558 L. Pintar: Satura. Satura. Spisal L. Pintar. Habent sua fata libelli. atum — usoda! Tudi pri pisateljskih proizvodih ima ta svojo posebno vlogo. Nered-kokrat se primeri, da pisatelj pač po svoje obrača, toda uredništva ali tiskarne pa vsled kake (bodisi že te ali one) nesporazumnosti po svoje obrnejo — in četudi pisatelju neljubo obrnejo, obrnejo pa včasi vendar. — To hočem pokazati na konkretnem slučaju. Popraviti mi je namreč debelo napako — kak nasprotnik bi morda rekel »masten greh"! — ki se je vkradla v zadnji „Saturi" na 309. strani v 9. vrsti od zgoraj. Dotično mesto se namreč ima glasiti: „sami proreki edinemu za dvopičjem sledečemu poreku." Napaka je seveda napaka, kdo da jo je zakrivil, ali pisatelj sam ali uredništvo, to čitateljev sicer ne briga dosti, kajti oni so s svojega stališča upravičeni, zapisati jo podpisanemu pisatelju na rovaš, če se mu tudi zgodi morda v tem krivica. Malenkost, poreče morda ta ali oni, ena črka se lahko izgubi, pazen čitatelj si pa to lahko sam popravi. To je sicer do neke meje res, včasih čitatelj že zadene popravo sam, vselej pa tudi ne. Kar je pa glavno: pisatelju samemu to ne sme biti malenkostno! — Preidimo na drug tak slučaj! V podobnem položaju namreč kakor glede teh prorekov se nahajam, ako se z ozirom na krasotno izdajo Prešernovih Poezij iz 1. 1900 zaradi iz ostalega gesla — sedaj šele, že daleč post festum — izgovarjam na ilustratorja, oziroma na' posredovalca med urednikom in ilustratorjem. Citajoče občinstvo je popolnoma upravičeno, da postavi izostatek Prešernovega gesla „Sem dolgo upal in se bal . . ." pri omenjeni izdaji edino uredniku na rovaš; ono je popolnoma upravičeno (no! če se tudi ne da ravno tako daleč zavesti, da bi v svoji ogorčenosti nad toliko površnostjo poyjšneža bombardiralo z gnilimi jajci —), ono je vendar popolnoma upravičeno, ako uredniku tako površnost, vihravost in pozabljivost zares ostro zameri. Citajoče občinstvo, ki ne vidi za literarne kulise, ima v tem slučaju, pravim, s svojo za- L. Pintar: Satura, 559 v mero popolnoma prav! Čuden slučaj — zares fatalen slučaj — pa je zasukal stvar tako, da bas tisti, ki v „Slovenskem Narodu" z dne 1. avgusta (št. 176) skoraj obžaluje, da se meni „zaradi tistega neodpustljivega lapsusa ni nič hudega zgodilo" — bombar-dement z jajci morda? — da bas tisti — edini takorekoč izmed slovenskega čitajočega občinstva — ni prav upravičen do ostrega svojega ukora, do tistega tudi „s tako emfazo" oponesenega oponosa, in sicer zato ne, ker je s a m, če stvar stvarno in natančno preudarimo, pri tisti površnosti nekoliko soudeležen.-------Kako li to, bo kdo vprašal. Povedati hočem, kako. Ko sem se bil leta 1896 po daljšem prigovarjanju založni-kovem in po daljšem pomišljanju in obotavljanju z moje strani naposled vdal ter — gotovo da ne po vsiljivosti, ampak na prošnjo — prevzel redakcijo Prešernovih Poezij, pisal mi je kakih deset mesecev nato založnik (23. novembra 1896): „Da auch der Titel des Buches geschnitten — nicht gesetzt — wird, bitte ich um freundliche Mittheilung, ob er, wie folgt, richtig ist: „Poezije doktorja Franceta Prešerna". — Na to založnikovo vprašanje nisem odgovoril samo s prostim „da", ampak sem mu doposlal takoj celo besedilo naslovnega lista, posneto — mutatis mutandis — konservativno natančno po naslovnem listu prvotne izdaje iz leta 1847, to se pravi: v besedilo naslovnega lista sem postavil tudi„motto": Sem dolgo upal in se bal . . . S tem, — sem si mislil takrat, je vprašanje glede naslovnega lista, oziroma glede gesla rešeno, in se nisem dalje brigal za to. Da se nisem, to je na vsak način — confiteor — moja krivda. Tega gesla namenoma izpustiti gotovo nisem nameraval, ker je pristno pesnikovo in veleznačilno; zato sem tudi takoj v prihodnji izdaji leta 1901, v takozvani „izdaji za narod", nesrečni izostatek gesla popravil, dočim sem na primer prvotni „motto" Gazel iz leta 1833 (Illyr. BI. Nr. 28): „Ljubezen je bila, ljubezen še bo, ko tebe in mene na svetu ne bo" kot navadno narodno kitico (Krain. Volksspruch) izpustil ved orna, kakor je bil storil že pesnik sam v izdaji Poezij leta 1847. — Kdo da je pri napravi klišeja potem zagrešil eliminacijo na naslovni list nastavljenega gesla, ali izdajatelj, ali ilustrator, ali iz proste malomarnosti ali iz zavestne svojevoljnosti, tega nisem nikdar skušal dognati, — ker to stvari itak nič ne izpremeni — mislil sem si vdano: kar je, je. — Prišlo pa je še nekaj vmes, o čemer sem sicer takrat molčal, kakor je molčala o izostalem geslu krasotne izdaje ocena („Ljublj. 