Zapiski, ocene in poročila
Še o slovenskem »paradižu« iz 17. stoletja
Tako imenovani »paradiž«, ali bolje, »hoja s paradižem«, kratka, na Adamovo in Evino zgodbo iz Geneze oprta igra v slovenščini, ki so jo v drugi polovici 17. stoletja v Ljubljani in njeni okolici uprizarjali gojenci jezuitskega kolegija, je v literaturi dobro znan.' Naše vedenje o tem zanimivem pojavu slovenske gledališke zgodovine temelji na nekaj podatkih iz latinsko napisanega jezuitskega diarija šolske prefekture (Diarium praefecturae schola-rum), ki ga pod signaturo 1/31 r med drugo ljubljansko jezuitsko zapuščino hrani Arhiv Slovenije. Vedno gre za izrecno dovoljenje, ki ga je pater rektor dal nekaterim študentom, da so lahko »na večer šli (kot se reče) s paradižem« (»ut possint noctu ire (ut vocantj cum Paradiso«). To se je zgodilo v januarju leta 1657, 1659, 1660 in 1670 ter še februarja leta 1670. Dijake je k temu gnal nedvomno tudi socialni motiv; z uprizarjanjem te, na koledniške običaje navezujoče se igre so si mogli prislužiti kak prepotrebni drobiž (lahko si mislimo, da so bili iz revnejših družbenih slojev). Nedvomno je tudi, da hoja s paradižem ni vselej potekala na ravni, ki si jo je bil predstavljal kolegijski rektor, in da je pri tem prišlo tudi do nesprejemljivih nedo-stojnosti. V diariju je za leto 1659 pripisano, da so imeli slab uspeh. Naslednjega leta so se dijaki sicer vedli dobro in spodobno, a leta 1670 so patri prej prerešetali osebe, ki so jim dali dovoljenje za uprizarjanje (bilo jih je osem), da se ne bi (morda zopet?) dogajalo kaj nespodobnega.
Vsekakor je več kot verjetno, da dijaki hoje s paradižem niso uprizorili samo v tistih letih, ki nam jih sporoča šolski dia-rij, ampak tudi prej in pozneje, le da jih v diariju niso evidentirali. Omenja jo tudi Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjsko (1689), in sicer v šaljivem poročilu o nekem kmetu spod lukovškega gradu, ki je s pomočjo v hudiča preoblečenega dijaka odvrnil svojo ženo od pijančevanja. Dosedanjim piscem o »paradižu« pa se je izmuznil še neki zapis v omenjenem diariju, ki potrjuje našo misel o pomislekih, ki jih je kolegijsko predstojništvo imelo o dijaškem »paradižu«: 7. januarja 1676 je bilo dijakom najstrože prepovedano, da bi uprizarjali igro, »imenovano paradiž«, tako na trgih po mestu kot zunaj mesta (»Interdic-
tum est Omnibus studiosis sub gravissima poena, ne ludum, ut vocant Paradisi aut Fornicis, per urbis plateas, aut extra urbem agereant«^). To je torej zdaj zadnji neposredni podatek o igri; ta daje sklepati, da se je uprizarjanje nadaljevalo tudi po letu 1670, vendar ne z zaželenim učinkom. Po letu 1676 je bilo dijakom s kolegijske strani verjetno za vedno prepovedano, da bi še šli s »paradižem« po mestu in njegovi okolici, kar pa seveda ne pomeni, da se to kljub izrecni prepovedi vendarle ni dogajalo.
