Hof- und hohen Landesstelle die Präfektur mit dem Kanonikatamte, 
vereinigt mit der Seelsorge, verbunden wird ; so bitten wir Unterzeicflnete, 
mehr gedachten Herrn Hofman mit seinem ungegründeten Anspruch 
abzuweisen; überhaupt aber selben zur Redlichkeit, Einverständnis, Dienst­
willigkeit und zu einem ruhigeren und gefälligeren Betragen gegen seine 
Mitkollegen zu ermahnen, sowie wir im Gegenteile hiemit angeloben, 
ihn als unsern Amtsgehilfen jederzeit anzusehen und sowohl zur Zeit des 
Turnus seiner Frühpredigten, damit er nicht zweimal des Tages, welches 
bis nun keinmal wiederfahren ist, die Kanzel besteigen darf, so wie 
sonst nach unsern Kräften zu unterstützen, falls aber diese Verfassung 
nicht gefällt, ihm aufzutragen, daß er seine beiden Ämter niederlege; 
damit die hohe Landesstelle, das hochwürdigste Ordinariat und dieses 
Kollegiatstift nicht weiters beunruhigt werden und wir demnach einen 
andern geschickten Mann, den wir wirklich schon haben, zu diesen 
Ämtern wählen könnten. 
Kollegiatstift Neustadtl, 17. Dezember 1794. 
Franz Niklas Persich v. Köstenheim, Probst. 
G r e g o r i u s J e ni t s c h, 
Thomas Anton W u 1 o witsch, 
Anton Erasm. Mertl de Mitterberj. 
Franz Niklas Vermatti, 
Anton Peruschitsch, 
j 
Kanoniker. 
=~e> 
Slovstvo. 
Ivan Šašelj: Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada. I. 
Založilo »Katoliško tisk. društvo v Ljubljani«. Tisk J. Krajec nasl. v 
Rudolfovem. 1906. str. 333, 
Že 1. 1887. je spisal Ivan Šašelj, župnik v Adlešičih, »Zgodovino 
adlešičke fare na Belokranjskem«. Zdaj je izdal novo delo. Sam piše v 
predgovoru: Ko sem prišel pred 20. leti v Adlešiče in prvikrat v Belo 
Krajino, sem precej začel opazovati življenje in delovanje Belokranjcev, 
njih šege in navade in posebno njih lepi jezik. In kar sem opazil in 
zapisal, sem priobčil potem v različnih časopisih, toda ne vsega«. Tu 
je nanizal pisatelj nabrano snov v posebni knjigi, »da poda natančno 
sliko*0 belokranjskih narodnih zanimivostih svoje fare«. 
Vsebino tega zvezka nam kaže kazalo : Predgovor I — VII. — I. Pre­
govori in reki 1 —16. — II. Pesmi 17—179. A. Pripovedne. //. Smešne. 
C. a) Kolednice in božične, b) Kresnice, c) Zdravice. č) Posmrtnice. 
Č. Pobožne in moralne. /). Vojaške. /•'. Različne. — III. Vraže, prazne 
vere, narodni običaji 181—209. — IV. Bajeslovne stvari 211—220. — 

V. Pripovedke in pravljice 221 —237. — VI. Slovarček 239—324. Tolmač 
neznanih besed, ki se nahajajo v narodnih pesmih. 
Vsebina je torej prav različna in bo zanimala ne le leposlovca, 
ampak prav tako slovničarja in etimologa, narodopisca in zgodovinarja. 
Prav radi tega o tej knjigi tu poročamo. 
Zemeljske daljine se vedno zmanjšujejo; železnica in brzojav sta 
nam približala že ves svet; časopisi in knjige nam donašajo duševno 
hrano, zato se narodni jezik izgublja, posebnosti izginjajo, narodna noša 
se umika, ves svet se bolj in bolj zenačuje. Tako je tudi na Belokranjskem. 
Helokranjščina se umika slovenščini. Pripovedne pesmi (starinske popevke) 
so starejše, a mladina jih več ne zna (VI). Tudi vraže ginevajo in se 
pozabljajo. Tu pa ima bister opazovavec dovolj prilike, da razlike v 
jeziku, v šegah, v noši, v naziranju zaznamuje in ohrani, preden jih pogoltne 
val časa. In to je storil župnik Ivan Šašelj za svojo župnijo. S tem je 
pokazal, da se na majhnem prostoru lahko najde lepo in hvaležno polje, 
kjer je le treba z oralom obdelovati neobdelani svet. 
Obširen je slovarček, ki prinaša zbirko belokranjskih besed in 
izrazov, mnogo tudi takih, ki jih Pleteršnikov slovar še nima. Pisatelj 
pravi: V njem nahajamo marsikateri izraz, iz katerega lahko sklepamo 
na izvir nekaterih krajevnih imen, n. pr. Hinje, Žažar, Dragatuš in Tušev 
dol, Damelj, »Bistiica« v črnomaljskem okraju n. pr. ima svoje ime po 
bistricah-čcšpljah, ki tam dobro rodijo (VII). Iz tega slovarčka naštejmo 
nekaj zanimivejših besed: karlovec — jamica zadaj na vratu, buj — hudo­
urnik, hinje = ivje, hrga — grča, luk (vranji) = neka trava, mulj = 
Flußsand, odamelj — odmev, prem = pristrešček, šišek — griček, 
škavlja — luknja, škrab - kamenita peščena tla; slap — jez (red rezja 
v vinogradu). Take besede res lahko marsikje pojasnč temni pomen 
krajevnih imen. 
Knjiga je torej na razne strani dobrodošla in je nov kamen v naši 
slovstveni zgradbi. V. S. 
Zgodovinska knjižnica. Izdaje »Zgodovinsko društvo« v Mariboru. 
I. oddelek: Pomožna znanstva. 1. zvezek: Krajevne kronike. Cena 20 h. 
Tisk »Zvezne tiskarne« v Celju, 1905. Str. 44. 
»Zgodovinsko društvo« v Mariboru namerava izdajati zgodovinsko 
knjižnico. V poljudni obliki želi prinašati razna navodila, kako se sestav­
ljajo kronike, kaj treba vedeti o izkopinah, o arhivih, o narodopisnih 
predmetih itd. Poleg teh teoretičnih knjig pa misli izdajati popise po­
sameznih oddelkov južnoštajerske dežele. 
Prvi zvezek prinaša pouk o kronikah. Seznanja nas najprej o tem, 
kaj so kronike, kaj obsegajo, čemu so, kako se pišejo, na kaj se je treba 
pri sestavljanju kronik ozirati, kateri so najvažnejši zgodovinski viri itd. 
Potem razlaga pomen izkopin, spomenikov, pisanih in tiskanih virov,