-----   93   -----
Ozir po svetu.
Bosna in Hercegovina.
Od nekoliko časa pišu neslavenske novine časteje o serbsko-slovenskom narodu, posebno o Bosni in Hercegovini, o Cernigori in kneževini S erbij i. Nekteri pišu dosti jasno in pravično o teh naših kristjanskih bratih, nekteri pišu pak tako nepriljudno in nepravično, tako sovražno o teh usmiljenja vrednih kristjanih, da ne veš, ali ta-komu pisaču manjka v glavi razuma ali v sercu poštenosti.
Koliko kristjani pravoverni (kotolički) i pravoslavni (iztočne cerkve) v Turčiji, posebno v Bosni i Hercegovini terpe, to se ne more opisati. Oni terpe, kakor kamen na potu. Po pravici se more reči, da toliko ne terpi noben narod v Evropi, kolikor je terpel i ješče terpi serbski narod v Bosni i Hercegovini: zato se tudi pravi: ??tužna, žalostna Bosna." On terpi turško nasilje uže črez 400 let, terpi — pa se čversto derži častnoga križa, svete vere kristjanske. Tu je ves narod pravi mučenik, kristjan-skoga usmiljenja i velikoga spoštovanja vreden. Skoz 400 let je ta narod mnogo, premnogo prestal, malo je mu v tem dolgom času pricvetelo rožic sreče i veselja — Bosna i Hercegovina ni bila za kristjane srečna, obljubljena dežela, ni plavala v mleku i medu — pa prečasto je zaplavala v solzah i kervi kristjanski. V teh pokrajinah je bilo žalostno vsegda, kar polomesec tu vlada: pa tako okrutno i kervavo življenje ješče nikdar ni bilo, kakor sada od leta 1856. V Bosni i Hercegovini kristjan ne more nikakor živeti, kakor je sada tamošnje življenje. Tam prose kristjani ali od sultana milosti ali pa od Boga smerti. Narod se tam s smertjo bori.
Kako je le to, da nektere novinarje ni sram, te usmiljenja i spoštovanja vredne kristjane, kteri se smertjo bore i za milost prose, v novinah pred svetom černiti, krivično jih ogovarjati, vsakojako hudobne namene jim podtikati i po babje jih obrekovati?
Spodobi se, da tudi mi Slovenci progovorimo nekaku besedu o Bosni i Hercegovini — i to besedu pra-vičnu in priljudnu.
Bosna i Hercegovina ste dve prijetni i krasni deželi v Turčiji, pa neverjetno zanemarjeni, opustošeni i zdivjani, kakor vse pokrajine turške. Mejite na nasu Dal-maciju, na vojensku granicu, na kneževinu Serbiju i na Cernogoru. Samo na južno-izhodni strani se deržite te dve deželi po vozkom rukavu ostalih dežel turških.
Bosna je bila izvirno serbska pokrajina tako imenovana od reke Bosne. Okolo leta 1080 se omenja pervo-krat župan — to je toliko kakor po slovensko knez — bosanski.
Leta 1138 je dal vladar serbski — veliki župan Beli Uroš županiju bosansku Vladislavu unuku svojemu.
Pozdneje se je imenovala Bosna Vojvodina i je prišla pod višju oblast vogersku. Leta 1154 je bil Boris, Kolo-manov sin, vojvoda bosanski.
Leta 1169 je pridobil Bosnu spet veliki župan i kralj serbski, Štefan Ne manj a, praoče serbske kraljevske i cesarske rodovine, i je ustanovil v nji svojega bana, namestnika.
Od leta 1180 do 1204 je vladal v Bosni mogočni ban Kulin, za njim Nin osla v i več drugih. Toti bani i vojvode su se vladali obično, kakor samostalni vladarji.
Potle su se tergali za Bosnu Madjari, i leta 1261 je njih ban Ko tro man založil mesto BosnasaraL
Ne dolgo pred nesrečna bitva na Kosovom polju je sprejel vojvoda bosanski T ver d ko naslov kraljevski i se je dal za kralja venčati, koronati, leta 1376 v manastiru Milešovskom.
