Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. • II Gruppo
Katoliški
| Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina: Mesečno	L 110	
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo : Mesečno	L	190 j
m	l_
	■
Leto VI. - Štev. 32
Gorica - 12. avgusta 1954 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Po desetih mesecih
Trst, 10. avg. 1954.
Dne 8. avgusta je minila deset mesecev, odkar so Združene ameriške države in Velika Britanija formalno prelomile mirovno pogodbo, 'ki je ustanovila Svobodno tržaško ozemlje, ter sklenile izročiti področje A v upravo Italiji. Od takrat se nam godi kot tistemu slovitemu zločincu v Kaliforniji, ki so ga obsodili na smrt v plinski celici, pa so s smrtno izvršitvijo odlašali celih šest let. Kot tisti mož je bilo tudi naše Svob. tržaško ozemlje na tem, da se smrtna obsodba prav te dni izvrši, pa smo kljub temu ostali še živi. Bogve, kako dolgo bodo še odlašali z uničevanjem in pokopom naše male državice. Tržaškim Slovencem je tudi težko razumljivo, kaj je odvzelo prej tako bojevitemu maršalu Titu vsako odporno silo, da je v bistvu pristal na določitev obeh anglosaških zapadnih držav z dne 8. oktobra, proti kateri je lan-sko leto mobiliziral svojo oboroženo silo ter grozil, da vkoraka na Veliki trg tržaškega mesta. Temu je morda krivo težko gospodarsko stanje jugoslovanske države in želja, s popustljivostjo napram italijanskim zahtevam spet izprositi dolarsko pomoč a-meriških petičnih stricev. Lansko leto je kljub jugoslovanskemu komunističnemu režimu videlo mnogo tržaških Slovencev v maršalu Titu legendarnega junaka, ki koraka na ipomoč svojemu ljudstvu, zato je letos razočaranje toliko večje.
NEKAJ DEJSTEV
Škoda pa bi bilo, če bi prezrl v tem za nas malo zavidljivem položaju nekaj zanimivih dejstev. Te dni mi je rekel neki italijanski someščan, ki dobro pozna razpoloženje mestnega prebivalstva: Ko so v mestnem svetu predlagali plebiscit za rešitev tržaškega vprašanja, in sicer plebiscit z dvojno možnostjo: ali za Italijo ali za Jugoslavijo, je zelo modro predlagal vaš svetovalec dr. Agneletto plebiscit s trojno možnostjo: za Italijo, za Jugoslavijo ali za Svobodno tržaško ozemlje. Brez dvoma bi večina prebivalstva glasovala za tretjo možnost. — Brez dvoma se krog političnih voditeljev, ki so za sporazum, katerega napovedujejo, zelo krči. Edino pravično bi bilo, da bi v dobi demokracije vprašali predvsem za mnenje tržaško prebivalstvo, ali soglaša s »provizorično« razdelitvijo teritorija, po kateri bi dali področje A Italiji, področje B Jugoslaviji. Tržačani bi tak sporazum skoro soglasno zavrgli. 0 tem je ves svet prepričan. Prav zato pa ne bodo vprašali Tržačanov, kaj mislijo o svoji bodoči usodi.
ZAČASNOST SPORAZUMA
Druga zanimiva ugotovitev je ta, kaj si Italijani sami mislijo o začasnosti tega sporazuma. Splošno prepričanje je, da je ta začasnost samo formalnega' značaja. To pa pomeni, da hoče Italija področje B prepustiti svoji usodi. To se vidi tudi iz tega, da smatrajo Italijani zasedbo področja A za definitivno. Praktična mislijo smatrati to področje za anektirano, to je za del Italije. Italijansko okupacijsko oblast nameravajo pozdraviti kot definitivnega gospodarja. Pri tem pa se ne spomnijo, da bo to slabo odjeknilo na področju B. Cim bolj se bo na področju A poudarjalo, da ' je tu Italija prav za prav kot gospodar, ne pa upravitelj, tem teže bo naslavljati na Tita kake zahteve glede Kopra in okolice. Zato je tudi nevaren načrt, po katerem bi se skušalo na našem področju ovirati gibanje za neodvisnost. Tabo gibanje bi bilo v Trstu edino upravičeno, ker bi bilo v smislu mirorne pogodbe. Vsak dober kristjan bi moral tudi po zasedbi Italije ostati somišljenik gibanja za neodvisnost Trsta v smislu mirovne pogodbe. Če pa bi se ta pravica v Trstu osporavala, potem ne bi bilo nikake podlage, predpisovati Titu, kaj naj počenja v področju B. Edino svobodno in čilo gibanje za neodvisnost bi moglo dvigati upe, da področje B ne bo ostalo za vedno pod Jugoslavijo.
O AVTONOMIJI SLOVENCEV
Mnogo «« piše te tedne o avtonomiji, ki jo zahteva Tito za tržaške Slovence. Doslej se je italijanski tisk v Trstu vsaki
taki morebitnosti protivil. Zanimivo izjemo ipa je treba pozdraviti pretekli teden v tedniku »Vita Nuova«. Tu slišimo menda prvi glas, ki je taki avtonomiji prijazen. Zelo modro tudi poudarja, da avtonomija za Slovence v Trstu ne sme pomeniti večjo svobodo za titovski pokret. »Sloveno non deve assolutamente diventare sinonimo di titino«. To je prvič za nas nekaj takega, kar se v italijanskih vrstah ne priznava preveč glasno. Drugič pa je ta opomin silno aktualen. Živimo pod vtisom, da želi
sedanji režim v Jugoslaviji krepiti v zamejstvu samo slovenstvo takega kova, kot ga hočejo zgraditi v lastni državi. Z drugo besedo: bodoča slovenska kultura bodi komunistična, doma in v celi Evropi. Ali bodo modri evropski državniki nasedli tem nakanam? Gotovo nočejo postati vsi tržaški Slovenci ne titovci, ne titovski privesek. Slovensko demokratično gibanje v Trstu je pokazalo z jasnimi dejanji, da ne mara komunističnega varuštva. Zato pozdravljamo zahtevo italijanskih someščanov, da bo treba v Trstu dopustiti svobodo gibanja vsem Slovencem, tudi tistim, ki nočejo titovatva.
V Guatemali še ni miru
V Guatemali je prišlo pretekli teden zopet do težkih neredov. Oddelki redne vojske so skupno z gojenci vojaške akademije napadli oddelek »osvobodilne vojske«, ki je, kakor znano, strmoglavila Arbenzov filo-komunistični režim.
Med redno guatemalsko vojsko in med Armasovo »osvobodilno vojskoa so vladala že od prvega začetka neka nasprotstva. Redna vojska je takoj po zrušitvi Arbenzovega režima zahtevala razpustitev »osvobodilne vojske« in poveljnik Armas je celo obljubil, da bo to storil, a kakor kaže, tega ni izvršil.
V nedeljo 1. avgusta je imela »osvobodilna vojska« veliko zborovanje. Ob tej priliki je bilo veliko njenih bojevnikov odlikovanih, na-kar je kakih 600 bojevnikov defi-liralo po mestu med burnim po-zdravljanjem in vzklikanjem guate-malskega prebivalstva. To je pristaše redne vojske še bolj razkačilo ter dalo povod poznejšim dogodkom.
Drugo jutro so namreč oddelki redne vojske skupno s častniškimi kadeti napadli oddelek »osvobodilne vojske«, ki je taboril v bolnišnici »Roosevelt«, toda vladno letalstvo je prišlo s svojimi lovci na pomoč »osvobodilni vojski« ter obstreljevalo upornike, katerim pa se je posrečilo zasesti letališče ter izločiti letalstvo iz boja.
Vendar je zmagala pamet in še isti dan je prišlo med obema strankama do premirja. Kot razsodnike
sta obe stranki izbrali guatemalske-ga nadškofa in poslanika Združenih držav. V sklenjenem premirju se je vlada obvezala, da ne bo kaznovala upornikov ter da bo razpustila oddelke »osvobodilne vojske«, uporniki pa so se obvezali priznati oblast sedanje Armasove vlade, toda že čez nekaj dni se je položaj zopet spremenil.
Guatemalskemu prebivalstvu, ki je naklonjeno »osvobodilni vojski«, ni bil sklenjeni sporazum prav nič po godu. Poleg tega so še razne gua-temalske organizacije, kot Trgovska zbornica, Kmetska zveza, Udruženje industrij cev in Udruženje državnih nastavljencev, poslale vladni junti (odboru) svoje zahteve, med katerimi je bila tudi zahteva, da je treba krivce zadnjega upora strogo kaznovati. Obenem so imenovane organizacije zagrozile, da proglasijo v nasprotnem slučaju splošno stavko. Vse to je seveda položaj vladnega predsednika in voditelja »osvobodilne vojske« znatno zboljšalo.
Poročila zadnjega tedna pravijo, da je dala vlada zapreti sedem uporniških častnikov ter da jih bo postavila pred sodišče pod obtožbo, da so zakrivili zadnje dogodke, ki so povzročili smrt 27 oseb poleg 70 ranjencev. Vlada je baje tudi izključila iz redne vojske več častnikov ter jih nadomestila s takimi, na katere se more zanesti.
Tako približno je bilo stanje pretekli teden v Guatemali.
Položaj w Tuniziji in Maroku
Moskva za novo konferenco
Sovjetska zveza je poslala zapad-nim velesilam noto, v kateri predlaga novo konferenco zunanjih ministrov Sovjetske zveze in zapadnih treh velesil. Ta konferenca bi morala biti po sovjetski zamisli nekaka predhodna konferenca one večje konference, ki so jo Sovjeti predlagali 24. julija. Na tej predhodni konferenci naj bi štiri velesile pripravile teren za poznejšo konferenco o evropskem varnostnem paktu, obenem pa naj bi rešile nekaj vprašanj, ki se tičejo Vzhodne in Za-padne Nemčije. Konferenca naj bi se vršila v avgustu ali septembru.
Zapadni politični krogi so mnenja, da ima tudi ta sovjetski predlog namen preprečiti ali vsaj zadržati potrditev evropske obrambne zveze s strani Francije.
Zapadne tri velesile niso še odgo-vorile na prvi sovjetski predlog in zdi se, da sploh ne bodo tako kmalu odgovorile, ampak da bodo počaka, le, da se francoska zbornica izreče prej o evropski obrambni pogodbi. Kakor poročajo časopisi, bo postavil Mendes France vprašanje evrop. ske obr. pogodbe 24. t. m. pred francosko narodno zbornico ter zahteval glasovanje o njem. Pet dni prej pa se bo Mendes France udeležil konference zunanjih ministrov šestih držav, ki spadajo k evropski obr. skupnosti.
Francoski ministrski predsednik se je ob svojem znanem obisku v Tunisu ustavil tam le osem ur. Kakor smo že poročali, je v slovesni izjavi naznanil tuniškemu beju, da Franeija priznava Tuniziji popolno notranjo avtonomijo. Mendes France je ob tej priliki svetoval tuniškemu beju, naj imenuje novo vlado, ki naj bi skupno z zastopniki Francije določila medsebojne dolžnosti Francije in Tunizije.