Kot smo omenili, je igranju »paradiža« botroval tudi socialni moment. V tem sklopu lahko ta pojav imamo le za enega izmed tiste psevdoliterarne in glasbene dejavnosti, s katero so si v kolegijskem glas-benogledališkera delu usposobljeni dijaki zunaj šolskih zidov pridobivali dobrodošel postranski zaslužek. Iz drugih pripomb, zapisanih v omenjenem diariju, spoznamo, da so dijaki tudi ob drugih koledarskih priložnostih poskušali za miloščino na takšen ali drugačen način zabavati ljubljanske meščane. 30. junija 1676 je vodstvo vsem letnikom prepovedalo, da bi se ponoči z violinisti klatili po mestu in prirejali plese (»Prohibitio facta est per omnes Scholas, ne fiant nocturnae vagationes cum fidici-nibus, saltus instituantur«^). Na kresni večer leta 1683 je bilo dijakom prepovedano, da bi se šli »burke« pri prazničnih kresovih (»Prohibitae studiosis ioculationes apud ignes festivos«*) — beseda »ioculatio« ima seveda lahko tudi bolj določen pomen, če jo povežemo z njenim znanim srednjeveškim korelatom: petje pripovednih pesmi s spremljavo instrumenta (morda violine). Pa zopet za tri kralje leta 1687, ko je bilo dijakom zabičano, naj ne nadlegujejo ljudi s svojimi pesmimi (»Prohibitum fuit studiosi^
' G!, nazadnje F. Kalana, Slovenska igra o paradižu, Dokumenti alov. gled. muzeia, III/IO (1967), str. 199—207, in S. Skerlja, llalijansko gledoliiie i Ljubljani v preteklih stoletjih, Ljubljana 1973, str. 33—38.
* Arhiv Slovenije, 1/31 r, fol. 72v, Zapis je droben in težko čitljiv, v čemer lahko vidimo vzrok, da se je doslej izmikal očem raziskovalcev. »Fotnii« pomeni obok, lahko bi se pa beseda brala tudi kot »Fornax« (krčma v kleti?) i v obeh primerih pomou besede ni docela jasen. ' Ib., fol. 76v. ' Ib., lol. 106v.
208
ne suis cantilenis molestent homines«^) — pač, šlo je za koledovanje.
Napačno bi bilo, če bi si te in druge prepovedi razlagali z dejstvom, da se je ta zunaj kolegijska dejavnost navezovala na razne ljudske običaje in s tem nujno seveda tudi na slovenski jezik. V kolegiju slovenščina vsekakor ni bila zapostavljena v tolikšni meri, kot se mnogokrat misli. Večina kolegijskih patrov je bila Slovencev, pa tudi med tistimi z izrazito nemškim priimkom je marsikdo opravljal slovenske pridige, iz česar sledi, da je moral obvladati slovenščino. Mimogrede povedano, slovenske pridige, za katere je istočasno skrbelo več ljudi, so bile v kolegiju redne, pa še ob neki slabo obiskani nemški pridigi leta 1712 se kronist sprašuje, zakaj neki naj bi se je otroci, nevešči nemškega jezika, udeleževali (»ob quid pueri, ignari linguae ¦germanicae, nec intelligentes, Interesse de-
berent concioni?«"). Tudi pustne igre (»lu-dus bacchanalisticus«) — čeravno v latinščini in nemščini — so bile na sporedu kolegijske glasbeno-gledališke dejavnosti, vendar so nad tem bdele skrbne oči kolegijskega vodstva. Pač, le strah učiteljev in profesorjev, da bi gojenci prestopali meje, določene s šolskim redom, je narekoval ukrepe, s katerimi je bila gojencem omejena svoboda zunaj šolskih zidov. Strah pred »pohujšanjem« mladine je npr. kolegijsko vodstvo napeljal med drugim tudi na to, da so dijakom — kot se bere na več mestih v omenjenem diariju — prepovedovali nastopati v kapucinskih pasijonskih procesijah v vlogah Judežev in hudičev. Mislimo, da je konec koncev tudi v takšnem pojmovanju šolske morale iskati vzrok, zakaj »hoja s paradižem« leta 1676 ni mogla dobiti svojega »placet«.
Janez   H o f 1 e r
Filozofska fakulteta v Ljubljdni