Štev. 16,
V Ljubljani, 18. novembra 1922
List izhaja 1. in 15. vsakega meseca.
Posamezna štev. 3 K. Naročnina mes. 6 K.
Rokopisi se ne vračajo in nefrankirana pisma se ne sprejemajo.
Glasilo splošne organizacije vojnih invalidov, vdc ,

cy\<*
in sirot za Slovenijo.
Potek 1. kongresa j ugoslo venskih vojnih žrtev.
Središnji odbor udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot je po srečno in uspelo dovršenem delu udruženja v enotno stanovsko organizacijo uvidel potrebo, da se mora v svr-ho izpopolnitve organizacije in nadaljnih smernic za dosego začrtanih ciljev, sklicati vse vojne žrtve iz cele kraljevine SHS. na prvi kongres, ki se je vršil 28., 29. iri 30. oktobra 1.1. v Belgradu. Ud vseh strani države, prišli so invalidi in vdove s sirotami v jugoslovensko prestolico, da s svojo navzočnostjo pripomorejo do boljšega uspeha določenega programa. Tudi iz Slovenije je prispelo nekaj invalidov poleg delegatov organizacije.
Beograd je imel priliko videti dotične dni sliko, ki so jo predstavljale tisočglave mase revnih zapuščenih vojnih žrtev, ki so se prišle boriti za svoje pravice. Dne 28. oktobra 1.1. okoli 8 ure zjutraj, pričele so prihajati od vseh strani mesta skupine bednih ljudi, ki so se zbirale v prostorni dvorani kazine na Terazi-jah in do zadnjega kotička napolnile prostorno dvorano. Dvorana je bila celo premajhna tako, da je moralo veliko invalidov in vdov stati po hodniku in dvorišču.
Točno ob 9. uri otvoril je predsednik središnjega odbora polkovnik tov. Dinič kongres. Pozdravil je delegate od vseh strani domovine, posebno pa Hrvate in Slovence. Po kratkem nagovoru je podal besedo podpredsedniku kapetanu tov. Nediču. Isti je obrazložil pomen kongresa in njega važnost z ozirom na to da smo sedaj udruženi in edini. Treba je, da današnji odbor predloži izvestje o dosedanjem delu, in se odveže dolžnosti, da se izdelajo nova jugoslovanska pravila in na podlagi njih izvoli nov jugoslovenski odbor, ki bo vodil nadalje ujedinjeno organizacijo. Predlog je bil z navdušenjem sprejet, pokazala se je solidarna bratska vzajemnost. Verifikacijski odbor tov. Ilič, Adamovič in Zdravkovič, je ugotovil na podlagi pooblastil mandate. Na to prične citati tajnik Jovovič izvestje o dosedanjem delu. Nestrpen hrup je nastal po dvorani, ko je prišlo na vrsto izvestje o delovanju nadzornega odbora, katerega predsednik je bil major tov. Stevanovič, poprejšnji predsednik središnjega odbora. Odkrile so se po anketni komisiji senzacionelne nepoštene manipulacije z imetjem, ki jih je zagrešil tov. Stevanovič. Postavka za postavko je vzbudila veliko ogorčenje ter hrup, konečno pa se je izkazalo, da tov. Stevanovič ni oškodoval udruženja za nič manj kakor za 656.572 Din 13 p.
Pričelo se je razburjeno vzklikanje proti njemu, opozicija njegovih pristašev, neznatna po številu pa ga je mislila braniti.
Tudi sam tov. Stevanovič se je mislil z govorom braniti, bil je pa od glasnega hrupa takoj prekinjen. Množica je vzklikala »Pred sodnijo ž njim« tako da se je moral odstraniti iz dvorane. — Pripomni se, da je izvršil tov. Stevanovič ta primanjkljaj še pred našim udruženjem.
Tov. Majstoroviču iz Čačka se je posrečilo pomiriti razburjeno maso s tem, da jo je upomnil na važnost kongresa in na naloge, ki .lih ima udruženje za poduzeti. Rekel je, da Uaj se več ne govori o izvestju anketne komi-sije, ker to je njena stvar za urediti potom sodnije. Tov. Nedič prosil je navzoče, da rešijo zadevo glede izmenjave pravil, ki naj bi se izdelala do 6. decembra 1.1. s pomočjo vseh oblastnih in okrožnih odborov. Druga danes najvažnejša reč pa je edinstveni zakon, ki se inora takoj izposlovati za vse vojne žrtve.
Na to je dobil besedo tov. Franc Krušič iz Ljubljane, ki je pozdravil navzoče na kon-Sresu v imenu Slovenskih vojnih žrtev, izra-X1' zaupanje in hvalo sedanjemu središnjemu
odboru, ki se je s takim smotrenim delom zavzel iu udejstvil naše skupno udruženje. Pozval je vse navzoče, da se strnejo k skupnemu delu, da se izvojuje naš stalni zakon. Štiri leta se borimo pa nismo še dobili podlage za naše bodoče življenje. Ako pridemo z našimi upravičenimi zahtevami na dan, nas imenujejo pro-tidržavne elemente. Pokažimo, da smo ravno mi tisti, ki smo bili zmožni državo braniti in bomo tudi zmožni braniti naše pravice magari z bergljami. — Peter Boškovac, delegat iz Hrvatske pozdravi kongres in poziva vojne žrtve na složno skupno delo za končno reš§nje našega zakona. — Delegat iz Bosne in Hercegovine Sima Petkovič prinaša pozdrave od-tam s pozivom na uspešno delo. — Iz kršne Črne Gore v imenu do beraštva osirotelih vojnih žrtev pozdravlja kongres delegat Vule Petrovič, zahteva slogo in pripominja, da se tam dolgujejo podpore še iz leta 1913—1920. — Brcigonja Alojz nastopa y imenu Medžimur-cev proti ministrstvu socialne politike, ki noče biti prijatelj invalidov, korupcija in strankarstvo sta na dnevnem redu, gotove ljudi da blagruje, invalide pa gladuje. — Konečno govori še tov. Miloševič v imenu Šumadijcev navdušeno pozdravljen, posebno ko je rekel: Ako ima vlada denar za to, da pidreja parade nad kostmi palih junakov, mora imeti para tudi za rešitev invalidskega vprašanja in da preskrbi deco palih junakov. Ako je dosti para za bankete na katerih se maste bogatini, jih mora biti tudi za to, da .>c da jesti gladnim invalidom, vdovam in sirotam.
Po končanih nagovorih posameznih delegatov se preide na glasovanje za absolutorij. Tovariš Ilič je prečital imena delegatov, ki so se izjavljali za ali proti.
Soglašalo je 194 delegatov, proti pa se jih je izjavilo 5.