Po odhodu francoskega premiera se je začel hej takoj posvetovati z vplivnimi tuniškimi osebnostmi, komu naj bi izročil predsedništvo nove vlade. Slednjič se je odločil ter i-menoval za prvega ministra zmernega nacionalista Tahar ben Ammara. Ta je medtem že sestavil novo vlado ter jo zadnjo nedeljo predstavit tuniškemu beju. V novi vladi so tu. di štirje zastopniki nacionalistične stranke »Neo Destour«. Za zunanjega ministra je bil imenovan francoski generalni rezident general Bo-yer de Latour. To imenovanje ni nič izrednega; odkar upravlja nam-reč Francija tuniški protektorat, po. stane vsak francoski generalni rezident avtomatično zunanji minister Tunizije, toda tudi njegovo imenovanje mora potrditi tuniški bej.
Medtem so vrnile francoske oblasti vsem zaprtim in konfiniranim nacionalistom popolno prostost. Bour-guiba, glavni voditelj fieodestour-skega gibanja, ki se je. nahajal do zadnjega v Franciji, je pozval Francoze in Tunizijce, naj pozabijo na dosedanje boje ter naj se vzdržijo
vsakega dejanja, ki bi utegnilo škodovati prijateljstvu obeh narodov.
V	Tuniziji so se razmere po proglasitvi notranje avtonomije popolnoma ublažile in pomirile. Vse drugače pa je v Maroku, kjer se nemiri stopnjujejo iz dneva v dan. Zaradi atentatov in nastopov vojaštva in policije je izgubilo zadnje čase več kot sto ljudi svoje življenje. Tudi v Maroku deluje močno nacionalistično gibanje, »Istiklal« po imenu, vendar je med razmerami v Tuniziji in v Maroku precejšnja razlika. Zdi se namreč, da večina maroškega ljudstva in njegovih veljakov ni nasprotna Francozom in da se vršijo sedanji boji predvsem med pristasi sedanjega sultana ter med pristasi odstavljenega sultana Ben Jusefa, ki ga je francoska vlada poslala v preteklem letu na Madagaskar v pregnanstvo.
Kljub temu je jasno, da bo morala Francija upoštevati želje tamoš-njega ljudstva po samoupravi. In čim prej to stori, toliko bolje bo zanjo. Ko postanejo narodi polnoletni, ko pokažejo, da so zmožni sami sebe vladati, jih je treba rešiti vsakega jerobstva ter jim.celo pomagati, da si ustvarijo svojo lastno bodočnost. Ce se ta ločitev med matično državo in kolonijo ali protektoratom, kot sta Tunizija in Maroko, izvrši na miren način, tedaj je upanje, da nove države ne bodo pozabile na matično državo in da tudi ne bodo pretrgale gospodarskih, kulturnih in drugih vezi, ki so jih vezale na staro državo.
Sporazum o petroleju
Pretekli teden je perzijska vlada podpisala s konzorcijem osmih petrolejskih družb sporazum o bodoči proizvodnji perzijskega petroleja.
Kakor znano, je iranski parlament že pred tremi leti nacionaliziral ves perzijski petrolej ter zaplenil obenem vse petrolejske naprave v Abadanu, ki so bile last »Anglo-iranske petrolejske družbe«. Od takrat dalje je produkcija petroleja v Abadanu skoro popolnoma prenehala, kar je povzročilo anglo-iranski družbi in perzijski državi velikansko škodo.- Nova vlada gen. Zahedija, ki je lansko leto po padcu ministrskega predsednika dr. Masa-deka prevzela vladne posle, je( želela rešiti vso zadevo glede petroleja
tem ko so ostale tri nizozemskega, francoskega in angleškega izvora. Ameriške družbe so prevzele 40% delnic, ’ anglo-iranska družba ravno toliko, nizozemska 14% in francoska 6% delnic.
Perzijska država bo sprejela polovico čistega dobička, kar bo zneslo v prvih treh letih kakih 570 milijonov dolarjev, to je približno 350 milijard ital. lir, kar je za 17 milijonsko državo, kot je Perzija, nedvomno precej lep državni dohodek. Ta dohodek je izračunan seveda na podlagi predvidene produkcije 67 milijonov ton petroleja v prvih treh letih.
Sklenjeni sporazum bo trajal 25 let, a v njem je tudi določeno, da ga lahko trikrat podaljšajo za pet let.
Sporazum o perzijskem petroleju je velikega gospodarskega in političnega pomena ne samo za Perzijo, ampak tudi za zapadne svobodne narode.
Perzija se je s tem sporazumom opredelila nekako za zapadni svet. Zato so sklenjeni sporazum pozdravili vsi svobodni narodi z velikim veseljem. Predsednik Eisenhotver je poslal perzijskemu šahu posebno poslanico, v kateri izraža svoje zadovoljstvo zaradi podpisanega sporazuma ter obenem poudarja, da pomeni sporazum začetek nove dobe gospodarskega napredka in stalnosti za Perzijo.
Napetost med Portugalsko in Indijo
Portugalska ima na zapadni obali Indije tri male kolonije, ki štejejo skupno okoli 600 tisoč prebivalcev ter obsegajo štiri tisoč kv. kilometrov ozemlja. Te kolonije so Goa, Damao in Diu. Nekaj takih malih kolonij ima tudi Francija in sicer na vzhodni obali Indiije. Ene in druge kolonije bi hotela imeti Indija zase. Medtem ko misli Francija one kolonije prepustiti Indiji, noče Portugalska o tem ničesar slišati, temveč misli to svojo posest, če bi bilo treba, tudi z orožjem braniti. Zato je spravila zadnje čase precej vojaštva v te svoje kolonije ter se zavarovala zoper vsak morebiten napad od strani indijskih prostovoljskih čet, ki se baje zbirajo na mejah njenega ozemlja.
Za Portugalsko se je zavzela Brazilija ter protestirala pri indijski vladi.
na miren način. Prišlo je do pogajanj, ki so se pretekli teden s podpisom sklenjenega sporazuma srečno zaključila.
Na podlagi sporazuma ostane po. državljenje abadanskih petrolejskih vrelcev in njihovih naprav v polni veljavi, vendar bo plačala Perzija »Anglo-iranski družbi« za podržavljene petrolejske naprave odškodnino v znesku 25 milijonov funtov šterlingov, to je približno 40 milijard italijanskih lir, kar predstavlja baje le nekako desetino vrednosti petrolejskih naprav.
Obratovanje aha danskih čistilnic in proizvodnjo petroleja prevzame konzorcij osmih petrolejskih družb, od katerih je pet ameriških, med-
Podpis balkanske zveze
Zadnji ponedeljek (9. avgusta) so zunanji ministri Turčije, Grčije in Jugoslavije podpisali na Bledu pogodbo o Balkanski zvezi.
Pogodba obsega 14 točk ter govori o medsebojni vojaški pomoči, ki si jo bodo tri podpisane države nudile, ako bi bila katera izmed njih napadena. Pogodba upošteva obveznosti, ki jih imajo vse tri države do Združenih narodov ter je obenem popolnoma v skladu z obveznostmi, ki jih imata Turčija in Grčija do Atlantske zveze.
Pogodba predvideva tudi ustanovitev stalne balkanske posvetovalne skupščine, v katero bodo poslale vse tri zaveznice enako število delegatov.
Balkanska zveza bo nedvomno pripomogla k utrditvi miru na Balkanu ter prispevala obenem k okrepitvi zapadnih svobodnih narodov. Jugoslavija je s svojim pristopom k Balkanski zvezi prevzela dejansko del dolžnosti, ki jih imajo članice Atlantske zveze, obenem pa si je zagotovila pomoč za slučaj, ako bi bila kdaj napadena.
/ \
Deseta nedelja po binkoštih
Tisti čas je povedal Jezus nekaterim, k,i so zaupali sami vase, da so pravični, in. so druge zaničevali, to priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden farizej in drugi cestninar. Farizej se je ustopil in je sam pri sebi tako molil: 'Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje: roparji, krivičniki, prešušt-niki, ali tudi kakor ta cestninar; postim se dvakrat v tednu, desetino dajem od vsega, kar pridobivam.' — Cestninar pa je od daleč stal in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni. grešniku!' — Povem vam: Ta je šel opravičen na svoj dom, oni pa ne; zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
*
TA PA ZNA!
Ni vsak za vsako delo enako sposoben. Eden naredi delo z veliko lahkoto, drugi pa z nič manjšo težavo. Eden se loti dela hitro, ve, kje prijeti, drugi hodi okrog dela. ogleduje in premišljuje iri ne ve, kako začeti.
Pred nekaj leti sem izgubil ključ od omare. Ključavničar se je par-krat obrnil in narejen je bil ključ. Spominjam se iz mladih let pritožbe nekega gospodarja. Dal si je napraviti ključ. Ključavničar mu ga je prinesel naslednji daji. Računal mu je en goldinar, dočim so ključi tedaj stali le petino goldinarja. Izgovarjal se je, da ga je delal ves dan. Neroden je bil.
Kadar naletimo na veščega delavca, ki nam delo z lahkoto izvrši in dobro, zakličemo: »Ta pa zna!«
Kdo je bolj znal v današnjem e-vangeliju? Ko so angeli iz neibes gledali dol v tempelj na- farizeja in opazovali njegovo ošabno vedenje in govorjenje, so pač zmajevali in šepetali: »Neroden je, ne zna!« Nasprotno so pa cestninarja, ki še oči ni upal dvigniti proti nebu radi svojih grehov, gledali z zadovoljstvom in veselo vriskali: »Ta pa zna!«
Čeprav ni vsak za vsako delo, čeprav ne moremo znati vsako opravilo, vendar moramo eno delo znati vsi, pridobiti si namreč prijateljstvo božje in ga ohranjevati.
Ne smemo posnemati farizeja. 0-šahnost, domišljavost, samohvala itd. so kot neprodirni zidovi; božje usmiljenje skozi nje navadno ne pride v srce.
Ošabnim se Bog zoperstavlja.
Bog ljubi resnico, zato je bil naklonjen cestninarju, ki je priznaval svoje grehe, izpovedoval svojo slabost. Iz srca se je kesal. Ni se hvalil, obtoževal se je.
Bodimo tudi mi taki! Ko se zberemo za molitev, ko gremo k sveti maši, ko se pripravljamo za spoved, priznavajmo svoje grehe, ponižujmo se pred svetim in vsevednim Bogom, kesajmo se iz srca! To ne velja* samo za tiste, ki imajo smrtne grehe, velja za vsakega.
