DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA 20 LJUBLJANA 1972 DSGM Letnik VITI (20) Str. 113—176 Ljubljana 1972 DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA letnik VIII, zvezek 20, 1972 Izdaja Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, Cankarjeva 11 Uredila Mirko Mahnič in Dušan Moravec, odg. urednik Dušan letnik VIII, zvezek 20, 1972 Izdaja Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, Cankarjeva 11 Uredila Mirko Mahnič in Dušan Moravec, odg. urednik Dušan Moravec, izhaja dvakrat letno Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani VSEBINA : K zgodovini Dramatičnega društva v Ljubljani (Drago Sega).............................................113 Pisma Antona Verovška Izidorju Cankarju (France Koblar) ...............................................139 Prvi gledališki koraki dr. Bratka Krefta..............145 Rudolf Deyl o svojem prvem ljubljanskem letu . . . 150 Prispevek k podobi Narodnega gledališča v Ljubljani od 1920 do 1924 (Mirko Mahnič)....................155 Jubilej? (Dušan Moravec)..............................167 Razstave Slovenskega gledališkega muzeja..............169 TABLE DES MATIÈRES: A propos de l’histoire de la Société dramatique à Ljubljana (Drago Sega)...................................113 Lettres d’Anton Verovšek à Izidor Cankar (France Koblar) ...............................................139 Premiers pas de Bratko Kreft dans le théâtre .... 145 Rudolf Deyl sur sa première année à Ljubljana . . . 150 Pour un tableau du Théâtre national de Ljubljana entre 1920 et 1924 (Mirko Mahnič).......................155 L’anniversaire? (Dušan Moravec).......................167 Liste des expositions du Musée du théâtre Slovène . . 169 DOCUMENTS DU MUSÉE DU THÉÂTRE SLOVÈNE, HUITIÈME ANNÉE — No 20, 1972 Publié par le Musée du théâtre Slovène, Ljubljana, Jugoslavija Rédigé par Mirko Mahnič et Dušan Moravec Imprimerie »Jože Moškrič«, Ljubljana, Jugoslavija K zgodovini Dramatičnega društva v Ljubljani Leta 1866, ko se je v Ljubljani začelo snovati Dramatično društvo, sicer še ne moremo imeti za začetek slovenskega gledališča v pravemu pomenu besede, kajti za obstoj tako zahtevne narodno kulturne ustanove, kot je stalno poklicno gledališče, Slovenci tisti čas še nismo imeli niti zadostne politične niti gospodarske in tudi ne kulturne moči; pač pa lahko rečemo, da se s tem letom —• v nasprotju z osamljenimi ali kratkotrajnimi poskusi in pobudami prejšnjih dob — začenjata dejansko trajno, nepretrgano in do neke mere tudi že sistematično delo in skrb za razmah in utrditev gledališke dejavnosti v narodnem jeziku, hkrati s tem pa tudi pripravljanje tal slovenskemu gledališču kot stalni narodno kulturni in poklicni umetniški ustanovi. Obdobje Dramatičnega društva, ki se začenja s koncem leta 1866 in traja vse do leta 1892, ko dobe z na novo zgrajenim deželnim gledališčem v Ljubljani Slovenci prvo lastno gledališko stavbo in ž njo nove, mnogo ugodnejše možnosti za nadaljnji razvoj nacionalne gledališke kulture, je prav kot obdobje, ki je položilo temelje stalnemu slovenskemu gledališču, za raziskovavca slovenske gledališke zgodovine nadvse pomembno in bo tako tudi ostalo vse dotlej, dokler nam popolnejši pregled nad zgodovinskim gradivom in njegova kritična obdelava ne bosta omogočila njegove vsestranske im izčrpne osvetlitve. Specifičnost tega pionirskega obdobja slovenskega gledališča, kot bi ga lahko poimenovali, je bila namreč v tem, da je bil boj za narodno gledališče, ki ga je v tem času vodilo slovensko meščansko izobraženstvo in še posebej njegovo mlajše, naprednejše krilo, neločljivo povezan s splošnim bojem za politično in kulturno uveljavitev Slovencev v drugi polovici 19. stoletja. Zahteva po stalnem slovenskem gledališču v Ljubljani in drugih večjih krajih je bila bistven sestavni del narodno političnega programa, gledališko delovanje pa pojmovano in vrednoteno predvsem kot neposredna služba narodno politični stvari. Te povezanosti — ah bolje: te odvisnosti gledališča od nacionalnega boja nikakor ne smemo pri obravnavi tega obdobja izgubiti spred oči: bila je ves ta čas in deloma tudi še pozneje poglavitno gibalo gledališkega razvoja na slovenskih tleh; bila pa je v določeni meri tudi njegova zavora, saj je s tem, ko je dajala narodno političnemu vidiku prednost pred gledališkim, potiskala spe- cifična vprašanja o vsebinski in stilno izrazni usmerjenosti gledališkega dela bolj ali manj ob stran, se v imenu ogroženih narodnih koristi upirala odprtemu kritičnemu razpravljanju o njih in jih tako večidel prepuščala anonimni vsakodnevni skrbi gledaliških praktikov in ljubiteljev. Prav tem posebnim okoliščinam, ki je v njih nastajalo prvo slovensko stalno gledališče, je tudi pripisati, če so neposredna, osebno zavzeta gledališka pričevanja iz tega časa razmeroma redka in če se