Tov. Mladenovič je stavil predlog za kan-didativni odbor, ki naj voli nov središnji odbor. Med tem, ko se je o tem pogovarjalo, je najprej tov. Nedič in za njim tov. Ilič govoril, o potrebi protestnega shoda, ki se je vršil drugi dan..
Tako je bil kongres zaključen, delegati pa pozvani, da se zbero istega dne popoldne ob 2. uri v dvorani hotela Bajlona. Zborovalci so se mirno razšli na vse strani. — Popoldne prišli so delegatje v hotel Bajlona. Tam jim je predsednik tov. Dinič stavil zopet predlog, da naj izbero kandidativni odbor. V dvorano se je nabralo tudi drugih invalidov, med njimi, pa je prišel major Stevanovič z nekaterimi svojimi pristaši. Godili so se zopet burni incidenti med posameznimi skupinami in tako se je delo zavlačevalo. Konečno se je le posre-čilo razburljivosti pomiriti in izbral se je kandidativni odbor v katerega so bili izvoljeni tudi Slovenci tov. Tomc, Krušič, Turk in Rus. Odbor se je podal v dobrovoljsko sobo kjer se je pričel pogajati. Slovenski delegatje so se takoj med seboj dogovorili in tov. Krušič je v njihovem imenu predlagal, da mora začasno ostati na čelu ujedinjene organizacije še stari središnji odbor dokler se ne izdelajo nova pravila, ker se je ta odbor izkazal popolnoma zmožnega in agilnega. To je potrdil in povdar-jal tudi tov. Majstorovič v svojem govoru po katerem je kandidativni odbor sklenil sledeče: Ker se je dosedanji središnji odbor izkazal delavnega, ostane še na čelu udruženja do 15; januarja 1923. Do tega roka mora izdelati nova pravila sporazumno z delegati izvršnih in oblastnih odborov, po tem roku pa se mora na podlagi novih pravil voliti jugoslovenski središnji odbor. Namesto dosedanjega predsednika nadzornega odbora majorja tov. Stevanoviča, pa se izvoli tov. Voja Relič.
Ta sklep se je naznanil delegatom in drugim invalidom, ki so čakali rešitve v dvorani, ter so ga enoglasno z navdušenjem sprejeli.
Predsednik tov. Dinič, pa se je iz osebnih in družinskih absolutno odrekel svojemu mestu. Zato je bil izvoljen za predsednika dosedanji podpredsednik tov. Nedič.
S pozivom na protestni shod, ki se je vršil naslednji dan so se delegatje razšli.
Drugi dan ob 9. zjutraj se je vršil protestni shod na prostem pred Knez Miha j lovim spomenikom. Ako ravno je padal dež, se je takoj po 8 uri zbrala množica vojnih žrtev pred spomenikom in nestrpno čakala početka. Tisoče pozdravov je zaorilo iz množice, ko je tov. Nedič stopil pod spomenik in naznanil, da se je kongres spremenil v protestni shod.
Priporočal je, da se protestni zbor izvrši dostojanstveno, kakor to nalaga invalidsko ime.
Izbrani govornik Pavle Jovanovič, očrta današnji položaj vojnih žrtev, koliko se nam dolguje pa samo obeta kot neko miloščino ne pa da se nam da naše pravo zasigurano po ustavi. Vse za olajšanje naše bede se dela polovično in z nevoljo in brez da bi se nas kaj vprašalo. Predstavi še položaj vdov in sirot in vse naše bolne strani ki se morajo sanirati s stalnim zakonom. Živijo zakon, je zaorilo med množico.
Besedo je povzel tov. Aca Ilič, da je obvestil navzoče v kakem položaju se nahaja zakon. Izvestil je vse dobre in slabe strani zakona in povdarjal, da je zakonski projekt že zdavno izdelan, mesto da bi se predal zakonodajni skupščini, pa leži v miznici pri ministrstvu. Počeli so protestni klici proti taki brezbrižnosti vlade.
Miloje Radovanovič seljak iz Šumadije je v priprostih besedah orisal zasluge vojnih žrtev in pobijal strankarstvo. Žel je mnogo odobravanj.
Zadnji je nastopil tov. Baltič, ki je obsojal zastonjsko prejemanje dnevnic po poslancih, jih primerjal z invalidskimi prejemki ter konečno zahteval takojšno zboljšanje položaja in pozval navzoče da gredo mirno, dostojanstveno manifestirat po belgrajskih ulicah.
Sprejela se je resolucija v sledečem smislu:
Pričakujemo, da se pismeno dana obljuba dveh aktivnih ministrov izvrši in reši do obetanega nam roka obljubljeno naše pravo.
Zahtevamo energično, da se naš zakon, ki stoji izdelan v ministrstvu socialne politike predloži parlamentu in da pride na vrsto v prvih njegovih sejah. Ministrska kriza se mora za vsako ceno opustiti, dokler ni rešen zakon najzaslužnejših ljudi, vojnih žrtev, ki se mora rešiti prvi.
Za rešitev te resolucije se izbere danes zbor 100 oseb iz naših vrst kot eksekutivni odbor, ki mora ostati stalno v Beogradu, dokler se ne reši zakon. Ako pa bi se zakon ne pričel obravnavati v prvih sejah, bo eksekutivni odbor sklical ponovni zbor vojnih žrtev cele države, ki bodo sklenile nadaljne korake.
Ta resolucija se pošlje predsedništvu skupščine, da jo dostavi vladi in parlamentu. Resolucija je bila enoglasno sprejeta.
Za tem se je vsa masa razvrstila v štiri-stope za pohod po mestu. Na čelo sprevoda je stopil postavni Šumadinec z državno zastavo in dolga vrsta je stopala skozi Vasino, Knez Mihajlovo, Kralj Milanovo in Knez Miloševo ulico.
Brez ozira na naslov in stan, je vse stopalo v povorki počasi naprej v bratski vzajemnosti. Sključene postave, zavite po večini v borno ponošeno obleko, z izmučenimi, upadlimi in zamišljenimi obrazi so tvorile žalosten sprevod. Po obeh straneh ulice je postajalo občinstvo in sočutno zrlo na dolgo vrsto mu-.čenikov. Mrtva tišina je vladala krog in krog, videti je bilo kakor da ^e pomika naprej pogreb ljudi, ki so v resnici že na pol mrtvi.
Sprevod je postal pred kraljevim dvorom.
