potaplja pod bremeni odstopljenih ministrov, napovedujejo se apokaliptični scenariji. In to sredi najbolj žgočega poletja. Avgust, mesec, ki je po navadi namenjen parlamentarnim počitnicam in ko odmevnejših političnih dogodkov ne zasledimo niti pod najbolj močnim drobnogledom, je letos postregel s pravo hiperinflacijo političnega dogajanja. Razume se, politiki se niso v ničemer izkazali ali pozitivno pripomogli k reševanju številnih žgočih vprašanj, ki tarejo slovensko družbo.
Ne. V zameno pa se je usul zadnji plaz na že itak razdrobljeno Pahorjevo vlado. Računsko sodišče in le dan kasneje še komisija za preprečevanje korupcije sta podala svoje mnenje, da je ravnanje ministrice Katarine Kresal pri najemu prostorov za nacionalni preiskovalni urad (NPU) sporno in da je ustrezalo definiciji korupcije.
Seveda, nekoliko zapletena formulacija, ki pa je bila za Kresalo-vo usodna. Ampak to je že stara novica. Odstop Kresalove gre pogledati v nekoliko širšem spektru političnega dogajanja. Za njen odstop je bilo usodno načelno mnenje komisije za preprečevanje korupcije (KPK) v zadevi z najemom stavbe za na-
cionalni preiskovalni urad. Nekoč je bila ta komisija znana kot Kosova komisija. Ko je Dragu Kosu potekel mandat, je bil na mesto predsednika imenovan Goran Klemenčič. In kje je Klemenčič služboval vse do nastopa mesta predsednika KPK? Ne boste verjeli, na ministrstvu za notranje zadeve je bil državni sekretar. Torej, bil je neposredni podrejeni ravno Katarini Kresal. Zadeva je seveda sprožila veliko polemik, Klemenčič pa se je že pred začetkom postopka zaradi navzkrižja interesov izločil iz postopka. No, kljub vsemu je KPK ugotovila, da je v primeru Kresal šlo za očitno koruptivno dejanje. Seveda, nepravilnosti so bile očitne že na prvi pogled. Javnost in mediji so že zdavnaj ugotovili, da je Kresalova najemnino za stavbo za NPU preplačala: še več s previsoko najemnino je dejansko odplačevala obroke leasinga, ki ga je dejanski lastnik stavbe, podjetnik Igor Jurij Pogačar, imel sklenjenega s Hypo Alpe Adria bank. In nazadnje, Pogačar in Kresalova sta tudi v zasebnem življenju znanca in prijatelja.
Vse te okoliščine so pripeljale do načelnega mnenja KPK in odstopa Kresalove. In le nekaj tednov po odmevnem odstopu je KPK spet presenetila. Javnosti je
predstavila spletno aplikacijo Su-pervizor, ki razkriva poslovanje ministrstev in javnih zavodov z zasebnimi partnerji. Skratka, pokaže nam s kom in v kolikšni količini poslujejo državni organi. Gre za prijeten korak v smer večje transparentnosti poslovanja, ki je doslej ni bilo. Ni je bilo v primeru NPU-ja, ni je bilo v primeru gradnje avtocestnega križa, ni je bilo v primeru prodaje državnih deležev v številnih podjetjih. Spletna aplikacija sicer ne
bo rešila problemov slovenske koruptnosti in klientelizma. Nedvomno pa gre za pripomoček javnosti (medijem, pa tudi navadnim državljanom), da imajo boljši in preglednejši dostop do pretoka davkoplačevalskega denarja. Na tak način nenavadne transakcije lahko pridejo prej na površje. S tem instrumentom bi se namreč lahko prej, recimo, ugotovilo, koliko država plačuje avtocestni križ. Tudi preplače-vanje avtocest postaja namreč v
tem obdobju spet zelo aktualno. Vsa večja gradbena podjetja so v Sloveniji bogatela na račun države. In to je prineslo dvojno škodo:	poleg	oškodovanja
državne blagajne je klientelistič-na politika do teh podjetij tudi dalj časa omogočala zakrivanje nemarnega načina upravljanja s samimi podjetji, ki je temeljil na menedžerskih prevzemih, dolgovih in izključnem bogatenju vodilnega kadra. Ko naenkrat ni bilo več državnega denarja, se je
pokazala prava slika teh podjetij: visoka prezadolženost, nezmožnost odplačevanja kreditov, odpuščanje delavcev in nazadnje prisilna poravnava ali stečaj. To je bil primer SCT, to pa bo v naslednjih tednih najverjetneje tudi primer ajdovskega Primorja: njegovi dolgovi so ob koncu prejšnjega leta (približno 220 milijonov evrov) kar štirikrat presegali kapital (60 milijonov evrov). Potop je že zelo blizu.
Andrej Čemic
Katarina Kresal
Kratki
Koprska televizija je v jubilejnem letu predstavila nov dokumentarni film o pesniku Cirilu Zlobcu
Televizija Koper - Capodistria je v sredo, 24. avgusta 2011, na polnem Grajskem dvorišču v Štanjelu v sklopu prvega festivala Kras premierno predstavila nov dokumentarni film iz serije Sinovi dveh
narodov - velikani našega prostora: Ljubezen - Svetlo sonce in tema. Dokumentarni film o Cirilu Zlobcu (na sliki književnik z ustvarjalci filma, foto Maksimilijana Ipavec) je portret pesnika, v katerem spremljamo njegovo življenjsko in pesniško pot, ki sta se začeli na Krasu in nadaljevali v Ljubljani, kjer je književnik nato postal še politik. Obe krajini, prva podeželska, druga urbana, vzporedno pa življenje pesnika in politika, človeka javne besede, sta mu enako ljubi, povezuje pa ju ljubezen - najpomembnejše gibalo Zlobčevega bitja. Na koprski televiziji so dokumentarni portret premierno predstavili v letošnjem jubilejnem letu, ko praznujejo 40-letnico ustvarjanja programa v italijanskem in 35-letnico delovanja programa v slovenskem jeziku. Obiskovalci, ki so napolnili grajsko dvorišče v Štanjelu, so toplo sprejeli in z bučnim aplavzom nagradili portretiranca Cirila Zlobca in ustvarjalce filma: scenaristko Nevo Zajc, režiserja Sama Milavca, direktorja fotografije Sama Podobnika in montažerja Sandija Černošo. Uvod v večer, ki gaje povezoval Matej Rodela, sta pospremili priznani glasbenici, violinistka Živa Ciglenečki in Tjaša Čerič na harmoniki.
Dokumentarni portret je del projekta Sinovi dveh narodov - velikani našega prostora, ki nastaja v sodelovanju štirih uredništev Regionalnega RTV-centra Koper-Capodistria (slovenskega in italijanskega radijskega in televizijskega programa) in predstavlja življenjski opus ljudi, ki so s svojim delom pomembno zaznamovali večkulturni prostor na stičišču Slovenije in Italije.
Na koprski televiziji bo dokumentarni portret premierno predvajan v četrtek, 22. septembra, ob 22.30.
Medijski projekt za slovenske rojake v tujini naletel na dober odziv
Z medijskim projektom Slovenija danes so Slovenci po svetu dobili močan vir obveščanja in sredstvo povezovanja.
