222 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 223Petrologija • Ploščasti apnenec, značilni element kraške kulturne krajine Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? • Ekologija krajevne oblasti, strokovnjake in ustanove, ki živijo na območjih s ploščastim apnen- cem ali želijo obnoviti obstoječe zgradbe s tem naravnim kamnom, in jim pomagajo razumeti kulturno dediščino, ki iz tega izvi- ra. Posredujejo znanja, ki so bila izgubljena v preteklosti in lahko pomagajo ohranjati naravno in kulturno dediščino prihodnjim generacijam. Po drugi strani pa smernice služijo kot podlaga vsem odločevalcem na državni in krajevni ravni za pripravo zako- nov, ki spodbujajo trajnostno rabo ploščaste- ga apnenca in drugih naravnih kamnov. Ker ploščasti apnenec, tako kot vsi drugi naravni kamni, nima posebnega statusa in je uvrščen med mineralne surovine, je prav- na podlaga za njegovo pridobivanje rudar- ska zakonodaja. Ta določa enaka pravila za majhne odkope kot za velike komercialne kamnolome. Nacionalne rudarske strategije imajo možnost dovoliti izkoriščanje nekate- rih vrst mineralnih surovin, ki so edini vir ali pa so redke in potrebne zaradi javnega interesa, ki so v drugem zakonu opredelje- ni kot strateški za gospodarski in družbeni razvoj. Med edinstvene mineralne surovine, pomembne za državo ali regijo, sodijo pred- vsem edinstvene (avtohtone) naravne snovi, ki so del nacionalne identitete ali kulturne in naravne dediščine ter krajine. Kljub temu se naravni kamen obravnava v okviru vseh drugih mineralnih surovin in zanj ne velja nobena izjema. Zato so bile za trajnostno pridobivanje apnenčastih plošč predlagane sledeče rešitve: • uporaba ploščastega apnenca iz aktivnih kamnolomov z rudarskimi pravicami; • omejeno pridobivanje ploščastega apnen- ca iz opuščenih kamnolomov samo za namen obnove kulturne dediščine v ne- posredni bližini; • odkopavanje ploščastega apnenca nepo- sredno s površine le z ročnim orodjem, če je to mogoče; • uporaba ustrezno klanega (klivažirane- ga) apnenca iz aktivnih kamnolomov na Krasu; • ponovna uporaba plošč iz obstoječih stavb, tudi dotrajanih; • uporaba ploščastega apnenca iz večjih gradbenih nahajališč, pri čemer se vzpo- stavi »banka gradbenih materialov« na posebnih urejenih zbirališčih, kjer bi bil ta material dostopen trgu. Viri: Belamarić, J., 2016: Kamen istočnog Jadrana. Split: Javna ustanova ReraSD, 127 str. Gorjanović-Kramberger, C., 1895: Fosilne ribe Komena, Mrzleka, Hvara i M. Libanona uz dodatak o oligocenskim ribama Tüffera, Zagora i Trifalja. Djela jugoslavenske Akademije znanosti i umjetnosti, 16: 1–67. Jurkovšek, B., Kolar-Jurkovšek, T., 2021: Fosili Slovenije: pogled v preteklost za razmislek o prihodnosti. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 264 str. Jurkovšek, B., Cvetko Tešović, B., Kolar-Jurkovšek, T., 2013: Geologija Krasa. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 205 str. Novak, M., 2015: RoofOfRock Final Thematic Report. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije. https://roofofrock. geo-zs.si/Publication/index.html. Novak, M., Biolchi, S., Čebron Lipovec, N., Jež, J., Peternelj, K., Šolc, U., Golež, M., 2015: Roof of rock. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije; Dubrovnik: Dunea, 181 str. Peternelj, K., 2015: Skupne smernice in priporočila za spremembo zakonodaje. Publikacija projekta RoofOfRock. Dubrovnik: Dunea d. o. o., 54 str. Pieri, F., Biolchi, S., 2014: Platy limestones: 10 case studies in the Classical Karst. Trst: Edizioni Università Trieste, 48 str. Renčelj, S., 2002: Kras: kamen in življenje. Koper: Libris, 162 str. Šolc, U., Jež, J., Novak, M., Rokavec, D., Peternelj, K., Krivic, M., Jurkovšek, B., Kolar-Jurkovšek, T., Bavec, M., 2014: Projekt RoofOfRock – usmeritve in priporočila za ohranjanje, sonaravno uporabo in ponovno uporabo ploščastega apnenca kot naravnega mineralnega vira za gradnjo objektov. Mineralne surovine v letu 2013, 11 (1): 124–130. Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? Jaka Črtalič, Žan Kuralt, Hubert Potočnik Na prelomu dvajsetega stoletja so na stičišču Alp in Dinaridov, po dvestoletnem vrtincu izumiranja, izginili še zadnji risi. Po bolj ali manj zanesljivih navedbah so bili na obmo- čju današnje Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine zadnji osebki ubiti ali pa so jih našli mrtve v prvem in drugem desetletju dvajsetega stoletja. Izumiranje je časovno jasno potekalo v smeri proti jugu Balkanskega polotoka, kjer se je na območju med Makedonijo, Albanijo in Kosovom ohranila majhna, izolirana populacija risov, ki jo danes imenujemo balkanska. Na območju jugovzhodnega obrobja Alp in Dinaridov je prostor ostal »prazen« sedemdeset let, dokler niso spomladi leta 1973 slovenski gozdarji in lovci v kočevske goz- dove ponovno izpustili tri pare risov iz Slovaškega rudogorja. Ponovna naselitev je bila izjemno uspešna, dejanje pa lahko razumemo kot eno izmed pionirskih naravovarstvenih akcij v Sloveniji. Po skoraj petdesetih letih obstoja »dinarske« populacije, ki se je razvijala v izolaciji od sosednjih populacij risov v Karpatih, švicarskih Alpah ali na jugu Balkana, je risom ponovno grozilo izumrtje. Tokrat v prvi vrsti zaradi parjenja v sorodstvu in posledič- no izjemno visoke stopnje sokrvja. Bil je skrajni čas za ukrepanje. Za življenje risa je nujno potrebno kritje, ki ga večinoma omogočajo različne oblike naravne vegetacije, ta mu namreč omogoča njegovo uspešno plenjenje. Foto: Miran Krapež. 