Živio Njegovo Veličanstvo naš kralj, za katerega smo se borili, je vzklikalo tisoče pst. Medtem ko je šla deputacija dveb iimilidov prosit za avdijenco, stala je masa pred dvorom in neprestano pozdravljala. Izza dvora prikorakala je kraljeva telesna straža z godbo na čelu. Zdrave visoke postave so stopale ravne kot sveče mimo sključenih danes brezpravnih borcev nekdanjih slavnih dni. Deputacija se je kmalu vrnila z obvestiloift, da jp N j. Vel. kralj lahko obolel in ne more nikogar sprejeti. Na to pa se je sprevod pomikal naprej pred Narodno skupščino. Prostorno dvorišče pred skupščino se je napolnilo z invalidi in vdovami, ki so klicali da naj se jim da zakon in kruha.
Sestavila, se je zopet delegacija po en delegat iz Srbije, Hrvatske, Slovenije, Bosne in Hercegovine, Vojvodine in Dalmacije, ki so šli v skupščino in nesli sprejeto resolucijo.
Podpredsednik narodne skupščine g. Vujičič je sprejel deputacijo, sporočil, da so skoro vsi poslanci odšli na Kumanovo in v Prago ter je po kratki interpelaciji tov. Nediča odgovoril:
»Razumevam Vaše težnje, deloval bom s predsednikom skupščine na to, da se Vašim zahtevam, stavljenim v resoluciji čimpreje ugodi.«
Deputacija se ni zadovoljila samo s teni odgovorom ter je naprosila g. Vujičiča, da se poda na teraso in pove masi mišljenje skupščine. To je podpredsednik g. Vujičič tudi storil. Stopil je v spremstvu deputacije na teraso, pozdravil množico in ji povedal, da se bo upravičenim zahtevam vojnih žrtev v kratkem ugodilo.
Masa je vpila, da ne gre poprej od skupščine, dokler se zakon ne sprejme. Podpredsednik je odgovoril, da narodna skupščina kot izraz celega naroda ne more biti gluha na take upravičene zahteve.
Tov. Nedič pravi, da to ni bilo prvo ne zadnje obetanje in da se bo postopalo v smislu resolucije. Pozval je množico v udruženje, da se izbere odbor stotine, drugi pa da se bodo mirno razšli domov.
Proč s politiko.
Naša organizacija je humanitarna in stro-, go strokovna. Njena naloga je zavzemati se za pravice vseh vojnih žrtev v državi brez razlike na njih pripadnost in politično mišljenje. Ako se pusti da se zaseje v organizacijo politika, bodo prišli njeni predstavniki in posamezni člani v nasprotujoča si mnenja in si bodo začeli med seboj nasprotovati. Tako bi bil vsak uspeh dela nemogoč in organizacija bi pri tem trpela. Sicer pa nima smisla da bi se naša stanovska organizacija opirala na kako politično stran, ker nam ne gre za to, kdo pride na vladajoče površje. Mi imamo skrb samo za naš stan, ki smo ga dolžni vsi solidarno braniti in mu pomagati. Terjati imamo samo svoje s krvjo pridobljene pravice, katerih nam ne sme nihče kratiti ali zadrževati, pa najsi pride ta ali oni š politiko na površje.
Te pravice bomo izvojevali le z močno stanovsko organizacijo in solidarnim nastopom.
Politično prepričanje je prosta stvar, ki naj bo popolnoma izven organizacije.
Kljub temu, da se naši člani precej pošteno drže tega principa, se dobe še sem in tja gotove osebe, ki jim ne da žilica, da ne bi svojo politično strast uporabljali tudi pri naši organizaciji.
Pred kratkim je neka skupina ljudi sklicala v Ljubljani, v gostilni pri Mraku sestanek invalidov s pripombo, da gre za važno stanovsko stvar. Prišlo je precejšnje število invalidov, kateri so pa takoj uvideli, da se jim ne govori o stanovskih stvareh, pač pa o zaslugah in načrtih politične stranke, ki jih sedaj za čas občinskih volitev v Ljubljani obljubu j e.
Vojna invalida tov. Roš, ki je na kandidatni listi dotične stranke in pa tov. Satler, sta kot agitatorja hotela pod pretvezo stanovskega vprašanja invalide pridobiti za glasovanje. Poklicala sta na pomoč za to tudi druge pristaše. Saj jim nihče ne more braniti, da ne agitirajo, toda to naj vršijo splošno pri vseh slojih ali na javnih shodih, na katere imajo poljuben pristop tudi posamezni invalidi ako hočejo. Ne sme se pa sklicevati špe-
cijalnih shodov za same invalide i» pod pretvezami stanovskih zadev, ker stanovske zadeve skrbe največ organizacijo, katero se na ta način izrablja v politične svijie. S tem se spje demagogija jjmj organizacijo ip škoduje njenemu delu. Ve,čina invalidov misli, da če s6 povabljeni zp stanovsko stvar jri'yjidijp potem še ndkorhika organizacije, da jim'govori kot politični agitator, da je organizacija sklicala političen shod! Nekateri pa se dobro zavedajo, da so to samo triki zapeljivcev in demagogov, in so tudi ha gori omenjenem shodu naši invalidi pokazali, da prav mislijo. Princip invalidov naj bo: »Pustimo politiko in držimo se krepko svoje stanovske organizacije.«
Iz invalidskega zdravilišča na Golniku.
Na Golniku pri Tržiču je državno invalidsko zdravilišče, v katerem se nahaja kakih 40 invalidov. Te ljudi, ki so si svoj čas pri vojakih nakopali bolezen, katera jih bo spravila v zgodnji grob, in ki so do grla siti vsega kar je z vojaščino v bližnji in dalnji zvezi, hoče invalidski odsek kasernirati in v zdravilišče uvesti mračno kasarniško razpoloženje. Nekaterih invalidov bolezen zahteva, da se morajo gibati na prostem. S tem pa tudi nekoliko lažje pozabijo svojo bridko usodo. Invalidski odsek je izdal nove, da naravnost drakonske uredbe, ki znatno omejujejo njihovo osebno svobodo in ki so klasičen primer nesocialnega čustvovanja.
Zdravilišče obstoja že tri leta, vendar se invalidskemu odseku do danes ni zdelo primerno, da bi imeli invalidi v bližini zdravilišča kake klopi, kamor bi se mogli na sprehod grede usesti in oddahniti. Ni mu bilo tudi do tega, da bi pacijenti redno dobivali pošto, ampak so bili premnogokrat po dva dni brez pošte in časopisov, na katere so bili v tej samoti tako zelo navezani. Invalidski odsek tudi do danes ni prišel na to, da je Golnik od železniške postaje Križe eno uro oddaljen; bolan Človek rabi pa še mnogo več. Zato je že nebroj invalidov, težko bolnih, , celo 100% invalidov, do smrti izmučenih korakalo po strmih klancih in razdrapani cesti na Golnik. Tudi eno znamenje, kako zelo se skrbi za invalide je to, da mesto da bi invalidski odsek javil upravitelj-stvu zdravilišča prihod novega pacijenta, pacijentu pa čas, kdaj da ga voz na postaji čaka, se ga pošlje brez vsake pomoči na pot.