Dne 24. avgusta 2011 so na novinarski konferenci odgovorni za nastajanje revije Slovenija danes predstavili dosedanje delo in celoten projekt. V uvodu je državni sekretar dr. Boris Jesih poudaril, da ima obveščanje Slovencev posvetu dolgo tradicijo, dobro delo na tem področju pa tudi nadalje ostaja vizija Urada in oblikovalcev revije.
V	prvi vrsti tokrat niso zamejci, ki imajo v primerjavi s Slovenci po svetu boljši dostop do slovenskega medijskega prostora, temveč slovenske skupnosti preko meja evropske celine.
Mitja Meršol, predsednik izdajateljskega sveta, je na novinarski konferenci povedal, daje pred leti, ko je sodeloval pri prvih revijah za Slovence po svetu, stremel k ideji po interaktivnem prilagajanju vsebine vsem Slovencem po svetu. Žal v takratnem času vseh idej še ni bilo mogoče uresničiti. Danes, z novimi mediji in možnostmi, pa je vloga klasičnega medija prikazovati, spodbujati in povezovati. In prav na tem področju je revija Slovenija danes naredila pomemben korak naprej. Cilj te revije je tako ta, da se Slovenci povsod počutimo Slovence in da to tudi povemo po slovensko.
Pol leta po izidu prve številke mesečnika Slovenija danes, osrednje revije za Slovence izven meja Republike Slovenije, so, kot je na tiskovni konferenci povedala urednica Blanka Markovič Kocen, odzivi bralcev več kot pozitivni. Organizirane skupnosti Slovencev po svetu in posamezniki so z medijem pridobili zanesljiv vir informacij o dogajanju v Sloveniji. Kar pa je še pomembneje, dobili so medij, ki jih obvešča o aktivnostih, kijih izvajajo drugod po svetu. Bralci dobro sprejemajo zasnovo revije s poudarjenim poslovnim delom, pozitivnim odnosom do slovenskega izseljenstva in sodobnim oblikovanjem.
“Medtem ko Slovence po svetu navadno stereotipiziramo in imamo v mislih starejše izseljence, ki imajo radi polko in govorijo dolenjsko-ameriško slovenščino, na drugi strani pozabljamo na vse znanstvenike, poslovneže, športnike, umetnike in ostale aktivne posameznike, ki lahko v prihodnosti odprejo marsikatera vrata. Prav tem ljudem v reviji namenjamo največ prostora”, je dodala urednica. Vizija novega medija je preseči platformo informiranja in dejavno poseči k medsebojnemu povezovanju Slovencev izven meja Republike Slovenije. Šlovence posvetu moramo pričeti združevati na sodobnih, digitalnih platformah. Pred kratkim je v projektu zaživel spletni portal, katerega namen je ustvarjanje spletne skupnosti Slovencev po svetu. Gre za naslednji korak po že obstoječem združevanju Slovencev na največjem socialnem omrežju, katerega namen je povezati Slovence iz celega sveta na skupni platformi, ki je tudi delno povezana preko Facebooka.
Ob letošnjem obisku ameriške delegacije z županom Clevelanda g. Frankom G. Jacksonom na čelu je mestni svetnik slovenskega rodu poudaril spoštovanje do Slovencev, ki so kljub majhnosti svoje države ohranili svojo kulturo, jezik in niso bili asimilirani h kateremu od večjih narodov. Zanje je to pravzaprav nepredstavljivo. Ta svetnik ne govori več slovensko (tretja generacija izseljencev), vendar se mu je zdelo pravilno, da takšna revija, ki povezuje Šlovence po svetu, izhaja
v	slovenščini.
Medij Slovenija danes je sofinanciran od Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ob tem je državni sekretar na Uradu dr. Boris Jesih poudaril, daje bil pomemben kriterij pri izbiri izdajatelja revije zmožnost približevanja Slovencem po svetu preko spletnih orodij, sodobna zasnova in podčrtovanje aktualnih vsebin. Izrazil je zadovoljstvo, daje revija med ciljno publiko zelo dobro sprejeta.
14 1. septembra 2011	Primorska	/	Gospodarstvo
NaAdformandumu
Začetek novega šolskega leta in novosti
S kolesom ob Donavi (5)
Od izvira v Črnem gozdu do Budimpešte
V	prvi polovici septembra bo na Ad formandumu stekla dejavnost tako na gostinski šoli kot na ostalih tečajih izobraževanja in izpopolnjevanja, ki so namenjeni odraslim.
V	teh dneh poteka vpisovanje na 3-letni višješolski poklicni program za kuharje ali natakarje. Program je namenjem mladim od 14. do 18. leta, ki so opravili malo maturo ali obiskujejo večerne šole. Šolanje se izvaja v Trstu: na sedežu Ad formandu-ma poteka pouk iz splošnih predmetov, v Gostinskem učnem centru pa se dijaki pobliže spoznajo z realnostjo gostinskega obrata. Zato da se dijaki približajo poklicu, je v drugem in tretjem letniku predvidena delovna praksa v gostilnah in restavracijah. Ob zaključku programa prejmejo dijaki kvalifikacijo za kuharja ali natakarja, ki je veljavna na evropski ravni.
Ad formandum se ponaša z dolgoletno izkušnjo na področju poklicnega usposabljanja mladih: gostinska šola deluje neprekinjeno od leta 1990 in predstavlja odlično odskočno desko za mlade in ambiciozne delavce
na področju gostinstva. Profila kuharja in natakarja zelo iskana poklica: dobro izučeni barmani in kuharji imajo odlične možnosti takojšnje zaposlitve tako v gostinskem kot v drugih sektorjih,
v	agriturizmih in drugih eno-ga-stronomskih obratih.
Dejavnost Gostinskega učnega centra dopolnjuje pestra ponudba krajših, večernih kuharskih tečajev, ki so namenjeni vsem ljubiteljem kuharja, ter drugih tečajev usposabljanja na agroži-vilskem področju.
Poleg tega bo prav kmalu stekla tudi izobraževalna dejavnost za odrasle: v Gorici, Trstu in Špetru že sprejemajo predvpise na tečaje tujih jezikov in računalništva, v kratkem pa bodo razpisani tudi drugi tečaji s področja poklicnega usposabljanja.
Novosti so tudi v sami organizacijski strukturi zavoda. Z začetkom novega poslovnega leta je mesto glavnega direktorja Ad for-manduma prevzel Massimiliano Iacono. "Novi direktor prihaja iz sorodne izobraževalne agencije: njegove izkušnje so pomembne za razvoj našega zavoda predvsem ob upoštevanju nižanja javnih sredstev, namenjenih izo-
braževanju, do katerega bo priš-
lo	v naslednjih letih. Zato se mora zavod reorganizirati in strukturirati tako, da bo pripravljen na nove tržne oprijeme, ki bodo zagotovili naši ustanovi obstoj in razvoj", je na ponedeljkovem srečanju z uslužbenci povedal predsednik upravnega odbora Ad formanduma Roberto Vido-ni, ki se je ob tej priložnosti tudi zahvalil bivšemu ravnatelju Branku Jazbecu za delo, ki ga je opravil v nelahkih razmerah.
Na sejem s SDGZ
Slovensko deželno gospodarsko združenje sporoča, da bo v petek, 9. septembra, tradicionalni izlet na največji tovrstni sejemski dogodek v srednji Evropi, 44. MOS -Mednarodni obrtni sejem v Celju za včlanjene obrtnike ter druge podjetnike in morebitne interesente.
Avtobus bo odpotoval ob 7. uri izpred bara “G” na italijanski strani prehoda Fernetiči. Prijave zbira tajništvo SDGZ v Trstu na telefonskih številkah 040.67248.24/28 vključno do torka, 6. septembra.