224 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 225Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? • EkologijaEkologija • Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa Evrazijski ris (Lynx lynx) je največja iz- med štirih danes živečih vrst risov in tehta od štirinajst do petintrideset kilogramov, v dolžino meri od sedemdeset do sto trideset centimetrov, v višino do petinšestdeset cen- timetrov. Za razliko od ostalih treh vrst so njegov glavni plen parkljarji, medtem ko so zajci z izjemo najbolj severnih delov obmo- čja razširjenosti razmeroma nepomembni. Vrsta je razširjena po večjem delu Severne in Srednje Azije, v nekaterih delih Bližnjega vzhoda in Evrope. Največje evropske popu- lacije so v Skandinaviji, baltskem območju in Karpatih, medtem ko so populacije v srednji in jugovzhodni Evropi, z izjemo bal- kanske populacije, ponovno naseljene, za vse pa velja, da so majhne in izolirane. Po dosedanjih najdbah se je evrazijski ris v Evropi prvič pojavil v času riško-würmske medledene dobe ob koncu pleistocena. Ko- lonizacija je najverjetneje potekala iz Azije preko takrat velikih gozdnih masivov (Ori- ani, 2000). V začetku holocena, ko so bile razmere za risa zelo ugodne, je evrazijski ris hitro širil svoje območje razširjenosti. Do začetka srednjega veka je poseljeval skoraj celotno območje Evrope z izjemo Iberskega polotoka, katerega je poseljeval iberski ris (Lynx pardinus). V srednjem veku in nato z viškom po industrijski revoluciji sta se zgo- dila skokovit porast urbanizacije evropskega prostora in izginjanje velikih gozdnih ob- močij, kar je povzročilo hiter upad tako risa kot tudi njegovega najpomembnejšega plena – evropske srne. Ob hkratnem sistemskem spodbujanju in nagrajevanju ubijanja velikih zveri je ris do druge polovice devetnajstega stoletja skoraj izginil iz večjega dela Evrope (Kos in sod., 2005). Leta 1973 je bilo iz Slovaških Karpatov v Trnovec v Kočevskem Rogu ponovno naseljenih šest risov (tri sa- mice in trije samci). Vsi doseljeni risi so bili odlovljeni na istem območju in predvidoma delno sorodni med seboj. V naslednjih le- tih se je populacija hitro širila in po nekaj letih poselila zlasti Kočevsko in Notranjsko v Sloveniji ter Gorski Kotar na Hrvaškem. Širjenje je bilo zlasti hitro v smeri proti ju- govzhodu, proti Hrvaški in Bosni in Her- cegovini, saj se v tej smeri raztezajo za risa lahko prehodni obsežni sklenjeni gozdovi. Širjenje proti severozahodu, v jugovzhodne Alpe v Sloveniji, Avstriji in Italiji, pa je bilo precej manj intenzivno in počasnejše. Gozdne koridorje, ki so na območju med Vrhniko in Divačo potekali z dinarskega na alpsko območje, je namreč »presekala« ogra- jena avtocesta Ljubljana–Razdrto (kasneje do Kopra), ki je bila ves čas velika ovira pri njihovem širjenju z dinarskega območja proti Alpam. V vsem obdobju od ponovne naselitve so zaznali le nekaj osebkov severno oziroma zahodno od te avtoceste, v Julijcih ter na mejnem območju v Italiji, a so bili vsi evidentirani osebki samci, razmnoževanja ali samic z mladiči pa niso nikoli zaznali. Življenjski prostor za katero koli vrsto je razdeljen na »habitatne krpe«, območja z ugodnimi razmerami za vrste, ki so ločena z »matriksom«, območjem, skozi katerega se lahko posamezni osebki premikajo, vendar se v njih ne bodo za stalno naselili, ter na »ovire – bariere«, skozi katere osebki tež- ko prehajajo ali pa skoznje celo ne morejo priti. Fragmentacijo lahko povzročijo narav- ne ovire, kot so reke, visoke gorske verige ali morja, zaradi česar so vrste razdeljene na populacije in subpopulacije. Z razvojem človeštva se pokrajina spreminja, krči se na- ravni življenjski prostor, pojavljajo se nove ovire, zato je fragmentacija trenutno pre- poznana kot eden od glavnih dejavnikov, ki ogroža živalske vrste in jih močno ovira pri tem, da bi si opomogle. Ponovna povezanost Vzhodnih Alp z na- ravnim prehajanjem risov iz dinarske po- pulacije v Sloveniji in na Hrvaškem je ena od prednostnih rešitev za dolgoročno ohra- njanje risov v tem delu Evrope. Povezanost med habitatnimi krpami je temeljnega po- mena za dolgoročno preživetje katere koli populacije prostoživečih živali, saj neposre- dno vpliva ne samo na njeno dinamiko in možnosti dolgotrajnega preživetja, pač pa tudi na možnost za njeno širjenje. Zaradi tega je izboljšana povezanost prosto- ra med Dinaridi in Alpami, ki bo zagoto- vila ustrezno število osebkov, ki prehajajo v alpski prostor, in tako tudi genski pretok, ključnega pomena za vzpostavitev za življe- nje sposobne metapopulacije risov v Alpah in Dinaridih. To pa je glede na potrebe in želje