Za vse to se invalidski odsek ni brigal, pač pa je odvzel šef-zdravniku in upravitelj-stvu zdravilišča pravico pacijentom dovoljevati dopuste. Vsak pacijent mora, ako hoče iz katerikoli razloga iti na kratek, četudi samo na poldneven dopust, vložiti prošnjo na invalidski odsek, ki jo pa navadno odbije. Za motivacijo niso ravno posebno v skrbeh. Tako je bil neki invalid, čigar žena je bila na porodu, menda zavrnjen, češ da bo to tudi brez njega opravila. Drugi je zopet dobil od doma poročilo, da mu je 86 letni oče na smrtni postelji. Kaj naj revež napravi 1 Zdravnik mu ne sme dati dopusta, mar naj res dela prošnjo na invalidski odsek? Mar gospodje, ki rešujejo po cele mesece invalidske prošnje, res mislijo, da bo smrt čakala? Stvar je vendar nujna in kdo bi se drznil ovirati .sina-invalida, da pohiti k smrtni postelji svojega starega očeta? Ali nimajo gospodje, intimnih čustev, katere goji sin do očeta. Ako invalid zapusti zdravilišče, ali ako tudi samo obed zamudi, je tisto uro izključen. Za sprejem mora ponovno prositi, a prošnja se mu odbije, zato ker je kršil hišni red.
Sicer pa tudi, če bi v takih nujnih slučajih pacijent vložil prošnjo, ni gotovo, da bi mu je gospodje, kot fino socialno čuteči ljudje, ne zavrnili po zgornjem zgledu z motivacijo, da prosilcev oče tudi lahko brez sina-invalida umre! Razume se, da tako postopanje vzbuja med invalidi upravičeno razburjenje, ki prav gotovo ni v korist njihovemu zdravju! Saj je vendar znano, da so ravno tuberkulozni invalidi že sami od sebe zelo razburljivi in nervozni, a mesto da bi se gledalo, da bi se njihovo bedno stanje kolikor mogoče olajšalo, se jim celo daje snovi, da se upravičeno razburjajo.
To prav gotovo ni lepo, da gospodje pri izdavanju takih predpisov nimajo dosti ali nič ozira na bolno-razpoloženega invalida. Ne samo suhoparen paragraf, ampak predvsem za bližnjega toplo čuteče srce bi imelo v takih
«Majih govoriti.! De se je morda posameznik pregrešil zoper msm red, ali zlorabil svojo osebno svobodo, potem še pač ni treba dvigniti biča in z njim udariti po vseh, ne oziraje se, so Ji krivi'alj np. Človeku ni potreba biti ravno posebno odprte glave, da ne bi uvidel brezsnriselnpst takp naredbe. §ef-zdraynik ima gotovo tolijko uvidevnosti, da zna v posameznih slučajih pdločiti, je li pacijent potreben dopusta ali ne! Imeti je treba pred ocnii dejstvo, da so p^pijenti iz vseh stanov in poklicev, da se morajo tudi v zdravilišču po možnosti brigati za svoj posel, ker žalibog invalidski odsek ni tako radodaren s podporami, s katerimi bi omogočil eksistenco njihovih družin, kot je darežljiv z raznimi drakonskimi uredbami.
Odbor stotine.
Izvi-šilni odbor stotine, ki je bil izbran po izvršenem kongresu, je pričel takoj poslovati. Sestal se je takoj po odhodu drugih udeležencev kongresa na svojo prvo otvoritveno sejo dne 29. oktobra t. 1. ob 8. uri zvečer v restavraciji hotela Solun v Beogradu.
Sejo je otvoril sedanji predsednik udruženja tov. Nedič s kratkim nagovorom in je predlagal za predsednika odbora stotine Hrvata tov. Bubliča, ki je bil soglasno izvoljen.
Nadalje šo se določili še podpredsednik, prvi in drugi tajnik in blagajnik. Y odbor stotine so bili postavljeni tudi 4 Slovenci, tov. Tomc, Krušič, Rus in Turk, imeli pa smo pravo na več članov, ki jih pa žalibog radi oddaljenosti in slabih gmotnih razmer nismo mogli postaviti.
Tov. Savkovič je predlagal, da se odbor stotine razdeli na sledeče.sekcije:
a)	izvršilna sekcija;
b)	novinarska sekcija;
c)	financijska sekcija.
Izvršilna sekcija, katere predsednik je Slovenec tov. Rus iz Bleda ima nalogo intervenirati pri ministrstvih, skupščini in povsod, kjer je potrebno, da se našim zahtevam ugodi.
Novinarska sekcija, katere predsednik je tov. Savkovič, ima nalogo informirati in. po-vzročevati naš tisk o našem vprašanju.
Financijska sekcija pa ima v rokah popolno oskrbo odbora in vse materielne potrebe v naši akciji.
Ortopedija in protezna tehnika v Italiji.
(Referat študijskega potovanja po italijanskih zavodih.) Dr. Fran M i n a fasistent kirurgičnega oddelka splošne bolnice, Ljubljana. (Nadaljevanje.)
Iz statistike kirurgičnega oddelka je razvidno, da odpade približno osmi del bolnikov na take, ki rabijo ortopedično zdravljenje; kontigent tvorijo večinoma otroci. Y 1. 19210 je bilo n. pr. izmed 4213 bolnikov kirurgičnega oddelka več kot 450 ortopedičnih slučajev; tu, še niso vštete različne fakture in njih posle1 dice, katerih število presega 1000 slučajev na leto in ki tudi spadajo v ortopedično in meha1 noterapeutično bolnico. Izmed ortopedičnih slučajev kirurgičnega oddelka iz 1. 1920 navajam sledeče: spondilitis 52 slučajev, fungus več kot 200, coxitis 40, ankylpsis 26, genua valga 24. genua vara 10, fractura vertebrae 6, crus varum 10, pes equinovarus okoli 40, pes planus 16, skoliosis 10. Poleg teh slučajev zaznamuje oddelek različne slučaje živčne mu-skularne atrofije ter muskularne atrofije vsled Poliomyelitis. Letno prihaja na kirurgični oddelek približno 8 do 10 slučajev kongenitalne luksacije kokse.
Žalostno je gledati različne pohabljence, ki kažejo v Tivoliju ali na različnih razpotjih svoje atrofične ude ali krive noge. Ti reveži pač niso imeli sreče in prilike, da bi se jih zdravilo v mladih letih, še manj pa da bi se jih primoralo poiskati si kako zavetišče, v katerem bi po možnosti sodelovali pri kakem malem delu. Če bi pa imeli tako priliko, bi si lahko zaslužili svoj vsakdanji kruh, v njih bi se zbudil čut človeškega dostojanstva in ne bili bi primorani prosjačiti za beraški dar mi-mogredoče in biti na sramoto mestu, oziroma kulturni državi.