tudi ta dotikajo v glavnem komaj repertoarnih vprašanj, v kompleksno problematiko gledališkega dela pa se skorajda ne spuščajo. Tako smo pri obravnavi tega gledališkega obdobja navezani največkrat le na dokaj skopo informativno gradivo, ki ga je objavljalo sočasno časopisje: sem sodijo poleg precej rednih poročil o občnih zborih Dramatičnega društva predvsem kratke notice o posameznih gledaliških predstavah, ki sicer le redkokdaj dosežejo nivo recenzij, nam pa skupaj z ohranjenimi gledališkimi letaki omogočajo vsaj zanesljivo rekonstrukcijo' odigranega repertoarja.1 Kar zadeva arhivske in rokopisne vire, ki so v razvidu iz tega časa, je mimo ne prepogostnih gledaliških marginalij, raztresenih po raznih korespondencah, navesti predvsem arhiv kranjskega deželnega zbora z nekaterimi zapisniki in drugimi podatki, važnimi za zgodovino slovenskega gledališča, in pa seveda ostanek arhiva Dramatičnega društva, ki ga hrani Slovenski gledališki muzej v Ljubljani.1 2 Žal je prav ta arhiv, ki bi bdi za ¡zgodovino našega obdobja še posebej pomemben, danes skoraj v celoti izgubljen. Njegova usoda bržčas ni naključna in meče zgovorno retrospektivno' luč na položaj in razmere, v katerih je Dramatično društvo skoraj ves čas svojega obstoja delovalo, s tem pa tudi na razmere, v katerih se je snovalo in utemeljevalo prvo slovensko stalno gledališče. Kot vemo, se je to gledališče ustanovilo sicer po češkem zgledu, vendar je bilo po svojem nastanku bolj izraz narodno političnega voluntarizma kot pa izraz dejanske moči takratne slovenske družbe, saj se ni moglo ne prej in tudi ne kasneje opirati niti na približno tako čvrsto gospodarsko zaledje, kot ga je svojemu narodnemu gledališču lahko zagotavljalo češko meščanstvo. Kot samonikla ustanova brez rednih denarnih virov, brez lastne gledališke hiše in tudi brez zadostne tradicije in izkušenih gledaliških moči, odvisna predvsem od deželne podpore, ki ji jo je naklanjala ali pa kratila vsakokratna deželno-zborska večina, odvisna nadalje od požrtvovalnosti in dobre volje večidel neplačanih ali polplačanih igravcev in sodelavcev, je slovensko gledališče predstavljalo zamotan sklop odprtih gmotnih, personalnih, organizacijskih, vsebinskih in drugih vprašanj, ki so z vso težo trkala na vrata Dramatičnega društva in ki jih vseh nikoli ni uspelo do kraja rešiti. V takih razmerah ni nič čudnega, če Dramatično društvo, ki je delovalo le na prostovoljni podlagi in zatorej v ozračju neizogibne improvizacije, ni kazalo posebno razvitega smisla za to, da bi ohranjevalo prihodnosti, česar dostikrat ni moglo rešiti niti za sedanjost. Čeprav je Anton Trstenjak, ko je ob otvoritvi novega deželnega gledališča v Ljubljani 1. 1892 pisal zgodovino Dramatičnega društva,3 imel nedvomno v rokah veliko več arhivskih podatkov, kot pa nam jih je ohranjenih danes, smemo vendarle domnevati, da se glavnina arhiva Dramatičnega društva ni 1 gl. Repertoar slovenskih gledališč 1867—1967, Ljubljana 1967, 15—50, 174—179. 2 Vse listine do 1. 1892 iz tega arhiva je bodisi v celoti bodisi v povzetku objavil M. Mahnič, Dokumenti SGM 3, 4, 1965, 86—92, 154—171. 3 A. Trstenjak, Slovensko gledališče, Ljubljana 1892, 57—165. Ivan Murnik (1839—1913), politik in javni delavec vsa porazgubila šele v kasnejših letih zaradi malomarnega varstva, ampak da so po vsej verjetnosti marsikatere listine, ki bi sodile v ta arhiv, že sproti ostajale v zasebni lasti posameznih odbornikov in dejavnih elanov Dramatičnega društva in so potem propadle ž njihovimi zapuščinami vred ali pa so se morda tu in tam le ohranile, a doslej še niso prišle v naš razvid. Verjetnost te domneve mi potrjuje petero listin iz arhiva Dramatičnega društva, ki sem jih skupaj z nekaterimi pismi, zanimivimi za zgodovino tega gledališkega obdobja, našel v doslej neznani in znanstveno zato še neobdelani Murnikovi zapuščini. Preden pa se izčrpneje pomudim pri teh listinah in pismih, mi je najprej spregovoriti nekaj besed o njihovem prvotnem lastniku, čigar ime je danes že precej pozabljeno. Janez oz. Ivan Murnik (1839, Otok pri Radovljici — 1913, Ljubljana) je kot politik in javni delavec igral preoej vidno vlogo v družbenem življenju svojega časa, Po gimnazijskih študijah tri leta mlajši od vajevcev se je le^tem kot študent prava pridružil na Dunaju, in to v letih 1858—1862, ko se je po padcu Bachovega absolutizma začelo med tamkajšnjo slovensko in slovansko visokošolsko mladino živahno nacionalno vrenje; zlasti se je, sodeč po ohranjeni korespondenci, spoprijateljil z Valentinom Zamikom in Janezom Mencingerjem. Službo odvetniškega pripravnika je nastopil pri tedanjem državnozborskem poslancu, svojem ožjem rojaku Lovru Tomanu v Radovljici, kar je močno določilo njegovo nadaljnjo politično pot. Ko se je namreč leta 1865 s Tomanovo pisarno preselil v Ljubljano in je kmalu nato prevzel za Tomanom