Tako bomo hitro našli ali skovali ključek do božjega srca. Angeli bodo v obilnosti zajemali v tem božjem srcu usmiljenja in milosti in uelišanja za nas. Klicali nam bodo veseli: »Vi pa znate!«
Velika despojna moda
Pred skoro sto leti je goriški dopisnik Bleiweisovih Novic poročal v Ljubljano naslednjo vest, ki so jo Novice prinesle 6. junija 1860:
»Tako imenovani »lepi sveta se čedalje bolj širi: obroči ženskih kril so se tudi pri nas na kmete zaplodili. Oče se jezijo, ko vidijo, da obročev na kadeh manjka,	— al
mati, ki neumnost hčere rada prikriva, se izgovarja, da nič ne ve, kam da so obroči s kadi prišli. In tako vse nič ne pomaga; »moda«, je samovladarica, zoper katero je vsaka beseda bob v steno: tako je bilo in tako bode!«
Resničnosti tega zaključka, do katerega je prišel dopisnik Novic, se zavedamo tudi mi, ki smo se namenili spregovoriti besedo o ženski modi. Ne mislimo, da bomo modo spremenili ali naše ženske pregovorili, da ji ne bodo sledile. In vendar ne moremo molčati, da bi ne povedali besede o sedanji poletni ženski modi, in sicer zato, ker se iz morskih kopališč in plesnih dvoran hoče preseliti tudi v cerkve, ki so hiša božja.
Dopisnik Novic toži, da se »lepi svet vedno bolj širin. Mi pa moramo potožiti, da je vedno bolj nag. Dokler se je »lepi svetu samo širil, čeprav na račun obročev pri kadeh, so se jezili samo oče, danes pa se ženski svet razgalja, kot najdeš podobno le pri divjakih v Afriki. Zato to ni več samo stvar mode, temveč je tudi stvar vesti. Moda gor. moda dol, šesta božja zapoved je nad modo in nad njenimi sužnjami, bes la božja zapoved pa pravi: »Ne nečistuj/« Nečistuje pa ne samo. kdor nesramne reči dela, temveč prav tako tudi, kdor se nesramno oblači. To pa moramo reči o dobrem delu današnjega ženskega rodu. Pustimo, da imajo »cipe« svojo modo in svoje obnašanje, a da gredo za cipami tudi take, ki se štejejo za poštena dekleta in žene, je presenetljivo. Da tak ženski svet sili še v cerkev in celo k sv. zakramentom, presega že vse meje ne samo dostojnosti, nego tudi drznosti. Preteklo nedeljo, 9. pobinkoštno, smo brali v evangeliju. da je Jezus Kristus z bičem izgnal iz templja prodajalce in menjalce. Sedaj se pa godi, da moramo iz cerkve izganjati ženske, ker so nedostojno oblečene. V večjih mestih Italije vidiš ob vhodu v glavne cerkve, zlasti v Milanu in v Rimu, moške, ki imajo to nalogo, da branijo vhod nedostojno oblečenim ženskam. Po naših cerkvah vidiš povsod na stenah nabite table s predpisi, kako naj se verniki obnašajo v cerkvi in slasti kako naj se ženske oblačijo, ko pridejo v svetišče. In kljub temu jih vidiš, da prihajajo v cerkev kot bi šle na ples ali v kopališče. Marsikdaj jih duhovnik nažene, kot je njegova dolžnost, največkrat pa jih pusti, ker se mu zdi prenerodno, izganjati jih is cerkve. Ni pa s tem rečeno, da je mesto takim ženskam v cerkvi. Moral bi res priti Kristus in jih izgnati, ker največkrat drugega ne saslužijo. Ko greš na delo, oblečeš delovno obleko; ko greš spat, nadeneš nočno haljo; le ko greš v cerkev, misliš, da smeš vanjo rasgaljena kot ciganka. To ni več stvar mode, to je pomanjkanje vsakega spoštovanja do hiše božje. To je dvakrat greh.
Zenske, vsaj naše cerkve očuvajte pred vašo nedostojno modo!
Sv. oče v Castelflandolfn
V soboto 31. julija je sv. o če odpotoval v Castelgandolfo, kjer je njegova poletna rezidenca. Tu bo ostal vse poletje. Skupne avdience za vernike bodo vsako sredo in soboto zvečer ob 6. uri.
Potovanje sv. očeta je imelo cisto privaten značaj in so ga spremljali le nje. govi najožji sodelavci na treh avtomobilih. Vendar so sv. očeta na Trgu »v. Petra in ob poti pozdravljali številni romarji in verniki, ki so zvedeli za njegovo potovanje.
Enakovrednost cerkvene poroke
V Argentini se bodo (prihodnji mesec oktober »brali v Kordovi najodličnejši katoliški pravniki, da razpravljajo o družinskem pravu. Med drugim hočejo sprejeti resolucijo in jo priporočiti vladi, naj ima cerkvena poroka tudi civilno veljavo, podobno kot v Italiji po konkordatu. — Sedaj morajo v Argentini sklepati poleg cerkvene tudi civilno poroko.
Misijonar Stanko
Pretekli teden se je javil na našem uredništvu duhovnik bolj nizke postave, droban, z naočniki, s prvimi srebrnimi lasmi, v najboljših moških letih. Predstavil se je: »Misijonar Stanko Pavlin iz Hong-Konga.
»Aha, o Vas so pisali Katoliški misijoni, da so Vas izgnali iz Kitajske.«
»So me izgnali in me niso, kakor se vzame. Izgnali so me, ker sem moral zapustiti Šanghaj. Toda sem še vedno na Kitajskem, ker sem se ustavil v angleški koloniji Hong-Kongu.«
»Kakšno sluabo imate tam?«
»Studijski prefekt sem na tamkajšnjem salezijanskem zavodu.«
»Vi ste torej salezijance. Kako pa ste prišli na Kitajsko?«
G. misijonar se nasmehne. »Č. g. Filipiču se moram zahvalili. Ta me je pred 20 leti kot župnik v Grgarju poslal študirat k salezijancem v Turin. Tam sem se takoj oglasil za misijone na Daljnem Vzhodu. Odšel sem na Japonsko, kjer sem bival osem let in se dodobra seznanil z japon. ščino, nakar so me poslali na Kitajsko. Tam sem preživel ostalih 12 let svojega misijonskega življenja.«
»Japonsko zasedbo ste torej preživeli na Kitajskem.«
»Seveda, bil 3em Japoncem za tolmača. Po vojni sem še naprej ostal v Šanghaju, dokler me pred dvema letoma niso komunistične oblasti izgnale. Ustavil sem se v Hong-Kongu, kjer dela ne manjka v naših salezijanskih zavodih.«
»Ali mislite sedaj za zmeraj ostati v Italiji?«
»Tega ne,« odvrne takoj g. misijonar. »Prišel sem le na oddih po 20 letih in pa
Tudi naši mladi zbori so želeli proslaviti marijansko leto z izrednim romanjem k višarski Materi božji. V ta namen je SKPD iz Gorice organiziralo v dneh 8. in 9. avgusta skupno romanje pevskih zborov iz Števerjana. Jamelj, Rupe, Pevme, Štarulre-ža in Goriee, ki so se odzvali v lepem številu.
Najprej so se romarji poklonili Milostni Materi v Vidmu, s skupno sveto mašo, katero je daroval č. g. Jože Vidmar. Pri evangeliju je z izbranimi besedami podčrtal pomen romanja in ga srčno priporočal nebeški Materi. Pobožno in ubrano je med sveto daritvijo donela naša Marijina pesem, ki je vzbujala pobožnost še pri italijanskih vernikih.
Z našo narodno pesmijo smo se oglasili v Ukvah med opoldanskim odmorom.
Pavlin med nami
da vidim svojo mater ter brate in sestre, ki so ostali v Grgarju, nato se vrnem zopet v Hong-Kong. Jugoslovanski konzul v Milanu mi je obljubil, da dobim potni list. Zato bom tu v Gorici počakal, da bo po' domov krajša.«
»O, potem Vas pa prosimo, da našim ljudem kaj poveste o misijonih. Slovenci v Gorici so za misijone zelo navdušeni in zanje veliko žrtvujejo. Kadar pride kak misijonar med nas, je dvorana Mar. družbe vedno premajhna.«
G. misijonarju je bilo malo nerodno. Vprašal je: »Ali mislite, da znam dovolj slovenski? Veste, dvajset let nisem govoril po slovensko, ne vem, če mi bo jezik do. volj tekel.«
»Tega se nikar ne bojte. Saj govorite kakor eden izmed nas. Če bi pa kakega izraza ne vedeli, poveste kar po kitajsko; bo še bolj imenitno.«
Tako je bilo sklenjeno, da bo g. misijonar Stanko Pavlin imel še ta meseo misijonsko konferenco s skioptičnimi slikami, potem ko se še nekoliko odpočije in uredi nekatere svoje osebne zadeve. Saj niso mačje solze napraviti pot z ladjo iz daljnega Hong-Konga v Gorico, posebno še ob slabem morju, ki je grozilo, da ladjo požre kot razjarjeni zmaj nedolžno Marjetico.
Ob slovesu je bil g. misijonar vesel, da je po dolgih letih sipet govoril s slovenskim duhovnikom v Goriei ter da bo lahko govoril o priljubljenih misijonih tudi slovenskim vernikom, ki jim še nikoli ni govoril. — Mi vsi smo tudi veseli, da imamo zopet med sabo slov. misijonarja, katerega tukajt lepo pozdravljamo in mu želimo, da bi se tu v Gorici in doma v Grgarju počutil brata med brati.
Po blagoslovu v Žabnicah smo se povzpeli na Sv. Višarje. S prepevanjem lavretanskih litanij smo vstopili v svetišče in se poklonili višarski Materi božji, ki jo je v imenu romarjev lepo pozdravil č. g. pater Fidelis. Po večernem 'blagoslovu so se romarji udeležili procesije z lučkami, pri kateri je Marijina pesem odmevala v noč in ogrevala srca za ljubezen do Marije.
Po opravljeni sveti spovedi smo se zbrali ob kresu. Oglasila se je narodna pesem ter nas spravila v prijetno razpoloženje, ki nas je spremljalo tudi k počitku.
Naslednji dan je skupno sveto maso daroval č. g. Mirko Ma^ora, pri kateri je s pesniško besedo opisal žalostne in vesele dni višarslke zgodovine. Lep je bil pogled na našo mladino, ki je v velikem številu pristopila k mizi Gospodovi. Pri sv. maši
je mogočno donela Marijina pesem združenih zborov.
Prehitro je prišla ura odhoda. Od Matere božje se je poslovil v imenu romarjev' č. g. Jože Vidmar; od romarjev, pri višarski kapelici, pa preč. g. župnik Simiz in priporočal, zlasti mladini, naj z veliko Iju-beznijo goji versko in narodno pesem.