560 L. Pintar: Satura. Zvon" XX, 116), toda danes molčati več ne morem, ker se mi zdi vendarle predebelo, da bi se kdo čudil, da si upam (o kolika predrznost!), da si upam drugim očitati debele hibe v priredbi Prešernovega teksta. - Kadar kje kaj očitam, gre mi za stvar, ne za videz, za pravo razumnost in ne za reklamo; ti očitki so stvarni, pa mislim, da smem po vsej pravici odklanjati vsako začudenje, kako da si upam ... če se zde komu očitki krivični in napačni, ovrže naj jih in zavrne z razlogi. Toda vrnimo se k stvari. Ko sem bil namreč jeseni 1. 1897 izročil založniku svoj rokopis za natisk prirejenih Prešernovih Poezij, prišlo je (kakor sem že rekel) nekaj vmes, — nekaj, česar bi jaz pri najboljši volji ob skrajni skromnosti ne mogel imenovati — taktnost. Kaj da je to bilo, bo vsakdo 4itro uganjj, ako povem, da sem dobil 22. novembra 1898 od g. Af $ štfani obsežno pismo, v katerem se mi je „z emfazo" sklicujoč se na svojo prakso v redakcijskem .poslu g. A. nekako ponudil za sopomočnika pri redakciji Prešernovih Poezij — NB! ponudil potem, ko je bil že prej moj rokopis brez moje vednosti in privolitve razdrl in porazdelil po znanih načelih poznejše ocene v „Ljubljanskem Zvonu" (XX, 116), oziroma Schwentnerjeve izdaje iz 1. 1902 ter tako porazvrščene sešil insklejilv nove snopiče brez ,,dostavka", — da sem moral imeti pozneje še posla s tem, da sem te sešitke rokopisa iznova razdrl in po prejšnji svoji razvrstitvi urejene na novo sestavil in spravil v natisk. Zakaj da se nisem mogel vdati, da bi sprejel od g. A. vsiljevano porazvrstbo, obrazložil sem potem v predgovoru krasotne izdaje na II. in III. str., in tistega razloga, ki govori brez kakega ozira na Jurčič - Stritarjevo izdajo za „dostavek", mi znana ocena g. A. še nikakor ni ovrgla. Ne te morer, audi, quo rem deducam. — — G. A. je imel moj rokopis pred seboj, to stoji. Ce bi bil tedaj „motto" pogrešil in me še pravočasno na ta nedostatek opozoril, kaj velja, da bi ga bil jaz morda res sprejel za sourednika, in rešena bi bila i njegova i moja čast. Toda „quem deus perdere vult, occaecat".-------Knjiga je žalibog (o kako resničen je izrek „habent sua fata libelli!) res izšla brez gesla in g. A. je tej knjigi napisal (ne bom rekel oceno) obširno knjižno naznanilo, v katerem je dovršivši svoj slavospev na založnika obžaloval, da se nisem hotel ravnati po njegovem skromnem nasvetu, češ, da bi bila na ta način dobila izdaja „har- monsko tekstno obliko".-------„Ako nam pa navzlic vsej tej v tipografskem oziru brezhibni in res krasni opravi Prešeren v novi izdaji ne ugaja popolnoma, kriv tega ni tiskar, ne založnik Vladimir Levstik: Prošnja. 561 (NB v tem slučaju ista oseba!), nego g. urednik," tako je pisal takrat g. A., iz o stale ga gesla pa vendar niti z besedico ni omenil. In vendar je bila njegova dolžnost —• 'rečenzentova dolžnost, vsaj tedaj še, da bi bil notiral to glavno hibo takozvane krasotne izdaje, kajti redaktor nikakor ne mara uživati dvomljive tiste časti, kakor da bi bil član kake literarne vzajemne zavarovalnice, češ, da ga je recenzent z ozirom na to članstvo pardoniral. Skoraj bi človek mislil, da recenzent niti tedaj še ni bil zasledil tiste glavne hibe krasotne izdaje; če jo je pa — in je vendar molčal, tedaj je vrlo slabo izvrševal recenzentsko svojo dolžnost in izgubil vsako pravico, da bi smel še kdaj vleči na dan nesrečni tisti izostatek Prešernovega gesla — to pa je izgubil tem bolj, ker je urednik takozvane krasotne izdaje ta svoj lapsus, ki pa niti ne sloni edino na njegovi površnosti, v takozvani „izdaji za narod" že sam popravil. — \Za stvar nam bodi, ne samo za reklamni efemerni efekt! — Taka je torej žalostna resnica in zgodovina nesrečnega iz-ostatka Prešernovega gesla. Da sem jo spravil v Saturi na razgovor, mi bo vkljub vsej kočljivosti njeni g. A. že oprostil, vsaj velja o njej docela oni znani izrek „difficile est saturam non scribere".-------Nekaj pa končno vendar moram še'""haglasiti in v imenu prostosti protestirati proti temu, da bi kdorkoli kogarkoli s kakim „ čudim se, da si upa . . ." gonil v naši literarni sobici takorekoč za vrata, ali da bi s kakim „ revček — ševčik" na-migaval na znani sonet Prešernov o Apelovi podobi, pa da bi, če bi se le kdo izpredrznil ziniti skromno kritikujočo besedo, tistemu namigoma očital, kako se je „na visokem kritičnem stolu razkoračil". Kolikor še nisem — bom skusil še pokazati, da glede teksta vzdrže Bambergove izdaje vsako paralelo z Wagnerjevo (Ničmanovo), Fischerjevo in Schwentnerjevo — in da redaktorji Prešernovi iz 1. 