Nesrečna bitva na Kosovom polju se je zgodila 15. julija leta 1398; tu je padel cvet serbskih junakov, tu se je srušilo cesarstvo serbsko, tu popustile sveže, ktere su vezale Serbe v jeden narod — Bosna je morala plačevati Turčiji letni davek. Serbi se žalostjo živo spomenjaju na bitvu kosovsku, ju opevaju v svojih prekrasnih pesnih narodnih, veju natenko pripovedovati, kako je vojska kri-stjanska stupala v boj, veju po imenu imenovati serbske junake, kde i kako se je ta ali uni juoačko branil, kde je padel boreč se za svetu veru in narod. To vse tako živo veju, kakor da bi se ta bitva bila zgodila včera; — i onda se teše na Vidov dan.
Leta 1462 si je usmilil kralj bosanski Štefan To-maševič zaderžati letni davek, na to je leta 1463 privihral sultan Mahomet II., kteri si je pribojoval Carigrad (Konštantinopol), s silno i ogromno vojsko v nesrečnu Bosnu, je ubil kralja bosanskoga, pokončal v osmih dneh 70 bosanskih mest i gradov, zatiral v robstvo tretjinu prebivavcev, uteknii 30,000 mladih ljudi med divju jani-čarsku vojsku, razdarovai drugu tretjinu prebivavcev kakor neku živinu, svojim pašam turškim.
Vitežki Matija Korvin, kralj vogerski — to je kraj Matjaž, kteroga Slovenci ješče sada v svojih pesnih opevaju, kakor kneza Marka i Lavdona — je spodil sicer Turke iz večjega dela Bosne i je ustanovil sopet vogerski banat, namestničtvo bosansko: pa po bitvi pod Mohačem leta 1526 se je Turek sopet popolno pooblastil Bosne. Tada je umolknil mili glas blagoslovljenih, žeg-nanih zvonov v Bosni i Hercegovini i tisuč i tisuč kristjanov v teh žalostnih krajih živi i umerje, da nisu slišali zvona blagoslovljenoga; častni sveti križ su Turki oborili iz cerkvenih zvonikov, namesto njega povisili strašni kervavi polomesec, znamenje mahomedanske vere; cerkve su spreobernili v turške džamije, i čto je med vsem tem ješče naj žalostnejega: mnogo naroda su Turki pogubili i 300,000 velikašev, to je, gospode kristjanske, se je narodu svojemu i sveti veri izneverilo, i da bi življenje si ohranili, su se poturčili tako, da je sada v Bosni i Hercegovini blizo 550,000 mohamedanov čisto sla venske ker v j, od kterih se še dandanašnji veju imena, ktera su nekada njih rodovine imele, kakor gospoda kristjanska. Ovi potur-čenci su mnogokrat ukrutneji do svojih kristjanskih bratov, kakor pravi, koreniti Turki.
Kadar sveti križ v totih krajih se pouznese i pov-zdvigne, da bude spet častno znamenje, tada se ti po-turčenci sopet tako lehko vernu k svojemu narodu i k sveti kristjanski veri, kakor su se odvernuli od nje.
(Dalje sledi.)
-----   94-----
----    101    ----
Ozir po svetu.
Bosna in Hercegovina.
(Dalje.) Po turško ima vse pravice samo Mohamedan; on je gospodar vsakoga kristjana, kteri nima ne jedne pravice, i Turek more i sme ravnati ž njim brez odgovora i sudbe, kakor hoče. Kristjani su zaverženi, kakor najmalovrednejša izmet, i se imenuju raja, kakor bi rekel vlastnina rao-hamedanska, i moraju največ davkov plačati. Zemlja je vsa sultanova; obdeluju zemlju samo kristjani kakor najemniki ; mohamedanci su večji del samo v mestih i po gradili, kakor gospoda, i žive od znoja i kervavih žulov naroda. Dežela je strašno zanemarjena, polje se slabo obdeluje, živina slabo redi, tergovine je malo, obertnije i nauka pa skoro nič. Turek se ne peča s poljodelstvom i z živinorejo, kristjan pa naravno ne more imeti mnogo veselja do skerb-noga gospodarstva, ker čisto nič ni prav njegove vlastnine; vse kar pridela i ima, mu sme uzeti na šilu vsaki moha-medansk zlikovec i potep. Turki i poturčenci žive v obče tako zdivjani i poživinjeni, da človek to težko verjame, kdor sam ne vidi. Okrutni su tako, da se mogu Turki po pravici imenovati kervavim narodom. Pa to ne more inače biti, dokler ostane mohamedanec pri veri Mohamedovi. Najvišji zakon i najvišja postava vladina i verozakonska je v njih deržavi njih prorokova sveta knjiga, imenovana koran, ki je toliko kakor pri kristjanih sveto pismo, i zajedno zakonik deržavni. V tem koranu je najvišje pravilo, najvišja postava verozakonska, da imaju Turki kristjane i v obče vse nemohamedane neprestano preganjati, v boju i v vojski jih gubiti i izkorenovati, v miru jih pa imeti za svoje robe (sužne).