Po obisku pri belopeških jezerih smo se
V nedeljo zjutraj, ko so se pevci odpravljali na Višarje, je skupina 45 romarjev iz Sovedenj, Ga beri j. Rupe, Štandreža in Gorice nastopila svojo dolgo božjo pot na goro Weissenstein nad Bocnom. Ob tej priliki so romarji obiskali rojstno hišo sv. Pija X. v Riese in imeli nato sv. mašo na igori Berico pri Vicenzi. Potem so zopet zasedli svojo komodno koriero in hajdi po Tirol-ski, preko Verone do Desenzana in ob dolgem Gardskem jezeru, skozi Salo, Riva di Garda, A rt'o, do Tridenta, kjer so si proti večeru ogledali zgodovinsko cerkev tridentinskega koncila. Potem pa v večernem hladu do Bočna. Tam smo prenočevali. Drugo jutro potem s koriero po drzno strmi poti v 1500 metrsko višino do vasi Deutsehihofen, od tu še 2 uri navkreber do skoro 200 metrske višine, kjer se nahaja svetišče Žalostne M. božje. Tam smo v sinji višini veselo zadihali ob lepi romarski cerkvi iz 16. stoletja, katero upravljajo serviiti,
PAPEŽEV OTOK
Otok Sira za šalo imenujejo tudi papežev otok. Nahaja se sredi Cikladov, ki se imenujejo tako zato, ker v obliki venca obkrožajo ta otok. Glavno mesto na otoku se imenuje Hermopolis. Sira imenujejo papežev otok zato, ker je prebivalstvo izredno vdano sv. očetu. Kadar se rodi kak deček, ljudstvo vedno pravi smeje: »Upajmo da postane papež.« Doslej še ni postal nihče papež. Vendar je dal otok Sira od 17. stoletja dalje vsako leto najmanj ene. ga duhovnika in vsakih 25 let enega škofa. Trije od štirih sedanjih katoliških grških prelatov so rojeni v Siri. Sedanji otoški škof je msgr. Xenopoulos, ki pripada jezuitski družbi. Njegova stolnica je postavljena na griču v smeri proti Egejskemu morju, pod setboj pa ima 16 drugih cerkva in 5 kapel. Po dolinah in gričih otoka je raztresenih še nadaljnjih 75 preprostih cerkva, ki so pa izredna slikovite. Vnema prebivalstva se je pokazala tudi pri proslavi marijanskega leta. Celo sam levičarski časopis Augi. je obširno opisal romanje k Marijinemu svetišču, na katero so šli V9i, tudi bolniki, ki so jih naložili na mule in osle. Na poti so molili rožni venec in se ustavili pri vsaki skrivnosti s prošnjo: Kraljica miru, prosi za nas!
UREDITEV SVETIH KRAJEV
Londonski dnevnik »Times« je ponovno predlagal, naj bi zaupali vrhovno upravo svetih krajev v Jeruzalemu Malteškemu viteškemu redu. Ker je Malteški viteški red nevtralna organizacija, je nekoliko u-pamja, da bodo prizadete stranke predlog sprejele.
PRVE NEDELJE — DNEVI MOLITVE
Ameriški senat je odobril predlog, da se proglasi za eno leto vsaka prva nedelja v mesecu kot dan molitve za narode onstran železne zavese. Predlog mora sedaj odobriti še predsednik.
KANADSKI MISIJONARJI
259 kanadskih misijonarjev je odšlo v misijone. Novi misijonarji pripadajo 35 misijonskim družbam. Pri slovesu so bili navzoči številni škofje in 35.000 ljudi. Slovesnost se je izvršila v Marijinem svetišču Cap de Maddalaine.
ROMANJA NA ČEŠKOSLOVAŠKEM
Poročila iz Češkoslovaške pravijo, da so letos Marijina božja pota številneje obiskovana kot pa druga leta, čeprav je hud nasprotni pritisk. Tudi pri podeljevanju zakramenta svete birme je bil letos naval vernikov in birmancev izredno velik.
RUSKA PRAVOSLAVNA CERKEV V A-MERIKI ODKLANJA VEZI Z MOSKVO
Ruska pravoslavna cerkev v Severni A-meriki je odklonila nedavni poskus moskovskega patriarha Alekseja, da znova vzpostavi svojo oblast nad 300.000 člani te cerkve, od katerih je večina ruskega porekla.
zadovoljni in veseli vrnili proti domu.
Vodstvo romanja se lepo zahvaljuje vsem udeležencem za čut skupnosti in medsebojnega soglasja. Posebna zahvala gre eč. duhovnikom, ki so romarje spremljali ter jim bili vedno na razpolago.
Lepo uspelo romanje nam daje upanje, da se bomo še znašli pri Mariji na lepih Višarjah.
Tu smo opravili sv. spoved, prvič je v tej lepi cerkvi zadonela slovenska Marijina) pesem in božja beseda. Po daljšem oddihu med skalnatimi dolomitskimi vrhovi smo se poslovili od Žalostne M. B. in odšli zopet v Deutschhofen, kjer smo se odteščali in zopet zasedli koriero ter se odpeljali med petjem in molitvijo po strmih rajdah do Bočna, kjer smo prenočili. V torek smo nastopili povratek proti domu.
Pot nas je peljala v Brixen in Bruneck, do Totblaeha, potem pa navzdol do Mizurin-skega jezera, Cortina d’Ampezzo, Passo tre Croci, Passo Mauria v Tolmezzo in potesm v tihi noči skozi Videm domov. ■
»Take lepe božje poti, združene z obiskom vseh tirolskih lepot še nismo doživeli,« so vzklikali vsi ob zopetnem dohodu v Gorico in se srčno zahvaljevali požrtvovalnemu organizatorju č. g. B. Breclju, župniku iz Sovedenj.
Severnoameriška pravoslavna skupina je prekinila svoje vezi z rusko pravoslavno cerkvijo Sovjetske zveze -kmalu potem, ko so zagospodarili v Rusiji komunisti in začeli preganjati vero. Glasnik ruske pravoslavne cerkve v Severni Ameriki je poudaril, da so odklonili ponovno povezavo z Moskvo zato, ker se sovjetsko nasprotovanje veri ni prav nič zmanjšalo in ker se nočejo svobodni pravoslavci v Ameriki v nobenem pogledu podvreči funkcionarju moskovske vlade.
KAPELA V ALPAH
Visoko v francoskih Alpah gradijo skavti in študentje desetih narodnosti kapelico, ki bo posvečena Mariji, Kraljici miru.
IZPUSTILI SO GA
Poročajo, da je msgr. Andrej Zakar, bivši tajnik kardinala Mindszentyja in z njim vred obsojen na dolgoletno ječo, izpuščen iz zapora. Sedaj je kaplan v nekem predmestju Budimpešte.
VISOKO PRIZNANJE
Japonski cesar je dal na razpolago večje vsote denarja trem katoliškim zavodom. Istočasno je pohvalil redovnike in redovnice zaradi njihovega zglednega socialnega delovanja.
MARIJA ZBLIŽUJE
Pobožnosti v čast Materi božji so bile večkrat predmet spora med nemškimi katoličani in protestanti. Glavni asistent za praznovanje marijanskega leta v Nemčiji pravi, da je letos mnoigoi bolj mirno ozračje. Vedno več protestantov priznava Marijine odlike in njeno svojsko mesto v božjem načrtu odrešenja.
NAVAL NA RAZSTAVO
SLOVITIH VERSKIH SLIK
Kljub prvemu vročinskemu valu si je več kot 7.000 ljudi ogledalo razstavo 30 slovitih verskih slik, ki so jo odprli v chika-škem umetnostnem muzeju. Razstava bo odprta do 1. septembra. Na razstavo so poslali svoje verske mojstrovine slavni evropski in ameriSki muzeji, tako Louvre iz Pariza, Rijkov muzej- iz Amsterdama, Narodna galerija iz Kanade, Metropolitanski muzej iz New Yorka in muzej lepili umetnosti iz Bostona.
OBNOVITEV ORGEL V STRASBURŠKI KATEDRALI S PRISPEVKOM MISIJONARJA
Velike orgle v cerkvi sv. Tomaža v Stras-burgu, na katerih sc je naučil igrati Nobelov nagrajenec dr. Albert Schweitzer, bodo kmalu obnovljene. Sredstva za obnovo je zbral Schweitzer s tem, da je priredil dva dobrodelna koncerta v neki drugi strasburški cerkvi, na katerih je igral razna Bachova dela v opomin na 204. obletnico smrti skladatelja. Že prej je zdravnik-misijonar priredil več koncertov, s katerimi je zbral sredstva za svojo bolnišnico v Francoski ekvatorialni Afriki.
Naša mladina na Višarjah
Romanje na Tirolsko
Prva slovenska skupina romarjev v svetišču Žalostne Matere božje na gori Weissenstein nad Bocnom.
ki imajo tam velik in krasen samostan.
Iz življenja Cerkve
Leto VI. - štev. 32
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3. • leto 1954
Stanje slovenskih beguncev v Evropi
Marijem Komjanc - duhovnik
EKONOMSKO STANJE
Bil seiu prepričan, da je položaj beguncev najtežji v Italiji, a sem se motil. Tu moški res ne najdejo zaposlitve, a so vsaj popolnoma preskrbljeni v taboriščih. Nekateri uživajo podiporo zunaj taborišč, največ teih, čez 300, na Goriškem. V Avstriji 'in Nemčiji pa ni skoraj nobene popolne oskrbe beguncev. Morajo si iskati zelo težko dela na (kmetih, mnogokrat so brezposelni; ko imajo stanovanje v taboriščih, ga morajo plačevati. V Avstriji dobijo zastonj hrano in stanovanje le v taboriščih v okolici Linza, a je oboje dosti slabše kakor v italijanskih taboriščih. Položaj v Avstriji in Nemčiji je le v toliko boljši, da so tam svobodni v gibanju, a te svoboda je otežkočena s težavo iskanja dela, s slabimi plačami in z izkoriščanjem.
V Italiji so za begunce zunaj taborišč tudi izredne delitve živeža in obleke. O kakih takih splošnih delitvah pa nisem slišal ne v Avstriji ne v Nemčiji.
VZROKI BEGUNSTVA
V vseli državah sem slišal isto pritožbo: pravih političnih beguncev je zedo malo, morda peit od sto, vsi dirugi so izseljeniški begunci, to je večinoma mladi ljrudje, ki bežijo, da bi bili zastonj izseljeni preko morja ali pa iščejo samo ajventure. Nihče mi ni znal povedati o kakem beguncu, ki bi bil bežal pred preganjanjem radi svojega verskega prepričanja, vendar bo tudi kakšen tak. Nekaj jih je med njimi, ki so bežaili, da hi se umaknili sodniji in ječi. a ne radi politike. Mnogo fantov beži pred vojaščino, ki ipa ni sedaj nič hujša kakor pod prejšnjo Jugoslavijo.
Vsi bežijo s prepričanjem, da bodo lepo sprejeti in da bodo takoj emigrirali. A kaj jih čaka? Dolga leta taborišč v Italiji in težka (Jela v Avstriji. In potem, če se jim posreči emigracij®? Poročila beguncev iz raznih delov sveta niso zmeraj rožnata, iz nekaterih dežel so kar obupna.