tajništvo trgovske in obrtniške zbornice, ga je Bleivveis v letih 1867—1870 in 1871/72 pritegnil za svojega pomočnika in odgovornega urednika k Novicam; postal je tudi tajnik političnega društva Slovenija, odbornik in starosta ljubljanskega Sokola in bil leta 1870 izvoljen v deželni in državni zbor; leta 1871 se ni 'dal več voliti v državni zbor, pač pa je bil s pomočjo staroslovenskega vodstva izbran za deželnega odbornika, čeprav se je za ta položaj takrat potegoval Zarnik;4 5 obe funkciji, poslansko in odborniško, je Murnik najprej kot kandidat enotne narodne, po končanem razcepu pa kot kandidat narodno napredne liste obdržal vse do leta 1901, ko se je zaradi bolezni umaknil iz javnega življenja, vendar moramo od tega odšteti volivno obdobje 1877—1883, ko je bil izvoljen za poslanca njegov nemški protikandidat in ko je tudi sicer v kranjskem deželnem zboru zavladala nemška večina.6 Čeprav je Murnik začel svojo politično pot pod varuštvom staroslovenskega vodstva, s čemer si je nakopal znani Stritarjev sonet o zetu,0 bi bilo vendarle že za to dobo napak, če bi ga kratko malo identificirali s staroslovenci. Pa ne samo zaradi tega, ker je kasneje očitno prešel k narodno radikalnemu krilu, ampak tudi zaradi nekaterih dovolj izrecnih stališč, ki jih je bil že v tej dobi zavzel do posameznih perečih narodnih vprašanj in ki so bila radikalnejša ter zato bližja mladoslovenskim. O Murniku lahko vsekakor rečemo, da ni bil kaka razborita ideološka glava, marveč predvsem zelo delaven in vztrajen praktični, organizacijski delavec. Odtod tudi njegovo konkretno politično vedenje, ki je bilo razmeroma radikalno in dosledno v narodno političnem pogledu, pomirljivo, v bistvu sredinsko in manj dosledno pa v vseh vprašanjih, ki so zadevala notranjo, nazorsko politično diferenciacijo slovenskega tabora, saj mu ta kot privržencu navznoter strpnejše, navzven pa odločnejše narodne enotnosti nikakor ni mogla biti posebno po duši. Zato si je tudi proti koncu stoletja, ko je ta diferenciacija postala nepreklicno politično dejstvo, volil izmed vseh možnih tisto zlo, ki je bilo njegovemu narodnemu čustvovanju najbližje, to je Hribar-Tavčarjevo narodno radikalno smer.7 Ta kratek ekskurz o Murniku politiku nam je bil potreben, da bomo laže razumeli položaj in vlogo, ki sta pripadla Murniku v Dramatičnem društvu, kajti tudi tu je Murnikovo ime že prav kmalu stopilo v ospredje. Med dvanajstimi člani tako imenovanega »osnovalnega« odbora, ki se je sestal 15. 11. 1866 v Ljubljani in sklenil ustanoviti Dramatično društvo, ga sicer še ne najdemo, pač pa naletimo nanj že na prvem rednem občnem zboru društva dne 15. 3. 1868, ki je temu odboru začasno podaljšal mandat, dokler ne zadobijo veljave spremenjena društvena pravila, izpraznjeni mesti za suplentom Josipom Staretom, ki je jeseni 1867 odšel na šolo v Osijek, in za poslancem Luko Svet-cem, ki je 5. 2. 1868 zaradi tihe opozicije v društvu odložil predsedstvo,8 pa je 4 gl. I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina III, 1958, 342. 5 gl. J. Pfeifer, Die Landtagsabgeordneten des Herzogthums Krain 1861 bis 1901, Laibach 1902. 8 Murnik se je 1. 1870 oženil z Marijo, hčerjo tedanjega deželnega poslanca in Bleiweisovega sodelavca Ivana Horaka. 7 Drugačne, bolj zasebne motive pripisuje tej Murnikovi izbiri F. Šuklje v pismu J. Kersniku z dne 10. 3. 1889; cit. I. Prijatelj, Kersnik 2—3, 1914, 356. 8 O tem gl. Levstik — Stritarju 28. 2. 1868, obj. A. Pirjevec, Levstikova pisma, 1931, 275—278. zapolnil z izvolitvijo Ivana Murnika in Bleiwpisovega sinu dr. Karla v ta začasni odbor.9 Izbira novih dveh članov je bila nedvomno, kot je ugotovil Ivan Prijatelj, 'koncesija prvakom, da bi ostali društvu naklonjeni. Teže pa je pristati na Prijateljev sklep, da se s tem Levstikov načrt, po katerem naj bi bilo Dramatično društvo postalo- izrazito in čisto ,,mladoslovenska‘ ustanova, ni uresničil.10 11 Za kateri Levstikov načrt naj bi pravzaprav pri tem šlo? Prijatelj ima očitno v mislih Levstikovo zagotovilo Stritarju v že omenjenem pismu, z dne 28. 2. 1868, ki se glasi: »Zdaj [po odstopu Svetčevem] nej v odboru nobenega ,Staroslovenca‘, niti prihodnjič ne bode nobeden izvoljen«.11 To zagotovilo pa seveda še ne pomeni načrta in tudi vzdevek ,Staroslovenec‘ je tu po vsej priliki jemati v zelo ozkem smislu kot sinonim za ,prvaka1; med prvake pa Levstik tedaj še ni mogel šteti niti Murnika niti mladega Bleiweisa, kakor tudi ni štel mednje-, če naj je svoje zagotovilo Stritarju mislil resno, z izjemo Svetca nikogar od ustanovnega odbora, niti najbolj konservativnega njegovega člana dr. Josipa Poklukarja ne. Reči smemo potemtakem, da je Levstik, ko je 28. 2. 