V evropski Turčiji je blizo 13 milijonov duš; med temi je južnih Slavenov 6 milijonov i 100,000, i to Serbov 2 milijona i 600,000, Bolgorov 3 milijone i 500,000 duš; pravih Turkov, Osmanov je v celi evropski Turčiji samo 700,000 — jih nije niti jeden milijon. V Bosni i Hercegovini žive sami Serbi; večji del pravoslavni kristjani; pravoverni (katolički) kristjani imaju za duhovnike frančiškane, kteri su tu na tri pokrajine, kakor bi rekel diecese, podeljeni: na fojničku, sotisku i kreševsku. Pravoslavni i pravoverni kristjani su v jednako okruti sužnosti; Serbov poturčenih je v Bosni največ, jih je, kakor je uže rečeno blizo 550,000; pravih Turkov je pa v Bosni i Hercegovini tako malo, da skoro ni vredno, da bi to spo-menjal.
Vse rečeno o Bosni velja tudi o Hercegovini, ona je uprav samo jeden del Bosne i leži poleg Dalmacije, kde sta nekada bile staroserbske županiji Zaholmska i Travunska.
Po nesrečnoj bitki na Kosovom polju i po vpadku der-žave serbske su se ješče dolgo i mnogo let Serblji za svoju svobodu junačku branili i ostali samostalni, osobito v gornatih predelih Bosne i Hercegovine, v prostranom pogorju dinarskih planin — i ješče današnji den su predeli gornati, posebno bližji junačke i samostalne Černogore, kteri se samo po neki navadi računaju i pripisuju Turčiji, v istini i v samom delu su pa svobodni; taki su: Vasa-jeviči, Grahovijani, Kuči, Rovčani, Bratono-žiči, Zubci, Šume.
Kako zverinsko divji i nečloveško okrutni su Turki, to je tudi Slovenija kervavo skusila. V Sloveniju je prigro-mela turška vojska pervokrat 9. oktobra leta 1408 v okolicu Metlike i skoro dve sto let su bili toti poživinjeni divjaki kervava šiba Slovencom. Strah i groza človeka obleta, kadar čita, kako su Turki v naših krajih vgonavljali, kake bezbožnosti počinjali, hiše požigali, koliko ljudi pomandrali, koliko jih seboj vlekli kakor živinu v strašnu sužnost. Kako su nedolžna detca sekali, klali i pa sablje nizali, i kaj su z ženami i s deklicami uganjali, se še povedati ne spodobi. — Ljuba duša kristjanska, da se prepričaš, kaj i kak je Turek, beri v „Drobtincaha leta 1852 od strani 149 do 159 sostavek: „Turki na Koroškem", i v „Drob-tincah" leta 1854 od strani 139 do 155 sostavek: „Turki na Krajnskem", kde naš učeni i rodoljubivi gosp. Rozman, kanonik Labudske cerkve, živo popisuje, koliko su Slovenci morali preterpeti od divjih Turkov. Zadnjokrat su bili v Sloveniji leta 1600; od toga je uže minulo 258 let, — dolgo je to vreme, pa naš narod ješče sada strahom spo-menja vojsku tursku.
V takom nasilju turško m žive kristjani pravoslavni i pravoverni (katolički) ješče današnji den v Bosni i Hercegovini.