1866, 1896 in 1902 niso še Apeli, jaz pa tudi ne samo kopitarček. — Prošnja. J^oj težak je na kolenih! Daj mi leka, pozabljenja: Reši moje trudne rame, spet bi ljubil domovino reši dušo spon ognjenih, in Boga. in cilj življenja, ti, ki si jih vrgla name! slab tobak in kislo vino! Vladimir Levstik. -------------¦------------- »Ljubljanski Zvon" 9. XXVII. 1907. 36 L. Pintar: Satura, 625 Satura. Spisal L. Pintar. Bei der Redaktion des Textes hielt sich Aškerc, wie es zu ervvarten war, meistentheils an Pintar. — Fed. Evg. Korš. (Archiv f. slav. Philol. XXV, 639.) es previdno pravi g. prof. Korš „meistentheils", ker je nekaj mest še, na katerih se je gosp. redaktor Schwentnerjeve izdaje oddalil od redakcije izdaje Bambergove, oziroma od pravega Prešernovega besedila, — žalibog da tiste — ali mar poprave ? ne! — izpremembe besedila niso prav nič pripomogle k „harmonski tekstni obliki", s katero bi se g. A. rad ponašal, marveč so harmonijo v tekstu tupatam znatno porušile in pričajo — ne morda o sami pozabljivosti in površnosti, kakor n. pr. izostatek gesla, — ampak kar naravnost o nerazumljenju dotičnih mest v Prešernu. Prvi pogoj »redakcijske prakse" pa mora biti, da redaktor do pičice razume besedilo, katero redigira; če pa česa le ne razume (in to se pač lahko primeri), — tedaj pa naj kar skrupulozno - natančno prepiše, oziroma posname predlogo. Že v Lj. Zvonu (XIII, 245) sem bil v referatu o dr. Trtnikovi programski razpravi o jeziku Prešernovem med drugimi Levstikovimi slutvo-popravki omenil znani stavek iz Bogomilinega pripovedovanja „Ko šla domii sem združbo naj'no v glavi", ki ga je Levstik po-tvoril v „Ko šla domu sem z družbo naj'no v glavi", ter razjasnil, da se naj „združba" (= združitev, Vereinigung) nikar ne zamenjava z „družbo" (Gesellschaft) in da je zmisel Bogomilinih besed ta: „domov grede sem spotoma premišljevala o najini združitvi, češ, ali naju pač kedaj združi vez zakona ali ostaneva ločena" i. t. d. Toda g. A., ki sicer trdi (Lj. Zv. XXII, 853), da si je bil vzel za podlago svoje redakcije izvirno izdajo iz leta 1847, vendar na 223. strani svoje izdaje iznova vkljub izrecni moji razlagi piše „z družbo", dasi ima izvirna Prešernova izdaja na 184. strani jasno besedilo „z družb o" (tožilnik!). Takih'tožilnikov je najti pri Prešernu še dokaj. Tako n. pr. pravi v ,Prekopu': „Kaj čutar'co čez pleča iz mesta ven hitiš?" in v ,Nebeški procesiji' prihaja zve- „Ljubljanski Zvon" 10. XXVII. 1907. 40 626 L. Pintar: Satura. ličanih trama „na banderih jagnje božje, roženkrance na vraten" in v Parizini zopet (5, 3) „Dolg v mislih ona vleže se na stran srca zaupljiv'ga" — in (10, 17) „oči v tleh, čšlo polno grb, roke na križ, v obrazu led, na ustnih zasram'vanja sled sedi gospej, žlahtnikov red" . . . Harmonija teksta je kajpada zahtevala, da ignorirajmo pristno Prešernovo besedilo — in da svojeglavno propagirajmo Levstikov slutvo-popravek. V zadnji kitici pesmi „K slovesu" je pisal Prešeren: „Od pomoči nje podprt", Levstik je žalibog že čutil nagon do popravka ter uvrstil v svojo redakcijo potvorjeno besedilo: „Z njeno pomočjo podprt", češ kakor da potrpežljivost (oziroma pomoč potrpežljivosti) ni činiteljica, ampak samo le sredstvo podpore, dasi vendar vemo, da tisti, komur dajo drugi pomoč in podporo, je od njih (od staršev, od dobrotnikov, od podpornikov) podpiran z denarjem, z živežem, z obleko, z dobrimi sveti in navodili i. t. d. Misel je pač jasna: pesnik pravi, da bo stara njegova ljuba znanka „potrpež-ljivost" sklenila z njim zakonsko zvezo, ona da mu bo v podporo, ona da mu bo pomagala nositi pezo življenja; jasna pa je tudi personifikacija te njegove ljubice in podpirateljice — in jasno je tedaj, da je potrpežljivost vprav činiteljica podpore in ne samo sredstvo, da je torej pravilno od in ne z. G. A. se je pri svoji redakciji sicer v tej točki hvalevredno povrnil k pristnemu Prešernovemu besedilu, pa jo je žalibog zavozil v drugi točki; dal je namreč natisniti: „Od pomoči nje potrt", ne pomislivši, da pomoč le dviga in podpira, drži in nosi, a samo teža (peza) da tlači in pritiska in tare. — Gospod A. misli (Lj. Zv. XXII, 854), da sem kakor Levstik tudi jaz Parizino pilil in popravljal. Tega bi sicer brez preiskave in dokazov ne smel misliti, vsaj sem v predgovoru krasotne izdaje (str. V.) pošteno navedel svoje izpremembe Prešernovega besedila, namreč »ustno" namesto „žnabla" in obrazovanje trpnega sedanjika z „je" namesto z „bo", — in kdor se sam noče potruditi, da bi poiskal rokopisnih virov in ob njih primerjal tekst moje redakcije, me tudi v tem pogledu ne sme sumničiti nespoštljive samovoljnosti v redi-giranju. Prešernov prevod Parizine je ostal sicer torso in obsega samo dve petini cele Byronove pesnitve, toda ta Prešernov fragment, L. Pintar: Satura. 