ljudi zelo težko doseči. Povečana urba- nizacija na območjih, kjer živi ris, ter razvoj velikih prometnih infrastruktur, kot so av- toceste, sta v zadnjih letih v Sloveniji in v sosednjih državah še povečala ta izziv. Z namenom ohranitve dinarsko-jugovzho- dnoalpske populacije risa smo v sklopu pro- jekta LIFE Lynx Reševanje risa v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah pred izumrtjem leta 2017 pričeli doseljevati rise iz slovaškega in romunskega dela Karpatov. Prednostno je bilo namreč treba preprečiti nadaljnjo iz- gubo genetske pestrosti oziroma povečanje sokrvja, ki bi zagotovo vodili v hitro izu- mrtje populacije v prihodnjem desetletju. Ob doselitvah risov na ključna območja v Dinaridih v Sloveniji in na Hrvaškem ter v Alpah v Sloveniji pa je skupaj z drugimi naravovarstvenimi ukrepi ključno vzpostavi- ti povezavo med sedaj ločenima subpopula- cijama iz Dinaridov in jugovzhodnih Alp. Zato je bilo treba narediti podrobno analizo primernosti in povezljivosti prostora, ki bo- sta omogočili oblikovanje strategije obnovi- tve populacije. Sodobni računski postopki, ki obsegajo me- tode strojnega učenja, so v ekoloških razi- skavah pogosto uporabljeni. V okviru ana- lize primernosti prostora smo tako izdelali model primernosti prostora za evrazijskega Slika 1: Zvezna napoved primernosti prostora za evrazijskega risa. Modri odtenki predstavljajo ugoden prostor za risa, rdeči odtenki pa neugodnega. V obeh primerih pa gre za (večje) strnjene gozdne komplekse. Razlika med območjema je še bolj očitno razvidna na sliki 2, ki prikazuje habitatne krpe primernega (svetlo modri odtenki) in ugodnega (temno modri odtenki) prostora. 224 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 225Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? • EkologijaEkologija • Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa Evrazijski ris (Lynx lynx) je največja iz- med štirih danes živečih vrst risov in tehta od štirinajst do petintrideset kilogramov, v dolžino meri od sedemdeset do sto trideset centimetrov, v višino do petinšestdeset cen- timetrov. Za razliko od ostalih treh vrst so njegov glavni plen parkljarji, medtem ko so zajci z izjemo najbolj severnih delov obmo- čja razširjenosti razmeroma nepomembni. Vrsta je razširjena po večjem delu Severne in Srednje Azije, v nekaterih delih Bližnjega vzhoda in Evrope. Največje evropske popu- lacije so v Skandinaviji, baltskem območju in Karpatih, medtem ko so populacije v srednji in jugovzhodni Evropi, z izjemo bal- kanske populacije, ponovno naseljene, za vse pa velja, da so majhne in izolirane. Po dosedanjih najdbah se je evrazijski ris v Evropi prvič pojavil v času riško-würmske medledene dobe ob koncu pleistocena. Ko- lonizacija je najverjetneje potekala iz Azije preko takrat velikih gozdnih masivov (Ori- ani, 2000). V začetku holocena, ko so bile razmere za risa zelo ugodne, je evrazijski ris hitro širil svoje območje razširjenosti. Do začetka srednjega veka je poseljeval skoraj celotno območje Evrope z izjemo Iberskega polotoka, katerega je poseljeval iberski ris (Lynx pardinus). V srednjem veku in nato z viškom po industrijski revoluciji sta se zgo- dila skokovit porast urbanizacije evropskega prostora in izginjanje velikih gozdnih ob- močij, kar je povzročilo hiter upad tako risa kot tudi njegovega najpomembnejšega plena – evropske srne. Ob hkratnem sistemskem spodbujanju in nagrajevanju ubijanja velikih zveri je ris do druge polovice devetnajstega stoletja skoraj izginil iz večjega dela Evrope (Kos in sod., 2005). Leta 1973 je bilo iz Slovaških Karpatov v Trnovec v Kočevskem Rogu ponovno naseljenih šest risov (tri sa- mice in trije samci). Vsi doseljeni risi so bili odlovljeni na istem območju in predvidoma delno sorodni med seboj. V naslednjih le- tih se je populacija hitro širila in po nekaj letih poselila zlasti Kočevsko in Notranjsko v Sloveniji ter Gorski Kotar na Hrvaškem. Širjenje je bilo zlasti hitro v smeri proti ju- govzhodu, proti Hrvaški in Bosni in Her- cegovini, saj se v tej smeri raztezajo za risa lahko prehodni obsežni sklenjeni gozdovi. Širjenje proti severozahodu, v jugovzhodne Alpe v Sloveniji, Avstriji in Italiji, pa je bilo precej manj intenzivno in počasnejše. Gozdne koridorje, ki so na območju med Vrhniko in Divačo potekali z dinarskega na alpsko območje, je namreč »presekala« ogra- jena avtocesta Ljubljana–Razdrto (kasneje do Kopra), ki je bila ves čas velika ovira pri njihovem širjenju z dinarskega območja proti Alpam. V vsem obdobju od ponovne naselitve so zaznali le nekaj osebkov severno oziroma zahodno od te avtoceste, v Julijcih ter na mejnem območju v Italiji, a so bili vsi evidentirani osebki samci, razmnoževanja ali samic z mladiči pa niso nikoli zaznali. Življenjski prostor za katero koli vrsto je razdeljen na »habitatne krpe«, območja z ugodnimi razmerami za vrste, ki so ločena z »matriksom«, območjem, skozi katerega se lahko posamezni osebki premikajo, vendar se v njih ne bodo za stalno naselili, ter na »ovire – bariere«, skozi katere osebki tež- ko prehajajo