Ce pogledamo v zgodovino, vidimo, da sp stare države skrbele za ugled in zdravo vzgojo lastnih državljanov. Način po katerem so skr-
beli stari Špartanci za vzgojo državljanov ni sicer humanen, pap pa raciahalcn in V pagan-skem smislu logičen. V stari Šparti je bil zakon, da mora biti vsak prirojen pohabljenec umorjen; na ta način je imela Šparta samo zdrave može. Sistem našega stoletja ni sicer morilec, a bilo bi za pohabljenca morda bolje, »če bi bil takoj po porodu umorjen, kakor da s,e ga pusti počasno umirati od lakote.
Sistem moderne države mora biti popolnoma drugačen. Y prvi vrsti je treba, da se tak rojen pohabljenec kar mogoče hitro odda v strokovnjaško zdravljenje v ortopedičnem zavodu in da se ga tako deloma ali popolnoma fizično popravi; v drugi vrsti pa je treba, da se vzgoji takega otroka duševno po njegovi duševni zmožnosti in sicer v posebnih šolah za pohabljence.
Takega fizično revnega pohabljenca ne smemo pesimistično obsojati, ker biva često v fizično pokvarjenem organizmu inteligentna duša. 'Vsak izobraženec pozna Ezopa, o katerem poroča Lissippus, katerega bajke so klasično delo svetovne literature. Ali bi kdo verjel, da so bili Pope, Byron, Walter Scott, ki so prve dike svetovne literature, takšni rojeni pohabljenci in fizično brezpomembna bitja!
Važnost tega vprašanja so uvidile vse moderne države, na prvem mestu Amerika in Nemčija. Amerika je ustanovila 20 ortope-di.enih bolnic in nebroj zavetišč za pohabljence, ki so pod vodstvom najboljih kirurgov, kakor Brandford, et, Lov Macakenzie, D’ Albee. Kayre in dr.; podpirajo pa jih mnogoštevilni dobrotniki. Nemčija ima 33 zavodov, takozvanih »Kriippelheime«; najstarejši in najbolje organiziran med njimi je zavod v Monakovem (iz 1. 1830.) Je pod vodstvom strokovnega ortopeda prof. Lange-ja. Tudi druge velike države imajo take zavode za vzgojo rojenih pohabljencev. Posebno moderen tak zavod se nahaja v Stockholmu pod vodstvom dr. Zander-ja in v Ziirichu pod vodstvom prof. Schul-tbes-a Tudi Danska in Romunija imata več sličnih zavodov, zato mislim, da bi bilo pogre-šeno, če bi ne dobila tudi Slovenija takega zavoda za rojene pohabljence. (Dalje prih.)
Vsakega elana dolžnost je, da čita in širi r»>še glasilo, ki ga natainčno informira o vseh naših zadevah.
Društvene vesti.
Naročnike našega lista opozarja upravni-štvo, da pošiljajo, kadar naročujejo list, svoje natančne naslove, posebno zadnjo pošto. Najbolje je, ako pošljejo naročnino na položnice čekovnega urada. Številka položnice je 12730. Ako nimajo položnic, naj se obračajo na svoje podružnice in poverjeništva, kjer jih dobe, ali pa direktno na upravništvo vojnega invalida v Ljubljani (Šentpeterska vojašnica). Tudi je treba vedno sporočiti za koliko številk lista se pošlje naročnina, ker se zgode slučaji, da pošlje kdo poleg naročnine tudi nekaj za tiskovni sklad, upravništvo pa tega ne more vedeti. Agitirajte pridno za naše stanovsko glasilo pri naših tovariših in tudi po lokalih in pri privatnih osebah.
Gorje pri Bledu. Poroča se nam, da je imela tamkajšnja podružnica dne 22. oktobra t. 1. shod. Vdeležba je bila povoljna. Vsi navzoči so z zanimanjem zasledovali poročila delegatov iz Ljubljane tov. Tomca, ki je poročal o bodočem zakonu in tov. Krušiča, ki je poročal o položaju. Priglasilo se je več novih naročnikov za naše glasilo. To kaže, da so Gorjani pridni in vzorni sodelavci.
Shod se je vršil dne 12. t. m. pri podružnici v Šmarju pri Sevnici. Poročal je delegat oblastnega odbora iz Ljubljane tov. Beline. Pokazalo se je veliko zanimanja za našo stvar.
Podružnica v Cerknici je imela v nedeljo, dtne 12. t. m. dobro obiskan občni zbor. Ugotovile sp se nepoštene manipulacije s premoženjem, ki jih je zagrešil prejšnji tajnik Senekovič. Izvolil se je nov odbor, kateremu načeluje predsednik tov. Kelc iz Unca. Splošno Prepričanje je, da bo pod njegovim predsedstvom ppdružnica najlepše uspevala. Navzoč jp bil pri občnem zboru tudi delegat oblastnega odbora iz Ljubljane tov. Tomc, ki je obšir-n? poročal o položaju.
Frankirajte pisma. Kljub temu, da je bilo '<e Y našem listu objavljeno, da je treba vsa
pisma na centralno pisarno v Ljubljano pravilno frankirati, prihajajo še z nezadostnimi znamkaipi in mora pisarna plačevati kazen. Zadnjikrat se opozarjajo dotični, ki ne pazijo, da bo centralna pisarna taka pisma zavračala in jih ne bo sprejela. Godijo se celo slučaji, da prihajajo nezadostno frankirana pisma od podružnic. .
Kolekovanja vlog. Nekateri prosilci pri-lepljajo na prošnje na centralo v Ljubljani ko-leke. Opozarjamo, da je to nepotrebno, da se v društvenih zadevah vloge ne kolekujejo; pač pa samo vloge na državna oblastva, ki so pa tudi v invalidskih zadevah koleka prpste.
Razne vesti.
Kdo je demagog? V odgovor na »Poslano« po raznih listih, povemo Mariborskemu poverjeništvu, da je imel dotični nevednež, demagog podlago za to kar je pisal. Preustrojeni odbor je ugotovil same pravilnosti. Mi pa ugotavljamo sledeče nepravilnosti:
1.	Sedanji preustrojeni odbor v Mariboru se je sani izvolil na seji, kar je protipostavno. Odbor se voli vedno na občnem zboru po članih ali delegatih.
