201
da je potem napočil pravi trenotek, ko je književni jezik laže in hitreje prodrl.
In kaj je dovedlo do tega trenotka? Seme narodne svobode, ki se je ob obratku zadnjih stoletij oživilo na kulturnostarem zapadu, oja-čilo in razmnožilo, se je moralo vzdigniti in, prodirajoč proti vzhodu, pasti tudi na avstrijska   in   na   naša slovenska tla.   Tu je
našlo  obilo
pogojev za krepko rast, in
nastopili so
oni velepo-membni    dogodki,   ki   so
najbolj pretresli   Evropo 1. 1848.
A preden stopimo k zibelki    našega
književnega jezika, nam je še omeniti važnega dogodka
iz njegove
predzgodo-
vine: Ilirski pokret, ki je namerjalSrbo-hrvate in Slovence literarno združiti in sicer po skupnem književnem jeziku. Vemo, da je Gaj v to svrho izprva propagiral    kajkav-
ščino, a jo kmalu zamenil
s plemenitejšo in bolj razširjeno štokavščino ijevske izreke, z najblagoglasnejšim narečjem jugoslovanskim. Nedogledne bi bile posledice tega dejstva, ako bi mu bil konec srečen. Toda žalibog je tista mrzla lokava roka, ki nas  Jugoslovanov   ni božala  še   nikdar,
ŽALOSTNA MATI BOŽJA NA KALVARIJI V JERUZALEMU.
kruto posegla tudi v ta slučaj, in storila, da je nadepolni dan naše zmage na bojnem polju postal smrtni dan za ilirsko idejo. Komaj petnajst let je štela idealna doba ilirizma, najlepša doba v življenju avstrijskih Jugoslovanov. Z ilirsko idejo je padel tudi srbo-hrvaško-slovenski skupni književni jezik. — Zato pa je tem bolj zatlela ideja slovenska,
ki je našemu narodu podala skupni književni jezik. Zelosopospe-šile ta proces „Novice", ki soje le izhajati 1.1843. V dobi socialnega   in
političnega preobrata so bile Slovencem edini časopis. Bile pa so tudi razširjene po vsem našem ozemlju, ozirale se na vse potrebe našega ljudstva, čitali so jih v vseh slojih in vsled tega jim tudi dopisovali iz vsakega kota naše domovine. Tako so povzročile, da so se idiomi, v katerih se je od vseh vetrov dopisovalo, čimdalje tembolje približevali. Deloma je to zasluga njihovega urednika daljnogled-nega Bleivveisa, ki je po pravilih tedanjih slovnic idiome uniformiral namenoma, deloma pa je ta proces delo dopisovavcev, ki so si čitajoč „Novice", hote in nehote pri-