Igre na srečo postajajo zakonite
Ali se težave državljanov stopnjujejo?
n
K
Iv
'aj je slabega"? S tem vprašanjem ^človek po navadi hoče prikriti kako dejanje, ki ga namerava narediti, ker ve, da ga lahko le-to vodi na slaba pota. Verjetno so italijanski poslanci v parlamentu in vladni uslužbenci imeli v mislih prav to frazo, ko so pred kratkim izdali zakon in vladni dekret, ki daje možnost tudi italijanskim državljanom, da zakonito poskusijo srečo v hazardnih igrah na spletu in tako tvegajo prisluže-ni denar in imovino.
Po statistikah sodeč, se je v zadnjem času število igralcev povečalo za 30%. Z novim dekretom vlada še bolj podpira to novo težnjo. Igralništvo ne postaja samo nov način zabave, ampak tudi nov način razmišljanja, kako s pomočjo iger na srečo priti do de-
narja. Vse to italijanska vlada podpira. Ali stoji v ozadju te novosti današnje razširjeno mišljenje, da mora človek biti "odprtih misli" in dovoliti sebi in drugim tudi take dejavnosti,
za katere se svobodno odloča, ali jim bo nasedel ali ne? Politiki pač ne poznajo reka, ki pravi, da priložnost dela človeka tatu. Vsi seveda ne postanejo tato-
vi... Iz raziskav je sicer žalostno razvidno, da igre na srečo spremenijo vedenje posameznika, ko postane od njih odvisen. Zaradi tega trpijo njegovo zdravje, blaginja, ugled in posledično ugled vse njegove družine. Italijanski psihoterapevt Cesare Guerreschi, ki že več let zdravi tovrstne odvisnike in je predsednik društva Siipac, ki skuša razumeti in razvozlati vzroke odvisnosti od iger na srečo, pravi, da bi morala Italija najprej dobro spoznati, kakšne so nevarnosti takih iger, preden bi izdala zakone le-tem v prid. Psihoterapevt je mnenja, da so težave zaradi hazardnih iger v Italiji malo znane tudi zato, ker so te igre na srečo prikazane kot nekaj zabavnega in nedolžnega. Težave nastanejo, ko človek postane od njih odvisen do take mere, da zaradi njih pozabi na ženo, otroke in družinsko srečo nasploh. Težke situacije se seveda stopnjujejo v nedogled in se pridružujejo ostalim, s katerimi se Italijani že itak brez vidnih uspehov bojujejo na tej potapljajoči se družbeni barki.
KN
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 30. avgusta, ob 14. uri.
liC
Srečanje s slovenskim zdomcem
Ingolstadt, kjer je Mary Shelley napisala znamenitega Franken-steina, in je danes cvetoče in moderno urbano središče predvsem po zaslugi avtomobilske industrije, saj je tam sedež družbe Audi, je bil za moj okus prevelik za konec etape. Zato sem 'šibal' dalje, še naprej ob Donavi, s katero sva imela že neki posebno intimen odnos.
Vsako jutro, ko sem jo prvič zagledal, sem jo pozdravil, med dnevom pa večkrat ogovoril, saj mi je bila, poleg Vilija, edina prava zvesta sopotnica. Večino časa je bila ob meni in prav nasprotno od naslova pesniške zbirke pokojnega Marka Pavčka Z vsako pesmijo me je manj, je bilo nje z vsakim kilometrom več.
Že konkretno raztegnjena se je počasi vlekla stran od Ingolstadta, mimo še zadnjih industrijskih objektov, toplarne in čistilne naprave. Sidro sem vrgel v prvem naslednjem kraju, Grossmehringu, kjer sem preživel zanimiv "slovenski" večer. V izbranem prenočišču, v najbližji gostilni, mi je med čakanjem na večerjo padel v oči plakat Kranjske Gore oziroma Martuljkove skupine na bližnji steni. Potem sem začel še pozorneje iskati morebitne nove znake, ki bi kazali
na vez s Slovenijo, in prav za svojim hrbtom zagledal še vinski zemljevid Slovenije. Ko mi je natakarica prinesla hrano, sem ji omenil plakat in zemljevid in jo vprašal, kako to. "Šef je Slovenec", mi je povedala. "No, potem mu pa povej, da je tu še en Slovenec in da lahko kasneje kakšno rečeva", sem ji pojasnil. Še pre-
T?Y
j Poziranje z zdomcem Danilom Tomažičem
den sem do konca pojedel, je 'gazda' pristopil k moji mizi.
Ob prvem pivu mi je Danilo oziroma Danko Tomažič, kot mu je bilo ime, povedal, da je v Grossmehringu že devetnajsto leto. Ker se mu najbrž redko zgodi, da bi lahko v svoji gostilni s kom poklepetal po slovensko, sem z veseljem prisluhnil njegovi zanimivi življenjski zgodbi. Preden je
prišel v Nemčijo, je kot kuhar nekaj let delal tudi v Libiji, v180. letih pa je resno razmišljal, da bi prišel v novogoriški Park hotel, a se je potem drugače obrnilo. Zdaj se počasi bliža penziji in ne ve še natančno, kako in kaj. Ostati še malo v Nemčiji ali se vrniti v Slovenijo, v domače Poljčane pri Slovenski Bistrici. "Daj, omeni Gros-smehring, pa mojo gostilno s prenočišči, če boš res kaj pisal o tej poti", je rekel Danko, ki je ves čas najinega klepeta počasi srebal briški si-
vi	pinot, medtem ko je zame, ko sem mu povedal, kako mi je ime, prinesel pivo neke domače pivovarne z blagovno znamko Graf Ignaz. Po treh izpraznjenih steklenicah sem se res počutil nekoliko grofovsko. Obema je bilo žal, da sem se ustavil v drugem prenočišču, a tako se pač zgodi. Če koga s kolesom ali kako drugače zanese v Grossmehring blizu Ingolstadta, najde Danka in njegov Gasthaus Weigl na Nibelungen Strasse 60. Samo pohiteti je treba, da ne gre prej v penzijo.
Nace Novak
Na Sinjem Vrhu nad Vipavsko dolino
17. mednarodna likovna kolonija
Umetniki za karitas
Od 15. do 19. avgusta je na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino potekala 17. mednarodna likovna kolonija Umetniki za karitas z geslom Pravičnost v ljubezni in podnaslovom Odpri srce, odpri roke, otiraj bratove solze. Izkupiček prodanih del bo namenjen ljudem v stiski. Kolonije so se udeležili: Arkan Al Na-was, slikar iz Iraka, kot krajinski arhitekt živi in ustvarja v Ljubljani; Brane Jazbar, profesor likovnega pouka, živi in ustvarja v Ajdovščini; Zvonimir Kamenar, akademski kipar, živi in ustvarja na Reki, Hrvaška; Konrad Krajnc, slikar in galerist, živi in ustvarja v Lenartu; Jana Peršolja, slikarka in arhitektka, živi in ustvarja v Ljubljani; Hrvo-je Marko Peruzovič, akademski slikar, živi in ustvarja v Bolu, Hrvaška; Dušan Sterle, slikar, grafik, oblikovalec in ilustrator, živi in ustvarja v Kamniku;
Ubald Trnkoczy, umetnostni fotograf, Ljubljančan, ki živi in ustvarja v Piranu;
Klavdij Tutta, primorski akademski slikar, živi in ustvarja v Kranju; Joanna Zajac Slapničar, akademska slikarka iz Poljske, živi in ustvarja v Višnji Gori.
