Za vse! Vzgojuj otroka za vse na svetu, samo ne za hudo! Trentowski. Vzgojitelj, ti niti ne veš, kam porine živIjeDje to dete, ki ga odgojuješ! Ne moreš zarisati načrta teb stezie, ki pojde po njih v življenje; ne premoreš postaviti nobene zagraje ne barikade, da bi mogel reči: ,,Samo do semkaj prideš in ne dalje!" Ako imaš pred seboj bose vaške otroke, belolase, prepasane s pasom, ki bi šli na konec sreta za mično bajko", pravi Lenartowicz, Bali imaš otroke iz trga, pogostoma oguljene, umazane, razbrzdane, ki so dostikrat bolj razposajeni nego vaški, ali ako stoji pred teboj tolpa otrok iz velikega mesta, ona čudna mešanica otrok, dobrih in zlobnih, imovitib in siromaških, nadarjenih in bedastih, vendar o nobeuem izmed njib ne moreš reči: BVzgojil sem te za to ali ono življenje!" ker nibče ne ye za pota človeka-otroka, nihče ne ugane, kaj vse ga še doleti v življenju." Velika, večaa zagonetka bodočnosti stoji kakor sfinga pred življenjem slehrnega človeka, in ne staližče staršev, ne pogoji obstanka niti sedanji okoliš ne dajejo nikake napovedi o tem, kaj še poda vse otroku življenje. A ti, odgojitejj, stojiš na sredi križpotja tisočerih stez ter imaš vzgojiti dete tako, da bi ono, naj mu bo treba iti kamorkoli, korakalo zmerom le po dobri poti ter si s hudim nikdar ne omadeževalo lista svojega življenja! ... Lepa naloga! Za one, ki se hočejo ukvarjati s predmeti, odlikujočimi se s svojo barvo, slično platnu za podlogo vezenja, je razprostrto obširno polje, da lahko tekmujejo kot govorniki med seboj. 0, koliko govore, koliko se oglaša govornikov, rešetajočih ta predmet poslanstva učiteljev-vzgojavalcev, vendar kako pojde yse to v praksi trdo pri delu, pri izvrševanju, kako šepayo! Nihče ne ve, kam privede življenje tega belolasega Janka iz ubožoe vasi, nihče ne ve, kje bo primoran delovati ta propadli, nesposobni trdoglavež, ki je vsemu razredu le v oviro ter prava muka za učitelja — vendar to je znano slehrnemu, da bo eno in isto zmerora in povsod čakalo ljudi, ki pridejo izpod tvojega okrilja, učitelj, in da bo od tega vse odvisno, kar si oni izberejo, ali kaj jamejo teptati: slabo in dobro, zaslugo ali krivdo! Trentowski pravi v svojem izvrstnem delu BOdgoja", da se ima otrok vzgojiti za vse, samo ne za slabo! Za vse! Vendar to je neizmeren oeean, na tisoče del, dolžnosti, pozivov, klieev in raznih potov. Ali mar eno učiteljsko srce premore zmagati ta trud, ali se mar ena misel odgojiteljeva zamore tako razplamteti v nauk in zgled, v ljubezen in svarilo, da bi od nje razplamtelo slehrno mlado življenje ter vodila slehrno dete, ki mu je izročeno v varstvo?... Za vse! . . . Tudi za razvoj duševnih moei, za gojitev plemenitih čutil, za ljubezen do domovine, naroda, bratov, do Hmovitih in ubožnih, do dela in Bog sam vedi kakšnega truda ; za trpljenje, ki se kdove kje začne in dotlej ga bo razdiralo? Za vse to vzgojiti otroka, ga napraviti za vse to sposobuega ter mu reči: BPojdi! Jaz niti ne vem kam pojdeš, ne vem, kaj postaneš, toda bodi človek, vreden tega imena!" To je utrjevanje, toda delo! . . . Besnica, sedanji učni načrti in berila imajo v sebi