Turk je bil kervnik kervavi i je ravno tisti še sada, kakoršen je bil nekada.
Iz mesta Novoga Pazara v Turskoj piše jeden dopisnik ^Dnevniku serbskomu"  12/25. januarija letos:
Typm nicy Kano apvri af»y#i, #a ce cnoivrfeHJajv Ha "bora i na #ynry, KaKo KpicTJam , Hero cy Hacij-HiKi, pa3ooJHiKi, yoija»i|i, »It.iiiiuii. i m»ix aepBimi i caini K&my TypKOM, #a b Kopauy cTOJi, 4» je onaj ceeT, Koji y6ije ftbaspa, KpicTJaua nca. Ila raKo ce cKopo no tom 3aK0HiKy Bci TypKi Baa#ajy — to je: JFurci nisu kakor drugi ljudi, da se spomenjaju na Boga i na dušu, kakor kristjani, nego su nasilniki, razbojniki, ubi-javci, lenivci, i njih derviši (duhovniki) i sami kažu Turkom, da v koranu stoji, da je onaj svet, koji ubije djavra, kristjana psa.   Pa tako se skoro po tom zakoniku vsi Turci
vladaju."
Bog pomagaj kristjanom v Turčiji!
(Dalje sledi.)
-----   108    —-
Ozir po svetu.
Bosna i Hercegovina.
(Dalje.)
Ne spodobi se primerjati človeka neumni živini — pa po pravici se more reči, da imaju naši brati v Bosni i Hercegovini manje pravice, nego pri nas v Sloveniji domača živina ali divja zverina v gori.   S domaču živino sme
gospodar obračati po dvoji volji i divja zverina se srni streljati: pa živina ima samo jednoga gospodarja i zverina streljati sme pri nas samo, kdor ima oblast — kristjan v Bosni i Hercegovini ima pa toliko gospodarjev, kolikor je Turkov, i vsaki ima oblast i ga sme strahovati, ga siliti, ga guliti, premoženje silo mu otirnati — i ako kristjana i ubije, redko da  Turčina od toga  glava  zaboli,  da bi  ga kaznili.
Naj več nasilja pa moraju prestati kristjani od zakupnikov, od fanarijotskih gerčkih vladik i od turških vojakov.
V Turčiji nisu tako vredjeni davki, kakor v naših deželah, da bi vsaki vedil, koliko ima porazmerno i pravično na leto dacije plačati; davke ne sprijemlju zato postavljeni uradniki, nego tam se davaju davki v zakup, v najem, v dražbu, v licitaciju; kdor največ ponudi, tistomu se da oblast davke terjati, pobirati, skupljati i tak človek imenuje se zakupnik, i ljudi, ktere on po celi pokrajini razpošlje dacije pobirat, su zakupniki, su prave pijavice za kristjane.
Davki, ktere moraju kristjani vsakoga leta plačati, su blizo sledeči: carski porez na vsaku hišu 95 grošev, turških; — v o j n i c a, tudi od vsake hiše; — serbesija (ne vem, kako bi se po slovensko imenovala) od vsake hiše po dve dvajsetici; — kazanlija, kakor bi rekel kotla-r i n a, od vsakoga kotla jeden zlat, to je, 4 gold. 30 kr. ; — dacija od d uhan a, to je od tabaka, kdor ga sadi; — carina se jemlje na tergih i tergoviščih od blaga, ali se proda, ali se ne proda; — dacija, ako kdo umerje i zapusti dete pod 15 let staro, tada se popiše vse blago i od popisa se plača 180 grošev turških; — dacija, ktera se mora plačati, ako se kdo utopi ali ubije, da ga sme žlahta pokopati, 70 grošev turških; — žirovina, to je, davek od živine, se plača od vsake hiše po dvajsetici, i od vsake svinje i prešiča po 47 turških par; — desetina se jemlje od vsake stvari deseto, nekada deveto; — tretjina od vsega vsako tretje, čto zemlja rodi; jemlje se vsaka tretja kopa sena na travniku i žita i snopovja, na njivi, vsaka tretja četvert repe, pese, redkve, paprike, posušenih sliv (čve-šplov) i vsega drugoga sadja; tretja mera žganja, vina i tako dalje. Tretjina ni od sultana, nego su ju izumili Turki i ju hoče silo nametnuti kristjanom.