627 dasi samo kar na prvo roko vržen na papir, je vendar ohranjen tako, kakor ga je Prešeren napisal svojeročno — in dasi jezik v tem prevodu res ni najboljši, tako slab pa vendar tudi ni, da bi moral delati sive lase popravljačem, ki bi ne vedeli, kako naj odero od prelagatelja Prešerna ustreljene kozle.-------(Glej Lj. Zv. XXII, 853.) Ah, da bi jih le popravljači sami ne streljali! V 18. verzu 6. odstavka Parizine je izpremenil redaktor A. imenovalnik „grom" v dajalnik „gromu" ter določil besedilo verza „zadene dušo gromu enak" in priklopil ta verz k primeri o morskem valu, češ: val morja zadene gromu enak Azovo dušo. Ne val od viharja zadrevljeni, ampak Hugovo ime je gromu enako treščilo v Azovo dušo, ¦— Hugovo ime, ki je Parizini v spanju ušlo čez ustnice in soprogu izdalo njen greh (prešuštvo z njenim pasterkom —? — Hugom) in njegovo sramoto (da mu žena rožičke stavi), to ime je tisti bučečemu valu enaki grom, tisti nepričakovani strele udar, ki Azu razbije srčni mir. Ta stavek ne spada k primeri o valu grmečem, ampak po premoru za primero sledečem nadaljuje popis vtiska na Azovo dušo, oziroma povzame in obnovi oni »grom sodnjega glasu" iz 4. in 5. verza tega odstavka — in se ima začeti z veliko začetnico : »Zadene dušo grom enak" (ein gleicher Donnerschlag). — V Haugwitzovem prevodu se ta verz glasi: „So trifft des Azo Herz ein Stofi". — Kaj pa »glas krivde" (6, 11)?!------- Gosp. A. se tudi spotika nad tem, da je Prešeren prevajal izraz „Schuld" z besedo „dolg", — in zato je zamenil v Parizini povsod ta Prešernov izraz po Levstikovem vzgledu z drugimi: strah (3, 13), krivda (5, 3; 6, 11; 8, 4; 11, 9; 12, 11), češ da „dolg" je le denarni dolg, a moralna „Schuld" da ne more biti drugo nego „krivda". Strah (3, 13) za „Schuld" je popolnoma nedopustno, to je jasno; pa tudi množina v verzu (12,11) „potem plačilo krivd ostro" je nedopustna, kajti le eno krivdo sinovo hoče Azo kaznovati, da mu je namreč zvodil ženo, da se je spustil s svojo mačeho v tajbo. Sicer pa se mi zdi, da vkljub moderni rabi Aškerčev nazor glede tega vprašanja v slovenski sinonimiki ne bo mogel obveljati. Od najstarejših časov pa do danes se glasi 5. prošnja v slovenskem očenašu: »Odpusti nam naše dolge" in stari rokopis »očitne izpovedi" iz XV. stoletja ponavlja desetkrat frazo: »Jaz se dolžan dam" (= jaz se krivega spoznam); toda po mojem mnenju nikomur ne pride v glavo, da bi pri teh'izrazih na omenjenih mestih mislil morda na menice in zadolžnice in vsakovrstna dolžna pisma. — In z glagolom »dolžiti" (obdolžiti, beschuldigen) nikakor 40* 628 L. Pintar: Satura. ne združujemo pojma „v dolgove zakopavati, z dolgovi obremenjati" (za to nam služi zadolžiti), ampak: „kriviti in sumničiti koga, to je: krivdo nanj zvračati". — Treba torej premisliti in preudariti, dasi ne tajim, da moderna raba bolj nagiblje na Aškerčevo razločevanje, vpraša se le, ali po pravici. — Navedeni vzgledi kažejo, da ne! — V 7. verzu 13. odstavka Parizine ima Prešeren besedilo: „trepečo dene nanj roko". Levstik si je, ker mu ta particip ni ugajal, pomagal s pridevnikom ter pisal: „trepetno dene nanj roko" (die zitternde Hand), dasi bi se bil ob glagolu »trepeti, trepim" (III, 2) lahko zadovoljil s participom „trepečo", ki ga je zapisal Prešeren in ki je živejši od pridevnika. Toda g. A. je zopet po svoje zasukal tekst in ga —¦ vsaj kakor si on domišlja — zboljšal v toliko, „da se da citati".