V	času kolonije so bili prisotni tudi strokovni sodelavci: Lucijan Bratuš, Silva in Azad Karim, Mira Ličen Krmpo-tič, Tone Seifert in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Ob dnevu odprtih vrat se je udeležencem za en dan pridružilo še 61 slikarjev, nekateri bodo svoja dela prinesli še naknadno. Tako so v ateljeju na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino iz kolonije Umetniki za karitas 2011 na ogled 104 li-
kovna dela. Ocenjena vrednost slik in kipov je 39.500 evrov. Dela bodo razstavljena do konca septembra in se jih lahko rezervira oz. odkupi.
Dan odprtih vrat se je končal s predstavitvijo nastalih del in njihovih avtorjev. V kulturnem programu so sodelovali Mladi z Gore, pritrkovalci iz Lokavca, za glasbeni del je poskrbela sopranistka Katarina Perger ob spremljavi Tadeja Horvata. Prisotne je pozdravil koprski škof Metod Pirih, ajdovski župan Marjan Poljšak, ravnatelj Škofijske karitas Matej Kobal in generalni tajnik Slovenske karitas Imre Jerebic. Posebna go-
gim povedala, da je zamisel za to, da je Ministrstvo za obrambo postalo ena izmed tradicionalnih postaj razstave likovnih del s Sinjega Vrha, dal vojaški kaplan Milan Pregelj, ki je tudi deloval s slovenskim kontingentom na misiji v Afganistanu. Poudarila je skrb za človeka in humane odnose, za katere si prizadevajo na Ministrstvu za obrambo. Več o samem dogajanju je predstavljeno v sliki in besedi na spletni strani Škofijske karitas Koper, Radia Ognjišče in Ministrstva za obrambo. Po končani prireditvi je bilo družabno srečanje in ogled nastalih del; še posebej razveseljivo je dejstvo, da so nekatera dela že dobila nove lastnike. Pr-
vi	kupec je bil škof Metod Pirih,
UMHJpi
& KAR'TAS
stja prireditve in slavnostna govornica je bila ministrica za obrambo RS dr. Ljubica Jelušič. Ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič je dejala, da se v umetninah, ki nastajajo na Sinjem Vrhu, vidi, da umetniki v njih pustijo drobec srca, saj ustvarjajo za dobro vseh ljudi, za tiste v stiski in za vse, ki potrebujejo njihovo sporočilo. Ministrica je med dru-
ki je v sliki slikarke Tončke Madon prepoznal del svoje domačije v Lokovcu.
Likovna dela bodo na ogled na Sinjem Vrhu do konca septembra, prva potujoča prodajna razstava bo ob Tednu karitas na dvorcu Zemono pri Vipavi, v decembru pa bomo razstavo imeli v gosteh v Gorici in prihodnje leto tudi v Trstu.
Kam nas vodijo zablode našega časa?
Ne joči za menoj, Argentina
Ljudje imamo navado, da se večkrat pritožujemo nad vsem, nad delom, prijatelji, vremenom in nad vsakdanom nasploh, v prepričanju seveda, da je bilo nekdaj vse boljše, da so se časi spremenili in da nič ni več tako, kot je bilo.
Glede vremena je v naših tožbah kar nekaj resnice, saj tudi letos poletja praktično ni bilo, marsikatero julijsko noč sem prespala lepo stisnjena v klobčič pod toplo odejo, dež je neusmiljeno močil moj paradižnik in druge sredozemske vrtnine, še najbolj pa me je jezilo, kot vedno, nerganje tistih, ki vročine ne prenašajo. Poletje je bilo od nekdaj toplo. Toplo, a tudi prijetno. Teh nekaj vročih dni, ki smo jih bili letos deležni, pa je bilo tudi zame neprijetnih ... zaradi sopare morda, najverjetneje pa zaradi onesnaženosti v zraku, ki postane ob vročem vremenu še bolj huda in neznosna.
In vendar imam občutek, da niso samo poletja drugačna od tistih, ki sem jih kot študentka preživela s knjigami in prijatelji na plaži,
občutek imam, da niso samo manj zvezdnate in manj jasne te letošnje avgustovske noči. Nekaj trpkega in neznanega je v njih. Nekaj podobnega strahu in negotovosti. Ali pa je to samo občutek človeka, ki je iz brezskrbnega študenta dozorel v odraslo osebo. Pred tednoma sem srečala staro prijateljico. Že dolgo let se ne odpravljava s kajakom po divjih vodah kot v mladih letih, naši življenjski poti sta se nekako razšli; ko se srečava, pa se vseeno navdušeno zaklepetava tako kot nekoč, ko sva pogostokrat v avtu klepeta-
li	dolgo v noč. Takrat sva največkrat govorili o smislu življenja, o vsem tem, kar je skrivnostno in za nas nepojmljivo, o Sai Babi, ki se je ravno pred kratkim še sam naveličal tega našega bednega vsakdana in vsega tega, kar je zemeljsko, trpko in nizkotno.
O njem pa se tudi medve ne raz-govarjava več. Občutek imam, da smo v zadnjih letih vsi zapustili svet sanj tam nad oblaki in padli globoko v trpko resničnost, ki je vsak dan bolj konkretna. S prijateljico si nisva mogli kaj, da bi se
ne spraševali, kam gremo, kam pelje igra tistih, ki držijo v rokah svet in naš bedni vsakdan. Igra, ki ji nekateri pravijo kriza, drugi ekonomski kolaps, bankrot ali s tujo besedo default. Prijateljica mi pripoveduje o znanki, ki je v Italijo pribežala iz Argentine, sedaj živi tu, a se preživlja s težavo, kajti kljub temu da je kot profesorica poučevala polno delovno dobo, prejema le nekaj več kot 100 evrov pokojnine. In kako se je pravzaprav dogajalo, me zanima. Tako, nenadoma, nenavadno hitro, pripoveduje prijateljica. Ljudje so živeli čisto vsakdanje življenje, delali so, verjeli, skrbno čuvali prihranke. Nekega večera so se vrnili z dela, tako kot vsak dan, povečerjali in šli spat... ko so se drugo jutro zbudili, so bili ljudje že na ulicah, država je enostavno propadla in vsak je izgubil vse, kar je imel. Vse pa pomeni delo, prihranke, denar, pravzaprav življenje. Potem nam pride na misel popevka Don' t cry for me Argentina ... ne joči za menoj Argentina.
Ob pripovedi me je streslo, kajti ravno se je začelo govoriti, da je
italijanska država bliže bankrotu kot Španija ali Portugalska. Streslo me je, ker so se v teh dneh začele rušiti vse tiste male stvari, v katere sem verjela. To, da obstaja pač javno zdravstvo, v katerega lahko zaupaš, to, da bo mož čez dobro leto začel prejemati pokojnino, za katero je garal vse
življenje, dostojno pokojnino, za katero sva doslej verjela, da nama je nihče ne more vzeti. Zdaj pa vem, da mi lahko vzamejo to in še marsikaj, tudi tiste borne denarce, ki jih sama zaslužim. Država je v škripcih, potrebuje denar, udarila bo po nas, po tistih revežih, ki smo najmanj krivi za zadolženost, in nas lepo ukleščila v svoje kremplje. Da, ukleščila, kajti vsaka ekonomska kriza prinaša ne le konec blagostanja, temveč
tudi padec demokratičnih pravic in svobode.