Zvunaj totih davkov je ješče mnogo plačevanja i oti-manja, da se človek moraš čuditi, kako se narod ješče preživi. Pa ako bi se jemale vse te dacije redovno, porazmerno i pravično, ne bilo bi za narod niti pol težave: pa vse se daja pod zakup, v licitaciju. Tu zaganjajo i zdražuju te davke, posebno desetinu i žirovinu, tako visoko, da bi zakupnik ješče svojih denarjev ne mogel skupiti i sbrati, ako bi hotel po pravici desetinu i ostale davke pokupljati i sbirati. Pri vsem tom obogatiju toti zakupniki v kakih šestih letih tako, da su milijonisti, ako ravno su popred siromaštvo prodajali: narod pa ostane siromak, vla-čen i žejen, gol i bos, i mora s kravami orati, ker je moral konje i vse prodati.
Kadar dojdu zakupniki v selo, to je, kakor da bi prišli kaki divji razbojniki. Dacij terjaju, kolikor se jim svidi, kolikor se samo izdreti more iz naroda; pisma ne daju, da bi se človek mogel izkazati, kada i koliko je uže plačal.
Kadar se porez pokupi uže po vsih selih, onda počnu ne redko sopet od početka pobirati ga, tako, da se plačuje celo leto i se vendar nikada ne doplača. — Zakupnik zapiše neredko mnogo več svinj i živine, kakor je gospodar v djanju ima, i kolikor je zapisal živine, za toliko se mora plačati žirovine.
Kadar skupljaju desetinu, mora narod zakupnikom zastonj služiti i jim delati, čto ukazu; mora dajati jim jesti i piti, voziti jim desetinu, kamor zapovedaju. Nekada uzame zakupnik desetinu v zakup za jedno leto — pobira pa desetinu po dve po tri leta, i narod si ne more pomagati.
------    109   -----
Zakupniki muce narod samo telesno — g-ereki fanarijotski vladike ga pa muce duševno i telesno. Toti gerčki fanarijotiški vladike nisu dušni pastirji, — imaju parno ime vladik; oni nisu taki dušni pastirji, kakoršni su častiti duhovniki i vladike pravoslavni v kneževini serbski i v našem cesarstvu; nisu kakor naši častiti duhovniki pravoverni (katolički). Fanarijotske vladike se pošiljaju v Bosnu i Hercegovinu i v Bulgariju iz Carigrada. Kadar je kako mesto viadicino v teh deželah prazno — onda nagernu Gerki carigradski i rumeliški na patrijaršiju, — i tu se ne gleda na neeto drugoga, nego kdo za tako mesto največ da i naj več plača. Samo iz toga se more lehko suditi, kaka zverina da v te kraje za vladi k a pride. Nije za cemperce bolji kakor je zakupnik. Njegova perva skerb je, najpred iz naroda izdreti one silne novce (denarje), ktere je moral dati za to mesto; za tem si pa tudi ješče za se berzo i toliko nagromaditi premoženja, kolikor se samo nekako more, ker dolgo ne puste jednoga na tistom mestu, i radi predevaju, da se večkrat potegne denar od takoga mesta.
Tak je fanarijot.
On ne zna jezika serbskoga ali bulgarskoga, ne zna i ne more govoriti s narodom, kteromu bi imel biti dušni pastir, ne zna s ljudstvom moliti v cerkvi, ne zna učiti detca v učiiišču; nije prijatelj narodu serbskomu i bulgar-skomu, nego uprav njegov sovražnik je: on zametjuje vse, čto je serbskoga, zametjuje serbski jezik, serbske knjige i Bili jim svoj gerčki jezik, kteroga narod ne razumi v cerkvi i v učiiišču. Namesto da bi kristjane zagovarjal i pobranil pred turško oblastjo, jih on sam tuži, kakor buntovnike, ako mu nisu v vsem po volji v njegovom nekristjanskom počinjanju. Taki su ti fanarijoti, da je moral večkrat že turški paša braniti kristjane pred nasiljem takih fa-narijotov! — Vsi su jednaki; samo Dionisia, vladika v Sarajevu, glavnom mestu Bosne, hvale tamošnji kristjani, da je resnično bolji od drugih, kteri su do sada prihadjali iz Carigrada. Brez plačila je branil i zastupal več kristjanov pred oblastjo, on je gotov pomagati, kde samo more vsakomu; on pokazuje veliku gorečnost za cerkev i šolu, on je obečal dajati sarajevskomu učiiišču vsako leto 1000 grošev turških, dokler je za vladika v Bosni.