------Njegove redakcije besedilo se glasi: „Trepeče, dene nanj roko". — Čutil je pač, da se s trepetanjem ne da skriti niti obraz niti očesa divje beganje in bliskanje, pa je z veliko začetnico osamil ta potvorjeni verz in mu tako vzel tesno zvezo s prejšnjim, — kakor da bi bilo s tem kaj pomagano in ume-vanje olajšano. — Misel je pač jasna: Da bi skril divje jeze kipenje, pokrije si Azo obraz s trepečo ali trepetajočo roko. — Tiste gosto posejane pike (...) v tej redakciji Parizine tudi ne olajšujejo umevanja in se prav nič ne strinjajo ni z Bvronom ni s Prešernom, kajti ta dva, če že sploh postavita pomišljaj, pomislita moško v trdni potezi, ne pa da bi po moderni razvadi drobila in mrvila svoje pomišljaje. — Da bodo bodoči prirejevalci Prešernovega teksta na jasnem, hočem se tudi glede Parizine odkrito izpovedati in priznati sled pile. Prešernov prevod je ohranjen v dveh odlomkih; prvi odlomek, ki je bil zaostal v Levstikovih rokah, a je po njega smrti prišel v dar gosp. E. Guttmanu, je bil natisnjen leta 1903 v Zborniku Slov. Mat. V, 128, drugi odlomek pa je po g. Ernestini Jelovškovi prišel v last g. Bamberga. (Primeri v Zborniku Slov. Mat. V, 131 opombo.) Meni je pri redakciji služil samo za drugi odlomek Prešernov avto-gram, za prvi (Guttmanov) odlomek niti vedel nisem in sem se moral ravnati v prvem delu edino po Albina Arka prepisu, ki sem ga našel med takozvanim Levstikovim gradivom. Rajši sem se ravnal po tem prepisu nego po Levstikovi redakciji v Wagnerjevi izdaji, o kateri sem znal, da na popravljaški strasti strada. Enkrat sem pa le tudi jaz podvomil o natančnosti prepisa in sem eno besedo zasukal po svoje. V 14. verzu 6. odstavka ima Prešernov rokopis izraz „jeznina",a jaz sem ga nadomestil z „ježina". K tej pre- L. Pintar: Satura. 629 membi me je pa napotil tale pomislek: Jezni na bi moralo po analogiji izrazov mostnina = mostovina (Briickengeld), cestnina = cestovina (Strafienmautgebiir), poštnina (Postporto) i. t. d. pomeniti toliko kot plačilo od jeza (Deichgeld), kakor pravilno uči že Cigale. Amplifikativni sufiks ,,-ina" pa se zaobeša na samo-stalniška debla direktno in tako dobimo bodisi iz jez ali ježa (Damm) le obliko ježina, kakor iz breg brežina, iz dol dolina, iz plan planina i. t. d., seveda ta plan ni pridevnik plan, -a, -o, ampak samostalnik plan, -i, ž. sp. (t. j. odprt kraj brez drevja in gozda). G. A. na večkrat že navedenem mestu piše tako: „Kar se tiče interpunkcije, se ravnam od nekdaj po načelu, da morajo veljati v pesmih ista iz naravne logike rezultujoča pravila kakor v prozi. Po tem načelu sem korenito uredil tudi Prešernovo interpunkcijo." — Bravo! Po tem načelu se ravnajo tudi drugi, in tudi Prešeren, ki bi ga jaz ne štel za slabejšega logika in misleca od njegovih po-pravljačev, se je gotovo ravnal po tem načelu. Nečesa pa vendar ne smemo prezreti! Najprej je merodajna naravna logika pisateljeva, potem šele pride na vrsto naravna ali nenaravna logika raznih re-daktorjev, to se pravi: redaktor se najpoprej potrudi, da po pisateljevih interpunkcijah doženeš njegovo logično misel, nikakor pa nimaš pravice, da bi kar svojevoljno in samooblastno vrival pisatelju prevalentno (?) svojo logiko. Meni se vidi, da je tista korenita ureditev Prešernove interpunkcije res prebujen cvet domišljavosti in bahavosti. Pokazal sem že to o svojem času na raznih vzgledih raznim redaktorjem in popravljačem (glej Ljub. Zv. XVI, 579, XXVII, 309). Vzemimo še za vzgled korenite uredbe Prešernove interpunkcije prvo kitico »Orglarja". Prešeren: Aškerc: Popusti posvetno rabo Popusti posvetno rabo Orglarček in gre v puščavo. orglarček in gre v puščavo, Tam prepevat božjo slavo, tam prepevat božjo slavo. Svoje citre vzame s sabo. Svoje citre vzame s sabo. Kako visi zdaj zadnji verz v zraku! Naravno je vendar, da zvežem namenilnik „prepevat" z zadnjim verzom. Čemu vzame orglarček svoje citre s seboj? Da bi v puščavi prepeval božjo slavo. Če zvežem ta namenilnik s predikatom „gre v puščavo", tedaj mi je prislov „tam" poleg njega odveč — in kje je harmonija? Enako debelo napako v interpunkciji nam kaže v Aškerčevi redakciji 7. kitica „Orglarja", ki ima po njegovem tole obliko: 630 Vladimir Levstik: Rokoko. — Milan Pugelj: Pesem. „Lej, kalin, debeloglavec, 'trdokljunast kos je svoje pesmi pustil, lepše poje. Podučit' ne da se slavec!" Adverzativna zveza, bodisi z veznico ali brez nje, zahteva le vejico! Kalin in kos sta se dala poučiti, a slavec se ne da. — V zadnjem verzu zadnje kitice „Prekopa" je vrinil g. A. tudi nepotrebno vejico: »pokopat k tolovajem, biričem ga dade". Ta vejica dela vtisk, kakor da stoji namesto izostale veznice „in" in da sta oba dajalnika na isti stopinji, oba zavisna od predloga „k".