298
Nekaj o ptujskem prašnem polji.
„Miroslav Miiller, Ptujsko prašno polje iu jega obdelovanje, obdarjena razprava, spisal Miroslav Miiller, tajnik c. k. štajarske kmetijske družbe itd. Nemško in slovensko, 17 oziroma 35 strani. V Gradci, v založbi pisateljevi."
Po razpisu bilo je stavljeno vprašanje, kaka praktično izpeljiva, ne velicih stroškov zahtevajoča kultura, katera se tudi od malega kmetovalca izpeljati d&, in katera se je pri enakih razmerah kje drugod uže potrdila, naj bi se vpeljala na ptujskem prašnem polji, da bi se na njem dosegel veČi in izdatnejši pridelek.
Naloga ni lahka, in kdor ni dobro prevdaril vseh neugodnih okoliščin in razmer, je gotovo ne bo rešil. Da gospod Miiller, dasiravno obdarovan, tega ni dosegel, to je gotovo vsak praktičen kmetovalec na prvi mah spoznal, in bo djanski slabi izid kmalu vsacega prepričal. Gospod pisatelj razpoloži na prvih 10 oziroma 20 straneh statistiko tega prašnega polja in potem na-svetuje, naj se ta planjava z akacijami obsenći in tako v travnik spremeni. Bilo bi pa, to pisatelj sam pravi, v to svrho treba 300 kubičnih metrov kompostnega gnoja na vsak hektar, in trdi, vsem djanskim okolj-ščinam vkljub, da se nahaja za to potrebni materijal.
299
Kako zamore pisatelj, ki je bil vendar v tistem kraji sam kmetovalec, govoriti o „udorih" na ravnem P0iYl> ° »gnojnici" po cestah tekoči na peščenem polji, katero vsako kapljo mokrote takoj popije, o stavbinih „razdrtinah", o lesenih kočah, in o cestnem blatu na peščenih cestah, katere so vedno tako čiste kakor drevo-redna pota, tega mi ne razumemo. Prav dobro pravi gospod Muller, da je nemogoče pri tamošnjih okoliščinah to prašno polje spremeniti v njive ; ako pa nazadnje pravi: ,,Da se doseže stalna trata, je v tem slučaji poglavitna reč*. Ni treba, da bi bil kdo specijalist v kr-mosetvi, da lahko sprevidi, kako površna je ta razprava.
Brez gnoja in brez vodovodov je čisto nemogoče, na suhi zemlji doseči stalne trate, in bi bilo edino pravilno obdelovanje tega prašnega polja izboljšanje pašnikov, kakoršni so, se ve da, zel6 revni, zdaj uže tam. Poglavitna reč pri tem delu bi bila, da bi se izbrala za to polje najprimernejša travna semena, katero reč pa pisatelj tudi le površno omenja. Tako važnih klimatič-nih razmer to delce še ne omeni ne in priporoča tamošnjim razmeram ravno nasprotno, naj se seje travno seme spomladi.
To lokalno vprašanje bi se bilo sicer najbolje pustilo brez vse javne kritike, ko bi ne bilo temeljito razmatranje tega vprašanja tako silno važno v izgled za toliko druzih pustih krajev.
Lokalni navratelj A. Kohlert.