Ogorčeni smo čisto vsi, predvsem zato, ker se dogaja nekaj, za kar smo mislili, da se nam, ki živimo dostojno življenje, ne more nikdar in nikakor zgoditi. Nam, ki smo delali, hranili, hodili na dopust, kupovali avtomobile in živeli, če že ne v luksuznih, vsaj v dostojnih stanovanjih in hišah. Nam, ki smo se rodili v tako imenovani družbi blagostanja.
In vendar se vse skupaj spreminja. Nič ni več tako, kot smo včasih verjeli, da je. Zadnjič sem pred planinskim zavetiščem v slovenskih gorah kradoma prisluhnila (vem, da je to neolikano, a včasih je radovednost prevelika) pogovoru ob sosednji mizi. Pripovedovali so o počitnicah na Norveškem, kjer sem bila tudi sama kot študent, in se nisem mogla zadržati, da ne bi sledila pripovedi. Mlad par je razlagal o družbi, ki je na osnovi demokratičnih in človekoljubnih načel popolnoma odprla svoje meje. Nisem se mogla načuditi, ko sta povedala, da je v tej sever-
ni deželi več Afričanov in drugih priseljencev kot domačinov. Teh je bilo sicer vedno zelo malo, za pičlih nekaj milijonov, a ko sem jaz raziskovala severne čare, tujcev na Norveškem še ni bilo. In Norvežani so v miru in samoti obdelovali svoje kmetije. No, planinca sta znala še povedati, da se mlade Norvežanke brez predsodkov poročajo s tujci, zaradi kulturnih in socialnih razlik pa zakoni v nekaj letih razpadejo, socialne službe in država morajo nato skrbeti za družine, za otroke in zato je celotni družbeni sistem v vse večjih težavah in denarni krizi. Vse več je prekrškov, vse več je kaznivih dejanj, in to v državi, kjer pred nekaj leti nihče ni zaklepal svojega bivališča, niti v sami prestolnici. Z možem poslušava, o vsem tem nisva vedela nič, zdaj tudi razumeva, čeprav seveda nikakor ne opravičujeva, kako je sploh prišlo do množičnega umora na norveškem otoku.
Tudi sama se zavedava, da je veselih, sproščenih ljudi vsak dan manj, kriza in stiska rojevata strah, jezo, sovraštvo in nestrpnost. Ljudje živijo vse slabše, ne verjamejo več v prihodnost in zaradi tega so tudi medčloveški odnosi vsak dan slabši. In to, medtem ko marsikdo še vedno bogati na račun najrevnejših in na nepošten način kopiči denar, krizi, zakonom, Evropi in davkariji v brk.
Suzi Pertot
rff.ONotip
Naši košarkarji so začeli treninge
Cilj: ponoviti in še izboljšati rezultate
S 7. strani / Pogovor: Simon Peter Leban o SDM
"Papež nam je zaupal zahtevno nalogo"...
V	zadnji številki pred počitniškim premorom smo napovedali začetek sezone nogometašev amaterjev, tokrat pa so na vrsti košarkarji, ki so se medtem pričeli spet znojiti. Prvi so se seveda vrnili v telovadnico igralci članske ekipe Jadrana, ki bo četrto leto zapored nastopal v državni C ligi (po novem C liga amaterjev) in je najvišje postavljena slovenska peterka v Italiji. Jadra-novci so treninge začeli v sredo, 17. avgusta, v ponedeljek, 22. t. m., so priprave startale tudi pri Boru (deželna C liga). Jadran bo tudi letos vodil trener Walter Vatovec, ki je lani ekipo privedel do nenadejanega tretjega mesta po rednem delu in nastopa v četrtfinalu končnice za napredo-
vanje. Krmar je po sijajnem prvenstvu izrazil pripravljenost, da ostane na klopi le, če uprava okrepi postavo in cilja na izboljšanje lanskega rezultata. Vodstvo kluba je ugodi-
lo	Vatovčevi želji in sestavilo malce spremenjeno, vendar na papirju izjemno konkurenčno moštvo. Odpovedali so se trem starejšim igralcem, dolgoletnemu kapetanu Deanu Oberdanu (ki ostaja v društvu kot spremljevalec ekipe), Mauriziu Cohenu in
Luciu Tomasiniju, najeli pa so dva košarkarja iz višje lige. To sta slovenski play-maker, pri Boru vzgojeni Daniel Bati-ch (v zadnjih letih v B2 ligi v Tržiču, še prej v BI v Trstu in Gorici), in veteran Massimi-liano Spigaglia, postavni krilni center, ki je lani branil barve Rožaca v B2 ligi, še prej pa je igral v vseh višjih prvenstvih, pred poldrugim desetletjem celo v Al s tržaškim klubom, pri katerem je zrasel. Tretji “nakup" je potrditev lanskega ogrodja (večletni stebri Franco, Slavec, Marušič in Malalan ostajajo na svojem mestu) in predvsem mlade zvezde Boruta Bana, ki ga je med drugim snubil tržaški drugoligaš, a je naposled (za zdaj) ostal zvest domačemu dresu. Po eni strani ne bo
lahko ponoviti lanskega nadvse uspešnega prvenstva, po drugi pa ima deseterica hkrati dovolj moči, izkušenj in svežine, da odločno poskusi naskakovati sam vrh. Stopničko niže, v deželni C ligi, tudi za Bor in Breg ne bo lahko odigrati tako odmevne vloge kot v prejšnji sezoni, ki je bila za zamejsko člansko košarko skorajda neponovljiva (vse štiri ekipe v play-offu, ena v finalu, ena v polfinalu, ena v četrtfinalu). Na Stadio-
nu 1. maja so v bistvu v celoti potrdili lansko zasedbo, izgubili so le dva mladinca, ki sta v prejšnjem prvenstvu igrala na posodo. Sestav, na čelu katerega kot trener ostaja Sežanec Boban Popovič, pa je okrepil njegov sovaščan Marko Meden, dolgoletni organizator igre prvoligaša Kraškega Zidarja, ki bo pri Boru tudi vaditelj skupin mi-nikošarke.
Čim več protagonistov lanskega odličnega prvenstva so skušali potrditi tudi pri Bregu, v Dolini pa ostaja tudi večletni vodja Tomo Krašovec, doma iz Ankarana. Bor se je lani povzpel do polfinala play-offa, Brežani pa so igrali celo odločilno tretjo tekmo finala za napredovanje, ko je bila boljša od njih krminska Alba. Težko je reči, ali se bosta lahko tudi letos naša predstavnika potegovala za prestop na državno raven, vendar v vsakem primeru želita odigrati vidno vlogo. Pri Bregu se dogovarjajo z Elvisom Klarico (bil bi povratnik) in Sašo Ferfoglio, do začetka priprav pa je bil prost tudi Borov košarkar Peter Sosič. Ob še dodatni okrepitvi bi torej oboji lahko ciljali res izjemno visoko, čeprav - kar velja tudi za Jadran - bo konkurenca v ligi dokaj ostra.
Po poti vrednotenja mladih, ki so ne nazadnje rezervoar za Jadranovo člansko ekipo, pa bodo vztrajali pri Kontovelu. Nastopanje v deželni D ligi bodo vsekakor skušali še tretjo sezono zapored oplemenititi z uvrstitvijo v končnico za napredovanje.