ali pa skoznje celo ne morejo priti. Fragmentacijo lahko povzročijo narav- ne ovire, kot so reke, visoke gorske verige ali morja, zaradi česar so vrste razdeljene na populacije in subpopulacije. Z razvojem človeštva se pokrajina spreminja, krči se na- ravni življenjski prostor, pojavljajo se nove ovire, zato je fragmentacija trenutno pre- poznana kot eden od glavnih dejavnikov, ki ogroža živalske vrste in jih močno ovira pri tem, da bi si opomogle. Ponovna povezanost Vzhodnih Alp z na- ravnim prehajanjem risov iz dinarske po- pulacije v Sloveniji in na Hrvaškem je ena od prednostnih rešitev za dolgoročno ohra- njanje risov v tem delu Evrope. Povezanost med habitatnimi krpami je temeljnega po- mena za dolgoročno preživetje katere koli populacije prostoživečih živali, saj neposre- dno vpliva ne samo na njeno dinamiko in možnosti dolgotrajnega preživetja, pač pa tudi na možnost za njeno širjenje. Zaradi tega je izboljšana povezanost prosto- ra med Dinaridi in Alpami, ki bo zagoto- vila ustrezno število osebkov, ki prehajajo v alpski prostor, in tako tudi genski pretok, ključnega pomena za vzpostavitev za življe- nje sposobne metapopulacije risov v Alpah in Dinaridih. To pa je glede na potrebe in želje ljudi zelo težko doseči. Povečana urba- nizacija na območjih, kjer živi ris, ter razvoj velikih prometnih infrastruktur, kot so av- toceste, sta v zadnjih letih v Sloveniji in v sosednjih državah še povečala ta izziv. Z namenom ohranitve dinarsko-jugovzho- dnoalpske populacije risa smo v sklopu pro- jekta LIFE Lynx Reševanje risa v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah pred izumrtjem leta 2017 pričeli doseljevati rise iz slovaškega in romunskega dela Karpatov. Prednostno je bilo namreč treba preprečiti nadaljnjo iz- gubo genetske pestrosti oziroma povečanje sokrvja, ki bi zagotovo vodili v hitro izu- mrtje populacije v prihodnjem desetletju. Ob doselitvah risov na ključna območja v Dinaridih v Sloveniji in na Hrvaškem ter v Alpah v Sloveniji pa je skupaj z drugimi naravovarstvenimi ukrepi ključno vzpostavi- ti povezavo med sedaj ločenima subpopula- cijama iz Dinaridov in jugovzhodnih Alp. Zato je bilo treba narediti podrobno analizo primernosti in povezljivosti prostora, ki bo- sta omogočili oblikovanje strategije obnovi- tve populacije. Sodobni računski postopki, ki obsegajo me- tode strojnega učenja, so v ekoloških razi- skavah pogosto uporabljeni. V okviru ana- lize primernosti prostora smo tako izdelali model primernosti prostora za evrazijskega Slika 1: Zvezna napoved primernosti prostora za evrazijskega risa. Modri odtenki predstavljajo ugoden prostor za risa, rdeči odtenki pa neugodnega. V obeh primerih pa gre za (večje) strnjene gozdne komplekse. Razlika med območjema je še bolj očitno razvidna na sliki 2, ki prikazuje habitatne krpe primernega (svetlo modri odtenki) in ugodnega (temno modri odtenki) prostora. 226 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 227Ekologija • Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? • Ekologija risa na območju jugovzhodnih Alp in se- vernih Dinaridov, ki predstavlja most ozi- roma »stepping stone« (odskočno desko) med omenjenima deloma populacij. Pri tem smo uporabili metodo največje entro- pije (Maxent), ki se je v dosedanjih študi- jah pokazala za izredno robustno in omo- goča izdelavo tovrstnih modelov z uporabo podatkov o pojavljanju vrste ter okoljskih podatkov. V našem primeru smo uporabili podatke telemetričnega spremljanja enaintri- desetih risov ter mesta zbranih neinvazivnih genetskih vzorcev risa, okoljski sloji pa so obsegali podatke o gozdnatosti, vplivu člo- veka, naklonu terena ter nadmorski višini. S tem smo želeli zajeti vse ključne dejavnike, ki vplivajo na navzočnost oziroma nenav- zočnost risa. Vsekakor bi bilo dobro, če bi vključili tudi podatke o biotskih medseboj- nih vplivih (volk in ris na primer sta posre- dna tekmeca za plen, medved je pomemben kleptoparazit oziroma mrhovinar na risjem plenu), a ti podatki za celotno območje raz- iskave na žalost niso na voljo. Iz zvezne na- povedi modela (slika 1) je razvidno, da je večji del Dinarskega območja primeren za risa, medtem ko so krpe ugodnega prostora v alpskem območju razmeroma majhne in ločene z globokimi alpskimi dolinami. Model primernosti prostora torej napoveduje primernost prostora za vzpostavitev teritori- jev rezidentnih (stalno naseljenih) risov. Na prehodnost prostora pa poleg primernosti vplivajo tudi drugi dejavniki, saj se bodo osebki v disperziji oziroma v času osamo- svajanja (iskanja lastnega teritorija) verjetno gibali tudi v manj ugodnem življenjskem prostoru. Rezultate (slika 3) analize preho- dnosti prostora (angleško Landscape perme- ability) bi tako lahko interpretirali kot ne- kakšno »prometno« omrežje za mlade rise v iskanju teritorija. Ponekod je prehodnost razpršena (vijolični odtenki), kar v praksi pomeni, da se žival lahko neovirano premi- ka skozi prostor. Na nekaterih območjih pa je prehodnost izrazito kanalizirana (rožnati in rumeni odtenki), kar pomeni, da ima ris le malo