2.	Tiskovine »statistične pole« so bile poslane le v izpolnitev in vrnitev centrali, ker so namenjene za njo. Poslane so bile samo ob sebi umljivo brezplačno. Invalid, kateri se je zglasil iz St. Jakoba v pisarni centrale je pa povedal, da se zahteva o priliki popisovanja za te tiskovine plačilo. Glede vseh drugih tiskovin, ki jih centrala nabavlja in razpošilja podružnicam je pa res, da se piorajo centrali plačati, kar je čisto razumljivo, kolikor njo stanejo. O teh pa nismo nič govorili.
3.	Dotični invalid iz Št. Jakoba je tudi povedal, da je tov. Cerpes pobiral za tiskovni sklad. Ker naročniki urgirajo časopise, smo jim odgovorili, da naj rečejo tov. Gerpesu, naj nemudoma pošlje nabrani denar. Tiskovni sklad ni sklad za članske zapisnike, pač pa sklad za naš list »Vojni invalid«. Pripomnil je še, da dotičniki niso prejeli potrdil.
4.	Kar se tiče »Mariborske republike« izjavljamo, da smo dobili že vsestranska obvestila, da se vedno kujejo načrti, kako bi se v Mariboru ustanovila samostojna organizacija, ločena od vsakega jugoslovanskega udruženja čisto na posebni, baje na politični podlagi in da se zbira že sklad za samostojen list. O tem smo bili že ustmeno in pismeno obveščeni. Tovariši, kakor vam drago. Posledice si pripišite sami, kje boste tavali potem. Posebno ako vam je znan bodoči ustroj naših organizacij, ki ga predpisuje nov načrt zakona.
Kar pa se tiče dotičnih 964 kron, bi bilo odveč potrjevati prejem, ker so bile poslane na čekovni račun in ima poverjeništvo kupon v rokah.
Konečno pa želimo, da bi Mariborsko poverjeništvo tozadevne članke objavljalo raje v našem glasilu, ne pa po drugih listih, ker take zadeve se tičejo samo nas vojnih žrtev. Izjavljamo, cin bomo vse rade volje sprejeli, tudi ako bodo napadi na centralni odbor glede nepravilnosti, kar ga bo še posebno veselilo, da bo vedel svoje eventuelne nepravilnosti in napake popraviti.
Levo krilo ljubljanske fronte v boju za invalidska vprašanja, je razposlalo na podružnice tajna obvestila, da se bodo v nedeljo dne 19. t. m. ob 9. uri pri Mraku na Rimski cesti razkladale vsem dobrovoljcem strategične točke iz invalidskih bojev. Glavna točka bo: »Zakaj smo izgubili bitko o priliki, ko se je vršil internacionalni kongres in konferenca.« Razkladal jih bo baje glavni strateg, če se ne motimo se piše »Kozinc«. Formulirala se bo tudi četa za naskok in se bo uprizorila državljanska vojska med invalidi posebno proti njihovemu glavnemu stanu v Šentpeterski vojašnici, ki se misli predati sovražnikom. Invalidi, dobili boste voditelje, katerih imena vam že zagotavljajo, da je zmaga ?a vaše pravice zagotovljena.
Že zopet velikodušnost oskrbnika. Omenili smo že v naši zadnji številki netaktno postopanje napram invalidu Bezjaku, ki je bil odpuščen iz službe grajščaka Herbersteina v okolici Ptuja. Sedaj pa je dobila centrala obvestilo o drugem takem slučaju, ki ga je povzročil tamkajšnji ravnatelj Grünfeld. Invalida Franca Pohariča, ki je bil tamkaj od leta 1920 uslužben ko.t hlapec je vrgel iz službe in iz stanovanja. To pa samo zato, ker je zahteval plačo, za kakoršno se je pogodil ob nastopu
službe. Vsem hlapcem je odtegnil pogojene plače in jim zagrozil, da jih v slučaju, ako bi kaj proti tem nastopali, izmeče iz služb in izpod strehe. Za sedaj je bil žrtev šele samo Poharje. Tako postopajo s Slovenci razni pri-vandranci na naši zemlji. Vse kar je našega se jim studi, še nad ubogimi invalidi se maščujejo. Naj se jim že enkrat pokaže, čigavi kruh uživajo in kako se imajo vesti. Glede invalidov pa zahtevamo, da se po invalidskem zakonu zasigurajo nameščenja pri privatnih podjetjih.
Delovanje odbora stotine. Iz Beograda smo prejeli obvestilo, o dosedanjem delu izvršnega odbora, ki je stalno tam, dokler se ne reši invalidski zakon. Odbor je posetil vse ministre, ah pjih namestnike, ki so načeloma skoro vsi za zakon. Izražaji so se nekateri jako jaskavp p naših upravičenih zahtevah in nam obljubili svojo pomoč. Tudi posamezni poslanci, s katerimi se je moglp priti v stik, so izrekli, da smo lahko prepričani, da nas bodo podpirali, ko se zakonski načrt predloži skupščini, da bo v polnem obsegu sprejet. Zakon ski načrt je dotiskan in so ga (lobih vsi ministri v proučevanje in izjavo, ako ni nikjer nobene zapreke. Kolikor je sedaj znano, je sporna točka neko monastirsko zemljišče pravoslavne cerkve, ki pa pri nas ne pride v poštev. Odbor stotine je razposlal tudi na vse ministre in poslance okrožnice, z natančnimi pojasnili, ki vtemeljujejo hitro rešitev našega zakona. Tiskovni odsek pa podpira pridno in neumorno naše zahteve s tiskom po vseh važnejših listih. Tudi Slovenskim listom se pošiljajo vedno članki in nbvestila, ki pa jgko na kratko objavljalo. Zakonodajni odbor je sestavljen iz ministrov gg. Dr. Žerjav, minister socijalne politike, Kosta Komanudi, minister financ, Laza Markovič minister pravde, gen. Peter Pešič min. vojne in mornarice in Krsta Miletič min. za agr. reformo. Delegati naše organizacije, ki bodo zastopali naše zahteve v zakonodajnem odboru pa so tov. preds. Nedič, Aca Ilič in dr. Stojič. Cela zadeva teče jako počasi in za sedaj še ni nobenega pozitivnega izgleda. Odbor stotine bo stal trdno na našem stališču, ostane toliko časa stalno v Beogradu in ne odneha poprej, da bo našim zahtevam ugodeno in naš zakon sprejet v smislu naših predlogov in resolucij. O nadaljnem delovanju tega odbora se bo poročalo.
Nadaljevanje o pravilniku k zakonom o začasni pomoči se je moralo v tej številki radi pomanjkanja prostora opustiti in se bo v prihodnjem listu zopet počelo.
Simpatije!
Komedija v eni sliki, zložil Fricko Juvan.
Osebe: Svetnik, sluga in invalid.
Sluga: Klanjam se. Želite?
Invalid: Prijavite me g. svetniku.
Sluga: Prosim moment počakati.