HC
Kaj bi nam povedal o molitvenem bdenju na predzadnji dan SDM-ja in o prenočitvi pod milim nebom sredi oceanske množice? Bdenje in vigilija sta se prav gotovo močno vtisnila v srce vsakemu udeležencu; najprej, ker so bile vremenske razmere tako rekoč "nenaklonjene"; dvakrat se je slavje prekinilo zaradi dežja. Najbolj ganljiv in občuten trenutek je bila adoracija Najsvetejšega, ko je prenehal dež in milijonska množica je popolnoma utihnila.
Takrat je papež posvetil vse mlade Jezusovemu srcu in podelil evharistični blagoslov. Posebna izkušnja je bila tudi nočitev. Prenočili smo na mokrih tleh v mokrih spalkah (sam nisem v vsem skavtskem življenju česa takega nikdar doživel). Vsekakor se ponoči ni tako ohladilo, da nam je uspelo se posušiti. Svečana sklepna maša na letališču Cuatro Vientos, ki se je je v nedeljo, 21. avgusta, udeležilo okrog dva milijona mladih, je gotovo bila posebno doživetje.
No, prav zaradi milijonske množice in vročega sonca po moji oceni ni bila tako veliko doživetje kot vigilija. Tudi zbranosti ni bilo. Poleg tega so slabo zavarovali šotore s hostijami, ki so se zmočile, tako da je velika večina "romarjev" prejela "duhovno" obhajilo. Vsekakor smo imeli možnost se obhajati popoldne v Madridu.
Pri tej daritvi vam je sveti oče med drugim položil na srce, da se ne smete bati ne sveta ne prihodnosti. Katere njegove besede so se te dotaknile?
Papež je rekel, da je lahko biti Jezusova priča med milijonsko množico istomislečih, toda
kot udeleženci SDM-ja smo postali misijonarji. Zaupal nam je zahtevno nalogo nove evangelizacije; ponesti Jezusa
v	svoje družine, domove, med prijatelje, v šole, univerze... Vsekakor vsak od nas lahko zaupa Jezusu, Mariji in svetim zavetnikom SDM-ja.
Je bila po tvojem mnenju organizacija dogodka dobra?
No, ker sem že bil na raznih mednarodnih srečanjih, lahko iz izkušnje povem, da ni bila slaba. Rad bi pohvalil vse prostovoljce, ki so leto dni oz. pol leta prostovoljno delali za organizacijo dogodka. Pogrešal sem le več zaslonov (otvoritvene maše veliko romarjev ni spremljalo, ker so bili preveč oddaljeni od zaslonov in zvočnikov) in organiziranosti za delitev obhajila; lahko bi bilo več duhovnikov na različnih lokacijah, saj niso vsi romarji prejeli sv. obhajila ne na otvoritveni maši ne na zaključni.
(Tudi) letošnje srečanje so spremljali razne polemike glede visokih stroškov prireditve, protesti, celo izbruhi nasilja. Kako si jih doživljal tam in kaj misliš o vsem tem?
Sam sem bil o tem obveščen le dan potem, sicer pa mi je moj španski gostitelj poslal sms, naj se izogibam Puerta del Sol, kjer so potekali protesti. V zvezi s temi bi rad povedal dve stvari: višino zneska za organizacijo	SDM-ja
ocenjujejo na 50 milijonov evrov; to vsoto pa ni plačala samo država, temveč tudi španska Cerkev, prostovoljci, družine. Če pa ocenimo, da je vsak romar za kosila, spominke, muzeje, mestne prevoze itd. porabil nekaj sto evrov, lahko takoj ugotovimo, da je španska ekonomija z dogodkom gotovo pridobila. El Mundo poroča o 148 milijonih evrov dobička in 2.761 novih delovnih mestih. Ar-turo Fernandez, predsednik madridskih delodajalcev, govori o 160 milijonih evrov dobička samo za restavracije in hotele. K temu lahko prištejemo še vidljivost, ki jo je SDM dal Madridu in Španiji nasploh z več kot 4.700 akreditiranimi novinarji.
Z izbruhi nasilja pa je tako; protesti so bili sicer najavljeni in demokratično izvedeni. Žal pa med protestniki niso bili le mladi levousmerjene mladine, zelenih in gayevskih organizacij, marveč tudi anarhisti in nekateri pretepači, ki so izkoristili priložnost za izvajanje nasilja. Vsekakor je Španska javnost dogodek pozitivno sprejela, sodeč po časopisih in navdušenju ljudi na cestah.
So po tvojem taka srečanja danes dobra priložnost za osebno rast v veri?
Mislim, da SDM pripomore mnogo k osebni rasti, pa tudi k duhovnemu življenju. Seveda je taka vrsta dogodka drugačna od duhovnih vaj, meditacij itd., toda mladi katoliki na takih srečanjih lahko črpamo veliko energije in dobre volje, da lahko svoje poslanstvo udejanjamo tudi v vsakodnevnem življenju.
.CARSO
Želja po gorskem miru
Ob vznožju Sasslonga
V	prvi polovici meseca avgusta me ni več zdržalo doma, moral sem ven iz ustaljene vsakdanjosti, vzeti popotno palico in zbežati v svet. Daleč proč od vseh sem hotel, pa nisem šel daleč, le na Južno Tirolsko sem želel priti. Čudni so ti notranji goni, silna hrepenenja, ki si želijo v ne vem kako oddaljeni svet, potem pa, vsaj jaz, najrajši pristanem tam, kamor sem že od mladih nog tako rad zahajal, najprej s starši seveda, potem pa sam ali
v	družbi, ki mi je bila dana. Mislim, da sem v svojem življenju vsaj petdesetkrat pešačil po stari romarski poti iz Žabnic na Višarje, pa nato v Ukve, na planino nad njimi in k Belopeškim jezerom. Manjkrat, a prav toliko, pa na Južno Tirolsko, najprej še v študentskih letih z bratom Mariom, pa s “starimi", do danes zvestimi prijatelji, potem z Miro in Alenko. Danes pa sem si spet želel tja, med zelene planine in visoke vrhove dolomitskih Alp, pod Sasslong in veličastno Marmolado. Zaželel sem si to, stopil v avto
zAnnamario in bil v svoji notranjosti ves umirjen in zadovoljen, ko sem vozaril (to delo mi še uspeva brez večjih težav, hvala Bogu) proti tej sanjsko lepi Tirolski.
V	Trstu (in v Ljubljani) so bili dnevi vroči. Zaradi nekega dobronamernega, jasnega in poštenega dokumenta sem se kot predsednik Sveta slovenskih organizacij znašel kar čez noč pod točo, debelo točo hudih obtožb. Padale so besede kot "frontalni napad na nas", "neumesten in nekoristen dokument", "dvoličneži", "dokumentproti tako zaželje-ni enotnosti in združitvi" - vse to je padalo name kotna predsednika SSO in na člane moje organizacije. Pa so mi iz pozabe naenkrat prišli spet jasno pred oči napisi po proseških zidovih pred davnimi, skoro 40 leti, ko smo organizirali tam “Našpraznik", to je praznik Slovenske skupnosti, in sem moral brati na nekem zidu tale napis v italijanščini: "Se questa festa si fara', Drago Štoka moriraFešta oz. Praznik Slovenske skupnosti pa je le bil in jaz sem še danes tu živ
in zdrav, hvala Bogu.