Trpka je zlasti usoda pravih političnih beguncev. Razočarani v svojem idealizmu so pomešani z ostalimi begunci, skupno s katerimi propadajo versko, moralno in narodno. Radi brezbrižnosti zapadnih zaveznikov in nemoči svojih voditeljev zgubljajo vero v bodočnost in ne vedo več, zakaj so se borili in tvegali svoja življenja. Mesto priznanja za prestano žrtev najdejo le brezsrčni boj za goli obstanek. O kakšni Širši politični organizaciji med begunci nisem slišal nikjer.
Koder sem potoval, v Italiji in zunaj, povsod sem slišal isto prošnjo: naj bi vsi Slovenci, razen onih zelo redkih političnih preganjancev, ostaili doma, saj drvijo v versko, moralno in narodno propast. Slovenski narod se a tem samo izčrpava, ker izgublja najmlajše moči.
in Avstrije in ni bilo slišati nobenih pritožb.
*
Če bi kdo imel kakšen predlog v zvezi z vprašanjem beguncev in izseljencev, bi ga lahko poslal na moj naslov: Via Brigata Pavia, 42 - Gorizia - Itailia. Vsak pameten predlog bo z veseljem sprejet in upoštevan. *
Opomba ured.: Zgornji članek smo objavili, kakor smo ga prejeli. Dovoljujemo pa si nekaj opomb.
1.	Naš list je že ponovno opozarjal na grenko pot begunstva in izseljenstva. A zdi se, da je pri marsikomu želja po življenju v svobodnem svetu, kjer si lahko kaj zaslužiš in prihraniš, močnejša nego strah
pred težkim življenjem v taboriščih.
2. Pobegi iz Jugoslavije se množe iz dneva v dan. Kot trde, so to izseljenski begunci. Znamenje, da jugoslovanski komunizem kljub obetom ni hogvekaj izboljšal življenjske ravni ljudstva.
3. Kar se tiče povratka v domovino, smo mnenja, da se ho tudi v prihodnje le malokdo odločil za ta korak. Kdor je tvegal tudi smrt zato, da je prekoračil mejo, ne bo tako zlejpa šel nazaj k Titu, zlasti ker je znano, kako malo more človek zidati na obljube komunistov, ne samo v mednarodnem, temveč tudi v vsakdanjem življenju. In če se hoče kdo vrniti, mislimo, da ni izrednih težav. — Nikakor pa se nam ne zdi potrebno, odpirati v ta namen posebno pisarno.
4. Vsekakor bi morali vsi skupaj izdatneje priskočiti na pomoč beguncem zlasti po taboriščih. Trajna dušna oskrba hi bila tu najbolj na mestu.
SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU
vabi na tradicionalni
SLOVENSKI TABOR
ki bo v nedeljo 22. avgusta na
Opčinah
S KOROŠKEGA
Upoštevanje Slovencev
Na celovškem kolodvoru so v razstavnem oknu na ogled razne izdaje sv. pisma, v veliki in mali obliki. Medtem ko so nemška sv. pisma zaprta, je sredi njih odprto slovensko sv. pismo. Ali bi bilo kaj takega v Trstu ali Gorici mogoče? Tudi na' znani božji poti v Marijinem Celjui na Gornjem Štajerskem najdeš v lekarni na zdravilih slovenski napis: Kapljice za želodcc iz lekarne v Marijinem Celju.
Sveče
Zadeva s sveškimi zvonovi je končana. Neprijetna gonja šovinističnega nemškega tiska je ponehala, saj so nazadnje uvideli, da so v zmoti. Zvonovi so v stolpu in veselo pozdravljajo. Slovenci v Rožu pa so za izkušnjo bogatejši, saj so videli, da stari nacistični srd do Slovencev ni ponehal. Ostudna gonja proti sveškemu župniku, odboru za nabavo zvonov in proti vsem Slovencem je dosegla višek s trditvijo, da so vsi komunisti, titovci in ne vem kaj
še vse. Edini dunajski »Furche« je zavzel v tej zadevi lepo in pomirjevalno stališče in se postavil na stran in v službo pravice in resnice. Priznava, da je edino kompetenten za naročila le odboT in nihče drugi. Slovencem v Rožu in na vsem Koroškem je zadeva v Svečah v jasen pouk in svarilo, s kom imajo opraviti. Po drugi strani pa veselo zadoščenje, da pravica in resnica še vedno najdeta pravo mesto.
Celovški velesejem
Od 5. do 15. avgusta bo velesejem v Celovcu. Letošnji velesejem obeta prekositi vse dosedanje razstave, ker bo razstava na novih prostorih, ki ne bodo tako utesnjeni. Z veseljem pa ugotavljamo, da je vele-sejmska reklama, ki jo imamo slučajno pri roki, pisana tudi v slovenščini. Slovenščina je poleg angleščine in italijanščine doibila častno mesto. S tem je velesejmska uprava pokazala na eni strani veliko strpnost, ki jo v Trstu zastonj iščemo, na drugi strani pa upoštevala slovenske razstavljalce Koroške, slovenske obiskovalce in priznala, da so Slovenci na Koroškem avtohtona narodnostna skupina.
RAZNE NOVICE
MOŽNOSTI POVRATKA V DOMOVINO KRESOVI V BRAZILIJI
Vprašanje je težavno in delikatno. Oni, g katerimi 9em govoril, so soglasno priznali, da bi bilo za mnoge begunce najbolje, da l»i se vrnili domov. Dolga doba begunstva, tudi devet let že pri nekaterih, ne nudi mnogim upanja na izselitev. Čaka jih životarjenje ali bolje umiranje po taboriščih ali pod težkim delom. Svetovali so vrnitev tudi mnogim mlajšim, ki so bežali iz lahkomiselnosti.
Prej ali slej bo treba načeti z vso resnostjo to vprašanje. Najboljši način bi bil, da bi bila otvarjena pisarna, ki bi sprejemala prošnje za vrnitev beguncev iz Evrope in od drugod po svetu, jih oddajala jugoslovanskim oblastem, ki bi pa morale predhodno zajamčiti tem prostovoljnim povratnikom svobodno vrnitev brez kazenskih posledic in jim tudi plačati potovanje.
Nekaj beguncev se je že vrnilo iz Italije
Zveza katoliških družin v Braziliji je pričela z ostro ‘borbo -proti vsem vrstam umazanega čtiva. Vsako soboto napravljajo ogromne kresove v čast Brezmadežni in sicer s samimi nedostojnimi časopisi in re* vijami. V Italiji bi bili taki sobotni kresovi še mnogo večji!
DRUGI VRH SVETA JE PREMAGAN
Lansko leto je človek slavil zmago nad Mont Everestom, letos je pa bil premagan drugi najvišji vrh sveta K 2, kot ga imenujejo. Ta gora se nahaja v pogorju Kara-korum na severni meji med zapadnim Pakistanom in Afganistanom. Vrb je visok 8611 m in je manj kot 300 m nižji od Mont Everesta. Pravijo tudi, da je pot nanj še težja nego na kraljico sveta Čomo-Lungmo (Mont Everest). K 2 je dne 31.
hude nevihte in neurja. Upajmo, da se jim ne bo zgodilo nič hudega. — Vso ekspedicijo so filmali, da bomo imeli tako priliko, morda že prihodnjo zimo, videti njeno pot v višine na filmskem platnu in celo po televiziji.
OBNOVA REDUKCIJ
V kraju Chaco v Urugvaju je neki salezijanski pater obnovil slavne urugvajske »redukcije«, to je posebne koncentracije Indijancev. Zgradil jim je stanovanja in hleve in jih spravil iz njihovih brlogov, v katerih so živeli .skupno z živino v veliki revščini. Začel jih je poučevati v krščanski veri in tudi poskrbel za njihovo zaposlitev. Vsak večer opravljajo skupno pobožnost v čast Materi božji.
PRAVOSLAVNI ŠKOFJE V RIMU
Pretekli teden so se mimogrede mudili v Rimu štirje dostojanstveniki ruske pravoslavne cerkve. Bili so to moskovski metropolit ter škofje iz Minska, Kijeva in Vorošilova. V Rimu so obiskali baziliko sv. Petra ter se ustavili z vidno ginjenostjo pred Michelangelovo »Pieta«. Obiskali so tudi vse štiri velike bazilike sv. mesta. Pri sv. Pavlu so se prijazno raztovarjali s tamkajšnjimi redovniki benediktinci. Gotovo, da hi se bili radi razgovorili tudi z drugimi osebami, ali z njimi je bil neprestano uradnik z ruskega poslaništva, ki jim ni služil samo za kažipot nego tudi za »angela varuha« tajne policije.
KOMUNISTI IŠČEJO SIMPATIZERJEV
V sovjetskem delu Nemčije poizkušajo komunisti tako kakor povsod drugod pridobiti jedro katoličanov, ki bi bili vdani komunizmu in voljni z njim sodelovati.
V	ta namen so ustanovili društvo Gesell-schaft katolischer Christen. To društvo ima
nalogo, pridobivati simpatij za komunizem v krogih katoliških vernikov ter omrtviti njih pasivni odpor zoper komunistične ideje, češ da je možno sožitje med komunistično in krščansko ideologijo. Katoličane hočejo pridobiti za skupno narodno fronto in jih prepričati o možnosti obstoja katolicizma tudi v novih oblikah socialistične skupnosti. —• V koliko se jim bodo te nakane posrečile, bo pokazala bodočnost.
UMRLA JE ENA IZMED AMERIŠKIH PETORČIC
Ameriške petorčiee, ki so pred 27 leti bile na pozorišču vsega sveta, so sedaj zaključile prvo poglavje svoje zgodovine. Ena izmed njih, in sicer Emilie Dionne, je umrla po hudem epileptičnem napadu v Montrealu v samostanu kamor je mislila vstopiti. Ostale štiri sestre je ta nenadna smrt strašno potrla. Bilo je prvič, da so se ločile, kajti Emilie je umrla sama daleč od doma. Po natančnem pregledu so njeno truplo balzamirali, nakar je nastopila svojo zadnjo pot proti domu, v 500 km oddaljeni Corbeil, kjer družina Dionne stanuje.
..,..4.4	*
Nove radijske oddaje v slovenščini
RADIO VATIKAN je z mesecem avgustom uvedel novo oddajo v slovenščini, in sicer vsako sredo ob 15. uri. Oddaja je na kratkih valovih 31, 41; 25, 67; 25, 55; 55, 19; 84 ter na srednjem valu 196.
Prav tako je začela s slovenskimi oddajami tudi ital. radijska postaja v Rimu (EIAR). Ta oddaja povečini le novice vsak dan ob 13,30 do 13,50 na kratkih valovih 31, 35 ter 49, 92.
julija osvojila italijanska ekspedicija prof. Desia iz Milana. Njeni člani so bili polsg iprof. Desia nekateri najboljših ital. alpinistov. Na pot so odšli preteklo pomlad. Zaradi slabega vremena se je njih vzpon zavlekel do konca julija. Pri tem so izgubili enega najboljših mož, slovitega plezalca iz Val d’Aoste Buchoza, ki je koncem junija umrl zaradi pljučnice. Kljub temu je ekspedicija vztrajala in tako dosegla vrh K 2.