možnosti za drugačno pot. Primeri, ko taka »ozka grla« presekajo linearne ovire (na primer avtocesta, železnica), so še pose- bej problematični, saj so take ovire za risa lahko skoraj neprehodne. Nazoren primer takšne ovire je ograjena av- tocesta Ljubljana-Koper, ki je bila zgrajena (odsek od Vrhnike do Postojne) leta 1972, v časih, ko se o prehodnosti prostora za ži- vali še ni razmišljalo. Avtocesta tako prečka gozdnate grebene severnih Dinaridov in z le nekaj cestnimi podvozi in nadvozi ustvari pregrado, ki osrednji življenjski prostor ve- likih zveri v Sloveniji razreže na dva dela. To potrjujejo telemetrični podatki risov (in drugih velikih zveri), ki kažejo, da je preho- dnost avtoceste na nekaterih odsekih močno omejena, na odseku Unec–Postojna na pri- mer (uspešnega) prečkanja še nismo zabe- ležili. Zato so načrti za izgradnjo zelenega mostu na tem odseku zagotovo upravičeni. Kako pomembni so zeleni mostovi, pričajo podatki z bližnjega avtocestnega odseka Za- greb–Reka, dolgega 68,5 kilometra, ki te- če skozi osredje Gorskega kotarja, ki je del širšega kompleksa primernega življenjskega prostora za risa. Zaradi razmeroma zahtev- Slika 2: Krpe primernega (svetlo modri odtenki) in ugodnega (temno modri odtenki) prostora. Opaziti je velike površine ugodnega prostora v dinarskem delu, medtem ko je krp ugodnega prostora v Alpah bistveno manj. Prikazane so tudi avtoceste in železniške proge - linearne prepreke, ki lahko pomenijo veliko oviro za gibanje risa. Slika 4: Slika prikazuje možno prehodnost prostora, prekrito z ugodnimi habitatnimi krpami. Jasno je razvidno, da so zaplate ugodnega prostora predvsem v Dinaridih dobro povezane, medtem ko so razdalje med krpami ugodnega prostora v alpskem delu nekoliko večje. Poleg tega je jasno, da avtocesta Ljubljana-Koper prečka tri možne koridorje, prvi je odsek Vrhnika-Unec, drugi Unec-Postojna, kjer je načrtovan zeleni most, in tretji Postojna-Divača. Na vstavljeni karti so označeni ti trije koridorji, hkrati pa so prikazane sledi z GPS-ovratnico opremljenih risov. Posebej je prikazana sled risa Maksa (svetlo modra črta), ki je sprva neuspešno iskal prehod na odseku med Uncem in Postojno, nato pa je avtocesto večkrat prečkal na odseku med Vrhniko in Logatcem. 226 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 227Ekologija • Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? • Ekologija risa na območju jugovzhodnih Alp in se- vernih Dinaridov, ki predstavlja most ozi- roma »stepping stone« (odskočno desko) med omenjenima deloma populacij. Pri tem smo uporabili metodo največje entro- pije (Maxent), ki se je v dosedanjih študi- jah pokazala za izredno robustno in omo- goča izdelavo tovrstnih modelov z uporabo podatkov o pojavljanju vrste ter okoljskih podatkov. V našem primeru smo uporabili podatke telemetričnega spremljanja enaintri- desetih risov ter mesta zbranih neinvazivnih genetskih vzorcev risa, okoljski sloji pa so obsegali podatke o gozdnatosti, vplivu člo- veka, naklonu terena ter nadmorski višini. S tem smo želeli zajeti vse ključne dejavnike, ki vplivajo na navzočnost oziroma nenav- zočnost risa. Vsekakor bi bilo dobro, če bi vključili tudi podatke o biotskih medseboj- nih vplivih (volk in ris na primer sta posre- dna tekmeca za plen, medved je pomemben kleptoparazit oziroma mrhovinar na risjem plenu), a ti podatki za celotno območje raz- iskave na žalost niso na voljo. Iz zvezne na- povedi modela (slika 1) je razvidno, da je večji del Dinarskega območja primeren za risa, medtem ko so krpe ugodnega prostora v alpskem območju razmeroma majhne in ločene z globokimi alpskimi dolinami. Model primernosti prostora torej napoveduje primernost prostora za vzpostavitev teritori- jev rezidentnih (stalno naseljenih) risov. Na prehodnost prostora pa poleg primernosti vplivajo tudi drugi dejavniki, saj se bodo osebki v disperziji oziroma v času osamo- svajanja (iskanja lastnega teritorija) verjetno gibali tudi v manj ugodnem življenjskem prostoru. Rezultate (slika 3) analize preho- dnosti prostora (angleško Landscape perme- ability) bi tako lahko interpretirali kot ne- kakšno »prometno« omrežje za mlade rise v iskanju teritorija. Ponekod je prehodnost razpršena (vijolični odtenki), kar v praksi pomeni, da se žival lahko neovirano premi- ka skozi prostor. Na nekaterih območjih pa je prehodnost izrazito kanalizirana (rožnati in rumeni odtenki), kar pomeni, da ima ris le malo možnosti za drugačno pot. Primeri, ko taka »ozka grla« presekajo linearne ovire (na primer avtocesta, železnica), so še pose- bej problematični, saj so take ovire za risa lahko skoraj neprehodne. Nazoren primer takšne ovire je ograjena av- tocesta Ljubljana-Koper, ki je bila zgrajena (odsek od Vrhnike do Postojne) leta 1972, v časih, ko se o prehodnosti prostora za ži- vali še ni razmišljalo. Avtocesta tako prečka gozdnate grebene severnih Dinaridov in z le nekaj cestnimi podvozi in nadvozi ustvari pregrado, ki osrednji življenjski prostor ve- likih zveri v Sloveniji razreže na dva dela. To potrjujejo telemetrični podatki