Kaj vse je povzročil neki nedolžen dokument SSO, katerega predsednik sem!
Če kdo ni z nami, je proti nam! Zato s kolom po njegovi glavi, če je treba, samo da bo mir in seveda blažena enotnost v tem miru, pa lepo in vsestransko združevanje, samo da ne bo prepirov, drugačnih gledanj, samovoljnih misli, postranskih želja, ker tu smo samo mi nedotakljivi, nezmot-ni, večni! V našem preljubem zamejstvu, tam ob Soči in ob Jadranskem morju, pa na visokem Krasu je še pač vedno trden berlinski zid.
Samo nobene kritike, drugače bo joj! In joj je bil, zato sem se naveličan zatekel v varno tirolsko deželo. In zdaj mi je tu lepo, zelo lepo, a kaj ko bom moral spet tja v Trst in spet poprijeti za delo! Za delo ja, saj brez tega ni, ne more biti pravega življenja.
Kultura in vse, kar je z njo povezanega, pa mi tudi tu ne dasta miru. Prebiram plakat, ki pravi, da bo zvečer Mauro Co-rona v St. Ulrichu - Ortiseiu, kjer bo predstavil svojo zadnjo
knjigo.
Seveda sem šel, kako bi mogel zamuditi javni pogovor s tako znanim pisateljem, kot je Mauro Corona, doma iz Erta, iz bližine katerega je zdrsela
gora v umetni jez pod seboj in za vedno pokopala v nekaj minutah nad 2000 ljudi.
Maura Corono sem srečal pred barom pri župnijski cerkvi v St. Ulrichu in Annamaria (poznala ga je že od prej) ga je povabila na kavo in on je vabi-
lo	rade volje sprejel.
Stekel je prijateljski in poglobljen pogovor, ki mi bo gotovo ostal v lepem spominu. Govorili smo o marsičem na niti
ne polurnem srečanju ob kavi. Pogovor je nanesel tudi na slovenski alpinizem (Mauro Corona je namreč tudi zelo izkušen plezalec).
"Veliko odličnih alpinistov ste
imeli Slovenci, od Jožeta Copa do Tomaža Humarja", mi je dejal in nato preusmeril pogovorna Erto, svoj rojstni kraj in na svoje delo, ki ga poleg pisateljevanja najbolj veseli: na kiparstvo in rezbarstvo. Povedal mi je, kako hoče sam posekati les, iz katerega upodablja to, kar si želi, daleč proč od vnaprejšnjega naročila. "Če ni pravega navdiha, tiste silne moči, ki jo naenkrat začutim v
svoji notranjosti, tudi prave umetnine ne more biti". Pa tudi o alpinizmu je bil govor. Sam je to temo začel, komu je njegov spremljevalec ponudil kozarček "ta pravega tirolskega". "Ne, zdaj ne bom, po predavanju pa ja", je rekel in dodal: "Skušam se premagovati, a ne gre. Zdi se, da so nam že v zibelki daja-
li	okušati alkohol. Hriboviti kraji pač. VErtu pijejo vsi, mladi, stari, otroci in nono-ti. Tako je pač življenje pri nas, v Ertu", je dejal in pogledal na uro. Manjkalo je deset minut do predstavitve njegove nove knjige. "Moram iti", je dejal in mi še na hitro podpisal izvod svoje knjige, mi v njej posvetil krajšo misel in skico našega omizja.
Vsi skupaj smo se potem napotili v dvorano, veliko dvorano sredi vasi. Govoril je zbrano, z jasnim in vsem razumljivim jezikom, s smislom za humor. Govoril je tudi o vrednotah, ki jih današnji človek mora imeti v sebi, o etičnih in kulturnih vrednotah današnjega sveta, ki nemalokrat tava v temi. Tudi o Bogu in božjem stvarstvu je govoril v prepolni dvorani, ki ga je na koncu nagradila s toplim aplavzom.
Drago Štoka
Pionirsko delo slovenskega zgodovinopisja
Izšel je atlas slovenske zgodovine
Misli ob slovesu drage osebe
Potrebujemo drug drugega!
Slovenci doslej nismo imeli atlasa svoje zgodovine, to vrzel je zapolnil Slovenski zgodovinski atlas. Več-avtorsko delo je po desetih letih od prve zamisli izšlo pri Založbi Nova revija, Inštitutu Nove revije in Inštitutu Karantanija. To je mnogo več kot le zgodovina nekega naroda, je na predstavit-
vi	poudaril predsednik SAZU Jože Trontelj.
Zgodovina Slovencev je bila na kartah vedno vključena v širše zgodovinske atlase Jugoslavije, Evrope ali sveta, predvsem za potrebe osnovnih in srednjih šol.
Prvi poskus, da bi bila slovenska zgodovina prikazana na posebnih zemljevidih v samostojnem atlasu, je bil Zgodovinski atlas Slovenije, ki je izšel v begunskem taborišču v Spittalu leta 1948 in nato še za šolsko rabo v Buenos Airesu leta 1960 - avtor in urednik je bil Roman Pavlovčič, je na predstavit-
vi	na Slovenski akademiji znano-
Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je celjska občina na Starem gradu pred kratkim podelila pesnici Barbari Korun za pesniško zbirko Pridem takoj. Korunova je prejela 4000 evrov bruto, kot lavreatinja pa je prejela še posebno listino Mestne občine Celje. Zlatnik poezije je prejel pesnik Veno Taufer.
Korunova je za STA povedala, da je zelo vesela in počaščena, da se je znašla med elitnimi Veronikinimi nagrajenci. "Popolnoma sem presenečena in zame je na-
sti in umetnosti (SAZU) povedal Marko Vidic, ki je v zadnjih letih nasledil Draga Bajta pri urejanju
te nacionalno pomembne izdaje.
Slovenski zgodovinski atlas na več kot 230 kartah, 49 skicah in tlorisih ter desetih tabelah in
grada nepričakovana, čutim pa naklonjenost ljudi moji poeziji", pravi Korunova.
Predsednik tričlanske žirije Peter Kolšek je ob utemeljitvi nagrade povedal, da je pesniška zbirka Pridem takoj četrta pesniška knjiga Korunove. Vse njene knjige so po oceni žirije opazno izostrene, v primeru zbirke Pridem takoj pa gre za ostrino, ki z mehkimi sredstvi, kot so postopno umikanje intimistične subjektivnosti, postopno prevzemanje drugih identitet iz pretekle in moderne mitologije, zlasti pa postopno naraščanje družbenoe-
grafičnih prikazih zajema vsa najpomembnejša obdobja slovenske zgodovine, od prazgodovinskih kultur na naših tleh do neodvisne države. Kot je povedal Bajt, so k sestavi atlasa povabili mlajše zgodovinarje z doktorati, ki sodelujejo pri različnih slovenskih zgodovinskih ustanovah, kot so ZRC SAZU, Inštitut za novejšo zgodovino, Nadškofijski arhiv v Ljubljani in Narodni muzej Slovenije.
Avtorji Boris Goleč, France M. Dolinar, Miha Kosi, Aleš Gabrič in Tomaž Nabergoj so atlas kronološko razdeli-
li	v osem poglavij, ki predstavljajo temeljno delitev slovenskega naroda na slovenskem etničnem ozemlju: prazgodovina, rimska doba, zgodnji srednji vek, visoki in pozni srednji vek, od začetka novega veka do pomladi narodov 1848, od Zedinjene Slovenije do razpada Avstro-Ogrske, obdobje Jugoslavije in obdobje Republike Slovenije. Poglavja uvajajo krajša pregledna besedila, besedila pa pojasnjujejo tudi posamične zemljevide. Za izdelavo le-teh je po-J skrbela Mateja Rihtaršič.