— Misel pa je ta: Pevčevo truplo izroče biričem, naj je pokopljejo k tolovajem. Kako naj se opraviči vejica v verzu: »Pravljica po Ezop' od vas zapeta, i. t. d. ali pa v temle stavku: „A1 ko si je 'zvolila, mladenča druzega" ?? Torej le počasi s korenito ureditvijo interpunkcije! Rokoko. y—,akaj ti prsi trepečejo, ko gledaš mi v hladne oči? Zakaj se za noskom leskečejo ti žalostni biseri? Prisegel bi skoro, devičica, na vrata presladkih nebes, da čudna ti klije cvetiičica v globini teh sinjih očes! Vladimir Levstik. Pesem. T voje oči, o dekle, Ali to so sanje, so me pozdravile, to so sence samo, lepe sanje mladostne v tihem času, o polnoči dušo preplavile. preko duše gredo. V tihem času, o polnoči čez dušo radost gre kot zlata zvezda preko neba — čez moje trudno srce. Milan Pugelj. L. Pintar: Satura. 683 Satura. Spisal L. Pintar. Analiza in sinteza — kaj je uorapov, kaj bodi 7ip6iLpov. — — o vprašanje se mi vidi, da bi se moralo na-glovednim in naglosodnim mojstrom sinteze posebno priporočiti v resen preudarek. Nam skromnim analitikom, ukvarjajočim se s podrobnim raziskovanjem, se zdi analiza za točno razumevanje pesnikovega besedila prav koristna in na mnogih mestih neogibno potrebna, pa se zato ne strašimo očitanja, da „s pustim analizovanjem skrunimo pevsko svetišče". — Pravijo, da imajo, kadar zidajo kralji, samotežniki in taligarji dokaj opraviti. Prešerna smatramo še vedno za kralja na slovenskem Parnasu, pa ni čudo, da tudi v prešernoslovju komaramo in se ubadamo razni literarni samotežniki, eni s samokolnico svojega razmišljanja, drugi z bolj uglajeno dvokolnico paberkovanja in „zbi-ranja raztresenih udov", da bi razbistrili in razjasnili, kar se nam zdi, da v Prešernu ni na prvi pogled jasno. Nikdar se nam pač ni prav hotelo, da bi pritrdili tisti lahkotni trditvi v uvodu Wagnerjeve izdaje (str. 14.), češ da so Prešernove posamezne pesmi tako lahko-umne in jasne, da jim ni treba nikakršnega razlaganja, kajti prav ta izdaja s svojimi včasih nakaznimi potvarami Prešernovega besedila taki trditvi odločno ugovarja in jo stavi na laž. Analiza torej, ki nas ima privesti do jasnega umevanja, do prave, iz besedila samega po pesnikovi naravni logiki dognane in določene misli — ta „pusta" analiza (kakor jo radi nazivajo naglovedci), ta je za nas važni -porepov. Visoko jo cenimo, zavedajoč se, da je nihče, ki mu je res do jedra, ne sme prezirati in smatrati za malovažno, nego da jo je treba čislati in trezno negovati. — Če pa hoče ostati analiza na trdni podlagi, se mora tesno oprijemati pesnikovega besedila in njegovih interpunkcij. Zato je pa zopet zelo važno, da to besedilo prav natančno poznamo. Kje pa se moremo s točnim besedilom pesnikovim bolje seznaniti, nego če vzamemo v roke njegov rokopis, njegov avtogram? Čuditi se torej moramo taki redaktorski opoklosti, kakor se nam kaže v znani recenziji (Lj. Zv. XX, 118), ki tako prezirljivo govori o rokopisih: »urednik se sklicuje na neki cenzurni 684 L. Pintar: Satura. rokopis, ki se baje nahaja v deželnem muzeju . . . Čim je knjiga natisnjena, v istem hipu izgubi rokopis Vsako meritorno veljavo ..." Res, kdor zna tako ceniti pesnikove svojeročne zapise, je pač edini poklican (?) za redaktorja njegovega literarnega blaga! — Proti takim nazorom bi pa pač morda lahko protestiral Prešeren „z rokami in nogami" (1. c. 120); toda, kolikor vemo o Prešernovem mirnem značaju in njegovi dobrovoljnosti, smemo pač sklepati, da bi ga celo v tem slučaju prirojena dostojnost in taktnost obvarovali takega malomodrega vzhita, — mislim, da bi se kvečemu malo nasmehnil. — Res je sicer, da najlaže še pogrešamo pesnikov rokopis pri onih proizvodih, ki jih je on sam pod svojo redakcijo dal v natisk; vendar je tudi pri teh redigiranje teksta mnogo olajšano, če imamo poleg prvotne izdaje pred seboj tudi rokopis — vsaj zaradi kontrole, ali ni morda kak korektor med tiskom vtihotapil v besedilo kake izpremembe, ki bi ne bila v soglasju s pisanim pesnikovim besedilom, — torej morda(?) ne njegova. — Ko bi se bil g. A. potrudil pogledati v tisti „neki cenzurni rokopis, ki se baje nahaja v muzejski knjižnici", lahko bi se bil prepričal, da se nahajajo v njem s Prešernovo roko zapisani tisti (kakor jih blagovoli na-zivati vsevedežni recenzor A.) „neumestni in brezokusni" nadpisi: „Sonetje ljubezni, Zabavljivi sonetje, Sonetje nesreče" — in lahko bi si bil tudi premislil, kaj bo govoril in kako bo modroval, predno je začel, — naglovedec—, radovernemu svetu (Lj. Zv. XX, 