risov (in drugih velikih zveri), ki kažejo, da je preho- dnost avtoceste na nekaterih odsekih močno omejena, na odseku Unec–Postojna na pri- mer (uspešnega) prečkanja še nismo zabe- ležili. Zato so načrti za izgradnjo zelenega mostu na tem odseku zagotovo upravičeni. Kako pomembni so zeleni mostovi, pričajo podatki z bližnjega avtocestnega odseka Za- greb–Reka, dolgega 68,5 kilometra, ki te- če skozi osredje Gorskega kotarja, ki je del širšega kompleksa primernega življenjskega prostora za risa. Zaradi razmeroma zahtev- Slika 2: Krpe primernega (svetlo modri odtenki) in ugodnega (temno modri odtenki) prostora. Opaziti je velike površine ugodnega prostora v dinarskem delu, medtem ko je krp ugodnega prostora v Alpah bistveno manj. Prikazane so tudi avtoceste in železniške proge - linearne prepreke, ki lahko pomenijo veliko oviro za gibanje risa. Slika 4: Slika prikazuje možno prehodnost prostora, prekrito z ugodnimi habitatnimi krpami. Jasno je razvidno, da so zaplate ugodnega prostora predvsem v Dinaridih dobro povezane, medtem ko so razdalje med krpami ugodnega prostora v alpskem delu nekoliko večje. Poleg tega je jasno, da avtocesta Ljubljana-Koper prečka tri možne koridorje, prvi je odsek Vrhnika-Unec, drugi Unec-Postojna, kjer je načrtovan zeleni most, in tretji Postojna-Divača. Na vstavljeni karti so označeni ti trije koridorji, hkrati pa so prikazane sledi z GPS-ovratnico opremljenih risov. Posebej je prikazana sled risa Maksa (svetlo modra črta), ki je sprva neuspešno iskal prehod na odseku med Uncem in Postojno, nato pa je avtocesto večkrat prečkal na odseku med Vrhniko in Logatcem. Evrazijski ris v primerjavi z drugima dvema vrstama velikih zveri (volkom in medvedom) veliko težje premaguje ovire v prostoru, ki jih povzroča človek s širjenjem obsežnih urbanih in kmetijskih površin ter gradnjo velikih prometnic. Foto: Matej Vranič. Evrazijski ris v primerjavi z drugima dvema vrstama velikih zveri (volkom in medvedom) veliko težje premaguje ovire v prostoru, ki jih povzroča človek s širjenjem obsežnih urbanih in kmetijskih površin ter gradnjo velikih prometnic. Foto: Matej Vranič. 230 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 231Ekologija • Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? • Ekologija nega reliefa je na tem avtocestnem kraku triinštirideset viaduktov in predorov in eden sto metrov široki zeleni most, ki je posebej zasnovan za prehajanje živali, kar predstavlja kar petindvajset odstotkov dolžine avtoceste. Skupaj je bilo s pomočjo senzorjev gibanja in fotografskega spremljanja v 793 dneh za- beleženih 12.519 prehodov velikih sesalcev. Rezultati raziskave so pokazali, da v takem primeru izgradnje avtoceste, ko je na petin- dvajsetih odstotkih dolžine avtoceste prehod velikim sesalcem omogočen, povezljivost življenjskega prostora zadostno ohranjena. Zanimivo je, da je preko sto metrov dolge- ga zelenega mostu prešlo 13,3 odstotka več živali kot pod vsemi ozkimi (od pet do pet- najst metrov dolgimi) podhodi na tem avto- cestnem odseku (Kusak in sod., 2009). Evrazijski ris je nedvomno ena od bolj zah- tevnih vrst glede izbire življenjskega pro- stora v pokrajini s prevladujočim vplivom človeka. Poleg gostote plena je ključen de- javnik pri določanju ustreznosti življenjskega prostora tudi možnost kritja, ki ga ta po- nuja. Največkrat se to kaže v obsegu goz- dnih in drugih sonaravnih površin, kot so grmišča, zaraščajoče površine ali višja vege- tacija. Kljub temu ga lahko najdemo vse od odprtih območij v Srednji Aziji pa do tun- dre v severnejših zemljepisnih širinah (Bre- itenmoser in sod., 2000; Potočnik in sod., 2020). Risi se navadno izogibajo urbanim strukturam oziroma območjem s poveča- no človekovo aktivnostjo in izbirajo okolja s povezanimi gozdnimi kompleksi (Ripari in sod., 2022). Potočnik in sodelavci (2020) so posodobili model, ki ga je pripravil Skr- binšek (2004) za določanje primernosti ži- vljenjskega prostora za evrazijskega risa na območju Dinaridov in jugovzhodnih Alp. Po oceni modela je na območju Dinarskega gorstva 11.400 kvadratnih kilometrov pri- mernega prostora za risa, na območju jugo- vzhodnih Alp pa 9.500 kvadratnih kilome- trov. Problem predstavljata predvsem velika fragmentacija primernih habitatnih krp in razmeroma slaba povezljivost med njimi. Po naših ocenah so te številke nekoliko bolj konzervativne, saj v Alpah skupna površina krp z ugodnim življenjskim prostorom znaša 706 kvadratnih kilometrov, skupna površina krp s primernim življenjskim prostorom pa 3.915 kvadratnih kilometrov, medtem ko je v Dinaridih ugodnega življenjskega prostora 4.119 kvadratnih kilometrov, primernega pa 8.306 kvadratnih kilometrov. Zaradi visoke stopnje urbanizacije in kr- čenja primernega življenjskega prostora so številne populacije in subpopulacije risa po Evropi in v svetu močno fragmentirane in izolirane. V primerih številčno majhnih populacij je visoka stopnja izoliranosti velik problem in brez zunanjega genetskega prito- ka s časom pride do težav zaradi parjenja v sorodstvu in posledično izginotja