OgiiicniEi na olotto Sanlonn. Otok Santorin leži v Egejskem morju med Grčijo ter Malo Azijo. Znan je bil že v starogrških časih, ker so pristajale tamkaj trgovske ladje na vožnji v mogočni Egipt. Za Grki je bil otok priljubljen Rimljanom, ki so potovali po morju v današnji Carigrad (nekdanji Bicanc). Še danes je najti na otoku utrdbe Benečanov, ki so uporabljali otok kot pomorsko oporišče proti vzhodu. Danes je Santorin pozabljen ter zapuščen, pokrit z ohlajeno lavo, v kateri raste bujna ter sladka vinska trta. V starih časih je bil otok visok in je radi višine bil daleč viden nad vsem otočjem Kikladov. Ustno izročilo poroča o izredni rodovitnosti in o raznih zanimivo9tih v srečnih Casih pred pravo zgodovinsko dobo. Naenkrat je napočila usodna ura za otok. Ognjenik se je prebudil iz dolgoletnega spanja. Ognjena žrela so se odprla. Vreli dež je razmetaval po otoku tedne in mesece razpaljeno kamenje. Vsa bujna rast in življenje sta bila uničena ter pokrita 40 m visoko s kamenjem, katerega je izbruhal vulkan. Nekdanji rodovitni hrib na Santorinu se je porušil zaradi bruhanja ognjenika v njegovi sredini, in v to žrelo se je izlilo morje ter ustvarilo leta 1560 pred Kristusom današnji Santorin. Od leta 1500 pred Kr.do leta 198 po Kr. je ognjanik pooolnoma miroval in tedaj je cvetela na njem starogrška in rimska kultura. Šele leta 198 se je oglasil zopet vulkan na Santorinu. Potresi in ognjeni izbruhi so tedaj povečali površino otoka. Leta 1866 je pričelo bljuvanje znova. Trajalo je cela 4 leta in goreča lava je letela iz žrela daleč na okrog v morje. Zadnji izbruh, ki je grozil otoku in, njega ribiškemu prebivalstvu več mesecev, je bil avgusta leta 1925.