Invalid: (pred vrati stoječ si briše pot s čela):
Človek se preganja okoli lačen in žejen, pa zakaj? Ali imam sam kaj od tega? Ali nisem vedno večji revež? Najraje bi umrl. Toda moram. Dolžnost mi je, da se žrtvujem za splošne koristi in potrebe svojih tovarišev-sotrpinov.
Svetnik: Kaj je?
Sluga: g. Juvan je!
• Svetnik:	Glasno, a FRICKO JU-
VAN?
Sluga : Da!
Svetnik: Ga ne maram.
(Sluga se prikaže.)
Invalid: Že lahko vstopim.
Sluga: G. svetnik so rekli, da Vas ne marajo, je že rešeno.
Invalid : Tako se ravna s 100 odstotnim invalidom, in tako se prezira zastopnike organizacije. (Razburjen odide.)
Zastor pade.
Za tiskovni sklad so darovali:
Zidar Ladislav, brivec, Ambrožev trg
v Ljubljani . . . . . . . . . Din 6, Krek Mihael v Ljubljani ...... 10.
Iskrena hvala. Tovariši posnemajte.
Odgovorni urednik: Franc Beline.
Tisk tiskarne J. Blasnika nnsl., v Ljubljani.
LISTEK.
Ivan Albrecht:
Bremena.
m.
Luki je ležal in mučila ga je vročina, ki so jo povzročale bolečine na glavi. Mestoma je deček bledel in je govoril o teti Mojci in o njenih dobrotah, da je bila Nana vsa potrta od boli in je občutila vse življenje kakor strašno krivico, naperjeno edino proti njej. Poleg tega jo je žgala misel, da je povzročila otroku take bolečine, otroku, ki niti ne sluti, kaj je svet in kako je treba hoditi po njem!
Okna so bila zastrta z rdečim blagom, da je vladal v sobi nekam zoprn mrak. Mali je za trenotek zaspal in mati je premišljevala, kje bi našla človeka, ki bi mogel pomagati. Ko pa je prišel Dreja zvečer iz tovarne, mu ni vedela povedati ničesar.
„Jaz nisem tako živa in modra“ je sklenila roke proti njemu — „da bi vedela, kaj naj storim. Morda se odpre tebi — “
Mož je strmel in je gubal čelo, da so zastrmele oči v ženo kakor oglje izpod kupa izsušene zemlje. Stopil je k otroku, ki je še vedno spal, in mu je lahno položil roko na obvezano glavo.
„Zakaj ne pošlješ po zdravnika?“
„Za pet ran božjih — samo tega ne,“ je dahnila žena braneče in je skrila obraz v dlani. Delavec se je okrenil in je sedel k postelji tako, da je bil z obrazom obrnjen proti Nani.
„Zakaj nočeš prav?“ je siknil stisnjeno v strahu, da ne bi predramil spečega.
„Ne morem — “
„Dobro! Pa maži, leči, za moj del makari s pasjo mastjo!“ Žena se je skrušila in je uprla vanj svoje orošene oči in njen pogled je bil tako zbegan in plah, kakor da išče rešitve iz peklenskega dna.
„Usmili se me, Dreja — in če si človek, mi prizanesi!“
Mož je zategnil ustnice in je menil z zaničevanjem:
„Saj te poznam! Nič ne hodi predaleč po sapo!“
„Dreja,“ je lovila Nana njegovo roko in se mu je bližala s plazečimi koraki. Mož je umaknil roko in je ostril besedo:
„Dreja sem, Dreja tja, Dreja dannadan! Hudič pa le ni Bog in baba ni dobrota!“
V tem je žena omahnila k njemu in se je zgrudila na kolena. Jecljala je kakor v histeričnih sunkih in je gledala venomer na otroka.
„Saj ne veš, Dreja, kaj je trpljenje — zato govoriš tako! Ne veš, kaj je življenje in kaj je ženska v tem topem svetu, kaj je žena in mati! Ničesar ne veš— niti tega ne, kaj je ljubezen, ki si mi včasih govoril o njej!“
Zastrmela je vanj, vsa zaripljena v obraz.
„Kajne, Dreja — nikoli nisi videl morja, ne ljudi ob njem; nikoli nisi čul šepetanja, ki gre iz noči v srce! Morja ne poznaš, kadar čevrlja o ljubezni in vabi — Kaj je tebi ljubezen?! Dekle, ki ima cunjo zemlje in raztrgano bajto — Ah, saj vem vse in ti ne zamerim! Dekle je bilo brez cunje in bajte — samo dekla, ki je služila v Trstu nekoč... To dekle bi prodal za ped zemlje in bi jo izdal kamorkoli, čeprav je tvoja žena! Kaj žena, ko ne poznaš duše in ne maraš zanjo, ko poznaš samo zemljo in žganje in stroj —.“
Andreju Ogrizu je bilo mučno, da sam ni vedel, kaj bi z rokami in kam bi z očmi. Zdelo se mu je, da vstaja pred njim grmada, ki hoče s plamenom k njemu. Kaj je treba toliko besedi in ognja, ko bi vendar zdravnik s kratkim zapiskom uredil vse tako, da bi bil Luki v par dneh že popolnoma zdrav! — Vse skupaj je bilo možu zoprno, celo smešno, žena pa je nadaljevala svoje in je govorila z vedno večjo strastjo:
„Duše nočeš! ... Jaz pa hočem tvojo, ker sem žena. Dreja — ali čutiš to? — ker sem mati!... Rodila bi in morila bi, Dreja — da bi te dobila — z dušo tvojo, Dreja — da bi smela reči enkrat: To je moj mož!“
Jok ji je zadušil glas in telo je podrhtevalo kakor od silnega mraza...
Ogriz je ogledoval ženo in otroka in je bil take volje, da bi bil najraje pobegnil po svetu. Čutil je, kako pada v nič vse prizadevanje in načrti, ki je dal zanje življenje. — Žena sanjari, medtem ko je morda otrok na tem, da morda umre... Nana noče zdravnika, noče ničesar, čeprav govore vsi ljudje, da je bilo tisto poleno iz Mojčine drvarnice... Če je tedaj Mojca udarila otroka, bi morala plačati'odškodnino, kakor hitro bi bila stvar jasno dognana.
Kar je mislil, je povedal; toda žena se je zvila kakor v silni muki pred njim.