V	Italiji in zlasti v Milanu je vest o zmagi nad tem velikanom Karakoruma vzbudila upravičeno veselje in ponos. V Milanu so ob tej priliki razsvetlili vsa javna poslopja kot ob najslovesnejših dogodkih. Še večje slavje pa pripravljajo ob povratku ekspedicije, kar se bo zgodilo prihodnjo jesen. Vendar imajo zmagovalci K ?. še težko pot, ker poročajo, da so jih na poti v dolino v višini 5 tisoč m dohitele
Pomoč po neurju prizadetim kmetovalcem
Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je odobrilo V90t0 50 milijonov lir v prid oškodovancem po zadnjem neurju v noči od 28. na 29. junij. Vsi, ki so bili prizadeti radi neurja, lahko vložijo prošnjo za denarno pomoč na beneški kmetijski inšpektorat po kmetijskem inšpektoratu v Gorici.
Nadalje je ministrstvo za kmetijstvo dodelilo vsoto 7 milijonov in 400 tiso« lir za kmečka posestva, ki bodo vložila prošnjo za pomoč v smislu zakonskega osnutka od 1. julija 1946. Prošnje je treba vložiti na pokrajinskem kmetijskem inšpektoratu v Gorici, kjer se dolbe tudi vsa potrebna pojasnila.
Rekordni svetovni pridelek riža
Ameriško poljedelsko ministrstvo ceni po zadnjih podatkih svetovni pridelek riža iv letu 1953-54 na 121.111 milijonov kg ne-luščenega riža, medtem ko je lanska rekordu^ letina dos*gla! 115.234 milijonov kg. Letošnji rekordni pridelek so dosegli po vseh celinah, kjer so skupno s svobodnimi deželami Azije pridelali 89°/o letošnjega svetovnega pridelka.
Z »bombami* nad mrče* v rastlinjakih
Ameriški vrtnarji kontrolirajo zdaj 90 vrst žuželk, ki so prej uničevale v rastlinjakih cvetice, zelenjavo in sadje. Pojav DDT je pomenil začetek uspešnega boja proti tej nadlogi. V novejšem času so začeli uspešno uporabljati razna druga sredstva za uničevanje mrčesa, tako zlasti raz-
ne fosfate ter nove sistematične načine.
Iznajdba »aerosolske bombe«, ki razprši uničevalno sredstvo v majcenih drobnih, pomeni veliko udobnost za sodobnega vrtnarja. Prej je vrtnar porabil več ur, aa je poškropil ali potrosil z določenim sredstvom rastline v rastlinjaku, *daj pa pusti ob koncu dneva z navadnim pritiskom razpočiti »bombo« z uničevalno vsebino.
Zlasti uspešno kontrolira lahko zdaj vrt« nar med drugim moknate hrošče, orhidej-skega žužka, koruznega molja, paradižnikovega rilčkarja, razne črve in atide.
Umetno kislo mleko za hranjenje prašičkov
Neka kemična tovarna v severnem Walesu je izdelala umetno kislo mleko za hranjenje prašičkov, ki bo omogočilo povečanje proizvodnje slanine v Veliki Britaniji. Novo odkritje pomeni največji doslej doseženi napredek pri reji prašičkov.
Umetno kislo mleko so preizkusili, ko svinja na kmetiji v bližini kemične tovarne ni hotela dojiti svoj ih desetih mladičev in je dva celo ubila, tri pa zelo pohabila. Krajevni veterinar, ki je sodeloval s kemiki tovarne pri odkritju itove umetne hrane za prašiče, je predlagal, naj bi ostalih pet mladičev hranili s sintetičnim kislim mlekom. Poskus je popolnoma usipel.
Če 'bo sintetična hrana prišla v splošno uporabo, bodo prašičke odslej lahko hranili večinoma umetno. To bo velikega pomena, ker jih ne bo več toliko poginilo kot doslej; svinje pa bodo letno povrgle trikrat in ne več samo dvakrat kot doslej; zelo pa se bo tudi zmanjšala nevarnost 'bolezni.
Mali obozevanec
Približno pol leta je imel fantek. Zadovoljno je mežikal in stegoval v pesti stisnjene ročice proti opazovalcem, ki so ga vsi zaljubljeni ogledovali. Kaj te ljudi vleče k njemu, ni sicer še vedel, vendar je že napravil važno izkušnjo: Kadar je začel prav močno jokati in vpiti, je z lahkoto vse dosegel. Tako je po mili volji jokal in vpil, včasih iz dolgočasja, z željo po spremembi. Kakor na povelje so prihiteli vsi družinski člani.
»Kaj ima, otrok?«
»Morda je lačen?«
»Lahko da dobi zobe!«
»Ali je moker, da ga je trdba previti...«
»Ne, ga samo vzeti v naročje...«
“Ah, ta ubogi... ljubi... dobri...«
Tako oboževani in obžalovani otrok je vpil vedno bolj, da si je skoraj izkričal pljuča iz prsi.
»Zakaj pa ne daste temu malemu paglavcu par poštenih na zadnjico, ko se izkaže da mu nič ne manjka,« je vprašala nekoč pametna teta, ki je ravno prišla na obisk.
»Tqpsli otroka, kakšno nazadnjaštvo!« je zagodrnjal brat, oče nadebudnega dediča.
»Ali se ne sramuješ?« se je ujezila stara mati ter se obrnila z veliko skrbjo proti otroku.
Samo mati malega kričača je molčala.
»Moliš li z njim in zanj?« je zopet vjpra-šala teta.
»Ne razume še nič o tem,« odvrne nevoljno mati.
»Pozneje bo že zadosti zgodaj.«
Ko je imel otrok pet let, je že poznal vse ugodnosti in vse užitke svojega malega sveta, in teh je bilo strahovito dosti:
Prišli so v trgovino:	»Dajte mi kara-
mele...«
Bili so pri mesarju: »Kos klobase hočem...«
Videli so trgovino igrač: »Žogo, voziček, kolo...«
Ako mati ni hotela slišati, je silil v njo, dokler se ni sramovala drugih ljudi in mu kupila, kar si je želel; če ga je okregala, je začel kričati in se hudovati. Včasih se je zgodilo, da so se začeli tudi drugi ume-šavati: »Dajte mu vendar...« »Ne, nikar mu ne dati...« »Nabijte ga...« »Ne, ne ga tepsti...«
V	teh težavah je začela mati z otrokom tudi moliti, ne da bi pretuenila način vzgoje in zadržanja do otroka. Materi je sledil, ker je tako želela; zvesto je ponavljal izgovorjene besede.
Ko je imel otrok deset let, so bili starši poklicani v šolo. Zopet je šla mati sama.
»Len je in nima veselja do učenja,« je začel učitelj.
Mati je samo prikimala, ker ji ni bilo to nič novega.
»Rad laže in si izmišlja kriva dejstva.*
Mati je ipobledela.
»Je nasilen proti sošolcem in jim vzame, kar se mu zljuibi.«
»Saj dobi vendar doma vse, kar si želi,«
odvrne tiho mati.
Sočutno je učitelj skomizgnil z rameni.
»Moj mož in jaz se zelo trudiva, da mu ustreževa z vsem,« je zamrmrala mati. »Odkod neki se je navzel tega?«
»Ravno zato, ker je ta paglavec povsod zmagal s svojo voljo in trmo, dela sedaj, kar hoče. Nikoli se ni naučil, pokoriti se volji svojih predpostavljenih.«
*
Ko je fant štel osemnajst let, je imel o-braz kakor tudi vso postavo in zadržanje podobno človeku, ki je imel najmanj dvakrat tako starost. Starši so dobivali taka pisma, ki delajo očetom sive lase in materam kopljejo grob.
»Z žalostjo vam moramo javiti, da je vaš sin...«
»Radi popolne brezbrižnosti odpuščen...^.
»Vsled škandaloznega obnašanja neznosen...«
»Nravno popolnoma propadel. Pijanec...«
»Osumljen radi poneverbe...«
»Je mogoče sodnijsko postopanje...«
»Netovariško obnašanje nasproti sodru-gom...«
Zastonj je grozil oče, zaman je jokala mati. Temu mlademu človeku se je že vse prignusilo in večkrat se mu je pojavila misel, da bi napravil konec temu brezmiselnemu življenju. Vendar ni hotel pretrgati še zadnje niti, ki ga je vezala na življenje. Tako je životaril dalje, dokler ni nekega dne kot slučajno — v resnici ni bil slučaj, ampak prst božji — srečal mladega duhovnika, ki mu je postal prijatelj in vodnik. Neizrečeno veliko truda je stalo, iz tega popolnoma pokvarjenega človeka napraviti koristnega in dobrega člana človeške družbe. Z božjo pomočjo se je tudi to doseglo in mladi človek je iz lastne izkušnje potrdil po več letih, da ne uživanje in zadoščenje nagonov, marveč zmernost in obvladanje samega seibe pridobi človeku mir in srečo.
Po nSonMagsblaUm priredil R, L.
S TRŽAŠKEGA
Slov. tabor na Opčinah
Slovenska prosveta iz Trsta bo imela v nedeljo dne 22. avgusta svoj tradicionalni tabor. Zaradi obnovitvenih del na Repen-tabru, je bilo treba letos izbrati Opčine. Prireditev bo sredi vasi na vrtu, ki je bil last tramvajske družbe.
Tabor bo posvečen ljubezni do slovenske zemlje in slovenske besede. Nastopilo bo več pevskih skupin, zborov, solistov, pesniki bodo brali iz svojih del, dolinska skupina pa bo izvajala simbolično dramsko sliko. Po končanem izbranem sporedu bomo v senci dreves nadaljevali prijetno družabno razpoloženje, seveda ob pijači in prigrizku.
Slovenska prosveta vabi vse Slovence, ki so dobre volje, 22. avgusta na Opčine na svoj tabor.
Blagoslov kapelice v Rojanu
Nova Marijina kapelica v spomin na marijansko leto bo blagoslovljena na praz-nik Marijinega vnebovzetja, dne 15. avgusta. Slovesnost se bo izvršila v naslednjem redu:
1. Ob S h popoldne v župni cerkvi blagoslov kipa Brezmadežne.
2. Procesija z Marijinim kipom iz župne
cerkve h kapelici pri Lajnarjih.
3. Blagoslov kapelice.
4. Govor.
5. Večerna sv. maša (približno ob 18.30). Marijine častilce prav lepo vabimo!
Spet kres in pa tržaške frajlice v Enni
Tisti dan, ko so Tržačani romali na »Monte Berico«, je obiskal našo kolonijo prevzvišeni g. škof. V prejšnjih časih so se otroci »visokih« gospodov bali. Bežali so pred župnikom, učiteljem in žendarmorn. Dandanes ni več tako. Visoki gospodje so se ponižali do malih in zato se mali več ne bojijo velikih. Tako so se tisto nedeljo zgrnili otroci okrog g. škofa, ga pozdravili in pazljivo poslušali njegovo besedo. Kaj mu bomo poklonili? Najlepšo pesem. Katero? »Gor čez izaro«. In zapeli smo jo na vse grlo. In tisto našo, ki jo pojemo za godove: »Živeli, .živeli, mnoga leta srečni bili. Živio!« Zagotovili smo mu tudi zvestobo in ljubezen. Ko je odhajal od nas, je čutil, da je med tolikimi, ki škofe blatijo in prezirajo, mnogo drugih, ki svojega Pastirja spoštujejo in ljubijo.
