Cigjartlta.5 Poveat iz domačih hribov. »Ne, ne, denarja mi ne smete dati. Mati so mi toliko dobrega atorili in tudi vi, gospodar, da vam še dolgo niaem vsega odalužila.« »Vaak delavec je plačila vreden. Dal ti bom tiaoč dinarjev na leto, polovico zdaj na roko, polovico pa ti bom naložil.« Dekle ga je pogledalo s svojimi globokimi očmi. Nekaj je še oklevala, potem je vzela denar, ki ga ji je dal, in se je zahvalila ter odšla. Ravnjak pa je gledal za njo, dokler ni zaprla za seboj. Ko je Pavla popraaala goapodinjo, kaj naj počne a tolikim denarjem, jo je ta peljala k šivilji, da ji pomeri obleko, in je izbrala lepo temnomodro blago. Osem dni potem je bila obleka že gotova in na Križevo jo je prvič oblekla. Prav lepo se ji je podala: arebrna verižica, ki si jo je na Ravničino željo obesila okoli vratu, ae je na modrem blagu čudovito leaketala. Dekle je imelo tem večje veaelje, ker je bila to prva obleka, ki ai jo je kupila za svoj denar. Sukala ae je aem in tja in se akrivaj ozirala v ogledalo. Ko je segla v žep, je našla v njem dva bela robca in — uanjeno denarnico, v njej pa prav toliko, kolikor je dala za obleko. Gospodinja se je smejala. ko je videla dekletov začudeni in prestrašeni obraz, ter je menila: »V novi obleki mora biti vedno tudi kaj denarja. Le hrani ga in varčna bodi! Tudi denarja je človek lahko vesel.« Še preden se je utegnila izogniti, ji je Pavla zagrabila roko in jo goreče poljubila. Varčna je Pavla že hotela biti; ampak enkrat bi bila le rada kaj za avoj denar kupila. Ali bi ne napravila svoji ljubi Kristini kakega veselja? S čim pač? Sama si je namialila in ji je kupila sivkaat napol avilen predpaanik. Kristina ga je bila tako veaela, da ao jo aolze oblile. še večje je bilo veselje Urškino; tej je kupila živo p^ano ruto. Prve dni junija sta prišla na Ravne dva madžarska lesna trgovca, ki sta se z goapodarjem delj časa pogajala za neki les in ata po vsej sili hotela, da Ravnjak popuati. Ko je ta stopil iz hiše, da se s svojim majarjem zaradi tega pomeni, sta se Madžara potihoma pogovarjala po madžarsko. Pavla je bila v sobi, kjer je v kotu ravnala perilo; pa ae je delj zadržala, kakor bi bilo potrebno. Potem je odhitela in šla goapodarja iakat. Našla ga je v sadovnjaku. »Franc,« je zašepetala in atopila tesno k njemu, »pazite, da vas ne ogoljufata! Madžara nista poatena.« »Kdo to pravi?« je dejal odurno. »Saraa sem čula, ko sta rekla, da je to malo, kar zahtevate za les, in če se jima posreči, da še kaj zbijeta, bo to imeaitna kupčija.« »Govorila sta vendar po madžarsko ali po nemjško!« »Po madžarsko, drugače bi ne bila govorila vpričo mene.« »Kaj, ali razumeš po madžarsko?« jo je vprašal napol posmehljivo, napol radovedno. »Da, da,« je odvrnilo dekle, »znam malo, razumem pa vse.« »Kje si se naučila?« »Saj sem bila na Madžarskem.« »Kje pa?« »V Veliki Kaniži, v Monoštru, v Sombathelju.« »Pa po nemško tudi znaš?« »Po nemško pa znam. Po hrvaško tudi.« Pavla je povedala to tako, da se je videlo, kako Ji dobro de, da se lahko pred kom postavi. Tudi Ravnjak je znal nemški in hrvatski, tudi nekaj malega po madžarsko je znal. Zato je Pavlo kar preIzkusil in hitro uvidel, da ga dekle daleč prekaša in da se res sme postaviti. Nekaj časa jo je gledal, kakor da jo prvič vidi, in se ji ni mogel načuditi. Potem se je spomnil Madžarov in se urno vrnil k njima. Postavil jima je zdaj tako visoko ceno, da ee je kup takoj razbil. Deset dni nato je bil Ravnjak s posii zgoraj pod gozdom; spravljaii so steljo. Pavla je delala tik pri lesi. Nenadoma pa je pritekla vsa iz sebe na travnik h gospodarju, ki je pravkar odkopaval neke korenike, se oklenila njegove roke in tresoča se od strahu zakrieala: »Pomagajte mi! Branite me! Spet je tu.« »Kdo pa za božjo voljo?« je vprašal Ravnjak. »Baša — Mirko — strašni!« »Kdo je to?« »Poglavar ciganov. Uloviti me hoče in potem me bo ubil.« »Uloviti? To si bo premislil. Ce le poskusi kaj hudega, mu zdrobim kosti.« Otresel se je dekleta in poslal dva hlapca v gozd, naj pogledata in naj, če moreta, potepuha primeta. Precej časa je minilo, preden sta se vrnila; dejala sta, da ni o kakem ciganu ne duha ne sluha in da se je raoralo Pavli sanjati. Dekle pa je zatrjevak>: »Nene, videla sera ga. Kakor kaki zveri, tako so se mu bleščale oči, ko je prežal v grmovju. Na prvi pogled sera ga spoznala.