1868 vabil Stritarja v društvo, dobro vedel, kaj mu z navedenimi besedami obljublja, in da mu je kot poznavave-c položaja ž njimi obljubljal le tisto, kar se je lahko in kar se dejansko tudi je uresničilo. Da Murnik ni bil v Dramatičnem društvu zgolj podaljšana roka prvakov, je kmalu pokazal tudi spor, ki je nastal med Dramatičnim društvom in deželnim odborom zaradi slovenskih predstav v deželnem gledališču. Deželni odbor, ki so v njem predstavljali takratno slovensko deželnozborsko večino prvaki Lovro Toman, Janez Bleiweis in E. H. Costa,12 je po dogovoru z nemškim najemnikom gledališča A. Zöllner jem dovolil Dramatičnemu društvu eno slovensko predstavo mesečno, s tem da društvo prepusti polovico čistega dohodka od predstave nemškemu najemniku. Odbor Dramatičnega društva, nezadovoljen s tako odločitvijo, je sklenil zadevo prenesti pred izredni občni zbor društva in je v ta namen za svojega poro-čevavca določil Murnika. Ta je na izrednem občnem zboru 21. 6. 1868 ocenil ponudbo deželnega odbora za nesprejemljivo; ugovarjal mu je edinole Poklukar, medtem ko ga je Levstik odločno podprl.13 Na istem občnem zboru je bil Murnik znova izvolj-en za odbornika, in ko se je odbor pod Levstikovim predsedstvom na -prvi seji 16. 7. 1868 konstituiral, je bil izbran celo za podpredsednika, potem ko se je sprva izvoljeni Peter Grasselli menda zaradi tiskovno pravdnega postopka, ki je tekel proti njemu,14 tej funkciji odpovedal. Še pred koncem 1868. leta se je Levstik, ki je po prizadevanju prvakov izgubil delo in kruh pri slovarju, s tajnikom Jurijem Kozino vred o-dtegnil društvenemu delu in tako se je Murnik znašel hočeš nočeš na čelu društva.15 Na pomoč mu je priskočil bivši tajnik Josip Nolli, ki je zdaj 9 gl. A. Trstenjak, 1. c., 57, 60. 10 I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina IV, 1961, 323. 11 I. Prijatelj, 1. c., 322. 12 gl. J. Pfeifer, 1. c., 68—69. 13 Slov. narod 9. 7. 1868; A. Trstenjak, 1. c., 61—63. 14 Tako A. Slodnjak, Dokumenti SGM, 10, 1967, 26. — Grassellijev umik si je mogoče tolmačiti tudi drugače. Vrsta znamenj namreč kaže, da je prišlo prav v zvezi z delom Dramatičnega društva do določene napetosti in nesoglasja med Levstikom in Nollijem. Da so se Levstikova in Nollijeva stališča o organizaciji in smeri delovanja Dramatičnega društva razhajala, nam potrjuje tudi zapisnik občnega zbora Dramatičnega društva dne 11. 7. 1869 (obj. dm, Dokumenti SGM, 19, 1972, 46—48). Domnevati smemo, da je Grasselli kot bližnji Nollijev prijatelj stal v tem sporu na Nollijevi strani in da prav zaradi tega ni maral sprejeti podpredsedniške funkcije v novem odboru. 15 A. Trstenjak, 1. c., 60, zmotno navaja v tej zvezi kot podpredsednika Petra Grassellija. znova prevzel tajniške posle, in njemu naj bi menda šla predvsem zasluga, da se je društvo do konca poslovne dobe izmotalo iz nastalih težav.16 Na drugem rednem občnem zboru 11. 7. 1869 je bil za predsednika Dramatičnega društva izvoljen Peter Grasselli, Murnik pa je bil že spet izvoljen v odbor in izbran za podpredsednika.17 Naslednjega leta se je Murnik, ki je tokrat prvič kandidiral za poslanca v kranjski deželni zbor, izvolitvi v odibor Dramatičnega društva »začasno« odpovedal,18 kakor se je kmalu nato bržčas zaradi državnozborskega poslanstva za nekaj časa odpovedal tudi odgovornemu uredništvu Novic. Pri tej odločitvi je, kar zadeva Dramatično društvo, ostalo štiri leta, vse dokler ni bil Murnik na občnem zboru Dramatičnega društva dne 12. 9. 1874 izvoljen za predsednika. Do te izvolitve pa je prišlo v okoliščinah, ki niso brez pomena in ki se jih velja vsaj bežno dotakniti. Pred volitvijo novega odbora je namreč dotedanji večletni odbornik Valentin Zarnik v svojem in odsotnega odbornika Josipa Voš-njaka imenu izjavil, da »bi na noben način ne sprejela nove [izjvolitve v odbor«;19 podobno izjavo je dal dotedanji predsednik društva Peter Grasselli; Josip Stritar se je bil pismeno odpovedal odbomištvu že februarja istega leta;19a o odborniku Levstiku ne vemo, da bi bil podal tako izjavo, vendar ga v novem in tudi v poznejših odborih Dramatičnega društva ne najdemo več. Ta četverni (ali morda četo peterni) odstop je bil očitno izzvan in sodi pod poglavje tako imenovanega kulturnega boja med staro- in mladoslovenci, ki se je bil sprožil že nekako tri leta prej in je prav to leto dosegel svoj vrhunec.20 21 Neposredni povod zanj je nedvomno dal nepodpisani noviški pamflet Nekoliko o našem »dramatičnem društvu«?1 naperjen zoper mlado-slovenske društvene odbornike, posebej še zoper Levstika, Stritarja, Zarnika, Jurčiča in Vošnjaka. Neznani pisec, ki je razmeroma dobro poučen o delovanju društva, očita mladoslovencem, da so si, potem ko jim je enak poskus spodletel pri Slovenski matici, Dramatično društvo s skrivno voldvno agitacijo prilastili, ne zato, da bi delali v njem, ker z izjemo »treh ali štirih marljivih odbornikov« za kaj takega nimajo ne volje ne časa in večidel tudi ne sposobnosti, marveč zato, da bi v njem samovoljno gospodarili. Očita