»Še 5 dni, še 4, še 3, še 2, danes je zadnji dan! Jutri gremo domov!« Tako so se pogovarjali veliki in mali v koloniji. Domov: to se pravi k staršem- k prijateljem, k morju, k prejšnjemu življenju. Vsakdo se rad vrne domov, pa čeprav se mu daleč od doma imenitno godi. Toda slovo mora biti kot se spodobi za mlade ljudi, ki so skupaj živeli 30 dini. Ne gremo spat, uganjali jo bomo vso noč, gospodični bomo razdrli »grad« (prostor, kjer spi). To bo luštno! In bitka z blazinami. Šment, blazin pa ni v naši koloniji. Bomo že kaj drugega našli. Ti drzni načrti zadnje noči so po neprevidnosti prišli na ušesa šefa kolonije. Ta se nič ne izda, da mu je vse znano. Samo naroči, naj fantje pripravijo drva za Ikres! Zvečer je vse zbrano pri ognju: kuharice, perice, snažilke, učiteljice in vsa naša »mularija«. Dolgo v npč pojemo. Muzikant se oglasi z orglicami in nato še vsi postanemo muzikantarji ob pesmi »Jaz sem muzikant«. Tudi o kmetiču pojemo, ki je sejal oves, ga oplel, omlatil in prodal, vse zapil in se domov vrnil pijan: se z ženo skregal in se z njo lepo
spravil. Škoda, da ni bilo fotografa, ki bi slikal te ponočnjake. Piščalka je naznanila tišino in vse je utihnilo. Šef hoče govoriti! I-n govori: Več drvi — ena grmada — en kres — en plamen, šestinšestdeset otrotk, ena sama družina, ena vez:	medsebojna
ljubezen. Obuja vse lepe doživljaje iz kolonije, razne obiske visokih osebnosti, naše izlete, zlasti zadnjega v visoko planino. »Pohvali« razgrajače, se poslavlja od tistih, ki ne botdo šli več v šole, temveč na delo. Zahvali se vsem pridnim osebam, ki so od ranega jutra do pozne noči delali zanje. V znak hvaležnosti jim pridni dečki poklanjajo najlepše in najljubše pesmi, zdaj za kuharice, potem še pesmico za perico itd. Ura je že 10. Mlajši že dremajo. Ob kresu, ki umira, zaključimo zadnji dan kolonije s prisrčno molitvijo. In bojni načrti zadnje noči so se izjalovili. Kmalu potem je že vse v deželi sanj.. Samo skupina »svobodnih fantov« razgraja še nekaj časa, potem je tudi pri njih mir.
Drugi dan smo vsi na nogah ob 5h. Kdo bi mogel spati, ko vse drgeta v nas: domov. Koriere so že tu in ob 7h dol v dolino
s pesmijo in vriskanjem. V Vicenzi gremo k Materi božji na Monte Berico. Kdo bi ne šel z veseljem tja. Vstopimo v svetišče: zapojemo, talko kot znamo mi fantje, mogočno. Cel mesec smo se vsak dan vežbali. Pozna se. Ljudje gledajos, kaji in od kod je to. Prav zato so fantje še bolj ponosni. Mariji izrečemo svojo hvaležnost in se ji priporočimo za življenje. Potem kupimo spominčke. »Za mamo to lepo Marijo z Monte Berico, za sestro zapestnico, za nono rožni venec.« Objel bi fante! Ne mislijo več na sladoled1, ne; mami, očetu, noni hočejo prinesti svoj spominček, svoj dar. Vlak je iz Vicenze zdirjal proti Trstu. Po 4 ure in pol vožnje smo bili v Trstu: pri svojih starših, ki so nas objeli, nas od nog do glave pregledali, če smo se kaj popravili. Veselo je bilo snidenje s starši, a težko slovo od teh pridnih nagajivcev.
Dva dni kasneje, 19. julija, je v isto kolonijo odpotovalo 72 deklic. Prav gotovo bodo našim bralcem stresle tu in tam kaj iz svoje kolonijske torbe.
DAROVI ZA MARIJANIŠČE NA OPČINAH
G. župnik iz Bazovice Marijan Živic namesto cvetja na grob pokojne none Antonije Šahar daruje 5.000 lir.
Z GORIŠKEGA
Natečaji
Goriško županstvo bo v kratkem razpisalo javen natečaj za štiri uradniška mesta v občinski upravi. Potreben bo ustmen in pismen izpit. Podrobna pojasnila daje županstvo.
Za prihodnje šolsko leto je razpisanih v goriški provinci 12 učiteljskih mest, 1 v Gorici, ostale pa na deželi. Prošnje za sprejem je treba predložiti šolskemu skrbništvu najkasneje do 30. septembra, tam se dobijo tudi vsa potrebna pojasnila.
Razpisan je tudi natečaj za tajnika in ekonoma pri občinskem podpornem društvu v Gorici (ECA). Prošnje na kolkovanem papirju za 100 lir morajo zainteresirani vložiti do 30. avgusta na tajništvo ECA v Gorici, ulkja Baiamonti 22. Prosilci ne smejo biti starejši od 35 let in morajo imeti univerzitetno izobrazbo.
Poštni paketi na dom
S prvim septembrom bo tuidi goriški poštni urad dostavljal pakete na bivališča.
Drugo naplačilo drž. uradnikom
Pred drugo polovico avgusta bo državna zakladnica na osnovi zaključkov ministrskega sveta izplačala vsem državnim uradnikom in upokojencem drugo nagrado kot del bodočih poviškov, ki jih bodo deležni z novim zakonom. Vsi uradniki v državni službi bodo prejeli enako vsoto kot za velikonočne praznike, to je polovico 13. plače. Državna blagajna bo za te poviške izdala 20 milijard lir.
Jesenski izpiti
Popravni izpiti na srednjih šolah v Gorici se pričnejo 6. septembra (mature pa
20.	septembra) ob 8.30 in se nadaljujejo po vrstnem redu, ki je objavljen na razglasni deski vsake šole.
Učenci, ki nameravajo delati sprejemni izpit v I. razred Nižje srednje šole (gimnazije), naj do 20. avgusta vložijo prošnjo na ravnateljstvo šole po predpisih, ki so naznanjeni na razglasni deski šole v ulici Randaocio.
Opozorilo sovodenjskega županstva
Kakor smo že pred časom poročali, zahteva sovodenjsko županstvo podatke rojstev, smrti in porok iz let 1943, 1944, 1945. Ker se je do sedaj javila le polovica zainteresiranih, sovodenjsko županstvo ponovno o-pozarja sorodnike, naj to store čimprej, da ne zapadejo kazni.
Podprefekt v Gorici umrl
. V ponedeljek 9. avgusta je v Gradežu umrl za srčno kapjo goriški podprefekt dr. Feliee de Pasquale. V Gradežu je bil na oddihu s svojo ženo, ko ga je nepričakovano ugrabila smrt. Imel je 55 let. V Gorici je služboval od leta 1949. Pogreb se je vršil v sredo v Gorici v kapeli usmiljenih bratov, kamor so ga prenesli. Nje. govim preostalim naše sožalje.
Poroka
V	sredo 11. avgusta sta se v mestu Lecco v severni Italiji poročila Marta Komavec in prof. Albin Sirk. Nevesta je iz znane družine sodnika dr. Komavca iz Solkana, ženin pa je Bric doma iz Kojskega. Sedaj je profesor na slovenskih srednjih šolah v Gorici. Novoporočencema naše iskrene čestitke.
Povišanje šolskih pristojbin
Izšel je odlok šolskega ministrstva, po katerem bodo povišali šolske pristojbine za srednje šole. Te pristojbine stopijo v veljavo že s prihodnjim šolskim letom:
NIŽJA SREDNJA ŠOLA: sprejemni izpit in vpis 600 lir; šolnina za vsak razred po 1000 lir; zaključni letni izpit 600 lir; nižji tečajni izpit 1.500 lir.
VIŠJA GIMNAZIJA IN LICEJ:	vpis
1000 lir; šolnina za vsak razred 3.500 lir; letni izpit 1000 lir; sprejemni izpit na licej in letni izpit po 2.000 lir vsak; zrelostni izpit 4.000lir.
UČITELJIŠČE: vpis 1.000 lir; šolnina za vsak razred po 2.000 lir; letni izpit 1.000 lir; zaključni izpit 2.000 lir; zrelostno spričevalo 1.000 lir.
STROKOVNA ŠOLA: pristojbina za diplomo 250 lir.
V	naslednjih treh letih se bodo navedene pristojbine povišale postopoma za 40%. Vendar predvideva ta nova odredba tudi popolno ali delno oprostitev pristojbin revnim dijakom z dobrimi učnimi uspehi, zlasti še za vojne sirote in otroke invalidov.
Podrobna pojasnila lahko dobijo zainteresirani na šolskem skrbništvu in na tajništvih šol.
Z novimi pristojbinami bo marsikak rTi-ja;k hudo prizadet, ker so nesorazmerno visoke. Vlada bi morala upoštevati, da so dijaki in njih starši velikokrat reveži, ki si še za knjige komaj utrgajo od ust.
Ponovna otvoritev železniške proge med južno postajo in Št. Petrom
Že od leta 1947 je bil železniški promet med goriško južno postajo, Šempetrom in severno postajo ukinjen. Zadnje čase pa se je mnogo govorilo o potrebi zopetne otvoritve te železniške proge, ki bi mnogo doprinesla k povečanju trgovine med Italijo in Jugoslavijo. Besede niso zadele v prazno in tako sedaj skupina delavcev državnih železnic popravlja ta del proge. Ponovna otvoritev železniškega prometa med južno in severno postajo bo brez dvoma pome. nila nov korak k zboljšanju ekonomskega položaja goriške občine in tudi odnosov med obema državama.
Iz Beneške Slovenije
Dolenji Barnas
Na Veliki šmaren se bodo obhajale v barnaškem svetišču Tolažnice žalostnih izredne slovesnosti v spomin in proslavo Marijinega svetega leta.
Zjutraj bodo tri sv. maše in sicer: ob 6.30, 8.30 ter slovesna peta sv. maša ob 10.30 pri kateri bo pel mogočen zbor 60 pevcev Perosijevo mašo »Saecunda Pontifi-calis«.
Popoldne oib 4h bodo slovesne večernice, nato velikanska procesija s kipom Vnebo-vzete. Med procesijo bo na barnaškim mostu preč. g. msgr. videmske stolne cerkve v imenu nadškofa odkril in blagoslovil umetniški spomenik, katerega je Barnas postavil v imenu cele dekanije — na vratih Bene-vzete. Med procesijo bo na barnaškem mo-čije, — Brezmadežni, da bo obvarovala lepe in verne nediške doline krivih naukov materialističnega komunizma. »Custodem me posuerunt«.