« Ves dopoldan sa je držala Pavla gospodarja in se ni ganila iz njegove bližine. Venomer se je ozirala proti gozdu in bila vsa v strahu. — Enkrat ji je dejal Ravnjak: »Pomiri se, Pavla, in ne boj se! Jaz te bom branil; nič se ti ne more zgoditi. Dokler si naša, ti ne sme nihče kaj storiti.« >>Vse žive dni ost3,nem vaša,« je dekle s solzami reklo; »rajši umrem, ko da bi morala z Raven.« Dva dni potem je obiskala Jerca Ravne in povedala, da so orožniki tistega cigana prijeli in zaprli; na čuden način pa, ki ga nihče ni mogel pojasniti, je ponoči ušel in izginil, ko da se je v zemljo udrl. IV. Bil je lep, topel večer v juniju. Vrhovi so še žareli v soncu, v dolinah je bil že mrak. Pičel streljaj od Osoj, tam pri Osojniškem križu, sta stala dva moža. Prvi je bil Martin Osojnik, osojški gospodar, široko plečat mož blizu šestdesetih let, z dolgo častitljivo brado, z očmi pa bodečimi in čudno prežečimi. Drugi je bil za kakih deset, petnajst let mlajši, z rdečimi lasmi in tudi po surovem licu rdeče kosmat, z ušesi, ki so mu štrlele od glave kakor risu, in za dobro glavo manjši od Osojnika. Ime mu je bilo Silvester, rekali pa so mu povsod: Lisjak. Videz je bil, da sta se moža pravkar srečala, kajti Osojnik je s svojim godrnjavim basom vprašal: »Odkod te je prineslo in kaj iščeš na Bistrici?« »Preveč sprašuješ,« je odvrnil Lisjak drzno; »na drugo ti bom odgovoril. Služit bi rad šel ka»m, ker mi manjka drobiža. Vse žepe mi obrni, še pare ne najdeš!« »Služit — hm! Moral mi bos že na prvo tudi odgovoriti, da vem, kje si zdaj služil.« »Hehe — pri zelo velikem gospodu — da, pri najvišjem gospodu — da, samega kralja sena služil, res, nikar v kaki imenitni hiši in delo tudi ni bilo posebno imenitno... metle sem vezal, koše pletel, hehe.« »Aaa — torej si res sedel! Saj je prišlo nekaj na občino. Sreča, da sem bil jaz za župana in niseni nikomur nič črhnil.« »Prav je bilo in pametno tako.« »Kako dolgo si bil zaprt?« »Ni bilo dolgo. Dve leti in pol.« »Hudimana, tedaj si moral pa že bolj kaj napraviti.« »Kaj še! Za kratek čas sem se na Poljanskem stepel in sem takega poljanskega telebuna z nožem med rebre pošegetal.« »Tako, tako... Hm, potem ne bo lahko priti kam pod streho.« >Zaradi tega ne bo težko; saj ne vejo vsi ljudje zato. Težava je le, ker zdaj sredi leta gospodarji že imajo svoje ljudi.« »Ali si že poprašal kje?« »Že na kakih dvajsetih krajih; pa nikjer ni bilo nič. Tedaj sem pricotal sem na Bistrico, ker sem si dejal, da me bo Osojnik gotovo vzel — moral vzeti.« »Kaj moral?!« je zagrmel Osojnik s svojim baBom. »Tako mi nikar ne govori! Če ne, me boš razkuril —!« »Hehehe! Tedaj pač lepo prosim,« se je posmehoval Lisjak. »Vsakega dela se primem, prav vsakega, če ga le plačaš.« Osojnik je nekoliko preudarjal, potem je zabrundal: »Jeseni se mi bo volar oženil. Takole o šmartinjem bi mogel nastopiti.« »Kaj naj počnem do jeseni? Leto je dolgo. Prositi ne maram, krasti ni varno — suh pa sem ko slama na strehi.« »Hm, hm, hm, ko bi poselske bukvice imel, bi se piorda še dalo kaj narediti. Pa jih seveda nimaš, jih ne moreš imeti.« »Pa jih imam in še nove so,« je rekel Lisjak. Res je potegnil zmečkano poselsko knjižico iz žepa in jjo podal Osojniku, ki jo je skrbno pregledoval. Bila je popolnoma v redu. V njej je bilo Lisjakovo ime: Silvester Gril, pečat občine vogljanBke in lepo spričevalo o hlapčevi zvestobi, zanesljivosti ln pridnosti, pod tem pa podpis Kogelnikov v Vogljah na Poljanskem. Osojnik je zmajal in začudeno vprašal: »Kako si prišel do teh bukvic, ko si pa rekel, da si bil zaprt?« »O, pri županu v Vogljah jih je cel kup; ni nobena reč, ene ali druge izmakniti. Lepo spričevalo ti pa napiše vsak potepuh, ki ga na cesti srečaš in mu daš za polič vina; seveda, povedati mu moraš, kaj naj napiše. Vidiš, kako ti vse po resnici povem, hehehe.« »Ali — ali, če te s ponarejenimi bukvicami zalotijo, te vtaknejo še za kako leto v luknjo.« »Kako naj me zalotijo? Sicer pa imajo gorjanski kmetje rajši gnil sir kakor mladega. In do Vogelj je več ko deset ur daleč.« Osojnik se je zamislil. Čez nekoliko časa si je oddahnil in dejal: »Silvester, rekel bi, da prideš ravno prav. Vem, kam pojdeš. Ravnjak je za kakim koscem spraševal; dozdaj ga še ni dobil.« »Vraga, na Ravne ne grem. Tam so mi presveti. Ne maram, da bi si jezik ožulil od same molitve. Pa v cerkev vsak praznik, vsako nedeljo: podplate bi dobil na kolenih.« »Tako hudo ni. Sicer pa, če sam vrag v cerkev hodi in tam pri pevcih na koru meh goni, boš že ti tudi vzdržal,« se je Osojnik košato zarežah »Ne verjamem, da bi me Ravnjak vzel.« (Dalje sledi.)