jim, da so s svojo ošabno in pristransko presojo odbili od društva »najbolj delavne moči«, med njimi plodovitega Jakoba Alešovca, sami pa niso »spisali še nobenega prizora«. »Ko je deželni zbor Kranjski,« pripominja ironično pisec, »razpisal nagrade za slovenske gledališke igre, misliti se je smelo: no! zdaj bodo Stritarji et tutti quanti nekdanji ,Zoričani' vsuli cele kupe svojih del na dramatično polje, ne zato, da bi vgrabili nekoliko desetakov, ampak zato, da bi kot ,velikani1 dramatičnega Parnasa rešili čast slovenske Muze in drugim ,bornim' slovenskim pisateljem kazali, kako se pišejo' gledališke igre; al zmotili smo se! Nobeden teh vitezov se ni upal prikazati v dramatičnem turniru. Se ve, da je lahko pisariti zabav-ljive ,sonette‘ [kar leti na Stritarja] in dokazovati, da je bil Prešeren neumen, 18 gl. Novice 5. 2. 1874, 36; A. Trstenjak, 1. c., 60. 17 gl. arhiv SGM, mapa 70, št. 9; povzetek: M. Mahnič, Dokumenti SGM 4, 1965, 154—155. 18 Novice 1. 6 1870, 180. 19 cit. po Slov. narodu 16. 9. 1874. 19a gl. Stritarjevo pismo J. Cimpermanu z dne 28. 2. 1874; objava: J. Stritar, Zbrano delo X, 1957, ur. F. Koblar, 57. 20 prim. I. Prijatelj, Slov. kulturnopolitična in slovstvena zgodovina III, 1958, 342—361. 21 Novice 5. 2. 1874, 36—37. ker se ni pisal Preširen [kar gre na Levstikov rovaš] !« Ob Levstika pa se spotakne še posebej, češ, da ve o njem kot prvem predsedniku »zgodovina dramatičnega društva le toliko povedati, da ga ni bilo skor v nobeno odborovo sejo in da le neprecenljivi marljivosti gosp. J. Nollija gré zasluga, da komaj rojeno mlado društvo ni zopet zaspalo.« Tudi zaradi slabšega obiska slovenskih predstav v zadnjem letu krivi anonimni člankar mladoslovensko večino v društvenem odboru in napoveduje skorajšnji konec društvu, če se »večina sedanjih. odbornikov, kakor so dr. Zarnik, Jurčič, Levstik, dr. Vošnjak i. dr., ne odpovedo svojemu društvu pogubnemu poslovanju ...« Odstop mladoslovenskih odbornikov je bil seveda predvsem demonstracija; svojega vodilnega vpliva na društvo se mladoslovenci ž njim niso odrekli: Jurčič se tega odstopa sploh ni udeležil in se je pustil izvoliti tudi v novi odbor,22 Zarnika in Vošnjaka sta v novem odboru zamenjala mlajša Fran Levec in Janko Kersnik, medtem ko naj bi izvolitev za obe strani sprejemljivega Murnika na predsedniško mesto prispevala k pomiritvi duhov in k utrditvi društva kot vsenarodne ustanove. Murnik je kot predsednik vodil Dramatično društvo štiri poslovne dobe zapored (od septembra 1874 do julija 1878), pri čemer mu je bil kot tajnik prvo leto v pomoč Josip Nolli, zadnja tri leta pa Janko Kersnik, vendar je iz sočasnih poročil o občnih zborih in časopisnih komentarjev k njim moč sklepati, da sta tako društvo kot njegov predsednik uživala nedeljeno podporo le na liberalni strani, medtem ko je bila konservativna stran do društvenega dela močno zadržana, do njegove premalo- ,slovenske1 in preveč ,nemške1 in ,francoske* repertoarne politike pa ostro kritična.23 Morda je prav ta kritika nagnila Murnika, da je že leta 1877 želel odložiti predsedništvo in ga je potem naslednjega leta tudi zares odložil.24 V poslovnem letu 1878/79 je bil odbor Dramatičnega društva, katerega član je bi'l tudi Murnik, prisiljen odpustiti poklicne moške igravce in se odpovedati slovenskim predstavam v deželnem gledališču, ker mu je nemška večina v deželnem zboru odrekla vsakršno podporo v ta namen, močno pa se je skrčilo tudi število zasebnih društvenih podpornikov.25 Da je bilo to leto najtežje in najbolj kritično v vsem obstoju Dramatičnega društva, je moč razbrati tudi iz vabila na občni zbor leta 1879, objavljenega v Slovenskem narodu, ki je v njem izrecno rečeno, da je »od tega občnega zbora odvisno, ali se društvo zopet oživi ali pa popolnem zaspi«. Vendar je že v istem vabilu nakazana tudi začasna pot, ki naj društvu pomore z mrtve točke: »Društven nalog bode odslé morda za nekaj let v prvej vrsti slovstveno ali literarno delo. . ,«20 S tem je kajpa mišljena v prvi vrsti skrb za bogatejši in kvalitetnejši izvirni in poslovenjeni dramski repertoar. V skladu s tako preusmeritvijo društva je bil za predsednika izvoljen resda Josip Jurčič, dejansko vodstvo društva pa je zaradi Jurčičeve bolezni padlo že spet na Murnika kot podpredsednika. Na naslednjem občnem zboru oktobra 1880 je bil Murnik tudi formalno izvoljen za predsed- 22 S tem v zvezi se vsiljuje domneva, da bi utegnil biti prav citirani noviški napad tista zunanja spodbuda, ki je Jurčiča nagnila, da se je znova poprijel svojih starih dramskih načrtov iz dunajskih let in začel pripravljati »Tugomera«; tudi Levstikova intenzivna udeležba pri zadnji verziji tega dela bi bila z upoštevanjem te okoliščine bolj zadovoljivo pojasnjena. 23 prim. Slov. narod 26. 5. 1877; Novice 23. 5. 1877, 169. 24 Novice 23. 5. 1877, 169; Slov. narod 31. 