populacije (Lima, Zollner, 1996; Collingham, Huntley, 2000; Thomas, Baguette, Lewis, 2000). Ve- liko vlogo pri ohranjanju stabilnosti popula- cij ima izmenjava genetskega materiala med posameznimi subpopulacijami. Ključno vlo- go pri širitvi genov imajo mladi risi, ki po približno enem letu zapustijo rodni teritorij in poskušajo poiskati nezaseden teritorij ter partnerja. Iz rezultatov raziskave o značil- nostih disperzije oziroma razširjanja risov na Jurskem pogorju v Švici je razvidno, da risi tudi v času disperzije, ko bi pričakovali, da bodo zaradi notranje želje po odselitvi izbirali tudi manj primerne življenjske pro- store, še vedno občutno raje izbirajo obmo- čja z večjo pokritostjo z gozdom (Zimmer- mann, 2004). Kar 85,5 odstotka vseh lokacij dispergerjev je bilo zajetih znotraj gozdnih površin, kljub temu da je bilo na območju študije od naključno razpršenih točk kar 51,8 odstotka na negozdnih površinah. Sodeč po dosedanjem poznavanju in izku- šnjah bi morali v prihodnje vidike ohra- njanja primernega življenjskega okolja risa vključevati tudi vpliv podnebnih sprememb. Gorska okolja veljajo za posebej ogrože- na, pri čemer se globina in trajanje snežne odeje v zadnjih desetletjih močno zmanjšu- jeta (Beniston in sod., 2003), spreminja se naravna vegetacija (Gehrig-Fasel in sod., 2007), povečuje pa se tudi tveganje za spre- minjanje in širjenje novih/tujerodnih plenil- cev/kompetitorjev (tekmecev), kot je na pri- mer evrazijski šakal (Canis aureus) (Potočnik in sod., 2019). Vsi omenjeni dejavniki bi lahko pomembno vplivali tako na razpolo- žljivost prehranskih virov za rise kot tudi na količino razpoložljivega ustreznega prostora zanje. Ne glede na to pa prizadevanja za ohranjanje območij in koridorjev med habi- tatnimi krpami, zmanjševanje vpliva (zlasti) linijskih ovir (avtocest) in, po potrebi, »imi- tacija« razširjanja s premestitvami oziroma translokacijami osebkov ostajajo pomemben del varstvenih ukrepov za vzpostavljanje pa- nevropske metapopulacije risa v Evropi. Doc. dr. Hubert Potočnik je zaposlen na Oddelku biologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Deluje v raziskovalni skupini za ekologijo živali na Katedri za ekologijo in varstvo okolja, kjer študentom podaja tematiko s področja ekologije živali in preučevanja ekosistemov. Osrednja tema njegovega raziskovalnega in strokovnega dela je preučevanje velikih sesalcev, zlasti velikih zveri – njihove ekologije, upravljanja in varstva. Pri svojem delu sodeluje pri razvoju in optimizaciji spremljanja in upravljanja s prostoživečimi populacijami živali doma in v tujini. Med drugim je tudi član mednarodne skupine strokovnjakov za spremljanje in preučevanje populacij volkov v alpskem prostoru WAG (Wolf Alpine Group). Jaka Črtalič je zaključil magistrski študijski program ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi zaposlen. V zadnjih petih letih sodeluje pri različnih naravovarstvenih in znanstvenih projektih na temo velikih sesalcev in predvsem velikih zveri. Ukvarja se s telemetričnim spremljanjem velikih zveri in analiziranjem pridobljenih prostorskih podatkov.  Dr. Žan Kuralt je biolog in ekolog z Oddelka za biologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je nedavno tudi doktoriral. V doktorski nalogi se je ukvarjal s plenilskimi členonožci tal pragozda Krokar. Raziskovalno je razcepljen med pajke in velike zveri, ki jih preučuje na terenu in v laboratoriju. Pri tem uporablja moderne računske metode. Na oddelek se najraje pripelje po dveh kolesih. 230 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 231Ekologija • Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa Kakšen je življenjski prostor za populacijo evrazijskega risa v severnih Dinaridih in jugovzhodnih Alpah? • Ekologija nega reliefa je na tem avtocestnem kraku triinštirideset viaduktov in predorov in eden sto metrov široki zeleni most, ki je posebej zasnovan za prehajanje živali, kar predstavlja kar petindvajset odstotkov dolžine avtoceste. Skupaj je bilo s pomočjo senzorjev gibanja in fotografskega spremljanja v 793 dneh za- beleženih 12.519 prehodov velikih sesalcev. Rezultati raziskave so pokazali, da v takem primeru izgradnje avtoceste, ko je na petin- dvajsetih odstotkih dolžine avtoceste prehod velikim sesalcem omogočen, povezljivost življenjskega prostora zadostno ohranjena. Zanimivo je, da je preko sto metrov dolge- ga zelenega mostu prešlo 13,3 odstotka več živali kot pod vsemi ozkimi (od pet do pet- najst metrov dolgimi) podhodi na tem avto- cestnem odseku (Kusak in sod., 2009). Evrazijski ris je nedvomno ena od bolj zah- tevnih vrst glede izbire življenjskega pro- stora v pokrajini s prevladujočim vplivom človeka. Poleg gostote plena je ključen de- javnik pri določanju ustreznosti življenjskega prostora tudi možnost kritja, ki ga ta po- nuja. Največkrat se to kaže v obsegu goz- dnih in drugih sonaravnih površin, kot so grmišča, zaraščajoče površine ali višja vege- tacija. Kljub temu ga lahko najdemo vse od odprtih območij v Srednji Aziji pa do tun- dre v severnejših