Po besedah akademika Trontlja ni veliko držav na svetu, ki imajo tako edicijo. Po njegovem mnenju je to monumentalno delo slovenske kulture mnogo več kot samo zgodovina nekega
tičnega angažmaja, omogoča, da pesniška beseda ne podleže najmanjši retoriki aktivizma.
Kot navaja žirija, Korunova nagovarja sodobnega bralca k premišljevanju o tem, da sedanja paradigma polaščanja sveta za človeštvo ni dobra stvar. "Sočutje do vsega živega in odpor do vsega totalizirajočega se v zbirki Pridem takoj razodeva, med drugim, skozi usta antične Antigone, ki takole opominja svojo sestro Ismeno: Zjutraj sva se zbudili s prepletenimi lasmi, takrat sva si obljubili, da bova zmeraj skupaj. Si pozabila? Si res vse pozabila"?, je zapisala žirija. Dodali so še, da takšno opominjanje nima izvršne moči, kakor je pač danes nima niti pesništvo, toda če si je še zmeraj mogoče predstavljati nekaj takšnega, kot je pesem za današnjo rabo, tedaj je to pesniška zbirka Korunove.
ljudstva. Slovenski zgodovinski atlas je "sijajna učna ura, pogled v preteklost, ki zmore človeka strezniti, ohladiti njegovo domišljavost in ošabnost". Šele široko razumevanje neoporečne zgodovine in racionalen odnos do preteklega dogajanja sta lahko dobra podlaga za zdravo dojemanje narodne identitete in za zrela, nepristranska čustva. To pa je dobra podlaga tudi za izpodbijanje nacionalizma in šovinizma, je poudaril predsednik SAZU.
Kot je povedal glavni urednik založbe Niko Grafenauer, so si izdelavo atlasa pri Novi reviji zamislili pred desetimi leti, idejo je podprl zgodovinar Igor Grdina, ki je zanj napravil tudi prvi osnutek. K izdaji atlasa jih je nagovarjala izkušnja, ki so si jo pridobili z izdajanjem Slovenske kronike. Atlas je zasnovan po leksikalnih merilih in je s svojimi kartografskimi sestavinami, tlorisi, legendami in obsežnim imenskim kazalom unikum v slovenskem zgodovinopisju, je dejal Grafenauer.
Izid knjige je podprlo več slovenskih podjetij ter ministrstvo za kulturo in javna agencija za knjigo - država je sicer prispevala zgolj deset odstotkov sredstev. Ministrstvo za šolstvo in zavod za šolstvo pa sta omogočila, da bo atlas dosegel vse slovenske šole, je povedal direktor založbe Tomaž Zalaznik.
Za Veronikino nagrado, ki velja za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji, so bili nominirani še Dušan Jovanovič za zbirko Nisem, Franci Novak za zbirko Otroštvo neba,
Katja Perat za zbirko Najboljši so padli in Uroš Zupan za zbirko Oblika raja. Med nominiranimi so bili kar trije prvenci.
Veronikino nagrado, katere avtorica in organizatorica je Fit media, podeljuje Mestna občina Celje od leta 1997, torej je letos 15-letnica te prestižne literarne nagrade na Slovenskem. Doslej so Veronikino nagrado prejeli: Iztok Osojnik, Aleš Šteger, Josip Osti, Ciril Zlobec in Marjan Strojan, Milan
Pred dobrim tednom dni smo se na pokopališču poslovili od sorodnice in sosede. Njen odhod se je napovedoval že veliko časa. Bila je bolehna, zadnje mesece je zelo trpela in na koncu preprosto ugasnila. Dvaintrideset let vdova. Brez otrok. V nekaj letih je v veliki hiši ostala čisto sama, a se klena Dalmatinka ni vdala. V naš kraj jo je pripeljala ljubezen in jo trdno zasidrala v naši skupnosti. Vztrajala je s pridnimi rokami, skrbnostjo, gospodarnostjo, predvsem pa z veliko vero. Vztrajala je v svoji neodvisnosti, samostojnosti ter si strogo odmerjala, koliko pomoči hoče od kogarkoli. Odločna in mila hkrati. Ko sem prišla iz porodnišnice po prvem porodu, je prosila, ali lahko samo "malček pokuka k štručkama". Sklonjena nad košema je komaj krotila vzklike ganjenosti, da ju le ne bi zbudila. "Bog vam daj zdravja in blagoslova", je ves čas ponavljala. Tudi pri drugih dveh ni bilo nič drugače, samo še malo bolj sključena je bila. Naši prazniki so bili vedno obogateni z njenim slastnim peci-
Jesih, Miklavž Kornelj, Milan Dekleva, Erika Vouk, Ivo Svetina, Ervin Fritz, Taja Kramberger in Tone Pavček, Milan Dekleva, Jože Snoj in Andrej Medved.
vom. Pa ne samo naši. Njena hiša se je pred prazniki spremenila v pravo tovarno sladkih dobrot, s katerimi je obdarovala mnoge. Te zgodbe in še mnoge druge sva v teh dneh pripovedovala otrokom. In potem so začeli pripovedovati sami. Kako je bilo lepo pri njej na obisku.
In bili smo strašno v skrbeh, kdo bo zdaj poskrbel za njene muce. Kasneje sem slišala hčerko, ki je svoji noni razlagala, da zdaj teta ne bo več tako sama, saj se bo srečala s tistimi, ki jih je tako zelo pogrešala. Njen pogreb je zbral družino in sorodnike od blizu in daleč, ki se v tako velikem številu že dolgo nismo zbrali. To mi je všeč pri pogrebih, pa naj se še tako čudno sliši. Spokojnost in povezanost. Ranljivost. Pa nikomur se pravne mudi. Po obredu smo se njeni najbližji zbrali na njenem domu. Sredi njenih slik in spominov. Tri generacije okrog iste mize v spoznavanju družinske zgodovine. V njenem primeru bi bila dobra snov za roman. Drobne stvari in dogodki, ki so bili skoraj pozabljeni, a so kar naenkrat čisto jasni, dobijo še nov pomen. So kamenčki v mozaiku spomina.
"Ne žalovati, ker ga ni več, ampak biti hvaležni, da smo ga imeli med nami", se mi je utrnila misel, ki sem jo slišala ob nekem drugem slovesu. “Bilo je lepo", smo ugotavljali, ko smo odhajali vsak po svojih poteh. "Kljubžalostnemu dogodku", smo potem hitro dodali, kot bi se opravičevali. Bilo je lepo, ker smo bili skupaj, ker smo drug drugemu predajali nekaj svojega, delili del sebe. V dobrem in v slabem. Škoda bi bilo, da bi se tega zavedali šele takrat, ko se od nekoga poslavljamo. Danes bolj kot kdajkoli prej potrebujemo dogodke, praznovanja, obrede, kjer je priložnost za obujanje in predajanje družinske zgodovine. Dneve, ko se čas vsaj malo zaustavi in zaslišimo drug drugega. In se razveselimo, da imamo drug drugega.
Alenka Hvalica
^Slovenski»
zgodovinski
ATLAS
Veronikina nagrada
Dobitnica je pesnica Barbara Korun