7. 1878. 25 gl. tajnikovo in blagajnikovo poročilo v Slov. narodu 30. 10. 1879. 2,1 Slov. narod 26. 10. 1879. nika in je to dolžnost na čelu odbora, sestavljenega iz skorajda samih veljavnih liberalcev, kot npr. Ivana Hribarja, Ivana Tavčarja, Petra Grassellija, Valentina Zarnika, Frana Levca in drugih, opravljal vse do konca tako imenovane nemške vladavine v kranjskem deželnem zboru, torej v dobi, ki je bila slovenskemu gledališču vse prej kot prijazna in ki si po nji slovensko gledališče še vrsto let ni moglo prav opomoči. Predsedništvo Dramatičnega društva je odložil na občnem zboru novembra 1884, ostal pa je še vsa nadaljnja leta društveni odbornik. V Mumikovi zapuščini, ki jo hranita njegovi pranečakinji, sem našel tele listine in pisma, ki so bodisi v neposredni ali v posredni zvezi z zgodovino Dramatičnega društva in s slovensko gledališko dejavnostjo v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja: 1. Zapisnik odborove seje dne 6. 11. 1880 (gl. objavo pod I). 2. Pismo odbora ljubljanskega telovadnega društva Sokol odboru Dramatičnega društva v Ljubljani z dne 14. 12. 1880 v zvezi s pripravami na skupno predstavo Sokola, čitalnice in Dramatičnega društva. 3. Zapisnik odborove seje dne 11. 5. 1882 (gl. objavo pod II). 4. Pismo Frana Erjavca odboru Dramatičnega društva v Ljubljani, Gorica, 16. 10. 1882 (gl. objavo pod III). 5. Janka Kersnika oceno Črnogorke, napisano Dramatičnemu društvu, Brdo, november 1882 (gl. objavo pod IV). 6. Tri pisma Josipa Cimpermana Ivanu Murniku: a) Ljubljana, 22. 9. 1875: prošnja za izplačilo' honorarja za prevod Wolffove Precióse; prošnja za novo delo; prošnja za brezplačno vstopnico k slovenskim gledališkim predstavam in za 6 izvodov Donne Diane Moreta y Cabaña; b) brez datuma: pošiljatev izvršenega prevoda; Levstikov delež pri njem; priporoča V. Eržena in tudi sebe za kak nov prevod. c) 29. 12. 1880: prošnja za 2 izvoda Donne Diane in Putlitzove veseloigre Ogenj nij igrača. 7. Dve pismi Davorina Hostnika Ivanu Murniku, Dunaj, 7. 2. in 10. 2. 1878 (gl. objavi pod V). 8. Dve pismi Josipa Nollija Ivanu Murniku: a) Milano, 31. 8. 1889: prošnja za nasvet in pomoč pri morebitnem kompe-tiranju na izpraznjeno tajniško mesto pri Mestni hranilnici ljubljanski. b) Milano, 14. 1. 1890 (gl. objavo pod VI). 9. Dve pismi Antona Trstenjaka Mariji Murnikovi: a) Maribor, 31. 5. 1889: poročilo, kako se uvaja v poslovanje mariborske hranilnice. b) Ljubljana, 27. 8. 1889: sporočilo; da je bil izvoljen za kontrolorja Mestne hranilnice ljubljanske, z izrazi zahvale. Izmed naštetih dokumentov objavljam v celoti tiste, ki so pomembnejši in ki jim tu nisem dodal povzetka. Odborova seja dne 6. 11. 1880 je bila prva po 13. rednem občnem zboru Dramatičnega društva dne 24. 10. 1880, zato je bila njena naloga predvsem, konstituirati odbor in oba odseka. Po društvenih pravilih iz 1. 1872 je štel odbor dvanajst članov; predsednika in blagajnika je volil občni zbor neposredno, odbor pa je moral na prvi seji izbrati iz svoje srede podpredsednika in tajnika ter porazdeliti odbornike na dva odseka: znanstvenega (danes bi rekli: dramaturškega) in igralnega (tj. uprizoritvenega). Zapisnik odborove seje dne 6. 11. 1880, datiran 7. 11. 1880; pisan s Hribarjevo roko na 3 straneh pisarniške pole; zadnja stran prazna: Zapisnik o seji slovenskega dramatičnega društva v Ljubljani, dne 6. novembra 1880 ob 6. uri zvečer Vrsta razgovorov: 1. Konstituiranje odbora, volitev predsednikovega namestnika in tajnih 2. Razdelitev odbornikov v odseke. 3. Pogovori o prihodnjej predstavi. 4. Posamezni nasveti. Navzoči: predsednik Murnik in odborniki: Wiesthaler, Pleteršnik, Graselli. dr. Stare, dr. Zarnik, Drenik in Hribar. 1. Za predsednikovega namestnika predlaga gosp. Pleteršnik odbornika g. Grasselli-ja in podpirata ta predlog prav toplo gg. Wiesthaler in Murnik. G. Grasselli izreka odločno, da tega častnega mesta sprejeti ne more. Na to predlaga g. Murnik za predsednikovega namestnika odbornika Hribarja, kater-predlog se enoglasno sprejme. Za tajnika voljen je bil enoglasno g. dr. Tavčar. V odseka bili so voljeni: a) v znanstveni: gg. Wiesthaler, Pleteršnik, dr. Tavčar, Grasselli, dr. Zarnik. Levec, dr. Stare. b) v igralni: gg. dr. Stare, Grasselli, Valenta, Drenik in Jeločnik. 2. G. dr. Stare poroča o pripravah za dobrodelno predstavo, ki ima biti dne 15. novembra ter naznani, da je g. Jeločnik, ki se je bil prej obvezal sode lovati, svojo ulogo nazaj poslal. Dalje vpraša tudi, če bi se imela najeti glediščna ali pa naprositi vojaška godba. Po daljšem razgovoru, katerega so se udeležili vsi navzoči odborniki, sklene se, naj se najame glediščna godba a g. dr. Staretu prepusti se, da skrbi za daljši arrangement. 