To je lepo i hvale vredno, zato se pa tudi spomenja ime vladike D i o nisi j a celo v Sloveniji.
(Konec sledi.)
------    116    -.-----
Ozir po svetu.
Bosna i Hercegovina.
(Konec.)
Redovna vojska turška se imenuje: nišam, ne-redovni vojaki pak: bašibožuki. Nesrečen kraj, kamor dojde turška vojska — budi redovna, budi neredovna!
V  susedščini Drobnjakih je bilo letos po novom letu blizo 30 turških vojakov, to se ve, zato da bi red i mir obderžali; pa namesto mira su delali nemir, namesto reda nered, su otimali, ropali, po turško preganjali kristjane, gonili ženske, vgonavljali Sodomu i Gomoru tako, da su morali Drobnjaki skočiti na noge i pobiti vse do jednoga. kakor besne i stekle pse.
Naši Slovenci bi morebiti radi uprašali: Ali v Turčiji ni suda, sudbe, gospodščine, ali tam ni pravice, da bi se kristjan potužil, ako se mu krivica dela?
To je vse v Turčiji; sudba se imenuje medžlis i v tu sudbu se može iti tužit, tu se pravica deli — pa pravica turška!
Sudniki su sami Turki — iz toga si uže Iehko vsaki sam misli, kaku pravicu more očakovati kristjan. Odtuda je poslovica v Bosni: ?,Typ*iiHa npein, a TypiiH Ti cy#ia, kakor bi po slovensko rekel: ;,Turka tožiš, pa Turek ti sodi." Častiti sultan je sicer ukazal, da se imaju vzeti v sud za sudnike tudi kristjani, da bi tudi kristjanom pripomogli k pravici: pa Turki totim kristjanom ne puste progovoriti ne besedice; namesto da bi toti kristjanski sudniki svoje bratre kristjane zagovarjali, jih branili, jim pravicu delili — moraju toti siromaki sudniki Turkom streči, kakor sluge, jim polniti čibuk (lulu, fajfu) i po ogenj jim hoditi, ako jim lula ugasne. Ako dojde kristjan Turka tužit, mora pripeljati seboj priče, pa kristjanska priča ne velja nič; ako bi 12 kristjanov pričalo za kristjana zoper Turka, to bi ne veljalo toliko, kakor sama jedna priča turška. Turek pa zoper Turka noče pričati, oni govore: „To ue pnymiia nama itna ivt,pa >ioxaMe-umcita", „to ne dopušča naša lepa vera mohamedanska." Tako ostane kristjan vsegdar na zgubi.
Da tako žalostno stanje kristjanov v Turčiji nikakor ne more dalje obstati, to vsaki lehko vidi; da se kristjanom sudbina polajšati mora, to spozna cela Evropa.
V  ugovoru mira storjenoga v Parizu 30. marca 1856 su sklenile velike vlade evropske: Avstrija, Francuska, En-gleska i Rusija, da se mora živlenje i stanje kristjanom na Turškem poboljšati.