119) pri-digovati, s kakimi „naivnimi" nadpisi da je redaktor Bambergove izdaje oskrunil Prešernove sonete, predno je začel začudeno vpraševati, kateri demon zaslepljenosti mu je nasvetoval te „neumestne nadpise", predno je začel „na dolgo in široko in dramatično razkladati" samovoljno in predrzno ravnanje redaktorjevo, ki je — „s kako pravico?" — dajal skupinam Prešernovih sonetov nadpise,— proti katerih stupidnosti in brezzmiselnosti bi baje Prešeren „z rokami in nogami" protestiral, ko bi jih videl. — No hvala Bogu, videl jih je, ko jih je sam zapisal, videl še pred nesrečnim redaktorjem in pred naglovednim recenzorjem — ne samo videl, nego sam pogodil in prav vsebini primerno pogodil jih je. Da so sonetje „venca" erotični in da spadajo tudi med „sonete ljubezni", to je jasno in o tem ni dvomil niti Prešeren niti redaktor Bambergove izdaje in zato je uvrstil sonetni venec med 6. in 22. sonet te skupine. Prva skupina „Sonetje ljubezni" šteje po Prešernovi razdelitvi 31 sonetov, druga skupina „Zabavljivi sonetje" ima samo tri, a tretja L. Pintar: Satura, 685 „Sonetje nesreče" ima šest sonetov, sama zase pa sledita še soneta „Memento mori" in „Matiju Čopu", zadnji kot dedikacijski uvod „Krstu", kajti s tem sonetom poklanja pesnik elegični, resig-nacije polni svoj spev (Krst) prijatlovim manom. — Edino, kar bi se glede prve skupine z recenzorskega stališča dalo prigovarjati, je to, da bi se bil moral nadpis »Sonetni venec" kot podrejeni nadpis nižje stopinje tipografsko primerno označiti z nekoliko manjšim tiskom nego glavni nadpis „Sonetje ljubezni", ali pa da bi se naj bili morda ostali sonetje te skupine numerirali, namreč oni pred „Vencem" z 1 do 6, a oni za „Vencem" z 22 do 31. — Nadpisi sonetov so torej pristno Prešernovi, ne puhla iznajdba redaktorjeva — in g. recenzor, ki (Lj. Zv. XX, 119) „tako veselo" zatrjuje, da Prešeren sam ni dal sonetom nobenih posebnih nad-pisov, in „s tako slastjo" poudarja, da urednik ni imel pravice, prenarejati tekst, da ni imel pravice, dajati sonetom kak naslov itd., bi bil pač bolje opravil, če bi si bil ogledal Prešernov rokopis in se poučil o stvari, o kateri je mislil da mora tudi on eno povedati. — G. recenzor menda misli (1. c.) svojo trditev, da je sonetni venec tudi erotične vsebine, (čemur pač nihče ne oporeka), nekako podpreti z opombo, da kaže „magistrale" v začetnicah ime Primicove Julije. Prav! Zdaj pa vzemimo v roko Schwentnerjevo izdajo in si oglejmo v njej Prešernove akrostihide. Prva v magistralu „Sonetnega venca" ima sledečo obliko: Primlcovl juLji, a druga v 27. sonetu sledečo: MaTeVžo lAngusu. Skoraj bi človek mislil, da ima pred seboj hronograme in ne akrostihid. Če se že oprimemo moderne metode glede velikih začetnic v začetku posameznih verzov, da namreč stavimo veliko začetnico samo tam, kjer se začenja popolnoma nov stavek, nova perijoda, nam vendar kaže pri akrostihidah izjemoma popustiti in odjenjati od teh modernih principov; — vsaj jaz bi tako sodil, dasi nisem ravno neprijatelj doslednosti. G. recenzor tudi obširno poroča o svoji porazdelbi „dostavka" pod rubrike, ki jih je bil Prešeren v svoji izvirni izdaji uvedel, ter pravi: „Pod I. rubriko „Pesmi" sem bil uvrstil „Zdravijco" (ki jo je tudi g. urednik sedaj pustil v tem oddelku) . . ." Zopet se g. recenzor moti. Nisem je sedaj šele pustil v tem oddelku kot majhno koncesijo od založnika najetemu (?) vrhovnemu pregledniku, ne, — ampak prvotno že sem jo bil uvrstil v prvi oddelek, ker sem iz rokopisa razvidel, da jo je bil Prešeren sam v ta oddelek odmenil in da mu jo je le cenzura črtala, sicer da bi jo že v izvirni izdaji morali imeti v prvem oddelku. V „dostavek" 686 L. Pintar: Satura. sem odrinil samo tisto, česar ni bil pesnik sam uvrstil ali vsaj ne nameraval uvrstiti v svojo izdajo. Vse to je obširno razloženo v predgovoru (stran III.). — Teže že pogrešamo rokopisov pri onih proizvodih, ki so sicer že natisnjeni, toda ne pod avtorjevo redakcijo, katerih natisk je marveč oskrbel kak drug redaktor. Vzemimo za primer 21. kitico »Nebeške procesije". Ta se glasi v prvem natisku (Kr. Čbelica V. 23): Da bi brezno bolj ukalo, Je možovu misel dal, De gospodo bolj to malo Na streliše vkup je zbral. V Wagnerjevi izdaji ima drugi verz te kitice to-le obliko: „V misel je Moževi dal". — Ker rokopisa te pesmi nisem imel na razpolago, držal sem se, kar je naravno, glede besedila bolj prvega natiska izpod Kastelčeve redakcije, ker sem si mislil, da je morda vendarle Kastelic Prešerna manj popravljal nego popravljanja željni redaktor Wagnerjeve izdaje, ki je po Cimpermanovem svedoštvu (Ljublj. Zv. I, 577) »Nebeško procesijo" res popravljal. — Toda eno me je osupnilo: Čebelica ima „možovu" z malo, Levstikov tekst »Moževi" z veliko začetnico. Kdo je ta »mož", ki ga ima tu pesem v mislih, ta zbiratelj male gospode na strelišču?