3. a) Predsednik poroča, da je prejel s posredovanjem odbornika g. Ple-teršnika iz Karlovca sporočilo, koliko bi veljal prostor za Mandeljcev spomenik in vpraša, ali se ima izdelovanje spomenika naročiti takoj ali ne. Ker so vsi odborniki zato, da se spomenik naroči takoj, sklene se po predlogu g. Grassel- j AAJ^n i {4V A/n/l ¿¡A/AsrnAkJ«'t /iu*A/ dhA*s i>4v-«/ V A/aa , - . /¿I/ lA&A //t^f ,• fc-iC^ '■t't.AVU wjs . i^vtA-inA^*/ jsn «<* j^n iii/n /. f t / V ti ' irAJ? rUl4' £(U/ & C h-i +As*/, /\h^h 'siv# A'dm.A ! • ¡\Ay •, b -C/f IM. X •» if’ y .3. J' hi ' -7 '4t-i.l'{.$sxAt4 'k^lSn-i * -IH- . iž <■ (lf 7 -i-i’-1L'»v«./M ■ '1‘l^SVVOU ■ lij V ,• ¡i\t ,/VU , ; >y' .{,■»" -t-j/e4 n*4L1 ,■ ■—r—— /A- ' , . z* // ■ & J’ ' ' '- v V Uu.fL.c-n/iM/, M/Oksi^mIc- , m • ‘fiUA.-ts , A‘il)y - 0~/ti v -HSIM-tČa/ j,. * (^KAAAl l/J, y ~ Ja/ '¡V ' j&AXA'/jiy// v , , ,.,.„7 ------ - - „ , - ->V k't j / /j t /!'/<] ' / /* /* ^ [ v / /¿A/'M-At-dlA.* ft\AS1f *A jti*) tfA ' .■¿~'\'*L'tty{' AA tifAAAAKA/K , ( /T i ///« / ' ' 7 ’ ~~ / / i^K A. AAVt/ih/ A^- K -Oj t [a ’ Ma/ - A As 'I ^ • ^Z-/ ‘iasL K-aA 1 ( «/ i s>r AA.A ■ 4) A ' vA--w^L4/ f fiflALAt/Si ; ^ * ‘V* 'VT^t^v' . k-f/V^C^ -A * A«A£s . • / < v.n^f -j-jtv . ,v ■''i hPa. ‘S' ; • ' Ai*«" i ijH.-* t-rflli'f ■ 1' Ut \//a// a- r • t^V Prva stran Hribarjevega zapisnika odborove seje Dramatičnega društva dne 6. novembra 1880 li-ja povabiti kamenoseka Vodnika in Tomanovo vdovo, da predložita odboru načrte za spomenik v vrednosti največ gld. 120.— b) G. Grasselli sporoča, da je izročil g. Vikt. Erženu nekaj italijanskih iger, da jih prebere in mu — ako najde kako dobro ter za naše razmere pripravno — sporoči, če jo hoče prestaviti; igro »pervendetta« pa da mu je izročil, da jo takoj prestavi. Pred nekaj dnevi poslal mu je g. V. Eržen prestavo igre »Paolo e Virginia« ob enem pa se pismeno ponudil, da prestavi — ako mu odbor dramatičnega društva dovoli pavšalno nagrado gld. 100.— še 8 druzih iger, obsezajočih skupno 16 dejanj. G. Grasselli pravi, da bi ne kazalo dovoliti mu zahtevano nagrado, ker bi potem utegnil preveč tvorničarsko prestavljati, razun tega pa da se je odboru ravnati po starem pravilu, po katerem se je za prestave plačvalo po gld. 5.— za vsako dejanje. Tudi pravi, da bi se imeleji] dotični igrokazi še od kacega odbornika prej brati, predno se komu izroče, da jih prestavi. Odbor pritrdi enoglasno mnenju g. Grasselli-jevemu ter ga naprosi, naj on to g. V. Erženu sporoči. Ln' « L,nU \X-ie~* t ‘ /bp.tn'l 'l 'f-/j A,/r • * .A/i. A n. jhC 'V *1 ft- •v*/'» iXts/cttW jtA.4 f'tin/ / /lf fl'KUX't/W'.U/U.' ¡A /* VOS-/» ^ ‘fcC*. ■* *■ jl+A-W- i \ . , , v r tstvu/ ij* -t t ' ‘/.IaaW — -AAA-U r H nsJidHA/ ynA M/p&S 18 ih k; i fifPiU TtA'C ajIk/ ~~ M A Ja v ^ J+AUsfai > ,U* *(/A <■■•;> i-l +t*-'aXA' „ VI* IrlUHA'MA'b ■<■'» y f / * / ..¿¿Afl r (*/' 4 •[ .it/mAA/ j*\a/\ ’ -f ■h 'f1 jiV\A'V , ctC?x/ XPL,; o£t '/m s7\ +-£jskJ* a ' JČAmAAs* t - ’J 1 'f a/A j * .ilAK cUui» • l UfT> « * t-VPi-fj MAS '■ ‘ “f /< it n A A j^A-> "c i Zadnja stran zapisnika odborove seje Dramatičnega društva dne 6. novembra 1880 s podpisi predsednika Janeza Murnika, tajnika dr. Ivana Tavčarja in zapisnikarja Ivana Hribarja c) G. dr. Stare — naglašajoč, da društvu manjka za tisk sposobnih iger — predlaga, naj se dasta prestavit nemška igrokaza »Der Wirrwarr« in »Pagen-streiche«. Odbor temu pritrdi in pooblasti g. dr. Stareta, da ju odda g. I. Cimpermanu. Ker nij bilo nobenega druzega predloga, sklene predsednik sejo o pol Opombe: Vrsta razgovorov: dnevni red. — Wiesthaler: Fran (1849—1927), profesor in literarni zgodovinar, odbornik DD27 že 1875. — Pleteršnik: Maks (1840—1923; SBL II, 381—4). profesor, literarni zgodovinar in leksikograf, odbornik DD že od 1872. — Grasselli: Peter (1841—1933; SBL I, 244—5; SDL I, 112), politik, ustanovni član in prvi podpredsednik DD 1866—68, odbornik 1868/69, predsednik 1869—74, odbornik od 1878. Prva leta tudi igravec, kasneje občasno režiser. — dr. Stare: Josip (1847—1922; SDL II, 137—8; SBL III, 449), uradnik finančne prokurature in gledališki delavec, odbornik DD od 1874. — dr. Zarnik: Valentin (1837—1888), politik in pisatelj, odbornik DD 1871—74 in od 1879. — Drenih: Fran (1839—1927), zavarovalni zastopnik, igravec 1867—73, odbornik DD 1869—73, 1875—79, tajnik 1879. — Hribar: Ivan (1851 do 1941; SBL I, 353—4), politik, odbornik DD od 1877. — dr. Tavčar: Ivan (1851—1923; SDL II, 167—8), pisatelj in politik, odbornik DD že 1876/77. — Levec: Fran (1846—1916; SBL I, 640—5), profesor, literarni zgodovinar in urednik, odbornik DD 1874/75 in od 1878. -— Valenta: Vojteh (1842—1891; SDL II, 186—7), magistratni uradnik in glasbeni delavec, ustanovni član in odbornik DD 1866—71 in od 1874. Tudi pevec in igravec. — Jeločnik: Anton (1848—?; SDL II, 231), knjigovodja in gledališki delavec, odbornik DD 1871/72 im 1877—80, igravec in režiser 1869—86. Imenik družabnikov DD za 1880/81, tiskan 1881, ne navaja med odborniki (str. 12—3) Antona Jeločnika, marveč dr. Karla Bleiweisa, kar si lahko razlagamo tako, da je Jeločnik prenehal delati v odboru in da je bil namesto njega med letom kooptiran v odbor K. Bleiweis. V prilog tej domnevi govori tudi okoliščina, da Jeločnika v naslednjih letih ni bilo več v odboru. — o pripravah za dobrodelno predstavo: DD je 21. 