Bogati srečelov (2 kolesi, pibigas, radio itd.) ponuja srečo vsem igralcem — in vesela tekma pešcev vabi vse fante od 12. do 16. leta, da pokažejo, kako znajo teči in pridobili bogatih nagrad.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
Kako je ameriški Podlesnik bankovce ponarejal
Zgodba izgleda kot hudovita izmišljotina in vendar ni. Njen junak ni popoln poštenjak, ker je ponarejanje bankovcev kaznivo v vseh civiliziranih državah. Tudi na ameriških dolarskih bankovcih je natisnjena pripomba, [ki strastnim posnemalcem zapeljivih slik na bankovcih kvari veselje. Pripomba namreč s težko kaznijo preti vsaki konkurenci, ki bi hotela tekmovati z državno tiskarno bankovcev.
Podlesnik je pripombo gotovo z V90 natančnostjo prebral in — grešil. Z veliko spretnostjo je izdelal kar cel kup ponarejenih dolarskih bankovcev, ki so bili za las podobni pravim. Večina ljudi sprejema bankovce s polnim zaupanjem in se ne meni ali soi pristni ali ponarejeni. Tako pa ne postopajo ljudje, ki imajo že po poklicu opravia z denarjem. Ti ljudje si temeljito ogledujejo bankovce, ki jim jih ljudje prinašajo. Eden takih pikapo-lončar-jev je zasačil Podlesnika pri nečednem poslu. Kljub temu se Podlesnik ni prav nič razburjal pred sodnikom.
»Ponarejevali ste bankovce,« je sodnik pričel s strogim naglasom. »Vaše oporekanje je otročje. Tu ležijo dokazi: ponarejeni bankovci in 'klišeji, ki so jih našli na vašem stanovanju.«
Podlesnik je smehljaje odgovoril:
»Kljub temu vztrajam pri svoji trditvi, da bankovcev nisem ponarejeval. Ce hoče kdo nekaj potvoriti, mora original tudi točno ponarediti. Poleg tega mora ljudi, ki jim je bankovec izročil, tudi oslepariti...«
Sodnik je postal nestrpen: »To ste vendar storili!«
»Nikakor! Vzemite, prosim, bankovec v roko in prečkajte si besedilo!«
Prinesli so povečevalno steklo in gospodje so z vso skrbnostjo poskušali razrešiti: besedilo. Najprej je sodnik obstrmel, nato pa prasnil v smeh. Smejal se je državni tožilec, smejali so se porotniki in z njimi tudi radovedni poslušalci.
Po ameriških zakonih so Podlesnika oprostili, kajti na tistem mestu, ki v lepih okraskih naznanja zakonito opozorilo, da je ponarejanje državnih papirjev kaznivo^ s težko kaznijo, je bilo na Podlesnikovib bankovcih natisnjeno tole: »Ta bankovec je ponarejen. Kdor ga sprejme za pravega™ je norček!«
Darovi za sfclad L. Kemperla
Furlan Ivanka - Trst 2000; verniki Sv. Vincencija - Trst 2150 Idr.
Za SLOVENSKO SIROTIŠČE
Marija Živec, Trst, namesto cvetja na grob pok. mame g. Antonije Šahar 2000 lir; g. Štekar, Števerjan, več košar hrušk in breskev.
Iskren Bog plačaj!
OBVESTILO
TVRDKA G. KERŽE
TRST, Piazza San fiiovanni št. 1- Telefon 35-019
ki obstoja in deluje nepretrgoma že 88 let v solidnem in neumornem delu, je na željo svojih cenjenih odjemalcev
USTANOVILA
oddelek za izvoz darilnih paketov z raznovrajnim blagom
za Jugoslavijo in ostale države, ki že deluje v polnem obsegu.
Vsi, ki niste bili do danes obveščeni o našem toovem poslovanju in želite svojim sorodnikom in prijateljem pokloniti kakršnokoli darilo, kakor: živila, tekstilno blago, radiosprejemnike, glasbila, pisalne, šivalne ali pralne stroje, električne sesilce za prah, električne hladilnike - Frigideires, štedilnike na drva, plin ali elektriko, nerjaveč namizni pribor, porcelan, bicikle, motoscooters itd, itd., Vas vljudno vabimo, da se zglasite osebno ali pismeno pri nas na zgornjen naslovu.
Postreženi boste točno,po konkurenčnih cenah In s kvalitetnim blagom!
oJTlači Go|ia joče =
Mesto Sirakuza na najbolj južnem koncu Sicilije s približno 80.000 prebivalci, za katero so dosedaj vedeli le zgodovinarji in ne preveč gosti amerikanski in nemški .turisti, je proti koncu lanskega lota zaslovelo po vsem katoliškem in nekatoliškem svetu.
Kaj je bilo vzrok temu tako nepričakovanemu slovesu sicilijanskega mesta ?
V	ulici degli Orti je od 1. 1943 živel dninar Angelo Januso v mali hišici, ki je imela komaj tri prostore. Z njim je stanoval tudi njegov brat Jožef — pristaniški delavec — z družino.
21.	marca 1953 se je Angelo Januso poročil z 20-letno Antonijo Giusto; tako je bila ena soba odkazana mlademu paru za spalnico.
Novoporočenca sta dobila kot poročno darilo — med drugim — tudi iz mavca (gipsa) napravljeni kip Srca Marijinega. Kupila ga je bila nevesti * svojimi revnimi prihranki njena sorodnica Maria Crazia. Stal je 3500 lir.
Bil je to naroden kip, kot jih je videti tudi pri nas, 28 cm visok, pritrjen na ste.
kleno ploščo z okvirjem. Visel je na zidu ob vzglavju postelje.
Dne 29. avgusta 1953 je šel Angelo Januso zjutraj na delo kakor navadno. Vendar je bil to jutro potrt in v velikih skrbeh, ker je pustil doma bolno ženo, ki je bila že par ur v nezavesti. Imela je že večkrat take napade, odkar je postala no. seča. Čutila je hude bolečine in tudi vid ji je večkrat izginil ob takih napadih; zdravnik je izjavil, da jc to zastrupljenje krvi vsled nosečnosti in da proli temu ni pomoči.
Čeprav se je to že večkrat zgodilo, vendar ni bilo še nikoli taiko hudo kakor to preteiklo noč.
Zjutraj ob 8.30 se je zavedla. Ležala je z glavo oh vznožju postelje; tako je 1 ahikn bolje videla podobo Matere božje, h kateri se je obračala za pomoč v takih trenutkih. Tako tudi sedaj.
Čeravno se ji je vid v prejšnjih n a,pači ih le polagoma vračal, je sedaj videla kip Matere božje kar naenkrat in prav natančno pred seboj. Gleda, gleda, zdi se ji, da sanja... Na spodnji obrvi se nekaj blišči, zdi se kapljica vode. Gleda bolje... Je li mogoče? To so solze, prave solze! Za-
čele so se utrinjati tudi v drugem očesu, močijo mili obraz Matere božje, polzijo čez pol odprta usta in v roko, s katero drži svoje srce. Tudi se'zdi, da se je neka tiha žalost razlila čez ves obraz, ki se je prej nekoliko prijetno smehljal.
Hudo prevzeta hoče Antonija poklekniti ter začne v strahu in začudenju klicati: »La Madonna piange!« Mati božja joče! Mati in svakinja mislita, da se bolnici mesa in jo hočeta pomirili: nobena ni še opazila kipa s solzami. Bolnica pa kar noče odvrniti pogleda od slike. Nalo pogledata ena in druga na zid in obema se izvije krik: »Mati božja joče v resnici!«
Prišli so tudi sosedje ih še drugi ter videli isto: Iz oči so prihajale solze in sicer toliko, da so od podobe kapljale na vzglavnik in posteljne rjuhe.
Priče tega prizora niso bile vse prav verni kristjani, vendar vsi pokleknejo in molijo kakor menda še nikoli prej v življenju. Kmalu so začeli klicati po ulicah: »Tukaj je Mati božja, ki joče!« Hiša se je napolnila z radovedneži, Iki so pa tudi hitro stekli naprej, raznašati povsod ta čudoviti dogodek.
Ob deveti uri je policija odnesla podo-
bo v policijsko ravnateljstvo. Tudi tam je Madonna jokala, da so vsi prisotni — ne sicer drugače najbolj vzorni kristjani — •pokleknili in molili.
Opolnoči so jo spet izročili Angehi Januso, da jo ponese domov. Ni se mu posrečilo priti v hišo vsled prevelike gneče ljudi, ki so čaikali tam vso noč. Komaj proti jutru je mogel skozi stranska vrata priti v hišo. Odlkar so prišle solze, je tudi njegova žena popolnoma ozdravela — prva v velikem številu pozneje ozdravljenih.
Tudi drugi dan — v nedeljo — so drveli ljudje v ulico degli Orti: nekateri so še vso noc čakali zunaj pred hišo. Prišli so tudi duhovniki, redovniki in redovnice. In zopet je Madonna jokala.
Naravno je, da tudi časnikarjev in fotografov ^ii manjkalo, ki so razpravljali o čudežu. Sneli so podobo z zida in jo ogledovali od vseh strani ter brisali solze, ki so pa le naprej prihajale in padale na tla.
Ponedeljek 31. avgusta je že tretji dan, odikar se podoba solzi. Ljudi vedno več; ne samo iz Italije, ampaik tudi iz drugih dTŽav.	>
Prvega septembra je tamkajšnji župnik Bruno zbral komisijo strokovnjakov, ki naj
bi ugotovila, kaj je s temi solzami.
Ta komisija je dognala, da jc kip votel, stene so 1 cm debele, v notranjosti je vse suho in oči tvorijo eno z vsem skupaj. Vzeli so s seboj tudi 1 kubični centimeter solz v stekleni cevi, ki so. jih pozneje preiskali v kemičnem laboratoriju ter ugotovili, da so to solze iz enakih sestavin ka. kor druge človeške solze. (Podpisan je bil dr. prof. Lcopoldo La Rosa).
Drugega septembra je šla Antonietta Giusto k nadškofu msgr. Hektorju Baran-zini-ju in mu vse natančno povedala. Nadškof je pa med lem časom že prejel poročilo komisije zdravnikov in kemikov. Popoldne je v spremstvu prelatov in župana šel sam tja pogledat podobo ter imel pred hišo tudi kratek nagovor na zbrano množico.
Dne 8. septembra se je nadškof zopet vrnil v Via degli Orti, kjer jc skupno z vsemi molil rožni venec.
Nadškof je bil »prejet tudi pri sv. očetu, ki je pazijivo poslušal ter nadšikofu naročil, naj bo previden in vso stvar tako reši, kakor je prav za rešenje duš v tem talko nevarnem času zmot in zmešnjav.
(Konec prihodnjič)