vsebino, ki odgovarja temu namenu, da pripravlja mladino za neka gotoya stališča. V vzgojevalnem delu učiteljevem pa dela vsebina veliko oviro in po dobro premišljenem pretresu bi bilo potrebno podati zoper to svoj ugovor. Ali je mar mogoče načrtati okvir vzgoje, primerne za pouk kmetiškib sinov, za njih bodoči poklie ter ga združiti z vzgojo, ki je primerna za otroke, ki se poprimejo rokodelstva ter bivajo večinoma v mestu? Sedaj so se časi izpremenili, in narod se ne more primerjati kamenu, ki ga obraste mah na mestu, niti mestni otroci ne gredo v življenje po načinu nekdanjih egiptovskih kast, ko je bilo običajno, da je sin črevljarjev moral ostati črevljar. Človeški duh (genij) je nedosežen; on se pospenja ven iz načrtanih mej; večkrat se pripeti, da deček iz najubožnejše vasi nadkriljuje kakor bi trenil tovariša iz ve- likih mest in palač, ki ponosno štrle kvišku; večkrat je že zapuščen, brez doma se nahajajoč deček iz mesta moral stopiti na široki tir državljaaskega dela ter on izvršiti to, česar še dolga karavana Ijudi, ki so šli spredaj, ni uničila . .. Nikdar se pri vzgoji otrok ne sme posluževati vodila, da se ima vzgoja vršiti po načrtu razrednem ali realaem. Naj je otrok že sin črevljarja, kmeta ali uradnika — vendar se sme reči o njem, da je to človek bodočnoati in da mu mora oni, ki ga vzgojuje, veepiti eno, največjo postavo, da bo črtil hudo, da ga ne bo skrival ter si ne bo prizadeval, podriniti ga med pojme dobrega; da bo vedel, da dobro ostane kot takšno zmerom in na vsakem tiru, pri vsakem delu, na slehrnem slabem potu. Črne duše ae čuvaj povsod kot oglja: sežge te, če je zubelj; če mrzel pa te omaže. K vsemu je treba nagibati v življenju mlada srca, žrt?am in potrpežljivosti, do daljnih smotrov in za pošteno delo, za plemenit ponos, ki zna spoštovati veljavo človeško in narodno, za pokorščino, ki se poniža pred višjemi duhovi, do odpuščanja v imenu krščanske in bratovske sloge, toda nikdar do hlimbe, prilizovanja, strahu, izdajstva in kar je še več tem podobnib črnih madežev, ki se pogostoma plazijo po človeških dušab slično madežem v zalib tkaninah. Nahajajo se vzgojevalci, ki pravijo: BZa takšne, ki bodo vaški pastirji, je dovolj tega, kar so se naučili. Da ne smejo krasti ne pijančevati ne požigati, marveč da opravlja svoj posel. . . je to dovolj." To je pač napačno in zastarelo načelo. To je temelj, ki se položi pod stavbo vzgoje; torej kdor bi na tem omejil delo vzgoje, on bi položil samo temelj ter ne pristopil k daljši stavbi poslopja. Vzgoja šolskib otrok ima postaviti temelj, k temu, da povsod, kamorkoli jib povede žiyIjenje, karkoli jim ukaže, vsekdar dobe dovolj moči duha, ki so naklonjene k dobremu in ki teptajo zlo. Pripravljaj otroke za vse, samo ne za slabo ! Eako mnogo smem torej zahtevati od tebe, učitelj!. .. A vendar, kako ti lepo in plemenito opravljaš svoj posel, kadar ljubiš otroke in vidiš v njih Ijudi, ki se ražidejo Bog vedi po katerih stezah iz tvoje šole in Bog vedi ob čem jamejo živeti! Niti ne veš, kaj se nahaja pred njimi, kaj za njimi! Samo pazi, da bi ondi vsaj nečesa manjkalo budega! . .. Da bi tega ne bilo! P.