11. 1880 uprizorilo v dež. gledališču R. Benedixa veseloigro Banditje v korist revnim šolskim otrokom (N 17. 11. 1880; SN 21. 11. 1880). — Mandeljcev spomenik: Valentin Mandelc (1837—1872), prvi slov. prevajavec Goethejevega Fausta, si je s številnimi, prevodi odrskih del, zlasti francoskih, izhajajočih v ST od 1868 do 1880, pridobil velikih zaslug za množitev slov. gledališkega repertoarja. DD je že na odborovi seji 28. 2. 1873 sklenilo zbirati prispevke za njegov nagrobnik (gl. M. Mahnič, Dokumenti SGM 4, 159). 13. 11. 1881 je bil ta nagrobnik odkrit na dubovškem pokopališču v Karlovcu. Skupni stroški za izdelavo in postavitev spomenika so narastli na 297 gdl 11 kr, ki jih je pokrilo DD (gl. tajnikovo poročilo na obč. zboru DD 28. 12. 1881). — Vikt. Erženu: (1857—1881), prevajavcu odrskih del za DD. Znanih je 8 Erženovih prevodov, od katerih jih je bilo 5 uprizorjenih, skoraj vsi — z izjemo enega — pa so bili natisnjeni v ST. — »pervendetta«: Med Erženovimi prevodi, ki so v razvidu, ni nobene igre, ki bi ustrezala temu naslovu. — »Paolo e Virginia«: šaloigra v 1 dejanju, ki jo je napisal italijanski avtor G. P. Cesenate in je v Erženovem prevodu dobila naslov Zapirajte vrata!, je bila uprizorjena (prvič in zadnjič) 21. 11. 1881 (gl. Repertoar, št. 237, str. 36), izšla pa je v ST, zv. 51 (1881). — »Der Wirrwarr«: oder der Mutwillige, burka v 5 dejanjih Augusta Kotzebueja (1761—1819), napisana 1803. Uprizorjena v Cimper-manovem prevodu kot Zmešnjava na zmešnjavo 6. 11. 1881 (gl. Repertoar, št. 236, str. 36), natisnjena v ST, zv. 49 (1880). — »Pagenstreiche«: burka istega avtorja, napisana 1804. O slovenskem prevodu te igre ni sledu. — g. I. Cimpermanu: prav: Josipu (1847—1893), pesniku in prevajavcu. Za DD je Cimipermann prevedel 9 uprizorjenih dramskih del, od katerih 8 natisnjenih v ST, in 11 libretov (gl. Repertoar, str. 614). -1 V opombah uporabljam mimo ustaljenih še tele kratice: DD = Dramatično društvo v Ljubljani; SDL = V. Smolej, Slovenski dramski leksikon I, Lj. 1961, II, Lj. 1962; Repertoar = Repertoar slovenskih gledališč 1867—1967, Lj. 1967. osmej uri. V Ljubljani, dne 7. novembra 1880. J. Murnik predsednik Iv. Hribar zapisovalec tajnik Dr. Ivan Tavčar Seja idne 11. 5. 1882 je zadnja izmed treh odborovih sej, izkazanih za poslovno dobo med 14. in 15. rednim občnim zborom Dramatičnega društva, to je med 28. 12. 1881 in 22. 1. 1883. Toda, medtem ko sta se O' prvih dveh sejah z dne 5. 1. in 10. 1. 1882 ohranila v arhivu Dramatičnega društva hkrati z vabiloma na sejo tudi s svinčnikom skicirana sejna zapisnika na hrbtni strani vabil, je bila seja z dne 11. 5. 1882 doslej izpričana le po ohranjenem vabilu na sejo, razposlanem istega dne. Seji, ki je bila sklicana za šesto uro popoldne, je predsednik Murnik določil na vabilu tale dnevni red: 1. dopis deželnega odbora zaradi predstav v deželnem gledališču, 2. dopis odbora za Narodni dom, 3. poročilo tajnikovo, 4. poročilo blagajnikovo, 5. poročila in nasveti posameznih odbornikov.28 Zapisnik odborove seje dne 11. 5. 1882, datiran 20. 10. 1882; pisan s Trtni-kovo roko na prvih dveh straneh pisarniške pole; na 1. str. zgoraj v sredini tiskana glava: »DRAMATIČNO DRUŠTVO« V LJUBLJANI; zadnji list prazen: —^ č / TU. Ji. fiviloTAiTi. .j « tj., itrif« d /..¿.J // /ISZ,- tfmsso. ■r •¿ve / t f.Ast •¿v-vj ‘ 1 i A „ - pc h Ar* J«r j Im -|shi-loc LL* - 1f\Atiry cAJt «u* • aJL ty.saC^o r. £. icj+.&.t* /* OOU č« o / ^ y 4.J, « n « /. ^ U-v~.i-n. ts £ M-is-fV tLc.i\sz*JL.‘$ • ivtsr-i^i/v G . St. t£ aA. /srt-tuSL. £. jJsitSL. - cL.,u*tsV~e, -fto «.-n ¥ A' /TrtA* * . /o. /Sil AL dA (f /Aond/Cc Ae-Je-rA-d AlA -Je.* rt, n A. c/A-Ai At> -n t /Aa,^e , a-i-rjk. m-A r/ami c ¿«¿ -t/ Aï dp rjji d ///• \ c 1“ 'f-f! k/ot n i Pj/ O- CrJ' ^ dy liljj 'Ÿ'C' iJ/tr; i A ls fjft/t ),j vAP lil' A C AA ¿1 a/ '’.d-s c i >>a-7ir Aa -itia/o A. c' r-1 p rd / * , V ~ ■ y > ^ a . a - / v‘ mr tram a. , m n -y g. j mn oda -n a nt -fas/Co MWnen‘mo , d4 /?r - /* /€■ r -e. y>-> iJ-r-n, e o a n-j.-’i e*} em « . - — ■Jindi mi ¿¿tič , -¿p rn-tnv/ jt« /iiV dni-¡A ■ f r ‘t ii-i- -rt* m fftf-o-dm-tv dad-t '/Cadlin. i y r < » m O; at r /Ld.-?lD dit Aÿt- ri-Cjj Xch-ruo dtdj-č-c o-J-n-d , 72-9 - ■ •*■*■'"> *q_ /y^_ *&£*£ r -. j> J'- -£ f-*%Z ? «e^e- -J I, h J^eavA H iA ujii/i X '/, , / ; o* /./ J 4) C v-c-c ¿hj/ j/iy'fc/m, t Yt-nHii * i o tjrXeJiuto /hdUAte. k u-ii a /tehiiAt, JldiHiit iix yX) /in ,t &£* fatdirttuh r J/ ittl M/, ■ W • f /. / 6 v‘ / (ij j¡¡lift /YVUji fillet fe Iwtu it ^ * ir y &t,-u e &