Uže meseca februarja leta 1856 je izdal sultan za kristjane znamenit i vele važen ustav, ukaz, imenovan: hathumajum.   V njem ukazuje:
Da i maju biti vsi njegovi podložni ki jednakopravni, imeti jednake pravice i dolžnosti do deržave, da se imaju obvarovati osobe pred nasiljem, imanje pred otimanjem i da se ima skerbeti za varnost vsih podložnikov brez razlike stana i vere; da more vsaki svobodno po svoji veri službu božja opravljati, da smeju zidati i popravljati cerkve, uči-lišča, bolnišnice i pokopališča; da moraju se ustanoviti sudi mešoviti, to je, da moraju biti sudniki kristjanski i mohamedanski; da mogu tudi kristjani priti za uradnike deržavne; da se imaju tudi kristjani jemati v vojnike; da moraju vsi podložniki brez razlike vere jednako plačevati porez i davke, da se ojstro zabrani i prepove vsako nasilje i gonenje naroda pri skupljanju poreza i desetine i da se ne bude porez ali desetina v zakup, v licitaciju dajala, nego pravično i redovno pobirala. Sultan piše: „To je volja moja, umnožiti sreču vseh mojih podanikov, kteri su v mojih očeh vsi jednaki  i meni jednako dragi."
Toti hathumajum se je svečano proglasil v Carigradu i se je razposlal, da se razglasi po vsi deržavi.
Po totom sultanovom ukazu bi imelo biti kristjanom bolje, pa se jim je življenje le pohujšalo. Turki ne poslu-šaju svojega sultana i ne vladaju se po njegovih ukazih. Hathumajum je njim tem v peti. Oni nikako ne mogu razumeti, kako je moguče, da bi bil prezirani i zaverženi djaur (kristjanski pes) jednakopraven s pravernikom pro-rokovim; jim nikako ne ide v glavu, da bi se od sada ne smela siliti i goniti raja (kristjani), kteri su kakor turški robi, turška bezpravna vlastnina. Ta sultanov proglas jih je na kristjane ješče bolje razkačil i razdražil. Sultan ukazuje, a oni delaju, kakor sami hočeju. Sultan je ukazal, da se imaju jemati i kristjani v vojnike. Turek tega neče, nego sili kristjane, da se moraju vsakoga leta odkupovati od vojaščine. K vsem težkim davkom, pod kte-rimi su popred ječali, su jim Turki sada ješče toga nato-varili.
Zvunaj toga siliju kristjane, da davaju zvunaj vseh davkov i zvunaj desetine, sada spahijam, to je turški gospodi, ješče od vsega tretjinu. Kristjani se pozivaju na sultanov hathumajum — Turki pak na svoju sablju.
Jeden dopisnik piše serbskomu Dnevniku v 6. listu 1858 iz bosanske granice: *) „Iz Bosne vam morem priobčiti samo tugu 1) i nevolju kristjanov. Kristjani su se tverdo zarekli nedavati više2) tretjinu, a Turki vele:3) HeKa cy.IT aH i3#a <i>ep>ian KaKO it p ara. #a Tpe-TbiHy He y3iMa>io. Mi xoh6Mo jy Ha ca6iby y 3 i m a t i i # o t a e ce o c t a b i t i aeqeMO, 40K.10 nami Konoi no Kopni #i>aypcKoj 11 e .san.ia n ajy: to je: Neka4) sultan izda ferman5) kako vrata (velik), da tretjinu ne uzimamo, mi hočemo ju na sablju (na siiu) uzimati i dotle se ostaviti nečemo, dokle naši konji po kervi djavrski 6) ne zaplavaju. — Turki se zato povsuda oru-žaju i javno prete, da hočeju se kristjanom osvetiti, nad njimi se maščevati. Nameravali su na kristjane s oružjem napasti, ali su se toti po tisučih sbrali i tako očakovali napadanja. Turki to videči su odustali (opustili) od napadanja."
Turki za dušu ne maraju, Boga se ne boje, — sultana, svojega gospodarja ne poslušaju — su pravi buntov-niki i puntarji.                                                 Matija Majar.
*) Ves toti spis je uzet iz sostavkov „serbskoga Dnevnika"; to je list tako izversten i zanimiv, da je samo želeti, da bi izobraženi Slovenci si ga naručili i ga pogosto deržali. Izhaja v Novom Sadu (Neusatz im Banat); vsaki teden po dvakrat na čelom listu (Bogen) i velja s „Sedintcuu vred celo leto 10 gold. sr. Za Jugoslavena je toti list važen i zanimiv, kakor za Nemca „Allg. Ztg.a — ali pa ješce važneji. l) žalost. 2) vec. 3) govore. 4) naj. 5) ukai. 6) kristjanski.                                                                    Pul.