zemljepisnih širinah (Bre- itenmoser in sod., 2000; Potočnik in sod., 2020). Risi se navadno izogibajo urbanim strukturam oziroma območjem s poveča- no človekovo aktivnostjo in izbirajo okolja s povezanimi gozdnimi kompleksi (Ripari in sod., 2022). Potočnik in sodelavci (2020) so posodobili model, ki ga je pripravil Skr- binšek (2004) za določanje primernosti ži- vljenjskega prostora za evrazijskega risa na območju Dinaridov in jugovzhodnih Alp. Po oceni modela je na območju Dinarskega gorstva 11.400 kvadratnih kilometrov pri- mernega prostora za risa, na območju jugo- vzhodnih Alp pa 9.500 kvadratnih kilome- trov. Problem predstavljata predvsem velika fragmentacija primernih habitatnih krp in razmeroma slaba povezljivost med njimi. Po naših ocenah so te številke nekoliko bolj konzervativne, saj v Alpah skupna površina krp z ugodnim življenjskim prostorom znaša 706 kvadratnih kilometrov, skupna površina krp s primernim življenjskim prostorom pa 3.915 kvadratnih kilometrov, medtem ko je v Dinaridih ugodnega življenjskega prostora 4.119 kvadratnih kilometrov, primernega pa 8.306 kvadratnih kilometrov. Zaradi visoke stopnje urbanizacije in kr- čenja primernega življenjskega prostora so številne populacije in subpopulacije risa po Evropi in v svetu močno fragmentirane in izolirane. V primerih številčno majhnih populacij je visoka stopnja izoliranosti velik problem in brez zunanjega genetskega prito- ka s časom pride do težav zaradi parjenja v sorodstvu in posledično izginotja populacije (Lima, Zollner, 1996; Collingham, Huntley, 2000; Thomas, Baguette, Lewis, 2000). Ve- liko vlogo pri ohranjanju stabilnosti popula- cij ima izmenjava genetskega materiala med posameznimi subpopulacijami. Ključno vlo- go pri širitvi genov imajo mladi risi, ki po približno enem letu zapustijo rodni teritorij in poskušajo poiskati nezaseden teritorij ter partnerja. Iz rezultatov raziskave o značil- nostih disperzije oziroma razširjanja risov na Jurskem pogorju v Švici je razvidno, da risi tudi v času disperzije, ko bi pričakovali, da bodo zaradi notranje želje po odselitvi izbirali tudi manj primerne življenjske pro- store, še vedno občutno raje izbirajo obmo- čja z večjo pokritostjo z gozdom (Zimmer- mann, 2004). Kar 85,5 odstotka vseh lokacij dispergerjev je bilo zajetih znotraj gozdnih površin, kljub temu da je bilo na območju študije od naključno razpršenih točk kar 51,8 odstotka na negozdnih površinah. Sodeč po dosedanjem poznavanju in izku- šnjah bi morali v prihodnje vidike ohra- njanja primernega življenjskega okolja risa vključevati tudi vpliv podnebnih sprememb. Gorska okolja veljajo za posebej ogrože- na, pri čemer se globina in trajanje snežne odeje v zadnjih desetletjih močno zmanjšu- jeta (Beniston in sod., 2003), spreminja se naravna vegetacija (Gehrig-Fasel in sod., 2007), povečuje pa se tudi tveganje za spre- minjanje in širjenje novih/tujerodnih plenil- cev/kompetitorjev (tekmecev), kot je na pri- mer evrazijski šakal (Canis aureus) (Potočnik in sod., 2019). Vsi omenjeni dejavniki bi lahko pomembno vplivali tako na razpolo- žljivost prehranskih virov za rise kot tudi na količino razpoložljivega ustreznega prostora zanje. Ne glede na to pa prizadevanja za ohranjanje območij in koridorjev med habi- tatnimi krpami, zmanjševanje vpliva (zlasti) linijskih ovir (avtocest) in, po potrebi, »imi- tacija« razširjanja s premestitvami oziroma translokacijami osebkov ostajajo pomemben del varstvenih ukrepov za vzpostavljanje pa- nevropske metapopulacije risa v Evropi. Doc. dr. Hubert Potočnik je zaposlen na Oddelku biologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Deluje v raziskovalni skupini za ekologijo živali na Katedri za ekologijo in varstvo okolja, kjer študentom podaja tematiko s področja ekologije živali in preučevanja ekosistemov. Osrednja tema njegovega raziskovalnega in strokovnega dela je preučevanje velikih sesalcev, zlasti velikih zveri – njihove ekologije, upravljanja in varstva. Pri svojem delu sodeluje pri razvoju in optimizaciji spremljanja in upravljanja s prostoživečimi populacijami živali doma in v tujini. Med drugim je tudi član mednarodne skupine strokovnjakov za spremljanje in preučevanje populacij volkov v alpskem prostoru WAG (Wolf Alpine Group). Jaka Črtalič je zaključil magistrski študijski program ekologije in biodiverzitete na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je tudi zaposlen. V zadnjih petih letih sodeluje pri različnih naravovarstvenih in znanstvenih projektih na temo velikih sesalcev in predvsem velikih zveri. Ukvarja se s telemetričnim spremljanjem velikih zveri in analiziranjem pridobljenih prostorskih podatkov.  Dr. Žan Kuralt je biolog in ekolog z Oddelka za biologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je nedavno tudi doktoriral. V doktorski nalogi se je ukvarjal s plenilskimi členonožci tal pragozda Krokar. Raziskovalno je razcepljen med pajke in velike zveri, ki jih preučuje na terenu in v laboratoriju. Pri tem uporablja moderne računske metode. Na oddelek se najraje pripelje po dveh kolesih.