-------Če človek česa ne ve, je naravno, da vpraša druge, o katerih si more misliti, da utegnejo vedeti. Tudi jaz sem vpraševal in dobil z začudenjem združen odgovor: »I, kdo drugi nego župan Hradeckv?" Razmišljal sem zopet o tem odgovoru, pa se mi stvar vendar ni hotela zdeti nič prav verjetna. Res, da je bil Hradeckv tisti mož, ki je ljubljansko strelsko družbo, ko je bila že precej na koncu in je imelo strelišče leta 1829 takorekoč priti na boben, z vplivnim svojim zanimanjem zanjo nekako podprl, — in ko se je leta 1833 odbor na novo konstituiral, izbrali so si strelci njega za protektorja, a ravnatelj je bil baron Schweiger, mojstra strelcev sta bila Andrej Smole in Jos. Karinger, adjunkta pa Karel Moos in Jos. Kos. — Lahko si mislimo, da Hradecky kot župan in tudi sicer zelo mno-gostransko vprežen mož ni utegnil, da bi se bil ravno za strelišče toliko brigal in zbiral »malo" gospodo, — in da je moral menda kdo drugi brigati se za to in voditi notranje društveno delo zbiranja male gospode. Pa še nekaj drugega je, kar ugovarja taki razlagi. Res je bil Hradecky — cel mož v polnem pomenu besede, toda če rabimo apelativno ime, ki je z lastnim imenom v predikativnem razmerju, po antonomaziji namesto lastnega imena samega, vendar L. Pintar: Satura. 687 še nikakor ne gre, da bi pisali ta apelativnik z veliko začetnico. Če pravimo z antonomazijo namesto Prešeren „pesnik" ali namesto Demosten „govornik", vendar teh samostalnikov ne pišemo z veliko začetnico. Če je torej Prešeren pisal „Možovu" z veliko — in mislim, da je posnel Levstik to pisavo po rokopisu, da se je ni na celem izmislil, — tedaj moramo iskati v tej obliki le pravo lastno ime. Soditi bi se dalo, da je bil to ljubljanski meščan Karel Moos, ki so si ga bili izbrali strelci leta 1835 (tega leta je namreč nastala „Nebeška procesija") za nižjega strelskega mojstra. Ime Moos je javaljne Moos (mah), ampak utegne biti ali okrnjenka iz Amos ali pa, kar je verjetnejše, naravnost Moses, kakor n. pr. Abram iz Abraham. Preobrazil pa je je Prešeren popolnoma pravilno po naših glasoslovnih pravilih, kakor imamo n. pr. iz Rose roža, iz Glas glaž itd.; zanimivo pa je to, da je je prav tako kakor samostalnik „mož" sklanjal po ttjevski sklanjatvi, kakor se v gorenjščini pogosto sliši: „možovu" (dem Manne). Ker o tem možu in njega osebnih svoj-stvih, bodisi vrlinah, bodisi hibah, ničesar ne vemo, tudi ne moremo sumiti, da se li skriva nekaj hudomušnosti za to sličnoglasno za-membo. — Jaz sicer pri redakciji nisem imel pred seboj rokopisa Prešernove pesmi, vidi pa se na tem slučaju, kako važno da bi bilo poznati pesnikovo pisavo, da bi prav za gotovo vedeli, kdo da je popravljal, Kastelic ali Levstik, vidi se, da tu prav težko pogrešamo rokopisa. — Še teže ga pa pogrešamo pri proizvodih, pri katerih ima Wag-nerjeva izdaja pod črto opombo „Do zdaj še nenatisneno", ali pa pri še novejših objavah. Seveda tudi rokopis lahko zapelje, kakor je n. pr. zapeljal Kreka, Vidica in mene pri nekaterih nemških, s Prešernovo roko zapisanih proizvodih, da smo jih radoverno smatrali za Prešernove. Primeri o tem izborno kritično opazko Žigonovo na 150. strani V. zvezka Zbornika iz leta 1903. — Važnost rokopisov bom poskusil dokazati še na epigramu „Bog". — Da nam je ta epigram pisati v treh verzih, ne v štirih, kakor ga imamo v Wagnerjevi izdaji (stran 255), nam je bistroumno izkombiniral že prof. Korš (Ljublj. Zv. XX, 808). Vendar bi želeli še rokopisnega potrdila tej kombinaciji. —• Drugi (oziroma tretji) verz tega epigrama v Wagnerjevi izdaji ,.Ki vodi vekomaj v nebo" ima v Levstikovem gradivu tole obliko: „Ki vodi vekomaj v ne-bo". Tu zopet vprašamo, kaj je pravo: ali „nebo" (Himmel) ali „ne-bo" ([wird] nicht sein), ali je to Prešernovo ali Levstikovo. Zopet pogrešamo rokopisa, da bi si mogli ustvariti prav zanesljivo sodbo. 688 L. Pintar: Satura. Pa preidimo k tretjemu (ozir. četrtemu) verzu, ki se glasi v Wagnerjevi izdaji „Kar je, kar bilo in kar bo", ki sem mu pa jaz restituiral obliko „l