„Hujši si od tistih, ki so pekli žive ljudi na žerjavici! Čemu sem neki govorila pred teboj kakor v spovednici, ko si mrtev kakor kamen! ? — Hlod bi razumel, ti pa govoriš samo o odškodnini — “ Žena je sedla k vznožju in je bila kakor otopela od boli. Odkar se je bila z gotovostjo uverila, da jo je vzel Dreja samo zaradi dozdevnega premoženja, je kovala v mislih naklepe, kako bi prišla do njega. Ko ni pomoglo darovanje, se je lotila dela in je garala
kakor črna živina. Plazila se je okoli gospode in je prevzemala delo za delom, je preslišala vsako psovko — vse za izpolnitev moževe želje. Dreja pa ni videl žuljev na njenih rokah, ni videl kože, ki je bila razpokana in razbolena od trpljenja, temveč je poznal samo denar in očitanje, da žena ni imela ničesar.
Vse to je ubijalo Nano, ki je sanjala v svojem srcu o življenju, kakršnega žive grlice, ki grlijo venomer o ljubezni. Slutila je dušo moževo, čeprav je ni mogla pojmiti — slutila zlasti takrat, ko je bila bolna. Iz oči mu je brala željo po njeni smrti in v dnu duše je bila uverjena, da se gode v obližju njene družine čudne reči, ki jim ne more popolnoma do dna... Ta vera in strah, ki je temeljil v nejasnosti slutenj — to je bilo najhujše! Če bi jo bila gola resnica tudi ubila — stvar bi bila opravljena in rešena enkrat za vedno! Tako. pa je žrlo in grizlo v mislih kakor črv, ki ne pozna milosti. Begala je pred ljudmi — celo pred lastno deco bi bila rada bežala, da bi bila enkrat čisto sama na svetu in bi razmislila svojo nesrečo... V tem oziru je zavidala sestro Mojco ž njeno samoto.
Luki je odprl oči in je zablodil s pogledom po sobi. Beločnica je bila nagosto preprežena z rdečimi progicami, kakor pri človeku, ki že dolgo časa ni spal. To in obveze na glavi in nad očmi so dajale pogledu nekak čuden izraz z nadihom jeznega in upornega očitanja, ki ga je mati prenašala le s silnim naporom.
„Luki“ — je dahnila lahno in je zastrmela vanj kakor v čudo. ki je vzrastlo s človekom, pa je vendar tuje in daleč od njega. Deček je brez odgovora zaprl oči, oče pa je začel korakati po sobi.
„Mojca je hudič — to sem vedel od nekdaj, ker sploh vem, da biva in živi hudič na svetu! Sicer nisem tak in ne vem mnogo, vendar mi je bilo znano od vsega početka, kako mora priti — samo tega nisem verjel, da bom imel vraga za ženo—“
Nana se je zganila in je z obema rokama dvignila otroka k sebi:
„Čuješ, zlato moje, kaj je tvoja mama?!“
Dreja je obstal sredi sobe in je zaškrtal z zobmi. Na dan nesreče so ljudje iz obližja presojali poleno, ki je bil ž njim ranjen otrok, in so dognali, da je Mojčina last. Zato je padel sum in obsodba na Čevhljo, češ da je storila to iz sovraštva do dečkovih staršev. Nani je bilo mnenje všeč, da ga je pozdravila kakor migljaj usode in ni hotela razvozljati skrivnosti ne povedati, kako si je v skrbnem varčevanju izposojala drva iz sestrine drvarnice in kako je zbirala po noči, da bi laglje štedila čez dan. Tisto usodno poleno, ki je hotela ž njim kaznovati Mojco, je bilo zadnje — zato je bila Nana glede tega izpočetka popolnoma brez skrbi. Ko pa otroku le ni odleglo in je hotel mož po zdravnika, jo je prešinil obup — : Učeni ljudje vidijo in vedo kakor Bog, zlasti zdravniki! Takrat, ko je Štemba-lova Sali imela otroka in ni vedela, kako in kaj je pravzaprav z očetom, je otroče umrlo in bi bila stvar pravzaprav urejena brez sitnosti; kajti nesrečni materi in ljudem je bilo prav tako!... Pa je prišla zadeva na nos gospodi, ki je brskala in ruvala, dokler ni prignala tako daleč, da so vzeli mrlička iz groba in so ga zanesli zopet v mrtvašnico. Kakor hitro ga je ugledal zdravnik, je povedal, da je otroku pomagala k smrti — mati!... Sali je jokala, je tajila in rotila, dokler ni naposled povedala, da je bilo tako, kakor so rekli gospodje... In šla je v Begunje za visoko zidovje, ki ga človek nikdar več ne zapusti tako, da bi mogel hoditi brez sramote po svetu —
To je bila Nanina groza, ki jo je občutila ostro ko kačji pik, da je omagovala pod bremenom bolesti in bolečine. Bila je že na tem, da bi razodela možu zlo skrivnost, toda bojazen pred tem priznanjem ji Je zaklepala usta in ji je mesto tega izsilila golo izpoved iz. minulosti, iz vse tiste strahote, ki naj bi oprala črni madež poslednjega dejanja...
Mož je med tem zopet začel meriti sobo z dolgimi koraki in je od časa do časa bušil ostro kletev predse. Slednjič je obstal pred ženo in je siknil vanjo:
„Slabša si od zveri!“
Nana je položila otroka na posteljo in mu lahno poravnavala vzglavje.
„A ti nisi boljši od nje,“ je vrnila ostro za hudo. „Misliš, da ne vem, kaj je že vse bilo?! Groba mojega nisi mogel dočakati, ko sem bila bolna! Mene je že kljuvala smrt, ti si se pa pasel po tuji paši, svetnik! — No, ali ni res?!“
Ogriz je zalomastil nazaj in je zamahnil z roko naprej, vendar ni storil nikomur nič žalega, obraz pa se mu je razlezel v gube, polne jedkega zaničevanja. Pod ostrino ženinega očitanja je pozabil na sina in na vse skupaj ter je čutil samo nagoto lastnega ponižanja, ki ga ni hotel priznati.
„Kaj, ti boš sodila — mene?!“
„Saj te sodi tvoje početje, ne jaz,“ je blisnila žena s plamtečim pogledom in ni izpregovorila besede več...
Luki je začel blesti in je hotel na vsak način na prosto. Oče se je za trenotek ozrl po njem in je vzdrhtel. Mimogrede se mu je zjasnilo čelo, in v očeh je zagorelo nekaj jasnega in iskrenega — pa je hipoma ugasnilo in se je umaknilo trdemu izrazu sovraštva.
„Naj te leči mati — kača s svojim strupom!“
Zaloputnil je vrata in je odšel, žena pa je s solzami izpirata rane malemu bolniku.	(Dalie prihodnjič.)
IUI
kleparska delavnica
Sprejema se vsa v to stroko spadajoča dela, stavbna in galanterijska, pokrivanje in barvanje streh in zvonikov, izdelovanje ornamentov, napeljave vodovodov, kopalnih sob etc. Postrežba točna, delo ceno in solidno.
i
Win iiiB111
123