Od Šiške do Smlednika
Počitnice so prav gotovo tisti čas, ki ga naši dijaki in študentje najbolj cenijo. In to že od nekdaj. Le poimenovali so jih včasih drugače. Naj vas samo spo-mnim na znano Prešernovo pismo z Dunaja, ko staršem obljublja. da bo poleti prišel na vakance. V mislih je imel seveda počitnice. katerim so nekdanji šo-larji nadeli dokaj potujčeno ime. Pač po izrazih vacans ter vacances, ki v la-tinščini in francoščini označujeta natanko isto. kar pomenijo počitnice v slr-venščini.
Ker še predobro vemo. kako današnja študirajoča mladina preživlja brez-skrbne počilniške mesece, se raje odpravimo na izlet v preteklost. Toda če-prav nam počitniška tematika narekuje vedrejše dogodke, si vam vendarle ne upam napovedati veselega nadaljevanja tega sestavka. Pomudili se bomo namreč pri enem od nekdanjih šolarjev, Ijubljanskem gimnazijcu Matiji Va-Ijevcu (1831 —1897), poznejšemu pesniku in pisatelju, ki je natanko predstoš-tiridesetimi leti. konecjulija 1847, doživeldokajžalosten, dane rečemotragi-čen, pričetek poletnih počitnic.
Pa lepopo vrsti. Žepomladi leta 1847 jegimnazijski profesorMartinjak na-ročil svojim bodočim dijakorh naj v času počitnic pišejo dnevnik. s pomočjo ka-terega bo spoznal njihovo pismenost, ko bodo prihodnje šolsko leto prišli v njegov razred. Med, takratnimi dijaki je bil tudi Matija Vaijavec, Kračrnanov iz SrednjeBelepri Kranju. Sklenil jeupoštevati profesorjev nasvet ter v slovenš-čini (drugi so pisali latinsko ali nemško) popisati počitniške dogodke. Dnevnik je pričel pisati že v času velikonočnih počitnic, marca istega leta. Popisuje nam, kako sta se s sošolcem peš odpravila domov. Ravno ko sta se malo okrepčala v Martanovi gostilni v Mednu (zdaj pri Cirmanu), ju je dohitel Valjavčev oče. ki ješel sina z vozom iskat v Ljubljano. aga tam ni več našel. Družno so se potem odpeljali proti Kranju.
Z dnevnikom je Matija nadaljeval tudi v času poletnih počitnic, ki so jim šo-larji rekli »velike vakance«. Žal pa ravno začetni del rokopisa manjka. Iz drugih virov lahko povzamemo, da se je tudi tokrat odpravil domov peš. Bil je sam in krenil je v smen proti Šentvidu, ter mimo Medna dospel vrh medvoškega klan-ca. Ni se mu še mudilo domov, zato se je namesto proti Kranju, raje obrnil na smledniško stran. Občudoval je naravo ter se zamudil ob srečanjih z bežnirr.i popotniki. Končno je le prispel domov. Ves očaran nad vtisi, ki jih je doživel med potjo, je planil v domačo hišo. Toda namesto veselja spričo njegove vrni-
NJeFfetJlkak^Vfe
tve. jebilahiša zavita v žalost. Njegov oče je ležal na mrtvaškem odru. Urnrl je v času. ko je Matija ves vesel korakal počitnicarn naproti.
Ta žalostm dogodek je Valjavec popisal v svojem dnevmku. Tudi pozneje mu -nišel izglave«. sajgajeleta 1860obeležilvpesmi »Takojebilo«. ornonja pa ga tud> v svoji kratkt biografiji. Ni pa ostal zabeležen le v Valjavčevih zapisih. Leta 1927jepisatelj Ivan Pregeljvreviji MladikazačelobjavljatinoveloNava-kance. V njej nam opisuie Valjavčovo pot na počitnice leta 1847 ter njegovo žalostobsmdenju z mrtvim očetorn. Pregelj Valjavčevegadnevmka m bral. saj je bil ta ob)avl|en šele leta 1941. Poznal pa je oba njegova zapisa o tem do-godku -- omenjeno pesem i.n podatke iz avtobiografije. Zato se je zatekel v svojo domišljijo ter nam pnčaral popotovanje dijaka Matije od Ljubljane do Bele pod Storžičem. Na tej pod se, tako piše Pregelj, Kračmanov študent sreča z nekatenmi znanimi osebnostmi tedanjega časa. V Šiški naleti na nara-voslovca Schmidta. v Sentvidu pa na pesmka m skladatelja 8laža Potočnika. Pregelj narn pnčara tudi di|akovo srečanje s kmečko deklino. ki pelje mleko na trg, ter nam popiše, kako je Matija zbrodom prečkal Savo blizu Smlednika. ter jo potem mahnil dalje prpti Gorenjski. Pregljevo popisovanje krajev in Ijudi naše občine je zares živo, kar velja seveda tudi za nadaljevanje zgodbe ter njen konec. V posebni bJbliofilski izdaji iz leta 1944, ko je novela izšla tudi v knjigi, nas presenetijo dorniselne iluslracije pisateljevega sina Marija. V zvezi s kraji naše občme je upodobil pnzor, ko Valjavec pred Sentvidom sreča dekle z mlekarskim vozičkom. ter njegovo gostovanje všentviškem župnišču, kamor ga jepovabil Potočnik. Tudi ostali deli popotovanjasobogato ilustrirani. Ker je ta kn|ižna izdaja redkost. ponatiskujemo eno od omenjenih ilustracij.
Dogodek ob smrti Valjevčevega očeta je našel v naši literaturi dokaj velik odmev. zato nainavedem še nekajdrobnih podatkov, ki potrjujejo njegovo re-sničnost Kmet Anton Valjevec. Kračmanov \z Srednje Bele je, kot beremo v mrliški knjigi preddvorske fare. umrl 26. julija 1847 zaradi želodčnega krča. Star je bil le nekaj mesecev več kot štirideset let.
Ce boste letošnje počitnice zavili tudi v knjižnico, si izposodite kako Valjev-čevo delo V kolikor paželite izvedeti, kakojepptoval >>na vakance«, vam pa seveda pnporočam Preglja. V petem zvezku njegovih izbranih del, ki so izšla leta 1966 v Celju, vas bo omenjeni zapis popeljalskozi naše kraje predstoštiri-desetimi leti Konec zgodbe sem vam seveda že izdal. vendar se nikakor ne jezite. Pregelj je v popisovanju drobnih dogodkov mojster besede in vas tudi ob Valjavčevih dogodivščinah ne bo razočaral.
Andrej Mrax